SODBA SODIŠČA PRVE STOPNJE (prvi senat)
z dne 17. januarja 2007(*)
„Ničnostna tožba – Skupno diplomatsko predstavništvo v Abuji (Nigerija) – Izterjava dolga s pobotom – Uredbi (ES, Euratom) št. 1605/2002 in 2342/2002 – Načelo dobre vere v mednarodnem javnem pravu“
V zadevi T-231/04,
Helenska republika, ki jo zastopata P. Mylonopoulos in V. Kyriazopoulos, zastopnika,
tožeča stranka,
proti
Komisiji Evropskih skupnosti, ki jo zastopata D. Triantafyllou in F. Dintilhac, zastopnika,
tožena stranka,
katere predmet je predlog za razglasitev ničnosti akta z dne 10. marca 2004, s katerim je Komisija izvršila izterjavo s pobotom zneskov, ki jih Helenska republika dolguje zaradi svoje udeležbe v nepremičninskih projektih v zvezi z diplomatskim predstavništvom Komisije in nekaterih držav članic Evropske unije v Abuji (Nigerija),
SODIŠČE PRVE STOPNJE EVROPSKIH SKUPNOSTI (prvi senat),
v sestavi R. García-Valdecasas, predsednik, J. D. Cooke, sodnik, in I. Labucka, sodnica,
sodna tajnica: K. Pocheć, administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 10. maja 2006,
izreka naslednjo
Sodbo
Pravni okvir
1 Člen 71(1) in (2) Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 1605/2002 z dne 25. junija 2002 o finančni uredbi, ki se uporablja za splošni proračun Evropskih skupnosti (UL L 248, str. 1, v nadaljevanju: finančna uredba), določa:
„1. Ugotovitev terjatev je akt, s katerim odredbodajalec na podlagi prenosa ali nadaljnjega prenosa:
(a) preveri, da dolg obstaja;
(b) določi ali preveri resničnost in znesek vsote, ki se dolguje;
(c) preveri pogoje, pod katerimi je terjatev zapadla.
2. Lastna sredstva, dana na voljo Komisiji, in vsako terjatev v fiksnem znesku in zapadlo, ki se potrdi kot resnična, je treba ugotoviti z nalogom za izterjavo računovodji, ki mu sledi opomin dolžniku, oba pa pripravi odgovorni odredbodajalec.“
2 Na podlagi člena 72(1) finančne uredbe:
„Odobritev izterjave je akt, s katerim odgovorni odredbodajalec na podlagi prenosa ali nadaljnjega prenosa nalog z izdajo naloga za izterjavo da navodilo računovodji, da izterja ugotovljene terjatve.“
3 Na podlagi člena 73(1) finančne uredbe:
„Računovodja ukrepa na podlagi naloga za izterjavo terjatev, ki jih je pravilno ugotovil odgovorni odredbodajalec. Pri tem ravna s potrebno skrbnostjo, da zagotovi, da Skupnosti prejmejo svoje prihodke in da so njihove pravice varovane.
Računovodja izterja zneske s pobotom z enakimi zahtevki, ki jih imajo Skupnosti do dolžnika, ki ima sam zahtevek do Skupnosti, ki je resničen, v fiksnem znesku in zapadel.“
4 Glede na člen 78 Uredbe Komisije (ES, Euratom) št. 2342/2002 z dne 23. decembra 2002 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje finančne uredbe (UL L 357, str. 1):
„1. Ko odgovorni odredbodajalec ugotovi terjatev, to pomeni priznanje pravice Skupnosti do dolžnika in priznanje pravice zahtevati, da dolžnik dolg plača.
2. Nalog za izterjavo je postopek, s katerim odgovorni odredbodajalec da navodilo računovodji, da izterja ugotovljeni znesek terjatve.
[…]“
5 Člen 79 Uredbe št. 2342/2002 določa:
„Da se znesek terjatve lahko ugotovi, odgovorni odredbodajalec zagotovi:
(a) da je terjatev nedvomna in da ni z ničemer pogojena;
(b) da je terjatev v fiksnem znesku, natančno izražena v denarju;
(c) da je terjatev zapadla in da zanjo ni določen noben plačilni rok;
(d) da so podatki o dolžniku pravilni;
(e) da je znesek, ki ga je treba izterjati, knjižen na pravilno proračunsko postavko;
(f) da so dokazila pravilna; in
(g) da se upošteva načelo dobrega finančnega poslovodenja […]“
6 Glede na člen 83 Uredbe št. 2342/2002 :
„Računovodja lahko kadarkoli v postopku, potem ko o tem obvesti odgovornega odredbodajalca in dolžnika, izterja ugotovljeni znesek terjatve s pobotom, kadar ima dolžnik tudi zahtevek do Skupnosti, ki je nedvoumen, v fiksnem znesku in zapadel, v višini zneska v odredbi za plačilo.“
Dejansko stanje
7 Po preselitvi glavnega mesta Nigerije iz Lagosa v Abujo ima Komisija od leta 1993 v Abuji najeto zgradbo, namenjeno njeni delegaciji in začasno tudi predstavništvom nekaterih držav članic, med njimi Helenske republike. V okviru dogovora z državami članicami (v nadaljevanju: projekt Abuja I) je dala Komisija zadevnim predstavništvom v podnajem nekatere urade in za njih opravljala določene storitve. Države članice so se dogovorile o delitvi stroškov v zvezi z njihovimi predstavništvi. Prispevek Helenske republike je znašal 5,5 % celotnih stroškov. Ker po mnenju Komisije Helenska republika ni plačala svojega dolga, je Komisija leta 2004 opravila izterjavo ustreznih zneskov s pobotom (glej točko 43 v nadaljevanju).
8 Kraljevina Belgija, Kraljevina Danska, Zvezna republika Nemčija, Helenska republika, Kraljevina Španija, Francoska republika, Irska, Italijanska republika, Kraljevina Nizozemska, Portugalska republika in Komisija (v nadaljevanju: partnerji) so 18. aprila 1994 na podlagi člena J.6 Pogodbe o Evropski uniji (po spremembi člen 20 EU) sklenile memorandum o soglasju (v nadaljevanju: začetni memorandum) o gradnji skupnega kompleksa veleposlaništev za njihove diplomatske misije v Abuji za uporabo skupnih pomožnih služb (v nadaljevanju: projekt Abuja II). Začetni memorandum je bil po pridružitvi Republike Avstrije, Republike Finske in Kraljevine Švedske dopolnjen s protokolom o pridružitvi.
9 Prvi člen začetnega memoranduma določa, da so veleposlaništva držav članic in delegacija Komisije medsebojno ločene diplomatske misije, za katere velja Dunajska konvencija o diplomatskih odnosih z dne 18. aprila 1961, in – kar zadeva države članice – tudi Dunajska konvencija o konzularnih odnosih z dne 24. aprila 1963.
10 Člen 10 začetnega memoranduma je določal, da Komisija nastopa kot koordinatorka projekta Abuja II „v imenu“ preostalih partnerjev.
11 Po členu 11 začetnega memoranduma je Komisija odgovorna za izvedbo arhitekturnih študij v zvezi z izvedljivostjo projekta Abuja II, za začetno oceno stroškov in za načrt po stopnjah. Ta člen določa tudi sklenitev dodatnega memoranduma o soglasju, ki se nanaša na „podrobni načrt zgradbe, porazdelitev stroškov in pravice do uporabe prostorov, ki pripadajo vsakemu partnerju po zaključku projekta [Abuja II]“ (v nadaljevanju: dodatni memorandum). Na koncu člen 11 vzpostavlja stalni upravni odbor, sestavljen iz predstavnikov vseh partnerjev, ki mu predseduje Komisija z namenom usklajevanja in nadzora projekta Abuja II. Stalni upravni odbor pošilja periodična poročila delovni skupini „Upravne zadeve“, ustanovljeni pri Svetu v okviru skupne zunanje in varnostne politike (SZVP) (v nadaljevanju: skupina za upravne zadeve SZVP).
12 Člen 12 začetnega memoranduma se glasi:
„Projekt [Abuja II] se bo financiral neposredno, po odobritvi [dodatnega memoranduma], navedenega v členu 11, iz prispevkov partnerjev, ki ustrezajo deležu projekta, ki se dodeli vsakemu partnerju. Prispevek Komisije se poravna iz ustrezne proračunske postavke.
Stroški pripravljalnih del (‚stopnja 1‘) se poravnajo iz sredstev za delovanje iz proračuna Komisije. Višina zneska se ocenjuje na 140.000 ekujev. Če se projekt [Abuja II] izvede, se bo ta strošek poravnal s prispevki vseh partnerjev sorazmerno glede na njihov delež v projektu.“
13 Člen 13 začetnega memoranduma določa:
„Vsi partnerji po odobritvi [dodatnega memoranduma] zagotavljajo celotno kritje stroškov, ki so jih dolžni plačati. Skupni znesek, ki ga dolguje vsak partner, zajema:
a) vse stroške za njegovo površino in
b) njegov delež stroškov za skupne in javne prostore, ki se izračuna sorazmerno glede na njegovo površino in na celoto prostorov, ki niso skupni.“
14 Člen 14 začetnega memoranduma določa, da Komisija ob soglasju in sodelovanju sodelujočih držav poravna zneske tretjih oseb (pogodbenikov).
15 Člen 15(1) začetnega memoranduma določa:
„Če se eden od partnerjev odloči za umik iz projekta [Abuja II], tako da ne podpiše [dodatnega memoranduma] iz člena 11, se zanj prenehajo uporabljati pogoji tega memoranduma o soglasju, vključno s finančnimi obveznostmi iz členov 12 in 13.“
16 Skupnost, ki jo zastopa Komisija, je 29. marca 1995 sklenila prvo pogodbo s skupnim podjetjem, sestavljenim iz na eni strani družbe Dissing & Weitling arkitektfirma A/S, zmagovalka na razpisu Komisije za projekt Abuja II, in na drugi strani COWIconsult Consulting Engineers and Planners A/S (v nadaljevanju: svetovalci). Po členu 1 te pogodbe Komisija potrjuje namero partnerjev po sklenitvi „končne pogodbe“ s svetovalci. Po členu 2 se svetovalci zavežejo za pripravo zadevnega projekta. Stroški te priprave so znašali 212.547,59 eura.
17 Na sestankih predstavnikov pristojnih služb ministrstev za zunanje zadeve zadevnih držav članic in arhitektov družbe Dissing & Weitling arkitektfirma so bile določene dejanske potrebe predstavništev vsake države članice in delež stroškov, ki pripada vsaki od njih.
18 26. oktobra 1995 se je sestala delovna podskupina „Nepremičninske zadeve“, ustanovljena v okviru SZVP. Iz zapisnika sestanka izhaja, da je podskupina pozvala Komisijo, naj:
„[…]
– konča stopnjo [osnovnega načrta];
– sklene potrebne dogovore z arhitekturnim birojem za določitev [načrtov vmesne načrtovane stopnje] v rokih, ki jih je določil [stalni upravni odbor];
– sklene pogodbe [o študijah tal in raziskavah zemljišča], pri čemer je ta [pogodba] nujno potrebna za oblikovanje dodatnega memoranduma;
– in nakaže predplačila za stroške v zvezi s temi stopnjami.“
19 Podskupina je potrdila, da naj se „zneski, ki jih je nakazala Komisija, obravnavajo kot njeno predplačilo v avtonomni ad hoc sklad, ki je bil pred tem določen kot primerna oblika za financiranje projekta [Abuja II]“ in da bi „[v] primeru neizvedbe projekta drugi partnerji Komisiji [povrnili] sredstva na način, dogovorjen za predhodne faze“.
20 24. novembra 1995 se je sestal stalni upravni odbor (glej točko 11 zgoraj). V zapisniku tega sestanka je navedeno, da je bila v odobritev Posvetovalnemu odboru za nakupe in trge Komisije (CCAM) predložena pogodba „o tehnični pomoči“ s svetovalci v znesku 2.676.369 eurov (v nadaljevanju: glavna pogodba) . V njem je tudi navedeno, da „v primeru neizvedbe projekta drugi partnerji Komisiji sredstva povrnejo“.
21 27. decembra 1995 je Komisija sklenila glavno pogodbo. Ta se je nanašala na osnovni načrt in na vmesno stopnjo projekta Abuja II (člena 4.4 in 4.5) ter na morebitne podrobno izdelane načrte (člen 4.6).
22 19. septembra 1996 je skupina za upravne zadeve SZVP odobrila vmesni načrt.
23 21. novembra 1996 je skupina za upravne zadeve SZVP Komisijo pozvala, naj sprejme ad hoc ukrepe, da bi arhitekti začeli izdelovati podrobne načrte. Skupina je navedla, da bo formalna pogodba za to stopnjo sklenjena po dokončnem oblikovanju dodatnega memoranduma. Na tem sestanku je Komisija omenjeni skupini predstavila znesek za stroške, ki ga je nakazala kot predplačilo za čas do 15. novembra 1996 za pripravo projekta Abuja II, in sicer v višini približno 2,8 milijona eurov.
24 24. februarja 1997 se je sestala ista skupina in sprejela odločitev, da ne bo čakala na dokončno izoblikovanje dodatnega memoranduma za izdelavo podrobnih načrtov in pogodbenih dokumentov. Zapisnik s tega sestanka vsebuje naslednje sklepe:
„Komisija je pozvana, naj sprejme potrebne dogovore z arhitekti o izdelavi dokumentov in o predplačilu potrebnih sredstev za omenjena dela po načinih in postopkih, dogovorjenih za projekt. Predplačila, ki jih izplača Komisija, drugi udeleženci tako kot v predhodnih primerih naknadno povrnejo v skladu z v ta namen predvidenimi postopki v [začetnem memorandumu].“
25 V prihodnjih mesecih se je več držav članic umaknilo iz projekta Abuja II. 28. aprila 1997 je skupina za upravne zadeve SZVP zadolžila Komisijo, da sklene „dvostranske dogovore s Kraljevino Dansko o vračilu deleža sredstev, ki ji je pri[padal] pri stroških projekta in ki jih je izplačala Komisija za račun partnerjev“. Podobna odločitev je bila sprejeta po umiku Irske septembra 1997, kot tudi Portugalske republike, Republike Finske in Kraljevine Švedske.
26 12. novembra 1997 je Komisija z arhitekti sklenila aneks k glavni pogodbi, katere namen je bil izdelava podrobnih načrtov in kritje stroškov preselitve v višini 1.895.696 eurov.
27 18. junija 1998 je skupina za upravne zadeve SZVP omenila možnost umika Kraljevine Belgije iz projekta Abuja II. Iz zapisnika tega sestanka je razvidno, da je stalni upravni odbor opozoril, da bo Kraljevina Belgija svoj del stroškov plačala tako, kot so bili določeni po odobritvi vmesnega načrta.
28 10. junija 1998 je bil izdan nalog za plačilo zneska 153.367,70 eura, ki ustreza deležu Helenske republike na začetni stopnji projekta, namreč 5,06 % vseh stroškov, ki ga je Komisija naslovila na Helensko republiko. Rok plačila je bil 31. december 1998.
29 9. decembra 1998 so dodatni memorandum podpisale Zvezna republika Nemčija, Helenska republika, Francoska republika, Italijanska republika, Kraljevina Nizozemska, Republika Avstrija in Komisija. Člen 11 dodatnega memoranduma predvideva oblikovanje sklada za financiranje projekta.
30 Skladno s členom 14 se dodatni memorandum uporablja začasno od prvega dne drugega meseca po podpisu in začne veljati prvi dan drugega meseca po datumu, ko države članice in Komisija izjavijo, da so ga ratificirale.
31 28. aprila 1999 je Komisija objavila razpis za zbiranje ponudb za gradnjo veleposlaništev zadevnih držav članic in za delegacijo Skupnosti (UL L 1999, S 82). V njem je bilo navedeno, da bo površina veleposlaništva Helenske republike 677 m2.
32 3. septembra 1999 je Komisija „ponovila“ svoj poziv iz leta 1998, ki ga je objavila pri skupini za upravne zadeve SZVP, da ji države članice povrnejo zneske, ki jih je izplačala svetovalcem za vmesni načrt. Navedla je, da so nekatere države članice dolgovane zneske že poravnale, medtem ko nekatere druge, med njimi Helenska republika, dolga niso povrnile pred iztekom roka 31. decembra 1998. Komisija je dodala, da bo zadevnim partnerjem izdala drug plačilni nalog, ki bo zajemal na eni strani stroške izdelave podrobnih načrtov in na drugi strani stroške preoblikovanja, ki so nastali zaradi umika Kraljevine Belgije, Kraljevine Španije in Portugalske republike.
33 20. septembra 1999 se je sestal stalni upravni odbor, da bi opravil predizbor gradbenih družb. Predstavnik Helenske republike je podpisal zapisnik sestanka. Razpis za zbiranje ponudb za nadaljevanje gradnje je bil objavljen v Uradnem listu S 54 z dne 17. marca 2000.
34 S plačilnim nalogom z dne 17. februarja 2000 je Komisija prosila Helensko republiko, da plača znesek 168.716,94 eura za oblikovanje razpisne mape za zbiranje ponudb v zvezi s podrobnimi načrti.
35 22. junija 2000 se je stalni upravni odbor odločil za nov pristop v zvezi s projektom (v nadaljevanju: projekt zmanjšana Abuja II), kar je bilo potrebno zaradi umika Francoske republike. Projekt zmanjšana Abuja II je predvideval zlasti ukinitev pomožnih skupnih poslopij in služb ter zmanjšanje površine. Predstavnik Helenske republike je na tem sestanku navedel svoje strinjanje s projektom, vendar s pridržkom odobritve s strani njegovih nadrejenih. Zapisnik sestanka z dne 22. junija 2000 je Komisija 29. junija poslala Helenski republiki in jo pozvala k formalnemu odgovoru v zvezi z zmanjšanim projektom Abuja II.
36 5. septembra 2000 je Komisija ponovila svojo zahtevo predstavnikom Helenske republike. Po ponovnem pozivu z dne 14. septembra 2000 je Komisija 25. septembra 2000 na Helensko republiko naslovila dopis, poslan po telefaksu, ki je vseboval rok za odgovor, določen za 30. september 2000, z navedbo, da si bo njen molk razlagala kot znak umika iz projekta. Grški organi so 2. oktobra 2000 obvestili Komisijo, da ne morejo dati odgovora v zvezi z zmanjšanim projektom Abuja II. Zato je Komisija istega dne odgovorila, da je arhitektom naročila, naj preoblikujejo projekt Abuja II in iz njega izključila Helensko republiko.
37 V dopisu z dne 28. januarja 2002 je Komisija Helenski republiki poslala opomin za znesek 1.276.484,50 eura za stroške gradnje pri projektu Abuja II. Komisija je ta opomin pozneje razveljavila.
38 Po vzpostavitvi svojega lastnega veleposlaništva v Abuji je Helenska republika 13. julija 2002 zapustila začasne prostore, ki jih je zasedala v okviru projekta Abuja I.
39 Z dopisom z dne 11. oktobra 2002 je Komisija Helenski republiki formalno in uradno vročila opomine o neporavnanem dolgu v zvezi s projektoma Abuja I in Abuja II in jo pozvala k plačilu skupnega zneska v višini 861.813,87 eura in 11.000 ameriških dolarjev (USD).
40 Po pogajanjih med strankama je Komisija Helensko republiko v dopisu z dne 31. januarja 2003 opomnila, da ta ni plačala svojih dolgov v zvezi s projektoma Abuja I in Abuja II in jo pozvala k plačilu skupne vsote 516.374,96 eura in 12.684,89 USD pred iztekom februarja 2003. Komisija je še dodala, da bo v primeru neplačila na dan zapadlosti zadevne zneske izterjala z uporabo vseh razpoložljivih pravnih sredstev.
41 V prihodnjih mesecih sta Helenska republika in Komisija razpravljali o višini dolgovanega zneska.
42 29. decembra 2003 je Helenska republika svojemu stalnemu predstavniku pri Evropski uniji poslala naslednji dopis:
„Glede na to, da Evropska komisija vztraja pri svojem stališču glede dolga naše države v zvezi s projektom Abuja II in izvaja postopek pobota, vas prosimo, da nadaljujete postopek in da nam sporočite, če in v kolikšnem obsegu je ta bil izveden, da bi Helenska republika lahko preučila, v kakšnem obsegu lahko oblikuje svojo pritožbo proti Evropski komisiji.
V zvezi s projektom Abuja I pripominjamo, da smo naš dolg priznali do maja 2002, medtem ko se znesek, ki ga zahteva Komisija, nanaša na čas do julija 2002 in tudi po tem datumu. Ker imamo namen poravnati naš zgoraj navedeni dolg, vas prosimo, da stopite v stik s pristojnimi finančnimi službami Komisije, da bi lahko preverili elemente točnega skupnega zneska našega dolga v eurih do maja 2002.“
43 16. februarja 2004 je Komisija Helenski republiki poslala dopis z opredelitvijo njenih neporavnanih dolgov v zvezi s projektoma Abuja I in Abuja II. Iz tabele, priložene k temu dopisu, ki navaja enajst neporavnanih plačilnih opominov v zvezi s projektoma Abuja I in Abuja II, izhaja, da je Komisija od Helenske republike zahtevala plačilo 565.656,80 eura. V tem dopisu je Komisija navedla naslednje:
„[Helenska republika je] Komisiji poslala naslednjo terjatev: […]
2000GR161PO005OBJ 1 CELINSKA GRČIJA – Interim payement – 4.774.562,67 eura.
V skladu s plačilnimi pogoji, kot so določeni s [členom 73(1), drugi pododstavek finančne uredbe] bo Komisija opravila povračilo s pobotom dolgov in terjatev ob hkratnem upoštevanju zamudnih obresti.
Če terjatve, ki ste jih sporočili, presegajo zneske pobota, vam bomo neto razliko, do katere ste upravičeni, izplačali v najkrajšem času […]“
44 10. marca 2004 je Komisija Helenski republiki izplačala sredstva iz okvira operativnega regionalnega programa za celinsko Grčijo. Vendar je Komisija namesto 4.744.562,67 eura (glej točko 42 zgoraj) nakazala samo 3.121.243,03 eura. Tako je izvršila izterjavo razlike, ki je Helenska republika še ni poravnala, s pobotom, od tega 565.656,80 eura v zvezi s projektoma Abuja I in Abuja II (v nadaljevanju: izpodbijani akt).
Postopek in predlogi strank
45 Z vlogo, vloženo pri sodnem tajništvu Sodišča 22. aprila 2004, je Helenska republika vložila to tožbo. Zadeva je bila vpisana pod opravilno številko C-189/04.
46 S sklepom z dne 8. junija 2004 je Sodišče na podlagi člena 2 Sklepa Sveta 2004/407/ES, Euratom z dne 26. aprila 2004 o spremembi členov 51 in 54 Protokola o Statutu Sodišča (UL L 132, str. 5) zadevo prepustilo v odločanje Sodišču prve stopnje.
47 Po poročilu sodnika poročevalca je Sodišče prve stopnje sklenilo opraviti ustni postopek in je v okviru ukrepov procesnega vodstva stranki pozvalo, da pisno odgovorita na vrsto vprašanj. Ta zahteva je bila izpolnjena.
48 V odgovorih na vprašanja Sodišča prve stopnje je Komisija navedla, da je iz spisa treba umakniti mnenje pravne službe Sveta z dne 26. junija 1998, ki ga je Helenska republika predložila v prilogi 12 te tožbe.
49 Stranki sta podali ustne navedbe in odgovorili na vprašanja Sodišča prve stopnje na obravnavi 10. maja 2006.
50 Helenska republika je Sodišču prve stopnje predlagala, naj:
– ugotovi ničnost akta o pobotu, ki ga je Komisija sprejela v zvezi z zneskom 565.656,80 eura;
– Komisiji naloži plačilo stroškov.
51 Komisija je Sodišču prve stopnje predlagala, naj:
– zavrže tožbo kot očitno neutemeljeno;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Temelj
52 Helenska republika uveljavlja le en tožbeni razlog, in sicer kršitev začetnega in dodatnega memoranduma ter kršitve določb finančne uredbe in Uredbe št. 2342/2002.
53 Ta tožbeni razlog sestavljata dva dela. Prvič, Helenska republika zatrjuje, da se je Komisija zmotila pri oceni njenih finančnih obveznosti v zvezi s projektoma Abuja I in Abuja II in še zlasti, da ni bila dolžna poravnati nobenih finančnih obveznosti v zvezi s projektom Abuja II. Drugič, Komisija v nobenem primeru ni imela pravice izvršiti izterjave zadevnih zneskov s pobotom zato, ker terjatve niso bile ugotovljene kot nedvoumne in določene v fiksnem znesku v smislu finančne uredbe in Uredbe št. 2342/2002.
Prvi del tožbenega razloga: kršitev začetnega in dodatnega memoranduma
Trditve strank
54 Najprej, Helenska republika v zvezi s projektom Abuja I priznava, da je dolžna plačati dolgovane zneske iz naslova najemnih in obratovalnih stroškov v skupnem znesku (brez obresti) 50.312,67 eura in 11.000 USD. Vendar teh zneskov ni poravnala takoj, prvič, ker na nekaterih plačilnih opominih ni bilo točno navedeno, na katero obdobje se nanašajo. Helenska republika se je v tem pogledu sklicevala na plačilni opomin z dne 9. marca 2000 in se sklicuje na svoj dopis z dne 29. decembra 2003, v katerem je zaprosila za pojasnila v zvezi s plačilnimi opomini. Drugič, obstajalo je nesoglasje v zvezi z datumom zapadlosti zadevnih plačil najemnin. In tretjič, Komisija se je enostransko odločila za izvršitev izpodbijane izterjave s pobotom.
55 V zvezi s projektom Abuja II Helenska republika navaja, da ni dolžna plačati nobene finančne obveznosti. Odločilno v tem pogledu naj bi bilo, da ni ratificirala dodatnega memoranduma.
56 Iz začetnega memoranduma naj bi izhajalo, da se udeleženi partner lahko umakne iz projekta ali tako, da ne podpiše dodatnega memoranduma (člen 15(1)), ali po tem, ko je začel veljati dodatni memorandum (člen 15(2)). Helenska republika trdi, da se je iz projekta Abuja II umaknila v skladu s prvo možnostjo. Dejansko je dodatni memorandum podpisala, vendar ga ni nikoli ratificirala. Ta neratifikacija naj bi bila enakovredna umiku iz projekta Abuja II.
57 Sicer pa naj bi bila po členu 14 dodatnega memoranduma (glej točko 30 zgoraj) ratifikacija nujni pogoj za to, da začne veljati omenjeni memorandum, ki pa naj bi nastopil šele po umiku Helenske republike.
58 Poleg tega naj bi bila posledica tega umika v skladu s členom 15(1) začetnega memoranduma (glej točko 15 zgoraj), da Helenska republika ni imela nobene finančne obveznosti.
59 Helenska republika zatrjuje, da iz člena 12 začetnega memoranduma in zlasti iz njegovega drugega odstavka izhaja, da bi morala stroške pripravljalnih del za projekt Abuja II nositi Komisija. Nadalje dodaja, da bi, če bi bil projekt izvršen, omenjene stroške morali povrniti vsi partnerji glede na njihov delež v projektu (glej točko 12 zgoraj). Teh stroškov ne bi bilo treba prevzeti tistim, ki so se iz projekta umaknili tako, da dodatnega memoranduma niso ratificirali, in to vsaj če so se umaknili pred začetkom njegove veljavnosti.
60 Po prepričanju Helenske republike pravno mnenje pravne službe Sveta z dne 26. junija 1998 glede tega potrjuje njeno razlago.
61 Dejansko bi bila vsaka druga ugotovitev v nasprotju z „namenom projekta“. Čeprav so države članice v okviru projekta Abuja II nekatera pooblastila prenesle na Komisijo, so pri tem ohranile določeno samostojnost tako, da njihovega delovanja ne bi „ovirala ali omejevala stroga, absolutna in toga pravila“. Tako se država iz projekta lahko umakne, če oceni, da je ta finančno neugoden oziroma iz drugih upravičenih razlogov.
62 Po mnenju Helenske republike iz tega sledi, da je Komisija kršila začetni memorandum in zlasti njegov člen 15 ter tudi dodatni memorandum.
63 Helenska republika v svoji repliki meni, da se je več držav članic umaknilo iz projekta Abuja II zaradi znatnega povečanja stroškov projekta glede na začetni proračun.
64 Prav tako navaja, da je pravni argument Komisije v tem primeru presenetljiv. Komisija naj bi po eni strani priznavala nezmožnost uporabe dodatnega memoranduma in se zaradi tega sklicevala na domnevno predpogodbeno odgovornost Helenske republike. Po drugi strani naj bi Komisija podredno zatrjevala, da je dodatni memorandum v celoti pravno zavezujoč. Po mnenju Helenske republike neki mednarodni sporazum ali v celoti velja ali ne velja, ker ni bil ratificiran. Zato teh določb ni mogoče najprej obravnavati kot neuporabnih v okviru primarnega zahtevka in jih nato uporabljati v okviru podrednega. V tem pogledu je bistveno in odločilno vprašanje, ali dodatni memorandum velja ali ne.
65 V zvezi s trditvijo Komisije, v skladu s katero nosi Helenska republika predpogodbeno odgovornost zato, ker je pri drugih partnerjih vzbudila pričakovanje, da bo prevzela dokončne pogodbene obveznosti, slednja navaja, da bi bilo tako pričakovanje utemeljeno, če se okoliščine ne bi bistveno spremenile. Zaradi umika več držav naj bi se stroški projekta občutno zvišali. To občutno breme in bistvena sprememba okoliščin v zvezi s projektom Abuja II naj bi bila razloga za njen dokončen in upravičen umik.
66 Po mnenju Helenske republike se pravice in obveznosti partnerjev, vključno z njihovimi finančnimi obveznostmi, urejajo samo v skladu z začetnim in dodatnim memorandumom. Če bi stalni upravni odbor med potekom del sprejel take odločitve, ki bi bile v nasprotju z omenjenim pravnim okvirom, te v nobenem primeru ne bi mogle imeti prednosti.
67 Nazadnje Helenska republika ne zatrjuje, da bi morala Komisija prevzeti breme izdatkov za projekt Abuja II. Vendar bi pravilna razlaga določb začetnega (člena 12 in 13) in dodatnega (člen 14) memoraduma pokazala, da to breme pripada samo končnim partnerjem kot izključnim lastnikom in uporabnikom kompleksa nepremičnin. Poleg tega bi Komisija kot koordinator celotnega projekta od končnih partnerjev lahko zahtevala, naj prevzamejo zadevne stroške.
68 Komisija izpodbija trditve Helenske republike glede projekta Abuja I. Poudarja, da so bili njeni stroški izračunani do 13. julija 2002, torej do datuma, ko je ta izpraznila začasne prostore.
69 V zvezi s projektom Abuja II se Komisija sklicuje na tri argumente, s katerimi dokazuje odgovornost Helenske republike.
70 Prvič, Helenska republika naj bi bila pogodbeno odgovorna za izdatke, ki se plačajo po začetnem memorandumu za uvodno stopnjo projekta glede na njen delež, določen v odstotkih (glej člen 12, drugi odstavek začetnega memoranduma), ker je omenjeni memorandum podpisala in ratificirala.
71 Drugič, Komisija trdi, da nosi Helenska republika predpogodbeno odgovornost, ki izhaja iz dodatnega memoranduma, za izdatke v zvezi z naknadnimi stopnjami, to je za večji del spornega zneska. Komisija se sklicuje na ravnanje Helenske republike in na načelo dobre vere v mednarodnem pravu.
72 Tretjič, Komisija podredno zatrjuje pogodbeno odgovornost Helenske republike, ki izhaja iz začasnega izvajanja dodatnega memoranduma po pooblastilu. Komisija v zvezi s tem trdi, prvič, da je člen 14 dodatnega memoranduma določal njegovo začasno izvajanje, kar je pod pridržkom ratifikacije povzročilo nastanek pogodbenih obveznosti. Helenska republika je bila torej očitno de facto udeležena v tem začasnem izvajanju. Drugič, Komisija navaja, da bi bilo mogoče odnose med udeleženimi državami in njo kot koordinatorko projekta oceniti kot odnose med pooblastitelji in pooblaščencem. Kot pooblastitelji so ji bile države članice dolžne povrniti izdatke, ki jih je predložila kot pooblaščenec.
Presoja Sodišča prve stopnje
73 Na začetku je treba opozoriti, da so pristojnosti Evropskega sodišča v okviru Pogodbe EU v različici, ki izhaja iz Amsterdamske pogodbe, izčrpno naštete v členu 46 EU. Ta ne določa nobene pristojnosti Sodišča v okviru določb naslova V Pogodbe EU (sklep Sodišča prve stopnje z dne 18. novembra 2005 v zadevi Selmani proti Svetu in Komisiji, T-299/04, ZOdl., str. II-20, točki 54 in 55).
74 Iz spisa v tej zadevi izhaja, da spadajo odnosi med Komisijo in državami članicami, ki izhajajo iz sodelovanja v okviru oblikovanja, načrtovanja in izvedbe projektov Abuja I in Abuja II, pod naslov V Pogodbe EU (glej zlasti točko 8 zgoraj). Ni sporno, da je Komisija sporne zneske izterjala z aktom, sprejetim na podlagi finančne uredbe in Uredbe št. 2342/2002, zato se za akt o pobotu uporablja pravo Skupnosti. Ker je lahko tak akt predmet ničnostne tožbe, ki se predloži v skladu s členom 230 ES, je Sodišče prve stopnje pristojno za presojo te tožbe.
75 Zatem je treba preučiti finančno odgovornost Helenske republike v zvezi s projektoma Abuja I in Abuja II.
76 Prvič, v zvezi s projektom Abuja I je Helenska republika načeloma priznala odgovornost za zadevne izdatke in, natančneje, dolg v višini 50.312,67 eura in 11.000 USD brez obresti. Nasprotno oporeka prevzemu odgovornosti za skupni znesek v višini 72.714,47 eura, za katerega jo je Komisija obremenila za projekt Abuja I.
77 V zvezi s tem je treba opozoriti, da mora v skladu s členom 21, prvi odstavek, Statuta Sodišča, ki se uporablja v postopku pred Sodiščem prve stopnje v skladu s členom 53, prvi odstavek istega Statuta, in s členom 44(1)(c) Poslovnika Sodišča prve stopnje, tožbeni zahtevek, naveden v členu 21 Statuta Sodišča, vsebovati zlasti predmet spora in povzetek uporabljenih tožbenih razlogov. V skladu z ustaljeno sodno prakso morajo biti te navedbe dovolj jasne in natančne, da lahko tožena stranka pripravi obrambo in da lahko Sodišče prve stopnje o tožbi v takem primeru po potrebi presodi tudi brez dodatnih podatkov. Da bi se zagotovila pravna varnost in dobro upravljanje pravosodnih zadev, morajo biti zato, da bi bila tožba dopustna, bistveni dejanski in pravni elementi, na katerih temelji, najmanj povzeti, vendar pa morajo biti na pregleden in razumljiv način razvidni iz samega besedila tožbe (sklep Sodišča prve stopnje z dne 28. aprila 1993 v zadevi De Hoe proti Komisiji, T‑85/92, Recueil, str. II-523, točka 20, in sodba Sodišča prve stopnje z dne 3. februarja 2005 v zadevi Chiquita Brands in drugi proti Komisiji, T‑19/01, Recueil, str. II-315, točka 64).
78 Čeprav načeloma priznava odgovornost za projekt Abuja I, pa Helenska republika zatrjuje, da svojih dolgov ni poravnala zaradi nesoglasja v zvezi z dnem zapadlosti zadevnih najemnin (glej točko 54 zgoraj). Vsekakor pa Helenska republika te trditve v tožbenem zahtevku ni predstavila v smislu sodne prakse, navedene v točki 77 zgoraj.
79 Treba je poudariti, da je Komisija Helensko republiko obremenila za znesek 72.714,47 eura iz naslova projekta Abuja I, kar ustreza začasnemu najemu prostorov, ki jih je ta zasedala do 13. julija 2002. Komisija je te stroške porazdelila v skladu s podrobno izdelano dokumentacijo in je terjatev kot ugotovljeno sporočila v opominih. Iz tega izhaja, da nosi dokazno breme o neutemeljenosti oziroma o napačnem izračunu zadevnega zneska Helenska republika. Vendar ta ni obrazložila ne svojega stališča do dneva zapadlosti zadevnih najemnin in ne razlike v stališčih med njo in Komisijo. Helenska republika prav tako ni navedla podatkov za svoj izračun zneskov v višini 50.312,67 eura in 11.000 USD in ne razlogov, iz katerih je zavrnila prevzem odgovornosti za skupni znesek v višini 72.714,47 eura, za katerega jo je Komisija obremenila v zvezi s projektom Abuja I.
80 Helenska republika dejansko ni dokazala, da se je Komisija v zvezi z dolgovanim zneskom zmotila. Zato Sodišče prve stopnje ne more ugotoviti, ali je Komisija napačno presodila dolgovani znesek in tudi ne zamenjati zneska, ki je sprejemljiv za Helensko republiko, z zneskom, ki ga je izterjala Komisija.
81 Helenska republika tudi navaja, da plačilni opomini ne določajo natančno obdobij, na katera se nanašajo (glej točko 54 zgoraj). Glede na to je treba poudariti, da je Helenska republika po eni strani priznala svojo načelno odgovornost za zadevni dolg in da po drugi strani ni navedla ugovorov ob prejemu več plačilnih opominov v obdobju med 30. novembrom 1997 in 31. januarjem 2001. Iz tega sledi, da je bila Helenska republika dolžna dokazati, da za zadevne dolgove ni bila odgovorna. V tem pogledu je bila očitno neuspešna. Poleg tega in kot je navedeno v točki 79 zgoraj, Helenska republika ni pojasnila, zakaj je menila, da ni dolžna poravnati razlike med zneskom, ki ga priznava, in zneskom, ki ga je zahtevala Komisija. Prav tako ni podrobneje opredelila, v čem je domnevna netočnost v opominih za plačilo.
82 Iz tega sledi, da trditve Helenske republike glede odgovornosti za dolgove iz projekta Abuja I ni mogoče sprejeti.
83 Drugič, treba je preučiti trditev Helenske republike, v skladu s katero naj ta ne bi nosila nobene finančne odgovornosti v zvezi s projektom Abuja II. Ob tem da poudarja, da so pravice in obveznosti partnerjev določene samo v začetnem in dodatnem memorandumu, Helenska republika trdi, da se je iz projekta umaknila, ker dodatnega memoranduma ni nikoli ratificirala. Zato naj bi iz člena 15(1) začetnega memoranduma izhajalo, da nima nobene finančne obveznosti v zvezi s projektom Abuja II (glej točke od 55 do 62 zgoraj).
84 Sodišče prve stopnje glede tega najprej poudarja, da Helenska republika ne izpodbija tega, da je ravnala kot polnoudeleženi partner v projektu Abuja II več kot šest let, namreč od 18. aprila 1994 do 30. septembra 2000. Helenska republika, ki naj bi se v tem primeru domnevno umaknila iz projekta Abuja II, ker ni nikoli ratificirala dodatnega memoranduma, je bila v omenjenem projektu udeležena skoraj dve leti po podpisu omenjenega memoranduma decembra 1998 (glej točko 29 zgoraj). Tudi po prejemu dopisov Komisije o zmanjšanem projektu Abuja II (glej točki 35 in 36 zgoraj) se Helenska republika iz projekta formalno ni umaknila, temveč je v dopisu z dne 2. oktobra 2000 navedla le, da ne more dati dokončnega odgovora glede svoje udeležbe v projektu Abuja II (glej točko 36 zgoraj). Enako je Helenska republika od aprila 1994 do septembra 2000 s svojim ravnanjem dala drugim partnerjem vedeti, da bo še naprej udeležena v projektu Abuja II. S tem je pri drugih partnerjih vzbujala pričakovanje, da bo še naprej nosila finančno odgovornost v zvezi s projektom Abuja II. Zato presoje obveznosti Helenske republike ni več mogoče omejevati samo na začetni in dodatni memorandum, temveč je ob tem treba upoštevati tudi pričakovanja, ki jih je omenjena država članica s svojim ravnanjem vzbujala pri svojih partnerjih.
85 V zvezi s tem Sodišče prve stopnje pripominja, da je načelo dobre vere pravno pravilo mednarodnega prava, ki ga je priznalo Stalno meddržavno sodišče, ustanovljeno v okviru Društva narodov (glej sodbo z dne 25. maja 1926 v zadevi Nemški interesi v poljski Zgornji Šleziji, CPJI, serija A, št. 7, str. 30 in 39), in zatem Meddržavno sodišče in velja zato v tem primeru za Skupnost in za druge partnerje.
86 Omenjeno načelo je bilo uzakonjeno v členu 18 Dunajske konvencije o pogodbenem pravu, sklenjene 23. maja 1969, ki določa:
„Država se mora vzdržati dejanj, ki pogodbi odvzamejo njen predmet in namen:
a) če je podpisala pogodbo ali izmenjala instrumente, ki sestavljajo pogodbo s pridržkom njene ratifikacije, sprejetja ali odobritve, preden na razviden način ni izrazila svoje namere, da ne bo postala stranka v pogodbi, ali
b) če je izrazila svojo privolitev, da se s pogodbo zaveže za obdobje pred začetkom veljavnosti pogodbe in pod pogojem, da se veljavnost pogodbe neupravičeno ne zavleče.“
87 Prav tako je treba pripomniti, da je načelo dobre vere v mednarodnem javnem pravu posledica varovanja načela zaupanja v pravo, ki je v skladu z ustaljeno sodno prakso del pravnega reda Skupnosti (sodba Sodišča prve stopnje z dne 22. januarja 1977 v zadevi Opel Austria proti Svetu, T-115/94, Recueil, str. II-39, točka 93).
88 Ni sporno, da je Helenska republika 18. aprila 1994 podpisala začetni memorandum in da ga je tudi ratificirala. S tem je po preambuli omenjenega memoranduma postala eden od partnerjev projekta Abuja II, ki so se odločili zgraditi skupni kompleks veleposlaništev v „duhu skupnega interesa“. Tak položaj partnerja povzroči povečanje nekaterih obveznosti na področju sodelovanja in solidarnosti med udeleženci.
89 Začetni memorandum se navezuje na začetne stopnje projekta Abuja II. Čeprav je temu memorandumu in zlasti njegovim členom od 11 do 15 mogoče očitati pomanjkanje jasnosti, je jasno, da iz njega izhaja, da je Komisija prevzela obveznost v zvezi s stroški pripravljalnih del v višini 140.000 evrov in da bi te stroške morali povrniti vsi partnerji glede na njihov delež v projektu, če bi bil ta dejansko izveden (glej zlasti člen 12 začetnega memoranduma, naveden v točki 12 zgoraj). Na obravnavi sta stranki tudi potrdili, da iz členov od 11 do 15 začetnega memoranduma izhaja, da morajo partnerji, zainteresirani za nadaljevanje projekta, po prvi stopnji, ki je opredeljena v začetnem načrtu projekta, podpisati dodatni memorandum o podrobnem načrtu zgradbe in o podrobnem financiranju projekta.
90 Po podpisu začetnega memoranduma je Komisija ob soglasju partnerjev podpisala pogodbe s svetovalci (glej točko 16 zgoraj). Čeprav iz spisa izhaja, da so stroški v primerjavi z začetnimi predvidevanji narasli, na sestankih odborov, odgovornih za projekt (glej točke od 18 do 23 zgoraj), udeleženi partnerji, med katerimi je bila tudi Helenska republika, niso izrazili dvomov.
91 Treba je omeniti, da iz začetnega memoranduma, ki ga je Helenska republika podpisala in ratificirala, izhaja, da je bila udeležba držav članic v projektu določena glede na površino, ki so jo te zahtevale za svojo delegacijo, in da je obsegala del stroškov za skupne in javne prostore (glej točko 13 zgoraj). Helenska republika ne zanika, da je za svoje veleposlaništvo zahtevala površino 591 m2, tako da je bila njena udeležba v projektu, ob upoštevanju površine prvotno štirinajstih partnerjev, določena na 5,06 %.
92 Po začetni stopnji projekta in v nasprotju s tem, kar je določal začetni memorandum (glej točko 11 zgoraj), so se partnerji odločili, da nadaljujejo projekt in da pokrijejo izdatke za podrobni načrt zgradbe še pred oblikovanjem dodatnega memoranduma. Skupina za upravne zadeve SZVP je zlasti na svojem sestanku 24. februarja 1997, ki sta mu prisostvovala tudi dva predstavnika Helenske republike, Komisijo pooblastila za sklenitev potrebnih dogovorov z arhitekti za izdelavo podrobnih načrtov, ne da bi počakala na dodatni memorandum (glej točko 24 zgoraj). Predvideno je bilo, da „predplačila, ki jih izplača Komisija, drugi udeleženci tako kot v predhodnih primerih naknadno povrnejo v skladu z v ta namen predvidenimi postopki v začetnem memorandumu“.
93 Gre za pomemben podatek. Z odločitvijo, da se podrobni načrti izdelajo brez čakanja na oblikovanje dodatnega memoranduma, so partnerji presegli začetne stopnje, pri čemer so zaradi nujnosti sklenili implicitni dogovor za izvedbo projekta. V zvezi s stroški, ki so nastali zaradi te odločitve, se partnerji seveda niso mogli sklicevati na postopke iz dodatnega memoranduma, ki še ni bil odobren (glej točko 13 zgoraj). S tem so se partnerji ob sklicevanju na naknadno povrnitev predplačil, ki jih predvideva začetni memorandum, dejansko sklicevali na njegov člen 12, po katerem – če se projekt izvede – partnerji povrnejo znesek za pripravljalna dela, ki ga s predplačilom nakaže Komisija (glej točko 12 zgoraj). Ker so se partnerji na sestanku 24. februarja 1997 odločili za izvedbo projekta, niso imeli več možnosti umika iz projekta, ne da bi morali ob tem povrniti svoj del začetnih in naknadnih izdatkov.
94 Čeprav so se nekatere države članice zatem umaknile iz projekta (glej točki 25 in 27 zgoraj), se je Helenska republika obnašala tako, da v ničemer ni vzbujala dvomov o svoji udeležbi. Poleg tega ni izrazila nobenega nasprotovanja izdatkom v zvezi z glavno pogodbo v znesku 1.895.696 eurov, ki je bila sklenjena s svetovalci 12. novembra 1997 (glej točko 26 zgoraj).
95 Helenska republika in drugi partnerji, ki se iz projekta niso umaknili, so 9. decembra 1998 podpisali dodatni memorandum (glej točko 29 zgoraj). Poleg tega se je Helenska republika v prihodnjih mesecih obnašala kot polnoudeleženi partner projekta. Šele poleti leta 2000 je prvič izrazila pomisleke v zvezi z nadaljnjo udeležbo, po čemer je Komisija sklepala, da se je iz projekta umaknila (glej točko 36 zgoraj).
96 Nesporno je imela Helenska republika pravico do umika iz projekta. Vendar Sodišče prve stopnje ob upoštevanju poteka obveznosti po začetni stopnji in kljub neratifikaciji dodatnega memoranduma meni, da njen umik ni bil mogoč brez prevzema odgovornosti za izdatke, ki se navezujejo na njeno udeležbo v projektu Abuja II.
97 Helenska republika je bila kot podpisnica dodatnega memoranduma glede na druge partnerje dolžna delovati v skladu z načelom dobre vere. Ta obveznost je bila podkrepljena z dejstvom, da je Helenska republika podpisala in ratificirala začetni memorandum in da je bila od 18. aprila 1994 do 30. septembra 2000 „udeleženi partner“ v projektu. V tem pogledu je treba po eni strani poudariti, da je Helenska republika sodelovala na sestankih odborov, odgovornih za projekt, in da je odobrila izdatke Komisije. Po drugi strani je Helenska republika zahtevala, da naj znaša površina njenega veleposlaništva v kompleksu 591 m2 in je po umiku nekaterih držav članic iz projekta sprejela, da se ta številka spremeni na 677 m2 (glej razpis za zbiranje ponudb z dne 28. aprila 1999). Dejansko je bila polno udeležena v postopku razpisa za zbiranje ponudb za projekt v letih 1999 in 2000, njen predstavnik pa je sodeloval pri ocenjevanju gradbenih družb (glej točki 31 in 33 zgoraj).
98 Poleg tega Helenska republika ni izrazila dvomov v zvezi z svojo udeležbo v projektu med 18. aprilom 1994 in 30. septembrom 2000. Če je menila, da ni imela nikakršne finančne odgovornosti pred ratifikacijo dodatnega memoranduma, bi morala ugovarjati plačilnima nalogoma z dne 10. junija 1998 in 17. februarja 2000, ki jih ji je Komisija poslala v zvezi s projektom Abuja II (glej točke 28, 32 in 34 zgoraj). Poleg tega ni nikoli izrazila namere, da bi se iz projekta umaknila ali da ne bi ratificirala dodatnega memoranduma, kljub umiku več držav članic in temu posledične spremembe njenega dela projekta. V tem pogledu je treba opozoriti, da je po Dunajski konvenciji o pogodbenem pravu (glej točko 86 zgoraj) stranka, ki se želi umakniti iz mednarodnega sporazuma, o tem dolžna obvestiti druge stranke (člena 65 in 67).
99 Sodišče prve stopnje meni, da iz zgoraj navedenega izhaja, da se je Helenska republika vedla kot polnoudeleženi partner v projektu. S svojim vedenjem je dala drugim strankam vedeti, da sprejema in odobrava obveznosti, ki jih je Komisija prevzela v imenu partnerjev. S tem je pri svojih partnerjih vzbujala zaupanje v to, da prevzema svoje finančne obveznosti, ki se nanašajo na projekt. Še več, potrebno je ugotoviti, da je imela njena udeležba v projektu in zlasti njeno veleposlaništvo v velikosti 677 m2 neposredni učinek na skupne stroške projekta. Ob upoštevanju tega in zaradi načela dobre vere se Helenska republika ni mogla izogniti svojim finančnim obveznostim s sklicevanjem na dejstvo, da ni ratificirala dodatnega memoranduma.
100 Poleg tega obveznosti Helenske republike izhajajo tudi iz pogojev in določil začetnega memoranduma. Kot je priznala Helenska republika (glej točko 56 zgoraj), iz člena 15(1) začetnega memoranduma izrecno izhaja, da se lahko udeleženi partner, ki ne podpiše dodatnega memoranduma, izogne finančnim obveznostim, ki se nanašajo na projekt (glej točko 15 zgoraj). Vendar je ugotovljeno, da je Helenska republika podpisala dodatni memorandum. V okoliščinah tega primera je treba člen 15(1) začetnega memoranduma brati ozko in ne tako, kot ga razlaga Helenska republika.
101 Helenska republika trdi, da ratifikacija dodatnega memoranduma predstavlja nujni pogoj za začetek njegove veljavnosti (glej točko 57 zgoraj). Sodišče prve stopnje v tem pogledu poudarja, da se dodatni memorandum po členu 14 uporablja začasno od prvega dne drugega meseca po podpisu. Ker so partnerji omenjeni memorandum podpisali 9. decembra 1998, se je ta začasno uporabljal od 1. februarja 1999 naprej. Dodatni memorandum se je za Helensko republiko začasno uporabljal vse do oktobra 2000. Slednja ob sklicevanju na to, da memoranduma ni ratificirala, ni mogla prezreti njegove začasne uporabe.
102 Poleg tega je treba pripomniti, da je osem drugih držav članic, ki so se umaknile iz projekta, plačalo svoje deleže izdatkov, četudi vse dodatnega memoranduma niso ratificirale.
103 Iz vsega zgoraj navedenega izhaja, da je Helenska republika dolžna prevzeti odgovornost za vse izdatke, ki se nanašajo na njeno udeležbo v projektu Abuja II.
104 Helenska republika priznava, da so drugi partnerji lahko utemeljeno pričakovali, da bo svoje dokončne pogodbene obveznosti sprejela, razen če se okoliščine „ne bi bistveno spremenile“ (glej točko 65 zgoraj). Vendar se v nasprotju s tem, kar trdi Helenska republika, povečanje stroškov projekta v zvezi z gradbenim projektom poslopja ne more upoštevati kot „bistvena sprememba okoliščin“. Poleg tega je Helenska republika sprejela povečanje stroškov projekta, ki je bilo znano že na začetku projekta Abuja II (glej točko 90 zgoraj), in ni izrazila nobenega nasprotovanja, ko se je njen delež v projektu povečal zaradi umika več držav članic med letoma 1997 in 1999.
105 Iz vsega zgoraj navedenega sledi, da je treba zavrniti prvi del edinega tožbenega razloga.
Drugi del tožbenega razloga: kršitve finančne uredbe in Uredbe št. 2342/2002
Trditve strank
106 Helenska republika navaja, da je Komisija s tem, ko je s pobotom izterjala zadevne zneske, kršila finančno uredbo in Uredbo št. 2342/2002.
107 Helenska republika zatrjuje, da se v nasprotju s tem, kar navaja Komisija, negotovost očitno pojavlja v zvezi z višino in utemeljitvijo zahtevanih zneskov tako za projekt Abuja I kot za projekt Abuja II. V treh zaporednih dopisih z dne 29. maja, 11. oktobra 2002 in 31. januarja 2003 naj bi jo Komisija pozvala k plačilu treh popolnoma različnih zneskov za zadevna projekta (in sicer 1.276.484,50 eura, 861.813,87 eura in 516.374,96 eura). Zamudo s plačilom dolgovanega zneska naj bi bilo torej mogoče pojasniti s pomanjkanjem jasnosti nekaterih podatkov, navedenih v plačilnih opominih, in tudi z velikimi razlikami v višini zadevnih zneskov (glej točko 54 zgoraj). V tem pogledu Helenska republika pripominja, da je bil dolg v višini 1.276.484,50 eura odpisan kot nedolgovan.
108 Helenska republika tudi meni, da je Komisija kršila načela, ki urejajo postopke izterjave s pobotom, določene v členih 77 do 89 Uredbe št. 2342/2002. Pri tem naj ne bi bili izpolnjeni zlasti pogoji uporabe člena 83 Uredbe št. 2342/2002, po katerem mora biti terjatev, da bi bil pobot veljaven, resnična in določena v fiksnem znesku.
109 Poleg tega naj bi finančna uredba in Uredba št. 2342/2002 vsebovali določbe, katerih namen je ščititi finančne interese Skupnosti (člena 78(1) in 80(1) Uredbe št. 2342/2002). Vendar pa se v tem primeru znesek pobota, zlasti v zvezi s projektom Abuja II, ni nanašal na terjatve Skupnosti v povezavi s Helensko republiko, temveč na morebitne terjatve partnerjev iz projekta Abuja II v izključnem okviru določb začetnega memoranduma. Helenska republika iz tega sklepa, da Komisija se ne more veljavno sklicevati na postopke, ki jih določa finančna uredba.
110 Komisija trdi, da je tožeča stranka napačno izpodbijala omenjene terjatve, ki so nedvomne, preverjene in zapadle.
Presoja Sodišča prve stopnje
111 Najprej je treba poudariti, da s področja uporabe finančne uredbe in zlasti iz njenega prvega člena izhaja, da se postopek izterjave s pobotom, ki ga določa člen 73(1) (glej točko 3 zgoraj), uporablja samo za zneske, ki spadajo v okvir proračuna Skupnosti. Ni sporno, da je bila Komisija ob uporabi člena 268 ES, ki predvideva vpis v proračun Skupnosti izdatkov Skupnosti in nekaterih izdatkov, izvršenih za institucije po določbah Pogodbe o Evropski uniji v zvezi s skupno zunanjo in varnostno politiko, pooblaščena za obremenitev proračuna Skupnosti z izdatki, porabljenimi za projekta Abuja I in Abuja II.
112 Po mnenju Helenske republike je Komisija kršila finančno uredbo in Uredbo št. 2342/2002 zato, ker zadevne terjatve niso bile „nedvomne in v fiksnem znesku“ v smislu omenjenih uredb. Helenska republika zlasti poudarja, da se je negotovost pojavljala v zvezi z višino in utemeljitvijo zahtevanih zneskov (glej točke od 106 do 108 zgoraj).
113 V tem pogledu je treba poudariti, da finančna uredba in Uredba št. 2342/2002 vsebujeta podrobna pravila o pravici Komisije do izterjave s pobotom.
114 Člen 73(1) finančne uredbe določa, da računovodja izterja zneske s pobotom, ki jih je na pravilen način določil odredbodajalec z enakimi zahtevki, ki jih imajo Skupnosti do dolžnika, ki ima sam zahtevek do Skupnosti, ki je resničen, v fiksnem znesku in zapadel (glej točko 3 zgoraj).
115 V zvezi s postopkom, ki se uporablja, člen 71 finančne uredbe določa, da mora odgovorni odredbodajalec najprej ugotoviti terjatev, to je preveriti obstoj dolgov dolžnika, določiti ali preveriti resničnost in višino zneska dolga in preveriti pogoje v zvezi z zapadlostjo dolga (glej točko 1 zgoraj). Člen 79 Uredbe št. 2342/2002 zahteva, da se odredbodajalec prepriča predvsem o „nedvomnosti“ terjatve, ki ne sme biti z ničemer pogojena. Prav tako se mora prepričati o „fiksnem znesku“ terjatve, katere znesek mora biti denarno in natančno določen, in o „zapadlosti“, to je, da za terjatev ne sme biti določen noben plačilni rok (glej točko 5 zgoraj). Poleg tega člen 80 Uredbe št. 2342/2002 določa, da vsaka ugotovitev terjatve temelji na dokazilih, ki izkazujejo pravice Skupnosti.
116 Vsaka terjatev, opredeljena kot „nedvomna, določena v fiksnem znesku in zapadla“, mora biti ugotovljena z nalogom za izterjavo, ki se posreduje računovodji in ki ga pripravi odgovorni odredbodajalec (člen 71(2) finančne uredbe). Nalog za izterjavo je postopek, s katerim odgovorni odredbodajalec da navodilo računovodji, da izterja ugotovljeni znesek terjatve (člen 78(2) Uredbe št. 2342/2002).
117 V tem primeru Helenska republika ni navedla, da naj bi odredbodajalec naredil napako, s tem ko je ugotovil, da je bila zadevna terjatev „nedvomna, določena v fiksnem znesku in zapadla“.
118 V zvezi s tem je treba poudariti, da pobot po členu 73(1) finančne uredbe ni izključen, če se eden od dolgov izpodbija kot sporen ali če sta se Komisija in dolžnik v zvezi z omenjenimi dolgovi pogajala. V nasprotnem primeru bi dolžnik vrnitev dolga lahko podaljševal v neskončnost.
119 Dejansko je Helenska republika v dopisu z dne 29. decembra 2003 svojega stalnega predstavnika pri EU zaprosila, da naj se ustrezno prepriča, ali bo Komisija izvršila pobot, vsaj kar zadeva projekt Abuja II (glej točko 42 zgoraj).
120 Kljub svojemu dopisu z dne 29. decembra 2003 Helenska republika v tem primeru navaja, da terjatve niso bile nedvomne in določene v fiksnem znesku, ker je Komisija Helensko republiko pozivala k plačilu treh popolnoma različnih zneskov za omenjena projekta (glej točko 107 zgoraj). Čeprav je leta 2002 lahko obstajala negotovost v zvezi s terjatvami, Sodišče prve stopnje meni, da je po medsebojnih obvestilih med strankama in po novi preučitvi spisa Komisija točno ugotovila višino zneskov, dolgovanih leta 2004, ko jih je izterjala.
121 Poudariti je treba, da Helenska republika priznava, da je Komisija razveljavila plačilni opomin za 1.276.484,50 eura več kot leto pred izterjavo s pobotom marca 2004 (glej točko 107 zgoraj). Ta opomin se je nanašal na gradbene stroške projekta Abuja II in ugotovljeno je, da Komisija tega zneska ni poskušala izterjati z izpodbijanim aktom. Iz tega sledi, da je zadevni plačilni opomin v tem primeru brezpredmeten.
122 V zvezi z dopisom z dne 11. oktobra 2002, v katerem je Komisija zahtevala plačilo 861.813,87 eura in 11.000 USD za projekta Abuja I in Abuja II, je Komisija višino tega zneska zmanjšala veliko pred sprejetjem odločitve za izterjavo. Dejansko je Komisija v svojem dopisu z dne 31. januarja 2003 zahtevala plačilo 516.374,96 eura in 12.684,89 USD.
123 Po zadnjem opominu z dne 28. marca 2003 in zaračunanju obresti v primeru neplačila je Komisija v dopisu z dne 16. februarja 2004 določila višino dolgovanega zneska na 565.656,80 eura (glej točko 43 zgoraj). Priložila je 11 plačilnih opominov, ki ustrezajo obdobju od 20. avgusta 1997 do 28. marca 2003, in nakazala namero, da bo izvršila izterjavo s pobotom.
124 Poleg tega iz spisa izhaja, da se je Komisija pri sprejetju izpodbijanega akta oprla na dokazila, ki izkazujejo pravice Skupnosti v skladu s členom 71 finančne uredbe in členom 80 Uredbe št. 2342/2002. Ta dokazila so obsegala začetni memorandum, ki ga je Helenska republika podpisala in ratificirala, dodatni memorandum, ki ga je Helenska republika podpisala, poročila s sestankov, na katerih so partnerji in med njimi Helenska republika Komisijo pooblastili za nadaljevanje projekta Abuja II brez čakanja na dokončno oblikovanje dodatnega memoranduma, dokazila o pridružitvi Helenske republike k postopku za razpis za zbiranje ponudb za projekt v letih 1999 in 2000 ter različna dokazila o izdatkih za projekt Abuja I, nastalih v breme Helenske republike do 13. julija 2002.
125 Poleg tega je bil za vsakega od 11 opominov, ki jih je Komisija naslovila na Helensko republiko in priložila v dopisu z dne 16. februarja 2004, določen dan zapadlosti, kot ga določa člen 78 Uredbe št. 2342/2002, in ugotovljeno je, da Helenska republika svojih dolgov ni poravnala v tako določenih rokih.
126 Helenska republika ni predstavila nobenega elementa, ki bi dokazoval, da Komisija ni spoštovala postopka, določenega z omenjenima uredbama, in da ni imela pravice ugotoviti, da je bila terjatev „nedvomna, določena v fiksnem znesku in zapadla“. Helenska republika ni dokazala, da so bili dolgovi kakorkoli pogojeni in da dolgovani znesek ni bil točno določen (glej točko 115 zgoraj).
127 V zvezi s projektom Abuja II Helenska republika ni uveljavljala stališča, da terjatev ni bila nedvomna in določena v fiksnem znesku. Omejila se je na trditev, da v zvezi s tem projektom ni imela nobenih finančnih obveznosti, to je trditev, ki jo je Sodišče prve stopnje zavrnilo v okviru prvega pritožbenega razloga.
128 V zvezi s projektom Abuja II Helenska republika trdi, da Komisija ne bi smela izvršiti pobota zaradi pogajanj, ki so potekala med strankama. Vendar, kot je Sodišče prve stopnje navedlo v točki 118 zgoraj, pogajanja Komisiji niso preprečevala, da izvrši izterjavo. Iz dopisa Komisije z dne 12. junija 2003 namreč izhaja, da je bila ta seznanjena z ugovorom Helenske republike v zvezi s projektom Abuja I po tem datumu. Sodišče prve stopnje meni, da je Komisija upravičeno zavrnila zadevni ugovor in po postopkih, določenih s finančno uredbo in Uredbo št. 2342/2002, marca 2004 izvršila izterjavo s pobotom.
129 Po mnenju Helenske republike naj Komisija ne bi bila pravno usposobljena za izvršitev izterjave s pobotom zato, ker je namen zgoraj omenjenih uredb zaščita finančnih interesov Skupnosti. Zadevne terjatve pa naj bi domnevno imeli partnerji in ne Skupnost (glej točko 109 zgoraj).
130 Sodišče prve stopnje meni, da ima zadevne terjatve Skupnost. Glede projekta Abuja I je ugotovljeno, da je Komisija s soglasjem držav članic najela zadevno poslopje in dala slednjim njegove urade v podnajem. Komisija je za države članice opravljala tudi nekatere storitve. Države članice in med njimi tudi Helenska republika so prostore uporabljale ob polnem poznavanju dejstva, da se je Komisija v odnosu do lastnika zavezala v imenu vseh uporabnikov prostorov. Komisija je bila dejansko njihova pooblaščenka za ta namen.
131 V zvezi s projektom Abuja II je bila Komisija obenem tudi pooblaščenka udeleženih strank (glej na primer člena 11 in 12 začetnega memoranduma, točki 11 in 12 zgoraj). Iz spisa izhaja, da je Komisija izpodbijane zneske kot predplačilo nakazala za račun držav članic in kot predplačilo svoje celotne lastne udeležbe v projektu. Zaradi tega so bili zadevni zneski dolgovani Skupnosti in ne partnerjem.
132 Iz tega v nasprotju s tem, kar zatrjuje Helenska republika, sledi, da so bili pogoji, določeni za izvršitev izterjave s pobotom, izpolnjeni na dan izpodbijanega akta.
133 Drugi del tožbenega razloga je treba zavrniti kot neutemeljenega.
Zahteva Komisije po umiku mnenja pravne službe Sveta z dne 26. junija 1998 iz spisa
134 Glede ugovora, ki ga je Komisija podala v zvezi z mnenjem pravne službe Sveta z dne 26. junija 1998 (glej točko 48 zgoraj), je treba opozoriti, da bi bilo v nasprotju z javnim interesom, v skladu s katerim imajo institucije pravico do neodvisnih mnenj njihovih pravnih služb, če bi lahko take interne dokumente v sporu pred Sodiščem prve stopnje predložile druge osebe, kot so službe, na zahtevo katerih so bili ti oblikovani, ne da bi njihovo predložitev odobrila zadevna institucija ali jo odredilo pristojno sodišče (sklep Sodišča z dne 23. oktobra 2002 v zadevi Avstrija proti Svetu, C-445/00, Recueil, str. I-9151, točka 12, in sklep Sodišča prve stopnje z dne 10. januarja 2005 v zadevi Gollnisch in drugi proti Parlamentu, T-357/03, ZOdl., str. II-1, točka 34).
135 V tem primeru Helenska republika ni navedla, da je Svet odobril predložitev zadevnega mnenja. V teh okoliščinah je treba ugoditi zahtevi Komisije in omenjeno mnenje izločiti iz spisa.
136 Iz vsega zgoraj navedenega izhaja, da je treba tožbo zavrniti v celoti.
Stroški
137 V skladu s členom 87(2) Poslovnika se stranki, ki s svojim zahtevkom ni uspela, naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Ker Helenska republika s svojim zahtevkom ni uspela, se ji naloži plačilo stroškov, kot je predlagala Komisija.
Iz teh razlogov je
SODIŠČE PRVE STOPNJE (prvi senat)
razsodilo:
1) Mnenje pravne službe Sveta z dne 26. junija 1998, ki ga je v prilogi 12 svojega zahtevka predložila Helenska republika, se izloči iz spisa.
2) Tožba se zavrne.
3) Helenski republiki se naloži plačilo stroškov.
García-Valdecasas | Cooke | Labucka |
Razglašena na javni obravnavi v Luksemburgu, 17. januarja 2007