SODBA SODIŠČA (peti senat)
z dne 17. novembra 2022(*)
„Predhodno odločanje – Člena 34 in 36 PDEU – Prosti pretok blaga – Intelektualna lastnina – Znamka Evropske unije – Uredba (EU) 2017/1001 – Člen 15 – Izčrpanje pravice iz znamke – Dajanje na trg v Evropskem gospodarskem prostoru (EGP) – Soglasje imetnika znamke – Kraj, v katerem so bili proizvodi prvič dani na trg s strani imetnika znamke ali z njegovim soglasjem – Dokaz – Direktiva 2004/48/ES – Člen 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah – Učinkovito sodno varstvo – Izrek sodnih odločb, v katerem zadevni proizvodi niso opredeljeni – Težave pri izvršitvi – Omejeno pravno sredstvo pred sodiščem, ki je pristojno za izvršbo – Pošteno sojenje – Pravica do obrambe – Načelo enakosti orožij“
V zadevi C‑175/21,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Sąd Okręgowy w Warszawie (regionalno sodišče v Varšavi, Poljska) z odločbo z dne 3. februarja 2021, ki je na Sodišče prispela 17. marca 2021, v postopku
Harman International Industries Inc.
proti
AB S.A.,
SODIŠČE (peti senat),
v sestavi E. Regan, predsednik senata, D. Gratsias, M. Ilešič (poročevalec), I. Jarukaitis in Z. Csehi, sodniki,
generalni pravobranilec: G. Pitruzzella,
sodni tajnik: A. Calot Escobar,
na podlagi pisnega postopka,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za Harman International Industries Inc. D. Piróg in J. Słupski, adwokaci,
– za AB S.A. K. Kucharski in K. Sum, radcowie prawni,
– za poljsko vlado B. Majczyna, agent,
– za Evropsko komisijo É. Gippini Fournier, S. L. Kalėda in B. Sasinowska, agenti,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 16. junija 2022
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 36, drugi stavek, PDEU v povezavi s členom 15(1) Uredbe (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2017 o blagovni znamki Evropske unije (UL 2017, L 154, str. 1) in členom 19(1), drugi pododstavek, PEU.
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo Harman International Industries Inc. s sedežem v Združenih državah (v nadaljevanju: Harman) in družbo AB S.A. s sedežem na Poljskem zaradi kršitve več znamk Evropske unije.
Pravni okvir
Pravo Unije
Uredba 2017/1001
3 Člen 9 Uredbe 2017/1001, naslovljen „Pravice, podeljene z blagovno znamko EU“, določa:
„1. Z registracijo blagovne znamke EU se imetniku podelijo izključne pravice.
2. Brez poseganja v pravice, ki so jih imetniki pridobili pred datumom vložitve ali datumom prednostne pravice za blagovno znamko EU, ima imetnik te blagovne znamke EU pravico, da vsem tretjim osebam prepreči, da bi brez njegovega soglasja v gospodarskem prometu v zvezi z blagom ali storitvami uporabljale kateri koli znak, če:
(a) je znak enak blagovni znamki EU in se uporablja v zvezi z blagom ali storitvami, ki so enake tistim, za katere je registrirana blagovna znamka EU;
(b) je znak enak ali podoben blagovni znamki EU in se uporablja v zvezi z blagom ali storitvami, ki so enake ali podobne blagu ali storitvam, za katere je registrirana blagovna znamka EU, ter zaradi tega obstaja verjetnost zmede v delu javnosti, pri čemer verjetnost zmede vključuje verjetnost povezovanja znaka in blagovne znamke;
(c) je znak enak ali podoben blagovni znamki EU, ne glede na to, ali se uporablja v zvezi z blagom ali storitvami, ki so enake, podobne ali niso podobne tistim, za katere je registrirana blagovna znamka EU, če te v Uniji uživajo ugled in če se z neupravičeno uporabo navedenega znaka na nepošten način izkorišča ali oškoduje razlikovalni značaj ali ugled blagovne znamke EU.
3. V skladu z odstavkom 2 se lahko prepove zlasti:
[…]
(b) ponujanje blaga, označenega s tem znakom, njegovo dajanje na trg ali skladiščenje v te namene oziroma ponujanje ali opravljanje storitev pod tem znakom;
(c) uvoz ali izvoz blaga pod tem znakom;
[…]“
4 Člen 15 te uredbe, naslovljen „Izčrpanje pravice iz blagovne znamke EU“, v odstavku 1 določa:
„Imetnik blagovne znamke EU nima pravice prepovedati njene uporabe v zvezi z blagom, ki ga je imetnik dal na trg Evropskega gospodarskega prostora pod to blagovno znamko ali je za to dal soglasje.“
5 Člen 129 navedene uredbe, naslovljen „Pravo, ki se uporablja“, določa:
„1. Sodišča za blagovno znamko EU uporabljajo določbe te uredbe.
2. Za vsa vprašanja v zvezi z blagovnimi znamkami, ki niso zajeta v tej uredbi, ustrezno sodišče za blagovne znamke EU uporablja veljavno nacionalno pravo.
3. Razen če s to uredbo ni drugače določeno, sodišče za blagovne znamke EU uporablja procesna pravila, ki se uporabljajo za enako vrsto postopkov v zvezi z nacionalno blagovno znamko v državi članici, kjer ima sodišče sedež.“
Direktiva 2004/48/ES
6 Člen 1 Direktive 2004/48/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 2, str. 32), naslovljen „Predmet“, določa:
„Ta direktiva se nanaša na ukrepe, postopke in pravna sredstva, ki so potrebn[i] za zagotovitev uveljavitve pravic intelektualne lastnine. V tej direktivi izraz ,pravice intelektualne lastnine‘ vključuje pravice industrijske lastnine.“
7 Člen 2 te direktive, naslovljen „Področje uporabe“, v odstavku 1 določa:
„Brez poseganja v sredstva, ki jih ali jih lahko predvideva zakonodaja Skupnosti ali nacionalna zakonodaja, če so lahko ta sredstva ugodnejša za imetnike pravic, se ukrepi, postopki in pravna sredstva, predvideni v tej direktivi, uporabljajo v skladu s členom 3 za katero koli kršitev pravic intelektualne lastnine, kot je predvidena v pravu Skupnosti in/ali nacionalnem pravu zadevne države članice.“
8 Poglavje II navedene direktive, naslovljeno „Ukrepi, postopki in pravna sredstva“, med drugim vsebuje člen 3, naslovljen „Splošne obveznosti“, ki v odstavku 2 določa:
„Ti ukrepi, postopki in pravna sredstva so tudi dejanski [učinkoviti], sorazmerni in odvračilni in se uporabljajo na tak način, da se izogibajo ustvarjanju ovir za zakonito trgovino in zagotavljajo zaščito pred zlorabo.“
Poljsko pravo
9 Člen 325 ustawa – Kodeks postępowania cywilnego (zakon o zakoniku o civilnem postopku) z dne 17. novembra 1964 v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari (v nadaljevanju: zakonik o civilnem postopku), določa:
„Izrek sodbe mora vsebovati naziv sodišča, imena sodnikov, sodnega tajnika in državnega tožilca, če je ta sodeloval v zadevi, datum in kraj obravnave in izreka sodbe, imena strank in predmet zadeve ter odločitev sodišča o zahtevkih strank.“
10 Na podlagi člena 758 zakonika o civilnem postopku so za izvršbo pristojni Sądy Rejonowe (okrajna sodišča) in sodni izvršitelji pri teh sodiščih.
11 Člen 767 tega zakonika določa:
„1. Razen če v zakonu ni drugače določeno, je zoper dejanja sodnega izvršitelja mogoče vložiti pritožbo pri Sąd Rejonowy [(okrajno sodišče)]. Pritožba je mogoča tudi zoper opustitev dejanja sodnega izvršitelja. Pritožbo obravnava sodišče, na območju katerega je urad sodnega izvršitelja.
2. Pritožbo lahko vloži stranka ali druga oseba, katere pravice so kršene ali ogrožene zaradi dejanja ali opustitve sodnega izvršitelja.
[…]“
12 Člen 840 navedenega zakonika v odstavku 1 določa:
„Dolžnik lahko s pritožbo zahteva delno ali popolno razveljavitev ali omejitev izvršilnega učinka izvršilnega naslova, če:
1. izpodbija dejstva, ki so bila podlaga za izdajo potrdila o izvršljivosti, zlasti kadar izpodbija obstoj obveznosti, ugotovljene z navadnim izvršilnim naslovom, ki ni sodna odločba, ali kadar izpodbija prenos obveznosti kljub obstoju uradne listine, ki to potrjuje;
2. je po izdaji navadnega izvršilnega naslova nastal dogodek, ki je povzročil prenehanje obveznosti ali nezmožnost njene izvršitve; če je naslov sodna odločba, lahko dolžnik pritožbo utemeljuje tudi z dejstvi, ki so nastala po koncu razprave, z ugovorom izpolnitve dajatve, če je bilo sklicevanje na ta ugovor v zadevni zadevi nedopustno ex lege, in z ugovorom pobota. […]“
13 Člen 843 tega zakonika v odstavku 3 določa:
„Pritožnik mora v pritožbi predstaviti vse očitke, ki se lahko navedejo v tej fazi, sicer izgubi pravico, da jih uveljavlja v nadaljevanju postopka.“
14 Člen 1050 zakonika o civilnem postopku določa:
„1. Če mora dolžnik izvršiti dejanje, ki ga ne more izvršiti druga oseba in katerega izvršitev je odvisna izključno od dolžnikove volje, sodišče, na območju katerega se mora dejanje izvršiti, na zahtevo upnika in po zaslišanju strank dolžniku določi rok za izvršitev dejanja in globo, če se dejanje ne izvrši v določenem roku.
[…]
3. Če rok, odobren dolžniku za izvršitev dejanja, poteče, ne da bi dolžnik dejanje izvršil, sodišče na predlog upnika naloži dolžniku globo in hkrati določi nov rok za izvršitev dejanja, z višjo globo za primer neizvršitve.“
15 Člen 1051 tega zakonika v odstavku 1 določa:
„Če ima dolžnik obveznost, da se vzdrži ravnanja ali da ne ovira dejanj upnika, mu sodišče, na območju katerega dolžnik ni izpolnil svoje obveznosti, na predlog upnika po zaslišanju strank in ugotovitvi, da dolžnik ni izpolnil svoje obveznosti, naloži plačilo globe. Sodišče ukrepa enako tudi, če upnik vloži nov predlog.“
Spor o glavni stvari in vprašanje za predhodno odločanje
16 Družba Harman proizvaja avdiovizualno opremo, zlasti zvočnike, slušalke in zvočne sisteme. Z distributerjem je sklenila sporazum o prodaji svojih proizvodov, označenih z znamkama Evropske unije JBL in Harman, katerih imetnica je, na poljskem ozemlju.
17 Družba AB na poljskem trgu distribuira proizvode družbe Harman, ki jih ne kupuje od distributerja, ki ga je družba Harman pooblastila za ta trg, ampak od drugega dobavitelja.
18 Družba Harman je pri Sąd Okręgowy w Warszawie (regionalno sodišče v Varšavi, Poljska), ki je predložitveno sodišče, vložila tožbo za opustitev kršitve pravic, ki jih ima na podlagi svojih znamk, s katero je predlagala, naj se družbi AB na splošno prepovejo vnos ali dajanje na trg, uvoz, ponujanje, oglaševanje in skladiščenje za navedene namene tistih zvočnikov in slušalk ter njihovih embalaž, označenih z navedenima znamkama, ki predhodno niso bili dani na trg Evropskega gospodarskega prostora (EGP) s strani družbe Harman ali z njenim soglasjem. Poleg tega je družba Harman predlagala, naj se družbi AB naloži, da te proizvode in njihovo embalažo umakne s trga in uniči.
19 Družba AB se je v svojo obrambo sklicevala na načelo izčrpanja pravice iz znamke in se v bistvu sklicuje na zagotovilo, ki ga je prejela od svojega dobavitelja, da se z uvozom zadevnih proizvodov na poljski trg ne kršijo znamke družbe Harman, ker so bili ti proizvodi na trg v EGP dani s strani družbe Harman ali z njenim soglasjem.
20 Predložitveno sodišče navaja, da sistemi označevanja proizvodov, ki jih uporablja družba Harman, ne zadoščajo vedno za opredelitev namembnega trga za vsakega od njenih proizvodov. Da bi se z gotovostjo ugotovilo, ali je bil dani proizvod namenjen za trg EGP, naj bi bilo treba uporabiti podatkovno zbirko družbe Harman.
21 V skladu z navedbami navedenega sodišča bi se lahko družba AB teoretično obrnila na svojega dobavitelja, da bi pridobila informacije o identiteti gospodarskih subjektov višje v distribucijski verigi. Ker pa dobavitelji običajno niso pripravljeni razkriti svojih virov nabave, da se jim ne bi zmanjšala prodaja, naj bi bilo malo verjetno, da bi lahko družba AB tovrstne informacije pridobila.
22 Praksa poljskih sodišč pa naj bi bila, da se v izreku svojih odločb, s katerimi ugodijo tožbi zaradi kršitve znamke Evropske unije, sklicujejo na „proizvode, ki predhodno niso bili dani na trg v EGP s strani tožeče stranke (imetnice znamke Evropske unije) ali z njenim soglasjem“. Ta formulacija naj v fazi postopka izvršbe ne bi omogočala opredelitve proizvodov, na katere se nanaša ta postopek, v primerjavi s proizvodi, ki so zajeti z izjemo v zvezi z izčrpanjem pravice iz znamke. Tako naj izrek teh odločb dejansko ne bi bil drugačen od splošne obveznosti, ki izhaja že iz zakonskih določb.
23 Zaradi te sodne prakse naj tožena stranka v postopku zaradi kršitve pravic ne bi mogla prostovoljno izvršiti odločbe o ugotovitvi kršitve in naj bi bila izpostavljena tveganju, da ji bo naložena sankcija na podlagi členov 1050 in 1051 zakonika o civilnem postopku. Poleg tega naj bi ta praksa najpogosteje vodila do zasega vseh proizvodov, vključno s tistimi, ki so v obtoku brez kakršne koli kršitve izključne pravice, podeljene z znamko.
24 Prav tako naj bi – kot izhaja zlasti iz členov 767, 840 in 843 zakonika o civilnem postopku – tožena stranka v postopku zaradi kršitve pravic v okviru postopkov zavarovanja in izvršbe naletela na več pravnih ovir, da bi lahko uspešno nasprotovala odrejenim ukrepom, in naj bi imela le omejena procesna jamstva.
25 Prvič, v skladu s členom 767 tega zakonika naj bi bila pritožba zoper dejanje sodnega izvršitelja mogoča le, če sodni izvršitelj ni spoštoval postopkovnih pravil, ki urejajo postopek izvršbe. Tako naj na podlagi take pritožbe ne bi bilo mogoče ugotoviti, ali je bil proizvod, označen z znamko, na trg EGP dan s strani imetnika te znamke ali z njegovim soglasjem.
26 Drugič, tožena stranka v postopku zaradi kršitve pravic naj ne bi imela možnosti, da na podlagi člena 840 zakonika o civilnem postopku vloži ugovor, saj tovrstno pravno sredstvo ne more biti namenjeno razjasnitvi vsebine sodne odločbe, ki je izvršilni naslov.
27 Tretjič, v skladu s prevladujočim mnenjem v poljski pravni teoriji sodišče, pristojno za izvršbo, sicer lahko zasliši stranke, vendar na podlagi člena 1051 zakonika o civilnem postopku ne more izvesti dokazov, da bi ugotovilo, ali je tožena stranka v postopku zaradi kršitve pravic ukrepala v skladu z vsebino izvršilnega naslova.
28 Četrtič, v skladu s členom 843(3) zakonika o civilnem postopku mora dolžnik, kadar vloži pravno sredstvo v okviru izvršilnega postopka, navesti vse očitke, na katere se lahko sklicuje, sicer izgubi pravico, da se nanje sklicuje v nadaljevanju postopka.
29 Zato po mnenju predložitvenega sodišča obstaja tveganje, da bi bilo sodno varstvo prostega pretoka blaga zaradi te sodne prakse v zvezi s formulacijo izreka odločb o ugotovitvi kršitve pravic omejeno.
30 V teh okoliščinah je Sąd Okręgowy w Warszawie (regionalno sodišče v Varšavi) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:
„Ali je treba člen 36, drugi stavek, PDEU v povezavi s členom 15(1) Uredbe [2017/1001] ter v povezavi s členom 19(1), [drugi pododstavek], [PEU] razlagati tako, da te določbe nasprotujejo praksi nacionalnih sodišč držav članic, v skladu s katero se sodišča:
– pri preučitvi zahtevkov imetnika znamke Evropske unije za prepoved vnosa, dajanja na trg, ponujanja, uvoza in oglaševanja blaga, označenega z njegovo znamko, ter za odreditev umika s trga ali uničenja takega blaga,
– pri odločanju v postopku za zavarovanje terjatve glede zasega blaga, označenega z znamko Evropske unije,
v besedilu sodnih odločb sklicujejo na ‚predmete, ki niso bili dani na trg na ozemlju [EGP] s strani imetnika znamke ali z njegovim soglasjem‘ – zaradi česar je ugotavljanje, za katere predmete, označene z znamko Evropske unije, so naložene odredbe in prepovedi (to je, katerih predmetov na trg na ozemlju [EGP] ni dal imetnik blagovne znamke ali na trg niso bili dani z njegovim soglasjem), glede na splošno besedilo sodne odločbe prepuščeno izvršilnemu organu, ta organ pa se pri oblikovanju svojih ugotovitev opira na izjave ali orodja imetnika znamke (vključno z računalniškimi orodji in bazami podatkov), in je dopustnost izpodbijanja zgoraj navedenih ugotovitev izvršilnega organa pred sodiščem v ugotovitvenem postopku izključena ali omejena zaradi narave pravnih sredstev, ki so na voljo toženi stranki v postopku za zavarovanje terjatve in izvršilnem postopku?“
Vprašanje za predhodno odločanje
31 Sodišče mora v skladu s svojo ustaljeno sodno prakso v okviru postopka sodelovanja med nacionalnimi sodišči in Sodiščem iz člena 267 PDEU nacionalnemu sodišču podati koristen odgovor, ki mu omogoča rešitev spora, o katerem odloča. Zato mora Sodišče po potrebi preoblikovati predložena vprašanja. Poleg tega lahko Sodišče presodi, da je treba upoštevati določbe prava Unije, na katere se nacionalno sodišče v vprašanju ni sklicevalo (sodba z dne 8. septembra 2022, RTL Television, C‑716/20, EU:C:2022:643, točka 55 in navedena sodna praksa).
32 V zvezi z obveznostjo držav članic, določeno v členu 19(1), drugi pododstavek, PEU, da zagotovijo učinkovito sodno varstvo na področju, ki ga ureja pravo Unije, iz ustaljene sodne prakse Sodišča izhaja, da se je na pravico do učinkovitega pravnega sredstva mogoče sklicevati že zgolj na podlagi člena 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) in ni potrebno, da je njegova vsebina konkretizirana z drugimi določbami prava Unije ali določbami nacionalnega prava držav članic, pri čemer priznanje te pravice v konkretnem primeru predpostavlja, da – kot izhaja iz tega člena 47, prvi odstavek – se oseba, ki to pravico uveljavlja, sklicuje na pravice ali svoboščine, zagotovljene s pravom Unije (glej v tem smislu sodbo z dne 6. oktobra 2020, État luxembourgeois (Pravica do pravnega sredstva zoper zahtevo za informacije na davčnem področju), C‑245/19 in C‑246/19, EU:C:2020:795, točki 54 in 55 ter navedena sodna praksa).
33 Poleg tega je treba opozoriti, prvič, da se Direktiva 2004/48 v skladu s svojim členom 1 nanaša na vse ukrepe, postopke in pravna sredstva, ki so potrebni za zagotovitev uveljavitve pravic intelektualne lastnine, in drugič, da se v skladu s členom 2(1) te direktive ti ukrepi, postopki in pravna sredstva uporabljajo za katero koli kršitev teh pravic, določeno v pravu Unije in/ali nacionalnem pravu zadevne države članice.
34 V skladu s členom 129(3) Uredbe 2017/1001 sodišče za blagovne znamke Evropske unije uporablja procesna pravila, ki se uporabljajo za enako vrsto postopkov v zvezi z nacionalno znamko v državi članici, kjer ima sodišče sedež. Iz tega sledi, da je treba procesna jamstva, ki jih ima tožena stranka v postopku zaradi kršitve pravic v fazi izvršitve sodne odločbe, presojati tudi glede na Direktivo 2004/48.
35 V teh okoliščinah je treba šteti, da predložitveno sodišče z edinim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 15(1) Uredbe 2017/1001 v povezavi s členom 36, drugi stavek, PDEU, členom 47 Listine in Direktivo 2004/48 razlagati tako, da nasprotuje sodni praksi, v skladu s katero je izrek odločbe, s katero se ugodi tožbi zaradi kršitve znamke Evropske unije, oblikovan tako, da je zaradi njegove splošne narave opredelitev, za katere proizvode se navedena odločba uporablja, prepuščena organu, ki je pristojen za izvršbo te odločbe.
36 To vprašanje je treba razumeti tako, da zajema tri dele. Prvi del se nanaša na izčrpanje pravice iz znamke Evropske unije in na zahteve, ki izhajajo iz varstva prostega pretoka blaga. Drugi del se nanaša na zahteve, ki jih morajo v skladu z Direktivo 2004/48 izpolnjevati vsi ukrepi, postopki in pravna sredstva, ki so potrebni za zagotovitev uveljavitve pravic intelektualne lastnine. Tretji del se nanaša na obveznost držav članic, da na eni strani vzpostavijo pravna sredstva, potrebna za zagotovitev učinkovitega sodnega varstva na področju, ki ga ureja pravo Unije, in da na drugi strani zagotovijo pogoje poštenega sojenja v skladu s členom 47 Listine.
37 V zvezi s prvim delom je treba opozoriti, da člen 9 Uredbe 2017/1001 imetniku znamke Evropske unije daje izključno pravico, na podlagi katere lahko vsem tretjim osebam zlasti prepreči, da brez njegovega soglasja uvažajo proizvode, označene z njegovo znamko, jih ponujajo, dajejo na trg ali jih skladiščijo za te namene (glej po analogiji sodbo z dne 16. julija 2015, TOP Logistics in drugi, C‑379/14, EU:C:2015:497, točka 32 in navedena sodna praksa).
38 Člen 15(1) te uredbe vsebuje izjemo od tega pravila, in sicer določa, da je imetnikova pravica izčrpana, ko imetnik proizvode da na trg v EGP pod to znamko ali je to storjeno z njegovim soglasjem (glej po analogiji sodbo z dne 14. julija 2011, Viking Gas, C‑46/10, EU:C:2011:485, točka 26 in navedena sodna praksa).
39 Besedilo te določbe ustreza besedilu, ki ga je Sodišče uporabilo v sodbah, v katerih je v okviru razlage členov 30 in 36 Pogodbe ES (postala člena 28 in 30 ES, ki sta postala člena 34 in 36 PDEU) v pravu Unije priznalo načelo izčrpanja pravic iz znamke. V navedeni določbi je tako prevzeta sodna praksa Sodišča, v skladu s katero se imetnik pravic iz znamke, ki jih varuje zakonodaja države članice, ne more sklicevati na to zakonodajo, da bi nasprotoval uvozu ali trženju proizvoda, ki ga je v drugi državi članici dal v promet sam ali se je to zgodilo z njegovim soglasjem (glej po analogiji sodbo z dne 20. decembra 2017, Schweppes, C‑291/16, EU:C:2017:990, točka 34 in navedena sodna praksa).
40 Namen te sodne prakse v zvezi z načelom izčrpanja pravic iz znamke, ki temelji na členu 36 PDEU, je – enako kot to velja za člen 15 Uredbe 2017/1001 – uskladiti temeljne interese varstva pravic iz znamke na eni strani in temeljne interese prostega pretoka blaga na notranjem trgu na drugi strani, tako da je treba ti dve določbi, s katerima se želi doseči isti rezultat, razlagati enako (glej po analogiji sodbo z dne 20. decembra 2017, Schweppes, C‑291/16, EU:C:2017:990, točka 35 in navedena sodna praksa).
41 Za zagotovitev pravičnega ravnotežja med temi temeljnimi interesi je možnost uveljavljanja izčrpanja pravic, podeljenih z znamko Evropske unije kot izjeme od teh pravic omejena z več vidikov.
42 Na prvem mestu, v členu 15(1) Uredbe 2017/1001 načelo izčrpanja pravic iz znamke za proizvode, ki so bili na trg dani s strani imetnika ali z njegovim soglasjem, ni priznano ne glede na kraj dajanja na trg, ampak zgolj v zvezi s proizvodi, ki so bili dani na trg EGP (glej v tem smislu sodbo z dne 16. julija 1998, Silhouette International Schmied, C‑355/96, EU:C:1998:374, točke 21, 26 in 31).
43 Zakonodajalec Unije je s pojasnilom, da se z dajanjem na trg zunaj EGP ne izčrpa pravica imetnika, da nasprotuje uvozu teh proizvodov brez njegovega soglasja, imetniku znamke tako omogočil, da ima nadzor nad prvim dajanjem proizvodov, označenih z znamko, na trg v EGP (glej po analogiji sodbo z dne 20. novembra 2001, Zino Davidoff in Levi Strauss, od C‑414/99 do C‑416/99, EU:C:2001:617, točka 33 in navedena sodna praksa).
44 Na drugem mestu, za proizvode, označene z znamko, ni mogoče šteti, da so bili „dani na trg v EGP“, kadar jih je imetnik znamke uvozil v EGP, da bi jih tam prodajal, ali kadar jih je v svojih lastnih trgovinah ali v trgovinah z njim povezane družbe ponudil za prodajo potrošnikom v EGP, ne da bi mu jih uspelo prodati (glej v tem smislu sodbo z dne 30. novembra 2004, Peak Holding, C‑16/03, EU:C:2004:759, točka 44).
45 Na tretjem mestu, Sodišče je razsodilo, da se mora soglasje imetnika poleg tega nanašati na vsak kos proizvoda, v zvezi s katerim se uveljavlja izčrpanje. Tako dejstvo, da imetnik znamke na trgu v EGP že trži proizvode, ki so enaki ali podobni tistim, v zvezi s katerimi se uveljavlja izčrpanje, ne zadostuje (glej v tem smislu sodbo z dne 1. julija 1999, Sebago in Maison Dubois, C‑173/98, EU:C:1999:347, točki 21 in 22).
46 Na četrtem mestu, soglasje, ki pomeni, da se imetnik odpove svoji izključni pravici iz člena 9 Uredbe 2017/1001, da tretjim osebam prepove uvoz proizvodov, označenih z njegovo znamko, mora biti izraženo na način, ki nedvomno izraža voljo za odpoved tej pravici (glej v tem smislu sodbo z dne 20. novembra 2001, Zino Davidoff in Levi Strauss, od C‑414/99 do C‑416/99, EU:C:2001:617, točki 41 in 45).
47 O taki volji se običajno sklepa iz izrecnega soglasja. Vendar so zahteve, ki izhajajo iz varstva prostega pretoka blaga, vodile Sodišče k ugotovitvi, da je takšno pravilo lahko predmet prilagoditev (glej v tem smislu sodbo z dne 15. oktobra 2009, Makro Zelfbedieningsgroothandel in drugi, C‑324/08, EU:C:2009:633, točka 23 in navedena sodna praksa).
48 Tako ni mogoče izključiti, da lahko v nekaterih primerih – tudi ob predpostavki, da so bili zadevni proizvodi prvič dani na trg v EGP brez izrecnega soglasja imetnika znamke – volja za odpoved tej pravici implicitno izhaja iz elementov in okoliščin pred, ob ali po tem, ko je prišlo do dajanja v promet, ki po presoji nacionalnega sodišča prav tako jasno izražajo, da se je imetnik odpovedal svoji pravici (glej v tem smislu sodbi z dne 20. novembra 2001, Zino Davidoff in Levi Strauss, od C‑414/99 do C‑416/99, EU:C:2001:617, točka 46, ter z dne 15. oktobra 2009, Makro Zelfbedieningsgroothandel in drugi, C‑324/08, EU:C:2009:633, točke od 25 do 27).
49 Vendar implicitno soglasje ne more izhajati zgolj iz molka imetnika znamke. Takšno soglasje prav tako ne more izhajati iz tega, da imetnik znamke ni sporočil svojega nasprotovanja trženju v EGP, niti iz tega, da na proizvodih ni navedena prepoved dajanja na trg v EGP, ker pri zahtevah, ki se uporabljajo na področju dokazovanja obstoja implicitnega soglasja, ni nikakršnega načelnega razlikovanja glede na to, ali je do prvotnega trženja prišlo zunaj ali znotraj EGP (glej v tem smislu sodbi z dne 20. novembra 2001, Zino Davidoff in Levi Strauss, od C‑414/99 do C‑416/99, EU:C:2001:617, točki 55 in 56, ter z dne 15. oktobra 2009, Makro Zelfbedieningsgroothandel in drugi, C‑324/08, EU:C:2009:633, točka 28).
50 Na petem in zadnjem mestu, načeloma mora subjekt, ki se sklicuje na izčrpanje, predložiti dokaz, da so izpolnjeni pogoji za uporabo izčrpanja. Vendar je treba to pravilo prilagoditi, če bi imetniku lahko omogočilo pregraditev nacionalnih trgov, s čimer bi se spodbujala ohranitev razlik v cenah med državami članicami (glej v tem smislu sodbo z dne 20. decembra 2017, Schweppes, C‑291/16, EU:C:2017:990, točki 52 in 53 ter navedena sodna praksa).
51 Taka prilagoditev dokaznega bremena bi bila zlasti potrebna v primeru sistema izključne distribucije (sodba z dne 8. aprila 2003, Van Doren + Q, C‑244/00, EU:C:2003:204, točka 39).
52 Tako iz člena 15(1) Uredbe 2017/1001 v povezavi s členom 36 PDEU in sodne prakse Sodišča, navedene v točkah od 38 do 40 te sodbe, izhaja, da gospodarski subjekt, proti kateremu je vložena tožba zaradi kršitve pravic imetnika znamke Evropske unije, v svojo obrambo lahko uveljavlja in dokazuje, da so bili proizvodi, označeni s to znamko, na katere se nanaša tožba zaradi kršitve pravic, dani na trg v EGP s strani tega imetnika ali z njegovim soglasjem. Kot izhaja iz sodne prakse, navedene v prejšnji točki te sodbe, mora biti navedeni subjekt upravičen tudi do prilagoditve dokaznega bremena v svojo korist, če so izpolnjeni pogoji, ki so v zvezi s tem določeni v sodni praksi Sodišča.
53 Iz sodne prakse Sodišča, navedene v točkah 44 in 49 te sodbe, pa ni razvidno, da mora imetnik znamke sprejeti sistem označevanja svojih proizvodov, ki bi omogočal, da se za vsak proizvod ugotovi, ali je bil namenjen za trg EGP.
54 Kot je namreč generalni pravobranilec v bistvu navedel v točki 76 sklepnih predlogov, ker ni določbe prava Unije, katere razlaga bi lahko pripeljala do takšne rešitve ob upoštevanju zlasti njenega besedila, sobesedila in ciljev, ki se uresničujejo z ureditvijo, katere del je, sama ugotovitev, da ima v okviru tožbe zaradi kršitve pravic tožena stranka težave pri pridobivanju informacij o prvotnem dobavitelju v vzporedni distribucijski mreži, ne more pomeniti pravne podlage, ki bi upravičevala, da to obveznost nosi imetnik.
55 Poleg tega bi vsaka obveznost v tem smislu neupravičeno omejevala možnost imetnika, da v zadnjem trenutku spremeni namembni trg, ki je bil prvotno predviden za dani proizvod.
56 V zvezi z drugim delom postavljenega vprašanja je treba navesti, da procesne vidike uveljavljanja pravic intelektualne lastnine, vključno z izključno pravico iz člena 9 Uredbe 2017/1001, načeloma ureja nacionalno pravo, kakor je bilo harmonizirano z Direktivo 2004/48, ki se, kot je razvidno zlasti iz njenih členov od 1 do 3, nanaša na ukrepe, postopke in pravna sredstva, ki so potrebni za zagotovitev uveljavitve pravic intelektualne lastnine. Zato mora biti vsak nacionalni postopek v zvezi s tožbo zaradi kršitve znamke Evropske unije v skladu z določbami te direktive.
57 Vendar je treba ugotoviti, da procesni vidik, ki je posebej predmet vprašanja, ki ga je predložitveno sodišče postavilo v tej zadevi, z Direktivo 2004/48 ni urejen, saj ta ne vsebuje nobene določbe v zvezi s formulacijo izreka sodnih odločb v zvezi s tožbo zaradi kršitve pravic. To vprašanje zato spada na področje uporabe načela procesne avtonomije, ki je predmet tretjega dela postavljenega vprašanja.
58 Zdi se, da predložitveno sodišče, kar zadeva tretji del, vidi zvezo vzroka in posledice med formulacijo izreka odločbe, ki jo je treba sprejeti za rešitev spora o glavni stvari, in domnevnimi nevšečnostmi, s katerimi bi bila tožena stranka lahko soočena v fazi izvršbe. Ugotoviti pa je treba, da te nevšečnosti izhajajo iz tega postopka izvršbe, ki se odvija po odločanju o tožbi zaradi kršitve pravic.
59 Zato je treba preučiti, ali je dejstvo, da ima tožena stranka v fazi izvršbe na podlagi nacionalnega prava omejena pravna sredstva in procesna jamstva, v nasprotju z zahtevami učinkovitega sodnega varstva, ki jih nalaga pravo Unije, ter torej z enotnostjo in učinkovitostjo tega prava.
60 Načelo učinkovitega sodnega varstva pravic, ki jih imajo pravni subjekti na podlagi prava Unije, pomeni splošno načelo prava Unije, ki izhaja iz skupnih ustavnih tradicij držav članic, ki je bilo priznano s členoma 6 in 13 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane 4. novembra 1950 v Rimu, ter ki je zdaj potrjeno v členu 47 Listine (sodba z dne 21. decembra 2021, Randstad Italia, C‑497/20, EU:C:2021:1037, točka 57 in navedena sodna praksa).
61 Eden od elementov bistvene vsebine pravice do učinkovitega pravnega sredstva, določene v členu 47 Listine, je ta, da ima oseba, ki je imetnik te pravice, možnost dostopa do sodišča, ki je pristojno za zagotavljanje spoštovanja pravic, ki jih tej osebi zagotavlja pravo Unije, in v tem smislu za preučitev vseh pravnih in dejanskih vprašanj, ki so upoštevna za rešitev spora, o katerem navedeno sodišče odloča (sodba z dne 6. oktobra 2020, État luxembourgeois (Pravica do pravnega sredstva zoper zahtevo za informacije na davčnem področju), C‑245/19 in C‑246/19, EU:C:2020:795, točka 66 in navedena sodna praksa).
62 Poleg tega je načelo enakosti orožij – ki je korelat samega pojma poštenega sojenja in katerega cilj je zagotoviti ravnotežje med strankami postopka z zagotovitvijo, da lahko katera koli stranka v postopku vsak dokument, predložen sodišču, preveri in izpodbija – sestavni del načela učinkovitega sodnega varstva pravic, ki jih imajo posamezniki na podlagi prava Unije, priznanega v členu 47 Listine. To načelo vključuje zlasti obveznost dati vsaki stranki razumno možnost, da predstavi svojo zadevo, vključno z dokazi, pod pogoji, ki je v primerjavi z nasprotno stranko ne postavljajo v bistveno slabši položaj (glej v tem smislu sodbi z dne 17. julija 2014, Sánchez Morcillo in Abril García, C‑169/14, EU:C:2014:2099, točka 49 in navedena sodna praksa, ter z dne 10. februarja 2022, Bezirkshauptmannschaft Hartberg-Fürstenfeld (Zastaralni rok), C‑219/20, EU:C:2022:89, točka 46 in navedena sodna praksa).
63 Poleg tega je treba opozoriti, da je načelo spoštovanja pravice do obrambe temeljno načelo prava Unije. To načelo bi bilo kršeno, če bi sodna odločba temeljila na dejstvih ali dokumentih, s katerimi se stranke – ali ena od njih – niso mogle seznaniti in glede katerih zato niso mogle podati stališč (sodba z dne 12. novembra 2014, Guardian Industries in Guardian Europe/Komisija, C‑580/12 P, EU:C:2014:2363, točka 30 in navedena sodna praksa).
64 V skladu z ustaljeno sodno prakso mora biti spoštovanje pravice do obrambe v vsakem postopku, ki se uvede zoper osebo in v okviru katerega je mogoče sprejeti akt, s katerim se posega v njen položaj, zagotovljeno tudi, če ni posebne ureditve (glej v tem smislu sodbo z dne 13. septembra 2007, Land Oberösterreich in Avstrija/Komisija, C‑439/05 P in C‑454/05 P, EU:C:2007:510, točka 36 in navedena sodna praksa).
65 V zvezi s tem je treba – razen če obstajajo pravila Unije s tega področja, kot so ta iz Direktive 2004/48 – v skladu z načelom procesne avtonomije postopkovna pravila v zvezi s pravnimi sredstvi določiti v notranjem pravnem redu vsake države članice, vendar ta pravila v položajih, ki so zajeta s pravom Unije, ne smejo biti manj ugodna od pravil v podobnih položajih, za katere velja nacionalno pravo (načelo enakovrednosti), in v praksi ne smejo onemogočati ali čezmerno oteževati uveljavljanja pravic, ki jih priznava pravo Unije (načelo učinkovitosti) (sodba z dne 21. decembra 2021, Randstad Italia, C‑497/20, EU:C:2021:1037, točka 58 in navedena sodna praksa).
66 Iz navedb v predložitveni odločbi je razvidno, da se z upoštevnimi določbami nacionalnega procesnega prava ne krši načelo enakovrednosti.
67 V zvezi z načelom učinkovitosti je treba opozoriti, da pravo Unije ne učinkuje tako, da bi državam članicam nalagalo, da uvedejo druga pravna sredstva od tistih, ki so določena v nacionalnem pravu, razen če je iz sistematike zadevnega nacionalnega pravnega reda razvidno, da ni nobenega sodnega varstva, ki bi lahko, čeprav le posredno, zagotovilo spoštovanje pravic, ki jih imajo pravni subjekti na podlagi prava Unije, ali pa da bi pravni subjekti lahko dostopali do sodišča le, če bi morali kršiti pravo (sodba z dne 21. decembra 2021, Randstad Italia, C‑497/20, EU:C:2021:1037, točka 62).
68 Poleg tega je treba poudariti, da je treba v skladu s sodno prakso Sodišča vsak primer, v katerem se postavlja vprašanje, ali dana nacionalna postopkovna določba onemogoča ali pretirano otežuje uporabo prava Unije, preučiti ob upoštevanju položaja te določbe v celotnem postopku ter poteka postopka in njegovih posebnosti pred različnimi nacionalnimi organi. S tega vidika je treba po potrebi upoštevati načela, na katerih temelji nacionalni sodni sistem, kot so varstvo pravice do obrambe, načelo pravne varnosti in učinkovit potek postopka (sodbi z dne 10. marca 2022, Grossmania, C‑177/20, EU:C:2022:175, točka 51 in navedena sodna praksa, ter z dne 17. maja 2022, SPV Project 1503 in drugi, C‑693/19 in C‑831/19, EU:C:2022:395, točka 60 in navedena sodna praksa).
69 Gospodarski subjekt, ki ima proizvode, ki so bili pod znamko Evropske unije dani na trg EGP s strani imetnika te znamke ali z njegovim soglasjem, pa izvaja pravice iz prostega pretoka blaga, ki je zagotovljen s členoma 34 in 36 PDEU, ter iz člena 15(1) Uredbe 2017/1001, ki jih morajo nacionalna sodišča varovati (glej v tem smislu sodbi z dne 19. decembra 1968, Salgoil, 13/68, EU:C:1968:54, str. 676, in z dne 11. junija 2015, Berlington Hungary in drugi, C‑98/14, EU:C:2015:386, točka 105 in navedena sodna praksa).
70 Vendar glede na načelo procesne avtonomije, ki je priznano v sodni praksi, navedeni v točki 65 te sodbe, brez poseganja v določbe Direktive 2004/48 pravo Unije ne more nasprotovati sodni praksi, v skladu s katero je izrek odločbe, s katero se ugodi tožbi zaradi kršitve znamke Evropske unije, oblikovan splošno, če je toženi stranki na voljo učinkovito sodno varstvo pravic, za katere trdi, da jih ima na podlagi členov 34 in 36 PDEU ter člena 15(1) Uredbe 2017/1001.
71 Če mora torej nacionalno sodišče v izreku svojih odločb, s katerimi se ugodi tožbi zaradi kršitve znamke Evropske unije, na splošno določiti proizvode, ki predhodno niso bili dani na trg EGP s strani imetnika ali z njegovim soglasjem, bi morala tožena stranka v fazi izvršbe imeti na voljo vsa jamstva poštenega sojenja, da bi lahko učinkovito izpodbijala obstoj kršitve ali tveganja kršitve izključnih pravic imetnika znamke ter da bi nasprotovala zasegu kosov proizvodov, v zvezi s katerimi so bile izključne pravice imetnika izčrpane in ki so torej lahko v prostem obtoku v EGP.
72 V zvezi z okoliščino, ki jo je navedlo predložitveno sodišče, in sicer da družba AB brez dostopa do podatkovnih baz družbe Harman objektivno ne more dokazati, da so bili proizvodi, ki jih je kupila, dani na trg EGP s strani družbe Harman ali z njenim soglasjem, bi se lahko, kot je generalni pravobranilec navedel v točki 90 sklepnih predlogov, tudi v primeru, da ne bi bil dokazan obstoj izključne distribucije, izkazalo za potrebno, da organ, pristojen za izvršbo, ali glede na okoliščine primera sodišče, pristojno za odločanje o pravnih sredstvih zoper dejanja tega organa, prilagodita dokazno breme, če bi glede na posebne okoliščine, ki se nanašajo na trženje zadevnih proizvodov, ugotovila, da bi pravilo o dokaznem bremenu, na katero je opozorjeno v točki 50 te sodbe, imetniku lahko omogočalo, da pregradi nacionalne trge, s čimer bi se spodbujala ohranitev razlik v cenah med državami članicami.
73 Glede na vse zgornje preudarke je treba na postavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba člen 15(1) Uredbe 2017/1001 v povezavi s členom 36, drugi stavek, PDEU, členom 47 Listine in Direktivo 2004/48 razlagati tako, da ne nasprotuje sodni praksi, v skladu s katero je izrek odločbe, s katero se ugodi tožbi zaradi kršitve znamke Evropske unije, oblikovan tako, da je zaradi njegove splošne narave opredelitev, za katere proizvode se ta odločba uporablja, prepuščena organu, ki je pristojen za izvršbo navedene odločbe, če se v okviru postopka izvršbe toženi stranki omogoči, da izpodbija opredelitev proizvodov, na katere se ta postopek nanaša, ter lahko sodišče v skladu z določbami Direktive 2004/48 preuči in odloči, kateri proizvodi so bili dejansko dani na trg v EGP s strani imetnika znamke ali z njegovim soglasjem.
Stroški
74 Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (peti senat) razsodilo:
Člen 15(1) Uredbe (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2017 o blagovni znamki Evropske unije v povezavi s členom 36, drugi stavek, PDEU, členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah in Direktivo 2004/48/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine
je treba razlagati tako, da
ne nasprotuje sodni praksi, v skladu s katero je izrek odločbe, s katero se ugodi tožbi zaradi kršitve znamke Evropske unije, oblikovan tako, da je zaradi njegove splošne narave opredelitev, za katere proizvode se ta odločba uporablja, prepuščena organu, ki je pristojen za izvršbo navedene odločbe, če se v okviru postopka izvršbe toženi stranki omogoči, da izpodbija opredelitev proizvodov, na katere se ta postopek nanaša, ter lahko sodišče v skladu z določbami Direktive 2004/48 preuči in odloči, kateri proizvodi so bili dejansko dani na trg v Evropskem gospodarskem prostoru s strani imetnika znamke ali z njegovim soglasjem.
Podpisi