Začasna izdaja
SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
ATHANASIOSA RANTOSA,
predstavljeni 1. februarja 2024(1)
Zadeva C‑70/23 P
Westfälische Drahtindustrie GmbH,
Westfälische Drahtindustrie Verwaltungsgesellschaft mbH & Co. KG,
Pampus Industriebeteiligungen GmbH & Co. KG
proti
Evropski komisiji
„Pritožba – Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Trg jekla za prednapenjanje – Zadeva COMP/38.344 – Sklep o ugotovitvi kršitve člena 101 PDEU in člena 53 Sporazuma EGP – Sodba o razglasitvi delne ničnosti sklepa in določitvi globe v znesku, ki je enak znesku prvotno naložene globe – Sklep Komisije o preostalem dolgovanem znesku globe – Datum zapadlosti globe, katere znesek je v okviru izvajanja neomejene pristojnosti določilo sodišče Unije“
I. Uvod
1. Družbe Westfälische Drahtindustrie GmbH (v nadaljevanju: WDI), Westfälische Drahtindustrie Verwaltungsgesellschaft mbH & Co. KG (v nadaljevanju: WDV) in Pampus Industriebeteiligungen GmbH & Co. KG (v nadaljevanju: Pampus) oziroma skupaj „pritožnice“ s pritožbo predlagajo razveljavitev sodbe Splošnega sodišča Evropske unije z dne 23. novembra 2022, Westfälische Drahtindustrie in drugi/Komisija (T‑275/20, v nadaljevanju: izpodbijana sodba, EU:T:2022:723), s katero je to zavrnilo njihovo tožbo, s katero so primarno predlagale, prvič, naj se na podlagi člena 263 PDEU razglasi ničnost dopisa Evropske komisije z dne 2. marca 2020, s katerim je ta pritožnice pozvala, naj ji plačajo znesek 12.236.931,69 EUR, ki po mnenju Komisije pomeni preostali dolgovani znesek globe, ki jim je bila naložena 30. septembra 2010; drugič, naj se ugotovi, da je bila globa v celoti plačana 17. oktobra 2019 s plačilom 18.149.636,24 EUR in, tretjič, naj se Komisiji naloži, naj družbi WDI plača znesek 1.633.085,17 EUR skupaj z obrestmi od zadnjenavedenega datuma zaradi neupravičene obogatitve te institucije, podredno pa so predlagale, naj se Komisiji na podlagi člena 268 PDEU naloži, naj jim plača znesek 12.236.931,69 EUR, ki ga je Komisija zahtevala od družbe WDI, in znesek, ki je enak znesku preplačila, ki ga je ta institucija prejela, v višini 1.633.085,17 EUR skupaj z obrestmi od 17. oktobra 2019 do popolnega vračila dolgovanega zneska.
2. Ta spor izvira iz sodbe z dne 15. julija 2015, Westfälische Drahtindustrie in drugi/Komisija (T‑393/10, v nadaljevanju: sodba z dne 15. julija 2015, EU:T:2015:515), s katero je Splošno sodišče na eni strani razglasilo za delno ničen med drugim sklep Komisije o ugotovitvi obstoja kršitve člena 101 PDEU v delu, v katerem je bila z njim pritožnicam naložena globa, ker je Komisija storila napake, ko je presojala njihovo plačilno sposobnost, in na drugi strani v okviru izvajanja svoje neomejene pristojnosti pritožnicam naložilo plačilo globe v enakem znesku, kot jim je bil naložen v tem sklepu. Po razglasitvi te sodbe so se pojavila različna mnenja glede datuma, od katerega bi morale začeti teči obresti na to globo. Pritožnice so namreč menile, da bi obresti morale začeti teči od razglasitve sodbe z dne 15. julija 2015, s katero naj bi Splošno sodišče globo, ki jo je naložila Komisija, razglasilo za nično ex tunc in določilo novo ločeno globo, medtem ko so bile po mnenju Komisije te obresti dolgovane že od datuma, določenega v navedenem sklepu Komisije, to je skoraj pet let pred razglasitvijo te sodbe.
3. V skladu z zahtevo Sodišča bodo ti sklepni predlogi osredotočeni na analizo prvega pritožbenega razloga, ki se v bistvu nanaša na vprašanje, ali je treba v primeru, kakršen je ta iz obravnavane zadeve – torej kadar je Splošno sodišče najprej sklep Komisije v delu, v katerem je bil z njim določen znesek naložene globe, razglasilo za ničen, nato pa je v okviru izvajanja svoje neomejene pristojnosti določilo znesek te globe v isti višini – ker je Splošno sodišče uporabilo to pristojnost, tako določeno globo opredeliti kot novo globo, ki se pravno razlikuje od globe, ki jo je naložila Komisija, in zato zapade v plačilo na datum razglasitve sodbe Splošnega sodišča o določitvi zneska globe.
4. S to zadevo se Sodišču torej ponuja priložnost, da po eni strani razjasni pravno naravo izvajanja neomejene pristojnosti sodišča Unije v skladu s členom 31 Uredbe (ES) št. 1/2003,(2) po drugi strani pa še pojasni pravne posledice, ki izhajajo iz razglasitve ničnosti ali spremembe globe, ki jo je naložila Komisija v skladu s členom 23(2) te uredbe, če sodišče Unije izvaja tako pristojnost, zlasti v zvezi z določitvijo trenutka zapadlosti te globe v plačilo in, dodatno, začetka teka dolgovanih zamudnih obresti.
II. Pravni okvir
5. Člen 23 Uredbe št. 1/2003, naslovljen „Globe“, v odstavkih 2 in 3 določa:
„2. Komisija lahko podjetjem in podjetniškim združenjem z odločbo naloži globe, kadar naklepno ali iz malomarnosti:
(a) kršijo člen [101] ali člen [102 PDEU] […]
[…]
3. Pri določanju višine globe se upošteva teža, pa tudi trajanje kršitve.“
6. Člen 31 te uredbe, naslovljen „Nadzor Sodišča“, določa:
„S pritožbo zoper odločbo, s katero je Komisija določila globo ali periodično denarno kazen, ima Sodišče neomejeno pristojnost do pregleda odločbe. Naloženo globo ali periodično denarno kazen lahko prekliče, zniža ali zviša.“
7. Točka 35 Smernic o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 23(2)(a) Uredbe št. 1/2003,(3) pod naslovom „Zmožnost plačila“ določa:
„V izjemnih primerih lahko Komisija na zahtevo podjetja v posebnih socialnih in ekonomskih okoliščinah upošteva njegovo nezmožnost plačila. Na podlagi tega pa ne bo odobrila nobenega zmanjšanja globe samo zaradi ugotovitve, da je podjetje v neugodnem ali slabem finančnem stanju. Zmanjšanje se lahko odobri samo na podlagi objektivnih dokazov, da bi naložitev globe pod pogoji, določenimi v teh smernicah, nepopravljivo ogrozila gospodarsko sposobnost preživetja zadevnega podjetja in povzročila, da bi njegova sredstva izgubila vso svojo vrednost.“
III. Dejansko stanje
8. Dejansko stanje in vsebina spornega sklepa sta navedena v točkah od 2 do 26 izpodbijane sodbe. Za potrebe te pritožbe ju je mogoče povzeti, kot sledi.
A. Upravni postopek
9. Komisija je s Sklepom C(2010) 4387 final z dne 30. junija 2010 v zvezi s postopkom na podlagi člena 101 PDEU in člena 53 Sporazuma EGP (zadeva COMP/38.344 – Jeklo za prednapenjanje) (v nadaljevanju: sklep JPN) več podjetij, med njimi tudi pritožnice – dobaviteljice jekla za prednapenjanje – sankcionirala zaradi sodelovanja v omejevalnem sporazumu na trgu jekla za prednapenjanje. Komisija je družbi WDI naložila globo v višini 56.050.000 EUR. Družbi WDV in Pampus sta bili solidarno odgovorni do višine 45.600.000 EUR oziroma 15.485.000 EUR. Ta sankcija je bila naložena v členu 2, prvi odstavek, točka 8, sklepa JPN.
10. Pritožnice so med upravnim postopkom na podlagi točke 35 smernic iz leta 2006 zaprosile za izjemno znižanje globe zaradi plačilne nesposobnosti.
11. Komisija v sklepu JPN ni ugodila tej zahtevi.
12. Pritožnice so 14. septembra 2010 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložile tožbo za razglasitev ničnosti in spremembo sklepa JPN. Zadeva je bila vpisana pod številko T‑393/10.
13. Komisija je s Sklepom C (2010) 6676 final z dne 30. septembra 2010 (v nadaljevanju: sklep z dne 30. septembra 2010) popravila nekatere napake pri izračunu glob(4) in spremenila sklep JPN, zlasti njegov člen 2, prvi odstavek, točka 8, ter tako zmanjšala znesek glob, naloženih nekaterim podjetjem (v nadaljevanju skupaj: sporni sklep)(5). Globa, naložena družbi WDI, je bila tako določena na 46.550.000 EUR. Družbi WDV in Pampus sta bili solidarno odgovorni do višine 38.855.000 EUR oziroma 15.485.000 EUR.
14. V sklepu z dne 30. septembra 2010 je bilo ugotovljeno, da je treba globe, naložene v členu 2, prvi odstavek, točka 8, spornega sklepa, plačati v treh mesecih od datuma vročitve sklepa z dne 30. septembra 2010 in da bodo po izteku tega roka obresti samodejno dolgovane po obrestni meri, ki jo Evropska centralna banka (ECB) uporablja v svojih operacijah glavnega refinanciranja na prvi dan meseca, v katerem je bil sprejet sklep z dne 30. septembra 2010, povečani za 3,5 odstotne točke. Določeno je bilo tudi, da če sankcionirano podjetje vloži tožbo, lahko globo do zapadlosti pokrije bodisi z zagotovitvijo bančne garancije bodisi z začasnim plačilom globe v skladu s členom 85a(1) Uredbe Komisije (ES, Euratom) št. 2342/2002(6).
15. Pritožnice so 3. decembra 2010 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča v okviru zadeve T‑393/10 vložile predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim so v bistvu predlagale odlog izvršitve spornega sklepa do razglasitve sodbe, s katero bo odločeno o glavni tožbi.
16. Generalni direktor generalnega direktorata (GD) Komisije za konkurenco je z dopisom z dne 14. februarja 2011 zavrnil novo prošnjo pritožnic za znižanje globe zaradi njihove plačilne nesposobnosti (v nadaljevanju: dopis z dne 14. februarja 2011).
17. Predsednik Splošnega sodišča je s sklepom z dne 13. aprila 2011, Westfälische Drahtindustrie in drugi/Komisija (T‑393/10 R, v nadaljevanju: sklep o začasni odredbi, EU:T:2011:178), delno ugodil predlogu za izdajo začasne odredbe, ki so ga vložile pritožnice, in odredil odlog obveznosti, ki jim je bila naložena, da v korist Komisije zagotovijo bančno garancijo v izogib takojšnji izterjavi glob, pod pogojem, da tej instituciji začasno plačajo 2.000.000 EUR do 30. junija 2011 in ji od 15. julija 2011 nakazujejo mesečne obroke v znesku 300.000 EUR vsak petnajsti dan v mesecu do izdaje nove odredbe, vendar najdlje do razglasitve sodbe v postopku v glavni stvari.
18. Splošno sodišče je s sodbo z dne 15. julija 2015 razsodilo, da Komisija ni storila napake, ko je v spornem sklepu v zvezi s pritožnicami ugotovila obstoj kršitve člena 101 PDEU. Vendar je Splošno sodišče sporni sklep v delu, v katerem je bila pritožnicam naložena globa, in dopis z dne 14. februarja 2011 razglasilo za nična, ker je Komisija storila napake, ko je presojala njihovo plačilno sposobnost. Splošno sodišče je v okviru izvajanja svoje neomejene pristojnosti pritožnicam naložilo plačilo globe v enakem znesku, kot jim je bil naložen v spornem sklepu, kot je navedeno v izreku sodbe z dne 15. julija 2015.(7)
19. Družba WDI je v skladu z začasno odredbo v obdobju od 29. junija 2011 do 16. junija 2015 Komisiji začasno plačala skupno 16.400.000 EUR.
20. Po razglasitvi sodbe z dne 15. julija 2015 so se svetovalci pritožnic obrnili na GD Komisije za proračun, da bi se sporazumno dogovorili o časovnem razporedu plačil glob, določenih v točkah od 4 do 6 izreka te sodbe. Pri tem so se pojavila različna mnenja glede datuma, od katerega naj bi morale začeti teči obresti na te globe. Pritožnice so namreč menile, da bi obresti morale začeti teči od razglasitve sodbe z dne 15. julija 2015, medtem ko so bile po mnenju GD za proračun obresti dolgovane od datuma, ki izhaja iz člena 2, drugi in tretji odstavek, spornega sklepa, in sicer, kar zadeva pritožnice, od izteka treh mesecev od vročitve sklepa z dne 30. septembra 2010. To stališče je bilo ponovljeno v elektronskem sporočilu GD za proračun z dne 12. avgusta 2015 v odgovor na elektronsko sporočilo predstavnika pritožnic z dne 5. avgusta 2015 ter je bilo ponovljeno na sestanku Komisije in družbe WDI 4. septembra 2015.
21. Pritožnice so zoper sodbo z dne 15. julija 2015 vložile pritožbo in med drugim izpodbijale to, da je Splošno sodišče pri izvajanju svoje neomejene pristojnosti upoštevalo njihovo plačilno sposobnost leta 2015, in ne leta 2010. Ta pritožba je bila zavrnjena s sklepom z dne 7. julija 2016, Westfälische Drahtindustrie in Pampus Industriebeteiligungen/Komisija (C‑523/15 P, v nadaljevanju: sklep Sodišča, EU:C:2016:541).
22. Pritožnice so po zavrnitvi pritožbe Splošnemu sodišču predlagale, naj sodbo z dne 15. julija 2015 razlaga tako, da so obresti od zneska globe, naložene v tej sodbi, dolgovane od razglasitve te sodbe. Pritožnice so Splošnemu sodišču podredno predlagale, naj to sodbo popravi ali dopolni tako, da navede datum začetka teka obresti.
23. Splošno sodišče je s sklepom z dne 17. maja 2018, Westfälische Drahtindustrie in drugi/Komisija (T‑393/10 INTP, EU:T:2018:293), te predloge razglasilo za nedopustne. Splošno sodišče je v zvezi z zahtevo za razlago opozorilo, da se mora ta, da bi bila dopustna, nanašati na točko, o kateri se je odločalo v sodbi, ki jo je treba razložiti. Vprašanje začetka teka zamudnih obresti, dolgovanih v primeru odloga plačila zneska glob, naloženih pritožnicam, pa v sodbi z dne 15. julija 2015 ni bilo obravnavano. Po mnenju Splošnega sodišča je bil namen predloga pritožnic pridobiti mnenje o posledicah sodbe z dne 15. julija 2015, kar ne spada v okvir zahteve za razlago, vložene na podlagi člena 168(1) njegovega poslovnika. Glede drugih dveh predlogov je Splošno sodišče ugotovilo, da sta prepozna.
24. Družba WDI je 16. oktobra 2019 Komisijo obvestila, prvič, da je že plačala 31.700.000 EUR in, drugič, da namerava že zdaj plačati preostanek dolgovane globe in obresti, ki jih je ocenila na 18.149.636,24 EUR. Za ta izračun je družba WDI upoštevala zapadle obresti od 15. oktobra 2015, to je tri mesece po razglasitvi sodbe z dne 15. julija 2015, in uporabila obrestno mero v višini 3,48 %.
25. Družba WDI je 17. oktobra 2019 ta znesek v višini 18.149.636,24 EUR nakazala na bančni račun Komisije, tako da je celotni znesek plačil, izvršenih od 29. junija 2011, za poravnavo globe znašal 49.849.636,24 EUR.
26. Komisija je v dopisu z dne 2. marca 2020 (v nadaljevanju: izpodbijani akt) izrazila nestrinjanje s stališčem, ki ga je družba WDI izrazila v dopisu z dne 16. oktobra 2019. Komisija je navedla, da v skladu z merili, določenimi v sodbi z dne 14. julija 1995, CB/Komisija (T‑275/94, v nadaljevanju: sodba CB, EU:T:1995:141), obresti niso začele teči od sodbe z dne 15. julija 2015, temveč od datuma, določenega v spornem sklepu, to je 4. januarja 2011, in po 4,5-odstotni obrestni meri. Zato je Komisija družbo WDI pozvala, naj ji plača znesek 12.236.931,69 EUR, ki ustreza preostalemu dolgovanemu znesku, ob upoštevanju datuma valute 31. marec 2020.
B. Postopek pred Splošnim sodiščem
27. Pritožnice so 11. maja 2020 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložile tožbo, s katero so Splošnemu sodišču primarno predlagale, prvič, naj izpodbijani akt razglasi za ničen, drugič, ugotovi, da mora Komisija plačila, ki jih je družba WDI izvedla v obdobju od 29. junija 2011 do 16. junija 2015 skupaj z obrestmi na ta znesek, ki so se natekle v tem obdobju, skupno torej 17.820.610 EUR, upoštevati pri plačilu globe, ki jo je Splošno sodišče naložilo v okviru svoje neomejene pristojnosti v sodbi z dne 15. julija 2015, z učinkom od tega dne, in da je bila zato ta globa s plačilom družbe WDI 17. oktobra 2019 v višini 18.149.636,24 EUR v celoti plačana, ter, tretjič, Komisiji naloži, naj družbi WDI iz naslova neupravičene obogatitve plača znesek 1.633.085,17 EUR skupaj z obrestmi od 17. oktobra 2019 do popolnega poplačila dolgovanega zneska zaradi neupravičene obogatitve. Pritožnice so podredno predlagale, naj se Evropski uniji, ki jo zastopa Komisija, naloži, prvič, naj jim plača odškodnino v višini zneska, ki se zahteva v izpodbijanem aktu, to je 12.236.931,69 EUR, in drugič, naj družbi WDI plača znesek, ki je enak znesku preplačila, ki ga je ta institucija prejela 17. oktobra 2019, to je 1.633.085,17 EUR skupaj z obrestmi od navedenega datuma do popolnega poplačila dolgovanega zneska.
28. Splošno sodišče je v izpodbijani sodbi najprej preučilo četrti predlog v zvezi z odškodninskim zahtevkom, ki temelji na nezakonitosti ravnanja Komisije, ker naj ta ne bi pravilno izvršila sodbe z dne 15. julija 2015, s čimer naj bi kršila obveznosti, ki so ji naložene na podlagi člena 266, prvi odstavek, PDEU.(8) Pritožnice so v utemeljitev tega odškodninskega zahtevka v bistvu navedle štiri tožbene razloge. V zvezi s tem je Splošno sodišče menilo, da so vse očitane kršitve izhajale iz premise, da globa, naložena v spornem sklepu, ni bila „ohranjena“ ali „potrjena“ s sodbo z dne 15. julija 2015, ampak je bila ex tunc razglašena za nično in nadomeščena z novo globo, ki jo pritožnice imenujejo „sodna globa“, ki jo je treba plačati šele od dneva razglasitve te sodbe.(9)
29. Splošno sodišče je po tem, ko je ugotovilo, da je odškodninski zahtevek dopusten,(10) najprej ugotovilo, da je glede na to, da vprašanje začetka teka zamudnih obresti, dolgovanih od zneska globe, ni bilo predmet nobene razprave med strankami med sodnim postopkom in ni bilo izrecno obravnavano niti v obrazložitvi niti v izreku sodbe z dne 15. julija 2015,(11) treba preveriti, ali je iz te sodbe mogoče sklepati, da se globa, ki jo je določilo Splošno sodišče, pravno razlikuje od globe, ki jo je Komisija naložila v spornem sklepu(12). Splošno sodišče je v zvezi s tem v skladu s sodno prakso, ki izhaja iz njegove sodbe CB, ugotovilo, da je iz besedila člena 31 Uredbe št. 1/2003 razvidno, da se neomejena pristojnost, podeljena sodišču Unije na področju konkurence, nanaša in je omejena na globo, ki jo je prvotno naložila Komisija, in da zato globa, ki jo določi sodišče Unije, ni nova globa, ki bi se pravno razlikovala od globe, ki jo je naložila Komisija.(13) Zato po mnenju Splošnega sodišča, kadar sodišče Unije v okviru izvajanja svoje neomejene pristojnosti presojo Komisije nadomesti s svojo presojo in zniža znesek globe, v sklepu Komisije nadomesti znesek, ki je bil prvotno določen v tem sklepu, z zneskom, ki izhaja iz njegove presoje, pri čemer se zaradi nadomestitvenega učinka sodbe sodišča Unije torej šteje, da je bila odločitev Komisije že ves čas tista, ki izhaja iz presoje Sodišča Unije.(14)
30. Dalje, Splošno sodišče je s sklicevanjem na sklep Sodišča opozorilo, da je Sodišče v obravnavani zadevi na eni strani razsodilo, da čeprav je to, da je Splošno sodišče opravilo nadzor nad zakonitostjo spornega sklepa, pripeljalo do razglasitve ničnosti tega sklepa v delu, v katerem je Komisija pritožnicam naložila globo, ta okoliščina nikakor ne pomeni, da je bilo Splošnemu sodišču zaradi tega odvzeto pooblastilo za izvajanje njegove neomejene pristojnosti, ter na drugi strani, da okoliščina, da je Splošno sodišče na koncu menilo, da je primerno uporabiti enak znesek globe, kot je bil določen v spornem sklepu, ne vpliva na pravilnost izvajanja njegove neomejene pristojnosti.(15) Splošno sodišče je ugotovilo, da je Komisija utemeljeno štela, da je globa, ki jo je določilo Splošno sodišče, ker ni nova globa, zapadla v plačilo na datum, določen v spornem sklepu.(16)
31. Po mnenju Splošnega sodišča te presoje ni mogoče ovreči s trditvami pritožnic, ki se nanašajo zlasti na to, da je Splošno sodišče prvotno naloženo globo razglasilo za nično, preden je določilo nov znesek na podlagi elementov, nastalih po spornem sklepu,(17) in da je predsednik Splošnega sodišča s sklepom o začasni odredbi odredil odlog obveznosti zagotovitve bančne garancije. V zvezi z zadnjenavedenim je Splošno sodišče ugotovilo, da sprejetje začasne odredbe ni vključevalo odloga zapadlosti terjatve, na katero so med sodnim postopkom še naprej tekle zamudne obresti.(18)
32. Splošno sodišče je poleg tega poudarilo, da kadar sodišče Unije v okviru izvajanja svoje neomejene pristojnosti ohrani celotni znesek ali del zneska globe, obveznost plačila zamudnih obresti ab initio ne pomeni sankcije poleg globe, ki jo je prvotno naložila Komisija. Namreč, ker sprememba globe s strani sodišča Unije ne spremeni njene pravne narave in ker tožbe nimajo odložilnega učinka, Komisija podjetja, ki ni takoj plačalo te globe in katerega tožbi je bilo delno ugodeno, ne more oprostiti obveznosti, da – od datuma zapadlosti globe, ki jo je naložila Komisija – plača obresti na znesek globe, ki ga je določilo sodišče Unije.(19)
33. Glede na te preudarke je Splošno sodišče ugotovilo, da ni podana dovolj resna kršitev obveznosti Komisije na podlagi člena 266, prvi odstavek, PDEU, in odškodninski zahtevek pritožnic zavrnilo. Glede na to, da so drugi predlogi pritožnic v bistvu prav tako temeljili na premisi, da je Komisija kršila to določbo, je Splošno sodišče tožbo v celoti zavrnilo.(20)
IV. Postopek pred Sodiščem in predlogi strank
34. Pritožnice s pritožbo Sodišču predlagajo, naj razveljavi izpodbijano sodbo, in v bistvu ponavljajo svoje predloge, predstavljene na prvi stopnji.(21) Komisija Sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne in pritožnicam naloži plačilo stroškov.
V. Analiza
35. Pritožnice v podporo pritožbi navajajo tri pritožbene razloge, ki se nanašajo prvi na napačno uporabo prava zaradi neupoštevanja sodbe z dne 15. julija 2015 ter napačne in protislovne obrazložitve izpodbijane sodbe, drugi na kršitev člena 266 PDEU zaradi nespoštovanja pravnega pravila, ki izhaja iz povezave med kasacijskim učinkom in nadomestitveno pravno naravo, tretji pa na kršitev pravice do poštenega sojenja. V skladu z zahtevo Sodišča se bom v teh sklepnih predlogih osredotočil na analizo prvega pritožbenega razloga.
36. Iz opisa dejanskega stanja je razvidno, da se – podobno kot tožba na prvi stopnji pred Splošnim sodiščem – ta pritožba pred Sodiščem, še zlasti prvi pritožbeni razlog, v bistvu osredotoča na vprašanje, ali je bila, ker je Splošno sodišče v okviru sodbe z dne 15. julij 2015 izvajalo svojo neomejeno pristojnost, naložena globa, ki jo je treba opredeliti kot novo globo, ki se pravno razlikuje od globe, ki jo je naložila Komisija s spornim sklepom.
37. Natančneje, v okviru prvega pritožbenega razloga je hipoteza pritožnic v bistvu ta, da naj bi Splošno sodišče s sodbo z dne 15. julija 2015 po eni strani globo, ki jo je naložila Komisija, razglasilo za nično ex tunc, pri čemer naj bi zaradi te razglasitve ničnosti nastala terjatev v njihovo korist, ki se ujema z zneskom, ki so ga začasno plačale v skladu s sklepom o začasni odredbi, skupaj z obrestmi, in naj bi po drugi strani določilo novo ločeno globo z učinkom od datuma razglasitve sodbe z dne 15. julija 2015, ki jo imenujejo „sodna globa“, s čimer jo razlikujejo od „globe, razglašene za nično“, ki jo je naložila Komisija leta 2010.
38. Ker različni očitki, ki so jih pritožnice navedle v okviru prvega pritožbenega razloga, vsi izhajajo iz premise, da je v bistvu Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker je razsodilo, da globa, ki jo je naložilo v sodbi z dne 15. julija 2015, ni nova globa, ki bi se pravno razlikovala od globe, ki jo je naložila Komisija v spornem sklepu, menim, da je koristno na prvem mestu podati nekaj uvodnih pripomb o naravi neomejene pristojnosti in zlasti posledicah njene uporabe (A), nato pa na drugem mestu analizirati razlogovanje Splošnega sodišča v izpodbijani sodbi ob hkratni preučitvi različnih očitkov, ki so jih navedle pritožnice v prvem pritožbenem razlogu (B).
A. Neomejena pristojnost, podeljena sodišču Unije na področju uporabe pravil o konkurenci
39. Na prvem mestu je treba spomniti, da sistem sodnega nadzora sklepov Komisije v zvezi s postopki na podlagi členov 101 in 102 PDEU zajema nadzor nad zakonitostjo aktov institucij, določen v členu 263 PDEU, ki se lahko na podlagi člena 261 PDEU in člena 31 Uredbe št. 1/2003(22) ter na predlog tožečih strank dopolni z izvajanjem neomejene pristojnosti Splošnega sodišča glede sankcij, ki jih na tem področju naloži Komisija(23). Neomejeno pristojnost je torej mogoče izvajati le dopolnilno v okviru nadzora nad zakonitostjo, določenega s členom 263 PDEU, in ni samostojna tožba v smislu tožbe iz člena 256 PDEU.(24)
40. V zvezi s tem poudarjam, da se ta nadzor zakonitosti razteza na vse elemente odločb Komisije v zvezi s postopki na podlagi členov 101 in 102 PDEU, za katere Splošno sodišče zagotavlja tako pravni kot dejanski poglobljen nadzor glede na razloge, ki jih je navedla tožeča stranka, in ob upoštevanju vseh elementov, ki jih je ta predložila. Vendar v okviru tega nadzora sodišča Unije nikakor ne smejo s svojo obrazložitvijo nadomestiti obrazložitve avtorja zadevnega akta.(25)
41. Nasprotno je sodišče Unije, kadar izvršuje svojo neomejeno pristojnost, pristojno, da poleg nadzora nad zakonitostjo sankcije presojo Komisije, avtorice akta, v katerem je bila prvotno določena višina zneska sankcije, za določitev zneska te sankcije nadomesti s svojo presojo. Zato lahko sodišče Unije spremeni izpodbijani akt, tudi če ga ne razglasi za ničnega, zato da odpravi, zmanjša ali poveča naloženo globo, pri čemer se ta pristojnost izvršuje ob upoštevanju vseh dejanskih okoliščin (nadzor de novo).(26)
42. Iz tega izhaja, da je sodišče Unije, čeprav je obseg te neomejene pristojnosti, drugače kot nadzor zakonitosti, strogo omejen na določitev zneska globe,(27) pristojno za izvajanje neomejene pristojnosti, kadar presoja o vprašanju zneska globe,(28) izvajanje te pristojnosti pa povzroči dokončni prenos pooblastila za naložitev sankcij na to sodišče(29).
43. Z metodološkega vidika mora torej sodišče Unije šele po tem, ko preizkusi zakonitost predloženega sklepa glede na tožbene razloge, ki so navedeni pred njim, in če navedenega sklepa ne razglasi za ničnega v celoti, izvrševati neomejeno pristojnost, da po eni strani izpelje posledice svoje odločitve, ki se nanaša na zakonitost navedenega sklepa, in da po drugi strani ob upoštevanju vseh okoliščin zadeve ugotovi, ali je treba z njegovo presojo nadomestiti presojo Komisije, tako da je znesek globe prilagojen.(30)
44. Na drugem mestu naj spomnim, da mora sodišče Unije za to, da so izpolnjene zahteve nadzora v okviru neomejene sodne pristojnosti v smislu člena 47 Listine o temeljnih pravicah glede glob, pri izvajanju pooblastil iz členov 261 in 263 PDEU preučiti in preoblikovati vsak očitek, dejanski ali pravni, s katerim se skuša dokazati, da znesek globe ni v sorazmerju s težo in trajanjem kršitve.(31) Prav zaradi te neomejene pristojnosti je sodni nadzor, določen v Pogodbah, skladen z zahtevami načela učinkovitega sodnega varstva iz člena 47 Listine.(32) To izvajanje na podlagi člena 23(3) Uredbe št. 1/2003 torej pomeni, da je treba za vsako kaznovano podjetje upoštevati težo in trajanje zadevne kršitve ob spoštovanju predvsem načel obrazložitve, sorazmernosti, individualizacije sankcij in enakega obravnavanja ter ne da bi bilo sodišče Unije vezano na okvirna pravila, ki jih je Komisija določila v svojih smernicah, tudi če te lahko sodišča Unije vodijo pri izvajanju njihove neomejene pristojnost.(33)
45. Na tretjem mestu je treba poudariti, da izvajanje te neomejene pristojnosti ne pomeni isto kot nadzor po uradni dolžnosti in da je postopek pred sodiščem Unije kontradiktoren. Razen razlogov javnega reda, kot je neobstoj obrazložitve spornega sklepa,(34) ki jih mora sodišče preizkusiti po uradni dolžnosti, mora razloge zoper sporni sklep navesti tožeča stranka in predložiti dokaze v podporo tem razlogom(35). Sodišče pa je že razsodilo, da s tem, da nad spornim sklepom kot celoto ni bil opravljen nadzor po uradni dolžnosti, ni bilo kršeno načelo učinkovitega sodnega varstva. Za upoštevanje tega načela namreč ni nujno, da Splošno sodišče – ki sicer mora odgovoriti na navedene tožbene razloge in opraviti tako nadzor nad uporabo prava kot preizkus dejanskega stanja – po uradni dolžnosti ponovno v celoti pregleda spis.(36) Torej lahko sodišče Unije v okviru izvajanja neomejene pristojnosti tudi ugotovi, da nobena od trditev, ki so jih navedle stranke, ne utemeljuje uporabe navedene pristojnosti za znižanje zneska glob.(37)
46. Prvi pritožbeni razlog pritožnic je treba preučiti ob upoštevanju teh splošnih ugotovitev.
B. Prvi pritožbeni razlog
47. Pritožnice s prvim pritožbenim razlogom – ki je razdeljen na vrsto očitkov, ki se v veliki meri prekrivajo in se nanašajo na točke 98, 99, 102, 105, 107, 111, 113, 115, 117, 118, 125 in 127 izpodbijane sodbe – Splošnemu sodišču v bistvu očitajo, da je napačno uporabilo pravo, ker ni upoštevalo lastne sodbe z dne 15. julija 2015, ter da je podalo napačno in protislovno obrazložitev te sodbe, s čimer naj bi kršilo načelo pravnomočnosti.
48. Ker vse trditve pritožnic izhajajo iz premise, da je Splošno sodišče v sodbi z dne 15. julija 2015 naložilo novo globo, ki se pravno razlikuje od globe, ki jo je naložila Komisija v spornem sklepu, menim, da je treba zaradi jasnosti in učinkovitega izvajanja sodne oblasti preučiti, ali je ta premisa pravilna. Če to ne drži, bi bili vsi očitki, ki so jih navedle pritožnice v okviru prvega pritožbenega razloga, neutemeljeni in zavrnjeni, saj ne bi obstajalo nikakršno protislovje med sodbo z dne 15. julija 2015 in izpodbijano sodbo.
1. Utemeljenost premise prvega pritožbenega razloga
49. Uvodoma menim, da je treba ugotoviti, da je Splošno sodišče v točkah 96 in 97 izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo, da vprašanje začetka teka zamudnih obresti, dolgovanih od zneska globe, v sodbi z dne 15. julija 2015 ni bilo izrecno obravnavano, zato je treba ugotoviti, ali je mogoče iz obrazložitve te sodbe izpeljati, da se globa, ki jo je določilo Splošno sodišče, pravno razlikuje od globe, ki jo je Komisija naložila v spornem sklepu.(38)
50. V zvezi s tem ugotavljam, da je treba analizo morebitnega protislovja med izpodbijano sodbo in sodbo z dne 15. julija 2015 nujno začeti z vsebino in, konkretneje, obrazložitvijo in izrekom sodbe z dne 15. julija 2015 tudi v povezavi s sklepom Sodišča. V zvezi s tem je povzetek vsebine sodbe z dne 15. julija 2015, ki ga je Splošno sodišče navedlo v točkah 95 in 100 izpodbijane sodbe ter je podlaga njegove analize, natančen in skladen z razlago Sodišča, kot izhaja iz njegovega sklepa.(39)
51. Spomniti je namreč treba, da so pritožnice v utemeljitev tožbe zoper sporni sklep, na podlagi katere je bila izdana sodba z dne 15. julija 2015, navedle devet tožbenih razlogov, od katerih sta za to pritožbo upoštevna le šesti in deveti tožbeni razlog. Po eni strani se je šesti tožbeni razlog nanašal med drugim na kršitev načela sorazmernosti, ker naj Komisija v spornem sklepu ne bi upoštevala plačilne nesposobnosti pritožnic. Po drugi strani se je deveti tožbeni razlog nanašal na napačno presojo njihove plačilne sposobnosti v dopisu z dne 14. februarja 2011, katerega razglasitev ničnosti so pritožnice prav tako predlagale.
52. Splošno sodišče je s sodbo z dne 15. julija 2015 sprejelo ta tožbena razloga ter razglasilo ničnost spornega sklepa v delu, v katerem je bila z njim pritožnicam naložena globa, in dopisa z dne 14. februarja 2011, ker je Komisija v njem storila napake pri presoji njihove plačilne sposobnosti v smislu točke 35 smernic iz leta 2006. Natančneje, Splošno sodišče je v okviru nadzora zakonitosti spornega sklepa v točkah od 285 do 332 sodbe z dne 15. julija 2015 ugotovilo, da je Komisija pri presoji plačilne sposobnosti pritožnic storila napake in da lahko te napake na eni strani povzročijo razglasitev ničnosti spornega sklepa v delu, v katerem je bila z njim pritožnicam naložena globa, in dopisa z dne 14. februarja 2011 ter na drugi strani utemeljujejo izvajanje neomejene pristojnosti s strani Splošnega sodišča.(40)
53. Vendar je Splošno sodišče pri izvajanju svoje neomejene pristojnosti menilo, da pritožnice neutemeljeno trdijo, da jim je treba odobriti zmanjšanje globe zaradi njihove plačilne nesposobnosti, in je zato določilo globo v enakem znesku, kot jim je bil naložen v spornem sklepu. Natančneje, Splošno sodišče je po tem, ko je v točkah od 333 do 358 sodbe z dne 15. aprila 2015 uporabilo smernice iz leta 2006, na podlagi dokazov, ki so jih pritožnice predložile v zvezi s svojim finančnim položajem, kot se je razvil po sprejetju spornega sklepa, presodilo, da te neutemeljeno trdijo, da jim je treba odobriti zmanjšanje globe zaradi njihove plačilne nesposobnosti iz razlogov, ki so podobni razlogom, predvidenim v točki 35 navedenih smernic iz leta 2006, in da je treba zato pritožnicam naložiti plačilo globe v enakem znesku, kot je bil naložen v spornem sklepu.(41)
54. V zvezi s tem menim, da je pomembno poudariti, da je Splošno sodišče ugodilo zgolj razlogom za razglasitev ničnosti v zvezi s presojo plačilne sposobnosti pritožnic, medtem ko so bili, nasprotno, vsi tožbeni razlogi v zvezi z zakonitostjo kršitve in zneskom posledično naložene globe zavrnjeni. Povedano drugače, Splošno sodišče ni na podlagi prvih štirih tožbenih razlogov, katerih preučitev ni razkrila nobene napake, zaradi katere bi bil sporni sklep nezakonit, ugotovilo nobenega razloga, da bi za neustrezen štelo znesek glob, naloženih pritožnicam, kot je izhajal iz člena 2, prvi odstavek, točka 8, spornega sklepa.(42) Tudi iz tega razloga je Splošno sodišče določilo globo v enakem znesku, kot ga je pred tem pritožnicam naložila Komisija v spornem sklepu. Poleg tega je treba opozoriti, da je uporaba točke 35 Smernic iz leta 2006 zadnji element, ki se upošteva pri določitvi zneska glob, naloženih zaradi kršitve pravil o konkurenci.(43)
55. Kar zadeva izrek sodbe z dne 15. julija 2015, sicer drži, da je Splošno sodišče v njegovi točki 2 po eni strani člen 2, prvi odstavek, točka 8, spornega sklepa, s katerim je bila pritožnicam naložena globa, razglasilo za ničen, po drugi strani pa je zneske globe, ki so ustrezali zneskom iz spornega sklepa, določilo v točkah od 4 do 6 tega izreka. Vendar bi bila ugotovitev, da ta izbira kaže na voljo Splošnega sodišča, da določi novo globo, ki se pravno razlikuje od globe, ki jo je naložila Komisija, preveč formalistična in bi bila po mojem mnenju v nasprotju s temeljnim pravilom, ki izhaja iz ustaljene sodne prakse, to je, da je treba izrek sodbe razlagati ob upoštevanju obrazložitve, na kateri temelji in ki ga podpira.(44) Poleg tega je Splošno sodišče v številnih primerih izrek sklepa Komisije v zvezi z globo razglasilo za ničen in nato v okviru izvajanja svoje neomejene pristojnosti določilo nov znesek globe.(45) Kot namreč ugotavlja Komisija, Splošno sodišče v nekaterih primerih – kot v sodbi z dne 15. julija 2015 – najprej za ničen razglasi člen sklepa Komisije, s katerim je določena globa, nato pa v izreku te sodbe znova določi globo.(46) V drugih primerih zgolj spremeni globo, ne da bi zadevni člen sklepa Komisije razglasilo za ničen.(47) Čeprav je ta nedoslednost v praksi Splošnega sodišča nepriročna in lahko na povsem formalni ravni povzroči zmedo, dejansko glede na to, da se neomejena pristojnost v skladu s sodno prakso, ki izhaja iz sodbe CB, „nanaša in je omejena na globo, ki jo je prvotno naložila Komisija“(48), načeloma ne bi smela imeti nikakršnega vpliva na ravni pravnih posledic(49).
56. Glede na navedeno menim, da premisa, ki so jo pritožnice izoblikovale v okviru prvega pritožbenega razloga, to je, da naj bi Splošno sodišče v sodbi z dne 15. julija 2015 naložilo novo globo, ki se pravno razlikuje od globe, ki jo je naložila Komisija v spornem sklepu, ne izhaja iz obrazložitve te sodbe in je v temelju napačna.
57. Menim, da je ta ugotovitev dovolj, da se vse trditve pritožnic zavrnejo kot neutemeljene, ne da bi bilo treba bolj poglobljeno preizkusiti različne očitke iz okvira prvega pritožbenega razloga.
58. Če pa bi Sodišče menilo, da je treba podredno in zaradi popolnosti obravnavati različne trditve, ki so jih navedle pritožnice, predlagam, naj jih zavrne na podlagi analize, ki sledi.
2. Različni očitki iz prvega pritožbenega razloga
59. Na prvem mestu pritožnice trdijo, da je Splošno sodišče v točki 98 izpodbijane sodbe napačno ugotovilo, da „globa, ki jo določi sodišče Unije, ni nova globa, ki bi se pravno razlikovala od globe, ki jo je naložila Komisija (glej v tem smislu [sodbo CB], točki 58 in 60)“. Ta ugotovitev naj bi bila napačna, saj naj z njo ne bi bilo odgovorjeno na vprašanje, v čem je učinek spremembe in nadomestitveni učinek sodbe z dne 15. julija 2015 z vidika globe, ki je bila s spornim sklepom razglašena za nično.
60. Pritožnice v podporo svoji trditvi navajajo, da se je Splošno sodišče neupravičeno sklicevalo na točki 58 in 60 sodbe CB, saj naj bi se ta razlikovala od sodbe z dne 15. julija 2015. V nasprotju s sodbo CB naj bi namreč Splošno sodišče v sodbi z dne 15. julija 2015 po eni strani naložilo plačilo „sodne globe“ na podlagi „novih dejstev“ ter po drugi strani najprej naloženo globo v celoti odpravilo, in sicer že od samega začetka (znižanje ex tunc), nato pa določilo „sodno globo“, tako da naj se ne bi odločilo zgolj za potrditev ali le (retroaktivno) znižanje globe, naložene s prvotnim sklepom Komisije.
61. Teh trditev po mojem mnenju ni mogoče sprejeti.
62. Prvič, kot je bilo ugotovljeno v točkah od 52 do 56 teh sklepnih predlogov, sodišče Unije v sodbi z dne 15. julija 2015 namreč ni naložilo globe namesto globe, ki jo je naložila Komisija, česar niti ni moglo storiti, ampak je zgolj „spremenilo“ globo, ki je bila prvotno naložena v spornem sklepu. Povedano drugače, globa, ki jo je naložila Komisija v spornem sklepu, je z dejanskega in pravnega vidika enaka tisti, določeni v sodbi z dne 15. julija 2015 po opravljenem nadzoru Splošnega sodišča.
63. Drugič, naj opozorim, da je Splošno sodišče v točkah od 58 do 60 sodbe CB razsodilo, da se neomejena pristojnost, podeljena sodišču Unije na področju uporabe pravil o konkurenci, „nanaša in je omejena na globo, ki jo je prvotno naložila Komisija“ (točka 58), da to sodišče „ni pristojno za naložitev globe“, ampak se lahko „le izreče o globah, določenih s sklepom Komisije“ (točka 59), ter torej ni pristojno za to, da bi „globo, ki jo je naložila Komisija, nadomestilo z novo globo, ki bi se pravno razlikovala od te globe“ (točka 60). Te splošne trditve, ki jih je Splošno sodišče izoblikovalo leta 1995 – čeprav jih ni nikoli potrdilo Sodišče – se mi zdijo danes še vedno veljavne.(50)
64. Tretjič, kar zadeva trditev, da naj bi Splošno sodišče v sodbi CB potrdilo del zadevne globe, potem ko je znova presodilo ista dejstva, kot so se presojala v spornem sklepu, medtem ko naj bi se v sodbi z dne 15. julija 2015 odločilo potrditi isto globo na podlagi preučitve tudi novih dejstev, je razlikovanje, ki so ga izoblikovale pritožnice, na pravni ravni neupoštevno. Kot izhaja iz ustaljene sodne prakse, mora namreč sodišče z neomejeno pristojnostjo načeloma in s pridržkom preučitve dokazov, ki mu jih predložijo stranke, upoštevati pravni in dejanski položaj, ki obstaja na datum, ko odloča, kadar meni, da je upravičeno izvajati svoje pooblastilo za spremembo.(51) To še toliko bolj pomeni, da lahko sodišče z neomejeno pristojnostjo upošteva ne le predhodne elemente, ki niso vključeni v izpodbijani akt,(52) ampak – če je to primerno in izjemoma – tudi elemente iz obdobja po sprejetju sklepa. Kot je Sodišče razsodilo v točki 43 sklepa Sodišča, je sodišču Unije dovoljeno, da za dopolnitev svojega nadzora nad zakonitostjo upošteva vse dejanske okoliščine, ki so po njegovem mnenju upoštevne, ne glede na to, ali so nastopile pred sprejetim sklepom ali po njem.(53) To velja še toliko bolj, če se, tako kot v obravnavani zadevi, izvajanje neomejene pristojnosti nanaša na preučitev plačilne sposobnosti zadevnega podjetja. Kot je poudarilo Sodišče, če namreč sodišče Unije te sposobnosti ne bi moglo presoditi ob upoštevanju dejanskega položaja, ki obstaja v trenutku, ko odloča, bi bilo lahko dolžno zavrniti ali odobriti upravičeno ali neupravičeno znižanje ali odpravo globe, kar bi lahko povzročilo, da bi bilo to podjetje neutemeljeno postavljeno v neugoden konkurenčni položaj ali bi mu bila dana neutemeljena konkurenčna prednost.(54) Poleg tega opozarjam, da nadzor nad nezmožnostjo plačila v smislu točke 35 smernic iz leta 2006 vključuje analizo „posebnih socialnih in ekonomskih okoliščin“ v času naložitve globe, da se tako presodi, ali bi ta „nepopravljivo ogrozila gospodarsko sposobnost preživetja“ zadevnega podjetja. Tak nadzor je torej po naravi in glede na svoj predmet prospektiven ter lahko izjemoma zahteva upoštevanje elementov iz obdobja po sprejetju sklepa o naložitvi globe.
65. Na drugem mestu, pritožnice trdijo, da je obrazložitev izpodbijane sodbe protislovna, kar zadeva nadomestitveni učinek sodbe z dne 15. julija 2015. Natančneje, Splošno sodišče je v točki 99 izpodbijane sodbe razsodilo, da „[k]adar sodišče Unije v okviru izvajanja svoje neomejene pristojnosti presojo Komisije nadomesti s svojo presojo in zniža znesek globe, v sklepu Komisije nadomesti znesek, ki je bil prvotno določen v tem sklepu, z zneskom, ki izhaja iz njegove presoje“. Pritožnice sicer menijo, da se lahko ta preudarek zdi pravilno izhodišče, vendar bi moralo Splošno sodišče iz njega izpeljati te ugotovitve: (i) Splošno sodišče je v sodbi z dne 15. julija 2015 presojo Komisije v celoti nadomestilo s svojo presojo; (ii) na podlagi te presoje je znižalo znesek globe, razglašene za nično, v okviru svoje neomejene pristojnosti, tako da je že izvedena plačila razglasilo za nična in jih izrecno izravnalo, ter (iii) Splošno sodišče je globo, razglašeno za nično, nadomestilo s tako spremenjeno sodno globo. Vendar naj bi Splošno sodišče, namesto da bi prišlo do teh ugotovitev, v točki 99 izpodbijane sodbe menilo, da se „[z]aradi nadomestitvenega učinka sodbe sodišča Unije […] torej šteje, da je bila odločitev Komisije že ves čas tista, ki izhaja iz presoje sodišča Unije (glej v tem smislu sodbo [CB], točke od 60 do 65 in od 85 do 87)“.
66. V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je Splošno sodišče s sodbo z dne 15. julija 2015 najprej sporni sklep o omejevalnem sporazumu razglasilo za ničen v delu, v katerem je bil z njim določen znesek globe, naložene pritožnicam, nato pa je v okviru izvajanja svoje neomejene pristojnosti iz razlogov, navedenih v točkah 53 in 54 teh sklepnih predlogov – in kakor je razsodilo Sodišče v točkah 38 in 40 svojega sklepa, na kateri je napoteno v točki 101 izpodbijane sodbe – znesek globe določilo na isti ravni, vendar ob tem ni prišlo do bistvene spremembe niti do „novacije“ globe.
67. Na tretjem mestu, pritožnice trdijo, da sprememba globe preprečuje njeno retroaktivno zapadlost od 4. januarja 2011. Izpodbijajo torej trditev Splošnega sodišča v točki 102 izpodbijane sodbe, da „[…] je Komisija v obravnavani zadevi utemeljeno štela, da ker globa, ki jo je določilo Splošno sodišče, ni nova globa, je ta zapadla v plačilo 4. januarja 2011“. Po njihovem mnenju naj bi to, da je bila globa v celoti odpravljena in je ni bilo več, preprečevalo njeno retroaktivno zapadlost, pri čemer naj bi zamik zapadlosti sodne globe nedvoumno izhajal iz točk 302 in 356 sodbe z dne 15. julija 2015. Komisija naj namreč v obdobju med svojim sklepom in razglasitvijo sodbe z dne 15. julija 2015 ne bi bila upravičena do ustrezne terjatve.
68. Pritožnice s to trditvijo zgolj podajajo utemeljitev, ki pa je prav tako brezpredmetna, saj temelji na napačni razlagi sodbe z dne 15. julija 2015. Tako pritožnice neupravičeno trdijo, da ima v obravnavani zadevi nadomestitveni učinek globe, ki jo je določilo Splošno sodišče v izpodbijani sodbi, učinek ex nunc in da je to prekoračilo svojo neomejeno pristojnost na področju sankcij. V zvezi s tem zadostuje opozoriti, da je Sodišče v svojem sklepu ugotovilo, da globa, ki jo je naložilo Splošno sodišče, ni nova globa.(55) Kot je bilo poleg tega poudarjeno v točkah 53 in 54 teh sklepnih predlogov, Splošno sodišče na podlagi prvih štirih tožbenih razlogov, katerih preučitev ni razkrila nobene napake, zaradi katere bi bil sporni sklep nezakonit, ni štelo, da je znesek globe, naložene pritožnicam, kot je izhajal iz člena 2, prvi odstavek, točka 8, spornega sklepa, neustrezen, s čimer je bila utemeljena naložitev globe v enakem znesku, kot ga je pred tem pritožnicam naložila Komisija v spornem sklepu.
69. Na četrtem mestu, pritožnice navajajo, da je Splošno sodišče napačno razlagalo sodbo Trioplast (točke 15 in od 56 do 62), ko se je v točki 105 izpodbijane sodbe sklicevalo na navedeno sodbo, da bi utemeljilo ugotovitev, da „je bil nadomestitveni učinek, podoben tistemu iz točke 99 zgoraj, že priznan v primeru izreka, v katerem je Splošno sodišče najprej razglasilo ničnost zneska, do višine katerega je bila matična družba solidarno odgovorna za plačilo globe, ki jo je naložila Komisija, nato pa je ta znesek ponovno določilo v okviru izvajanja svoje neomejene pristojnosti“. Po njihovem mnenju ta sodna praksa ni upoštevna in kaže na to, da ni bila izrečena nobena sodba s precedenčno težo, ki bi jo priznala sodišča Unije in s katero bi bil že dokončno pojasnjen retroaktivni začetek teka obresti v primeru povezave med razglasitvijo ničnosti in izrekom, v katerem je naložena globa.
70. Vendar podobno kot Komisija in ob upoštevanju sodne prakse, navedene v točki 55 teh sklepnih predlogov, menim, da je sodba Trioplast z vidika začetka teka obresti upoštevna. V tej sodbi je Splošno sodišče namreč podobno, kot je to storilo v obravnavani zadevi, v izreku sodbe razglasilo ničnost zneska globe, za plačilo katere je bila solidarno odgovorna matična družba, nato pa ga je znova določilo v okviru izvajanja svoje neomejene pristojnosti. Globa, ki jo je prvotno naložila Komisija, je bila tako jasno nadomeščena ex tunc. Ker so torej okoliščine zadeve Trioplast povsem primerljive z okoliščinami obravnavane zadeve, je treba tudi četrti očitek zavrniti.
71. Na petem mestu, pritožnice trdijo, da je Splošno sodišče napačno presodilo njihovo novo plačilno sposobnost, ugotovljeno leta 2015, in njene posledice za znesek „sodne globe“. Natančneje, Splošno sodišče v točki 107 izpodbijane sodbe trdi, da je „Splošno sodišče […] v okviru nadzora zakonitosti ugotovilo le, da je Komisija storila napake pri presoji plačilne sposobnosti tožečih strank, ne da bi navedlo, da jim v letih 2010 in 2011 ni bilo mogoče naložiti nobene globe“, pri čemer je v točki 109 izpodbijane sodbe dodalo, da je „Splošno sodišče […] – v nasprotju s tem, kar trdijo tožeče stranke – v sodbi z dne 15. julija 2015 ugotovilo obstoj določene plačilne sposobnosti tožečih strank v letih 2010 in 2011“. Po mnenju pritožnic nič ne kaže na to, da bi se Splošno sodišče v sodbi z dne 15. julija 2015 zaradi določene plačilne sposobnosti odločilo ohraniti svojo prvotno odločitev o globi in tako potrditi neustrezen znesek globe, ki je bila razglašena za nično.
72. Vendar v nasprotju s trditvijo pritožnic ugotavljam, da je Splošno sodišče v točkah 108 in 109 izpodbijane sodbe v odgovor na trditve pritožnic in z napotilom na točko 346 sodbe z dne 15. julija 2015 zgolj pojasnilo, da je v tej sodbi ugotovilo, da so pritožnice na podlagi načrta začasnih plačil, določenega v sklepu o začasni odredbi, od leta 2011 že bile zmožne plačati več kot 15.000.000 EUR, zato je bilo mogoče ugotoviti obstoj „določene plačilne sposobnosti“ pritožnic v letih 2010 in 2011.
73. Na šestem mestu, pritožnice grajajo pojasnilo iz točke 125 izpodbijane sodbe, v skladu s katerim je „odločitev, da se Komisiji naloži plačilo polovice stroškov tožečih strank, […] posledica razglasitve ničnosti člena 2, prvi odstavek, točka 8, spornega sklepa“. Po njihovem mnenju sprejeti izrek o stroških „poudarja materialno naklonjeno odločitev Splošnega sodišča, kar zadeva globo, ki je bila s sodbo z dne 15. julija 2015 bistveno spremenjena [v njihovo korist]“.
74. Vendar je treba ugotoviti, da ta trditev temelji na napačni premisi o povezavi med domnevno uspešno spremembo prvotno naložene globe, ki je bila razglašena za nično, in odmero stroškov, zato jo je treba zavrniti kot brezpredmetno.
75. Na sedmem in zadnjem mestu, pritožnice izpodbijajo ugotovitev iz točke 127 izpodbijane sodbe, da „obveznost plačila zamudnih obresti ab initio ne pomeni sankcije poleg globe, ki jo je prvotno naložila Komisija, ki bi pomenila oviro za pravico do pravnega sredstva“.
76. V zvezi s tem je treba po eni strani opozoriti, da je obveznost plačila zamudnih obresti v primeru neplačila globe v določenih rokih neposredna posledica izvršljivosti aktov Komisije, s katerimi je naložena denarna obveznost, kot je opredeljena v členu 299 PDEU. Izvršba teh aktov se lahko odloži le z odločbo Sodišča. Namen obveznosti plačila zamudnih obresti je torej zagotoviti učinkovitost glob, ki jih naloži Komisija na področju konkurenčnega prava, in njihove naslovnike spodbuditi k njihovemu plačilu v določenih rokih. Torej obveznost plačila zamudnih obresti ab initio ne pomeni sankcije poleg globe, ki jo je prvotno naložila Komisija.
77. Po drugi strani Splošno sodišče s sodbo z dne 15. julija 2015 ni niti razglasilo ničnosti določb v zvezi z zamudnimi obrestmi iz sklepa o omejevalnem sporazumu niti ni določilo novega roka za plačilo ali nove obrestne mere zamudnih obresti. Splošno sodišče je, nasprotno, v sklepu z dne 17. maja 2018, Westfälische Drahtindustrie in drugi/Komisija,(56) izrecno potrdilo, da sodba z dne 15. julija 2015 nikakor ne vpliva na vprašanje zamudnih obresti. Pritožnice torej ne morejo uspeti s trditvijo, da niso bile od sprejetja sklepa Komisije dolgovane nikakršne zamudne obresti.
VI. Predlog
78. Glede na navedeno in ker se ti sklepni predlogi nanašajo le na prvi pritožbeni razlog, Sodišču predlagam, naj ta pritožbeni razlog zavrne kot neutemeljen.