SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (šesti senat)
z dne 22. septembra 2016(*)
„Znamka EU – Postopek za ugotovitev ničnosti – Figurativna znamka EU SUN CALI – Prejšnja nacionalna figurativna znamka CaLi co – Relativni razlog za zavrnitev – Verjetnost zmede – Člena 8(1)(b) in 53(1)(a) Uredbe (ES) št. 207/2009 – Zastopanje pred odborom za pritožbe – Resnično in dejansko industrijsko ali trgovsko podjetje v Uniji – Ekonomsko povezane pravne osebe – Člen 92(3) Uredbe št. 207/2009“
V zadevi T‑512/15,
Sun Cali, Inc. s sedežem v Denverju, Kolorado (Združene države), ki jo zastopa C. Thomas, odvetnik,
tožeča stranka,
proti
Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO), ki ga zastopa E. Zaera Cuadrado, agentka,
tožena stranka,
druga stranka v postopku pred odborom za pritožbe pri EUIPO je bila
Abercrombie & Fitch Europe SA s sedežem v Mendrisiu (Švica),
zaradi tožbe zoper odločbo petega odbora za pritožbe pri EUIPO z dne 3. junija 2015 (združeni zadevi R 1260/2014-5 in R 1281/2014-5) v zvezi s postopkom za ugotovitev ničnosti med družbama Abercrombie & Fitch Europe in Sun Cali,
SPLOŠNO SODIŠČE (šesti senat),
v sestavi med posvetovanjem S. Frimodt Nielsen, predsednik, A. M. Collins in V. Valančius (poročevalec), sodnika,
sodni tajnik: E. Coulon,
na podlagi tožbe, vložene v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 4. septembra 2015,
na podlagi odgovora na tožbo, vloženega v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 25. novembra 2015,
na podlagi tega, da glavni stranki v roku treh tednov od vročitve obvestila o koncu pisnega dela postopka nista vložili predloga, naj se opravi obravnava, in na podlagi sklepa Splošnega sodišča v skladu s členom 106(3) Poslovnika, da bo o tožbi odločilo brez ustnega dela postopka,
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje
1 Tožeča stranka, družba Sun Cali, Inc., je 20. novembra 2006 na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 40/94 z dne 20. decembra 1993 o znamki Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 1, str. 146), kakor je bila spremenjena (nadomeščena z Uredbo Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Evropske unije (UL 2009, L 78, str. 1)) pri Uradu Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO) vložila zahtevo za registracijo znamke EU.
2 Znamka, za katero je bila zahtevana registracija, je ta figurativni znak:
3 Proizvodi in storitve, za katere se je zahtevala registracija, spadajo v razrede 18, 25, 35 in 45 v smislu Nicejskega aranžmaja o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk z dne 15. junija 1957, kakor je bil revidiran in spremenjen, in za vsak posamezen razred ustrezajo temu opisu:
– razred 18: „ročne torbice“;
– razred 25: „oblačila za ženske, in sicer spodnje perilo, modrčki, ženske spodnje hlače, životci, kombineže, spalne srajce, kopalni plašči, ženske spodnje majice, halje, majice s kratkimi rokavi, bluze, puloverji, denim kavbojke, ženski kostimi, jakne, krila, kopalke, obleke za na plažo, oblačila za zaščito pred soncem in pelerine; oblačila za moške; oblačila za otroke; obutev“;
– razred 35: „storitve maloprodajne trgovine, ki ima naprodaj oblačila, obutev in ročne torbice;“
– razred 45: „storitve modnega svetovanja; storitve upravljanja garderobe; storitve stilskega svetovanja; storitve osebnega nakupovanja za druge“.
4 Prijava znamke EU je bila objavljena v Biltenu znamk Skupnosti št. 20/2007 z dne 21. maja 2007.
5 Figurativni znak SkyTec je bil 21. novembra 2007 registriran kot znamka EU pod številko 5482369.
6 Družba Abercrombie & Fitch Europe SA je 16. oktobra 2012 vložila zahtevo za ugotovitev ničnosti figurativne znamke tožeče stranke za vse proizvode in storitve, za katere je bila registrirana.
7 Razlogi za ugotovitev ničnosti, na katere se je sklicevala v utemeljitev navedene zahteve, so temeljili na relativnih razlogih za ničnost iz člena 53(1)(a) Uredbe št. 207/2009 v povezavi s členom 8(1)(b) navedene uredbe.
8 Zahteva za ugotovitev ničnosti je temeljila na tej prejšnji italijanski figurativni znamki, ki je bila registrirana 7. aprila 2008 in je označevala vse proizvode iz razreda 25:
9 Oddelek za izbris je z odločbo z dne 17. marca 2014 delno ugodil zahtevi za ugotovitev ničnosti in ugotovil ničnost sporne znamke glede proizvodov iz razredov 18 in 25, pri čemer je štel, da glede na ujemanje elementa „cali“, ki je prevladujoči element prejšnje znamke, pri proizvodih iz navedenih razredov obstaja verjetnost zmede glede prejšnje znamke in sporne znamke. Po drugi strani je oddelek za izbris zavrnil zahtevo za ugotovitev ničnosti sporne znamke glede storitev iz razredov 35 in 45, saj je štel, da med navedenimi storitvami in proizvodi iz razreda 25 ni nikakršne podobnosti.
10 Tožeča stranka in družba Abercrombie & Fitch Europe sta 14. maja 2014 oziroma 16. maja 2014 na podlagi členov od 58 do 64 Uredbe št. 207/2009 pri EUIPO zoper odločbo oddelka za izbris vložili pritožbi.
11 Peti odbor za pritožbe pri EUIPO je z odločbo z dne 3. junija 2015 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) po eni strani zavrgel pritožbo tožeče stranke, saj je štel, da stranka ni ustrezno zastopana v smislu člena 92(2) Uredbe št. 207/2009, po drugi pa je delno ugodil pritožbi družbe Abercrombie & Fitch Europe in ugotovil ničnost sporne znamke tudi glede storitev iz razreda 35. V zvezi s tem je menil, da glede na podobnost med navedenimi storitvami in proizvodi iz razreda 25 obstaja verjetnost zmede glede prejšnje znamke in sporne znamke.
Predlogi strank
12 Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– izpodbijano odločbo razveljavi;
– EUIPO naloži plačilo stroškov.
13 EUIPO Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrne;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Pravo
1. Dokumenti, ki so bili prvič predloženi pred Splošnim sodiščem
14 Tožeča stranka je v prilogi k tožbi priložila številne dokumente v podporo sklepu, da je bila v postopku pred odborom za pritožbe ustrezno zastopana, in v potrditev njene trditve, da bi bilo mogoče prejšnjo znamko dojemati kot različico italijanskega izraza „calcio“. Gre zlasti za priloge 3 in od 18 do 22.
15 EUIPO trdi, da je treba te dokumente razglasiti za nedopustne, saj niso bili predloženi v postopkih pred njim.
16 Spomniti je treba, da je namen tožb pred Splošnim sodiščem nadzor zakonitosti odločb odborov za pritožbe pri EUIPO v smislu člena 65 Uredbe št. 207/2009. Kot določa člen 65(2) Uredbe št. 207/2009, lahko Splošno sodišče razveljavi ali spremeni odločbo odbora za pritožbe pri EUIPO le „zaradi kršitve pravil o pristojnosti, kršitve bistvenih določb postopka, kršitve Pogodbe, te uredbe ali katerega koli pravnega pravila v zvezi z njihovo uporabo ali zaradi zlorabe pooblastil“. Iz te določbe je razvidno, da lahko Splošno sodišče razveljavi ali spremeni odločbo, ki je predmet tožbe, le če je v trenutku njenega sprejetja obstajal eden ali več razlogov za njeno razveljavitev ali spremembo. Splošno sodišče pa ne more razveljaviti ali spremeniti navedene odločbe iz razlogov, ki se pojavijo po njenem sprejetju (glej sodbo z dne 13. marca 2007, UUNT/Kaul, C‑29/05 P, EU:C:2007:162, točka 53 in navedena sodna praksa). Iz navedene določbe tudi izhaja, da dejstev, na katere se stranke niso sklicevale pred organi EUIPO, ni več mogoče predložiti v fazi tožbe, vložene pri Splošnem sodišču. Splošno sodišče je namreč pozvano, da presodi zakonitost odločbe odbora za pritožbe in s tem nadzoruje njegovo uporabo prava Evropske unije, zlasti glede dejstev, ki so bila predložena navedenemu odboru, vendar pa ne sme izvesti takega nadzora s tem, da upošteva dejstva, ki so mu bila na novo predložena (glej po analogiji sodbo z dne 13. marca 2007, UUNT/Kaul, C‑29/05 P, EU:C:2007:162, točka 54). Zato naloga Splošnega sodišča ni ponovna presoja dejanskih okoliščin ob upoštevanju dokazov, ki so bili prvič predloženi pred njim (glej v tem smislu sodbo z dne 24. novembra 2005, Sadas/UUNT – LTJ Diffusion (ARTHUR ET FELICIE), T‑346/04, EU:T:2005:420, točka 19 in navedena sodna praksa).
17 V obravnavani zadevi dokumentov, navedenih zgoraj v točki 14 – ker so bili prvič predloženi pred Splošnim sodiščem – ni mogoče upoštevati pri nadzoru nad zakonitostjo izpodbijane odločbe in jih je zato treba zavrniti.
2. Utemeljenost
18 Tožeča stranka v podporo tožbi navaja dva tožbena razloga, in sicer, prvič, kršitev člena 92(3) Uredbe št. 207/2009, in drugič, kršitev člena 8(1)(b) iste uredbe.
Prvi tožbeni razlog: kršitev člena 92(3) Uredbe št. 207/2009
19 Tožeča stranka v okviru prvega tožbenega razloga po eni strani trdi, da je bila v skladu s členom 92(3), prvi stavek, Uredbe št. 207/2009 upravičena do tega, da jo pred EUIPO zastopa eden od zaposlenih v njeni podružnici v Nemčiji, ker je bila ta družba v smislu te določbe resnično in dejansko trgovsko podjetje v Uniji. Po drugi strani trdi, da bi jo lahko – ob predpostavki, da ta podružnica ne bi bila priznana kot resnično in dejansko trgovsko podjetje, ki ji pripada, v Uniji – pred EUIPO v skladu s členom 92(3), drugi stavek, Uredbe št. 207/2009 še vedno zastopal eden od zaposlenih v tem podjetju, ker je to z njo ekonomsko povezano. Iz tega izhaja, da bi moral odbor za pritožbe njeno pritožbo vsekakor razglasiti za dopustno.
20 EIUPO izpodbija trditve tožeče stranke.
21 Na podlagi člena 92(3) Uredbe št. 207/2009 lahko fizične ali pravne osebe, ki imajo stalno prebivališče ali sedež oziroma resnično in dejansko industrijsko ali trgovsko podjetje v Uniji, pred EUIPO zastopa zaposleni. Zaposleni pri taki pravni osebi lahko zastopa tudi druge pravne osebe, ki so ekonomsko povezane s prvo pravno osebo, tudi če te druge pravne osebe nimajo sedeža ali resničnega in dejanskega industrijskega ali trgovskega podjetja v Uniji.
22 Na podlagi člena 93(1) Uredbe št. 207/2009 lahko fizične ali pravne osebe pred EUIPO zastopajo le odvetnik, ki je pooblaščen za zastopanje na ozemlju ene od držav članic in s sedežem v Uniji, če je v isti državi pooblaščen, da deluje kot zastopnik pri zadevah v zvezi z znamkami, ali poklicni zastopniki, katerih imena so na seznamu, ki ga v ta namen vodi EUIPO.
23 Prvič, ni sporno, da je tožeča stranka, ki je imetnica sporne znamke, pravna oseba zasebnega prava s sedežem v Denverju, Kolorado (Združene države), in da jo je pred odborom za pritožbe zastopala fizična oseba, ki se je, kot je razvidno iz dokumentacije v spisu, po eni strani predstavila kot njen generalni direktor in po drugi kot zaposleni v trgovskem podjetju v Münchnu (Nemčija), ki je domnevno v lasti tožeče stranke.
24 Drugič, iz dokumentacije v spisu je razvidno, da je EUIPO z dopisom z dne 3. marca 2015 pozval tožečo stranko, naj v okviru postopka pred odborom za pritožbe imenuje poklicnega zastopnika v smislu člena 93(1) Uredbe št. 207/2009. EUIPO je v tem dopisu tožeči stranki predstavil svoje resne dvome glede možnosti, da jo na podlagi določb člena 92(3) iste uredbe zastopa zaposleni. Tožeča stranka je v dopisu z dne 23. aprila 2015 v odgovor zgolj zatrdila, da jo lahko, ker ima v Münchnu trgovsko podjetje, glede na člen 92(3) Uredbe št. 207/2009 zastopa eden od zaposlenih v tem podjetju. Kljub dvomom, ki jih je izrazil EUIPO, odgovoru ni priložila nobenega dokaza v podporo svojim trditvam in se je zgolj sklicevala na smernice EUIPO.
25 Tretjič, iz dokumentacije v spisu je razvidno tudi, da je druga stranka v postopku pred odborom za pritožbe, družba Abercrombie & Fitch Europe, v stališčih, predloženih v odgovor na pritožbo tožeče stranke pred odborom za pritožbe, navajala, da slednja pred odborom za pritožbe ni ustrezno zastopana, in to zlasti zato, ker v Nemčiji nima resničnega in dejanskega trgovskega podjetja. V podporo tej navedbi je družba Abercrombie & Fitch Europe zatrjevala, da bi se morala glede na določbe člena 13 Handelsgesetzbuch (nemški trgovinski zakonik) tožeča stranka, katere sedež je izven Nemčije, registrirati pri sodišču prve stopnje, na območju katerega želi upravljati trgovsko podjetje – česar pa ni storila. Družba Abercrombie & Fitch Europe je v podporo svojim trditvam po eni strani predložila izpisek Gemeinsames Registerportal der Länder (nemški skupni register zveznih dežel), iz katerega je razvidno, da v Nemčiji ni registrirano nobeno trgovsko podjetje, v katerem bi bil vsebovan izraz „sun cali“, po drugi pa izpisek iz sodnega registra mesta München, ki izkazuje registracijo trgovskega podjetja s trgovskim imenom SUN CALI Inc. kot samostojnega podjetnika pod imenom zaposlenega, ki je zastopal tožečo stranko pred odborom za pritožbe in ki je hkrati njen generalni direktor.
26 V obravnavani zadevi je treba, prvič, v zvezi z vprašanjem, ali je tožeča stranka imela v Uniji resnično in dejansko industrijsko ali trgovsko podjetje v smislu člena 92(3), prvi stavek, Uredbe št. 207/2009, poudariti, da je ta pred odborom za pritožbe v podporo svojim trditvam predložila dokaze v obliki izpiskov z internetne strani www.suncali.de, ki dokazujejo obstoj poštnega naslova v Münchnu, kjer naj bi obstajalo podjetje za trženje proizvodov, ki se prodajajo pod sporno znamko, ter fotografije, ki naj bi prikazovale fasado navedenega podjetja.
27 Poleg tega je tožeča stranka pred EUIPO 27. maja 2014 predložila potrdilo, ki ga je podpisal njen generalni direktor, s katerim je slednji sebe kot zaposlenega v trgovskem podjetju v Münchnu pooblastil za zastopanje, med drugim v okviru zadevnega postopka s pritožbo.
28 Ugotoviti je treba, da ti dokazi, ki jih je tožeča stranka predložila pred odborom za pritožbe – namreč, prvič, izpiski z internetne strani, drugič, fotografije, ki naj bi prikazovale fasado trgovskega podjetja v Münchnu, in tretjič, potrdilo o pooblastitvi zaposlenega – v konkretnih okoliščinah obravnavane zadeve niso upoštevne navedbe in pojasnila, ki bi dokazovali obstoj resničnega in dejanskega trgovskega podjetja v Uniji v smislu člena 92(3) Uredbe št. 207/2009.
29 Po eni strani namreč taki dokazi sicer omogočajo ugotovitev, da je vrsta gospodarske dejavnosti, za katero navedeno podjetje trdi, da jo opravlja, prodaja oblačil, obutve in dodatkov na drobno. Vendar ob neobstoju drugih dokazov zgolj izpiski s spletne strani in fotografije ne zadostujejo za dokaz obstoja resničnega in dejanskega trgovskega podjetja v Uniji.
30 Po drugi strani je treba spomniti, da v skladu s sodno prakso pojem podružnice pomeni središče poslovne dejavnosti, ki se navzven trajno kaže kot izpostava matične družbe, ima svojo upravo in je materialno opremljeno za poslovanje s tretjimi osebami, tako da se jim, čeprav vedo, da se bo po potrebi vzpostavilo pravno razmerje z matično družbo s sedežem v tujini, ni treba neposredno obračati nanjo, temveč lahko posle sklepajo s poslovno enoto, ki je njena izpostava (glej v tem smislu sodbo z dne 22. novembra 1978, Somafer, 33/78, EU:C:1978:205, točka 12). Dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka v podporo trditvi, da ima nemško podružnico, povsem očitno ne morejo dokazati, da je to podjetje, na katero se sklicuje, njena izpostava in bi zato lahko bila podružnica tožeče stranke.
31 Poleg tega dokumenti, ki jih je pred odborom za pritožbe predložila družba Abercrombie & Fitch Europe, zlasti izpisek iz nemškega sodnega registra, iz katerega ni razvidno, da ima tožeča stranka v Nemčiji registrirano podjetje, podpirajo sklep, ki izhaja iz dokazov, ki jih je predložila tožeča stranka, v skladu s katerim se domnevno podjetje v Münchnu ne more šteti za resnično in dejansko trgovsko podjetje tožeče stranke v Uniji.
32 Iz tega izhaja, da je odbor za pritožbe pravilno ugotovil, da ni dokazano, da ima tožeča stranka resnično in dejansko podjetje v Uniji v smislu člena 92(3) Uredbe št. 207/2009.
33 Drugič, v zvezi z vprašanjem, ali lahko zaposleni pravne osebe, ki ima sedež ali resnično in dejansko podjetje v Uniji, zastopa drugo pravno osebo s sedežem izven Unije, namreč tožečo stranko, zaradi ekonomskih povezav med tema pravnima osebama v smislu člena 92(3), drugi stavek, Uredbe št. 207/2009, je treba poudariti, da je tožeča stranka pred odborom za pritožbe pri EUIPO zgolj zatrjevala, da take povezave obstajajo, ni pa predložila drugih dokazov kot tiste, navedene zgoraj v točkah 26 in 27.
34 Po eni strani je iz dokumentacije v spisu razvidno, kot je bilo navedeno zgoraj v točki 25, da je podjetje v Nemčiji registrirano kot samostojni podjetnik v sodnem registru mesta München na ime fizične osebe, ki jo tožeča stranka predstavlja kot zaposlenega v tem podjetju. Ugotoviti je treba, da samostojni podjetnik, ki nima pravne osebnosti, ne spada na področje uporabe člena 92(3), drugi stavek, Uredbe št. 207/2009, tako da na podlagi te določbe ne more zastopati pravne osebe s sedežem izven Unije, s katero je, glede na okoliščine primera, ekonomsko povezan v smislu navedene določbe.
35 Po drugi strani je treba vsekakor navesti – tudi ob predpostavki, da ima podjetje v Nemčiji, na katero se sklicuje tožeča stranka, pravno osebnost – da se prek dokazov, ki jih je tožeča stranka predložila pred odborom za pritožbe, v obravnavani zadevi ni mogoče prepričati o obstoju ekonomskih povezav med tem podjetjem in tožečo stranko.
36 V zvezi s tem je treba ugotoviti, da ob neobstoju drugih dokazov zgolj izpiski s spletne strani in fotografije ne zadostujejo za dokaz, da sta podjetje v Nemčiji in tožeča stranka ekonomsko povezana. Ti elementi niso taki, da bi lahko pričali na primer o pripadnosti teh dveh oseb isti skupini ali celo o tem, da prek obstoječih mehanizmov upravljanja ena od teh pravnih oseb nadzira drugo.
37 Iz tega izhaja, da je odbor za pritožbe pravilno ugotovil, da ni dokazano, da sta tožeča stranka in podjetje v Nemčiji ekonomsko povezana v smislu člena 92(3) Uredbe št. 207/2009.
38 Zato odbor za pritožbe ni storil napake, s tem ko je v točki 37 izpodbijane odločbe štel, da pritožba tožeče stranke ni v skladu s členom 92 Uredbe št. 207/2009 in zato ni dopustna.
39 Zato je treba prvi tožbeni razlog zavrniti. Iz tega sledi, da tožeča stranka neupravičeno predlaga razveljavitev izpodbijane odločbe v delu, v katerem se ta nanaša na pritožbo, ki jo je vložila pred odborom za pritožbe.
40 Glede pritožbe družbe Abercrombie & Fitch Europe pred odborom za pritožbe je treba poudariti, da je bila tožeča stranka na podlagi člena 59 Uredbe št. 207/2009, čeprav ni bila zastopana in ni predložila stališč, s pravnega vidika stranka v navedenem pritožbenem postopku. Tako sme na podlagi člena 65(4) Uredbe št. 207/2009 zahtevati razveljavitev izpodbijane odločbe v delu, v katerem je bilo z njo delno ugodeno pritožbi, ki jo je vložila družba Abercrombie & Fitch Europe, in je zato treba preučiti drugi tožbeni razlog tožeče stranke pred Splošnim sodiščem.
Drugi tožbeni razlog: kršitev člena 8(1)(b) Uredbe št. 207/2009
41 Tožeča stranka v okviru drugega tožbenega razloga trdi, da je odbor za pritožbe napačno sklenil, da med nasprotujočima si znakoma obstaja verjetnost zmede. Tožeča stranka zlasti meni, da je odbor za pritožbe napačno ugotovil podobnost med nasprotujočima si znakoma na eni strani in med proizvodi in storitvami, ki jih znaka označujeta, na drugi, zaradi česar je sklenil, da obstaja verjetnost zmede glede storitev iz razreda 35.
42 EIUPO izpodbija trditve tožeče stranke.
43 V skladu s členom 53(1)(b) Uredbe 207/2009 v povezavi s členom 8(1)(b) iste uredbe se na predlog imetnika prejšnje znamke registrirana znamka EU razglasi za nično, če zaradi enakosti ali podobnosti s prejšnjo znamko in enakosti ali podobnosti blaga ali storitev, ki jih označujeta znamki, obstaja verjetnost zmede pri javnosti na ozemlju, na katerem je varovana prejšnja znamka. Verjetnost zmede zajema verjetnost povezovanja s prejšnjo znamko.
44 V skladu z ustaljeno sodno prakso verjetnost zmede obstaja, kadar bi javnost lahko menila, da zadevni proizvodi ali storitve izvirajo iz istega podjetja ali iz ekonomsko povezanih podjetij. V skladu s to sodno prakso je treba verjetnost zmede presojati celovito, v skladu s tem, kako upoštevna javnost zaznava zadevne znake in proizvode ali storitve, ter upoštevati vse upoštevne dejavnike v zadevi, zlasti soodvisnost med podobnostjo znakov ter podobnostjo proizvodov in storitev, ki jih ti označujejo (glej sodbo z dne 9. julija 2003 v zadevi Laboratorios RTB/UUNT – Giorgio Beverly Hills (GIORGIO BEVERLY HILLS), T‑162/01, EU:T:2003:199, točke od 30 do 33 in navedena sodna praksa).
45 Da bi se lahko uporabil člen 8(1)(b) Uredbe št. 207/2009, verjetnost zmede predpostavlja hkrati enakost ali podobnost nasprotujočih si znamk ter enakost ali podobnost proizvodov ali storitev, ki jih označujeta. Ta pogoja sta kumulativna (glej sodbo z dne 22. januarja 2009, Commercy/UUNT – easyGroup IP Licensing (easyHotel), T‑316/07, EU:T:2009:14, točka 42 in navedena sodna praksa).
Obrazložitev izpodbijane odločbe
46 Čeprav je obrazložitev v točki 45 izpodbijane odločbe zelo kratka, je treba upoštevati natančnejšo obrazložitev, ki je v zvezi s tem podana v odločbi oddelka za izbris. Ker je odbor za pritožbe potrdil to odločbo v delu, ki se nanaša na primerjavo znakov, in ob upoštevanju funkcionalne kontinuitete med oddelki za izbris in odbori za pritožbe, ki je potrjena s členom 64(1) Uredbe št. 207/2009 (glej v tem smislu sodbi z dne 13. marca 2007, UUNT/Kaul, C‑29/05 P, EU:C:2007:162, točka 30, in z dne 10. julija 2006, La Baronia de Turis/UUNT – Baron Philippe de Rothschild (LA BARONNIE), T‑323/03, EU:T:2006:197, točki 57 in 58), sta ta odločba in njena obrazložitev del konteksta, v katerem je bila sprejeta izpodbijana odločba, kar je kontekst, ki ga tožeča stranka pozna in ki sodišču omogoča, da v celoti izvaja nadzor zakonitosti glede utemeljenosti presoje verjetnosti zmede (glej v tem smislu sodbo z dne 21. novembra 2007, Wesergold Getränkeindustrie/UUNT– Lidl Stiftung (VITAL FIT), T‑111/06, neobjavljena, EU:T:2007:352, točka 64).
Upoštevna javnost
47 V skladu s sodno prakso je treba v okviru celovite presoje verjetnosti zmede upoštevati povprečnega potrošnika zadevne kategorije proizvodov, ki je normalno osveščen ter razumno pozoren in preudaren. Upoštevati je treba tudi dejstvo, da se lahko stopnja pozornosti povprečnega potrošnika spreminja glede na kategorijo zadevnih proizvodov ali storitev (glej sodbo z dne 13. februarja 2007, Mundipharma/UUNT – Altana Pharma (RESPICUR), T‑256/04, EU:T:2007:46, točka 42 in navedena sodna praksa).
48 V obravnavani zadevi je treba ob upoštevanju narave zadevnih proizvodov in storitev ter dejstva, da je prejšnja znamka, ki je navedena v podporo predlogu za razveljavitev, varovana v Italiji, potrditi ugotovitev odbora za pritožbe iz točk 43 in 44 izpodbijane odločbe, v skladu s katero je treba verjetnost zmede v bistvu presojati z vidika upoštevne javnosti, ki jo tvori splošna javnost, torej povprečni italijanski potrošnik.
Primerjava proizvodov in storitev
49 V skladu z ustaljeno sodno prakso je treba za presojo podobnosti med zadevnimi proizvodi ali storitvami upoštevati vse upoštevne dejavnike, ki opredeljujejo odnos med njimi. Ti dejavniki med drugim vključujejo njihovo naravo, namen, uporabo in konkurenčni oziroma dopolnilni značaj. Upoštevati je mogoče tudi druge dejavnike, kot so distribucijski kanali zadevnih proizvodov (glej sodbo z dne 11. julija 2007, El Corte Inglés/UUNT – Bolaños Sabri (PiraÑAM diseño original Juan Bolaños), T‑443/05, EU:T:2007:219, točka 37 in navedena sodna praksa).
50 V obravnavani zadevi je odbor za pritožbe v točki 41 izpodbijane odločbe štel, da storitve prodaje na drobno iz razreda 35 pomenijo enega od distribucijskih kanalov proizvodov iz razreda 25, tako da stopnja podobnosti med temi proizvodi in temi storitvami zadostuje, da upoštevno javnost navede na misel, da izvirajo iz istega podjetja ali ekonomsko povezanih podjetij.
51 Tožeča stranka izpodbija to analizo in v bistvu trdi, da je treba za presojo stopnje podobnosti med zadevnimi proizvodi in storitvami upoštevati nizko stopnjo podobnosti med nasprotujočima si znakoma.
52 V zvezi s tem je treba najprej spomniti, da stopnja podobnosti med nasprotujočima si znakoma ne vpliva na presojo podobnosti med storitvami, ki jih označujeta ta znaka (glej v tem smislu sodbo z dne 24. junija 2014, Hut.com/UUNT – Intersport France (THE HUT), T‑330/12, neobjavljena, EU:T:2014:569, točka 28). Soodvisnost med tema dejavnikoma bo namreč mogoče presojati zgolj pri celoviti presoji verjetnosti zmede. Tako se lahko na primer nizka stopnja podobnosti med proizvodi ali storitvami, ki jih znaka označujeta, izravna z visoko stopnjo podobnosti znakov in obratno.
53 Zato je treba zavrniti trditve tožeče stranke o domnevni soodvisnosti med stopnjo podobnosti med nasprotujočima si znakoma po eni strani in stopnjo podobnosti med zadevnimi proizvodi in storitvami po drugi.
54 Poleg tega je treba spomniti, da so dopolnilni tisti proizvodi ali storitve, med katerimi obstaja tesna povezava v tem smislu, da je eden nepogrešljiv ali pomemben za uporabo drugega, tako da lahko potrošniki sklepajo, da te proizvode izdeluje in te storitve opravlja isto podjetje (glej v tem smislu sodbo z dne 24. junija 2014, Hut.com/UUNT – Intersport France (THE HUT), T‑330/12, neobjavljena, EU:T:2014:569, točka 24).
55 V obravnavani zadevi se storitve „maloprodajne trgovine, ki ima naprodaj oblačila, obutev in ročne torbice“ iz razreda 35, kot so navedene zgoraj v točki 3, za katere je bila registrirana sporna znamka, nanašajo na enake proizvode, kot so tisti, ki so označeni s prejšnjo znamko, namreč med drugim „oblačila“ in „obutev“ iz razreda 25.
56 Ugotoviti je treba, da odnos med temi storitvami in temi proizvodi zaznamuje tesna povezava v tem smislu, da so navedeni proizvodi nujni ali vsaj pomembni za opravljanje storitev, označenih s sporno znamko, saj se slednje opravljajo prav ob prodaji navedenih proizvodov. Storitve in proizvode, označene z nasprotujočima si znamkama, zato povezuje odnos komplementarnosti, kot je odbor za pritožbe pravilno navedel v točki 41 izpodbijane odločbe.
57 V teh okoliščinah je treba ugotoviti, tako kot odbor za pritožbe v točki 41 izpodbijane odločbe, da so si storitve in proizvodi, označeni z nasprotujočima si znamkama, do neke mere podobni.
Primerjava znakov
58 V skladu s sodno prakso sta znamki podobni, ko za upoštevno javnost med njima obstaja vsaj delna podobnost z enega ali več upoštevnih vidikov (sodba z dne 23. oktobra 2002, Matratzen Concord/UUNT – Hukla Germany (MATRATZEN), T‑6/01, EU:T:2002:261, točka 30). Celovita presoja verjetnosti zmede mora, kar zadeva vizualno, fonetično ali pomensko podobnost nasprotujočih si znakov, temeljiti na celotnem vtisu, ki ga ti znaki ustvarjajo, ter upoštevati zlasti njihove razlikovalne in prevladujoče elemente. Najpomembnejša pri celoviti presoji te verjetnosti je zaznava znamk, ki jo ima povprečni potrošnik glede zadevnih proizvodov ali storitev. Povprečni potrošnik v zvezi s tem navadno zaznava znamko kot celoto in ne preverja posameznih podrobnosti (glej sodbo z dne 12. junija 2007, UUNT/Shaker, C‑334/05 P, EU:C:2007:333, točka 35 in navedena sodna praksa).
– Razlikovalni elementi
59 Za presojo razlikovalnega učinka elementa, ki sestavlja znamko, je treba presoditi, kako veliko ali malo lahko ta element prispeva k možnosti, da se proizvodi ali storitve, za katere je bila znamka registrirana, opredelijo, kot da izvirajo iz določenega podjetja, in k temu, da se razlikujejo od proizvodov ali storitev drugih podjetij. Pri tej presoji je treba upoštevati med drugim pomembne lastnosti zadevnega elementa ter to, ali je opisen glede proizvodov ali storitev, za katere je bila znamka registrirana (sodbi z dne 13. junija 2006, Inex/UUNT– Wiseman (Upodobitev kravje kože), T‑153/03, EU:T:2006:157, točka 35, in z dne 13. decembra 2007, Cabrera Sánchez/UUNT– Industrias Cárnicas Valle (el charcutero artesano), T‑242/06, neobjavljena, EU:T:2007:391, točka 51).
60 V obravnavani zadevi tožeča stranka v bistvu zatrjuje, da imajo figurativni elementi sporne znamke zelo velik razlikovalni učinek.
61 Po eni strani je treba spomniti na sodno prakso Splošnega sodišča, v skladu s katero so, če je znamka sestavljena iz besednih in figurativnih elementov, prvi bolj razlikovalni od drugih, saj se bo povprečni potrošnik lažje skliceval na zadevni proizvod ali storitev z navajanjem njegovega imena kot z opisovanjem figurativnega elementa znamke (glej sodbo z dne 7. februarja 2013, AMC-Representações Têxteis/UUNT – MIP Metro (METRO KIDS COMPANY), T‑50/12, neobjavljena, EU:T:2013:68, točka 29 in navedena sodna praksa).
62 Po drugi strani je treba prav tako poudariti, da glede na najrazličnejše oblike, ki se uporabljajo v sektorju oblačil, grafični prikaz srca ali polovice srca ni toliko nenavaden, da bi pritegnil posebno pozornost potrošnika. Slednji bo namreč v njem prepoznal zgolj dekorativno obliko, ki ji ne bo posvetil posebne pozornosti in se ne bo ukvarjal z njeno analizo.
63 Zato je treba v nasprotju s trditvami tožeče stranke šteti, da figurativni elementi sporne znamke, ob tem, da niso zanemarljivi, nimajo velikega razlikovalnega učinka glede upoštevnih proizvodov iz razreda 25 in upoštevnih storitev iz razreda 35.
– Vizualna in fonetična podobnost
64 Odbor za pritožbe je v točki 45 izpodbijane odločbe potrdil analizo oddelka za izbris, v skladu s katero sta nasprotujoča si znaka podobna. Odbor za pritožbe je navedel, da sta nasprotujoča si znaka vizualno in fonetično podobna, saj vsebujeta skupni element „cali“.
65 Tožeča stranka v bistvu zatrjuje, da sta znaka vizualno in fonetično različna. Trdi, da je pozornost povprečnega potrošnika običajno usmerjena na elemente na začetnem delu znamke ter da si besedni element „sun“ na začetnem delu sporne znamke in besedni element „cali“ na začetnem delu prejšnje znamke nista prav nič podobna.
66 Čeprav je glede tega res, da je pozornost povprečnega potrošnika običajno usmerjena na elemente na začetnem delu znamke, lahko v določenih okoliščinah v zvezi z nekaterimi znamkami pride do izjeme od tega pravila (glej v tem smislu sodbo z dne 20. novembra 2007, Castellani/UUNT – Markant Handels und Service (CASTELLANI), T149/06, EU:T:2007:350, točka 54).
67 Poleg tega je treba opozoriti, da sta v skladu s sodno prakso iz točke 58 zgoraj znamki podobni, kadar upoštevna javnost meni, da med njima obstaja vsaj delna enakost pri enem ali več upoštevnih vidikih.
68 V obravnavani zadevi zgolj to, da je besedni element „sun“ na začetnem delu spornega znaka, ne zadostuje, da bi ta element postal prevladujoč v celotnem vtisu, ki ga ustvari ta znak, tako da mora celovita presoja verjetnosti zmede glede vizualne, fonetične in pomenske podobnosti nasprotujočih si znakov temeljiti na celotnem vtisu, ki ga ustvarijo, in ne zgolj na besednem elementu na začetnem delu.
69 Po eni strani je treba poudariti, da se besedna elementa nasprotujočih si znakov delno ujemata, saj je v nasprotujočih si znamkah prisoten besedni element „cali“, ki predstavlja štiri črke od sedmih sporne znamke in štiri črke od šestih prejšnje znamke. Tako se elementa nasprotujočih si znamk ujemata z več kot polovico črk, iz katerih sta sestavljena.
70 Po drugi strani je treba v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, ugotoviti, da je prejšnji znak – tako kot sporni znak – sestavljen iz dveh besednih elementov in ne samo iz enega, namreč „cali“ in „co“. Ob upoštevanju uporabe velikih črk za besedni element „cali“, razmika med obema besednima elementoma in uporabe majhnih črk za besedni element „co“ ni mogoče šteti, da je prejšnji znak sestavljen iz enotnega besednega elementa, „calico“. Tako se nasprotujoča si znaka ujemata v tem, da je v obeh prisoten besedni element „cali“, zaradi česar sta glede besednih elementov delno podobna.
71 Poleg tega je treba ugotoviti, da tožeča stranka ni navedla nobene trditve, s katero bi bilo mogoče ovreči ugotovitev, v skladu s katero sta nasprotujoča si znaka glede na obstoj skupnega besednega elementa „cali“ v nasprotujočih si znakih vizualno in fonetično podobna do neke mere. Ob upoštevanju identičnosti verbalnih elementov „cali“ v nasprotujočih si znakih je treba ugotoviti, da elementa, po katerih se znaka razlikujeta, zlasti figurativna in besedna elementa „co“ in „sun“, ne moreta povzročiti, da upoštevna javnost ne bi imela vtisa, da sta si znaka, gledana kot celota, vizualno in fonetično do neke mere podobna.
– Pomenska podobnost
72 Odbor za pritožbe je v točki 45 izpodbijane odločbe navedel, da sta nasprotujoča si znaka za del javnosti, ki bo skupni element „cali“ povezoval s Kalifornijo, državo v Združenih državah, pomensko podobna.
73 Trditev, v skladu s katero bi lahko upoštevna javnost dojemala prejšnjo znamko kot različico italijanskega izraza „calcio“, ni podprta z nobenim od dopustnih dokazov (glej točke od 14 do 17 zgoraj) in je zato ni mogoče šteti za dokazano.
74 Zato je treba šteti, da odbor za pritožbe ni storil napake, s tem ko je ugotovil, da sta nasprotujoča si znaka za del upoštevne javnosti, ki bo skupni element „cali“ povezoval s Kalifornijo, pomensko podobna.
75 Iz zgoraj navedenega izhaja, da odbor za pritožbe ni storil napake, s tem ko je na podlagi celotnega vtisa štel, da sta nasprotujoča si znaka podobna.
Verjetnost zmede
76 Celovita presoja verjetnosti zmede pomeni določeno soodvisnost med upoštevanimi dejavniki ter zlasti med podobnostjo znamk in podobnostjo proizvodov ali storitev, ki jih znamke označujejo. Tako lahko nizko stopnjo podobnosti med proizvodi ali storitvami, ki jih znamke označujejo, izravna visoka stopnja podobnosti med znamkami in obratno (sodbi z dne 29. septembra 1998, Canon, C‑39/97, EU:C:1998:442, točka 17, in z dne 14. decembra 2006, Mast-Jägermeister/UUNT – Licorera Zacapaneca (VENADO v okvirju in drugi), T‑81/03, T‑82/03 in T‑103/03, EU:T:2006:397, točka 74).
77 Odbor za pritožbe je menil, da glede na podobnost nasprotujočih si znakov obstaja verjetnost zmede glede storitev iz razreda 35, ker so do neke mere podobne proizvodom iz razreda 25.
78 Tožeča stranka zatrjuje, da ni verjetnosti zmede, ker sta nasprotujoča si znaka različna.
79 V obravnavani zadevi iz presoje, opravljene zgoraj v točkah od 49 do 75, izhaja, da obstaja – glede na podobnost do neke mere med zadevnimi proizvodi in storitvami, vizualno in fonetično podobnost med nasprotujočima si znakoma, s tem ko se delno ujemata zaradi obstoja skupnega besednega elementa „cali“, njuno pomensko podobnost za del upoštevne javnosti ter stopnjo povprečne pozornosti navedene javnosti – verjetnost zmede v smislu člena 8(1)(b) Uredbe št. 207/2009.
80 Zato odbor za pritožbe ni storil napake, s tem ko je v točki 47 izpodbijane odločbe štel, da glede na podobnost nasprotujočih si znakov obstaja verjetnost zmede glede storitev iz razreda 35, označenih s sporno znamko, ker so do neke mere podobne proizvodom iz razreda 25.
81 Zato je treba drugi tožbeni razlog zavrniti.
82 Glede na vse navedeno je tožbo treba zavrniti.
Stroški
83 V skladu s členom 134(1) Poslovnika Splošnega sodišča se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.
84 V obravnavanem primeru tožeča stranka ni uspela, zato se ji v skladu s predlogi EUIPO naloži plačilo stroškov.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (šesti senat)
razsodilo:
1. Tožba se zavrne.
2. Družbi Sun Cali, Inc. se naloži plačilo stroškov.
Frimodt Nielsen | Collins | Valančius |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 22. septembra 2016.
Podpisi