SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
PAOLA MENGOZZIJA,
predstavljeni 24. januarja 20081(1)
Zadeva C-206/06
Essent Netwerk Noord BV,
ob intervenciji
Nederlands Elektriciteit Administratiekantoor BV
proti
Aluminium Delfzijl BV,
Aluminium Delfzijl BV
proti
Staat der Nederlanden
in
Essent Netwerk Noord BV
proti
Nederlands Elektriciteit Administratiekantoor BV in Saranne BV
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Rechtbank Groningen (Nizozemska))
„Električna energija – Nacionalna ureditev, ki v breme potrošnikov nalaga povišanje cene za prenos električne energije – Dajatve, ki imajo enak učinek kot carina – Diskriminatorni notranji davki – Državne pomoči – Pojem“
1. Rechtbank Groningen (Nizozemska) je z odločbo z dne 19. aprila 2006 v skladu s členom 234 ES Sodišču postavilo vprašanji za predhodno odločanje, prvo glede razlage členov 25 ES in 90 ES ter drugo glede razlage člena 87(1) ES.
2. Ti vprašanji sta bili postavljeni v okviru postopka, ki ga je sprožil Essent Netwerk Noord B. V. (v nadaljevanju: Essent) zoper Aluminium Delfzijl B. V. (v nadaljevanju: Aldel) zaradi plačila zneska, izračunanega na podlagi količine električne energije, ki jo je tožeča stranka dobavila toženi stranki, in katerega povišanje je naloženo na podlagi zakonske določbe in je namenjeno pokritju nasedlih stroškov nacionalnih podjetij, proizvajalcev električne energije, v obdobju pred začetkom postopka liberalizacije trga električne energije na Nizozemskem.
I – Pravni okvir
A – Pravo Skupnosti
3. V členu 25 ES je določeno:
„Carine pri uvozu in izvozu ter vse dajatve z enakim učinkom so med državami članicami prepovedane. Ta prepoved se uporablja tudi za carine fiskalne narave.“
4. V členu 90 ES je določeno:
„Nobena država članica ne uvaja, neposredno ali posredno, kakršnihkoli notranjih davkov na izdelke drugih držav članic, ki bi bili višji od davkov, uvedenih neposredno ali posredno na enakovrstne domače izdelke.
Prav tako nobena država članica ne uvaja takšnih notranjih davkov na izdelke drugih držav članic, s katerimi bi posredno zaščitila druge izdelke.“
B – Nacionalna zakonodaja
5. Do začetka veljavnosti Elektriciteitswet 1998 (zakon o električni energiji iz leta 1998), 1. avgusta 1998, ki je sprožil postopek liberalizacije elektroenergetskega sektorja in ki je bil sprejet v skladu z Direktivo 96/92/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. decembra 1996 o skupnih pravilih notranjega trga z električno energijo(2), je ponudbo električne energije na Nizozemskem urejal Elektriciteitswet 1989.
6. V obdobju, upoštevnem v postopku v glavni stvari, med 1. avgustom in 31. decembrom 2000, so proizvodnjo, uvoz in prenos električne energije zagotavljali štirje proizvajalci električne energije (v nadaljevanju: PEE(3)) in njihova skupna hčerinska družba N. V. Samenwerkende Elektriciteitsproductiebedrijven (SEP)(4). Kot izhaja iz predložitvene odločbe, so bili do leta 1999 vsi štirje PEE podrejeni nadzoru občin in pokrajin, medtem ko je v referenčnem obdobju le EPZ posredno ostala v državni lasti prek svojih delničarjev, družb Essent in Delta(5). PEE in družba SEP so sodelovali na podlagi „Sporazuma o sodelovanju“.(6)
7. Družba SEP je posebej ali skupaj s PEE v skladu z Elektriciteitswet 1989 izvedla določene dolgoročne naložbe, ki so jih naložile javne oblasti na podlagi odločitev energetske in/ali okoljske politike, med katerimi je bila zlasti sklenitev sporazumov na področju projektov daljinskega ogrevanja in izgradnje poskusne naprave za uplinjanje premoga (Demkolec). Te naložbe so povzročile nasedle stroške („stranded costs“ ali „nasedli stroški“, v nadaljevanju: nasedli stroški).
8. Družba SEP in PEE so glede na skorajšnjo liberalizacijo in z namenom odobritve povračila navedenih stroškov sektorju proizvodnje električne energije 21. januarja 1997 z distributerji električne energije(7) sklenili protokol k sporazumu glede dobave v obdobju od 1997 do 2000 (v nadaljevanju: protokol). Distributerji so se na podlagi tega protokola zavezali, da bodo družbi SEP za vsako leto nakazali znesek 400 milijonov nizozemskih guldnov (NLG) za pokritje nasedlih stroškov, ki bo razdeljen na podlagi količine električne energije, ki jo je družba SEP dobavila posameznim podjetjem. Ti zneski bi se morali financirati na podlagi povišanja cen, ki so jih distributerji zaračunavali določenim kategorijam uporabnikov (mali, srednji in veliki „običajni kupci“).
9. Člen 97 Elektriciteitswet 1998 je določal spoštovanje protokola do 1. januarja 2001, ko bi se moral končati postopek liberalizacije trga električne energije na Nizozemskem.
10. Vendar ta podjetja leta 2000 zaradi začetka veljavnosti novih tarifnih določb, ki so distributerjem nalagale ločeno zaračunavanje zneskov za dobavo in prenos električne energije, niso mogla na končne uporabnike prevaliti zneskov, ki so jih bila na podlagi protokola zavezana plačati družbi SEP za pokritje nasedlih stroškov.
11. V teh okoliščinah je bil 21. decembra 2000 sprejet Overgangswet Elektriciteitsproductiesector (prehodni zakon o sektorju proizvodnje električne energije, v nadaljevanju: OEPS), ki v členu 9, o katerem sprašuje predložitveno sodišče, določa:
„1. Vsak kupec, ki ni zaščiten, je upravljavcu omrežja na območju, na katerem ima sedež, poleg zneska na podlagi sporazuma dolžan plačati tudi znesek 0,0117 NLG za kilovatno uro, izračunan na podlagi skupne količine elektrike, ki jo je upravljavec omrežja prenesel svojim uporabnikom v obdobju od 1. avgusta 2000 do 31. decembra 2000.
2. Vsak zaščiten kupec je imetniku dovoljenja na območju, na katerem ima sedež, poleg zneska na podlagi sporazuma dolžan plačati tudi znesek 0,0117 NLG za kilovatno uro, izračunan na podlagi skupne količine elektrike, ki mu jo je imetnik dovoljenja dobavil v obdobju od 1. avgusta 2000 do 31. decembra 2000.
3. (…)
4. Upravljavec omrežja ali imetnik dovoljenja prenese zneske, ki jih dolgujejo kupci na podlagi odstavkov 1 in 2, na določeno družbo(8) pred 1. julijem 2001.
5. Določena družba obvesti ministra o skupni vsoti zneskov iz odstavka 4 in priloži izjavo računovodje v smislu člena 393(1), 2. knjiga civilnega zakonika, ki potrjuje verodostojnost podatkov. Če skupni znesek presega 400 milijonov NLG, določena družba presežek prenese na ministra, ki ga nameni za financiranje stroškov iz člena 7“.
12. V skladu s členom 25 OEPS so zgoraj navedene določbe začele veljati 29. decembra 2000 in so se uporabljale retroaktivno od 1. avgusta 2000. Kot je navedlo predložitveno sodišče, Komisija o členu 9 OEPS ni bila posebej obveščena. Vendar so nizozemski organi z dopisom z dne 30. avgusta 2000 Komisiji posredovali celotno besedilo predloga zakona OEPS, vključno s členom 9.
13. Spomniti je treba na dogajanja, povezana s pripravo členov od 6 do 8 OEPS, čeprav ti neposredno niso upoštevni v sporu o glavni stvari.
14. V besedilu predloga zakona OEPS so ti členi določali postopek financiranja nasedlih stroškov od 1. januarja 2001 dalje. Ta postopek je predvidel, da vlada za vsako leto za vse kupce, razen za upravljavce omrežja, določi dodatno dajatev, ki je določena v odstotku od plačila za prenos električne energije in s tem povezanih storitev. Komisija je bila z navedenimi členi prvič seznanjena 20. februarja 1998 na podlagi člena 24 Direktive 96/92, drugič pa 16. oktobra 1998 na podlagi členov 87 ES in 88 ES. Komisija je z odločbo z dne 8. julija 1999 nizozemsko vlado obvestila, da določbe, o katerih je bila obveščena, niso vsebovale ukrepov v smislu člena 24 navedene direktive, in da bi jih bilo treba obravnavati na podlagi člena 87(3)(c) ES.
15. Nizozemska je 30. avgusta 2000 obvestila Komisijo, da so bile glede zadevnih predpisov sprejete določene spremembe. Ob tej priložnosti je bilo, kot je poudarjeno zgoraj, celotno besedilo OEPS z navedenimi spremembami posredovano Komisiji. Dalje, členi od 6 do 8 OEPS so bili pozneje spremenjeni, postopek, ki so ga določali, pa je bil nadomeščen s sistemom financiranja iz javnih sredstev (sedanja člena 7 in 8 OEPS). Komisija je z odločbo z dne 25. julija 2001 odobrila nove ukrepe v smislu člena 87(3)(c) ES.
II – Dejansko stanje in vprašanji za predhodno odločanje
16. Družba SEP, eden od PEE (Epon) in distributer Edon(9) so decembra 1996 na podlagi pravice do sklenitve posebnih pogodb o dobavi z velikimi industrijskimi kupci, ki jo določeni družbi priznava člen 32 Elektriciteitswet 1989, z družbo Aldel, toženo stranko v obravnavani zadevi, sklenili „pogodbo o dostopu do električne energije, o dobavi električne energije ter uravnavanju obremenitev“. S to pogodbo je bila za različne ponujene storitve določena enotna cena, ki ni vključevala nasedlih stroškov.
17. Družbi Aldel od 1. januarja 2000 prenos električne energije kot upravljavec lokalnega omrežja(10) zagotavlja družba Essent, tožeča stranka v obravnavani zadevi, ki je nastala zaradi razdelitve dejavnosti družbe za distribucijo Edon. Družba Essent ni sklenila zgoraj navedene pogodbe o dobavi. Družbi Essent in Aldel imata sedež na Nizozemskem.
18. Družba Essent je uporabnici družbi Aldel v obdobju od 1. avgusta do 31. decembra 2000 dobavila 717.413761 kilovatnih ur elektrike. Družba Essent je družbi Aldel za dobavljene storitve v navedenem obdobju izdala račun v skupnem znesku, vključno s povišanjem iz člena 9 OEPS.
19. Ker je družba Aldel zavrnila plačilo zneskov, ki so se nanašali na navedeno povišanje, je družba Essent vložila tožbo pri Rechtbank Groeningen, pred katerim je družba Aldel zatrjevala, da člen 9 OEPS ni skladen s pravom Skupnosti.(11)
20. Predložitveno sodišče je menilo, da je treba za rešitev spora Sodišču predložiti naslednji vprašanji za predhodno odločanje:
„1. Ali je treba člena 25 ES in 90 ES razlagati tako, da nasprotujeta zakonskemu ukrepu, na podlagi katerega so nacionalni odjemalci električne energije njihovemu upravljavcu omrežja v prehodnem obdobju (od 31. avgusta 2000 do 31. decembra 2000) dolžni plačati povišanje cene za količine elektrike, ki so jim bile dobavljene, če mora upravljavec omrežja to povišanje prenesti na družbo, ki jo v ta namen določi zakonodajalec, za kritje nasedlih stroškov, ki so nastali kot posledica obveznosti ali naložb, ki jih je ta družba sprejela oziroma izvedla pred liberalizacijo trga električne energije, in
– je ta družba skupna hčerinska družba štirih nacionalnih podjetij proizvajalcev električne energije,
– je ta družba v zadevnem obdobju (2000) edina odgovorna za nasedle stroške, ki so nastali v zadevnem letu,
– ta družba za kritje teh stroškov v zadevnem letu nesporno potrebuje znesek v višini 400 milijonov NLG (181.512086,40 eura) in
– mora ta družba, če zbrani prihodek od tega povišanja cene presega zgoraj navedeni znesek, presežek prenesti na ministra?
2. Ali ureditev, navedena v prvem vprašanju, izpolnjuje pogoje iz člena 87(1) ES?“
III – Postopek pred Sodiščem
21. Družbe Essent, Aldel, NEA (prej SEP), nizozemska vlada in Komisija so predstavile stališča v smislu člena 23 Statuta Sodišča ter ustna stališča na obravnavi 10. maja 2007.
22. Sodišče je družbe Essent, Aldel, NEA, nizozemsko vlado in Komisijo pozvalo, da pred obravnavo odgovorijo na določena pisna vprašanja.
IV – Pravna analiza
A – Prvo vprašanje za predhodno odločanje
1. Uvodne ugotovitve
23. Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem sprašuje Sodišče, ali člena 25 ES in 90 ES nasprotujeta uporabi povišanja cene, ki ga določa člen 9 OEPS.
24. Najprej je treba opozoriti, da iz predložitvene odločbe očitno ne izhaja pomembnost tega vprašanja za odločitev v sporu o glavni stvari. Iz podatkov, predloženih Sodišču, namreč ni mogoče ugotoviti, ali in v kolikšni meri je bila električna energija, dobavljena družbi Aldel v obdobju od 1. avgusta do 31. decembra 2000, uvožena iz drugih držav članic.
25. Zato je treba poudariti, da bi se morebitna ugotovitev nezakonitosti spornega povišanja cene zaradi neskladnosti s členoma 25 ES in 90 ES nanašala le na zneske, prejete za uvoženo električno energijo. Povedano drugače, na podlagi navedene ureditve bi lahko družba Aldel nasprotovala izključno izterjavi stroškov, ki bremenijo tak proizvod, in le če bi bila ugotovljena njihova neskladnost z določbami Pogodbe.
26. Če je bila električna energija, dobavljena v uporabo družbi Aldel, izključno domačega izvora, odgovor Sodišča na prvo vprašanje za predhodno odločanje ne bi imel nikakršnega pomena za sprejetje ali zavrnitev zahtev družbe Essent do družbe Aldel v sporu o glavni stvari.(12)
27. Vendar mora nacionalno sodišče v skladu z ustaljeno sodno prakso v okviru postopka sodelovanja med nacionalnimi sodišči in Sodiščem iz člena 234 ES presoditi nujnost predhodne odločbe za odločitev o sporu, o katerem odločajo, in primernosti vprašanj, ki jih predložijo Sodišču, to pa lahko preverja to presojo le takrat, kadar je očitno, da zahtevana razlaga prava Skupnosti nima nobene zveze z realnostjo ali s predmetom spora o glavni stvari(13).
28. Ker v obravnavani zadevi ne gre za tak primer, Sodišču predlagam, da preuči prvo vprašanje za predhodno odločanje, čeprav bo uporabnost odgovora odvisna od kasnejših ugotovitev, do katerih mora priti nacionalno sodišče.
2. Presoja
a) Kratko pojasnilo v zvezi s sodno prakso
29. V sistemu Pogodbe člena 25 ES in 90 ES, ki urejata prepoved carin in dajatev z enakim učinkom ter prepoved diskriminatornih notranjih davkov, dodatno zasledujeta cilj nasprotovanja kakršnemukoli nacionalnemu davčnemu mehanizmu, namenjenemu diskriminaciji proizvodov, ki prihajajo iz drugih držav članic ali so tja namenjeni, tako da je oviran prosti pretok znotraj Skupnosti v običajnih pogojih konkurence.
30. Čeprav se ti prepovedi iz Pogodbe načeloma dopolnjujeta(14), pa je sodna praksa Sodišča vztrajala na formalnem razlikovanju med njima, s tem ko je večkrat določila, da členov 25 ES in 90 ES ni mogoče uporabiti hkrati(15) in zato zakonitosti nacionalnega davčnega mehanizma, ki spada na področje uporabe prvega, ni mogoče hkrati presojati na podlagi drugega(16).
31. Razmejitev med dajatvami z enakim učinkom in notranjimi davki je sodna praksa določila zato, ker se prve plačujejo le za uvožene ali izvožene proizvode in ne za domače istovrstne ali konkurenčne proizvode, drugi pa bremenijo oboje.
32. Na podlagi opredelitve sodne prakse Sodišča dajatev z enakim učinkom v smislu člena 25 ES, ki je kakršnakoli denarna dajatev, še tako majhna in se naloži enostransko, ne glede na njeno poimenovanje oziroma način uporabe, in s katero je obremenjeno domače ali tuje blago zaradi prehoda meje, tudi če ni plačana v korist države, nima diskriminatornega ali zaščitniškega učinka in zadevni proizvod ni konkurenčen domačemu proizvodu(17). Po mnenju Sodišča ima taka dajatev, ki bremeni predvsem uvožen proizvod in ne istovrsten domači proizvod in izkrivlja ceno, isti restriktiven učinek na prosti pretok blaga kot carina(18).
33. Dajatve, ki sodijo v splošni sistem notranjih davkov in ki dosledno bremenijo domače in uvožene proizvode, pa po drugi strani na podlagi istih meril sodijo na področje uporabe člena 90 ES(19).
34. Vendar je Sodišče pojasnilo, da je za pravno opredelitev in presojo davkov, ki brez razlike bremenijo domače in uvožene proizvode, nujno treba upoštevati v čigavo korist se plačujejo, saj je od njihovega namena odvisno, ali imajo davki, ki so glede strukture in načina izterjave formalno nevtralni, različen ekonomski vpliv na obe kategoriji proizvodov.
35. Če bi bil prihodek od davkov, plačanih za uvožene in domače proizvode, namenjen za financiranje dejavnosti, ki so posebej v korist slednjih, bi bili namreč stroški domačega proizvoda bolj ali manj povrnjeni z ekonomsko prednostjo, medtem ko bi za uvožen proizvod pomenili neto obremenitev(20).
36. Zato je treba pri preizkusu združljivosti davku podobne dajatve s členoma 25 ES in 90 ES v skladu z ustaljeno sodno prakso presoditi, koliko so dajatve za domači proizvod pokrite s finančnimi ugodnostmi od davčnega prihodka.
37. Če gre za celotno poplačilo, potem je davek dajatev z enakim učinkom, ker dejansko bremeni izključno domači proizvod in ga je treba šteti za nezakonitega in toto, če pa gre le za delno poplačilo, je davek opredeljen kot diskriminatorni notranji davek, ki bolj obremeni uvoženi kot domači proizvod in ga je zato treba sorazmerno znižati(21).
38. Iz sodne prakse nesporno izhaja, da mora tako presojo izvesti nacionalno sodišče, saj le to razpolaga z vsemi elementi, tudi dejanskimi, za njeno izvršitev(22). Zato mora nacionalno sodišče predvsem preveriti, če sta obdavčeni in domači proizvod istovetna(23). Poleg tega mora glede na določeno časovno obdobje ugotoviti, ali gre za enako denarno vrednost med zneskom davčne obveznosti v breme nacionalne proizvodnje in ugodnostjo, ki jo je zaradi tega imela nacionalna proizvodnja. V zvezi s tem je Sodišče pojasnilo, da tak preizkus zanemarja merila, ki so drugačna od denarne enakovrednosti – kot so narava, pomen ali nujne značilnosti navedenih ugodnosti – za katera se šteje, da niso dovolj objektivna za presojo združljivosti nacionalnega davčnega ukrepa z določbami Pogodbe(24).
39. Na koncu tega kratkega povzetka sodne prakse menim, da je treba poudariti, kot so storili že nekateri drugi generalni pravobranilci pred menoj, da je zgoraj navedeno sodno prakso, ker od nacionalnih sodišč zahteva ekonomske presoje, ki so pogosto kompleksne in tvegane, nedvomno težko uporabljati(25), čeprav je v bistvenem delu zelo jasna(26). Glede teh težav ne smemo pozabiti, da je pri presoji zakonitosti v skladu s pravom Skupnosti davku podobne dajatve, katere prihodek je namenjen financiranju državnih programov pomoči za nacionalno proizvodnjo, uporaba prepovedi iz členov 25 ES in 90 ES lahko le ena od možnosti glede uporabe določb Pogodbe na področju državnih pomoči(27).
b) Ali gre pri povišanju iz člena 9(1) OEPS za dajatev z enakim učinkom v smislu člena 25 ES ali diskriminatorni notranji davek na podlagi člena 90 ES
40. V zvezi s tem je treba najprej preučiti nekatere trditve družbe SEP in nizozemske vlade, ker se zdi, da izpodbijajo samo naravo dajatve glede zadevnega povišanja. Po mnenju družbe SEP je člen 9 OEPS le instrument, na podlagi katerega so lahko distributerji na svoje kupce prenesli dajatev, ki so se jo zavezali plačati proizvajalcem na podlagi protokola. Tudi Nizozemska poudarja, da je zadevno povišanje upravičeno na podlagi protokola, in vztraja pri dejstvu, da ta pomeni element plačila za storitve prenosa.
41. Na podlagi teh trditev je mogoče skleniti, da zadevno povišanje, čeprav ima značilnosti, po katerih se razlikuje od klasične dajatve, lahko sodi pod pojem dajatve z enakim učinkom v smislu člena 25 ES ali notranjega davka v smislu člena 90 ES.
42. Prvič, kot je navedeno zgoraj, pojem dajatve z enakim učinkom je sodna praksa določila zelo široko. Iz te opredelitve izhaja, da je bistvo navedenega pravnega pojma v učinkih, ki jih ima določena denarna obveznost na trgovino med državami članicami. Formalni vidiki, kot so ime, quantum, struktura, načini izterjave, namen, upravičenec do prihodka in zasledovani cilji, naj ne bi bili pomembni za njeno opredelitev kot dajatev z enakim učinkom, če ima zadevna dajatev zakonsko predpisano značilnost („enostransko naložena“)(28). Torej v obravnavani zadevi ne gre dvomiti o obveznosti dajatve, ki jo mora plačati vsak uporabnik, ki izpolnjuje pogoje iz člena 9(1) OEPS, nesporna pa je tudi uporaba storitev upravljavca omrežja na območju, na katerem je sedež uporabnika.
43. Prav tako širok je pojem notranjega davka v smislu člena 90 ES(29).
44. Drugič, Sodišče je na podlagi členov 25 ES in 90 ES že presojalo o denarnih obveznostih, ki so pomenile elemente dajatve ali cene, določene z zakonom(30).
45. Prav tako je treba uvodoma preučiti trditev družbe SEP, na podlagi katere naj bi bil člen 25 ES neuporaben, ker se sporno povišanje nanaša na ceno za storitve prenosa in ne na ceno električne energije. Družba SEP prav tako opozarja, da storitev zagotavljajo nizozemski upravljavci omrežja na ozemlju Nizozemske.
46. Kot je znano, se člen 25 ES nanaša le na obveznosti, ki bremenijo blago. Če bi sledili tezi družbe SEP, bi bila torej ta določba v tem primeru izključena le zato, ker naj ne bi bilo nobenega obremenjenega proizvoda.
47. V zvezi s tem je treba predvsem poudariti, da je Sodišče že presodilo, da je električna energija blago v smislu določb Pogodbe na področju prostega pretoka blaga(31). Ko je odločalo o tožbi zaradi neizpolnitve obveznosti v zvezi s kršitvijo člena 31 ES, je med drugim pojasnilo, da „storitve, potrebne za uvoz ali uvoz električne energije ter za njen prenos in distribucijo, niso nič drugega kot instrumenti za dobavo blaga uporabniku v smislu Pogodbe“(32), pri čemer je bila navedenim storitvam glede na predmet storitve priznana postranska narava.
48. Dalje je treba opozoriti, da pod pojem dajatve z enakim učinkom sodi katerakoli dajatev, ki bremeni domače ali tuje blago zaradi prehoda meje ne glede na način njene izterjave. Te pogoje izpolnjuje tudi dajatev, ki ne temelji na uvozu ali izvozu dobrine, ampak na nudenju storitev, potrebnih ali povezanih z opravljanjem takih dejavnosti(33), kadar lahko vpliva na pretok blaga znotraj Skupnosti. Torej je očitno, da obveznost, ki se plača za nudenje storitev prenosa in je določena glede na količino prenesene dobrine, pri čemer posredno bremeni to dobrino, določa ta vpliv.
49. Sodišče je sicer že presodilo o podobnem vprašanju, kot je vprašanje v tem postopku, čeprav le s sklicevanjem na člen 90 ES. V sodbi Schöttle(34), na katero se sklicuje Komisija v svojih stališčih, je Sodišče odločalo o nekaterih spornih vprašanjih glede razlage tega predpisa v zvezi z davkom na cestni prevoz blaga, ki velja v Nemčiji. Sodišče je ob neupoštevanju trditev nemške vlade, ki je menila, da zadevna dajatev ne sodi na področje uporabe člena 90 ES, ker se ni nanašala na proizvod kot tak, menilo, da se davek, kot ta v postopku, „ki se plača na mednarodni cestni prevoz blaga na podlagi opravljene poti na nacionalnem ozemlju in teže blaga, ki se prevaža“(35), opredeli „kot notranji davek, ki posredno bremeni blago, ki se prevaža“(36). Sodišče je namreč menilo, da „člen 9[0] zahteva, da je treba take vrste davek, ker se takoj odbije od cene domačega in uvoženega proizvoda, uporabljati na način, ki ne diskriminira uvoženih proizvodov“(37).
50. Glede na navedeno se ne strinjam s tem, da je treba presojo zakonitosti sporne obremenitve na podlagi člena 25 ES izključiti le zaradi okoliščine, da se dajatev plačuje za storitev (prenosa), potrebno za prodajo zadevnega blaga.
51. Zato je treba za namene presoje, ali je sporno povišanje cene prepovedano na podlagi člena 25 ES ali 90 ES, preučiti njegove značilnosti.
52. Ni sporno, da zadevna dajatev glede na enak način plačila enako bremeni električno energijo, proizvedeno na Nizozemskem, in uvoženo električno energijo. Njena očitna nevtralnost naj bi torej izključila uporabo člena 25 ES in vodila k presoji na podlagi člena 90 ES.
53. Vendar je treba pred tako ugotovitvijo v skladu z zgoraj navedeno sodno prakso(38) najprej preveriti, ali ta nevtralnost obstaja glede na to, komu je namenjen prihodek od pobranega davka. Kadar bi bila namreč obveznost, ki bremeni domači proizvod, v celoti nadomeščena s prednostmi, ki jih ima morebiti slednji na podlagi prihodka zaradi uporabe spornega povišanja, bi se uporabil člen 25 ES in ne člen 90 ES, saj bi navedeno povišanje dejansko obremenilo le uvoženi proizvod.
54. Kljub ustaljeni sodni praksi, v skladu s katero mora o tem presoditi nacionalno sodišče, menim, da bi Sodišče v okviru svojih pristojnosti lahko podalo nekatere bistvene usmeritve, upoštevajoč zlasti trditve, ki so jih podale stranke v nacionalnem postopku.
55. Naslednja stališča so predstavljena s tega vidika.
56. Iz zadevne nacionalne zakonodaje in predložitvene odločbe izhaja, da so morali upravljavci omrežja zneske, ki so jih pobrali na podlagi člena 9(1) OEPS, plačati družbi SEP. Navedeni zneski in zneski, pobrani na podlagi odstavka 2 istega člena, so morali biti do višine 400 milijonov NLG namenjeni pokritju nasedlih stroškov za leto 2000, medtem ko je morala družba SEP morebiten presežek plačati ministru za gospodarstvo, ki je bil namenjen za financiranje nasedlih stroškov iz člena 7 OEPS za prihodnja leta (člen 9(5), in fine).
57. Na podlagi takega mehanizma so bili vsi prejeti zneski namenjeni pokritju nasedlih stroškov in bi morali biti plačani družbi SEP (ali PEE) na podlagi člena 9(4) OEPS oziroma na podlagi člena 7 OEPS, če je šlo za zneske, višje od 400 milijonov NLG.
58. Če bi se izkazalo, da so bila plačila iz teh določb dejansko izvršena in da so bili njihovi zneski dejansko in v celoti porabljeni v korist domačih proizvajalcev električne energije – tako da je obstajala denarna enakovrednost med obveznostmi in koristmi – bi bilo mogoče logično sklepati(39), kot je to storila Komisija v svojih stališčih, da so bile ekonomske posledice spornega povišanja za domačo električno energijo v celoti nevtralizirane.
59. Vendar bi moralo predložitveno sodišče, da bi lahko prišlo do takega sklepa, predhodno odločiti, ali: i) so zneski, dobljeni zaradi spornega povišanja, dejansko namenjeni posebni koristi domačega proizvoda in ii) obstaja „istovetnost med obdavčenim proizvodom in domačim proizvodom, ki se mu daje prednost“.
60. Glede vprašanja i) bi moralo predložitveno sodišče ugotoviti, ali in koliko bi zadevni nasedli stroški, ne da bi bilo zagotovljeno njihovo pokritje s prihodkom od spornega povišanja cen ali katerihkoli drugih javnih sredstev, neposredno ali posredno bremenili proračun PEE.
61. Ker se zdi, da predložitveno sodišče izhaja iz predpostavke, da je za te stroške odgovorna izključno družba SEP(40), taka ocena v bistvu nakazuje, da so bili upoštevani finančni mehanizmi, prek katerih so s posredovanjem družbe SEP sodelovali štirje PEE v obdobju knjiženja zadevnih stroškov (41).
62. Poleg tega mora predložitveno sodišče pri svoji presoji upoštevati tudi protokol, zato da preveri, kako je bil predviden prenos nasedlih stroškov na distributerje (oziroma na subjekte, zavezane za izterjavo spornega povišanja)(42). V zvezi s tem je treba poudariti, da je po navedbah družbe SEP družba Essent zneske, ki jih je bila dolžna na podlagi protokola za leto 2000, plačala, še preden je začel veljati člen 9 OEPS. Povišanje, določeno v tem členu, naj bi koristilo predvsem sektorju distribucije(43), s tem ko je posameznim družbam omogočilo, da od potrošnikov izterjajo, kar so že plačali oziroma bili dolžni družbi SEP; tako da mora predložitveno sodišče presoditi, ali imajo ob nezmožnosti take izterjave navedene družbe obveznost plačila, določeno v protokolu.
63. Če bi iz tega preizkusa, ki se glede na odgovore strank na pisna vprašanja Sodišča ne zdi lahek, izhajalo, da so bili PEE v obdobju od 1. avgusta do 31. decembra 2000 neposredno ali prek njihove finančne udeležbe v družbi SEP primarno ali podredno odgovorni za zadevne nasedle stroške, bi bilo mogoče šteti, da je pogoj za obstoj posebne koristi za uporabo merila nadomestila izpolnjen. Po drugi strani menim, da sama okoliščina, da so bila plačila, določena v členih 9(4) in 7 OEPS, izvedena v korist družbe SEP in ne PEE, ne more takoj izključiti obstoja takšne koristi, kot trdita nizozemska vlada in družba SEP, če bi bilo mogoče ugotoviti, da so bili plačani zneski dejansko in v celoti porabljeni za pokritje stroškov, ki neposredno ali posredno bremenijo PEE.
64. Nizozemska vlada poleg tega prereka obstoj koristi za domači proizvod, ker plačila, ki jih v korist SEP določata člena 9(4) OEPS, niso privedla do znižanja cene električne energije domačih proizvajalcev.
65. V zvezi s tem zadostuje opozoriti, da sodna praksa ne zahteva, da se prihodek od dajatve uporabi za pokritje stroškov proizvodnje, saj so lahko denarne obveznosti, ki bremenijo domači proizvod, na podlagi take dajatve nadomeščene s financiranjem na primer promocijske ali raziskovalne dejavnosti, ki kljub dajanju prednosti domačemu proizvodu ne prinašajo koristi, ki bi lahko takoj vplivale na njegovo prodajno ceno.
66. Glede vprašanja pod ii) iz točke 59 zgoraj mora predložitveno sodišče najprej presoditi, ali pravila za pobiranje spornega pribitka vključujejo nujno istovetnost med obdavčenim proizvodom in domačim proizvodom, ki se mu daje prednost, in zlasti okoliščino, da ga ne plačujejo proizvajalci električne energije, ampak je zaračunan končnim uporabnikom. Po mnenju družbe Essent in nizozemske vlade naj bi navedena okoliščina izključila možnost nadomestila v smislu, kot ga zahteva sodna praksa Sodišča.
67. Taka teza se zdi deloma utemeljena.
68. Res je namreč, da se lahko povišanje cene ali pribitek cene, zaračunane končnemu uporabniku, v odprtem sistemu konkurence kaže kot breme za proizvod, ki je neposredno ali posredno obremenjen, ker vpliva na njegovo tržno ceno. Vendar se lahko postavi vprašanje, ali se taka obveznost lahko upošteva pri presoji ali obstaja nadomestilo v smislu zgoraj navedene sodne prakse, ker taka presoja, kot je bilo navedeno, temelji na primerjavi med izdatkom in koristmi v izključno denarnem smislu.
69. Glede na dejstvo, da je sporno povišanje cene naloženo uporabniku in vključeno v ceno prenosa in ne v ceno električne energije ter se uporablja na nediskriminatoren način, je mogoče konkretno trditi, da je uvoženi proizvod obremenjen z določeno denarno obveznostjo oziroma da je pretok takega proizvoda kakorkoli oviran ali celo, da navedeno povišanje konkretno škoduje njegovi konkurenčnosti, kar se razlikuje od položaja, ko je konkurenčnost proizvoda ogrožena zaradi tega, ker je prihodek od povišanja namenjen nacionalnim proizvajalcem (prepovedano na podlagi določb Pogodbe na področju državnih pomoči).
70. Vendar teza družbe Essent in nizozemske vlade ni v skladu s sodno prakso, ki ne zahteva istovetnosti med subjekti, zavezanimi za plačilo dajatve, in subjekti, ki imajo korist od dejavnosti, ki so financirane s prihodkom od te dajatve, ampak le istovetnost med obremenjenim proizvodom (domačim) in proizvodom, ki se mu daje prednost, tako da nadomestilo ni mogoče, kadar so prihodki uporabljeni za proizvodno dejavnost, različno od tiste, ki je obremenjena. Kadar je taka istovetnost proizvodov podana, naj ne bi bilo bistveno, ali zadevna dajatev bremeni proizvodnjo (in uvoz) ali porabo dobrine.
71. Po drugi strani pa se mi zdi, da se položaja, v katerem je uporabnik zavezanec za dajatev in v katerem je uporabnik zavezanec, kateremu se prek povišanja prodajne cene obremenjene dobrine naloži dajatev, ki se izterja od proizvajalca in uvoznika, z ekonomskega vidika bistveno ne razlikujeta, ker morajo denarno obveznost v obeh primerih poravnati subjekti, ki niso proizvajalci ali uvozniki. Vendar v drugem primeru sodna praksa priznava, da je nadomestilo mogoče(44).
72. Če bo predložitveno sodišče ugotovilo, da je bil prihodek od povišanja dejansko namenjen financiranju stroškov, ki neposredno ali posredno bremenijo domačo električno energijo, in da je to nacionalnim proizvajalcem omogočilo, da pokrijejo obveznosti, ki so jih dejansko imeli zaradi navedenega povišanja, mora presoditi, ali je bilo nadomestilo izvedeno v celoti, kot se zdi, da določa člen 9 OEPS, ali le delno. V prvem primeru bi bilo zadevno povišanje opredeljeno kot dajatev z enakim učinkom v smislu člena 25 ES, v drugem pa kot diskriminatorni notranji davek na podlagi člena 90 ES.
73. Če pa bo predložitveno sodišče ugotovilo, da ni bilo nadomestila, ne bo uporabljen nobeden od obeh členov, ker je bilo sporno povišanje uporabljeno enako za domači in uvoženi proizvod.
c) Predlogi glede prvega vprašanja za predhodno odločanje
74. Na podlagi vseh zgornjih ugotovitev predlagam Sodišču, naj na prvo vprašanje za predhodno odločanje odgovori:
„Povišanje cene, kot je to v postopku v glavni stvari, naloženo brez razlike in pod enakimi pogoji za prenos domače in uvožene električne energije, pomeni dajatev, ki ima enak učinek kot carina in je v skladu s členom 25 ES prepovedana, kadar je njen prihodek namenjen financiranju dejavnosti, od katerih ima korist le domači proizvod, in ugodnosti, ki iz tega izhajajo, v celoti nadomestijo obveznost, ki bremeni navedeni proizvod; kadar pa te ugodnosti le delno nadomestijo obveznost, ki bremeni domači proizvod, navedeno povišanje pomeni diskriminatorni notranji davek, ki je prepovedan na podlagi člena 90 ES.
Nacionalno sodišče mora za namene pravne opredelitve zadevne dajatve opraviti potrebne preizkuse. V tem okviru bo nacionalno sodišče preučilo, ali in koliko stroški, za pokritje katerih je namenjen prihodek od zadevnega povišanja cen, neposredno ali posredno bremenijo nacionalne proizvajalce električne energije“.
B – Drugo vprašanje za predhodno odločanje
1. Uvodne ugotovitve
75. Nacionalno sodišče z drugim vprašanjem za predhodno odločanje sprašuje, ali ureditev, ki jo določa člen 9(1) OEPS pomeni državno pomoč v smislu člena 87(1) ES.
76. V zvezi s tem je treba opozoriti, da nacionalno sodišče lahko razloži pojem pomoči iz člena 87(1) ES na podlagi neposrednega učinka, ki ga sodna praksa priznava členu 88(3), zadnji stavek, ES(45). V skladu z ustaljeno sodno prakso morajo nacionalna sodišča varovati pravice zainteresiranih oseb v primeru morebitne kršitve prepovedi izvedbe pomoči nacionalnih organov, ki je urejena s to določbo(46).
77. Glede ukrepov, ki se jih lahko upošteva oziroma jih je treba upoštevati, da se zagotovi ta sodna zaščita, je Sodišče navedlo, da „mora nacionalno sodišče sprejeti vse ustrezne ukrepe zaradi take kršitve, ki jo navajajo posamezniki, v skladu z nacionalnimi procesnimi predpisi tako glede veljavnosti aktov o izvedbi ukrepov pomoči kot glede izterjave finančne pomoči, odobrene ob kršitvi člena 88(3) ES(47).
78. Čeprav predložitveno sodišče v zvezi s tem ni postavilo vprašanja, je vendarle treba opozoriti, da v skladu s sodno prakso Sodišča preizkusa ukrepa pomoči ni mogoče ločiti od presoje učinkov njenega načina financiranja v primeru, ko ta način pomeni sestavni del tega ukrepa(48). Načini financiranja pomoči lahko namreč vplivajo na to, da pomoč ni združljiva s skupnim trgom, tudi če izpolnjujejo pogoje, določene v drugih določbah Pogodbe, zlasti v členih 25 ES in 90 ES(49).
79. V sodbi Van Calster je Sodišče poleg tega pojasnilo, da mora v takem primeru „država članica zaradi zagotovitve polnega učinka obveznosti priglasitve in tudi ustreznega in popolnega preizkusa državne pomoči s strani Komisije, zato da bo spoštovana navedena obveznost, priglasiti načrt v zvezi z navedeno pomočjo in tudi načine njenega financiranja, kadar predstavljajo sestavni del predvidenega ukrepa(50). Poleg tega po mnenju Sodišča: „če se obveznost priglasitve razširi tudi na načine financiranja pomoči, se morajo ukrepi zaradi kršitve člena [88(3), zadnji stavek, ES] uporabiti tudi glede tega vidika ukrepa pomoči“(51). Iz tega izhaja, da „nacionalna sodišča, če je bil ukrep pomoči, katerega način financiranja je njegov sestavni del, izveden v nasprotju z obveznostjo priglasitve, načeloma morajo odrediti povračilo dajatev ali prispevkov, posebej odmerjenih za financiranje te pomoči“(52).
80. V sodbi Streekgewest je Sodišče pojasnilo, da „morata biti zato, da bi bilo dajatev mogoče šteti za sestavni del ukrepa pomoči, dajatev in pomoč na podlagi ustrezne nacionalne zakonodaje neločljivo vsebinsko povezani, in sicer tako, da so prihodki od dajatve nujno namenjeni financiranju pomoči“ in nanjo neposredno vplivajo ter posledično neposredno vplivajo na presojo združljivosti s skupnim trgom(53).
81. V obravnavani zadevi se zadevno povišanje naloži posebej in izključno zato, da lahko družba SEP in/ali PEE pokrijejo nasedle stroške. Zdi se mi torej, da je povezava, ki jo zahteva Sodišče, med prihodkom od dajatve in financiranjem javnega ukrepa, za katerega mora nacionalno sodišče presoditi, ali je državna pomoč v obravnavani zadevi utemeljena.
82. Na podlagi zgoraj navedene sodne prakse bi bile lahko trditve družbe Essent glede družbe Aldel v skladu s členom 9(1) OEPS zavrnjene, če bi bilo ugotovljeno, da ureditev iz tega člena vključuje ukrep pomoči v smislu člena 87(1) ES in ta ukrep ni bil priglašen Komisiji.
83. Zato bom po vrsti preučil oba vidika.
2. Ali odstavek 1 v povezavi z odstavkom 4 člena 9 OEPS vključuje ukrep pomoči v smislu člena 87(1) ES
84. V skladu z ustaljeno sodno prakso je treba pri presoji, ali je nacionalni ukrep državna pomoč, preveriti, ali so kumulativno izpolnjeni štirje pogoji, in sicer obstoj koristi za podjetje, selektivnost ukrepa, njegovo financiranje s strani države ali iz državnih sredstev in vpliv na trgovino med državami članicami ter izkrivljanje konkurence, ki iz tega izhaja(54).
85. Glede prvih dveh pogojev se mi zdi očitno, da sporni ukrep pomeni ugodnost za družbo SEP in/ali PEE in da je ta ugodnost, ker je omejena na sektor proizvodnje električne energije, selektivna.
86. Menim, da okoliščina, na katero je opozorila nizozemska vlada, da naj bi bili upravljavci omrežja zavezani prispevati za pokritje nasedlih stroškov na podlagi protokola k sporazumu, ni odločilnega pomena. Člen 9 OEPS namreč subjekte, zavezane za pobiranje povišane dajatve, pravno zavezuje za plačilo prihodka od dajatve družbi SEP samostojno in neodvisno od tistega, kar bi bilo morda lahko naloženo istim subjektom na podlagi protokola k sporazumu(55). Poleg tega mehanizem, določen v členu 9 OEPS, družbi SEP omogoča, da lahko računa na precejšnjo varnost plačil, katerih sredstva izvirajo iz davkom podobnih dajatev, in da tako zmanjša ali izključi tveganje za morebitno neizpolnjevanje ali nezmožnost izvrševanja obveznosti s strani zavezancev na podlagi protokola(56).
87. Vendar če bi se izkazalo, da je družba SEP v trenutku, ko so bila izvršena plačila, določena v členu 9(4) OEPS, iz naslova izvršitve protokola k sporazumu v celoti ali deloma prejela 400 milijonov NLG iz odstavka 5 istega člena(57), bi se ugodnost za družbo SEP in/ali PEE iz zadevne ureditve ustrezno zmanjšala, tako da bi bila morda omejena samo na presežek(58).
88. Ta preizkus mora izvesti predložitveno sodišče.
89. Zdi se mi, da se lahko za izpolnjenega šteje tudi četrti pogoj v zvezi z vplivom zadevnega ukrepa na konkurenco in na njegov vpliv na trgovino med državami članicami. V zvezi s tem bi opozoril le, da je pristop Sodišča glede tega posebej širok. V skladu z ustaljeno sodno prakso namreč „ni treba dokazati dejanskega vpliva odobrene pomoči na trgovino med državami članicami niti dejanskega izkrivljanja konkurence, ampak je treba le preučiti, ali taka pomoč lahko vpliva na trgovino in na izkrivljanje konkurence“(59). Zlasti kadar pomoč države članice okrepi položaj enega podjetja v razmerju do drugih konkurenčnih podjetij v trgovini znotraj Skupnosti, se šteje, da pomoč na ta podjetja vpliva(60).
90. Čeprav družba SEP ni bila neposredno vpletena v proizvodnjo električne energije, je kot skupna hčerinska družba štirih PEE skrbela za trženje njihove in uvožene električne energije. Vsaj formalno je delovala v sistemu konkurence na trgu uvoza električne energije, ki ni namenjena javni uporabi(61), upravljala z napravo za uplinjanje premoga (Demkolec) in bila aktivna na področju daljinskega ogrevanja. Glede vpliva zadevnega ukrepa na trgovino v Skupnosti iz navedenega izhaja, da dejavnost družbe SEP ni bila omejena le na nacionalno področje, ampak je ta sodelovala tudi pri čezmejni trgovini.
91. Do teh ugotovitev mora torej priti predložitveno sodišče(62).
92. Bolj zapleteno pa je vprašanje glede obstoja tretjega pogoja v zvezi s financiranjem ukrepa z javnimi sredstvi. To vprašanje sta obširno obravnavala predložitveno sodišče in Sodišče. Zato bom preučil, ali je ta pogoj izpolnjen.
93. Pri tem preizkusu se namenoma ne bom spustil v razpravo, ki izhaja iz nekaterih prejšnjih odločb Sodišča(63) glede javnega financiranja, ki je nujni pogoj, da se državni ukrep lahko opredeli kot pomoč v smislu člena 87 ES. V zvezi s tem bom poudaril le, da je Sodišče od sodbe Sloman Neptun(64) dalje brez obotavljanja pogosto potrdilo načelo, na podlagi katerega mora biti pomoč neposredno ali posredno financirana iz javnih sredstev(65), in tako pokazalo, da je to zahtevo treba upoštevati kot sestavni element pojma pomoči.
94. Navedeno načelo je bilo ponovno potrjeno(66) v sodbi PreussenElektra(67), v kateri je Sodišče odločilo, da ne gre za državno pomoč v smislu člena 87(1) ES na podlagi nacionalne zakonodaje, ki je na eni strani zasebnim podjetjem za dobavo električne energije nalagala obveznost nakupa električne energije, proizvedene iz obnovljivih virov, po najnižjih cenah, višjih od ekonomske vrednosti take vrste energije, in na drugi strani razdelila finančno breme iz te obveznosti med podjetja za dobavo in zasebne upravljavce omrežij električne energije. Po mnenju Sodišča dejstvo, da je taka zakonodaja ob neobstoju neposrednega ali posrednega prenosa državnih sredstev nedvomno dajala ekonomsko korist podjetjem proizvajalcem električne energije, pridobljene iz obnovljivih virov, in da je bila taka korist posledica posredovanja javnih oblasti, ni zadostovalo za opredelitev zadevnega ukrepa kot pomoč(68).
95. Sodišče je nedavno v sodbi Pearle(69) menilo, da pravila, ki jih sprejmejo organizacije javnega prava za financiranje oglaševalske akcije, organizirane v korist njenih članov, ki so se zanjo odločili, s sredstvi, ki jih plačajo navedeni člani in so obvezno namenjena financiranju za ta namen, niso sestavni del ukrepa pomoči, če se ugotovi, da je bilo to financiranje izvedeno s sredstvi, s katerimi organizacija v nobenem trenutku ni mogla prosto razpolagati. Sodišče je štelo za pomembno okoliščino, da so bili stroški pravne osebe javnega prava za navedeno akcijo v celoti poravnani s prispevki podjetij, ki so uživala njene koristi. Po mnenju Sodišča iz tega izhaja, da posredovanje navedene pravne osebe „ni bil v ustvarjanju prednosti, ki bi bila dodaten strošek za državo ali za to pravno osebo“(70), ki je imela le vlogo „instrumenta za pobiranje in razdeljevanje sredstev, ki jih je za predhodno določen in popolnoma posloven namen zbral zadevni poklicni sektor in ki v ničemer ne sodi v okvir politike, ki so jo določili nizozemski organi“(71).
96. Predvsem na podlagi uveljavljenih načel in razlage Sodišča glede gornjih dveh zadev je treba presoditi, ali ukrep, odobren družbi SEP na podlagi zadevne nacionalne zakonodaje, izpolnjuje pogoj financiranja iz državnih sredstev. Nizozemska meni, da lahko taka presoja poda le negativen izid prav glede na ugotovitve Sodišča v teh sodbah.
97. V zvezi s tem uvodoma opozarjam, da ima lahko odločitev Sodišča v zadevi PreussenElektra posebej pomemben vpliv na trgih v fazi deregulacije, v kateri so nasedli stroški nastali zaradi liberalizacije še posebej visoki, to pa še posebej velja za trg električne energije. Na teh področjih so pristojnosti nadzora Komisije nad nacionalnimi ukrepi pomoči podjetjem, obremenjenimi s temi stroški, precej zmanjšane zaradi toge uporabe pogoja, ki se nanaša na financiranje iz državnih sredstev, predvsem če se upošteva, da so taki ukrepi pogosto zasnovani tako, da je na končne potrošnike prevaljeno ekonomsko breme povračila navedenih stroškov, pogosto prek davkom podobnih dajatev(72). Obstaja torej tveganje, da se državni ukrepi, ki lahko tudi občutno vplivajo na rezultate procesov liberalizacije v državah članicah, dejansko izognejo kakršnemukoli nadzoru na podlagi določb Skupnosti na področju pomoči in uidejo togi ureditvi, v kateri so ukrepi, podrejeni takemu nadzoru, predmet uporabe smernic za presojo državnih pomoči, povezanih z nasedlimi stroški, ki jih je izdala Komisija(73).
98. Predvsem zato menim, da se razlage Sodišča v sodbi PreussenElektra ne sme razširiti prek posebnih dejanskih okoliščin, ki so upravičile sprejetje.
99. Torej je eden od elementov, za katerega je Sodišče v zadevi PreussenElektra menilo, da je najpomembnejši, zasebna narava zavezancev za dajatve, ki so bile predpisane s Stromeinspeisungsgesetz. Pomen te okoliščine jasno izhaja iz izreka in iz točk 55 in 56 sodbe, v kateri je Sodišče na podlagi podatkov, ki jih je predložila nemška vlada glede sestave delničarjev vpletenih podjetij (PreussenElektra e Schleswag), preoblikovalo vprašanje za predhodno odločanje, ki ga je predložilo Landgericht di Kiel in ki se je v bistvu nanašalo na ugotovitev, ali so dajatve, ki jih nemška zakonodaja nalaga (obveznost nakupa po vnaprej določeni ceni in razdelitev bremen) zasebnim podjetjem za dobavo električne energije in zasebnim upravljavcem omrežij, državne pomoči(74). Poleg tega ureditev Stromeinspeisungsgesetz ni predvidela posredovanja posrednikov kot prejemnikov in/ali upravljavcev zneskov, namenjenih pomoči; ker pa je bila ugodnost, ki so jo imela podjetja upravičenci, zagotovljena prodaja proizvedene električne energije in razlika med ekonomsko vrednostjo električne energije in ceno, višjo od te vrednosti, ki je bila določena z zakonom, je bila navedena ugodnost avtomatično priznana v trenutku sklenitve pogodb o dobavi in plačilu protivrednosti.
100. Na podlagi teh elementov je torej mogoče sodbo PreussenElektra upoštevati le v primerih, v katerih je pomoč, ki jo dodelijo javne oblasti določenim podjetjem, financirana izključno na podlagi naložitve bremen pravnim osebam zasebnega prava in jo upravičencem neposredno plačajo te pravne osebe.
101. Nasprotno pa naj se odločitev Sodišča ne bi nanašala na i) primer, v katerem je pomoč financirana na podlagi naložitve bremen javnim podjetjem ali s sredstvi, ki so dana na razpolago takim podjetjem, in ii) primer, v katerem se sredstva, namenjena za financiranje pomoči, ki izvirajo iz bremen, naloženih pravnim osebam zasebnega prava (na primer davku podobne dajatve), prelivajo prek podjetij ali organizacij, ki nastopajo kot posredniki, preden so sredstva dodeljena upravičencem.
102. V takih primerih bi zadevna subvencija lahko sodila pod pojem pomoči v smislu člena 87(1) ES, če bi se izkazalo, da je financirana iz državnih sredstev. V skladu s sodno prakso Sodišča je tak pogoj izpolnjen, kadar so porabljena sredstva neposredno ali posredno podrejena nadzoru države. Sodišče je v sodbi Ladbroke Racing(75) in nedavno v sodbi Stardust(76) izrecno potrdilo, da pojem državnih sredstev v smislu člena 87(1) ES „sestavljajo vsa finančna sredstva, ki jih javni sektor dejansko lahko uporabi za pomoč podjetjem, ne glede na dejstvo, da so ta sredstva stalno ali nestalno v lasti navedenega sektorja“. Zato, „čeprav zneski, ki ustrezajo zadevnemu ukrepu, niso stalno v lasti državne blagajne, dejstvo, da ostajajo stalno pod javnim nadzorom in torej na voljo pristojnim nacionalnim organom, zadostuje, da se jih opredeli kot državna sredstva“(77).
103. Glede primera, navedenega zgoraj v točki 101 pod i), v katerem se ukrep financira prek naložitve dajatve javnim podjetjem ali z uporabo sredstev takih podjetij, je Sodišče v zgoraj navedeni sodbi Stardust pojasnilo, da je treba navedena sredstva šteti za državna, kadar lahko država „prek izvrševanja prevladujočega vpliva na ta podjetja usmerja uporabo sredstev teh podjetij za financiranje, če je potrebno, posebnih pomoči v korist drugih podjetij“(78). V ta namen ni treba dokazati dejanskega prenosa posebnih sredstev za financiranje ukrepa pomoči od države na ta podjetja.
104. Javnopravna narava organizacije pa ne pomeni, da je treba sredstva, s katerimi razpolaga, avtomatično šteti kot „državna“ v smislu člena 87(1) ES. Kot je prikazano zgoraj(79), je namreč navedena opredelitev lahko izključena v primeru, kadar je taka organizacija „le instrument za pobiranje in razdeljevanje pobranih sredstev“ in njeno posredovanje ni usmerjeno k ustvarjanju prednosti, ki je dodatno breme za državo“.
105. Poleg tega mora biti ukrep, ki ga izvrši javno podjetje, da se ga lahko šteje za pomoč v smislu člena 87(1) ES tak, da ga je mogoče pripisati državi v smislu, da je rezultat dejanja javnih oblasti(80).
106. Glede primera, navedenega v točki 101 zgoraj pod ii), v katerem sredstva za financiranje pomoči izhajajo iz obremenitev pravnih oseb zasebnega prava in se upravičencem do pomoči dodelijo prek posredniških podjetij ali organizacij, je treba predvsem opozoriti, da iz ustaljene sodne prakse izhaja, da ni treba razlikovati med primeri, v katerih pomoč odobri neposredno država, in primeri, v katerih jo odobri pravna oseba javnega ali zasebnega prava, ki jo je določila ali ustanovila država(81).
107. Dalje je treba posebej opozoriti na sodno prakso v zvezi z državnimi pomočmi, ki se financirajo iz davkom podobnih dajatev ali obveznih prispevkov. Na podlagi te sodne prakse „se sredstva, ki so pridobljena prek obveznih prispevkov, ki jih predpisuje zakon, in s katerimi se upravlja in se jih razdeljuje (…) v skladu z nacionalno zakonodajo (…), štejejo za „državna sredstva“ v smislu člena 87(1) ES, tudi če z njimi upravljajo pravne osebe, ki niso državni organi“(82).
108. Seveda je mogoče ugovarjati, da je ta sodna praksa na podlagi sodbe PreussenElektra posredno zastarela, vsaj v primeru, v katerem je vloga posrednika izključno prejemanje dajatve oziroma je omejena le na revizijo pobranih sredstev in torej izključuje kakršnokoli diskrecijsko pravico pri uporabi in razdeljevanju sredstev. Tak položaj je namreč z ekonomskega vidika težko objektivno razlikovati od položaja, v katerem zneske, namenjene financiranju ukrepa pomoči, plačajo zavezanci za plačilo prispevka neposredno podjetjem, upravičencem do pomoči(83).
109. Vendar menim, da je tak ugovor mogoče zavrniti, če lahko delovanje posrednika, ki ga je določila država, tudi če je zadolžen le za izterjavo ali revizijo, prekine neposredni tok sredstev iz sfere zavezancev v sfero upravičencev in je mogoče določiti trenutek, v katerem so taka sredstva vsaj posredno pod nadzorom države, čeprav so namenska, in tako pridobijo značilnosti javnih sredstev. Taka razlaga se mi zdi mogoča vsaj v dveh primerih, in sicer kadar je posrednik pravna oseba javnega prava in kadar so obvezni prispevki, ki jih plačajo podjetja ali posamezniki, preneseni v javni ali zasebni sklad, ki ga je ustanovila ali določila država z namenom odobritve pomoči v skladu z zakonom, neodvisno od stopnje samostojnosti takega sklada pri upravljanju in razdeljevanju prejetih zneskov.
110. Menim, da zgoraj navedena sodba Pearle ne more biti ovira glede pravkar navedenega. Kot se je izkazalo, Sodišče v tem primeru za sredstva, pridobljena iz obveznih prispevkov, ki so jih poklicni organizaciji plačali njeni člani in katerih naložitev je bila mogoča na podlagi zakonske ureditve, veljavne za navedeno organizacijo, namenjeni pa so bili financiranju kolektivne oglaševalske akcije v korist istih članov, ni priznalo, da so državna. Med številnimi elementi, ki jih je Sodišče uporabilo pri obrazložitvi takega sklepa (nerazpoložljivost sredstev v organizaciji, njena vloga, omejena le na pobiranje prispevkov, dodelitev ugodnosti brez obveznosti za državo ali vpleteno javno organizacijo), se mi zdi okoliščina, da je pobuda za zadevno oglaševalsko akcijo in predlog glede postopka razdelitve bremen prišla od zadevnega poslovnega sektorja in ne javnih organov, glede na sistematiko razlogovanja Sodišča odločilnega pomena, ker zaradi nje zadevnega ukrepa ni mogoče pripisati državi(84).
111. Glede na do sedaj navedeno se je treba vprašati, ali plačila v korist družbe SEP, izvršena na podlagi člena 9(1) in (4) OEPS vključujejo uporabo „državnih sredstev“ v smislu člena 87(1) ES.
112. Kot se je izkazalo, je mehanizem, določen v nacionalni ureditvi, predvidel: naložitev povišanja cen za storitve prenosa v breme odjemalcev električne energije, izterjavo tega povišanja s strani upravljavcev omrežja in njihovega prihodka na „določeno družbo“ (družbo SEP), ki je bila pristojna za revizijo prenesenih sredstev in prenos zneskov, ki bi morebiti presegali 400 milijonov NLG, na ministra za gospodarstvo. Spor pred predložitvenim sodiščem se nanaša predvsem na zneske, ki jih na podlagi navedenega povišanja dolguje zasebni uporabnik Aldel upravljavcu omrežja na ozemlju, na katerem ima sedež, družbi Essent.
113. Najprej je treba poudariti, da je družba Essent v odgovoru na pisno vprašanje Sodišča pojasnila, da je v zadevnem obdobju, to je med 1. avgustom in 31. decembrom 2000, njen kapital stoodstotno nadzirala družba Essent NV, katere kapital je bil v stoodstotni lasti občin in pokrajin, torej v celoti v javni lasti. Iz tega izhaja, kot je v svojih stališčih pravilno navedla Komisija, da je bila družba Essent v navedenem obdobju javno podjetje v smislu člena 2(1)(b) Direktive Komisije z dne 25. junija 1980 o preglednosti finančnih odnosov med državami članicami in javnimi podjetji(85).
114. V skladu s sodno prakso Sodišča je treba sredstva družbe Essent(86) načeloma šteti za državna sredstva. Glede ugovora nizozemske vlade glede omejene vloge družbe Essent kot prejemnika dajatve se sklicujem na zgoraj navedeno v točkah od 108 do 110(87).
115. Drugič, pomembna se mi zdi okoliščina, da je bila družba SEP zavezana za revizijo zneskov od prihodka od zadevnega povišanja, o kateri je morala poročati ministru za gospodarstvo. Zadevni zneski so bili domnevno šele po tej reviziji na razpolago družbi SEP, ki jih je morala uporabiti za posebne namene, to je za pokritje stroškov, nastalih zaradi investicij, izvršenih na zahtevo javnih oblasti.
116. Nazadnje, prav tako je pomembna okoliščina, da bi morala družba SEP zneske, ki so presegali 400 milijonov NLG, v skladu s členom 9(5) OEPS prenesti na ministrstvo za gospodarstvo.
117. Na podlagi predhodnih ugotovitev bi bilo mogoče skleniti, da so plačila, namenjena v korist družbe SEP, v skladu s členom 9(1) in (4) OEPS vključevala uporabo „državnih sredstev“ v smislu člena 87(1) ES.
118. Glede na vse predhodne ugotovitve predlagam Sodišču, da na drugo vprašanje za predhodno odločanje odgovori:
„Nacionalna zakonodaja, na podlagi katere je prihodek od povišanja cene, ki je bilo kot prehoden ukrep naloženo za porabo električne energije in ki ga je bilo treba plačati upravljavcem omrežja, ki so ga nato prenesli na skupno hčerinsko družbo nacionalnih proizvajalcev električne energije, ki je bila na podlagi navedene zakonodaje zavezana del tega prihodka zadržati za pokritje nasedlih stroškov, nastalih zaradi investicij, ki jih je izvršila ta družba ali so jih proizvajalci pred liberalizacijo trga, ter na državo prenesti morebiten presežek, prav tako namenjen pokritju navedenih stroškov, lahko vključuje državno pomoč v smislu člena 87(1) ES.
Predložitveno sodišče mora presoditi, ali so izpolnjeni pogoji za uporabo navedenega člena.“
3. Spoštovanje obveznosti priglasitve
119. Čeprav predložitveno sodišče Sodišča ne sprašuje glede razlage člena 88(3) ES, pri čemer izhaja iz domneve, da Nizozemska ni spoštovala obveznosti priglasitve iz te določbe, vendarle menim, da je treba na kratko obravnavati trditve nizozemske vlade, s katerimi prereka nespoštovanje obveznosti.
120. Nizozemska meni, da je v okviru postopka na področju državnih pomoči N597/1998 Komisijo „seznanila“ s celotnim besedilom predloga zakona OEPS. To naj bi storila z dopisom z dne 30. avgusta 2000, v katerem naj bi Nizozemska Komisijo posebej opozorila na besedilo člena 9 tega predloga. Komisija ne zanika, da je bilo celotno besedilo predloga zakona priloženo k dopisu z dne 30. avgusta 2000. Poleg tega iz besedila tega dopisa, ki ga je nizozemska vlada predložila na zahtevo Sodišča, izhaja, da se navedena vlada v njem izrecno sklicuje na člen 9 OEPS, čeprav le v odstavku z naslovom „Dodatni podatki o protokolu za namene uporabe člena 24 Direktive 92/96“.
121. Poudariti je treba, da je bil postopek N 597/1998 končan s sprejetjem odločbe z dne 25. julija 2001.
122. Ureditev iz člena 9 OEPS je začela veljati 29. decembra 2000 in je določala, da morajo upravljavci omrežja prihodek od povišanja, pobranega na podlagi odstavka 1 tega člena, prenesti na družbo SEP do 1. julija 2001 (člen 9(4)). Nizozemska je torej navedeno ureditev uporabljala, ne da bi počakala na odločbo, s katero je Komisija končala postopek, v katerem je bila določba, ki tako ureditev določa, sporočena navedeni instituciji.
123. Poleg tega je bila v okviru te izvršitve določena izterjava povišanja iz člena 9(1) OEPS z retroaktivnim učinkom od 1. avgusta 2000, to je preden je bil poslan dopis, s katerim je bila Komisija obveščena o predvidenih ukrepih iz navedenega člena. V zvezi s tem je treba opozoriti, da je Sodišče v zgoraj navedeni sodbi Van Calster ugotovilo nezakonitost davkom podobnih dajatev, namenjenih financiranju ukrepov pomoči v korist določenih kmetijskih sektorjev, ki so bili izterjani retroaktivno v obdobju pred odločbo Komisije o združljivosti navedenih ukrepov. Po mnenju Sodišča je zadevna država, s tem ko je retroaktivno določila obdavčitev, kršila obveznost predhodne priglasitve izvajanja pomoči.
124. Iz tega izhaja, da tudi če bi bilo treba obvestilo iz dopisa z dne 30. avgusta 2000 šteti kot priglasitev v smislu člena 88(3) ES, to ne bi zadostovalo za ugotovitev, da je bila obveznost iz navedene določbe spoštovana.
V – Predlog
125. Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj razsodi:
„1. Povišanje cene, kot je to v postopku v glavni stvari, naloženo brez razlike in pod enakimi pogoji za prenos domače in uvožene električne energije, pomeni dajatev, ki ima enak učinek kot carina in je v skladu s členom 25 ES prepovedana, kadar je njen prihodek namenjen financiranju dejavnosti, od katerih ima korist le domači proizvod, in ugodnosti, ki iz tega izhajajo, v celoti nadomestijo obveznost, ki bremeni navedeni proizvod; kadar pa te ugodnosti le delno nadomestijo obveznost, ki bremeni domači proizvod, navedeno povišanje pomeni diskriminatorni notranji davek, ki je prepovedan na podlagi člena 90 ES.
Nacionalno sodišče mora za namene pravne opredelitve zadevne dajatve opraviti potrebne preizkuse. V tem okviru bo nacionalno sodišče preučilo, ali in koliko stroški, za pokritje katerih je namenjen prihodek od zadevnega povišanja cen, neposredno ali posredno bremenijo nacionalne proizvajalce električne energije.
2. Nacionalna zakonodaja, na podlagi katere je prihodek od povišanja cene, ki je bilo kot prehoden ukrep naloženo za porabo električne energije in ki ga je bilo treba plačati upravljavcem omrežja, ki so ga nato prenesli na skupno hčerinsko družbo nacionalnih proizvajalcev električne energije, ki je bila na podlagi navedene zakonodaje zavezana del tega prihodka zadržati za pokritje nasedlih stroškov, nastalih zaradi investicij, ki jih je izvršila ta družba ali proizvajalci pred liberalizacijo trga, ter na državo prenesti morebiten presežek, prav tako namenjen pokritju navedenih stroškov, lahko vključuje državno pomoč v smislu člena 87(1) ES.
Predložitveno sodišče mora presoditi, ali so izpolnjeni pogoji za uporabo navedenega člena“.