SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (prvi razširjeni senat)
z dne 21. februarja 2024(*)
„Javna naročila – Postopek s pogajanji brez predhodne objave obvestila o naročilu – Dobava robotov za razkuževanje evropskim bolnišnicam – Skrajna nujnost – Covid-19 – Nesodelovanje tožečih strank v postopku oddaje javnega naročila – Ničnostna tožba – Neobstoj posamičnega nanašanja – Pogodbena narava spora – Nedopustnost – Odgovornost“
V zadevi T‑38/21,
Inivos Ltd s sedežem v Londonu (Združeno kraljestvo),
Inivos BV s sedežem v Rotterdamu (Nizozemska),
ki ju zastopajo R. Martens, L. Hoet in A. Van Laer, odvetniki,
tožeči stranki,
proti
Evropski komisiji, ki jo zastopata L. André in M. Ilkova, agentki,
tožena stranka,
SPLOŠNO SODIŠČE (prvi razširjeni senat),
ob posvetovanju v sestavi D. Spielmann, predsednik, V. Valančius, R. Mastroianni, sodnika, M. Brkan (poročevalka), sodnica, in T. Tóth, sodnik,
sodni tajnik: P. Cullen, administrator,
na podlagi sklepa z dne 21. maja 2021, Inivos in Inivos/Komisija (T‑38/21 R, neobjavljen, EU:T:2021:287),
na podlagi pisnega dela postopka,
na podlagi obravnave z dne 28. februarja 2023,
na podlagi členov 22 in 24(1) Poslovnika Splošnega sodišča po prenehanju funkcije sodnika V. Valančiusa 26. septembra 2023,
izreka naslednjo
Sodbo
1 Tožeči stranki, družbi Inivos Ltd in Inivos BV, s tožbo na eni strani – na podlagi člena 263 PDEU – predlagata razglasitev ničnosti odločitve Evropske komisije z dne 18. septembra 2020 o uporabi postopka s pogajanji brez predhodne objave obvestila o naročilu za nakup robotov za razkuževanje (v nadaljevanju: odločitev o uporabi postopka s pogajanji brez predhodne objave obvestila o naročilu), sklepa z dne 3. novembra 2020 o oddaji tega javnega naročila (v nadaljevanju: izpodbijani sklep o oddaji) in sklepa z dne 19. novembra 2020 o sklenitvi okvirnih pogodb z dvema gospodarskima subjektoma ter ugotovitev ničnosti teh okvirnih pogodb in na drugi strani – na podlagi člena 268 PDEU – povrnitev škode, ki naj bi jima zaradi tega nastala.
Dejansko stanje
2 Tožeči stranki s sedežem v Združenem kraljestvu in na Nizozemskem sta dejavni na področju medicinske tehnologije ter specializirani za preprečevanje in nadzor okužb.
3 V okviru krize zaradi covida-19 se je Komisija odločila, da bo državam članicam v okviru instrumenta za nujno pomoč pomagala tako, da bo podprla namestitev – v njihovih bolnišnicah – robotov za razkuževanje notranjih prostorov. Po analizi razpoložljivih tehnologij se je Komisija odločila za razkuževanje z ultravijolično svetlobo (UV) z uporabo avtonomnih robotov.
4 Na podlagi nujnih razlogov zaradi krize zaradi covida-19 se je Komisija 18. septembra 2020 odločila, da bo uporabila postopek s pogajanji brez predhodne objave obvestila o naročilu v skladu s točko 11.1, drugi odstavek, točka (c), Priloge I k Uredbi (EU, Euratom) 2018/1046 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. julija 2018 o finančnih pravilih, ki se uporabljajo za splošni proračun Unije, spremembi uredb (EU) št. 1296/2013, (EU) št. 1301/2013, (EU) št. 1303/2013, (EU) št. 1304/2013, (EU) št. 1309/2013, (EU) št. 1316/2013, (EU) št. 223/2014, (EU) št. 283/2014 in Sklepa št. 541/2014/EU ter razveljavitvi Uredbe (EU, Euratom) št. 966/2012 (UL 2018, L 193, str. 1, v nadaljevanju: Finančna uredba).
5 Da bi Komisija pripravila postopek oddaje javnega naročila ter zbrala informacije o zadevnem trgu in morebitnih dobaviteljih, je v skladu s členom 166 Finančne uredbe izvedla predhodno preverjanje trga, pri čemer je med drugim združenjem in drugim subjektom, ki združujejo proizvajalce robotov, poslala anketo.
6 Komisija je na podlagi tega predhodnega preverjanja trga vzpostavila obširno zbirko podatkov dobaviteljev, ki so bili nato ocenjeni na podlagi vnaprej določenih meril, in sicer oznake CE (nujni pogoj), proizvodne zmogljivosti (vsaj 20 enot na mesec) in izkušenj pri namestitvi robotov v bolnišnicah (vsaj 10 robotov).
7 K predložitvi ponudbe v okviru postopka s pogajanji brez predhodne objave pod referenčno številko CNECT/LUX/2020/NP0084 je bilo povabljenih šest dobaviteljev, ki so izpolnili ta merila, vendar so dejansko predložili ponudbo le trije.
8 V skladu s členom 168(4) Finančne uredbe je bilo 30. oktobra 2020 pripravljeno ocenjevalno poročilo za oddajo naročila. Razvrščeni sta bili dve ponudbi, tretja pa je bila zavrnjena, ker niso bila izpolnjena merila za sodelovanje.
9 Odgovorni odredbodajalec je 3. novembra 2020 v skladu s priporočilom iz ocenjevalnega poročila sprejel izpodbijani sklep o oddaji.
10 Z izbranima ponudnikoma sta bili 19. novembra 2020 sklenjeni okvirni pogodbi o robotih za razkuževanje za evropske bolnišnice (covid-19) (v nadaljevanju: sporni okvirni pogodbi), podpis teh okvirnih pogodb pa je bil z obvestilom o oddaji naročila 2020/S 240-592299 objavljen v Uradnem listu Evropske unije 9. decembra 2020.
11 Tožeči stranki sta se 23. novembra 2020 seznanili s sporočilom za javnost Komisije, v katerem je ta sporočila, da namerava kupiti 200 robotov za razkuževanje v okviru namenskega proračuna iz instrumenta za nujno pomoč.
12 Komisija je v sporočilu za javnost navedla, da so bolnišnice večine držav članic izrazile potrebo po teh robotih, ki lahko z uporabo UV‑svetlobe v zgolj 15 minutah razkužijo bolniške sobe standardne velikosti ter tako prispevajo k preprečevanju in zmanjševanju širjenja virusa, in interes za pridobitev navedenih robotov. Postopek naj bi nadzoroval gospodarski subjekt, ki je zunaj prostora za razkuževanje, da bi se preprečila vsakršna izpostavljenost UV‑svetlobi. Za nakup teh robotov za razkuževanje naj bi bil na voljo namenski proračun v višini do 12 milijonov EUR iz instrumenta za nujno pomoč.
13 Ker 3. decembra 2020 v spletni različici Dodatka k Uradnemu listu Evropske unije o evropskih javnih naročilih ni bilo objavljeno nobeno obvestilo o naročilu za zadevno oddajo in ker Komisija ni objavila nobene informacije v zvezi s sklepom o oddaji zadevnega naročila, sta tožeči stranki na Komisijo naslovili dopis, v katerem sta izrazili zaskrbljenost, da pravila, ki se uporabljajo na področju oddaje javnih naročil in ki temeljijo na Finančni uredbi, niso bila uporabljena. Tožeči stranki sta Komisijo tudi pozvali, naj začasno ali trajno prekine sporni okvirni pogodbi in umakne vse morebitne sklepe o oddaji naročila ter naj ponovno izvede postopek oddaje javnega naročila s predhodno objavo obvestila o naročilu.
14 Tožeči stranki sta 9. decembra 2020 na podlagi obvestila o oddaji naročila (UL 2020/S 240-592299) izvedeli, da sta bili sporni okvirni pogodbi sklenjeni že 19. novembra 2020.
15 V tem obvestilu o oddaji naročila je uporaba postopka s pogajanji brez predhodne objave obvestila o naročilu utemeljena tako:
„Skrajno nujni primeri, do katerih pride zaradi dogodkov, ki jih naročnik ni mogel predvideti in so v skladu z natančnimi pogoji, določenimi v Direktivi.
Pojasnilo:
Pandemija covida-19 povzroča velik pritisk na zdravstvene sisteme po svetu in v Evropi. V zvezi s tem se je Komisija, da bi prispevala k prizadevanjem za nujno večjo varnost osebja in pacientov v nekaterih evropskih bolnišnicah in podobnih zdravstvenih ustanovah, odločila podpreti namestitev avtonomnih robotov za razkuževanje notranjih prostorov v okviru instrumenta za nujno pomoč (C(2020) 5162 final). Roboti za razkuževanje se že uporabljajo za razkuževanje bolnišnic, Komisija pa je zbrala številna poročila bolnišnic, ki uporabljajo to tehnologijo med krizo zaradi covida-19. Vendar število nameščenih robotov ni zadostno in še zdaleč ne zajema vseh bolnišnic, ki morajo neposredno obvladovati to bolezen. Komisija sprejme ukrepe za delno ublažitev te težave.
Zato je uporaba izrednega postopka s pogajanji brez predhodne objave obvestila o naročilu potrebna, saj je ukrep izjemno nujen, ker se v času priprave tega obvestila drugi val covida-19 hitro širi, kot je pojasnjeno zgoraj. V nekaterih državah članicah je trenutno število bolnikov večje kot na vrhuncu prvega vala, viri zdravstvenega varstva pa so vse bolj obremenjeni po vsej EU. Zato je treba hitro namestiti robote za razkuževanje, da bi se zdravstvenim delavcem pomagalo pri spopadanju s pandemijo.“
16 Komisija je 24. decembra 2020 po obvestilu o oddaji naročila z dne 9. decembra 2020 objavila novo obvestilo (UL 2020/S 251-626998), s katerim je zamenjala pravno podlago za nakup največ 200 robotov za razkuževanje tako, da je Direktivo 2014/24/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 o javnem naročanju in razveljavitvi Direktive 2004/18/ES (UL 2014, L 94, str. 65) nadomestila s Finančno uredbo.
Predlogi strank
17 Tožeči stranki Splošnemu sodišču predlagata, naj:
– odločitev o uporabi postopka s pogajanji brez predhodne objave obvestila o naročilu razglasi za nično;
– izpodbijani sklep o oddaji razglasi za ničen;
– sklep Komisije z dne 19. novembra 2020 o sklenitvi spornih okvirnih pogodb z dvema drugima gospodarskima subjektoma razglasi za ničen;
– ugotovi, da sta sporni okvirni pogodbi nični;
– Komisiji naloži, naj sporoči specifikacije naročila, na podlagi katerih sta bili sklenjeni sporni okvirni pogodbi;
– sprejme vmesno odločbo o odgovornosti Komisije, ker je ta nezakonito uporabila postopek s pogajanji brez predhodne objave obvestila o naročilu;
– podredno, Komisiji naloži, naj jima plača odškodnino v višini 3.000.000 EUR zaradi izgubljene priložnosti;
– Komisiji naloži plačilo stroškov, vključno s stroški, ki so jima nastali.
18 Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrže kot očitno nedopustno;
– podredno, tožbo zavrne kot očitno neutemeljeno;
– tožečima strankama naloži plačilo stroškov.
Pravo
Predlogi za razglasitev ničnosti
Dopustnost prvega tožbenega predloga, ki se nanaša na razglasitev ničnosti odločitve o uporabi postopka s pogajanji brez predhodne objave obvestila o naročilu
19 Komisija v odgovoru na tožbo ugovarja nedopustnosti prvega tožbenega predloga, ker naj tožeči stranki ne bi imeli nobenega interesa predlagati razglasitev ničnosti odločitve o uporabi postopka s pogajanji brez predhodne objave obvestila o naročilu. Po mnenju Komisije namreč tožeči stranki nimata pravnega interesa, ker nista sodelovali v postopku oddaje javnega naročila. Komisija v zvezi s tem trdi, da v primeru razglasitve ničnosti odločitve o uporabi postopka s pogajanji brez predhodne objave obvestila o naročilu še zdaleč ni gotovo, da bi začela nov javni razpis, in da ni zagotovila, da bi bili izbrani tožeči stranki.
20 Tožeči stranki menita, da je prvi tožbeni predlog dopusten. Tožeči stranki trdita, da jima ni mogoče očitati, da nista sodelovali v postopku javnega razpisa, da bi se izpodbijala dopustnost tega tožbenega predloga, saj nista sodelovali zato, ker Komisija ni objavila obvestila o naročilu. Tožeči stranki menita, da če bi Splošno sodišče prvi tožbeni predlog iz tega razloga zavrglo kot nedopusten, bi to pomenilo, da konkurenti ne bi mogli izpodbijati neposredne oddaje javnih naročil. Po mnenju tožečih strank je bilo njuno nesodelovanje v postopku po eni strani posledica dejstva, da Komisija ni objavila obvestila o naročilu, po drugi strani pa to nesodelovanje ne izključuje njunega pravnega interesa.
21 Spomniti je treba, da so v skladu z ustaljeno sodno prakso le ukrepi z zavezujočimi pravnimi učinki, ki lahko posežejo v interese tretjih oseb tako, da bistveno spremenijo njihov pravni položaj, akti, zoper katere je mogoče vložiti ničnostno tožbo (glej v tem smislu sodbe z dne 31. marca 1971, Komisija/Svet, 22/70, EU:C:1971:32, točka 42; z dne 2. marca 1994, Parlament/Svet, C‑316/91, EU:C:1994:76, točka 8, in z dne 13. oktobra 2011, Deutsche Post in Nemčija/Komisija, C‑463/10 P in C‑475/10 P, EU:C:2011:656, točka 36).
22 Da bi se ugotovilo, ali ima akt, za katerega se predlaga razglasitev ničnosti, take učinke, je treba preučiti njegovo vsebino (sodba z dne 11. novembra 1981, IBM/Komisija, 60/81, EU:C:1981:264, točka 9), okoliščine, v katerih je bil pripravljen (glej v tem smislu sodbo z dne 17. februarja 2000, Stork Amsterdam/Komisija, T‑241/97, EU:T:2000:41, točka 62), in namen njegovega avtorja (sodba z dne 26. januarja 2010, Internationaler Hilfsfonds/Komisija, C‑362/08 P, EU:C:2010:40, točka 52; glej v tem smislu tudi sodbo z dne 17. julija 2008, Athinaïki Techniki/Komisija, C‑521/06 P, EU:C:2008:422, točke 42, 46 in 52). Oblika, v kateri je ta akt sprejet, pa načeloma ne vpliva na presojo dopustnosti ničnostne tožbe (sodbi z dne 11. novembra 1981, IBM/Komisija, 60/81, EU:C:1981:264, točka 9, in z dne 7. julija 2005, Le Pen/Parlament, C‑208/03 P, EU:C:2005:429, točka 46).
23 Samo akt, s katerim njegov avtor nedvoumno in dokončno opredeli svoje stališče v obliki, iz katere je mogoče določiti njegovo naravo, je odločba, ki je lahko predmet ničnostne tožbe (sodba z dne 13. decembra 2016, IPSO/ECB, T‑713/14, EU:T:2016:727, točka 20; glej v tem smislu tudi sodbo z dne 26. maja 1982, Nemčija in Bundesanstalt für Arbeit/Komisija, 44/81, EU:C:1982:197, točka 12).
24 Natančneje, pri aktih ali odločbah, ki nastajajo v več fazah, zlasti po koncu internega postopka, so izpodbojni akti samo ukrepi, ki dokončno določajo stališče Komisije ob koncu tega postopka, ne pa tudi vmesni ukrepi, katerih cilj je pripraviti končno odločbo (sodbi z dne 7. marca 2002, Satellimages TV5/Komisija, T‑95/99, EU:T:2002:62, točka 32, in z dne 16. decembra 2020, Balti Gaas/Komisija in INEA, T‑236/17 in T‑596/17, neobjavljena, EU:T:2020:612, točka 88).
25 Glede na zgornje preudarke je treba preučiti, ali je odločitev o uporabi postopka s pogajanji brez predhodne objave obvestila o naročilu akt, ki dokončno določa stališče Komisije, posega v položaj tožečih strank in je lahko predmet ničnostne tožbe.
26 V zvezi s tem je treba analizirati vsebino te odločitve. To je prvi korak v postopku s pogajanji brez predhodne objave obvestila o naročilu, ta odločitev pa je bila v obliki obvestila iz spisa, ki ga je 18. septembra 2020 podpisala direktorica direktorata za umetno inteligenco in digitalno industrijo. Namen tega dokumenta je utemeljiti uporabo takega postopka za oddajo javnega naročila, naslovljenega „Roboti za razkuževanje za pomoč pri spopadanju s krizo zaradi covida-19“.
27 Komisija je v okviru odgovora na pisno vprašanje Splošnega sodišča trdila, da je odločitev o uporabi postopka s pogajanji brez predhodne objave obvestila o naročilu interni akt, ki nima nobenega pravnega učinka zunaj področja delovanja institucije, ki je to odločitev sprejela. Šele od trenutka, ko je Komisija poslala posamezna vabila k predložitvi ponudb, naj bi bilo mogoče šteti, da ima ta odločitev pravne učinke. Odločitev o uporabi postopka s pogajanji brez predhodne objave obvestila o naročilu naj namreč ne bi vplivala na gospodarske subjekte, ki bi lahko predložili ponudbo. Komisija je dodala, da imajo lahko pravne učinke le zaporedni akti v postopku oddaje javnega naročila. Odločitev o uporabi postopka oddaje javnega naročila naj sama po sebi ne bi imela pravnih učinkov in naj bi imela pravne učinke le na podlagi aktov, s katerimi se ta odločitev izvaja v okviru dejanske izvedbe postopka, kot je sprejetje sklepa o oddaji.
28 Tožeči stranki sta v okviru odgovora na pisno vprašanje Splošnega sodišča poudarili, da nezakonito ravnanje Komisije izhaja iz več odločitev – med katerimi je tudi odločitev o uporabi postopka s pogajanji brez predhodne objave obvestila o naročilu – ki pa so med seboj neizogibno povezane, saj je odločitev o uporabi tega postopka privedla do izpodbijanega sklepa o oddaji in je na koncu omogočila sklenitev spornih okvirnih pogodb. Po mnenju tožečih strank se odločitev o uporabi postopka s pogajanji brez predhodne objave obvestila o naročilu ne sme šteti za pripravljalni akt za izpodbijani sklep o oddaji, ker ima opazne pravne učinke, saj so bile stranke, ki niso bile povabljene k predložitvi ponudbe, ipso facto izključene iz sodelovanja v postopku javnega razpisa in niso imele nobene možnosti za pridobitev naročila. Poleg tega so bili gospodarski subjekti, ki niso bili povabljeni k sodelovanju v tem postopku, s prvim obvestilom o oddaji naročila uradno obveščeni o sklenitvi okvirne pogodbe šele 9. decembra 2020. Zato tožeči stranki trdita, da odločitev o uporabi postopka s pogajanji brez predhodne objave obvestila o naročilu ne bi smela biti izključena iz sodnega nadzora Splošnega sodišča.
29 Ugotoviti je treba, da so v odločitvi o uporabi postopka s pogajanji brez predhodne objave obvestila o naročilu navedeni razlogi, zaradi katerih je uporaba tega postopka nujna. V tem dokumentu je tako določeno, kateri postopek se uporabi za zadevno oddajo javnega naročila. Vendar, kot je Komisija poudarila v odgovoru na pisno vprašanje Splošnega sodišča, ta dokument ni naslovljen na nobeno določeno osebo in ne vpliva na to, kateri gospodarski subjekti so pozvani k predložitvi ponudbe za to naročilo. Zato v tej fazi postopka noben gospodarski subjekt ni bil povabljen k predložitvi ponudbe in posledično iz te faze tudi ni bilo mogoče izključiti nobenega gospodarskega subjekta.
30 Tako je odločitev, da se tožeči stranki ne povabita k predložitvi ponudb, v obravnavani zadevi sprejeta v obliki izpodbijanega sklepa o oddaji, ki posega v njun položaj. Tožeči stranki torej lahko, če sta za to izvedeli, vložita tožbo zoper izpodbijani sklep o oddaji, ki je bil na voljo ob vložitvi njune tožbe in s katerim sta bili izključeni iz postopka. Odločitev o uporabi postopka s pogajanji brez predhodne objave obvestila o naročilu pa ni odločba, ki vpliva na interese tožečih strank, ker s to odločitvijo ti tožeči stranki nista bili izključeni iz zadevnega postopka oddaje javnega naročila. Komisija je ob vložitvi tožbe 3. novembra 2020 že sprejela sklep o oddaji, s katerim je bilo naročilo dokončno oddano in katerega posledica je bila dokončna izključitev tožečih strank iz zadevnega postopka oddaje javnega naročila.
31 Zato je odločitev o uporabi postopka s pogajanji brez predhodne objave obvestila o naročilu pripravljalne narave.
32 V zvezi s trditvijo tožečih strank, da jima ni mogoče očitati dejstva, da nista sodelovali v postopku javnega razpisa, da bi se izpodbijala dopustnost njune tožbe zoper odločitev o uporabi postopka s pogajanji brez predhodne objave obvestila o naročilu, je treba opozoriti, da se je mogoče na morebitne nezakonitosti ukrepov, ki so izključno pripravljalni, sklicevati v utemeljitev tožbe zoper končni akt, ki je bil pripravljen na podlagi teh ukrepov (glej sodbo z dne 16. decembra 2020, Balti Gaas/Komisija in INEA, T‑236/17 in T‑596/17, neobjavljena, EU:T:2020:612, točka 101 in navedena sodna praksa). V obravnavani zadevi tožeči stranki z drugim tožbenim predlogom predlagata razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa o oddaji, kar jima načeloma daje možnost, da se sklicujeta na vsako nepravilnost pri odločitvi za uporabo postopka s pogajanji brez predhodne objave obvestila o naročilu, pod pogojem, da je tožbeni predlog za razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa o oddaji naročila dopusten.
33 Zato je treba ugotoviti, da prvi tožbeni predlog, ki se nanaša na razglasitev ničnosti odločitve o uporabi postopka s pogajanji brez predhodne objave obvestila o naročilu, ni dopusten.
Dopustnost drugega tožbenega predloga, ki se nanaša na razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa o oddaji
34 Komisija v odgovoru na tožbo trdi, da drugi tožbeni predlog ni dopusten, ker naj tožeči stranki ne bi imeli nobenega interesa predlagati razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa o oddaji. Po mnenju Komisije namreč tožeči stranki nimata pravnega interesa, ker nista sodelovali v postopku oddaje javnega naročila. Komisija v zvezi s tem trdi, da razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa o oddaji ne bi pomenila, da sta bili tožeči stranki izbrani, saj nista bili med ponudniki.
35 Tožeči stranki menita, da je drugi tožbeni predlog dopusten. Prvič, tožeči stranki trdita, da jima ni mogoče očitati, da nista sodelovali v postopku javnega razpisa, da bi se izpodbijala dopustnost njune tožbe, saj nista sodelovali zato, ker Komisija ni objavila obvestila o naročilu. Tožeči stranki menita, da če bi Splošno sodišče drugi tožbeni predlog iz tega razloga zavrglo kot nedopusten, bi to pomenilo, da konkurenti ne bi mogli izpodbijati neposredne oddaje javnih naročil. Po mnenju tožečih strank dejstvo, da nista sodelovali v postopku, ne izključuje njunega pravnega interesa. Tožeči stranki namreč menita, da bo razglasitev ničnosti zlasti izpodbijanega sklepa o oddaji povzročila ponovno vzpostavitev enakih konkurenčnih pogojev v razmerju do njunih konkurentov.
36 Drugič, tožeči stranki trdita, da se izpodbijani sklep o oddaji nanju neposredno in posamično nanaša. Tožeči stranki namreč na eni strani trdita, da delujeta na istem trgu kot ponudnika, ki jima je bilo oddano zadevno naročilo, in na drugi strani, da bi lahko dobavili robote v skladu z opisom meril kakovosti iz obvestila o oddaji. Zato tožeči stranki trdita, da sta bili kandidatki, ki sta bili upravičeni do sodelovanja v postopku oddaje javnega naročila, ki ga je organizirala Komisija, da bi se sklenila okvirna pogodba.
37 Kot je bilo opozorjeno v točki 21 zgoraj, so le ukrepi z zavezujočimi pravnimi učinki, ki lahko posežejo v interese tretjih oseb tako, da bistveno spremenijo njihov pravni položaj, akti, zoper katere je mogoče vložiti ničnostno tožbo in ki so izpodbojni akt.
38 Poleg tega je treba opozoriti, da sta pravni interes in procesno upravičenje ločena pogoja dopustnosti, ki ju mora fizična ali pravna oseba izpolnjevati kumulativno, da bi vložila dopustno ničnostno tožbo na podlagi člena 263, četrti odstavek, PDEU (glej sodbo z dne 17. septembra 2015, Mory in drugi/Komisija, C‑33/14 P, EU:C:2015:609, točka 62 in navedena sodna praksa).
– Izpodbojnost akta
39 Kot je razvidno iz točke 23 zgoraj, je samo akt, s katerim njegov avtor nedvoumno in dokončno opredeli svoje stališče v obliki, iz katere je mogoče določiti njegovo naravo, odločba, ki je lahko predmet ničnostne tožbe.
40 V obravnavani zadevi tožeči stranki, kot je navedeno v točki 30 zgoraj, nista bili izključeni iz postopka s pogajanji brez predhodne objave zaradi odločitve o uporabi tega postopka z dne 18. septembra 2020, s katero še niso bili določeni gospodarski subjekti, povabljeni k sodelovanju v tem postopku, in posledično gospodarski subjekti, ki so bili iz tega postopka izključeni. Na podlagi vabil k predložitvi ponudb, ki jih je Komisija naslovila na šest gospodarskih subjektov, je bilo določeno, kateri gospodarski subjekti so bili povabljeni k sodelovanju v tem postopku in kateri ne. Vendar je bilo v okviru tega postopka obvestilo o oddaji, s katerim je bilo naznanjeno, da je bilo naročilo oddano dvema ponudnikoma, akt, ki je z objavo tožečima strankama omogočil, da se seznanita z uporabo tega postopka za oddajo tega javnega naročila. Zato je bil učinek izpodbijanega sklepa o oddaji samodejno to, da sta bili tožeči stranki dokončno prikrajšani za možnost sodelovanja v tem postopku in da sta bili s tem izključeni. Izpodbijani sklep o oddaji je tako vplival na pravni položaj tožečih strank, ker je bil z njim dokončno določen njun pravni položaj gospodarskega subjekta, izključenega iz zadevnega postopka s pogajanji brez predhodne objave obvestila o naročilu.
41 Izpodbijani sklep o oddaji je zato akt, zoper katerega je mogoče vložiti tožbo.
– Pravni interes tožečih strank
42 V skladu z ustaljeno sodno prakso je ničnostna tožba fizične ali pravne osebe dopustna le takrat, kadar ima ta oseba interes za razglasitev ničnosti izpodbijanega akta. Pogoj za tak interes je, da ima lahko sama razglasitev ničnosti tega akta pravne posledice in da lahko tako rezultat pravnega sredstva stranki, ki ga je vložila, prinese korist. Dokaz takega interesa, ki se presoja na dan vložitve tožbe ter je bistven in prvi pogoj za vsa pravna sredstva pred sodišči, mora predložiti tožeča stranka (sodbi z dne 18. oktobra 2018, Gul Ahmed Textile Mills/Svet, C‑100/17 P, EU:C:2018:842, točka 37, in z dne 27. marca 2019, Canadian Solar Emea in drugi/Svet, C‑236/17 P, EU:C:2019:258, točka 91).
43 Zato je treba preveriti, ali lahko v obravnavani zadevi na podlagi morebitne razglasitve ničnosti izpodbijanega sklepa o oddaji tožeči stranki pridobita korist.
44 Komisija trdi, da ni tako, ker taka razglasitev ničnosti ne bi pomenila, da bi bili tožeči stranki izbrani, ker nista sodelovali v postopku oddaje javnega naročila.
45 V zvezi s tem je treba opozoriti, da se lahko udeležba v postopku oddaje javnega naročila načeloma obravnava kot pogoj, ki mora biti izpolnjen za ugotovitev, da ima zadevna oseba interes za dodelitev zadevnega javnega naročila ali da ji lahko zaradi domnevne nezakonitosti odločbe o oddaji navedenega javnega naročila nastane škoda. Vendar če podjetje v okviru postopka s pogajanji brez predhodne objave obvestila o naročilu ni predložilo ponudbe, ker ni bilo pozvano k predložitvi ponudbe, bi bilo pretirano in celo protislovno zahtevati, da je to podjetje sodelovalo v navedenem postopku, čeprav mora za sodelovanje v takem postopku naročnik navedeno podjetje povabiti k predložitvi ponudbe (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 26. januarja 2022, Leonardo/Frontex, T‑849/19, EU:T:2022:28, točke od 25 do 28).
46 V obravnavani zadevi je treba ugotoviti, da tožeči stranki nista mogli vedeti za zadevni postopek s pogajanji brez predhodne objave obvestila o naročilu in da v okviru tega postopka nista bili povabljeni k predložitvi ponudb. Zato jima ni mogoče očitati, da v tem postopku nista sodelovali.
47 Poleg tega je treba preveriti, ali sta tožeči stranki gospodarska subjekta, ki delujeta na trgu, ki je predmet zadevnega postopka s pogajanji brez predhodne objave.
48 V zvezi s tem je iz obvestila o oddaji z dne 24. decembra 2020 razvidno, da je bil predmet zadevnega naročila to, da je Komisija kupovala 200 avtonomnih robotov za razkuževanje – pri katerih se kot metoda razkuževanja uporablja UV‑svetloba – da bi bili ti nameščeni v evropskih bolnišnicah. Tožeči stranki sta v tožbi navedli, da proizvajata „prenosne robote za razkuževanje ,Ultra-V‘, to so pametni roboti za razkuževanje, pri katerih se uporablja tehnologija UV-C‑svetlobe za stalno učinkovitost odstranjevanja onesnaženja“. Tožeči stranki sta v prilogi k tožbi predložili dokaze v zvezi z robotom „Ultra-V“ in znanstvene ocene tega robota, opravljene za nacionalno zdravstveno službo Združenega kraljestva. Iz teh dokazov je razvidno, da tožeči stranki proizvajata robote za razkuževanje z UV‑svetlobo.
49 Vendar je Komisija na obravnavi trdila, da tožeči stranki ne bi mogli biti povabljeni k sodelovanju v zadevnem postopku oddaje javnega naročila, ker je bil predmet tega postopka nakup avtonomnih robotov, ki bi se lahko sami premikali, kar pa naj ne bi veljalo za robota „Ultra-V“, ki ga proizvajata.
50 V zvezi s tem je treba navesti, da ta zahteva ni navedena niti v merilih, ki jih Komisija uporablja za izbiro podjetij, ki jim je poslala vabilo k predložitvi ponudb, niti v merilih za oddajo, objavljenih v obvestilu o oddaji naročila z dne 24. decembra 2020. Vendar je po mnenju Komisije ta zahteva sam predmet zadevne oddaje naročila, saj je v tem obvestilu o oddaji v točki II.1.4, naslovljeni „Kratek opis“, navedeno, da bo Komisija kupila do 200 avtonomnih robotov/razkuževalcev z UV‑svetlobo, ki so enostavni za uporabo.
51 Iz dokazov, ki sta jih predložili tožeči stranki, izhaja, da se za robota „Ultra-V“, ki ga proizvajata, potrebuje posredovanje gospodarskega subjekta le v fazi priprave pred postopkom razkuževanja. Ta robot namreč deluje prek šestih senzorjev, imenovanih „Spectromes“, ki jih gospodarski subjekt pred razkuževanjem namesti v prostor. Ko sta bili tožeči stranki zaslišani na obravnavi, sta pojasnili, da mora gospodarski subjekt le namestiti senzorje v prostoru pred razkuževanjem in da se robot nato sam premika proti tem senzorjem, zaradi česar se je mogoče prilagoditi vsakemu prostoru, ta rešitev razkuževanja pa je zaradi UV‑svetlobe učinkovitejša. Poleg tega se senzorji namestijo samo enkrat in jih ni treba premikati pred vsakim nadaljnjim razkuževanjem istega prostora. Iz tega izhaja, da robot „Ultra-V“ med samim postopkom razkuževanja ne potrebuje človeškega posredovanja.
52 Glede na navedeno in glede na to, da v obvestilu o oddaji naročila z dne 24. decembra 2020 ni navedena zahtevana stopnja avtonomnosti robotov, je treba šteti, da je robot „Ultra-V“, ki ga proizvajata tožeči stranki, avtonomen robot, ki je enostaven za uporabo, kot je določeno v obvestilu o oddaji naročila.
53 Iz tega sledi, da sta tožeči stranki predložili dovolj dokazov, da sta dokazali, da sta bili dejavni na trgu avtonomnih robotov za razkuževanje z UV‑svetlobo, ki so bili predmet postopka s pogajanji brez predhodne objave obvestila o naročilu.
54 Poleg tega je treba opozoriti, da ima tožeča stranka interes predlagati razglasitev ničnosti akta, da bi dosegla, da sodišče Evropske unije ugotovi nezakonitost, storjeno v zvezi z njo, tako da je taka ugotovitev lahko podlaga za morebitno odškodninsko tožbo za ustrezno povrnitev škode, ki je bila povzročena z izpodbijanim aktom (glej sodbo z dne 5. septembra 2014, Éditions Odile Jacob/Komisija, T‑471/11, EU:T:2014:739, točka 44 in navedena sodna praksa).
55 Tožeči stranki pa s prvim tožbenim razlogom izpodbijata prav odločitev za uporabo tega izrednega postopka in trdita, da pogoji za uporabo tega postopka, določeni v točki 11.1, drugi odstavek, točka (c), Priloge I k Finančni uredbi, niso bili izpolnjeni.
56 Iz tega sledi, da je namen predlogov za razglasitev ničnosti, ki sta jih vložili tožeči stranki, ugotovitev nezakonitosti, ki naj bi jo v zvezi z njima storila Komisija v okviru zadevnega postopka oddaje javnega naročila, tako da je taka ugotovitev lahko podlaga za njune odškodninske zahtevke. Tožeči stranki sta to potrdili na obravnavi, pri čemer sta pojasnili, da bi povrnitev škode s strani Komisije omogočila ponovno vzpostavitev ravnotežja na trgu.
57 Iz vsega navedenega izhaja, da imata tožeči stranki pravni interes za vložitev predloga za razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa o oddaji.
– Procesno upravičenje tožečih strank
58 Člen 263, četrti odstavek, PDEU določa, da fizične ali pravne osebe lahko vložijo tožbe zoper nanje naslovljene akte ali zoper akte, ki se nanje neposredno in posamično nanašajo, in zoper predpise, ki se nanje neposredno nanašajo, a ne potrebujejo izvedbenih ukrepov.
59 Ker je treba ugotoviti, da sta naslovnika izpodbijanega sklepa o oddaji izbrana ponudnika zadevnega naročila, in ne tožeči stranki, in ker tak sklep o oddaji ni splošni predpis, je treba preveriti, ali se ta sklep neposredno in posamično nanaša na tožeči stranki.
60 Na prvem mestu, v zvezi z vprašanjem, ali se izpodbijani sklep o oddaji na tožeči stranki neposredno nanaša, je treba opozoriti, da se z zahtevo iz člena 263, četrti odstavek, PDEU, da se mora ukrep, ki je predmet tožbe, na fizično ali pravno osebo neposredno nanašati, zahteva, da sta kumulativno izpolnjena dva pogoja, in sicer, prvič, da ima ta ukrep neposredne učinke na pravni položaj te osebe in, drugič, da naslovnikom, ki so zadolženi za njegovo izvedbo, ne pušča nobene proste presoje, saj je ta izvedba povsem samodejna in temelji izključno na ureditvi Unije, brez uporabe drugih vmesnih pravil (glej sodbo z dne 14. julija 2022, Italija in Comune di Milano/Svet in Parlament (Sedež Evropske agencije za zdravila), C‑106/19 in C‑232/19, EU:C:2022:568, točka 61 in navedena sodna praksa).
61 Zaporedoma je treba preučiti, ali tožeči stranki izpolnjujeta vsako od teh dveh zahtev.
62 Prvič, preizkusiti je treba, ali ima izpodbijani sklep o oddaji neposredne učinke na pravni položaj tožečih strank.
63 V zvezi s tem je iz točke 40 zgoraj razvidno, da sta bili tožeči stranki zaradi izpodbijanega sklepa o oddaji dokončno prikrajšani za možnost sodelovanja v zadevnem postopku s pogajanji brez predhodne objave obvestila o naročilu in da sta zaradi tega sklepa iz tega postopka izključeni. Izpodbijani sklep o oddaji je tako neposredno vplival na pravni položaj tožečih strank, saj je bil z njim dokončno določen njun pravni položaj, in sicer pravni položaj gospodarskega subjekta, izključenega iz zadevnega postopka s pogajanji brez predhodne objave obvestila o naročilu.
64 Vendar lahko izpodbijani sklep o oddaji neposredno vpliva na pravni položaj tožečih strank le, če lahko ti dokažeta, da sta gospodarska subjekta, ki delujeta na zadevnem trgu.
65 V obravnavani zadevi sta tožeči stranki, kot je razvidno iz točk od 47 do 53 zgoraj, predložili dovolj dokazov za to, da sta dokazali, da sta dejavni na trgu avtonomnih robotov za razkuževanje z UV‑svetlobo.
66 Drugič, v izpodbijanem sklepu o oddaji sta bila kot izbrana ponudnika zadevnega naročila s takojšnjim in zavezujočim učinkom dokončno določena dva gospodarska subjekta. Ker ima ta sklep o oddaji pravne učinke v zvezi s tem, ne da bi bil potreben kakršen koli dodaten ukrep, je druga zahteva, navedena zgoraj v točki 60, izpolnjena.
67 Iz tega izhaja, da se izpodbijani sklep o oddaji na tožeči stranki neposredno nanaša.
68 Na drugem mestu, glede vprašanja, ali se izpodbijani sklep o oddaji na tožeči stranki nanaša posamično, iz ustaljene sodne prakse izhaja, da se subjekti, ki niso naslovniki sklepa, lahko sklicujejo na to, da se sklep nanje posamično nanaša, samo če se ta sklep nanje nanaša zaradi nekaterih njihovih značilnosti ali zaradi dejanskega položaja, ki jih opredeljuje glede na vse druge osebe in jih zato individualizira enako, kot bi bil individualiziran naslovnik takega sklepa (sodba z dne 15. julija 1963, Plaumann/Komisija, 25/62, EU:C:1963:17, str. 223; glej v tem smislu tudi sodbo z dne 20. januarja 2022, Deutsche Lufthansa/Komisija, C‑594/19 P, EU:C:2022:40, točka 31 in navedena sodna praksa).
69 Zato je treba preveriti, ali izpodbijani sklep o oddaji vpliva na tožeči stranki bodisi zaradi nekaterih njunih značilnosti bodisi zaradi dejanskega položaja, ki ju opredeljuje glede na vse druge osebe.
70 V zvezi s tem iz ustaljene sodne prakse izhaja, da kadar odločba prizadene skupino oseb, ki so bile prepoznane ali prepoznavne v času, ko je bil ta akt sprejet, in na podlagi meril, lastnih članom te skupine, se lahko ta akt na te osebe posamično nanaša, ker so del omejenega kroga gospodarskih subjektov (sodba z dne 13. marca 2008, Komisija/Infront WM, C‑125/06 P, EU:C:2008:159, točki 71 in 72; glej v tem smislu tudi sodbo z dne 12. julija 2022, Nord Stream 2/Parlament in Svet, C‑348/20 P, EU:C:2022:548, točka 158 in navedena sodna praksa).
71 V posebnih okoliščinah, v katerih je naročnik uporabil postopek s pogajanji brez predhodne objave obvestila o naročilu, je treba šteti, da gospodarski subjekt, ki ni bil povabljen k sodelovanju v navedenem postopku, čeprav je lahko izpolnil merila, ki jih je naročnik uporabil za izbiro podjetij, ki jim je poslal vabilo k predložitvi ponudbe, spada v omejen krog konkurentov, ki bi lahko predložili ponudbo, če bi bili povabljeni k sodelovanju v postopku.
72 V obravnavani zadevi je Komisija v odgovoru na tožbo pojasnila, da so merila, ki so bila uporabljena za določitev gospodarskih subjektov, povabljenih k sodelovanju v zadevnem postopku, oznaka CE, proizvodna zmogljivost v višini vsaj 20 enot na mesec in izkušnje pri namestitvi robotov v bolnišnicah, in sicer vsaj 10 robotov. Ko je bila Komisija zaslišana na obravnavi, je potrdila, da so ta merila tudi merila za sodelovanje, uporabljena v zadevnem postopku.
73 Tako so bila merila, ki jih je Komisija uporabila za presojo, kateri gospodarski subjekti so bili povabljeni k postopku s pogajanji brez predhodne objave obvestila o naročilu, na voljo tožečima strankama med sodnim postopkom. Poleg tega sta se tožeči stranki, ko sta bili na obravnavi vprašani, ali izpolnjujeta ta merila in ali sta predložili dokaze v zvezi s tem, sklicevali na prilogo A.8 k tožbi.
74 Prvič, v zvezi z merilom v zvezi z oznako CE sta tožeči stranki na obravnavi trdili, da ima njun robot „Ultra-V“ oznako CE, ker je ena od njiju nizozemska družba, ki je svoje robote namestila v Uniji. Poleg tega, kot sta tožeči stranki navedli v tožbi, navodila za uporabo robota „Ultra-V“ prikazujejo logotip oznake CE. Zato je treba šteti, da je ta robot to merilo izpolnjeval.
75 Drugič, kar zadeva merilo v zvezi s proizvodno zmogljivostjo, sta tožeči stranki na obravnavi trdili, da to merilo izpolnjujeta in da lahko svojo proizvodno zmogljivost celo povečata. Vendar je treba navesti, da tožeči stranki niti v tožbi, vključno s prilogo A.8, niti v repliki nista predložili nobenega dokaza, s katerim bi dokazali, da njuna proizvodna zmogljivost lahko doseže 20 robotov na mesec.
76 Tretjič, glede merila v zvezi z njunimi izkušnjami pri namestitvi robotov v bolnišnice je treba navesti, da sta tožeči stranki predložili študije, ki so jih opravile univerzitetne bolnišnice Združenega kraljestva, in poročilo, ki sta ga pripravila dva specialista za higieno iz North West Anglia NHS Foundation Trust, iz katerih je med drugim razvidno, da sta tožeči stranki robote v bolnišnicah zdravstvene službe Združenega kraljestva nameščali vsaj od aprila 2015. Vendar na podlagi teh dokazov ni mogoče določiti natančnega števila nameščenih robotov.
77 Tako tudi ob predpostavki, da sta tožeči stranki v bolnišnicah namestili vsaj deset robotov, še vedno velja, da nista dokazali, da je mesečni obseg njune proizvodne zmogljivosti za robota „Ultra-V“ dosegel vrednost, ki jo je Komisija določila za izbiro gospodarskih subjektov, povabljenih k predložitvi ponudbe.
78 Iz tega sledi, da tožeči stranki nista predložili dovolj dokazov o tem, da lahko izpolnita merila, ki jih je Komisija uporabila za izbiro gospodarskih subjektov, ki so jim bila poslana vabila k predložitvi ponudb v okviru postopka s pogajanji brez predhodne objave obvestila o naročilu. Zato tožeči stranki nista dokazali, da sta bili del omejenega kroga gospodarskih subjektov, ki bi lahko bili povabljeni k predložitvi ponudbe in bi ponudbo lahko predložili. Iz tega izhaja, da se izpodbijani sklep o oddaji na tožeči stranki ne nanaša posamično.
79 Zato drugi predlog, ki se nanaša na razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa o oddaji, ni dopusten.
Dopustnost tretjega in četrtega tožbenega predloga, ki se nanašata na razglasitev ničnosti sklepa Komisije o sklenitvi spornih okvirnih pogodb in na ugotovitev, da sta ti pogodbi nični
80 Komisija trdi, da tretji in četrti tožbeni predlog nista dopustna v delu, v katerem se z njima predlaga razglasitev ničnosti sklepa Komisije o sklenitvi spornih okvirnih pogodb in to, da naj Splošno sodišče ugotovi, da sta ti okvirni pogodbi nični. Komisija trdi, da razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa o oddaji ne bo povzročila ničnosti že podpisanih pogodb, saj sta ti pogodbi lahko predmet postopka le pred sodiščem, pristojnem po pogodbi, in ju sodišče Unije ne more razglasiti za nični v okviru ničnostne tožbe, vložene na podlagi člena 263 PDEU.
81 V zvezi z vprašanjem, ali je sklep o sklenitvi okvirnih pogodb izpodbojni akt, je treba opozoriti, da sodišče Unije v skladu s členom 263 PDEU nadzira le zakonitost aktov, ki jih sprejmejo institucije, organi, uradi ali agencije Unije in ki ustvarjajo zavezujoče pravne učinke za tretje osebe.
82 V skladu z ustaljeno sodno prakso predlogi za razglasitev ničnosti aktov, ki jih institucije sprejmejo v okviru člena 263 PDEU v popolnoma pogodbenem okviru, od katerega jih ni mogoče ločiti, niso dopustni (glej sklep z dne 3. oktobra 2018, Pracsis in Conceptexpo Project/Komisija in EACEA, T‑33/18, neobjavljen, EU:T:2018:656, točka 62 in navedena sodna praksa; glej v tem smislu tudi sodbi z dne 17. junija 2010, CEVA/Komisija, T‑428/07 in T‑455/07, EU:T:2010:240, točka 52, in z dne 29. januarja 2013, Cosepuri/EFSA, T‑339/10 in T‑532/10, EU:T:2013:38, točka 26).
83 V obravnavani zadevi tožeči stranki predlagata razglasitev ničnosti sklepa Komisije z dne 19. novembra 2020 o sklenitvi spornih okvirnih pogodb ter ugotovitev ničnosti navedenih okvirnih pogodb, sklenjenih med Komisijo in izbranima ponudnikoma. V zvezi s tem zadostuje na eni strani ugotovitev, da je podpis okvirnih pogodb po definiciji neločljivo povezan s pogodbenim procesom, ne da bi bilo v zvezi s tem v obravnavani zadevi mogoče opredeliti odločitev, ki jo je mogoče ločiti od navedenega procesa, in na drugi strani, da navedeni okvirni pogodbi ustvarjata in izčrpata vse svoje učinke v okviru pogodbenega razmerja, ki zadevne stranke povezuje s pogodbama, v zvezi s katerima sta tožeči stranki tretji osebi.
84 Iz zgornjih ugotovitev izhaja, da tretji in četrti tožbeni predlog v delu, v katerem se nanašata na razglasitev ničnosti sklepa o sklenitvi okvirnih pogodb in navedenih okvirnih pogodb, sklenjenih med Komisijo in izbranima ponudnikoma, nista dopustna.
85 Glede na navedeno je treba predloge za razglasitev ničnosti zavreči kot nedopustne.
Odškodninski zahtevek
86 Tožeči stranki zahtevata odškodnino zaradi izgube možnosti za predložitev ponudbe za javno naročilo, ker je Komisija nezakonito uporabila postopek s pogajanji brez predhodne objave obvestila o naročilu. Po mnenju tožečih strank je treba to škodo šteti za dejansko in gotovo, saj sta dokončno izgubili možnost za pridobitev naročila. Tožeči stranki trdita, da zaradi zavrnitve Komisije, da razkrije tehnična merila in merila za oddajo, na podlagi katerih je bilo naročilo oddano, ne moreta utemeljiti dejstva, da bi jima bilo naročilo dejansko oddano. Tožeči stranki tako primarno predlagata, naj se Komisiji naloži, naj sporoči specifikacije naročila, na podlagi katerih sta bili sklenjeni sporni okvirni pogodbi, in naj se sprejme vmesna odločba o odgovornosti Komisije, ker naj bi ta nezakonito uporabila postopek s pogajanji brez predhodne objave obvestila o naročilu, da bi se v poznejši fazi določila višina odškodnine. Podredno tožeči stranki predlagata plačilo odškodnine v višini 3.000.000 EUR.
87 Komisija te trditve prereka.
88 Uvodoma je treba spomniti, da člen 340, drugi odstavek, PDEU določa, da Unija v primeru nepogodbene odgovornosti v skladu s splošnimi načeli, ki so skupna pravnim ureditvam držav članic, nadomesti kakršno koli škodo, ki so jo povzročile njene institucije ali njeni uslužbenci pri opravljanju svojih dolžnosti.
89 V skladu z ustaljeno sodno prakso je nepogodbena odgovornost Unije za nezakonito ravnanje njenih organov v smislu člena 340, drugi odstavek, PDEU podana ob izpolnitvi več pogojev, in sicer mora biti ravnanje nezakonito, škoda dejanska, med očitanim ravnanjem in zatrjevano škodo pa mora obstajati vzročna zveza. Če eden od teh pogojev ni izpolnjen, je treba tožbo zavrniti v celoti, ne da bi bilo treba preučiti druge pogoje (glej sodbo z dne 15. oktobra 2013, Evropaïki Dynamiki/Komisija, T‑474/10, neobjavljena, EU:T:2013:528, točka 215 in navedena sodna praksa; glej v tem smislu tudi sodbo z dne 9. septembra 2008, FIAMM in drugi/Svet in Komisija, C‑120/06 P in C‑121/06 P, EU:C:2008:476, točke 106 in od 164 do 166 ter navedena sodna praksa).
90 V obravnavani zadevi je primerno najprej preučiti drugi pogoj za nastanek nepogodbene odgovornosti Unije, naveden v točki 89 zgoraj, in sicer pogoj, da se ugotovi, ali sta tožeči stranki dokazali, da je škoda, na katero se sklicujeta, dejanska.
91 Glede pogoja, ki se nanaša na to, da mora biti škoda dejanska, je treba ugotoviti obstoj odgovornosti Unije le, če je tožeči stranki res nastala „dejanska in gotova“ škoda. Tožeča stranka mora sodišču Unije predložiti dokaze za ugotovitev obstoja in obsega takšne škode (glej sodbo z dne 8. novembra 2011, Idromacchine in drugi/Komisija, T‑88/09, EU:T:2011:641, točka 25 in navedena sodna praksa).
92 V zvezi s tem je treba navesti, da je škoda, ki jo zatrjujeta tožeči stranki, izguba možnosti za predložitev ponudbe za javno naročilo. Vendar, kot trdi Komisija, predložitev ponudbe ponudniku ne daje prednosti, ker mu ne zagotavlja, da bo naročilo dobil. Zato izguba možnosti za predložitev ponudbe ni dejanska in gotova škoda, ki bi bila lahko predmet odškodnine, ampak hipotetična škoda.
93 Ker se tožeči stranki v bistvu sklicujeta na škodo zaradi izgube možnosti za pridobitev naročila, je treba opozoriti, da iz sodne prakse izhaja, da taka izguba možnosti za pridobitev naročila pomeni dejansko in gotovo škodo samo, če ob neobstoju krivdnega ravnanja institucije ne bi bilo dvoma, da bi tožeči stranki navedeno naročilo pridobili (glej v tem smislu sklep z dne 22. junija 2011, Evropaïki Dynamiki/Komisija, T‑409/09, EU:T:2011:299, točka 85 in navedena sodna praksa).
94 Tožeči stranki sami priznavata, da je treba pri izračunu škode upoštevati verjetnost, da sta naročilo dobili. V zvezi s tem višina odškodnine, ki jo tožeči stranki podredno zahtevata, ustreza neto dobičku, ki bi ga ustvarili, če bi jima bilo naročilo oddano.
95 Preučiti je treba, ali sta tožeči stranki predložili dokaze, s katerimi bi dokazali, da bi naročilo dobili, če bi bili povabljeni k zadevnemu postopku s pogajanji brez predhodne objave.
96 Tožeči stranki v zvezi s tem trdita, da nista razpolagali s tehničnimi merili in merili za oddajo, na podlagi katerih je bilo naročilo oddano, in sta poleg tega Splošnemu sodišču s petim tožbenim predlogom predlagali, naj Komisiji naloži, naj sporoči specifikacije naročila, na podlagi katerih sta bili sklenjeni sporni okvirni pogodbi. Vendar je treba navesti, da sta tožeči stranki imeli na voljo merila za oddajo, ki so bila uporabljena v okviru zadevne oddaje javnega naročila in objavljena v obvestilu o oddaji z dne 24. decembra 2020.
97 V obravnavani zadevi je bilo v obvestilu o oddaji naročila z dne 24. decembra 2020 v točki II.1.4, naslovljeni „Kratek opis“, navedeno, da je predmet naročila nakup s strani Komisije do 200 avtonomnih robotov/razkuževalcev z UV‑svetlobo, ki so enostavni za uporabo. V točki II.2.5, naslovljeni „Merila za oddajo“, je isto obvestilo o oddaji vsebovalo kratek opis meril za oddajo zadevnega naročila. Natančneje, šlo je za tri kvalitativna merila, in sicer, prvič, tehnično odličnost in razvitost robota za razkuževanje (ki se nanaša zlasti na kakovost postopka razkuževanja, učinkovitost in hitrost postopka razkuževanja, avtonomnost robota, domet, enostavnost uporabe), drugič, kakovost pristopa, sprejetega za zagotovitev dobave izbrani bolnišnici v štirih tednih po naročilu in za zagotovitev naknadnega usposabljanja bolnišničnega osebja, podpore in vzdrževanja, in tretjič, odzivni čas pri zagotavljanju tehnične pomoči in vzdrževanja.
98 Tožeči stranki trdita, da sta mednarodni družbi na področju medicinske tehnologije, preprečevanja okužb in nadzora nad njimi ter da proizvajata prenosnega robota za razkuževanje, imenovanega „Ultra-V“, ki uporablja tehnologijo UV-C‑svetlobe. Poleg tega tožeči stranki trdita, da bi lahko ustrezno odgovorili na vsako od meril za oddajo, opisanih v točki 97 zgoraj.
99 Vendar tožeči stranki v zvezi z merili za oddajo, ki se nanašajo na eni strani na kakovost in hitrost dobave izbrani bolnišnici in naknadno usposabljanje bolnišničnega osebja ter na drugi strani na odzivni čas pri zagotavljanju tehnične pomoči in vzdrževanja, nista predložili nobenega dokaza, s katerim bi lahko utemeljili trditev iz točke 20 tožbe, da bi ta merila lahko izpolnjevali.
100 Iz vsega navedenega izhaja, da tožeči stranki nista dokazali, da ne bi bilo dvoma, da bi jima bilo navedeno naročilo oddano, če bi bili povabljeni k predložitvi ponudb v okviru zadevnega postopka s pogajanji brez predhodne objave obvestila o naročilu.
101 Zato Komisiji ni treba naložiti, naj predloži specifikacije naročila, na podlagi katerih sta bili sklenjeni sporni okvirni pogodbi.
102 Iz tega sledi, da pogoj, ki se nanaša na to, da mora biti škoda dejanska, za nastanek nepogodbene odgovornosti Unije na podlagi člena 340, drugi odstavek, PDEU, ni izpolnjen.
103 Ob upoštevanju kumulativnosti pogojev za uveljavljanje nepogodbene odgovornosti Unije v smislu člena 340, drugi odstavek, PDEU ni treba preučiti drugih pogojev, ki jih v zvezi s tem zahteva sodna praksa.
104 V teh okoliščinah je treba odškodninski zahtevek in tožbo v celoti zavrniti.
Stroški
105 V skladu s členom 134(1) Poslovnika Splošnega sodišča se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker tožeči stranki nista uspeli, se jima, kot je predlagala Komisija, naloži plačilo stroškov, skupaj s stroški, ki so nastali v zvezi s postopkom za izdajo začasne odredbe.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (prvi razširjeni senat)
razsodilo:
1. Tožba se zavrne.
2. Družbama Inivos Ltd in Inivos BV se naloži plačilo stroškov, vključno s stroški postopka za izdajo začasne odredbe.
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 21. februarja 2024.
Podpisi