Zadeva T-387/04
EnBW Energie Baden-Württemberg AG
proti
Komisiji Evropskih skupnosti
„Ničnostna tožba – Direktiva 2003/87/ES – Sistem za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov – Nemški nacionalni načrt razdelitve pravic do emisije – Državne pomoči – Pravni interes – Nedopustnost“
Povzetek sklepa
1. Ničnostna tožba – Pravni interes
(člen 230, četrti odstavek, ES; Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2003/87, člen 9(3))
2. Okolje – Onesnaženje zraka – Direktiva 2003/87 – Nacionalni načrt razdelitve pravic do emisije toplogrednih plinov
(Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2003/87, člen 9(3))
3. Okolje – Onesnaženje zraka – Direktiva 2003/87 – Nacionalni načrt razdelitve pravic do emisije toplogrednih plinov
(Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2003/87, člen 9(3))
4. Okolje – Onesnaženje zraka – Direktiva 2003/87 – Nacionalni načrt razdelitve pravic do emisije toplogrednih plinov (NNR)
(člen 226 ES; Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2003/87, člen 9(3))
5. Ničnostna tožba – Izpodbojni akti – Pojem – Akti, ki lahko vplivajo na pravni položaj
(člen 230 ES)
6. Okolje – Onesnaženje zraka – Direktiva 2003/87 – Nacionalni načrt razdelitve pravic do emisije toplogrednih plinov
(člen 88(3) ES; Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2003/87, člen 9(3))
7. Okolje – Onesnaženje zraka – Direktiva 2003/87 – Nacionalni načrt razdelitve pravic do emisije toplogrednih plinov
(člen 88(3) ES; Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2003/87, člen 9(3))
8. Okolje – Onesnaženje zraka – Direktiva 2003/87 – Nacionalni načrt razdelitve pravic do emisije toplogrednih plinov (NNR)
(člena 87 ES in 88 ES; Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2003/87)
1. Ničnostna tožba fizične ali pravne osebe je dopustna le takrat, ko ima ta oseba interes za razglasitev ničnosti izpodbijanega akta. Pogoj za tak interes je, da ima lahko razglasitev ničnosti tega akta pravne posledice in da lahko rezultat pravnega sredstva stranki, ki ga je vložila, prinese korist.
V zvezi z odločbo Komisije o nacionalnem načrtu razdelitve pravic do emisije toplogrednih plinov (NNR), s katero je bil ta NNR zavrnjen samo v delu, v katerem so z njim določeni nekateri ukrepi za naknadno prilagoditev pravic do emisije, za katere je ugotovljeno, da niso združljivi z meriloma št. 5 in 10 iz Priloge III k Direktivi 2003/87 o vzpostavitvi sistema za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov v Skupnosti, je obstoj pravnega interesa odvisen od pravne narave postopka preiskave in pristojnosti odločanja Komisije na podlagi člena 9(3) Direktive 2003/87 ter predvsem od vprašanja, ali izpodbijana odločba vsebuje odobritev celotnega NNR.
(Glej točki 96 in 98.)
2. Predhodni nadzor Komisije na podlagi člena 9(3) Direktive 2003/87 o vzpostavitvi sistema za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov v Skupnosti po tem, ko je država članica opravila priglasitev nacionalnega načrta razdelitve pravic do emisije toplogrednih plinov (NNR), se ne konča nujno z izdajo odločbe o odobritvi, ker mora Komisija ukrepati samo, če meni, da je treba nasprotovati nekaterim delom priglašenega NNR in sprejeti odločitev o zavrnitvi, če država članica noče spremeniti svojega NNR. Poleg tega je treba te ugovore in odločitev o zavrnitvi sprejeti v treh mesecih od priglasitve NNR. Brez tega namreč priglašeni NNR postane dokončen in zanj velja domneva zakonitosti, ki državi članici omogoča, da ga izvede v zadevnem obdobju dodelitve. Zato ta posebni nadzor temelji na domnevi zakonitosti državnega ukrepa, za katerega velja samo začasna prepoved izvedbe. Iz tega sledi, da vsake odločitve Komisije o zavrnitvi NNR ali nekaterih njegovih delov, čeprav Komisija v njej izrecno dovoljuje druge dele tega NNR, ali pa odločitev vsebuje obrazložitev, zakaj Komisija ne namerava nasprotovati tem delom, in čeprav odločitvi sledi sprejetje sprememb navedenega NNR, ni mogoče šteti za odobritev, kot akt, ki podeljuje pravice, ker priglašeni ukrepi po svoji naravi v tem okviru ne zahtevajo take odobritve.
(Glej točko 115.)
3. Namen postopka nadzora na podlagi člena 9(3) Direktive 2003/87 o vzpostavitvi sistema za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov v Skupnosti je, da se poleg možnosti predhodnega nadzora Komisije državam članicam zagotovi pravno varnost in da se jim omogoči, da se hitro odločijo, kako lahko dodelijo pravice do emisije in upravljajo sistem za trgovanje s pravicami na podlagi svojega nacionalnega načrta razdelitve pravic do emisije toplogrednih plinov (NNR) v zadevnem obdobju dodelitve. Ob upoštevanju omejenega trajanja tega obdobja imajo namreč Komisija in države članice legitimen interes, da se vsak spor o vsebini NNR reši hitro ter da NNR v celotnem obdobju veljavnosti ni izpostavljen tveganju, da mu bo Komisija nasprotovala. Poleg tega bi bilo izvajanje ciljev Direktive 2003/87 na stroškovno in ekonomsko učinkovit način s prepovedjo izvajanja NNR, dokler Komisija ne sprejme odločbe o odobritvi, ovirano.
(Glej točki 117 in 118.)
4. Ker Komisija glede nacionalnega načrta razdelitve pravic do emisije toplogrednih plinov, ki ga priglasi država članica, nima splošne pristojnosti strictu sensu za njegovo odobritev, iztek trimesečnega roka iz člena 9(3), prvi stavek, Direktive 2003/87 o vzpostavitvi sistema za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov v Skupnosti ne more ustvariti nobene pravne domneve o odobritvi NNR. V zvezi s tem ima Komisija namreč samo omejeno pristojnost za nadzor in zavrnitev, ki je omejena samo na merila, našteta v Prilogi III in določbah člena 10 navedene direktive. Zato je edina posledica izteka tega roka, da NNR – za katerega velja domneva zakonitosti, če Komisija ne nasprotuje – postane dokončen in ga država članica lahko izvede, ne da bi to zahtevalo kakršno koli splošno odobritev Komisije. To presojo podpira dejstvo, da v členu 9(3) te direktive ni določeno nobeno izrecno pravilo, s katerim bi bila uvedena pravna domneva, kar bi poleg tega lahko posegalo v pristojnost za nadzor, ki jo ima Komisija na podlagi člena 226 ES in jo mora imeti možnost uporabljati.
(Glej točke od 120 do 122.)
5. Samo izrek odločbe ima lahko pravne učinke in posega v položaj, ne glede na obrazložitev, na kateri odločba temelji. Po drugi strani zoper presojo iz obrazložitve odločbe ni mogoče vložiti ničnostne tožbe, sodišče Skupnosti pa lahko nadzoruje njeno zakonitost, le kadar ta, kot razlogi za akt, ki posega v položaj, predstavlja potrebno podporo izreku tega akta oziroma če se lahko zaradi te obrazložitve vsaj spremeni vsebina tega, kar je bilo odločeno v izreku zadevnega akta. V zvezi s tem je treba spomniti, da je izrek akta neločljivo povezan z njegovo obrazložitvijo, tako da ga je treba razlagati, če je potrebno, ob upoštevanju razlogov, ki so vodili do njegovega sprejetja.
Posledično, ker v izreku odločbe Komisije o nacionalnem načrtu razdelitve pravic do emisije toplogrednih plinov na podlagi člena 9(3) Direktive 2003/87 o vzpostavitvi sistema za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov v Skupnosti ni bilo sprejeto pravno zavezujoče stališče glede določenega pravila, obrazložitev navedene odločbe o navedenem pravilu in njegovi morebitni združljivosti s pravili glede državnih pomoči ni predmet nadzora, ki ga sodišče Skupnosti izvaja v okviru ničnostne tožbe zoper to odločbo na podlagi člena 230 ES, in ne more biti podlaga za kakršenkoli pravni interes gospodarskega subjekta.
(Glej točki 127 in 130.)
6. Obveznost države članice, da Komisiji na podlagi člena 88(3) ES priglasi vsak načrt za državno pomoč, je pravno ločena in načelno ni odvisna od obveznosti priglasitve nacionalnega načrta razdelitve pravic do emisije toplogrednih plinov (NNR) na podlagi člena 9(3) Direktive 2003/87 o vzpostavitvi sistema za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov v Skupnosti. Odločba, ki temelji samo na členu 9(3) te direktive, ne pa na členih 87 ES in 88 ES, namreč Komisiji omogoča, da opravi zgolj prima facie presojo elementov državne pomoči zadevnega NNR z vidika prava državnih pomoči, ta pa ne more vplivati na možnost sprejetja uradne odločitve v smislu člena 88(3), tretji stavek, ES.
(Glej točko 133.)
7. Niti Direktiva 2003/87 o vzpostavitvi sistema za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov v Skupnosti, sprejeta samo na podlagi člena 175 ES, in ne člena 89 ES, niti pravno nezavezujoči ukrepi, sprejeti v tem okviru, ne morejo veljavno omejiti obsega in polnega učinka pravil o nadzoru državnih pomoči. Ta direktiva namreč, z izjemo obveznosti Komisije, da upošteva možnost neskladnosti določb nacionalnega načrta razdelitve omenjenih pravic (NNR) s pravom državnih pomoči v postopku preiskave, določenem v členu 9(3) Direktive 2003/87, in možnosti, da je priglasitev NNR lahko tudi priglasitev v smislu člena 88(3) ES, ob tem da ni upoštevne pravne podlage, ne more biti lex specialis, ki bi omogočal nadzor državnih pomoči v postopku preiskave, določenem v navedenem členu 9(3).
(Glej točki 132 in 134.)
8. Merilo št. 5 iz Priloge III k Direktivi 2003/87 o vzpostavitvi sistema za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov v Skupnosti, ki določa, da je treba pri izvajanju nacionalnih načrtov razdelitve pravic do emisije toplogrednih plinov upoštevati tudi člena 87 ES in 88 ES, je samo izraz dobro ustaljenega načela prava Skupnosti, da se mora vsak akt sekundarnega prava izvajati tako, da ne posega v pravila Pogodbe ali katero koli drugo pravilo primarnega prava, kot so splošna pravna načela ali temeljne pravice. Vendar ta splošna obveznost, upoštevati pravo Skupnosti, ne more pomeniti, da je treba izvesti upravni postopek na podlagi vseh upoštevnih postopkovnih in materialnopravnih določb, kot so določbe Uredbe št. 659/1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 88 ES, ampak Komisiji nalaga le, naj opravi prima facie presojo v okviru izvajanja Direktive 2003/87. Nazadnje, postopek preiskave na podlagi člena 9(3) te direktive Komisiji nikakor ne omogoča, da državam članicam dovoli odstopanje od določb prava Skupnosti, ki jih ta direktiva ne vsebuje.
(Glej točko 135.)