Zadeva C‑118/22
NG
proti
Direktor na Glavna direktsia „Natsionalna politsia“ pri Ministerstvo na vatreshnite raboti – Sofija
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Varhoven administrativen sad)
Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 30. januarja 2024
„Predhodno odločanje – Varstvo posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov za namene boja proti kaznivim dejanjem – Direktiva (EU) 2016/680 – Člen 4(1)(c) in (e) – Najmanjši obseg podatkov – Omejitev hrambe – Člen 5 – Ustrezni roki za izbris ali redno preverjanje potrebe po hrambi – Člen 10 – Obdelava biometričnih in genetskih podatkov – Absolutna nujnost – Člen 16(2) in (3) – Pravica do izbrisa – Omejitev obdelave – Člen 52(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah – Posameznik, ki je bil obsojen s pravnomočno sodbo in pozneje rehabilitiran – Obdobje hrambe podatkov do smrti – Neobstoj pravice do izbrisa ali omejitve obdelave – Sorazmernost“
Približevanje zakonodaj – Varstvo posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov na kazenskem področju – Direktiva 2016/680 – Hramba osebnih podatkov, zlasti biometričnih in genetskih podatkov, ki se nanašajo na posameznike, ki so bili obsojeni s pravnomočno sodbo za naklepno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti – Nacionalna ureditev, ki predvideva takšno hrambo do smrti osebe, na katero se nanašajo osebni podatki, tudi v primeru njene rehabilitacije – Neobstoj obveznosti rednega preverjanja, ali je takšna hramba nujna – Neobstoj pravice do izbrisa ali omejitve obdelave – Nedopustnost
(Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, členi 7, 8 in 52(1); Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2016/680, uvodna izjava 26 in členi 4(1)(c) in (e), 5, 10, 13(2)(b) in 16(2) in (3))
(Glej točke 39, od 41 do 45, od 48 do 52, od 59 do 61, od 66 do 72 in izrek.)
Povzetek
Veliki senat Sodišča, pri katerem je Varhoven administrativen sad (vrhovno upravno sodišče, Bolgarija) vložilo predlog za sprejetje predhodne odločbe, se je izrekel o časovnih omejitvah hrambe – zaradi boja proti kaznivim dejanjem – osebnih podatkov oseb, ki so bile pravnomočno obsojene, z vidika Direktive 2016/680(1).
NG je bil vpisan v policijsko evidenco v okviru preiskovalnega postopka, saj je kot priča krivo izpovedal. V okviru tega postopka je bil obtožen in nato spoznan za krivega te kršitve ter obsojen na enoletno pogojno kazen. Po tem, ko je to kazen prestal, je bil rehabilitiran.
NG je na podlagi te rehabilitacije vložil predlog za izbris svojega vpisa v policijsko evidenco. Ta zahteva je bila zavrnjena z obrazložitvijo, da pravnomočna kazenska obsodba, tudi v primeru rehabilitacije, ne spada med razloge za tak izbris, ki so taksativno našteti v nacionalnem pravu. Ker je bila tožba, ki jo je NG vložil zoper to odločbo, zavrnjena, je NG pri predložitvenem sodišču vložil pritožbo, v kateri je trdil, da iz Direktive 2016/680 izhaja, da hramba osebnih podatkov ne more trajati neomejeno. Po mnenju NG pa naj bi bilo de facto tako, kadar zadevna oseba po prestani kazni in po doseženi rehabilitaciji nikoli ne bi mogla doseči izbrisa takšnih osebnih podatkov, zbranih v zvezi s kaznivim dejanjem, za katero je bila pravnomočno obsojena.
V teh okoliščinah je bilo Sodišču v predhodno odločanje predloženo vprašanje, ali Direktiva 2016/680(2) v povezavi s členoma 7 in 8 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah(3) nasprotuje nacionalni zakonodaji, ki določa, da policijski organi za namene preprečevanja, preiskovanja, odkrivanja ali pregona kaznivih dejanj ali izvrševanja kazenskih sankcij hranijo osebne podatke, vključno z biometričnimi in genetskimi podatki, v zvezi z osebami, ki so bile pravnomočno obsojene za kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, in sicer do smrti posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, tudi v primeru njegove rehabilitacije, ne da bi mu bila priznana pravica do izbrisa navedenih podatkov ali po potrebi pravica do omejitve njihove obdelave.
Sodišče je v sodbi na to vprašanje odgovorilo pritrdilno.
Presoja Sodišča
Sodišče je na prvem mestu navedlo, da Direktiva 2016/680 določa splošni okvir, ki med drugim omogoča, da se zagotovi, da sta hramba osebnih podatkov in, natančneje, njeno trajanje omejena na to, kar se izkaže za potrebno glede na namene, za katere se ti podatki hranijo, hkrati pa je državam članicam prepuščena skrb, da ob upoštevanju tega okvira določijo konkretne položaje, v katerih varstvo temeljnih pravic posameznika, na katerega se nanašajo osebni podatki, zahteva izbris teh podatkov in kdaj je treba ta izbris opraviti. Ta direktiva pa ne zahteva, da države članice opredelijo absolutne časovne omejitve za hrambo osebnih podatkov, nad katerimi bi bilo treba slednje samodejno izbrisati.
Natančneje, najprej, člen 4(1)(c) Direktive 2016/680 določa načelo „najmanjšega obsega podatkov“, v skladu s katerim morajo države članice določiti, da so osebni podatki ustrezni, relevantni in ne prekomerni glede na namene, za katere se obdelujejo. Poleg tega morajo države članice v skladu s členom 4(1)(e) te direktive določiti, da se ti podatki hranijo v obliki, ki dopušča identifikacijo posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki, le toliko časa, kolikor je potrebno za namene, za katere se osebni podatki obdelujejo. V tem okviru člen 5 navedene direktive državam članicam nalaga, da med drugim določijo ustrezne časovne roke za izbris osebnih podatkov oziroma za redno preverjanje potrebe po hrambi takih podatkov. „Ustreznost“ teh rokov vsekakor zahteva, da je z njimi omogočen izbris zadevnih podatkov, kadar njihova hramba ni več potrebna zaradi namenov, ki so upravičevali obdelavo.
Dalje, člen 10 Direktive 2016/680, ki ureja obdelavo posebnih vrst osebnih podatkov, zlasti biometričnih in genetskih podatkov, dovoljuje obdelavo takih podatkov „le, če je nujno potrebna“.
Nazadnje, člen 16(2) Direktive 2016/680 določa pravico do izbrisa osebnih podatkov, kadar bi obdelava pomenila kršitev predpisov, sprejetih na podlagi te direktive(4), ali če je treba te podatke izbrisati za izpolnitev pravne obveznosti, ki velja za upravljavca(5). Iz tega izhaja, da je to pravico do izbrisa podatkov mogoče uveljavljati zlasti, če hramba zadevnih osebnih podatkov ni ali ni več potrebna glede na namene njihove obdelave oziroma če je ta izbris potreben zaradi spoštovanja roka, ki je za to določen v nacionalnem pravu.
Na drugem mestu, Sodišče je poudarilo, da se v obravnavani zadevi osebni podatki, ki so v policijski evidenci in se nanašajo na osebe, preganjane zaradi naklepnega kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, hranijo le za namene operativne preiskovalne dejavnosti in, natančneje, za primerjavo z drugimi podatki, zbranimi med preiskavami drugih kaznivih dejanj. Vendar je v zvezi s tem pojem „naklepno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti“ posebej splošen in se lahko uporablja za številna kazniva dejanja, ne glede na njihovo naravo in težo. Vse osebe, ki so bile pravnomočno obsojene za tako kaznivo dejanje, pa ne predstavljajo enake stopnje tveganja, da bodo vpletene v druga kazniva dejanja, kar bi upravičevalo enotno obdobje hrambe podatkov, ki se nanašajo nanje. Tako v nekaterih primerih glede na dejavnike, kot so narava in teža storjenega kaznivega dejanja oziroma neobstoj povratništva, tveganje, ki ga predstavlja obsojena oseba, ne bo nujno upravičevalo ohranitve podatkov v zvezi z njo v nacionalni policijski evidenci, ki je predvidena v ta namen, do njene smrti, tako da ne bo več podana povezava med shranjenimi podatki in zastavljenim ciljem. Zato njihova hramba v takih primerih ne bo v skladu z načelom najmanjšega obsega podatkov in bo presegala čas, potreben za dosego namena, za katerega se obdelujejo.
Dalje, ker hramba osebnih podatkov v zadevni policijski evidenci vključuje biometrične in genetske podatke, je Sodišče pojasnilo, da je sicer res, da je hramba takih podatkov oseb, ki so že bile pravnomočno obsojene, tudi do njihove smrti, sicer lahko nujno potrebna(6), zlasti da se omogoči preverjanje njihove morebitne vpletenosti v druga kazniva dejanja ter s tem pregon in obsodbo storilcev teh kaznivih dejanj. Vendar hramba teh podatkov izpolnjuje tako zahtevo le, če se pri njej upoštevajo narava in teža kaznivega dejanja, za katero je bila izrečena pravnomočna kazenska obsodba, ali druge okoliščine, kot so posebne okoliščine, v katerih je bilo to kaznivo dejanje storjeno, njegova morebitna povezava z drugimi postopki v teku, oziroma predkaznovanost ali profil obsojene osebe. Zato, kadar se biometrični in genetski podatki posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki, ki so vpisani v policijsko evidenco, kot določa nacionalno pravo v postopku v glavni stvari, hranijo do datuma smrti teh oseb v primeru njihove pravnomočne kazenske obsodbe, je področje uporabe te hrambe pretirano široko glede na namene, za katere se ti podatki obdelujejo.
Nazadnje, na eni strani, glede obveznosti določitve ustreznih rokov(7) je mogoče šteti, da je rok „ustrezen“, zlasti kar zadeva hrambo biometričnih in genetskih podatkov vseh oseb, ki so bile pravnomočno obsojene za naklepno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, samo če upošteva relevantne okoliščine, zaradi katerih je tako obdobje hrambe potrebno. Zato, čeprav lahko sklicevanje na smrt zadevne osebe pomeni „rok“ za izbris hranjenih podatkov, je mogoče šteti, da je tak rok „ustrezen“ le v posebnih okoliščinah, ki to ustrezno utemeljujejo. To pa očitno ni tako, če se uporablja na splošno in brez razlikovanja za vsako pravnomočno obsojeno osebo. Res je, da je državam članicam prepuščeno, da odločijo, ali je treba določiti roke za izbris navedenih podatkov ali redno preverjanje potrebe po njihovi hrambi.(8) Vendar „ustreznost“ rokov za tako redno preverjanje zahteva, da slednji omogočajo izbris zadevnih podatkov, če njihova hramba ni več potrebna. Taka zahteva pa ni izpolnjena, če je edini primer, v katerem je tak izbris predviden, smrt osebe, na katero se nanašajo osebni podatki.
Na drugi strani, določbe Direktive 2016/680, ki določajo jamstva, ki se nanašajo na pogoje v zvezi s pravicami do izbrisa in omejitve obdelave, nasprotujejo tudi nacionalni zakonodaji, ki osebi, ki je bila pravnomočno obsojena za naklepno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, ne omogoča uveljavljanja njenih pravic.