SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
GIOVANNIJA PITRUZZELLE,
predstavljeni 16. junija 2022(1)
Zadeva C‑175/21
Harman International Industries, Inc.
proti
AB SA
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Sąd Okręgowy w Warszawie (regionalno sodišče v Varšavi, Poljska))
„Predhodno odločanje – Člena 34 in 36 PDEU – Prosti pretok blaga – Blagovna znamka Evropske unije – Uredba (EU) 2017/1001 – Člen 15 – Izčrpanje pravice iz blagovne znamke Evropske unije – Dokazno breme – Učinkovito sodno varstvo“
1. Kako poiskati ravnotežje med varstvom imetnika blagovne znamke in varstvom distributerja proizvodov, ki se zagovarja z očitkom, da je izključna pravica iz znamke izčrpana, v postopku, s katerim želi imetnik blagovne znamke ustaviti distribucijo proizvodov brez dovoljenja? Ali je lahko soglasje imetnika blagovne znamke za dajanje proizvodov na trg na območju EGP implicitno? Ali sta splošno besedilo izreka sodbe in napotilo na fazo opredelitve proizvodov, danih na trg na območju EGP, v skladu z načelom učinkovitega sodnega varstva? Kako se razdeli dokazno breme?
I. Pravni okvir
A. Pravo Unije
2. Člen 9 Uredbe št. 2017/1001 določa:(2)
„1. Z registracijo blagovne znamke EU se imetniku podelijo izključne pravice.
[…]
3. […] se lahko prepove zlasti:
[…]
(b) ponujanje blaga, označenega s tem znakom, njegovo dajanje na trg ali skladiščenje v te namene oziroma ponujanje ali opravljanje storitev pod tem znakom;
(c) uvoz ali izvoz blaga pod tem znakom;
[…]“
3. Člen 15(1) Uredbe št. 2017/1001 določa:
„Imetnik blagovne znamke EU nima pravice prepovedati njene uporabe v zvezi z blagom, ki ga je imetnik dal na trg Evropskega gospodarskega prostora pod to blagovno znamko ali je za to dal soglasje.“
4. Člen 129(3) Uredbe 2017/1001, naslovljen „Pravo, ki se uporablja“, določa:
„Razen če s to uredbo ni drugače določeno, sodišče za blagovne znamke EU uporablja procesna pravila, ki se uporabljajo za enako vrsto postopkov v zvezi z nacionalno blagovno znamko v državi članici, kjer ima sodišče sedež.“
5. Člen 3(2) Direktive 2004/48(3) določa:
„Ti ukrepi, postopki in pravna sredstva so tudi dejanski, sorazmerni in odvračilni in se uporabljajo na tak način, da se izogibajo ustvarjanju ovir za zakonito trgovino in zagotavljajo zaščito pred zlorabo.“
B. Poljsko pravo
6. Člen 325 ustawa z dnia 17 listopada 1964 r. – Il Kodeks postępowania cywilnego (zakon z dne 17. novembra 1964 – zakonik o civilnem postopku), prečiščeno besedilo, kakor je bilo spremenjeno (Dz. U. 2019, poz. 1460) (v nadaljevanju: zakonik o civilnem postopku), določa:
„Izrek sodbe mora vsebovati naziv sodišča, imena sodnikov, sodnega tajnika in državnega tožilca, če je sodeloval v zadevi, datum in kraj obravnave in izreka sodbe, imena strank in predmet spora ter odločitev sodišča o zahtevkih strank.“
7. V skladu s členom 758 zakonika o civilnem postopku so za izvršitev pristojni Sądy Rejonowe (okrajna sodišča) in sodni uradniki, povezanimi s temi sodišči.
8. Člen 767(1) in (2) tega zakonika določa:
„1 Razen če v zakonu ni drugače določeno, je zoper akte sodnega izvršitelja mogoče vložiti pritožbo pri Sąd Rejonowy (okrajno sodišče). Pritožba je mogoča tudi zoper opustitev sodnega izvršitelja. Pritožbo preuči sodišče, ki je pristojno za urad sodnega izvršitelja.
[…]
2 Pritožbo lahko vloži stranka ali druga oseba, katere pravice so kršene ali ogrožene zaradi dejanja ali opustitve sodnega izvršitelja.
[…]“
9. Člen 843 zgoraj navedenega zakonika v odstavku 3 določa:
„Pritožnik mora v pritožbi predstaviti vse očitke, ki se lahko navedejo v tej fazi, sicer izgubi pravico, da jih uveljavlja v naslednjem postopku.“
10. Člen 1050 istega zakonika v odstavkih 1 in 3 določa:
„1 Če mora dolžnik izvršiti dejanje, ki ga ne more izvršiti druga oseba in katerega izvršitev je odvisna izključno od dolžnikove volje, sodišče, v pristojnosti katerega se mora izvršiti dejanje, na zahtevo upnika in po zaslišanju strank dolžniku določi rok za izvršitev dejanja, ter globo, če se dejanje ne izvrši v določenem roku.
[…]
3 Če rok, odobren dolžniku za izvršitev dejanja, poteče, ne da bi dolžnik dejanje izvršil, sodišče na predlog upnika določi dolžniku globo in hkrati nov rok za izvršitev dejanja, z višjo globo za primer neizvršitve.“
11. Člen 1051 zakonika o civilnem postopku v odstavku 1 določa:
„Če ima dolžnik obveznost, da ne izvrši ali ovira dejanj upnika, mu sodišče, v pristojnosti katerega dolžnik ni izpolnil svoje obveznosti, na zahtevo upnika po zaslišanju strank in ugotovitvi, da dolžnik ni izpolnil svoje obveznosti, naloži plačilo globe. Sodišče ukrepa enako tudi, če upnik vloži nov predlog.“
II. Dejansko stanje, postopek v glavni stvari in vprašanje za predhodno odločanje
12. Družba Harman International Industries, Inc. (v nadaljevanju: tožeča stranka) s sedežem v Stamfordu (Združene države Amerike) je imetnica izključnih pravic iz znamk Evropske unije, registriranih pod številkami 001830967, 005336755, 015577621, 003191004, 003860665, 0150221652, 001782523, 005133251 in 009097494.
13. Proizvode tožeče stranke (avdiovizualna oprema, vključno z zvočniki, slušalkami in zvočnimi sistemi), označene z navedenimi znamkami, na poljskem ozemlju distribuira subjekt, s katerim je tožeča stranka sklenila pogodbo o distribuciji in prek katerega se njeni proizvodi prodajajo končnim kupcem v trgovinah z elektronsko opremo.
14. Tožeča stranka za svoje proizvode uporablja sisteme oznak, na podlagi katerih po mnenju predložitvenega sodišča ni mogoče vedno ugotoviti, ali je proizvod namenila za trg Evropskega gospodarskega prostora (EGP) ali ne.
Iz oznak na nekaterih kosih blaga, označenih z znamkami tožeče stranke, namreč ni razviden kraj prvega dajanja blaga na trg s soglasjem tožeče stranke, ker niso navedene ozemeljske okrajšave. Tako so nekatere oznake prisotne tako na embalaži kosov blaga, ki bodo dani na trg na območju EGP, kot tudi na embalaži kosov blaga, namenjenih za tržišče zunaj EGP. V zvezi s temi kosi blaga določitev trga, za katerega so bili namenjeni, zahteva uporabo orodja IT, ki je na voljo tožeči stranki in ki vključuje bazo podatkov o proizvodih z navedbo trga, za katerega je bil določen kos blaga namenjen.
15. Družba AB SA s sedežem v kraju Magnice (Poljska), ki je tožena družba v postopku v glavni stvari (v nadaljevanju: tožena stranka), opravlja poslovno dejavnost na področju distribucije elektronske opreme. Tožena stranka je na poljski trg uvedla blago, ki ga je proizvedla tožeča stranka in ki je bilo označeno z njenimi znamkami Evropske unije. Tožena stranka je navedeno blago kupila pri prodajalcu, ki ni distributer proizvodov na poljskem trgu, s katerim je imela sklenjeno pogodbo tožeča stranka. Tožena stranka trdi, da je od tega prodajalca prejela zagotovilo, da uvedba navedenih proizvodov na poljski trg ne krši izključnih pravic tožeče stranke iz znamk Evropske unije, in sicer zaradi izčrpanja teh pravic kot posledice predhodne uvedbe izdelkov, označenih z znamkami Evropske unije, na trg na ozemlju EGP s strani tožeče stranke ali z njenim soglasjem.
16. Tožeča stranka je pri prvostopenjskem sodišču Sąd Okregowy w Warszawie (regionalno sodišče v Varšavi, Poljska) vložila tožbo, s katero je zahtevala, naj se toženi stranki prepove kršenje pravic, ki jih ima tožeča stranka iz znamk Evropske unije, in sicer s prepovedjo dobave, dajanja v promet, uvoza, ponujanja, oglaševanja in shranjevanja zvočnikov in slušalk ter njihove embalaže, označenih z vsaj eno znamko Evropske unije tožeče stranke, za blago, ki ni bilo predhodno s strani tožeče stranke ali z njenim soglasjem dano na trg na ozemlju EGP. Tožeča stranka je poleg tega zahtevala, naj sodišče toženi stranki naloži umik takšnih zvočnikov in slušalk ter njihove embalaže iz prometa ali uničenje navedenega blaga.
17. Tožena stranka je zoper zahtevek tožeče stranke uveljavljala načelo izčrpanja pravice, podeljene z blagovno znamko EU, in svojo obrambo utemeljila z zagotovilom prodajalca, da so bili zadevni proizvodi že dani na trg na ozemlju EGP.
18. Predložitveno sodišče glede tega ugotavlja, da sistemi tožeče stranke za označevanje proizvodov ne omogočajo ugotovitve, ali so bili proizvodi namenjeni na trg na ozemlju EGP ali ne. Zato tožena stranka ne more dokazati, da je bil določen kos blaga tožeče stranke z blagovno znamko EU dan na trg na ozemlju EGP s strani tožeče stranke ali z njenim soglasjem. Predložitveno sodišče nadaljuje, da se tožena stranka sicer lahko obrne na svojega prodajalca, vendar je malo verjetno, da bo uspela dobiti informacije, od koga je dobavitelj pridobil zadevne kose blaga, ali o subjektih, ki tvorijo distribucijsko verigo za kose blaga na poljskem ozemlju, saj dobavitelji po navadi ne želijo razkriti svojih virov dobave, da ne bi izgubili kupcev.
19. V tako opredeljenem okviru predložitveno sodišče ugotavlja, da se v praksi poljskih sodišč v izrekih sodnih odločb, s katerimi je predlogu ugodeno, uporablja splošna formulacija „blago, označeno z znamkami tožeče stranke, ki predhodno ni bilo dano na trg na ozemlju [EGP] s strani tožeče stranke (imetnika znamke Evropske unije) ali z njenim soglasjem“, kar povzroča resne težave pri uveljavljanju pravice do obrambe in negotovost pri uporabi prava. Neposredna posledica takega načina priprave izrekov sodnih odločb po mnenju predložitvenega sodišča je praktična onemogočitev njihove izvršitve na podlagi informacij, ki jih vsebujejo.
20. Ne glede na to, ali se odločba izvrši prostovoljno ali jo izvrši pristojni izvršilni organ, je namreč treba pridobiti dodatne informacije od imetnika znamke ali od tožene stranke za identifikacijo proizvodov z blagovno znamko EU, da je izvršitev odločbe izvedljiva v praksi.
21. Potrebno bi bilo zlasti sodelovanje tožeče stranke, imetnika blagovne znamke, za dostop do podatkovne zbirke, ki vsebuje potrebne podatke za identifikacijo proizvodov.
22. Poleg tega iz obrazložitve predloga za sprejetje predhodne odločbe izhaja, da praksa izvrševanja sodb, v katerih je izrek oblikovan splošno, ni enotna in se razlikuje glede na naravo sodbe, ki jo je treba izvršiti, pogosto pa se lahko konča tudi z zasegom proizvodov, ki so v prometu brez kršitve izključnih pravic iz blagovne znamke. V bistvu se lahko konkretno zgodi, da se zaščita izključne pravice iz blagovne znamke EU razširi na proizvode, za katere je ta pravica izčrpana.
23. Poleg tega obravnavana praksa sproža dodatne negotovosti glede procesnih jamstev za stranke v primerih, ki se nanašajo na varstvo izključne pravice, podeljene z blagovno znamko EU. Iz ubeseditve vprašanja za predhodno odločanje namreč izhaja, da tožena stranka v sodnem sporu zelo težko dokaže, da je bil določen kos blaga dan na trg na ozemlju EGP s strani tožeče stranke ali z njenim soglasjem.
24. V skladu z določbami poljskega prava, kot ga navaja predložitveno sodišče, pravna sredstva, ki jih ima na voljo dolžnik v postopkih za zavarovanje terjatev in izvršilnih postopkih, in sicer pritožba zoper dejanja sodnega izvršitelja in tožba v zvezi z ugovorom zoper izvršitev, ne omogočajo učinkovitega izpodbijanja načina, kako je izvršilni organ izvršil sodbo, oziroma učinkovite identifikacije kosov, ki morajo biti iz izvršbe izključeni.
25. Predložitveno sodišče iz vseh teh razlogov dvomi, da je ta praksa poljskih sodišč v skladu z načeloma prostega pretoka blaga in izčrpanja pravice, podeljene z blagovno znamko EU, ter z obveznostjo držav članic, da določijo potrebna pravna sredstva za zagotovitev učinkovitega sodnega varstva.
26. Zato je Sąd Okręgowy w Warszawie (regionalno sodišče v Varšavi, Poljska) prekinilo postopek in Sodišču postavilo to vprašanje v predhodno odločanje:
„Ali je treba člen 36, drugi stavek, PDEU v povezavi s členom 15(1) Uredbe (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2017 o blagovni znamki Evropske unije ter v povezavi s členom 19(1), [drugi pododstavek], Pogodbe o Evropski uniji razumeti tako, da nasprotuje sodni praksi nacionalnih sodišč držav članic, v skladu s katero se sodišča:
– pri preučitvi zahtevkov imetnika znamke za prepoved dobave, trženja, ponudbe, uvoza in oglaševanja blaga, označenega z znamko Evropske unije, ter za odreditev umika s trga ali uničenja takega blaga,
– pri odločanju v postopku za zavarovanje terjatve glede zasega blaga, označenega z znamko Evropske unije
v besedilu sodnih odločb sklicujejo na ‚predmete, ki niso bili dani na trg na ozemlju Evropskega gospodarskega prostora s strani imetnika znamke ali z njegovim soglasjem‘ – zaradi česar je ugotavljanje, za katere predmete, označene z znamko Evropske unije, so naložene odredbe in prepovedi (to je, katerih predmetov na trg na ozemlju Evropskega gospodarskega prostora ni dal imetnik blagovne znamke ali na trg niso bili dani z njegovim soglasjem), glede na splošno besedilo sodne odločbe prepuščena izvršilnemu organu, ta organ pa se pri oblikovanju svojih ugotovitev opira na izjave ali orodja imetnika znamke (vključno z orodji IT in bazami podatkov), in je dopustnost izpodbijanja zgoraj navedenih ugotovitev izvršilnega organa pred sodiščem v ugotovitvenem postopku izključena ali omejena zaradi narave pravnih sredstev, ki so na voljo toženi stranki v postopku za zavarovanje terjatve in izvršilnem postopku?“
III. Pravna presoja
A. Uvodne ugotovitve
27. Predložitveno sodišče z edinim vprašanjem za predhodno odločanje, ki se nanaša na stopnjo natančnosti, ki se zahteva v izreku sodbe s področja izčrpanja pravice iz blagovne znamke iz člena 15(1) Uredbe 2017/1001, izraža dvome glede jamstva prostega pretoka blaga in učinkovitega sodnega varstva distributerja, ki ga zaradi domnevnega nezakonitega dajanja proizvodov, zaščitenih z blagovno znamko, na trg na ozemlju EGP toži imetnik blagovne znamke EU.
28. Natančneje, po mnenju predložitvenega sodišča naj bi splošno besedilo izreka pravosodnega organa v civilnem postopku pretirano otežilo obrambo distributerja proizvodov, ki je tožena stranka v postopku. Zaradi tega naj bi se zastavljal problem razdelitve dokaznega bremena v postopku, zlasti v fazi izvršitve, in sicer tudi zaradi posebnega procesnega sistema države članice, ki s tem, da določa stroge zahteve za toženo stranko pri vložitvi ugovora, po mnenju predložitvenega sodišča ne zagotavlja učinkovitega varstva tožene stranke.
29. Tožeča stranka, tožena stranka, poljska vlada in Evropska komisija so predložile pisna stališča.
30. Tožeča stranka meni, da je treba na vprašanje za predhodno odločanje odgovoriti nikalno, ker bi bila kakršna koli druga rešitev v nasprotju s pravilom o izčrpanju pravic iz blagovne znamke. Poleg tega, da ugovarja opisu dejstev in razlagi poljske zakonodaje, kot jo je predstavilo predložitveno sodišče, zlasti meni, da če bi se uporabile rešitve, ki jih predlaga navedeno sodišče – zlasti, da se imetniku znamke naloži obveznost, da na proizvodih natančno navede „blagovne znamke ali serijske številke“ – bi bili diskriminirani gospodarski subjekti, katerih blagovna znamka je bila kršena, ker ta obveznost ni določena ne v pravu Unije ne v nacionalnem pravu.
31. Tožeča stranka navaja tudi, da ima družba Harman enega samega distributerja svojih proizvodov na poljskem trgu, zato ni mogoče dopustiti obrnjenega dokaznega bremena, kot je določeno v sodbi Van Doren + Q,(4) ker mora – razen v primeru ekskluzivne distribucije – tožena stranka dokazati, da ima soglasje za dajanje blaga na trg zunaj EGP.
32. Nasprotno pa tožena stranka, poljska vlada in Komisija menijo, da je treba na vprašanje za predhodno odločanje odgovoriti pritrdilno.
33. Tožena stranka in poljska vlada se strinjata z razlago predložitvenega sodišča. Tožena stranka meni zlasti, da mora vsaka sodba, ki jo izda sodišče, toženi stranki omogočati, da jo prostovoljno izvrši brez uporabe informacij iz podatkovnih zbirk tožeče stranke, do katerih nima dostopa. Meni, da bi se lahko ta praktična težava rešila z vzpostavitvijo enotnega sistema označevanja, ki bi določil obvezno navajanje namembnega trga za kose izdelkov.
34. Poljska vlada meni, da bi lahko bila zaradi tega, ker lahko tradicionalna pravila za delitev dokaznega bremena v postopkih zaradi kršitve izključnih pravic iz blagovne znamke v nekaterih primerih dejansko omejujejo prosti pretok blaga, utemeljena njihova prilagoditev z uporabo načel, navedenih v sodbi Van Doren + Q. Poljska vlada zlasti meni, da bi lahko bilo spoštovanje zgoraj navedenih načel mogoče le, če bi dokazni postopek v celoti izvedlo sodišče, ki vsebinsko odloča o zadevi.
35. Nasprotno pa Komisija, čeprav se strinja z možnostjo, da se imetniku pravice naloži dokazno breme glede soglasja za dajanje blaga na trg zunaj EGP, meni, da pravo Unije načeloma ne nasprotuje možnosti, da se naloga, da določi, za katere proizvode z blagovno znamko EU veljajo odredbe in prepovedi, ki jih sprejme sodišče, prepusti izvršilnemu organu. Dodaja pa, da taka rešitev, ki je v skladu z načelom učinkovitega sodnega varstva, predpostavlja, da ima tožena stranka v postopkih za zavarovanje terjatev in izvršilnih postopkih vsa potrebna sredstva za varstvo svoje pravice na sodišču.
36. Iz navedb v sodnem spisu se lahko razbere, da se zadeva, ki je predmet postopka v glavni stvari, nanaša zlasti na vzporedni uvoz „mešanih“ proizvodov, in sicer proizvodov, pri katerih so izključne pravice imetnika izčrpane, in lahko prosto krožijo na ozemlju EGP, ter proizvodov, namenjenih na trge zunaj ozemlja EGP, katerih trženje v EGP krši pravice imetnika.
37. Natančneje, predložitveno sodišče meni, da je v trenutku zasega skupini proizvodov zelo težko ločiti, zato so pogosto edine verodostojne informacije za določitev kraja dajanja blaga na trg tiste, ki jih poda imetnik blagovne znamke.
38. Splošno besedilo izreka, omejeno na navedbo določbe iz člena 15(1) Uredbe 2017/1001, dejansko prelaga določitev kraja, kjer je bilo blago dano na trg, na čas izvršitve. Preložitev na fazo izvršitve naj bi bila problematična, ker so v poljskem pravu, kot izhaja iz predložitvene odločbe, procesne pravice tožene stranke v fazi izvršbe zelo omejene, in sicer predvsem zato, ker je nujno sodelovanje imetnika pravic blagovne znamke EU. Nujno sodelovanje tožeče stranke, ki je imetnik blagovne znamke, naj toženi stranki, ki je distributer proizvodov, ne bi omogočalo učinkovitega in samostojnega varstva svojega položaja v sodnem postopku.
39. V svoji analizi se bom osredotočil na dve vprašanji, ki se mi zdita bistveni za odgovor na vprašanje za predhodno odločanje, ki ga je postavilo predložitveno sodišče: načelo izčrpanja pravice blagovne znamke v povezavi z ureditvijo prostega pretoka blaga ter učinkovitost sodnega varstva tožene stranke distributerja proizvodov v istem postopku glede na splošno besedilo izreka in na razdelitev dokaznega bremena.
B. Izčrpanje pravic blagovne znamke Evropske unije in prosti pretok blaga: pojem soglasja
40. Kot je znano, je v določbi iz člena 15(1) Uredbe (EU) 2017/1001 uzakonjeno(5) načelo izčrpanja pravice iz blagovne znamke, na podlagi katerega imetnik pravice iz znamke po tem, ko je dal proizvod pod to blagovno znamko na trg neposredno ali je za to dal soglasje, ne more uveljavljati pravic, povezanih z blagovno znamko, da bi preprečil nadaljnjo prodajo teh proizvodov.
41. Ta določba v bistvu skoraj enako povzema člen 7 Direktive 89/104/EGS,(6) ki je uzakonila sodno prakso v zvezi z načelom izčrpanja pravic iz blagovne znamke, in člen 13 Uredbe (ES) št. 40/94,(7) ki je uzakonil sodno prakso v zvezi z blagovno znamko Skupnosti. Direktiva 89/104/EGS je bila razveljavljena z Direktivo 2008/95/CE, ki je bila razveljavljena z Direktivo (EU) 2015/2436.(8) Uredba (ES) št. 40/94 je bila razveljavljena z Uredbo Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Skupnosti,(9) ki je bila razveljavljena z Uredbo (EU) 2017/1001. Čeprav se ubeseditev člena 15 Uredbe 2017/1001 – in člena 15 Direktive 2015/2436 – delno razlikuje od prej razveljavljenih določb, se šteje, da razlage, ki jih je podalo Sodišče za predhodna besedila, lahko ostanejo aktualne glede na to, da imata določbi isti cilj, in sicer uravnotežiti pravice iz blagovne znamke z varstvom prostega pretoka blaga na notranjem trgu.
42. Podlaga za institut je, da se imetniku pravice omogoči, da nadzoruje samo prvo dajanje proizvodov z zadevno blagovno znamko na trg, brez ustvarjanja ovir ali omejitev za nadaljnji pretok blaga, zaščitenega z blagovno znamko, ker to ne bi bilo v skladu z načelom proste trgovine.(10)
43. Navedeno določbo je namreč treba brati in razlagati glede na člen 36 PDEU,(11) tudi ob upoštevanju, da zagotavlja celovito uskladitev(12) predpisov o izčrpanju pravic iz blagovne znamke z uzakonitvijo večjega dela sodne prakse Sodišča s področja prostega pretoka blaga.(13)
44. Zato uporaba določbe iz člena 15(1) Uredbe 2017/1001 nikakor ne more upravičiti ali opravičiti oviranja prostega gibanja blaga in dejansko ponovno uvesti ovir med državami in carinskih meja, ki so bile odpravljene s skupnim trgom,(14) niti zmanjšati procesnih jamstev za stranke v primerih s področja varstva izključne pravice, podeljene z blagovno znamko EU.
45. Kot predlaga predložitveno sodišče, je treba glede na zgoraj navedeno oceniti, ali lahko praksa poljskih sodišč, da izrek sodbe ubesedijo splošno, pri čemer se zdi, da je mogoče ločevati med kategorijami proizvodov samo na podlagi informacij in podatkovnih zbirk v lasti tožeče stranke, povzroča diskriminacijo ali prikrito omejevanje trgovine med državami članicami v skladu s členom 36 PDEU.
46. Glede na okvir, ki ga je predstavilo predložitveno sodišče, bi lahko ta praksa vsaj posredno ohranjala te omejitve in razširila zaščito izključne pravice iz blagovne znamke EU na proizvode, za katere je ta pravica izčrpana.
47. Sodišče je večkrat izjavilo, da lahko člen 36 PDEU(15) in torej prepoved omejitev in ukrepov z enakovrednim učinkom pri uvozu dopušča odstopanja zaradi varstva pravic industrijske in poslovne lastnine; ker pa prepoved vpliva na uveljavljanje pravic in ne na njihov obstoj, je izjema dopustna, če so odstopanja „videti nujna za varstvo pravic, ki so predmet“(16) lastninske pravice(17).
48. Imetnik blagovne znamke mora sam(18) dati na trg ali dati soglasje za dajanje na trg za vsak proizvod, ki nosi njegovo blagovno znamko.(19) Enakovrednost teh možnosti – da imetnik sam da na trg blago, ki nosi njegovo blagovno znamko, ali da je dano na trg z njegovim soglasjem – se poudarja že od prvih izrekov, ki so določali načelo izčrpanja pravic.(20)
49. Od obstoja soglasja je torej odvisno, kdaj ima načelo prostega pretoka blaga prednost pred varstvom pravice intelektualne lastnine.
50. Glede opredelitve soglasja je sodba Ideal Standard podala pomembne kazalnike, ki pojasnjujejo, da to nikoli ne more biti implicitno.(21)
51. V sodbi Sebago je Sodišče v zvezi z Direktivo 89/104/EGS o blagovnih znamkah pojasnilo, da mora biti „za pridobitev soglasja v skladu s členom 7(1) […] soglasje podano za vsak kos proizvoda, za katerega se uveljavlja izčrpanje“.(22)
52. V združenih zadevah Davidoff in Levi Strauss,(23) katerih predmet je bila Direktiva 89/104, je Sodišče izjavilo, da opredelitev značilnosti soglasja za dajanje na trg v EGP v skladu s členom 7(1) Direktive 89/104 ne sme biti stvar nacionalnega prava držav članic, ker bi sicer lahko bil rezultat tega različno varstvo glede na vsako zadevno pravo.
53. Glede možnosti „neizrecnega“ soglasja je Sodišče pojasnilo, da je treba določiti načine, kako se lahko izrazi soglasje imetnika znamke k trženju v EGP, tako da na nedvoumen način izkazuje voljo za odpoved tej pravici, vendar pa ni izključeno, da bi se o tem „lahko sklepalo tudi implicitno iz dejstev in okoliščin pred, ob ali po dajanju na trg izven EGP“.(24)
54. O implicitnem soglasju se namreč ne da sklepati ne iz tišine imetnika znamke ne iz dejstva, da imetnik ni obvestil vseh naknadnih pridobiteljev proizvodov, da nasprotuje uvozu v EGP, ali da izdelkov ni označil s prepovedjo ali da ni določil pogodbenih omejitev ob prodaji blaga.(25)
55. V skladu z nekaterimi posebnimi pogoji lahko torej soglasje izjemoma izhaja tudi iz ravnanj imetnika pravic iz blagovne znamke, vendar je treba ponovno poudariti, da se praviloma zahteva izrecno soglasje.
56. Kdo mora v morebitnem sodnem postopku zagotoviti dokaz o takem izrecnem ali implicitnem soglasju? Kaj mora preveriti sodišče, da ugotovi, kateri proizvodi, dani na trg, so še vedno zaščiteni z blagovno znamko, in kateri ne; ali je treba to nujno preveriti v fazi vsebinske presoje, ali pa se lahko to preverja tudi v fazi izvršitve?
57. To sta vidika, izpostavljena v vprašanju za predhodno odločanje, ki, čeprav sta samostojna pojma, izvirata iz iste prakse poljskih sodišč, ki izrek ubesedijo splošno, in odpirata skupno pravno vprašanje glede učinkovitega sodnega varstva tožene stranke distributerja, ki v postopku zaradi varstva blagovne znamke uveljavlja izčrpanje pravice.
58. Predložitveno sodišče namreč Sodišču predlaga, naj presodi, ali je praksa poljskih sodišč, da sprejmejo splošno besedilo izreka odločb o kršitvah pravic blagovne znamke po vzporednih uvozih, lahko v skladu s temeljnimi načeli prostega pretoka blaga in učinkovitega sodnega varstva. V obravnavani zadevi sodišče ugotavlja, da sklicevanje na „predmete, ki niso bili dani na trg na ozemlju EGP s strani imetnika znamke ali z njegovim soglasjem“ v obrazložitvi in v izreku sodbe v nekaterih okoliščinah ne bi bilo primerno in dovolj natančno.
59. Ta praksa priprave izreka sodb po mnenju predložitvenega sodišča praktično onemogoča izvršitev sodb, ki ne vsebujejo potrebnih informacij za izvršitev. Ne glede na to, ali se odločba izvrši prostovoljno ali jo izvrši organ, pristojen za izvršitev, so namreč potrebne dodatne informacije za določitev proizvodov, na katere se sodba nanaša.
60. Predložitveno sodišče tudi meni, da bi lahko samo imetnik blagovne znamke navedel namembni kraj blaga, ki je predmet postopka, zato tožena stranka ne bi mogla ugovarjati tem ugotovitvam ne v predhodni fazi ne v fazi izvršitve, saj nima dostopa do teh informacij.
61. V zgoraj navedenih okoliščinah se postavlja vprašanje skladnosti poljskega prava z načeli iz člena 19(1) PEU in člena 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah: ali lahko tožena stranka distributer v državi članici računa na učinkovito sodno varstvo.
C. Učinkovito sodno varstvo in procesna avtonomija držav članic
62. V skladu s členom 19(1) PEU mora biti na področjih, ki jih ureja pravo Unije, posameznikom zagotovljeno učinkovito sodno varstvo s primernimi pravnimi sredstvi, ki jih vzpostavijo države članice.(26)
63. Načelo učinkovitega sodnega varstva pravic, ki jih imajo pravni subjekti na podlagi prava Unije, na katero se nanaša ta določba, „pomeni splošno načelo prava Unije, ki izhaja iz skupnih ustavnih tradicij držav članic in je določeno s členoma 6 in 13 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane 4. novembra 1950 v Rimu, ter ki je sedaj potrjeno v členu 47 Listine“.(27)
64. Kot je znano, člen 47 Listine v prvem odstavku določa, da ima vsakdo, ki so mu kršene pravice in svoboščine, zagotovljene s pravom Unije, pravico do učinkovitega pravnega sredstva v skladu s pogoji, določenimi v tem členu. Tej pravici ustreza obveznost, ki je državam članicam naložena s členom 19(1) PEU, da vzpostavijo pravna sredstva, potrebna za zagotovitev učinkovitega sodnega varstva na področjih, ki jih ureja pravo Unije.
65. Kot izhaja iz ustaljene sodne prakse Sodišča, za sklicevanje na pravico do učinkovitega pravnega sredstva člen 47 Listine zadostuje sam po sebi in ni potrebe po konkretizaciji njegove vsebine z drugimi določbami prava Unije ali določbami nacionalnega prava držav članic.(28)
66. Iz sodne prakse Sodišča tudi izhaja, da bistvena vsebina pravice do učinkovitega pravnega sredstva, določene v členu 47 Listine, med drugim vključuje, da ima oseba, ki ima to pravico, možnost dostopa do sodišča, pristojnega za zagotavljanje spoštovanja pravic, ki jih tej osebi zagotavlja pravo Unije, in v tem smislu za preučitev vseh pravnih in dejanskih vprašanj, ki so upoštevna za rešitev spora, o katerem to sodišče odloča.(29)
67. Na podlagi načela procesne avtonomije pa ima država članica pravico, da vsebinsko določi procesna pravila za uveljavljanje pravnih sredstev, pod pogojem, da v okoliščinah, ki jih ureja pravo Unije, „niso manj ugodna od tistih, ki veljajo za podobne položaje, za katere velja nacionalno pravo (načelo enakovrednosti), in če z njimi ni onemogočeno ali preveč oteženo uresničevanje pravic, ki jih priznava pravo Unije (načelo učinkovitosti)“.(30)
68. V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča načelo enakovrednosti zahteva, „da zadevno nacionalno pravilo velja brez razlikovanja pravnih sredstev, ki temeljijo na pravicah, ki jih imajo upravičenci na podlagi prava Unije, od pravnih sredstev, ki temeljijo na kršitvi nacionalnega prava, če imajo podoben predmet in podlago“.(31) Spoštovanje tega načela zato zahteva enako obravnavanje pravnih sredstev, ki temeljijo na kršitvi nacionalnega prava, in podobnih pravnih sredstev, ki temeljijo na kršitvi prava Unije.(32)
69. Načelo učinkovitosti pa zahteva, da kljub uporabi načela procesne avtonomije procesna pravila v praksi ne onemogočajo ali čezmerno otežujejo uveljavljanja pravic, ki jih zagotavlja Unija.(33)
70. Vendar pa „pravo Unije ne učinkuje tako, da bi državam članicam nalagalo, da uvedejo druga pravna sredstva, ki niso tista, ki jih določa nacionalno pravo, razen če je iz sistematike zadevnega nacionalnega pravnega reda razvidno, da ni nobenega sodnega varstva, ki bi lahko, čeprav le posredno, zagotovilo spoštovanje pravic, ki jih imajo pravni subjekti na podlagi prava Unije, ali pa če bi pravni subjekti lahko dostopali do sodišča le, če bi morali kršiti pravo“.(34)
71. Iz iskanja ravnotežja med načelom učinkovitega sodnega varstva in načelom procesne avtonomije držav članic je treba izpeljati kazalnike za presojo, ali razlaga, ki jo je opisalo predložitveno sodišče, nasprotuje zgoraj opisanim načelom prava Unije.
1. Splošno besedilo izreka v sodbah s področja varstva blagovne znamke
72. Vprašanje pravilne priprave izreka in varstva v postopku za varstvo blagovne znamke je načeloma urejeno z nacionalnim procesnim pravom. V skladu s členom 129(3) Uredbe 2017/1001 namreč sodišče za blagovne znamke uporablja procesna pravila, ki se uporabljajo za enako vrsto postopkov v zvezi z nacionalno blagovno znamko v državi članici, kjer ima sodišče sedež, če so hkrati upoštevana načela enakovrednosti in učinkovitosti ter zagotovljena temeljna pravica do učinkovitega sodnega varstva v skladu s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.(35)
73. Kot je ugotovila Komisija,(36) sta natančno besedilo izreka in primerna obrazložitev sodbe potrebna, da se zagotovi učinkovito varstvo pravic, zagotovljenih s pravnim redom Unije, čeprav to ne izključuje, da lahko to, na katere proizvode, označene z blagovno znamko EU, se nanašajo odredbe in prepovedi, določi izvršilni organ, če pravna sredstva, določena v nacionalnem pravu, omogočajo izpodbijanje teh odločitev pred sodiščem.
74. Iz razlage, ki jo je podalo predložitveno sodišče, je videti, da tožena stranka nima možnosti prostovoljno izpolniti odredb in prepovedi iz sodbe, ki ima splošno besedilo, zato je samodejno izpostavljena izvršilnim postopkom in ima pri tem tudi omejena pravna sredstva.
75. V takih okoliščinah bi lahko rešitev bila, kot se zdi, da nakazuje nacionalno sodišče, naložitev obveznosti, da se na proizvodih vnaprej označi namembni trg.
76. Po mojem mnenju pa zgolj predstavljena preprosta ugotovitev, da tožena stranka težko pridobi informacije o prvotnem dobavitelju, ne more biti pravna podlaga za naložitev take obveznosti imetniku. V pravu Unije namreč ni besedilnih, sobesedilnih elementov ali elementov teleološke razlage, ki bi napeljevali na tako rešitev.
77. Zato menim, da imetniku ni mogoče naložiti obveznosti, da na proizvodih navede njihov namembni kraj, ker bi to povzročilo dodatno obremenitev in bi dejansko le v manjši meri reševalo ta problem. Ne bi bilo namreč mogoče izključiti, da bi bil v praksi dejanski namembni kraj proizvoda drugačen od navedenega in da bi torej taka obveznost otežila prenos distribucije določenega proizvoda z enega trga na drugega, kar bi v bistvu omejevalo prosti pretok blaga iz člena 36 PDEU. Poleg tega bi lahko določitev take obveznosti, ki vključuje tudi dodatno finančno obremenitev za imetnika pravice iz blagovne znamke, povzročila širjenje praks nezakonitega uvoza.
78. Vendar pa je treba za spoštovanje pravice do učinkovitega pravnega sredstva zagotoviti, da lahko sodišče preuči, kateri proizvodi so bili dani na notranji trg in kateri ne.
79. Bolje bi bilo, če bi se to preverilo v postopku v glavni stvari, tako da bi bil rezultat preverjanja naveden v izreku sodbe.
80. Identifikacija proizvodov v sodbi sodišča, ki vsebinsko odloča o zadevi, bi bila rezultat razlage, skladne s pravom Unije, ki bi zato v celoti spoštovala zgoraj navedena načela za učinkovito sodno varstvo.
81. Če to ni mogoče, kot je videti, da izhaja iz razlage predložitvenega sodišča, ker bi zahtevalo, da imetnik blagovne znamke predhodno navede končni namembni kraj proizvodov, bi se tako preverjanje lahko opravilo tudi ob izvršitvi, če bi lahko takrat tožena stranka uporabila ustrezna procesna sredstva, da bi se „sodišče“ izreklo o zadevi, ki je dejansko upoštevna za odločanje o sporu, ki ga obravnava, in sicer o natančni identifikaciji proizvodov, danih na trg v EGP in zaščitenih z blagovno znamko.
82. Nazadnje, primerno bi bilo, da se pri splošni presoji ustreznosti nacionalnega procesnega sistema ne opusti obravnava morebitnega obstoja sistema odškodninske odgovornosti za neupravičen zaseg, ki bi se lahko, čeprav gre za pravno sredstvo za varstvo ex post, po eni strani štel za pravno sredstvo, ki odtehta nastalo škodo v primeru nezakonitega zasega, po drugi pa bi lahko imel odvračilen učinek za imetnika pravice, ki bi tako vložil zahteve za zaščitne ukrepe samo takrat, kadar je nezakonit izvor proizvodov očiten. Kot je namreč opozorila tožeča stranka v svojih stališčih,(37) že obstajajo primeri evropskih nacionalnih zakonodaj, ki določajo nacionalni postopek, podoben zgoraj navedeni shemi, katerega namen je opraviti tehtanje med prostim pretokom blaga in bojem proti kršitvam.
83. Vse presoje v posameznem primeru mora seveda opraviti nacionalno sodišče, ki mora ugotoviti, ali glede na zgoraj navedena načela prava Unije nacionalna procesna ureditev toženi stranki v postopku s področja varstva blagovne znamke EU dejansko priznava pravico do celovitega sodnega varstva.
2. Dokazno breme o soglasju imetnika blagovne znamke
84. Splošno pravilo je, da dokazno breme o soglasju imetnika pravice iz blagovne znamke nosi stranka, ki meni, da ima soglasje. Sodišče je večkrat poudarilo, da dokazno breme o soglasju imetnika pravice iz blagovne znamke nosi stranka, ki meni, da ima tako soglasje.(38)
85. Lahko pa se pojavijo okoliščine, v katerih je treba to pravilo prilagoditi. Kot je namreč določeno v sodbi Van Doren + Q, mora spoštovanje pogojev o izčrpanju pravice iz blagovne znamke dokazati imetnik, če bi lahko uporaba splošnega pravila – in sicer da dokazno breme nosi tožena stranka – imetniku pravice omogočila delitev nacionalnih trgov;(39) Sodišče v navedeni sodbi trdi, da to tveganje obstaja, „če […] imetnik blagovne znamke trži svoje proizvode v EGP po sistemu izključne distribucije“.(40)
86. Če namreč tožena stranka ne bi uspela pridobiti potrebnih informacij za ugotovitev, ali je imetnik blagovne znamke EU obravnavani proizvod namenil za trženje v EGP, bi lahko nastali negativni učinki, kot je drobitev notranjega trga. V teh primerih bi se torej lahko obrnilo dokazno breme, posledica tega pa bi bila, da bi moral „imetnik blagovne znamke dokazati, da je proizvode prvotno dal na trg zunaj EGP sam ali da so bili dani z njegovim soglasjem. Če [bi bil] ta dokaz podan, [bi morala] nato tretja oseba dokazati, da obstaja soglasje imetnika za nadaljnje trženje proizvodov v EGP.“(41)
87. Dokaz, da imetnik blagovne znamke uporablja sistem izključne distribucije, je zato zadosten pogoj za obrnjeno dokazno breme v navedenih okoliščinah.
88. Iz elementov, ki jih je navedlo predložitveno sodišče, pa ni jasno, ali je v obravnavani zadevi to merilo izpolnjeno: tožeča stranka, nasprotno, zanika uporabo sistema izključne distribucije, čeprav trdi, da ima samo en gospodarski subjekt status pooblaščenega distributerja na poljskem ozemlju in da je poleg distribucijske mreže, ki jo je sooblikovala družba Harman, na Poljskem veliko gospodarskih subjektov, ki tržijo proizvode družbe Harman, ter da naj bi to opravljala tudi sama tožena stranka.(42)
89. Zato mora nacionalno sodišče preveriti, ali se v obravnavani zadevi distribucija, ki jo je izvajala tožeča stranka, lahko šteje za izključno. V primeru pritrdilnega odgovora bi se lahko z uporabo sodbe Van Doren + Q obrnilo dokazno breme in bi torej morala tožeča stranka, ki je imetnica blagovne znamke, dokazati, da pravica ni bila izčrpana.
90. Če se ne ugotovi izključna distribucija, bi se lahko dopustila prilagoditev tradicionalnih pravil o dokaznem bremenu v postopkih zaradi kršitve pravic iz izključne blagovne znamke v posebnih okoliščinah, ki se nanašajo na trženje blaga. Če na obravnavanem blagu ni nobene navedbe, iz katere bi se lahko ugotovilo, kje je bilo prvič dano na trg, sodišče preveri, ali ni praktičnih pravnih sredstev, s katerimi bi se premagala zgoraj navedena težava zaradi dokazovanja, in nato prilagodi dokazno breme ob upoštevanju zgoraj navedenega načela učinkovitega sodnega varstva.
91. Namen preverjanja, ki ga bo moralo opraviti nacionalno sodišče, bo preveriti, ali se od tožene stranke ne zahteva „probatio diabolica“, ker so dejanske okoliščine, s katerimi bi lahko dokazala izčrpanje pravic iz blagovne znamke, zunaj njenega vpliva in vedenja.
92. Ugotavljam pa, da zgolj predstavljena preprosta ugotovitev, da tožena stranka težko pridobi informacije od svojega dobavitelja, ne more biti edini element, ki bi upravičil prilagoditev dokaznega bremena.
93. Če se ne ugotovi izključna distribucija s strani imetnika blagovne znamke, se mora prilagoditev dokaznega bremena za izčrpanje pravic iz blagovne znamke šteti za izvedljivo samo, če se ugotovi, da praktično ni mogoče, da bi tožena stranka zagotovila dokaz o okoliščini, ki je podlaga za pravico, ki jo uveljavlja.
IV. Predlog
94. Na podlagi vseh zgornjih preudarkov Sodišču predlagam, naj na vprašanje za predhodno odločanje, ki ga je postavilo Sąd Okręgowy w Warszawie (regionalno sodišče v Varšavi), odgovori:
Člen 15(1) Uredbe (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2017 o blagovni znamki Evropske unije v povezavi s členom 36, drugi stavek, PDEU, členom 19(1) PEU in členom 47 Listine o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da pravo Unije ne nasprotuje praksi, po kateri sodišče v postopku s področja varstva blagovne znamke EU v izreku sodbe uporabi splošno besedilo in tako določitev proizvodov, ki so predmet odločbe, prepusti izvršilnemu organu. To velja pod pogojem, da sme tožena stranka pri izvršitvi ugovarjati določitvi proizvodov, danih na trg, in da lahko sodišče preuči in odloči, kateri proizvodi so bili dejansko dani na trg v EGP s soglasjem imetnika blagovne znamke. Če se tožena stranka v postopku s področja varstva blagovne znamke EU sklicuje na izčrpanje pravic, vendar nima dostopa do potrebnih informacij, mora nacionalno sodišče preučiti možnost, da prilagodi razdelitev dokaznega bremena, in sicer tudi če se ugotovi, da je distribucija izključna, ali če toženi stranki praktično ni mogoče dokazati dejanskih okoliščin v utemeljitev svojih ugovorov.