SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (prvi razširjeni senat)
z dne 10. septembra 2019(*)(i)
(besedilo, popravljeno s sklepom z dne 20. decembra 2019)
„Notranji trg z zemeljskim plinom – Direktiva 2009/73/ES – Sklep Komisije o odobritvi spremembe pogojev za izvzetje obratovanja plinovoda OPAL iz pravil Unije o dostopu tretjih strani do sistema in o reguliranju tarif – Člen 36(1) Direktive 2009/73 – Načelo energetske solidarnosti“
V zadevi T‑883/16,
Republika Poljska, ki jo zastopajo B. Majczyna, K. Rudzińska in M. Kawnik, agenti,
tožeča stranka,
ob intervenciji
Republike Latvije, ki jo zastopajo I. Kucina, G. Bambāne in V. Soņeca, agentke,
in
Republike Litve, ki so jo sprva zastopali D. Kriaučiūnas, R. Dzikovič in R. Krasuckaitė, nato R. Dzikovič, agenti,
intervenientki,
proti
Evropski komisiji, ki jo zastopata O. Beynet in K. Herrmann, agentki,
tožena stranka,
ob intervenciji
Zvezne republike Nemčije, ki sta jo sprva zastopala T. Henze in R. Kanitz, nato R. Kanitz, agenta,
intervenientka,
zaradi predloga na podlagi člena 263 PDEU za razglasitev ničnosti Sklepa Komisije C(2016) 6950 final z dne 28. oktobra 2016 o spremembi pogojev, odobrenih z Direktivo 2003/55/ES, za izvzetje plinovoda OPAL iz pravil o dostopu tretjih strani do sistema in o reguliranju tarif,
SPLOŠNO SODIŠČE (prvi razširjeni senat),
v sestavi I. Pelikánová (poročevalka), predsednica, V. Valančius, P. Nihoul, J. Svenningsen in U. Öberg, sodniki,
sodni tajnik: F. Oller, administrator,
na podlagi pisnega dela postopka in obravnave z dne 23. oktobra 2018
izreka naslednjo
Sodbo
I. Pravni okvir
1 Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2003/55/ES z dne 26. junija 2003 o skupnih pravilih notranjega trga z zemeljskim plinom in o razveljavitvi Direktive 98/30/ES (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 12, zvezek 2, str. 230) je bila razveljavljena in nadomeščena z Direktivo 2009/73/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o skupnih pravilih notranjega trga z zemeljskim plinom in o razveljavitvi Direktive 2003/55/ES (UL 2009, L 211, str. 94).
2 Člen 32 Direktive 2009/73, ki je enak členu 18 Direktive 2003/55, določa:
„Dostop tretjih strani do sistema
1. Države članice poskrbijo, da se za vse upravičene odjemalce, skupaj z dobavnimi podjetji, uvede sistem dostopa tretjih strank do prenosnega in distribucijskega sistema ter sistema za UZP na podlagi objavljenih tarif, ki se izvaja objektivno in nediskriminatorno med uporabniki sistema. Države članice zagotovijo, da te tarife ali metodologije za njihov izračun pred začetkom njihove veljavnosti v skladu s členom 41 potrdi regulativni organ iz člena 39(1) in da se te tarife – in metodologije za njihov izračun, če se potrditev nanaša samo nanje – objavijo pred začetkom njihove veljavnosti.
2. Operaterji prenosnih sistemov imajo dostop do omrežja drugih operaterjev prenosnih sistemov, če je to potrebno zaradi opravljanja njihovih dejavnosti, med drugim v zvezi s prenosom prek meja.
3. Določbe te direktive ne preprečujejo sklepanja dolgoročnih pogodb, če le-te izpolnjujejo predpise Skupnosti o konkurenci.“
3 Člen 36 Direktive 2009/73, ki je nadomestil člen 22 Direktive 2003/55, določa:
„Nova infrastruktura
1. Nova plinska infrastruktura večjega obsega, tj. povezovalni plinovodi, obrati za UZP in skladišča, se lahko za določeno obdobje na zahtevo izvzamejo iz določb členov 9, 32, 33 in 34 ter člena 41(6), (8) in (10) pod naslednjimi pogoji:
(a) z investicijo se mora povečati konkurenca pri oskrbi s plinom in zanesljivost oskrbe;
(b) raven tveganja, povezana z investicijo, mora dopuščati izvedbo investicije samo v primeru odobritve odstopanja;
(c) lastnik infrastrukture mora biti pravna ali fizična oseba, ki je vsaj glede svoje pravne oblike ločena od operaterjev sistemov, v okviru katerih bo infrastruktura zgrajena;
(d) stroški se morajo zaračunati uporabnikom zadevne infrastrukture, in
(e) izvzetje ne sme ovirati konkurence, učinkovitega delovanja notranjega trga z zemeljskim plinom ali učinkovitega obratovanju reguliranega sistema, na katerega je infrastruktura priključena.
[…]
3. [Nacionalni] [r]egulativni organ lahko za vsak primer posebej odloča o izvzetju iz odstavkov 1 in 2.
[…]
6. Izvzetje lahko zajema celotno zmogljivost ali del zmogljivosti nove infrastrukture ali obstoječe infrastrukture z znatno povečano zmogljivostjo.
Pri odločanju o odobritvi izvzetja se za vsak posamezen primer upošteva potreba po uvedbi pogojev glede trajanja izvzetja in nediskriminatornega dostopa do infrastrukture. Pri določanju teh pogojev je treba predvsem upoštevati dodatne zmogljivosti, ki bodo zgrajene, ali spremembo obstoječih zmogljivosti, časovni rok projekta in stanje v državi.
[…]
8. Regulativni organ Komisiji takoj po prejemu vseh zahtev za izvzetje posreduje kopije teh zahtev. Pristojni organ Komisijo nemudoma seznani z odločitvijo in z vsemi ustreznimi informacijami, ki se nanašajo nanjo. Te informacije se Komisiji lahko predložijo v zbirni obliki, kar ji omogoča utemeljitev sprejete odločitve. Podatki zlasti vsebujejo:
(a) podroben opis razlogov, na podlagi katerih je regulativni organ ali država članica odobrila ali zavrnila izvzetje, skupaj s sklicevanjem na odstavek 1, vključno z opredelitvijo ustrezne točke ali točk tega odstavka, na katerih temelji ta odločitev, vključno s finančnimi informacijami, ki utemeljujejo potrebo po izvzetju;
(b) opravljene analize o vplivu odobritve izvzetja na konkurenco in na učinkovito delovanje notranjega trga z zemeljskim plinom;
(c) razloge za časovno obdobje in delež celotne zmogljivosti zadevne plinske infrastrukture, za katero se izvzetje odobri;
(d) v primeru izvzetja za povezovalne plinovode, rezultat posvetovanja z zadevnimi regulativnimi organi, in
(e) prispevek infrastrukture k raznolikosti oskrbe s plinom.
9. V dveh mesecih od prejema obvestila se lahko Komisija odloči, da od zadevnega regulativnega organa zahteva, da spremeni ali prekliče odločitve o odobritvi izvzetja. Ta dvomesečni rok se lahko podaljša za dva nadaljnja meseca, če Komisija potrebuje dodatne informacije. Ta dodatni rok začne teči dan po prejemu vseh podatkov. Začetni dvomesečni rok se lahko podaljša tudi s soglasjem Komisije in regulativnega organa.
[…]
Regulativni organ ravna v skladu z odločitvijo Komisije o spremembi ali preklicu odločitve o izvzetju v roku enega meseca in o tem obvesti Komisijo.
[…]“.
4 Člen 28a(1) Gesetz über die Elektrizitäts- und Gasversorgung (Energiewirtschaftsgesetz – EnWG) (nemški zakon o oskrbi z električno energijo in plinom) z dne 7. julija 2005 (BGBl. 2005 I, str. 1970, 3621, v nadaljevanju: EnWG) v različici, ki se uporablja za dejansko stanje v obravnavani zadevi, Bundesnetzagentur (BNetzA, zvezna agencija za omrežja, Nemčija) med drugim omogoča, da iz določb o dostopu tretjih strani do sistema izvzame povezovalne plinovode med Zvezno republiko Nemčijo in drugimi državami. Pogoji za uporabo člena 28a EnWG se v bistvu ujemajo s pogoji iz člena 36(1) Direktive 2009/73.
II. Dejansko stanje
5 BNetzA, ki je nemški nacionalni regulativni organ, je 13. marca 2009 Komisiji Evropskih skupnosti sporočila odločbi z dne 25. februarja 2009 o izključitvi zmogljivosti načrtovanega plinovoda Ostseepipeline-Anbindungsleitung (OPAL) za čezmejni prenos iz pravil o dostopu tretjih strani do sistema, določenih v členu 18 Direktive 2003/55, in iz tarifnih pravil, določenih v njenem členu 25, od (2) do (4). Plinovod OPAL je zahodni kopenski krak plinovoda Nord Stream 1 z vstopno točko v bližini kraja Lubmin blizu Greifswalda v Nemčiji in izstopno točko v kraju Brandov v Češki republiki. Odločbi sta se nanašali na deleže obeh lastnikov plinovoda OPAL.
6 Plinovod OPAL je namreč v lasti družbe WIGA Transport Beteiligungs-GmbH & Co. (v nadaljevanju: WIGA, nekdanja družba W & G Beteiligungs-GmbH & Co. KG), ki ima v lasti 80‑odstotni delež navedenega plinovoda, in družbe E.ON Ruhrgas AG, ki ima v lasti 20‑odstotni delež tega plinovoda. Družba WIGA je pod skupnim nadzorom družb OAO Gazprom in BASF SE. Del plinovoda OPAL, ki je v lasti družbe WIGA, upravlja družba OPAL Gastransport GmbH & Co. KG (v nadaljevanju: OGT).
7 Komisija je z Odločbo C(2009) 4694 (v nadaljevanju: prvotna odločba) z dne 12. junija 2009 BNetzA v skladu s členom 22(4), tretji pododstavek, Direktive 2003/55 (postal člen 36(9) Direktive 2009/73) pozvala, naj svoji odločbi z dne 25. februarja 2009 spremeni tako, da doda te pogoje:
„(a) Brez poseganja v pravilo, določeno v točki (b), podjetju s prevladujočim položajem na enem ali več večjih trgih z zemeljskim plinom, ki so višje ali nižje v dobavni verigi in pokrivajo Češko republiko, ni dovoljeno letno rezervirati več kot 50 % prenosnih zmogljivosti plinovoda OPAL na češki meji. Rezervacije podjetij, ki pripadajo isti skupini, kot sta Gazprom in Wingas, bodo obravnavane skupaj. Rezervacije podjetij/skupin podjetij s prevladujočim položajem, ki imajo sklenjene pomembne dolgoročne pogodbe o dobavi zemeljskega plina, bodo obravnavane združeno […].
(b) Meja 50 % zmogljivosti se lahko preseže, če zadevno podjetje na trgu ponudi 3 milijarde m³ plina preko plinovoda OPAL v odprtem, preglednem in nediskriminatornem postopku (‚program za sprostitev dobave plina‘). Družba, ki upravlja plinovod, ali podjetje, odgovorno za izvajanje programa, mora zagotoviti razpoložljivost ustreznih prenosnih zmogljivosti in prosto izbiro izstopne točke (‚program za sprostitev zmogljivosti‘). Obliko programov ‚za sprostitev dobave plina‘ in ‚za sprostitev zmogljivosti‘ mora odobriti BNetzA.“
8 BNetzA je 7. julija 2009 svoji odločbi z dne 25. februarja 2009 spremenila tako, da ju je prilagodila pogojem, navedenim zgoraj v točki 7, ki so določeni v prvotni odločbi. BNetzA je izvzetje iz pravil odobrila za obdobje 22 let.
9 Plinovod OPAL je začel obratovati 13. julija 2011 in ima v severnem delu, med Greifswaldom in vstopno točko Groß-Köris južno od Berlina (Nemčija), zmogljivost približno 36,5 milijarde m³/leto. Južni del plinovoda OPAL, med Groß-Körisom in izstopno točko v Brandovu, pa ima zmogljivost 32 milijard m³/leto. Razlika v višini 4,5 milijarde m³/leto je bila namenjena prodaji na tržnem območju Gaspool, ki zajema severno in vzhodno Nemčijo.
10 V skladu s prvotno odločbo in odločbama BNetzA z dne 25. februarja 2009, kakor sta bili spremenjeni z njenima odločbama z dne 7. julija 2009, so bile zmogljivosti plinovoda OPAL v celoti izvzete iz uporabe pravil o reguliranem dostopu tretjih strani in tarifnih pravil na podlagi Direktive 2003/55.
11 Pri sedanji tehnični konfiguraciji je mogoče zemeljski plin do vstopne točke plinovoda pri Greifswaldu dobavljati le po plinovodu Nord Stream 1, ki ga skupina Gazprom uporablja za prenos plina z ruskih nahajališč. Ker družba Gazprom programa za sprostitev dobave plina, na katerega se je nanašala prvotna odločba, ni izvedla, nerezervirani 50‑odstotni delež zmogljivosti tega plinovoda nikoli ni bil izkoriščen, tako da je bilo izkoriščenih le 50 % prenosne zmogljivosti plinovoda OPAL.
12 Družbe OGT, OAO Gazprom in Gazprom Eksport LLC so 12. aprila 2013 pri BNetzA vložile uradno zahtevo, naj spremeni nekatere določbe izvzetja, odobrenega leta 2009.
13 BNetzA je 13. maja 2016 na podlagi člena 36 Direktive 2009/73 Komisijo obvestila o svojem namenu na podlagi zahteve, ki so jo vložile družbe OGT, OAO Gazprom in Gazprom Eksport, nekatere določbe izvzetja, odobrenega leta 2009 v zvezi z delom plinovoda OPAL, ki ga upravlja družba OGT, spremeniti tako, da bo z zadnjenavedeno družbo sklenila pogodbo javnega prava, ki je v skladu z nemškim pravom izenačena z upravno odločbo.
14 Sprememba, ki jo je nameravala izvesti BNetzA, je v bistvu zajemala zamenjavo omejitve zmogljivosti, ki jih lahko rezervirajo podjetja s prevladujočim položajem, naložene s prvotno odločbo (glej točko 7 zgoraj), z zavezo družbe OGT, da bo v okviru dražb ponudila vsaj 50 % zmogljivosti, s katero upravlja, to je 15.864.532 kWh/h (približno 12,3 milijard m3/leto), od tega 14.064.532 kWh/h (približno 10,98 milijard m3/leto) v obliki zagotovljenih dinamično dodeljivih zmogljivosti (feste dynamisch zuordenbare Kapazitäten, DZK) in 1.800.000 kWh/h (približno 1,38 milijarde m3/leto) v obliki zagotovljenih prosto dodeljivih zmogljivosti (feste frei zuordenbare Kapazitäten, FZK) na izstopni točki Brandov. Če bi v dveh zaporednih letih povpraševanje po zmogljivostih FZK presegalo začetno ponudbo 1.800.000 kWh/h, bi bila družba OGT pod določenimi pogoji zavezana povečati ponudbo takih zmogljivosti do zgornje meje 3.600.000 kWh/h (približno 2,8 milijard m³/leto).
15 Komisija je 28. oktobra 2016 na podlagi člena 36(9) Direktive 2009/73 sprejela Sklep C(2016) 6950 final o spremembi pogojev, odobrenih z Direktivo 2003/55 za izvzetje plinovoda OPAL iz pravil o dostopu tretjih strani do sistema in o reguliranju tarif (v nadaljevanju: izpodbijani sklep), ki je naslovljen na BNetzA. Postopek iz člena 36 Direktive 2009/73 v bistvu ustreza postopku iz člena 22 Direktive 2003/55, ki je bil pravna podlaga prvotne odločbe. Izpodbijani sklep je bil 3. januarja 2017 objavljen na spletnem mestu Komisije.
16 Komisija je v izpodbijanem sklepu najprej v uvodnih izjavah od 18 do 21 navedla, da čeprav člen 36 Direktive 2009/73 ne vsebuje določbe, ki bi se posebej nanašala na možnost spremembe izvzetja, kot je to, ki je predmet prvotne odločbe in ki je bilo odobreno na podlagi člena 22 Direktive 2003/55, iz splošnih načel upravnega prava izhaja, da se lahko odločbe, ki imajo dolgotrajne učinke, revidirajo. Tako je Komisija ob upoštevanju načela vzporednosti oblik in zaradi zagotovitve pravne varnosti menila, da je v obravnavanem primeru načrtovane spremembe prvotnega izvzetja, kot jih je predložila BNetzA, primerno preučiti glede na postopek iz člena 36 Direktive 2009/73 za nove objekte. Glede vsebinskih pogojev, ki jih mora izpolnjevati taka sprememba, je menila, da je treba ob neobstoju posebnih pogojev glede revizije spremembe obsega predhodno odobrenega izvzetja ali pogojev, s katerimi je omejeno to izvzetje, utemeljiti in da je v zvezi s tem nov razvoj dejanskega stanja, do katerega je prišlo po prvotni odločbi o izvzetju, lahko veljaven razlog za revizijo te prvotne odločbe.
17 Vsebinsko pa je Komisija z izpodbijanim sklepom odobrila spremembe ureditve izvzetja, ki jo je nameravala izvesti BNetzA, pod pogojem nekaterih sprememb, med katerimi so zlasti te:
– začetna ponudba zmogljivosti na dražbi se mora nanašati na 3.200.000 kWh/h (približno 2,48 milijarde m³/leto) zmogljivosti FZK in na 12.664.532 kWh/h (približno 9,83 milijarde m³/leto) zmogljivosti DZK;
– če bi povpraševanje ob letni dražbi preseglo 90 % ponujenih zmogljivosti, bi se moral za prihodnje leto povečati obseg zmogljivosti FZK, danih na dražbo, in sicer v enotah po 1.600.000 kWh/h (približno 1,24 milijarde m³/leto), do zgornje meje 6.400.000 kWh/h (približno 4,97 milijarde m³/leto);
– podjetje ali skupina podjetij, ki imajo prevladujoči položaj v Češki republiki ali ki nadzorujejo več kot 50 % plina, ki prispe v Greifswald, lahko sodelujejo na dražbah zmogljivosti FZK le po osnovni ceni, ki ne sme biti višja od povprečne osnovne cene regulirane tarife na prenosnem omrežju od območja Gaspool do Češke republike za primerljive proizvode v istem letu.
18 BNetzA je izvzetje, ki je bilo odobreno z njeno odločbo z dne 25. februarja 2009, v zvezi z deležem plinovoda OPAL, ki ga upravlja družba OGT, 28. novembra 2016 v skladu z izpodbijanim sklepom spremenila tako, da je z zadnjenavedeno družbo sklenila pogodbo javnega prava, ki je v skladu z nemškim pravom izenačena z upravno odločbo.
III. Postopek in predlogi strank
19 Republika Poljska je 16. decembra 2016 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo.
20 Republika Poljska je z ločeno vlogo v sodnem tajništvu Splošnega sodišča isti dan vložila predlog za izdajo začasne odredbe, ki je bil zavrnjen s sklepom z dne 21. julija 2017, Poljska/Komisija (T‑883/16 R, EU:T:2017:542). Odločitev o stroških je bila pridržana.
21 Zvezna republika Nemčija je 19. januarja 2017 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila predlog za intervencijo v tem postopku v podporo predlogom Komisije, 20. in 29. marca 2017 pa sta Republika Latvija in Republika Litva v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložili predloga za intervencijo v podporo predlogom Republike Poljske. Ker glavni stranki nista ugovarjali, je predsednik prvega senata Splošnega sodišča tem predlogom za intervencijo ugodil.
22 Odgovor na tožbo je bil v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložen 3. marca 2017.
23 Republika Poljska je z vlogo, ki je bila v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložena 13. marca 2017, po objavi izpodbijanega sklepa, do katere je prišlo 3. januarja 2017, predložila dodatna pojasnila v zvezi s tožbo in navedla dodatni tožbeni razlog.
24 Komisija je 9. junija 2017 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila stališče o vlogi Republike Poljske z dne 13. marca 2017.
25 Replika in duplika sta bili v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vloženi 2. junija in 31. avgusta 2017.
26 Republika Poljska je z vlogo, ki je bila v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložena 22. decembra 2017, v skladu s členom 28(1) in (5) Poslovnika Splošnega sodišča predlagala, naj se zadeva dodeli velikemu senatu ali vsaj senatu, ki zaseda v sestavi petih sodnikov. Splošno sodišče je 16. februarja 2018 odločilo, da ne bo predlagalo dodelitve zadeve velikemu senatu, in ugotovilo, da je zadeva na podlagi člena 28(5) Poslovnika dodeljena prvemu razširjenemu senatu.
27 V okviru ukrepov procesnega vodstva je Splošno sodišče Republiko Poljsko in Komisijo pozvalo, naj predložita nekatere dokumente in odgovorita na nekatera vprašanja. Republika Poljska in Komisija sta tem zahtevam ugodili.
28 Stranki in intervenientke so podale ustne navedbe in odgovorile na vprašanja Splošnega sodišča na obravnavi z dne 23. oktobra 2018.
29 Republika Poljska Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– izpodbijani sklep razglasi za ničen;
– Komisiji naloži plačilo stroškov.
30 Republika Latvija Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– izpodbijani sklep razglasi za ničen;
– Komisiji naloži plačilo stroškov.
31 Republika Litva Splošnemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep razglasi za ničen.
32 Komisija ob podpori Zvezne republike Nemčije Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– zaradi nedopustnosti ne upošteva vloge Republike Poljske z dne 13. marca 2017;
– tožbo zavrne;
– Republiki Poljski naloži plačilo stroškov.
IV. Pravo
A. Dopustnost vloge Republike Poljske z dne 13. marca 2017
33 Republika Poljska je tožbo vložila 16. decembra 2016 zgolj na podlagi sporočila za javnost v zvezi z izpodbijanim sklepom, ki ga je Komisija objavila na dan sprejetja izpodbijanega sklepa, to je 28. oktobra 2016. Izpodbijani sklep pa je bil objavljen 3. januarja 2017 na spletnem mestu Komisije.
34 Republika Poljska trdi, da se je lahko šele po objavi izpodbijanega sklepa na spletnem mestu Komisije seznanila z natančno vsebino navedenega sklepa. Tako naj bi po preučitvi izpodbijanega sklepa, kakor je bil objavljen, 13. marca 2017 vložila „dopolnitev v zvezi s tožbo“ (v nadaljevanju: dopolnilna vloga), v kateri je na eni strani predložila dodatne trditve v utemeljitev svojega prvega tožbenega razloga in na drugi strani navedla dodaten tožbeni razlog.
35 (popravljeno s sklepom z dne 20. decembra 2019) Komisija izpodbija dopustnost dopolnilne vloge. Prvič, trdi, da je Republika Poljska s tožbo, vloženo 16. decembra 2016, izčrpala svojo pravico do tožbe na podlagi člena 263 PDEU, saj je s tem tek roka za vložitev tožbe sprožila na podlagi datuma seznanitve z vsebino izpodbijanega sklepa, in da ne more biti upravičena do novega roka za vložitev tožbe zaradi poznejše objave izpodbijanega sklepa. Drugič, Komisija opozarja, da možnost „dopolnitve“ tožbe v Poslovniku ni določena, saj je mogoče nove tožbene razloge, ki temeljijo na pozneje nastalih dejstvih, v skladu s členom 84(2) Poslovnika navesti v repliki. Tretjič, Komisija trdi, da je dopolnilna vloga, s katero se sklicuje na nov rok za vložitev tožbe, oblika „dodatne tožbe“, ki ni dopustna zaradi litispendence, saj je bilo Republiki Poljski zlasti s tem, da je 16. decembra 2016 vložila tožbo, omogočeno učinkovito sodno varstvo, vključno z začasnimi ukrepi.
36 V skladu s členom 263, šesti odstavek, PDEU je treba postopke iz tega člena glede na posamezni primer sprožiti v dveh mesecih od objave akta ali njegovega uradnega obvestila tožeči stranki, če tega ni bilo, pa od dneva, ko je ta zanj izvedela.
37 Ker je bil izpodbijani sklep v obravnavanem primeru objavljen 3. januarja 2017, je rok za vložitev tožbe začel teči na ta dan. V skladu s členom 60 Poslovnika se ta rok zaradi oddaljenosti podaljša za enkratno obdobje desetih dni. Rok za vložitev tožbe v tej zadevi se je zato iztekel 13. marca 2017.
38 Dopolnilna vloga, ki je bila v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložena 13. marca 2017, je bila tako vložena zadnji dan roka za vložitev tožbe, torej pred iztekom roka. Zato jo je treba razglasiti za dopustno.
39 S trditvami Komisije te ugotovitve ni mogoče izpodbiti.
40 Prvič, ni mogoče sprejeti trditve Komisije, da je Republika Poljska izčrpala svojo pravico do vložitve tožbe, ker je tek roka za vložitev tožbe sprožila takrat, ko se je seznanila z vsebino izpodbijanega sklepa.
41 Na eni strani namreč iz ustaljene sodne prakse izhaja, da so roki za vložitev tožbe zavezujoči in da jih stranke in sodišče ne morejo spreminjati, saj so bili določeni zaradi zagotovitve jasnosti in varnosti pravnih položajev ter izognitve vsakršni diskriminaciji ali samovoljnemu ravnanju pri izvajanju sodne oblasti (glej sodbo z dne 18. septembra 1997, Mutual Aid Administration Services/Komisija, T‑121/96 in T‑151/96, EU:T:1997:132, točka 38 in navedena sodna praksa). Iz tega izhaja, da če tožeča stranka vloži tožbo pred začetkom teka roka v skladu s členom 263, šesti odstavek, PDEU, to ne pomeni, da bi bil rok, določen z zadnjenavedenim členom, s tem spremenjen. Zato v obravnavanem primeru rok za vložitev tožbe ni začel teči z vložitvijo tožbe, temveč v skladu s členom 263, šesti odstavek, PDEU z objavo izpodbijanega sklepa (glej v tem smislu sodbo z dne 26. septembra 2013, PPG in SNF/ECHA, C‑626/11 P, EU:C:2013:595, točki 38 in 39).
42 Na drugi strani nikakor ni mogoče šteti, da z datumom objave morebitnega sporočila za javnost, iz katerega je razvidno sprejetje sklepa, začne teči rok za vložitev tožbe. Natančneje, ker tako sporočilo za javnost vsebuje le kratek povzetek zadevnega sklepa, ni mogoče sklepati, da se je s tem, da je bil prebran, „izvedelo“ za izpodbijani sklep v smislu člena 263, šesti odstavek, PDEU.
43 Drugič, v zvezi s trditvijo, da Poslovnik ne določa možnosti predložitve dopolnilne vloge k tožbi po vložitvi tožbe, je treba opozoriti, da je treba v skladu s sodno prakso, ker je Evropska unija pravna skupnost, v kateri so institucije zavezane nadzoru skladnosti svojih aktov s Pogodbo, postopkovna pravila, ki se uporabljajo za tožbe, o katerih odločajo sodišča Unije, razlagati tako, da lahko uporaba teh pravil čim bolj prispeva k doseganju cilja zagotavljanja učinkovitega sodnega varstva pravic, ki jih imajo posamezniki na podlagi prava Unije (sodba z dne 17. julija 2008, Athinaïki Techniki/Komisija, C‑521/06 P, EU:C:2008:422, točka 45).
44 Zato zgolj okoliščine, da Poslovnik izrecno ne določa možnosti predložiti dopolnilno vlogo k tožbi po vložitvi tožbe, ni mogoče razlagati tako, da izključuje tako možnost, če je ta dopolnilna vloga k tožbi vložena pred iztekom roka za vložitev tožbe.
45 Prav tako člen 84(2) Poslovnika sicer določa, da je treba ob novem dejstvu, ki se je razkrilo med postopkom, nove razloge ali trditve navesti med drugo izmenjavo vlog, vendar iz te določbe ne izhaja, da v primeru, kot je obravnavani, v katerem bi tožeča stranka pred iztekom roka za vložitev tožbe in pred vložitvijo replike predložila ločeno vlogo, s katero bi vložila svoje razloge in trditve v zvezi z izpodbijanim sklepom, ki je bil objavljen po vložitvi njene tožbe, ta ločen akt ne bi bil dopusten.
46 V obravnavanem primeru je bila Komisiji dana možnost, da odgovori na tožbene razloge in trditve, ki jih je Republika Poljska navedla v dopolnilni vlogi. Na poziv Splošnega sodišča je 9. junija 2017 predložila svoja stališča o dopolnilni vlogi. V teh okoliščinah razglasitev dopustnosti dopolnilne vloge ne posega v možnost, da Komisija odgovori na tožbene razloge in trditve tožeče stranke v obravnavanem primeru.
47 Glede na navedeno je treba dopolnilno vlogo, ki jo je Republika Poljska vložila 13. marca 2017, torej pred iztekom roka za vložitev tožbe, razglasiti za dopustno.
B. Utemeljenost
48 Republika Poljska v utemeljitev tožbe navaja šest tožbenih razlogov, pri čemer se prvi nanaša na kršitev člena 36(1)(a) Direktive 2009/73 v povezavi s členom 194(1)(b) PDEU ter načela solidarnosti; drugi na nepristojnost Komisije in kršitev člena 36(1) Direktive 2009/73; tretji na kršitev člena 36(1)(b) Direktive 2009/73; četrti na kršitev člena 36(1)(a) in (e) Direktive 2009/73; peti na kršitev mednarodnih pogodb, katerih pogodbenica je Unija, in šesti na kršitev načela pravne varnosti.
49 Najprej je treba preučiti prvi tožbeni razlog.
1. Prvi tožbeni razlog: kršitev člena 36(1)(a) Direktive 2009/73 v povezavi s členom 194(1)(b) PDEU ter načela solidarnosti
50 Komisija je v točkah od 49 do 53 obrazložitve izpodbijanega sklepa, potem ko je opozorila na to, da je v prvotni odločbi ugotovila, da bo plinovod OPAL izboljšal zanesljivost oskrbe, preučila, ali bi lahko spremembe ureditve obratovanja, ki jih je predlagala BNetzA, pripeljale do drugačne presoje. Ugotovila je, da ni tako, zlasti ob upoštevanju, da dodatna zmogljivost, ki bi se lahko v plinovodu Nord Stream 1 dejansko uporabljala po povečanju zmogljivosti, ki se dejansko uporablja s plinovodom OPAL, ne zadostuje, da bi se v celoti nadomestile količine plina, ki so se do tedaj prenašale po plinovodih Braterstwo in Yamal.
51 Republika Poljska ob podpori Republike Litve trdi, da sta z izpodbijanim sklepom kršeni načeli energetske varnosti in energetske solidarnosti ter da je torej ta sklep v nasprotju s členom 36(1)(a) Direktive 2009/73 v povezavi s členom 194(1)(b) PDEU. Po njenem mnenju odobritev novega izvzetja v zvezi s plinovodom OPAL ogroža zanesljivost oskrbe s plinom v Uniji, zlasti v Srednji Evropi. Natančneje, zmanjšanje prenosa plina po plinovodih Yamal in Braterstwo naj bi lahko pripeljalo do oslabitve energetske varnosti Poljske in znatno oviralo diverzifikacijo virov oskrbe s plinom.
a) Domnevna kršitev člena 36(1)(a) Direktive 2009/73
52 Republika Poljska opozarja, da se v skladu s členom 36(1)(a) Direktive 2009/73 odstopanje od pravil v korist nove plinske infrastrukture večjega obsega lahko odobri le, če naložba v zadevno infrastrukturo izboljša zanesljivost oskrbe s plinom, pri čemer gre za merilo, ki ga je treba po njenem mnenju razlagati v skladu z Uredbo (EU) št. 994/2010 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. oktobra 2010 o ukrepih za zagotavljanje zanesljivosti oskrbe s plinom in o razveljavitvi Direktive Sveta 2004/67/ES (UL 2010, L 295, str. 1) in z vidika glavnega cilja energetske politike Unije iz člena 194(1) PDEU, in sicer zagotavljanja energetske varnosti Unije v celoti in njenih držav članic posamično.
53 Komisija ob podpori Zvezne republike Nemčije te trditve prereka.
54 V skladu s členom 36(1)(a) Direktive 2009/73 se lahko „[n]ova plinska infrastruktura večjega obsega, tj. povezovalni plinovodi, […] za določeno obdobje na zahtevo izvzamejo iz določb [med drugim o dostopu tretjih strani do sistema] pod naslednjimi pogoji: (a) z investicijo se mora povečati […] zanesljivost oskrbe“.
55 Najprej je treba zavrniti trditev Republike Poljske, da se to merilo uporabi v obravnavanem primeru, ker naj bi bilo z izpodbijanim sklepom odobreno novo izvzetje iz dostopa tretjih strani do sistema.
56 Ugotoviti je namreč treba, da v obravnavanem primeru Komisija z izpodbijanim sklepom ni odobrila uvedbe novega izvzetja, ampak spremembo obstoječega izvzetja. V zvezi s tem je treba opozoriti, da je v skladu z odločbama BNetzA z dne 25. februarja 2009, kakor sta bili spremenjeni z odločbama z dne 7. julija 2009 (glej točki 5 in 8 zgoraj), za zmogljivosti plinovoda OPAL za čezmejni prenos že veljalo izvzetje iz uporabe pravil o dostopu tretjih strani do sistema iz člena 18 Direktive 2003/55 in iz tarifnih pravil, določenih v njenem členu 25, od (2) do (4). Kot je bilo poudarjeno v točkah 14 in 16 zgoraj, se z ureditvijo, ki jo je 13. maja 2016 predlagala BNetzA in kakor je bila spremenjena z izpodbijanim sklepom, v bistvu to izvzetje ohranja s spremembo pogojev, ki so bili zanj določeni.
57 V tem okviru je treba pojasniti, da – kot je Komisija poudarila na obravnavi –izpodbijani sklep ne spreminja prvotne odločbe. V skladu s členom 36(3) Direktive 2009/73 namreč nacionalni regulativni organ odloča o izvzetju iz odstavka 1 navedenega člena. Tako je bila BNetzA tista, ki je izdala odločbo o izvzetju iz leta 2009 (glej točki 5 in 8 zgoraj) in ki je leta 2016 s sklenitvijo pogodbe javnega prava z družbo OGT spremenila pogoje za to izvzetje (glej točko 18 zgoraj). V obeh primerih se je Komisija omejila na izvajanje nadzorne pristojnosti, ki ji je bila podeljena s členom 22(4), tretji pododstavek, Direktive 2003/55 in nato s členom 36(9) Direktive 2009/73, pri čemer je od BNetzA zahtevala, naj svoji odločitvi spremeni. Prvotna odločba in izpodbijani sklep sta torej samostojni odločbi, pri čemer se je z vsako od njiju izreklo o ukrepu, ki so ga nameravali izvesti nemški organi, to sta na eni strani odločbi BNetzA z dne 25. februarja 2009 (glej točko 5 zgoraj) in na drugi strani pogodba javnega prava, ki je bila priglašena 13. maja 2016 (glej točko 13 zgoraj) in ki je izenačena z upravno odločbo.
58 V zvezi z merilom glede izboljšanja zanesljivosti oskrbe iz besedila člena 36(1)(a) Direktive 2009/73 izhaja, da ni predlagano izvzetje tisto, ki mora izpolnjevati to merilo, temveč naložba, torej v obravnavanem primeru gradnja plinovoda OPAL. Zato se je morala Komisija v okviru prvotne odločbe prepričati, ali načrtovana naložba izpolnjuje to merilo. Komisiji pa ni bilo treba preučiti navedenega merila v okviru izpodbijanega sklepa, s katerim je bila le potrjena sprememba pogojev, ki so bili določeni za izvzetje. Ker namreč v tej fazi ni bila predvidena nobena nova naložba in ker se s spremembo pogojev obratovanja, ki jo je predlagala BNetzA, ni spreminjal plinovod OPAL kot infrastruktura, na to vprašanje v letu 2016 ni bilo mogoče odgovoriti drugače kot leta 2009.
59 To, da je Komisija v izpodbijanem sklepu opravila preizkus, ki ga veljavni predpisi ne zahtevajo, ne more povzročiti, da bi sodišče Unije nad tem sklepom v okviru tožbe, ki je bila pri njem vložena, opravilo nadzor glede na merilo, ki ni določeno z zakonodajo.
60 Prvi tožbeni razlog je treba zato v delu, v katerem se nanaša na člen 36(1)(a) Direktive 2009/73, zavrniti kot brezpredmeten.
b) Domnevna kršitev člena 194(1) PDEU
61 Republika Poljska ob podpori Republike Litve v zvezi s členom 194(1) PDEU poudarja, da je načelo solidarnosti, ki je v njem navedeno, ena od prioritet Unije na področju energetske politike. Po njenem mnenju to načelo tako države članice kot tudi institucije Unije zavezuje, da energetsko politiko Unije izvajajo v duhu solidarnosti. V nasprotju z načelom energetske solidarnosti naj bi bili zlasti ukrepi institucij Unije, ki ogrožajo energetsko varnost nekaterih regij ali nekaterih držav članic, vključno z njihovo zanesljivostjo oskrbe s plinom.
62 Republika Poljska navaja, da izpodbijani sklep družbi Gazprom in subjektom skupine Gazprom omogoča, da na trg Unije dodatne količine plina preusmerijo tako, da v celoti izkoriščajo zmogljivosti plinovoda Nord Stream 1. Ob upoštevanju neobstoja znatnega povečanja povpraševanja po zemeljskem plinu v Srednji Evropi, naj bi bila edina možna posledica tega vpliv na pogoje za dobavo in uporabo storitev prenosa po konkurenčnih plinovodih plinovoda OPAL, namreč po plinovodih Braterstwo in Yamal, in sicer v obliki zmanjšanja ali celo popolne prekinitve prenosa plina po teh dveh plinovodih.
63 Prvič, Republika Poljska v zvezi s tem izraža zaskrbljenost, da bi taka omejitev ali prekinitev prenosa po plinovodu Braterstwo povzročila, da bi na ozemlju Poljske postalo nemogoče ohraniti oskrbo prek tega plinovoda iz Ukrajine, kar bi povzročilo nemožnost zagotavljanja neprekinjenosti oskrbe odjemalcev na ozemlju Poljske, kar bi imelo te posledice, ki jih Komisija očitno ni preučila:
– nezmožnost podjetij, ki jim je naložena obveznost jamstva glede oskrbe zaščitenih odjemalcev s plinom, da izpolnijo to obveznost;
– nezmožnost učinkovitega delovanja plinskega sistema in poseg v možnosti gospodarskega izkoriščanja sistemov za skladiščenje plina;
– tveganje znatnega povečanja stroškov pridobivanja plina.
64 Drugič, ob upoštevanju, da bo leta 2020 prenehala pogodba o prenosu plina po plinovodu Yamal v Zahodno Evropo, čemur bo leta 2022 sledilo prenehanje pogodbe o dobavi plina po tem plinovodu na Poljsko, se Republika Poljska boji tveganja zmanjšanja ali celo popolne prekinitve dobave plina po plinovodu Yamal, kar naj bi imelo negativne učinke na:
– razpoložljivost zmogljivosti uvoza iz Nemčije in Češke republike na Poljsko;
– višino tarif za prenos iz teh dveh držav;
– diverzifikacijo virov oskrbe s plinom na Poljskem in v drugih državah članicah Srednje in Vzhodne Evrope.
65 Komisija te trditve prereka. Natančneje, trdi, da je energetska solidarnost politični pojem iz njenih sporočil in dokumentov, medtem ko je morala z izpodbijanim sklepom izpolniti merila, določena v členu 36(1) Direktive 2009/73. Po njenem mnenju je načelo solidarnosti med državami članicami iz člena 194(1) PDEU v bistvu na eni strani naslovljeno na zakonodajalca in ne na upravo, ki izvaja zakonodajo, in se na drugi stani nanaša le na položaje krize pri oskrbi oziroma pri delovanju notranjega trga s plinom, medtem ko Direktiva 2009/73 določa načela pri normalnem delovanju tega trga. Vsekakor naj bi bilo mogoče za merilo izboljšanja zanesljivosti oskrbe iz člena 36(1) navedene direktive, ki naj bi ga preučila v izpodbijanem sklepu, šteti, da je z njim upoštevan pojem energetske solidarnosti. Nazadnje, Komisija navaja, da je plinovod Nord Stream 1 priznan projekt skupnega interesa, ki pomeni izvedbo prednostnega projekta evropskega pomena, določenega z Odločbo št. 1364/2006/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. septembra 2006 o določitvi smernic za vseevropska energetska omrežja in razveljavitvi Odločbe 96/391/ES in Odločbe št. 1229/2003/ES (UL 2006, L 262, str. 1), in da je to, da bi lahko izpodbijani sklep omogočil povečanje uporabe take infrastrukture, v skladu s skupnimi in evropskimi interesi.
66 Komisija poleg tega prereka, da bi lahko sprememba ureditve obratovanja plinovoda OPAL, odobrena z izpodbijanim sklepom, posegla v zanesljivost oskrbe z zemeljskim plinom v Srednji in Vzhodni Evropi na splošno oziroma natančneje na Poljskem.
1) Obseg načela energetske solidarnosti
67 Člen 194(1) PDEU določa:
„Pri vzpostavitvi in delovanju notranjega trga in ob upoštevanju potrebe po ohranitvi in izboljšanju okolja so cilji energetske politike Unije v duhu solidarnosti med državami članicami:
(a) zagotoviti delovanje energetskega trga;
(b) zagotoviti zanesljivost oskrbe z energijo v Uniji;
(c) spodbujati energetsko učinkovitost in varčevanje z energijo ter razvijanje novih in obnovljivih virov energije; in
(d) spodbujati medsebojno povezovanje energetskih omrežij.“
68 S to določbo, ki je bila uvedena z Lizbonsko pogodbo, je bila v Pogodbo DEU vključena izrecna pravna podlaga za energetsko politiko Unije, ki je pred tem temeljila zlasti na prejšnjem členu 95 ES v zvezi z vzpostavitvijo notranjega trga (postal člen 114 PDEU).
69 „Duh solidarnosti“, naveden v členu 194(1) PDEU, je poseben izraz – na tem področju – splošnega načela solidarnosti med državami članicami, navedenega zlasti v členu 2 PEU, členu 3(3) PEU, členu 24(2) in (3) PEU, členu 122(1) PDEU ter členu 222 PDEU. V skladu z zavezo iz člena 4(3) PEU na tem načelu temelji celoten sistem Unije (glej v tem smislu sodbo z dne 10. decembra 1969, Komisija/Francija, 6/69 in 11/69, neobjavljena, EU:C:1969:68, točka 16).
70 Glede njegove vsebine pa je treba poudariti, da načelo solidarnosti zajema pravice in obveznosti tako za Unijo kot za države članice. Unijo na eni strani zavezuje obveznost solidarnosti do držav članic, na drugi strani pa države članice zavezuje obveznost solidarnosti med seboj in v razmerju do skupnega interesa Unije in politik, ki jih izvaja.
71 V okviru energetske politike to med drugim zajema obveznosti medsebojne pomoči, če bi se na primer po naravnih nesrečah ali terorističnih dejanjih država članica znašla v kritičnem položaju ali v izrednih razmerah glede svoje oskrbe s plinom. Vendar v nasprotju s tem, kar trdi Komisija, načela energetske solidarnosti ni mogoče omejiti na take izredne položaje, ki bi bili izključno v pristojnosti zakonodajalca Unije, to je pristojnosti, ki je bila v sekundarni zakonodaji uveljavljena s sprejetjem Uredbe št. 994/2010 (ki je bila nadomeščena z Uredbo (EU) 2017/1938 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2017 o ukrepih za zagotavljanje zanesljivosti oskrbe s plinom in o razveljavitvi Uredbe [EU] št. 994/2010 (UL 2017, L 280, str. 1)).
72 Nasprotno, načelo solidarnosti zajema tudi splošno obveznost Unije in držav članic, da pri izvajanju svojih pristojnosti upoštevajo interese drugih akterjev.
73 Natančneje v zvezi z energetsko politiko Unije to pomeni, da si morajo Unija in države članice pri izvajanju svojih pristojnosti na podlagi te politike prizadevati, da ne sprejmejo ukrepov, ki bi lahko posegali v interese Unije in drugih držav članic glede zanesljivosti oskrbe, glede ekonomske in politične trajnosti ter diverzifikacije virov oskrbe oziroma glede oskrbe, in sicer zato, da ravnajo v skladu z medsebojno odvisnostjo in njihovo dejansko solidarnostjo.
74 V okviru člena 36(1) Direktive 2009/73 so ti preudarki med drugim izraženi s pojmoma „učinkovito delovanje notranjega trga z zemeljskim plinom“ in „učinkovito obratovanje reguliranega sistema, na katerega je infrastruktura priključena“, ki sta navedena v točki (e) navedene določbe, pri čemer nista omejena na to določbo.
75 V zvezi s tem je, kot je zakonodajalec Unije navedel v uvodni izjavi 4 Uredbe (EU) št. 347/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. aprila 2013 o smernicah za vseevropsko energetsko infrastrukturo in razveljavitvi Odločbe št. 1364/2006/ES in spremembi uredb (ES) št. 713/2009, (ES) št. 714/2009 in (ES) št. 715/2009 (UL 2013, L 115, str. 39), Evropski svet 4. februarja 2011 poudaril potrebo po modernizaciji in razširitvi evropske energetske infrastrukture ter čezmejnih povezavah omrežij, s čimer bi se vzpostavila solidarnost med državami članicami, zagotovile nadomestne oskrbovalne in prometne poti ter viri energije in razvili obnovljivi viri energije, ki bi konkurirali tradicionalnim virom. Poudaril je, da po letu 2015 nobena država članica ne bi smela ostati brez dostopa do evropskih plinskih in električnih omrežij oziroma njena energetska varnost ne bi smela biti ogrožena zaradi pomanjkanja ustreznih povezav.
76 Zato je treba zavrniti trditev, ki jo je Komisija navedla na obravnavi, da je Komisija s tem, da je priznala, da se s členom 36(1) Direktive 2009/73 izvaja načelo solidarnosti, določeno v členu 194(1) PDEU, ustrezno upoštevala to načelo že zgolj s tem, da je preučila merila iz člena 36(1) Direktive 2009/73.
77 Uporaba načela energetske solidarnosti pa ne pomeni, da energetska politika Unije nikakor ne sme negativno vplivati na posebne interese države članice na področju energetike. Vendar morajo institucije Unije in države članice pri izvajanju navedene politike upoštevati interese Unije in različnih držav članic ter te interese pretehtati v primeru konfliktov.
78 Ob upoštevanju tega obsega načela solidarnosti je morala Komisija v okviru izpodbijanega sklepa presoditi, ali lahko sprememba ureditve obratovanja plinovoda OPAL, ki jo je predlagal nemški regulativni organ, vpliva na interese drugih držav članic na področju energetike, in če je tako, te interese pretehtati glede na interes, ki ga navedena sprememba pomeni za Zvezno republiko Nemčijo in po potrebi za Unijo.
2) Vprašanje, ali je z izpodbijanim sklepom kršeno načelo energetske solidarnosti
79 Ugotoviti je treba, da preučitve, navedene v točki 78 zgoraj, v izpodbijanem sklepu ni. Namreč, ne samo, da načelo solidarnosti v izpodbijanem sklepu ni omenjeno, iz tega sklepa tudi ni razvidno, da bi Komisija to načelo dejansko preučila.
80 Komisija je v točki 4.2 izpodbijanega sklepa (točke od 48 do 53 obrazložitve) sicer navedla stališča glede merila izboljšanja zanesljivosti oskrbe. Tako je po napotitvi na preučitev tega merila, opravljeno v okviru prvotne odločbe, v kateri je ocenila, da je bilo to merilo izpolnjeno, ugotovila, da se s predlogom, ki ji ga je predložila BNetzA, ta ocena ne spremeni.
81 Vendar je treba ugotoviti, prvič, da se tako preučitev v prvotni odločbi kot dodatna preučitev v izpodbijanem sklepu na učinek začetka obratovanja plinovoda OPAL in na povečanje zmogljivosti tega plinovoda, ki se dejansko uporablja, nanašata le na zanesljivost oskrbe v Uniji na splošno. Tako je Komisija v točki 4.2 izpodbijanega sklepa med drugim na eni strani navedla, da razpoložljivost dodatnih zmogljivosti prenosa na nemško-češki meji koristi vsem regijam, ki so od te točke dosegljive z obstoječo ali prihodnjo infrastrukturo, in na drugi strani, da dodatna zmogljivost ne omogoča popolne nadomestitve drugih prenosnih poti. Komisija pa med drugim ni preučila vplivov spremembe ureditve obratovanja plinovoda OPAL na zanesljivost oskrbe Poljske.
82 Drugič, poudariti je treba, da se v izpodbijanem sklepu ne obravnavajo širši vidiki načela energetske solidarnosti. Zlasti ni razvidno, da bi Komisija preučila, kakšne bi bile lahko srednjeročne posledice prenosa dela količin zemeljskega plina, ki se je pred tem prenašal po plinovodih Yamal in Braterstwo, na prenosno pot Nord Stream 1/OPAL, zlasti za energetsko politiko Republike Poljske, niti da bi te učinke pretehtala glede na povečanje zanesljivosti oskrbe na ravni Unije, ki ga je ugotovila.
83 V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da je bil izpodbijani sklep sprejet ob kršitvi načela energetske solidarnosti, kot je določeno v členu 194(1) PDEU.
84 Prvemu tožbenemu razlogu Republike Poljske je treba zato ugoditi v delu, v katerem se nanaša na kršitev tega načela.
85 Iz navedenega izhaja, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijani sklep razglasiti za ničen.
2. Preostali tožbeni razlogi
86 Ker je treba izpodbijani sklep razglasiti za ničen zaradi prvega tožbenega razloga, se Splošnemu sodišču ni treba izreči o preostalih tožbenih razlogih, ki jih je navedla Republika Poljska.
V. Stroški
87 V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker Komisija ni uspela, se ji v skladu s predlogi Republike Poljske naloži plačilo stroškov.
88 V skladu s členom 138(1) Poslovnika države članice, ki se kot intervenientke udeležijo postopka, nosijo svoje stroške. Republika Latvija, Republika Litva in Zvezna republika Nemčija zato nosijo svoje stroške.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (prvi razširjeni senat)
razsodilo:
1. Sklep Komisije C(2016) 6950 final z dne 28. oktobra 2016 o spremembi pogojev, odobrenih z Direktivo 2003/55/ES za izvzetje plinovoda OPAL iz pravil o dostopu tretjih strani do sistema in o reguliranju tarif, se razglasi za ničen.
2. Evropska komisija nosi svoje stroške in stroške Republike Poljske.
3. Zvezna republika Nemčija, Republika Latvija in Republika Litva nosijo svoje stroške.
Pelikánová | Valančius | Nihoul |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 10. septembra 2019.
Podpisi
Kazalo
i Točka 35 tega besedila je bila jezikovno popravljena po njegovi prvotni objavi na spletu.