Language of document : ECLI:EU:C:2006:202

SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA

L. A. Geelhoeda,

predstavljeni 23. marca 2006(1)

Zadeva C-4/05

Hasan Güzeli

proti

Oberbürgermeister der Stadt Aachen

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Verwaltungsgericht Aachen (Nemčija))

„Razlaga člena 10(1) Sklepa št. 1/80 Pridružitvenega sveta EGS‑Turčija – Prepoved diskriminacije turških delavcev, vključenih v zakoniti trg dela, glede delovnih pogojev – Zavrnitev podaljšanja dovoljenja za prebivanje turškemu sezonskemu delavcu, ki ima časovno neomejeno delovno dovoljenje“





I –    Uvod

1.        V tej zadevi Verwaltungsgericht Aachen (Nemčija) postavlja tri vprašanja o razlagi Sklepa št. 1/80 Pridružitvenega sveta(2) (v nadaljevanju: Sklep št. 1/80). Predložitveno sodišče želi zlasti izvedeti, ali ima turški delavec, ki je vključen v zakoniti trg dela in ima časovno neomejeno delovno dovoljenje, pravico do podaljšanja dovoljenja za začasno bivanje na podlagi člena 10 Sklepa št. 1/80.

II – Pravni okvir

A –    Sporazum o pridružitvi

2.        V skladu s členom 2(1) Sporazuma o pridružitvi je njegov cilj spodbuditi trajno in uravnoteženo krepitev trgovinskih in gospodarskih odnosov med podpisnicama, vključno z zaposlovanjem delavcev, s postopnim uresničevanjem prostega gibanja delavcev (člen 12) ter z odpravljanjem omejitev pri svobodi ustanavljanja (člen 13) in pri svobodnem opravljanju storitev (člen 14), z namenom izboljšanja življenjskih razmer turškega ljudstva in olajšanja poznejšega pristopa Republike Turčije k Skupnosti (četrta uvodna izjava in člen 28).

3.        S tem namenom Sporazum o pridružitvi določa pripravljalno obdobje, da se Republiki Turčiji omogoči okrepitev gospodarstva s pomočjo Skupnosti (člen 3), prehodno obdobje, v katerem se postopno vzpostavita carinska unija in približevanje gospodarskih politik Republike Turčije in Skupnosti (člen 4), ter zaključno obdobje, ki temelji na carinski uniji in vključuje okrepljeno usklajevanje gospodarskih politik pogodbenic (člen 5).

4.        Člen 6 Sporazuma o pridružitvi določa:

„Zaradi zagotovitve uporabe in postopnega pridružitvenega sistema se pogodbenici sestajata v Pridružitvenem svetu, ki deluje v okviru pristojnosti, dodeljenih s Sporazumom.“ Zaradi uresničevanja ciljev Sporazuma in v primerih, predvidenih v njem, je Pridružitveni svet pooblaščen za sprejemanje sklepov (člen 22(1) tega sporazuma). Vsaka od obeh strank je obvezana sprejeti ukrepe, s katerimi izvaja sprejete sklepe.

5.        Člen 9 Sporazuma o pridružitvi določa:

„Pogodbenici se strinjata, da je za področje uporabe Sporazuma, ne glede na posebne določbe, ki se jih bo morebiti še sprejelo na podlagi člena 8, prepovedana vsaka diskriminacija iz razlogov državljanstva, ki je opredeljena z načelom iz člena 7 Pogodbe o ustanovitvi Skupnosti.“

6.        Člen 12 Sporazuma o pridružitvi določa:

„Pogodbenici se dogovorita, da se bosta upoštevali člene 48, 49 in 50 Pogodbe o ustanovitvi Skupnosti zaradi postopnega uresničevanja prostega gibanja delavcev med njima.“

7.        Dodatni protokol, ki je bil podpisan 23. novembra 1970 v Bruslju ter sprejet, odobren in potrjen v imenu Skupnosti z Uredbo Sveta (EGS) št. 2760/72 z dne 19. decembra 1972(3) (v nadaljevanju: Dodatni protokol), v členu 1 določa pogoje, podrobna pravila in časovni načrt za realizacijo prehodnega obdobja. Dodatni protokol je na podlagi svojega člena 62 del Sporazuma o pridružitvi.

8.        Ta dodatni protokol vsebuje naslov II, imenovan „Gibanje oseb in storitev“, katerega poglavje I je namenjeno delavcem.

9.        Člen 36 tega protokola opredeljuje roke za postopno vzpostavitev prostega gibanja delavcev med državami članicami Skupnosti in Turčijo v skladu z načeli iz člena 12 Sporazuma o pridružitvi in določa, da Pridružitveni svet v ta namen sprejme potrebna ustrezna pravila.

B –    Sklep št. 1/80

10.      Pridružitveni svet je 19. septembra 1980 sprejel Sklep št. 1/80. Ta sklep presenetljivo ni bil nikoli objavljen v Uradnem listu Evropskih skupnosti.(4) V tretji uvodni izjavi Sklepa št. 1/80 je navedeno, da na socialnem področju izboljšuje ureditev za delavce in njihove družinske člane v primerjavi z ureditvijo, uvedeno s Sklepom Pridružitvenega sveta št. 2/76 z dne 20. decembra 1976.

11.      Člen 6(1) in (2) Sklepa št. 1/80 določa:

„1. Razen v primerih, določenih s členom 7, ki ureja prosti dostop do zaposlitve članov njegove družine, ima turški delavec, ki je vključen v zakoniti trg dela države članice:

–        po enem letu, odkar je v tej državi članici zakonito zaposlen, pravico, da se mu podaljša delovno dovoljenje pri istem delodajalcu, če ima delovno mesto;

–        po preteku treh let, odkar je v tej državi članici zakonito zaposlen, in ob pogoju, da imajo delavci iz držav članic Skupnosti pri tem prednost, pravico, da sprejme ponujeno delovno mesto v enakovrstnem poklicu in pod običajnimi pogoji pri delodajalcu, ki ga sam izbere, in se registrira pri službah za zaposlovanje v tej državi članici;

–        po preteku štirih let, odkar je zakonito zaposlen, v tej državi članici pridobi pravico do prostega dostopa do zaposlitve po svoji izbiri.

2. Letni dopusti in odsotnosti zaradi materinstva, nesreč pri delu ali kratkotrajnih bolezni se vštevajo v čas zakonite zaposlitve. Obdobja neprostovoljne brezposelnosti, ki jih ustrezno potrdijo pristojni organi, in odsotnosti zaradi dolgotrajnih bolezni, ki niso vštete v obdobja zakonite zaposlitve, ne vplivajo na pravice, pridobljene na podlagi prejšnje zaposlitve.“

12.      Člen 10(1) Sklepa št. 1/80 določa:

„Države članice Skupnosti odobrijo turškim delavcem, vključenim v njihov zakoniti trg dela, določeno ureditev brez vsakršne diskriminacije na podlagi državljanstva v primerjavi z delavci Skupnosti, glede plače in drugih delovnih pogojev.“

C –    Nacionalna zakonodaja

13.      Člen 284(5) tretje knjige Sozialgesetzbuch (nemškega zakonika o socialni varnosti), kot se je uporabljal v Nemčiji do 31. decembra 2004, določa, da se lahko delovno dovoljenje izda le, če ima tujec dovoljenje za prebivanje na podlagi člena 5 Ausländergesetz (zakona o tujcih), razen če splošne upravne določbe ne določajo drugače in če opravljanje zaposlitve ni izključeno na podlagi določbe zakonodaje o tujcih.

III – Dejansko stanje

A –    Dejstva v sporu o glavni stvari

14.      Tožeča stranka v postopku v glavni stvari, turški državljan, je 13. septembra 1991 vstopil na ozemlje Zvezne republike Nemčije in večkrat, vendar neuspešno, vložil prošnjo, da se mu prizna status prosilca za azil.

15.      7. marca 1997 se je poročil z nemško državljanko in Oberbürgermeister der Stadt Aachen (župan mesta Aachen, v nadaljevanju: tožena stranka v postopku v glavni stvari) mu je 29. julija 1997 odobril dovoljenje za prebivanje, ki je sprva veljalo do 29. julija 1998. Arbeitsamt Aachen (zavod za zaposlovanje v mestu Aachen) mu je 31. julija 1997 izdal časovno neomejeno delovno dovoljenje za vse poklicne dejavnosti.

16.      Zakonca Güzeli sta od 8. julija 1998 živela ločeno, ločila pa sta leta 2002.

17.      Tožena stranka v postopku v glavni stvari je tožeči stranki v postopku v glavni stvari 6. januarja 1999 podaljšala dovoljenje za prebivanje, najprej do 6. decembra 1999, nato še enkrat do 9. oktobra 2001, z navedbo, da se je ta lahko sklicevala na pravice, ki izhajajo iz člena 6(1), prva alinea, Sklepa št. 1/80. Dovoljenje za prebivanje je imelo opombo: „Prepoved za delo kot samozaposlena oseba ali podobne dejavnosti kot zaposlena oseba. Dovoli se mu le poklicna dejavnost natakarja v Café Marmara v mestu Aachen“.

18.      Tožeča stranka v postopku v glavni stvari je 25. septembra 2001 vložila prošnjo za podaljšanje dovoljenja za prebivanje.

19.      H. Güzeli je bil z nekaj prekinitvami od 1. oktobra 1997 do 31. marca 2000 zaposlen kot natakar v baru Marmara v mestu Aachen. 10. aprila 2000 je začel delati za drugega delodajalca. Od 10. aprila 2000 do 14. decembra 2000 in od 1. marca 2001 do 30. novembra 2001 je H. Güzeli delal kot sezonski delavec pri podjetju Aachener Printen und Schokoladenfabrik Henry Lambertz GmbH & Co KG (v nadaljevanju: podjetje Lambertz) v mestu Aachen. Med temi zaposlitvenimi obdobji je prejel prejemke zavoda za zaposlovanje v mestu Aachen.

20.      Tožeči stranki v postopku v glavni stvari je bilo 27. junija 2002 naloženo plačilo globe v višini 45 dnevnih pavšalnih zneskov, z obrazložitvijo, da je bila njegova zaposlitev v podjetju Lambertz v nasprotju s pogoji, ki so bili določeni ob izdaji njegovega dovoljenja za prebivanje.

21.      Prošnja H. Güzelija za podaljšanje dovoljenja za prebivanje je bila zavrnjena 2. januarja 2003. Tožeča stranka v postopku v glavni stvari je 21. januarja 2003 vložila ugovor in trdila, da bi bilo v njenem primeru mogoče podaljšati dovoljenje za prebivanje, ki ne bi bilo odvisno od poroke.

22.      Tožeča stranka v postopku v glavni stvari je 21. marca 2003 pri Verwaltungsgericht Aachen vložila predlog za ugotovitev, da ima njen ugovor odložilni učinek. To sodišče je njenemu predlogu ugodilo s sklepom z dne 14. julija 2003. Ko je Oberverwaltungsgericht für das Land Nordrhein‑Westfalen odločalo o pritožbi, ki jo je vložila tožena stranka v postopku v glavni stvari, je zavrnilo predlog za odložitev izvršbe. Bezirksregierung Köln (lokalni upravni organ v Kölnu) je ugovor tožeče stranke v postopku v glavni stvari zavrnilo z odločbo z dne 20. julija 2004.

23.      H. Güzeli je 9. avgusta 2004 vložil tožbo pri Verwaltungsgericht Aachen, ki je v okviru presoje te zadeve s sklepom z dne 29. decembra 2004 Sodišču predložilo tri vprašanja za predhodno odločanje.

B –    Vprašanja za predhodno odločanje

24.      Predložitveno sodišče je 29. decembra 2004 prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

„1.      Ali prepoved diskriminacije, ki izhaja iz člena 10(1) Sklepa št. 1/80, državi članici prepoveduje, da zavrne podaljšanje dovoljenja za prebivanje turškega delavca, ki je v položaju, v kakršnem je tožeča stranka v postopku v glavni stvari, in ki je bil takrat, ko mu je poteklo prvotno izdano nacionalno dovoljenje za prebivanje, vključen v zakoniti trg dela države članice in imel neomejeno pravico do zaposlitve?

Ali je v zvezi s tem pomembno, da je bilo v skladu z nacionalnim pravom delovno dovoljenje turškemu delavcu:

–        izdano brez časovnih omejitev,

–        v skladu z nacionalnim pravom izdano v odvisnosti od nadaljnjega obstoja prvotno izdanega dovoljenja za prebivanje, ki pa ne preneha samodejno s potekom veljavnosti dovoljenja za prebivanje, temveč velja tako dolgo, dokler tuji državljan nima več pravice niti do začasnega prebivanja v državi članici?

2.      Ali je državi članici v smislu člena 10(1) Sklepa št. 1/80 dovoljeno, da turškemu delavcu zavrne izdajo dovoljenja za prebivanje, če po poteku veljavnosti nazadnje izdanega dovoljenja za prebivanje dela kot sezonski delavec oziroma je v obdobju med zaposlitvama brezposeln?

3.      Ali ima sprememba nacionalnih pravnih predpisov na področju izdaje delovnih dovoljenj, izvedena po poteku prvotno izdanega dovoljenja za prebivanje, vpliv na prepoved, ki izhaja iz člena 10 Sklepa št. 1/80, da se prepove nadaljnje bivanje?“

C –    Stališče predložitvenega sodišča

25.      Predložitveno sodišče v obrazložitvi vprašanj za predhodno odločanje opozarja, da se tožeča stranka ne more sklicevati na člen 6 Sklepa št. 1/80 za podaljšanje dovoljenja za prebivanje, ker v zadevnem primeru niso izpolnjeni pogoji iz te določbe. Taka pravica pa bi, nasprotno, lahko izhajala iz člena 10(1) Sklepa št. 1/80. Predložitveno sodišče se pri sklepanju opira na sodbo Eddline El‑Yassini(5), v kateri Sodišče odgovarja na vprašanja o učinkih in razlagi člena 40, prvi odstavek, Sporazuma o sodelovanju med Evropsko gospodarsko skupnostjo in Kraljevino Maroko, podpisanega v Rabatu 27. aprila 1976, ki je bil v imenu Skupnosti potrjen z Uredbo Sveta (EGS) št. 2211/78 z dne 26. septembra 1978 (UL L 264, str. 1, v nadaljevanju: Sporazum EGS‑Maroko).

26.      Po mnenju predložitvenega sodišča bi bilo mogoče razlago člena 40 Sporazuma EGS-Maroko, ki jo je dalo Sodišče, uporabiti tudi v zvezi s členom 10 Sklepa št. 1/80. Ker je besedilo teh določb skoraj enako, bi namreč morale imeti podoben namen.(6) Obe določbi državam članicam prepovedujeta, da bi na podlagi državljanstva diskriminirale turške oziroma maroške delavce migrante, vključene v njihov zakoniti trg dela, glede plače in drugih delovnih pogojev. Glede na skladnost ustreznih izrazov v obeh določbah bi bila ekstrapolacija te sodbe samoumevna.

27.      V skladu z razlago, ki jo Sodišče daje členu 40 Sporazuma EGS‑Maroko v zgoraj navedeni sodbi Eddline El‑Yassini, bi člen 10 Sklepa št. 1/80 tožeči stranki dal pravico do podaljšanja dovoljenja za prebivanje, če je bilo izdano za obdobje, krajše od trajanja pravice do dejanskega opravljanja poklicne dejavnosti, ki so jo podelili nacionalni organi, ko so na predpisan način izdali delovno dovoljenje.

D –    Postopek pred Sodiščem

28.      V tej zadevi so pisna stališča predložile tožeča stranka v postopku v glavni stvari, nemška in slovaška vlada ter Komisija Evropskih skupnosti. Tožeča stranka v postopku v glavni stvari, nemška vlada in Komisija so na obravnavi 12. januarja 2006 ustno predstavile svoja stališča. Tožeča stranka in Komisija najprej izpodbijata ugotovitev predložitvenega sodišča, da naj H. Güzeli ne bi izpolnjeval pogojev iz člena 6 Sklepa št. 1/80 za podaljšanje dovoljenja za prebivanje. Podredno, tožeča stranka v postopku v glavni stvari, slovaška vlada in Komisija menijo, da člen 10 Sklepa št. 1/80 lahko vzpostavi pravico do podaljšanja dovoljenja za prebivanje. Nasprotno pa nemška vlada meni, da taka pravica ne more izhajati iz člena 10 Sklepa št. 1/80.

IV – Pravno stanje

A –    Uvodna ugotovitev

29.      Kot sem že navedel, sta v pisnem postopku tožeča stranka v postopku v glavni stvari in Komisija izpodbijali stališče predložitvenega sodišča, da H. Güzeli ni izpolnjeval pogojev iz člena 6 Sklepa št. 1/80. V skladu s to določbo se lahko turški delavci migranti glede na trajanje zakonite zaposlitve sklicujejo na natančno opredeljene pravice, katerih namen je postopno vključevanje teh delavcev v trg dela države gostiteljice.

30.      Člen 6 in 10 Sklepa št. 1/80 turškim delavcem migrantom podeljujeta nekatere pravice na trgu dela, če v državi članici zakonito prebivajo in delajo. Ti določbi se dopolnjujeta. Člen 6 daje turškemu delavcu pod določenimi pogoji pravico do podaljšanja delovnega dovoljenja, člen 10 pa določa, da turški delavci na delu ne morejo biti diskriminirani glede plače in drugih delovnih pogojev.

31.      Pred natančnejšo analizo člena 10 Sklepa št. 1/80 se je treba vprašati, ali je mogoče, da se tožeča stranka v postopku v glavni stvari pri sklicevanju na določene pravice na trgu dela opre na člen 6 tega sklepa.

B –    Člen 6 Sklepa št. 1/80

32.      Tožeča stranka v postopku v glavni stvari trdi, da ji člen 6(1), tretja alinea, Sklepa št. 1/80 daje pravico do prostega dostopa do vsake zaposlitve po njeni izbiri, ker vsota njenih prejšnjih obdobij zaposlitve presega štiri leta.

33.      Komisija trdi, da je bila tožeča stranka v postopku v glavni stvari od 10. aprila 2000 do poteka dovoljenja za prebivanje, tj. do 9. oktobra 2001, zakonito zaposlena pri podjetju Lambertz v smislu člena 6(1), prva alinea, Sklepa št. 1/80, zato lahko uveljavlja pravice iz te določbe, ker izpolnjuje vse pogoje iz tega člena.

34.      Najprej je treba opozoriti, da Sklep št. 1/80 ne posega v pristojnost držav članic, da uredijo tako vstop turških državljanov na svoje ozemlje kot tudi pogoje njihove prve zaposlitve.(7) Pravico do vstopa, dela in bivanja ureja nacionalno pravo, tako da imajo države članice možnost izbire pri pridobivanju turških delavcev, ki lahko zapolnijo pomanjkanje delovne sile na njihovem trgu.

35.      Turški delavec pridobi pravice na podlagi Sklepa št. 1/80 šele po enem letu neprekinjenega dela na ozemlju države članice. Dodelitev pravic na trgu dela ureja člen 6 Sklepa št. 1/80. Turški delavec, ki izpolnjuje pogoje iz člena 6(1), prva, druga ali tretja alinea, se lahko za podaljšanje delovnega dovoljenja in dovoljenja za prebivanje neposredno sklicuje na te določbe.(8)

36.      Turški migranti morajo izpolniti tri pogoje, da lahko uveljavljajo pravice na podlagi člena 6(1) Sklepa št. 1/80. Prvič, turški državljan mora biti „delavec“. Nato mora biti vključen v „zakoniti trg dela države članice“. Nazadnje, zakonito zaposlitev mora opravljati v enem obdobju od treh določenih obdobij, ki podeljujejo določene pravice za nadaljevanje dejavnosti.

37.      V zvezi s temi obdobji člen 6(1), prva alinea, Sklepa št. 1/80 določa, da je turški delavec po enem letu zakonite zaposlitve upravičen do podaljšanja njegovega delovnega dovoljenja pri istem delodajalcu. Po preteku treh let, odkar je v tej državi članici zakonito zaposlen, in ob pogoju, da imajo delavci iz držav članic Skupnosti pri tem prednost, ima pravico, da sprejme ponujeno delovno mesto v enakovrstnem poklicu (druga alinea). Po preteku štirih let, odkar je zakonito zaposlen, v tej državi članici pridobi pravico iskati zaposlitev in imeti neomejen dostop do katere koli zaposlitve po prosti izbiri (tretja alinea).(9)

38.      Turški delavec, ki še ni izpolnil pogojev iz člena 6(1), tretja alinea, Sklepa št. 1/80, mora biti zakonito zaposlen eno leto, dve leti in štiri leta. Načeloma se te zakonite zaposlitve ne sme prekiniti.(10) Člen 6(2) Sklepa št. 1/80 navaja določeno število upravičenih razlogov za prekinitev zaposlitve.

39.      Člen 6(2) Sklepa št. 1/80 razlikuje dve kategoriji prekinitev, ki imata različne posledice. Prva kategorija zadeva položaje, v katerih delavec obdrži zaposlitev v podjetju. Ta obdobja se vštevajo v čas zakonite zaposlitve. Druga kategorija se nanaša na položaje, v katerih delavec ni več zaposlen, ne da bi bilo to po njegovi krivdi, vendar tudi, ne da bi vedel, kdaj bo spet začel opravljati dejavnost. Te prekinitve zaposlitve niso vštete v obdobja zakonite zaposlitve, vendar delavca ne izključijo iz zakonitega trga dela. V takem primeru delavec ohrani pravice do dostopa do zaposlitve, pridobljene na podlagi obdobij zaposlitve, preden je moral proti svoji volji zapustiti trg dela.

40.      Iz elementov, ki jih je predložitveno sodišče predložilo Sodišču, izhaja, da se H. Güzeli ne more sklicevati na pravice na podlagi člena 6(1), druga alinea, Sklepa št. 1/80. Aprila 2000 je namreč zamenjal delodajalca in torej ni bil tri leta zaposlen pri istem delodajalcu. V skladu s tem členom 6(1), druga alinea, lahko turški delavec šele po treh letih zakonite zaposlitve v zadevni državi članici pridobi možnost do zaposlitve pri drugem delodajalcu, če ta opravlja enakovrstno dejavnost in če spoštuje pogoj, da imajo delavci iz držav članic Skupnosti pri tem prednost.(11)

41.      Zadevni turški delavec na dan, ko mu je poteklo dovoljenje za prebivanje, tudi ni izpolnjeval pogojev iz člena 6(1), prva alinea, Sklepa št. 1/80. Čeprav je prekinitev poklicne dejavnosti H. Güzelija mogoče razlagati kot upravičen razlog za prekinitev obdobij zaposlitve v smislu člena 6(2), drugi stavek, tega sklepa, H. Güzeli ni pridobil pravic, ki se pridobijo na podlagi prejšnjih zakonito dopolnjenih obdobij zaposlitve.

42.      Glede na navedeno tožeča stranka v postopku v glavni stvari ne izpolnjuje pogojev iz člena 6(1), prva, druga ali tretja alinea, Sklepa št. 1/80 za podaljšanje dovoljenja za prebivanje.

43.      Zdaj se postavlja vprašanje, ali je mogoče zavrnitev podaljšanja dovoljenja za prebivanje turškemu delavcu, ki je vključen v zakoniti trg dela države članice, ne more vzpostaviti nobene pravice na podlagi člena 6 Sklepa št. 1/80 in ima časovno neomejeno delovno dovoljenje, šteti za diskriminacijo na podlagi državljanstva v smislu člena 10 tega sklepa.

C –    Člen 10 Sklepa št. 1/80

44.      Nacionalno sodišče želi s tremi vprašanji za predhodno odločanje, ki se lahko obravnavajo skupaj, pravzaprav izvedeti, ali se lahko turški državljan, ki je zakonito zaposlen v državi članici in v njej prosi za podaljšanje dovoljenja za prebivanje, sklicuje na prepoved diskriminacij iz člena 10 Sklepa št. 1/80.

45.      Člen 10(1) Sklepa št. 1/80 prepoveduje vsakršno diskriminacijo na podlagi državljanstva med delavci Skupnosti in turškimi državljani, vključenimi v zakoniti trg dela v državi gostiteljici.

46.      Tožeča stranka v postopku v glavni stvari, slovaška vlada in Komisija podredno trdijo, da je treba člen 10(1) Sklepa št. 1/80 razlagati tako, da vzpostavlja pravico do podaljšanja dovoljenja za prebivanje. Taka razlaga naj bi se opirala na podobno določbo iz člena 40, prvi odstavek, Sporazuma EGS‑Maroko, ki ima enak namen kot člen 10 Sklepa št. 1/80. V ta namen navajajo razlago člena 40, prvi odstavek, tega sporazuma, ki jo je dalo Sodišče v sodbi Eddline El‑Yassini(12).

47.      V tej zadevi je spor pred nacionalnim sodiščem zadeval maroškega državljana, ki je želel delati v zadevni državi članici še po poteku dovoljenja za prebivanje. Sodišče je odločilo, da država članica ne more zavrniti podaljšanja dovoljenja za prebivanje, če:

„64. […] bi država članica gostiteljica odobrila maroškemu delavcu migrantu natančno določene pravice na ravni zaposlitve, ki bi bile širše od tistih, ki mu jih je podelila ista država glede prebivanja.

65     Tak primer bi bil, če bi zadevna država članica zadevni osebi izdala dovoljenje za prebivanje za obdobje, krajše od trajanja delovnega dovoljenja, in če bi nato pred potekom delovnega dovoljenja nasprotovala podaljšanju dovoljenja za prebivanje, ne da bi to nasprotovanje utemeljila z varstvom legitimnega nacionalnega interesa, kot so javni red, javna varnost in javno zdravje.“(13)

48.      Nemška vlada meni, da zavrnitve podaljšanja dovoljenja za prebivanje H. Güzeliju ni mogoče šteti za diskriminacijo na podlagi državljanstva v zvezi z delovnimi pogoji v smislu člena 10(1) Sklepa št. 1/80. Po njenem mnenju se prepoved kakršne koli diskriminacije na podlagi državljanstva iz te določbe nanaša samo na zaposlitev turškega državljana v državi gostiteljici. Ta določba daje turškemu državljanu pravico do enakega obravnavanja pri plači in delovnih pogojih, dokler ima dovoljenje za prebivanje v državi gostiteljici.

49.      Nemška vlada trdi, da člena 10 Sklepa št. 1/80 ni mogoče razlagati v tem smislu, da turškemu delavcu daje pravico do podaljšanja dovoljenja za prebivanje, čeprav ima časovno neomejeno delovno dovoljenje. Namen tega člena ni ščititi pravice turških državljanov na področju zaposlitve, ker so te pravice v celoti urejene s členom 6 tega sklepa.

50.      Postavlja se vprašanje, ali je mogoče zavrnitev podaljšanja dovoljenja prebivanje turškemu delavcu, ki je vključen v zakoniti trg države članice in ima časovno neomejeno delovno dovoljenje, šteti za diskriminacijo na podlagi državljanstva glede delovnih pogojev.

51.      Za odgovor na tako postavljeno vprašanje se je treba vrniti k besedilu člena 10 in splošni logiki Sklepa št. 1/80.

52.      Če razlagamo dobesedno, načelo enakosti med turškimi delavci migranti, zaposlenimi na ozemlju države članice, in delavci Skupnosti iz člena 10 Sklepa št. 1/80 zadeva samo plačo in druge delovne pogoje. Zato besedilo te določbe, ko gre za prepoved diskriminacij, ne omogoča tako široke razlage, da bi se bilo mogoče nanjo sklicevati zoper zavrnitev podaljšanja dovoljenja za prebivanje.

53.      Z vidika splošne logike Sklepa št. 1/80 je treba opozoriti, da v nasprotju s Sporazumom EGS-Maroko ta sklep poleg prepovedi diskriminacij vsebuje izrecno določbo, ki zadeva delovne pogoje. Turški delavec se lahko neposredno sklicuje na člen 6(1), prva, druga ali tretja alinea, Sklepa št. 1/80 za podaljšanje delovnega dovoljenja in tudi dovoljenja za prebivanje, kajti pravica do bivanja je nujna za zaposlitev in dostop do nje.(14)

54.      Zato se v tem primeru uporablja ta določba in ne člen 10 tega sklepa. Okoliščina, da turški delavec ne izpolnjuje pogojev iz člena 6 tega sklepa, ne more pomeniti, da ima ta delavec pravico sklicevati se na načelo prepovedi diskriminacije na podlagi državljanstva glede delovnih pogojev, da bi vendarle pridobil pravico do podaljšanja dovoljenja za prebivanje, ne da bi to ogrozilo funkcijo tega člena 6.

55.      Glede na razliko v splošni logiki obeh sporazumov člena 10 Sklepa št. 1/80 ni primerno razlagati po analogiji s členom 40, prvi odstavek, Sporazuma EGS‑Maroko. Ta sporazum ne vsebuje nobene določbe, ki bi se ujemala ali bi bila podobna členu 6 Sklepa št. 1/80, ki turškim delavcem omogoča, da glede na trajanje zakonite zaposlitve uveljavljajo določene pravice, katerih namen je postopno vključevanje teh delavcev v trg dela v državi gostiteljici.

56.      Iz navedenega izhaja, da zavrnitve podaljšanja dovoljenja za prebivanje turškemu delavcu, ki je vključen v zakoniti trg dela države članice in ima časovno neomejeno delovno dovoljenje, ni mogoče šteti za diskriminacijo na podlagi državljanstva glede delovnih pogojev.

V –    Predlog

57.      Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je postavilo Verwaltungsgericht Aachen, odgovori:

Člen 10(1) Sklepa št. 1/80 z dne 19. septembra 1980 o razvoju pridružitve, ki ga je sprejel Pridružitveni svet, ustanovljen s Sporazumom o pridružitvi med Evropsko gospodarsko skupnostjo in Turčijo, je treba razlagati tako, da zavrnitev podaljšanja dovoljenja za prebivanje turškemu delavcu, ki je vključen v zakoniti trg dela države članice in ima časovno neomejeno delovno dovoljenje, ne more biti diskriminacija na podlagi državljanstva glede delovnih pogojev.


1 – Jezik izvirnika: nizozemščina.


2 – Sklep z dne 19. septembra 1980 o razvoju pridružitve. Pridružitveni svet je bil ustanovljen s sporazumom o pridružitvi med Evropsko gospodarsko skupnostjo in Turčijo, ki so ga Republika Turčija na eni strani in države članice EGS in Skupnost na drugi strani podpisale v Ankari 12. septembra 1963 in ki je bil sprejet, odobren in potrjen v imenu Skupnosti s Sklepom Sveta 64/732/EGS z dne 23. decembra 1963 (UL 1964, 217, str. 3685, v nadaljevanju: Sporazum o pridružitvi).


3 – UL L 293, str. 1.


4 – Sodišče zaradi te prvotne kršitve ni nikdar izpodbijalo materialnega pravnega učinka tega sklepa.


5 – Sodba z dne 2. marca 1999 (C-416/96, Recueil, str. I-1209, točka 27).


6 – Člen 40, ki je v poglavju III tega sporazuma in se nanaša na sodelovanje na področju delovne sile, določa:


„Vsaka država članica delavce z maroškim državljanstvom, zaposlene na njenem ozemlju, v primerjavi s svojimi lastnimi državljani glede delovnih pogojev in plačila obravnava brez diskriminacije na podlagi državljanstva […]“


7 – Sodbe z dne 16. decembra 1992 v zadevi Kus (C-237/91, Recueil, str. I-6781, točka 25); z dne 30. septembra 1997 v zadevi Günaydin (C-36/96, Recueil, str. I-5143, točka 23) in z dne 30. septembra 1997 v zadevi Ertanir (C-98/96, Recueil, str. I-5179, točka 23).


8 – Med drugim glej sodbo z dne 20. septembra 1990 v zadevi Sevince (C‑192/89, Recueil, str. I‑3461, točki 29 in 31) in v opombi 7 navedeno sodbo Kus, točka 33.


9 – Glej sodbe z dne 5. oktobra 1994 v zadevi Eroglu (C-355/93, Recueil, str. I-5113, točka 12); z dne 23. januarja 1997 v zadevi Tetik (C-171/95, Recueil, str. I-329, točka 26) in z dne 10. februarja 2000 v zadevi Nazli (C-340/97, Recueil, str. I-957, točka 27).


10 – Sodba z dne 7. julija 2005 v zadevi Dogan (C-383/03, ZOdl., str. I-6237, točka 18).


11 – Sodba z dne 29. maja 1997 v zadevi Eker (C-386/95, Recueil, str. I-2697, točka 23).


12 – Navedena v opombi 5.


13 – Sodba Eddline El‑Yassini, navedena v opombi 5.


14 – V opombi 7 navedena sodba Kus, točka 33.