SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE EVROPSKE UNIJE (prvi senat)

z dne 9. decembra 2008(*)

„Javni uslužbenci – Uradniki – Psihično nasilje – Dolžnost pomoči, ki jo ima uprava – Zavrnitev prošnje za pomoč – Dolžnost skrbnega ravnanja uprave – Ocenjevanje – Ocenjevalno obdobje 2003 – Karierno ocenjevalno poročilo“

V zadevi F-52/05,

zaradi tožbe na podlagi člena 236 ES in člena 152 AE,

Q, nekdanja uradnica Komisije Evropskih skupnosti, stanujoča v Bruslju (Belgija), ki jo zastopata S. Rodrigues in Y. Minatchy, odvetnika,

tožeča stranka,

proti

Komisiji Evropskih skupnosti, ki jo zastopa V. Joris, zastopnik, najprej skupaj z J.-A. Delcordom, odvetnik, nato z D. Waelbroeckom, odvetnik,

tožena stranka,

SODIŠČE ZA USLUŽBENCE (prvi senat),

v sestavi H. Kreppel (poročevalec), predsednik, H. Tagaras in S. Gervasoni, sodnika,

sodni tajnik: S. Boni, administrator,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 19. junija 2007

izreka naslednjo

Sodbo

1        Tožeča stranka s tožbo, ki je bila v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje Evropskih skupnosti vložena 4. julija 2005, v bistvu predlaga, prvič, naj se zavrne odločba, s katero je Komisija Evropskih skupnosti z molkom zavrnila njeno prošnjo za pomoč, drugič, naj se razveljavita njeni karierni ocenjevalni poročili za obdobji od 1. januarja do 31. oktobra 2003 in od 1. novembra do 31. decembra 2003 (v nadaljevanju: KOP 2003) in, tretjič, naj se Komisiji naloži plačilo odškodnine tožeči stranki.

 Pravni okvir

2        V členu 12a Kadrovskih predpisov za uradnike Evropskih skupnosti v različici iz Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 723/2004 z dne 22. marca 2004 o spremembi Kadrovskih predpisov za uradnike Evropskih skupnosti in pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev Evropskih skupnosti (UL L 124, str. 1), ki so začeli veljati 1. maja 2004 (v nadaljevanju: Kadrovski predpisi), je določeno:

„1. Uradniki se vzdržijo vseh oblik psihičnega nasilja ali spolnega nadlegovanja.

2. Uradnik, ki je žrtev psihičnega nasilja ali spolnega nadlegovanja, ne utrpi nobenih škodljivih posledic s strani institucije. Uradnik, ki je pričal o psihičnem nasilju ali spolnem nadlegovanju, s strani institucije ne utrpi nobenih škodljivih posledic, pod pogojem, da je ravnal pošteno.

3. ,Psihično nasilje‘; pomeni vsako neprimerno ravnanje, ki traja, se ponavlja ali je sistematično in vključuje fizično vedenje, govorjen ali pisan jezik, geste ali druga dejanja, ki so namerna in lahko razvrednotijo osebnost, dostojanstvo ali fizično ali psihološko integriteto katere koli osebe.

4. ,Spolno nadlegovanje‘; pomeni ravnanje, povezano s spolnostjo, ki ga oseba, na katero je usmerjeno, ne želi, in katerega namen ali učinek je užaliti to osebo ali ustvariti zastraševalno, sovražno, žaljivo ali moteče okolje. Spolno nadlegovanje se šteje za diskriminacijo na podlagi spola.“

3        V členu 24 Kadrovskih predpisov je določeno:

„Skupnosti pomagajo vsakemu uradniku, zlasti pri sodnih postopkih proti kateri koli osebi, ki njemu ali članu njegove družine grozi, ga žali ali kleveta ali klevete širi, ali ob kakršnem koli napadu nanj ali njegovo lastnino oziroma člana njegove družine ali njegovo lastnino, če je tak napad posledica njegovega položaja ali njegovih nalog.

Uradniku solidarno povrnejo tako nastalo škodo, kolikor je ni povzročil namerno ali iz hude malomarnosti in mu nadomestila ni uspelo dobiti od osebe, ki je povzročila škodo.“

4        Komisija se je 22. oktobra 2003 seznanila s sporočilom člana Komisije, N. Kinnocka, o „Politiki na področju psihičnega nasilja“ (v nadaljevanju: Sporočilo iz leta 2003 o psihičnem nasilju).

5        V točki 4.1.1(i) Sporočila iz leta 2003 o psihičnem nasilju z naslovom „Nujni ukrepi“ je navedeno:

„Ob najmanjšem sumu o psihičnem nasilju se lahko predvidijo ukrepi premestitve. Namen teh ukrepov je ločiti zadevni stranki, ne sme pa se jih zamenjevati s politiko mobilnosti. […] ker so to začasni ukrepi, ta premestitev ne bo odvisna od razpoložljivosti prostega delovnega mesta.

Ti ukrepi premestitve, pri katerih se upoštevajo posebni položaji, so lahko takojšnji in po potrebi dokončni. Njihov namen je domnevni žrtvi omogočiti, da si opomore, s tem, da se ji pomaga, da se umakne.“

6        Komisija je 26. aprila 2006 sprejela Sklep o politiki na področju varstva človeškega dostojanstva ter boja proti psihičnemu nasilju in spolnemu nadlegovanju v Komisiji (v nadaljevanju: Sklep iz leta 2006 o psihičnem nasilju in spolnem nadlegovanju). V točki 2.5 tega sklepa, s katerim je bilo razveljavljeno in nadomeščeno Sporočilo iz leta 2003 o psihičnem nasilju, je določeno:

„V skladu s Kadrovskimi predpisi psihično nasilje obstaja samo, kadar se za ravnanje domnevnega nadlegovalca šteje, da pomeni zlorabo, je namerno, ponavljajoče, trajno ali načrtno ter je njegov cilj na primer diskreditirati ali ponižati zadevno osebo. Ta merila so kumulativna. […]“

7        V členu 43 Kadrovskih predpisov za uradnike Evropskih skupnosti v različici, ki je veljala do 30. aprila 2004 (v nadaljevanju: stari Kadrovski predpisi), je določeno:

„Najmanj enkrat na dve leti se za vsakega uradnika […] pripravi periodično poročilo o sposobnostih, učinkovitosti in obnašanju v službi, kakor predvidi vsaka institucija […].“

8        Komisija je 3. marca 2004 sprejela sklep o splošnih določbah za izvajanje člena 43 starih Kadrovskih predpisov (v nadaljevanju: SDI).

9        V členu 1(1) in (2) SDI je določeno:

„1. V skladu s členom 43 [starih] Kadrovskih predpisov […] se ocenjevalno obdobje začne na začetku vsakega leta. Referenčno obdobje za ocenjevanje je od 1. januarja do 31. decembra preteklega leta.

Letno poročilo, imenovano karierno ocenjevalno poročilo, se tako pripravi za vsakega uradnika v smislu člena [1] Kadrovskih predpisov […], ki je bil aktivno zaposlen ali napoten v interesu službe najmanj en cel mesec v referenčnem obdobju. […]

2. Namen ocenjevalnega obdobja je predvsem oceniti učinkovitost, sposobnosti in obnašanje v službi osebe na delovnem mestu. Ocena delovne uspešnosti se podeli na podlagi ocen za vsakega od teh treh delov, kot je navedeno v vzorcu poročila v Prilogi II.“

10      Osebe, ki sodelujejo v postopku ocenjevanja, so, prvič, ocenjevalec, ki je običajno vodja oddelka, ki je neposredno nadrejen ocenjevanemu uradniku (člena 2(2) in 3(1) in (3) SDI), drugič, potrjevalec, ki je običajno direktor, ki je neposredno nadrejen ocenjevalcu (člena 2(3) in 3(1) SDI), in, tretjič, drugostopenjski ocenjevalec, ki je po navadi generalni direktor, ki je neposredno nadrejen potrjevalcu (člena 2(4) in 3(1) SDI).

11      V členu 4(1) SDI je določeno, da je treba poleg letnega poročila pripraviti vmesno poročilo, zlasti kadar se narava nalog osebe na zadevnem delovnem mestu v referenčnem obdobju zelo spremeni.

12      Kar zadeva dejanski potek postopka ocenjevanja, ki se uporablja za letno poročilo in tudi za vmesno poročilo, je v členu 8(4) SDI določeno, da v osmih delovnih dneh po ocenjevalčevi zahtevi oseba na delovnem mestu pripravi samoocenitev, ki se vključi v karierno ocenjevalno poročilo (v nadaljevanju: KOP). Najpozneje deset delovnih dni po tem, ko oseba na delovnem mestu pošlje samoocenitev, imata ocenjevalec in ta oseba uradni pogovor, v katerem se v skladu s členom 8(5), četrti pododstavek, SDI pogovarjata o treh vprašanjih: oceni osebe na delovnem mestu v referenčnem obdobju, določitvi ciljev za leto po referenčnem obdobju in opredelitvi načrta usposabljanja. Ocenjevalec in potrjevalec po razgovoru med uradnikom in ocenjevalcem pripravita KOP. Če oseba na delovnem mestu zavrne KOP, se opravi pogovor med njo in potrjevalcem, ta pa lahko spremeni ali potrdi KOP. Ocenjevani uradnik lahko znova zavrne tako spremenjeni ali potrjeni KOP, zato se zadeva predloži paritetnemu odboru za ocenjevanje iz člena 9 SDI (v nadaljevanju: POO), katerega naloga je preveriti, ali je bilo KOP pripravljeno pravično in objektivno, torej čim bolj na podlagi dejstev, ter v skladu s SDI in Navodilom za ocenjevanje. POO izda obrazloženo mnenje, na podlagi katerega drugostopenjski ocenjevalec spremeni ali potrdi KOP. Če drugostopenjski ocenjevalec ne upošteva priporočil iz tega mnenja, mora obrazložiti svojo odločitev.

13      V skladu z vzorcem poročila v Prilogi II k SDI je določeno, da se za vsako ocenjevalno rubriko dodelita ocena in ustrezna presoja. Kar zadeva oceno, je največje število točk 10 za rubriko 6.1 „Učinkovitost“, 6 za rubriko 6.2 „Sposobnosti“ in 4 za rubriko 6.3 „Obnašanje v službi“. Kar zadeva presojo, se lahko dodeli ocena od „nezadostno“ do „zelo dobro“, celo „izjemno“ za rubriko 6.1 „Učinkovitost“ in 6.2 „Sposobnosti“, vmesne ocene v stopnjevanem vrstnem redu pa so „slabo“, „zadostno“ in „dobro“.

14      Komisija je julija 2002 po intranetu zaposlenim poslala dokument z naslovom „Sistem za ocenjevanje razvoja kariere uslužbencev – Vodnik“ (v nadaljevanju: Vodnik za ocenjevanje). V tem navodilu so natančno določena navodila za pripravo KOP.

15      V točki 6.2 Navodila za ocenjevanje z naslovom „Ocenjevanje dela“ je predvsem za ocenjevanje učinkovitosti določeno:

„Cilji se med letom spremenijo po navadi zaradi upoštevanja kakršnih koli sprememb, vendar je izključeno, da bi bila oseba na delovnem mestu kaznovana, če ni mogla doseči svojih ciljev zaradi zunanjih dejavnikov. V takem položaju je treba poudariti to, kar je zadevna oseba dejansko lahko storila in kako je ravnala v določenem položaju. Ista načela se uporabljajo, če je ocenjevana oseba med letom odsotna. Na primer, če je bolna ali na porodniškem dopustu ali ima zunanje obveznosti, kot je sodelovanje v poroti […].“

16      V členu 57, prvi odstavek, Kadrovskih podpisov je določeno, da imajo uradniki pravico do letnega dopusta, ki traja najmanj štiriindvajset in največ trideset delovnih dni v koledarskem letu.

17      V skladu s členom 59(1), prvi pododstavek, Kadrovskih predpisov uradniku, ki predloži dokazilo, da ne more opravljati dela zaradi bolezni ali nesreče, pripada pravica do bolniškega dopusta.

 Dejansko stanje

A –  Leta 2000, 2001 in 2002

18      Tožeča stranka, prej upravna sodnica na Švedskem, je bila pri 47. letih z veljavnostjo od 16. julija 2000 imenovana za uradnico na poskusnem delu z nazivom A 5 in dodeljena v enoto B 2 „Evropski javni uslužbenci; kadrovski predpisi in disciplina“ (v nadaljevanju: enota B 2), ki je del direktorata B „Pravice in obveznosti; socialna politika in ukrepi“ (v nadaljevanju: direktorat B) pri generalnem direktoratu (GD) za kadrovske zadeve in administracijo pri Komisiji.

19      Direktor direktorata B je 16. marca 2001 po posvetovanju z vodjo enote B 2 pripravil poročilo o poskusni dobi za obdobje od 16. julija 2000 do 15. aprila 2001 (v nadaljevanju: prvo poročilo o poskusni dobi). Direktor direktorata B je zapisal, da tožeča stranka „v razumnem roku in v enem primeru nikakor [ni mogla] opraviti nekaterih pomembnih nalog, ki so ji [bile] zaupane,“ in da je imela „nekaj težav z odnosi v službi“. Opozoril je tudi, da „ni bila seznanjena z upravnim in hierarhičnim sistemom, ki velja v Komisiji“. Na koncu poročila je predlagal podaljšanje poskusne dobe tožeče stranke „z razporeditvijo v drugo službo“.

20      Tožeča stranka je 22. marca 2001 predložila pojasnila glede prvega poročila o poskusni dobi. Opozorila je predvsem na pomen in kakovost dela, ki ga je opravila med poskusno dobo, in pojasnila, da ji nikoli niso ničesar očitali glede njenega dela. Zato je zahtevala, naj se prvo poročilo o poskusni dobi „pregleda, kar zadeva negativne točke“, in izjavila, da je v preostalem pripravljena „[sama] pričati pred odborom za poročila in/ali pozvati druge priče, če bi se to izkazalo za potrebno“.

21      Prvo poročilo o poskusni dobi in tudi pojasnila tožeče stranke so bila poslana organu, pristojnemu za imenovanja (v nadaljevanju: OPI), ki jih je 27. marca 2001 predložil predsedniku odbora za poročila.

22      Predsednik odbora za poročila je z dopisom z dne 27. marca 2001 poslal prvo poročilo o poskusni dobi in pojasnila tožeče stranke drugim članom odbora za poročila in jim predlagal, naj pred 6. aprilom 2001 v pisnem postopku odobrijo osnutek mnenja, priloženega dopisu.

23      Ker člani odbora za poročila pred rokom 6. aprila 2001 tajništvu odbora za poročila niso poslali pripomb o osnutku mnenja predsednika odbora, je OPI s sklepom z dne 9. aprila 2001 podaljšal poskusno dobo tožeče stranke za obdobje od 16. aprila do 15. oktobra 2001 (v nadaljevanju: sklep o podaljšanju poskusne dobe).

24      Tožeča stranka je bila od 16. aprila 2001 razporejena v enoto B 4 „Osebni prejemki in izračun pokojnine“ pri GD za kadrovske zadeve in administracijo, nato pa od 21. maja 2001 v enoto 001, ki je nato postala enota 03 „Socialni dialog“ (v nadaljevanju: enota „Socialni dialog“), prav tako v direktoratu B GD za kadrovske zadeve in administracijo.

25      Tožeča stranka je 21. maja 2001 na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov vložila pritožbo zoper prvo poročilo o poskusni dobi in sklep o podaljšanju poskusne dobe.

26      OPI je s sklepom z dne 20. septembra 2001 zavrnil pritožbo, ki jo je tožeča stranka vložila 21. maja 2001. Vendar je v tem sklepu priznal, da je bil odbor za poročila „pomotoma obveščen, da se je [tožeča stranka] strinjala s podaljšanjem poskusne dobe v drugi enoti“, in pojasnil, da je do te pomote prišlo, „ker je [tožeča stranka] predlagala, da se jo v okviru napovedanega podaljšanja poskusne dobe razporedi v [enoto B 4], čeprav se ni strinjala s samim podaljšanjem poskusne dobe“. Zadevna stranka pri sodiščih Skupnosti pozneje ni vložila nobene pritožbe zoper prvo poročilo o poskusni dobi in sklep o podaljšanju poskusne dobe.

27      Direktor direktorata B je 25. septembra 2001 po posvetovanju z vodjo enote „Socialni dialog“ pripravil poročilo o poskusni dobi za obdobje od 16. aprila do 15. oktobra 2001 (v nadaljevanju: drugo poročilo o poskusni dobi). V tem poročilu je predlagal, naj se tožečo stranko imenuje v uradnico.

28      OPI je s sklepom z dne 24. oktobra 2001 zaposlil tožečo stranko z veljavnostjo od 16. oktobra 2001.

29      Čeprav je tožeča stranka konec leta 2001 izrazila željo, da bi prenehala delati na GD za kadrovske zadeve in administracijo, da bi delala v drugem generalnem direktoratu, je bila od 1. februarja 2002 razporejena v enoto A 2 „Politika zaposlovanja“, ki je nato postala enota A 4 „Politika zaposlovanja (pred EPSO)“, GD za kadrovske zadeve in administracijo.

B –  Leto 2003

30      Tožeča stranka je bila 1. januarja 2003 razporejena v enoto 01 „Odnosi z institucijami, upravljanje po dejavnostih (ABM) in upravljanje dokumentov“ (v nadaljevanju: enota 01), ki je nato postala enota D 2 (v nadaljevanju: enota D 2), direktorata D „Viri“ GD za kadrovske zadeve in administracijo.

31      Tožeča stranka je bila leta 2003 od 5. do 28. februarja in od 10. do 14. marca na bolniškem dopustu, od 17. marca do 28. aprila je iz zdravstvenih razlogov delala s polovičnim delovnim časom, nato je bila od 30. junija do 4. julija in od 1. septembra do 14. novembra na bolniškem dopustu, po katerem je znova iz zdravstvenih razlogov delala s polovičnim delovnim časom od 17. novembra do 19. decembra.

32      Čeprav je bila tožeča stranka 1. januarja 2003 razporejena v enoto 01, je do junija 2003 ostala v pisarni, v kateri je delala, ko je bila razporejena v enoto A 4, in sicer v pisarni v drugem nadstropju stavbe Komisije na 34, rue Montoyer v Bruslju (v nadaljevanju: stavba Montoyer 34), čeprav so bile pisarne drugih zaposlenih v enoti 01 v nadstropjih od 7 do 10 stavbe Komisije na 11, rue de la Science v Bruslju (v nadaljevanju: stavba Science 11).

33      Tožeča stranka je od junija 2003 do poletja 2004 imela pisarno v mezaninu med pritličjem in prvim nadstropjem v stavbi Science 11.

34      Opis njenega delovnega mesta je bil pripravljen in poslan tožeči stranki 10. junija 2003.

35      Namestnik vodje enote D 2 je 3. julija 2003 tožeči stranki poslal to elektronsko sporočilo:

„Z enoto [D 3 ,Človeški in finančni viri ADMIN; IAS; kabineti komisarjev pri GD za kadrovske zadeve in administracijo] sem se pogovoril o težavi v zvezi s pisarno. Začeli so razpravljati o rešitvi, ki bi ustrezala naši prošnji, in sicer združitvi enote D 2 v dveh nadstropjih. Ker ta razprava poteka v času številnih drugih sprememb, ni mogoče najti takojšnje rešitve, vendar imamo dobre možnosti. Prepričan sem, da bomo dosegli, kar želimo.

Da bi takoj rešili težavo glede vaše pisarne, je [enota] D 3 predlagala, da se začasno preselite v sedmo nadstropje [stavbe Science 11] poleg […] in skupaj z […] v večjo pisarno (zdaj je to arhiv).

Sporočite mi, ali sprejmete to ponudbo.“

36      Tožeča stranka je namestniku vodje enote D 2 7. julija 2003 odgovorila z elektronskim sporočilom, iz katerega je ta odlomek:

„Po pravici povedano vam glede vprašanja pisarne ne morem odgovoriti. 18. julija odhajam na počitnice in se vrnem 18. avgusta. Mogoče bi morali počakali in videti, ali bo mogoče do avgusta najti trajno rešitev?“

37      Namestnik vodje enote D 2 je 11. septembra 2003 uslužbencu, ki je bil v enoti D 3 „Človeški in finančni viri ADMIN; IAS; kabineti komisarjev“ pri GD za kadrovske zadeve in administracijo zadolžen za upravljanje evidentiranega premoženja (v nadaljevanju: uslužbenec upravitelj evidentiranega premoženja), poslal to elektronsko sporočilo:

„Spomnite se najinega pogovora o tem, da [je treba najti] primerno pisarno [za tožečo stranko], ki bi se moral v skladu z najinim dogovorom nadaljevati po poletnih počitnicah. Dolgoročna rešitev, [da bi združili] celo enoto D 2 v devetem in desetem nadstropju [stavbe Science 11], se za zdaj ne zdi izvedljiva. Zato vas prosim, da naši enoti zagotovite primerno pisarno za [tožečo stranko], ki bo čim bliže devetemu in desetemu nadstropju [stavbe Science 11].

Zadeva je precej nujna, saj se zdi, da neprimernost sedanje pisarne [tožeče stranke], ki je v pritličju [stavbe Science 11], resno vpliva na [njeno] učinkovitost in zahteva takojšnjo rešitev.

Pričakujem vaš odgovor.“

38      Ker je bil uslužbenec upravitelj evidentiranega premoženja na dopustu, ko je bila poslana v prejšnji točki navedena elektronska pošta, ga je namestnik vodje enote D 2 30. septembra 2003 znova opozoril na vprašanje pisarne tožeče stranke.

C –  Leto 2004

39      Tožeča stranka je 2. februarja 2004 vložila prošnjo za letni dopust za obdobje od 1. do 5. marca 2004. Prošnji je bilo ugodeno 3. februarja 2004.

40      Tožeča stranka je v dopisu z dne 29. aprila 2004, ki ga je enota „Pritožbe“ pri GD za kadrovske zadeve in administracijo prejela 3. maja istega leta, na Komisijo naslovila „prošnjo za pomoč na podlagi člena 24 Kadrovskih predpisov […], ki se šteje tudi za zahtevo v smislu člena 90(1) Kadrovskih predpisov – psihično nasilje“ (v nadaljevanju: prošnja za pomoč). V dopisu se je pritožila nad več dejanji, ki jih je opredelila kot psihično nasilje, in zahtevala začetek upravne preiskave, ki naj jo opravi „nepristranski organ“, ki ni del GD za kadrovske zadeve in administracijo. Tožeča stranka je na koncu zahtevala odškodnino v višini 100.000 EUR za škodo, ki naj bi jo utrpela zaradi domnevnega psihičnega nasilja (v nadaljevanju: odškodninski zahtevek).

41      Potem ko je tožeča stranka predložila zdravniško potrdilo za obdobje od 16. aprila do 11. junija 2004, je uprava zadevno stranko napotila na zdravniški pregled, ki ga je opravil uradni zdravnik institucije, ki je v mnenju z dne 7. maja 2004 menil, da je tožeča stranka „stoodstotno zmožna za delo od 10. [maja] 2004“, vendar je „zaradi zdravja [tožeče stranke] zaželena sprememba delovnega mesta“.

42      Tožeča stranka je v dopisu z dne 7. maja 2004 ponovila prošnjo za pomoč, kot jo je izrazila v dopisu z dne 29. aprila 2004. V dopisu je ob sklicevanju na mnenje z zdravniškega pregleda, navedeno v prejšnji točki, zahtevala tudi sprejetje „preventivnih in takojšnjih ukrepov, kot je [njena] prerazporeditev ali začasna premestitev“, da bi lahko bila zaščitena pred „zlorabo“ s strani njenih nadrejenih. Tožeča stranka je nazadnje zahtevala tudi odškodnino za premoženjsko škodo, nastalo zaradi ravnanja, očitanega nadrejenemu.

43      Tožeča stranka je prav tako 7. maja 2004 ob 14.53 novemu vodji enote D 2, ki je začel delati 16. februarja 2004, poslala elektronsko sporočilo, iz katerega so ti odlomki:

„V […] ,Sic Congés‘ [računalniški sistem za lažje administrativno upravljanje dopustov] sem poskusila vnesti prošnjo za letni dopust za obdobje od 10. maja do 30. junija 2004, vendar neuspešno (po podatkih […] ,Sic Congés‘ sem že na bolniškem dopustu).

[…]

V pričakovanju začasnih ukrepov menim, da se moram (zaradi svojega zdravja in varnosti) premestiti iz delovnega okolja. Zato prosim za letni dopust.

Ker […] nisem mogla vnesti prošnje za letni dopust [v ,Sic Congés‘], vas lepo prosim, da mi čim prej in najpozneje do 16. [ure] danes odgovorite [po elektronski pošti], [ali] boste ugodili moji prošnji za letni dopust za obdobje od 10. maja do 30. junija 2004.“

44      Tožeča stranka je isti dan, to je 7. maja 2004 okrog 16. ure imela pogovor z vodjo enote D 2 glede svoje prošnje za letni dopust. Po mnenju tožeče stranke se je vodja enote strinjal, da odide na letni dopust 10. maja.

45      Vodja enote D 2 je prav tako 7. maja 2004 ob 18.01 tožeči stranki poslal elektronsko sporočilo z naslednjim odlomkom:

„Ker je treba hitro rešiti nekaj vprašanj, ki vas zadevajo, vas prosim, da se v interesu službe, in če še niste začeli letnega dopusta, zglasite v pisarni v ponedeljek zjutraj.

Ob tej priložnosti bomo govorili tudi o vašem dopustu.“

46      Tožeča stranka je 7. maja 2004 ob 18.24 vodji enote D 2 odgovorila s tem elektronskim sporočilom:

„Sklicujem se na najin pogovor v vaši pisarni danes ob 16. [uri], ko ste mi zagotovili, da ni nobenih težav glede moje prošnje za letni dopust za obdobje od ponedeljka […] 10. maja ter da lahko mirno preživim konec tedna in se v ponedeljek ne vrnem v službo. Težava je bila samo s [,Sic Congés‘] in podpisi […]. Zdaj sem že rezervirala letalsko vozovnico za vrnitev na Švedsko nekoliko pozneje.

Zdravnik […] mi je obljubil, da bo poskusil najti drugo rešitev, če danes popoldne ne bi ugodili moji prošnji za letni dopust. Ker ste me nocoj obvestili, da ste spremenili odločitev, zdravnikr […] ni več dosegljiv. Zato bom takoj v ponedeljek zjutraj šla v zdravstveno službo k zdravniku […] ali drugemu zdravniku.“

47      Vodja enote D 2 je 10. maja 2004 tožeči stranki v odgovor na v prejšnji točki navedeno elektronsko sporočilo poslal elektronsko sporočilo, iz katerega je ta odlomek:

„Želim le potrditi, da se želi [direktor direktorata D] danes srečati z vami, da bi se pogovorili o vaši morebitni premestitvi, kot je zdravstvena služba [v petek, 7. maja 2004] priporočila v mnenju, in nadaljevali v skladu z drugimi že prej sprejetimi ukrepi v vašo korist.“

48      Tožeča stranka se je 10. maja 2004 srečala z direktorjem direktorata D. Po njenem mnenju sta se na tem srečanju dogovorila, da gre lahko 19. maja 2004 na tritedenski letni dopust.

49      Tožeča stranka je 11. maja 2004 strokovni sodelavki direktorja direktorata D poslala elektronsko sporočilo, v kateri je zaprosila za čimprejšnjo potrditev soglasja tega direktorata glede letnega dopusta, na katerega je želela iti od 19. maja do 8. junija 2004, in v zvezi s tem pojasnila, da mora vozovnico, ki jo je rezervirala za ustrezno obdobje, plačati najpozneje naslednji dan, to je 12. maja 2004.

50      Strokovna sodelavka direktorja direktorata D je na elektronsko sporočilo tožeče stranke z dne 11. maja 2004 odgovorila isti dan in tožeči stranki poslala več elektronskih sporočil, v katerih je navedla, da se mora, preden se ji dovoli oditi na dopust, srečati z vodjo enote D 2 zaradi uradnega pogovora, predvidenega v členu 8(5) SDI, ter da morata direktor direktorata D in vodja enote D 2 pripraviti KOP za zadevno stranko za obdobje od 1. januarja do 31. oktobra 2003 (v nadaljevanju: KOP januar–oktober 2003). Poleg tega je strokovna sodelavka direktorja direktorata D v elektronskem sporočilu, poslanem tožeči stranki 12. maja 2004, dodala, da ji direktor ne more dati nobenega zagotovila glede ugoditve prošnji za letni dopust, ker so za to potrebne formalnosti, ki jih mora opraviti več oseb, med katerimi je tudi tožeča stranka.

51      Tožeča stranka je na ta odgovor z elektronsko pošto z dne 12. maja 2004 strokovni sodelavki direktorja direktorata D sporočila, da se odpoveduje letnemu dopustu, za katerega je zaprosila za obdobje od 19. maja do 8. junija 2004, in da zdaj prosi za letni dopust od 7. junija do 23. julija 2004.

52      Prošnja za letni dopust za obdobje od 7. junija do 23. julija 2004 je bila 13. maja 2004 uradno vnesena v „Sic Congés“, ugodeno pa ji je bilo 19. maja istega leta. Ker je tožeča stranka menila, da je bila o ugoditvi prošnji obveščena šele 24. maja 2004, kar naj bi bilo prepozno, je umaknila prošnjo za letni dopust.

53      Direktor direktorata D je prav tako 13. maja 2004 poslal življenjepis tožeče stranke petim generalnim direktoratom (GD za energetiko in promet, OLAF, GD za pravosodje in notranje zadeve, GD za zdravje in varstvo potrošnikov ter GD za konkurenco). Direktor direktorata D je v dopisu, priloženem življenjepisu, ki ga je poslal vsem zgoraj navedenim generalnim direktoratom, pojasnil, da je tožeča stranka izrazila zanimanje za področja, ki so v pristojnosti zadevnega generalnega direktorata, in da se GD za kadrovske zadeve in administracijo strinja, da se zadevna stranka prerazporedi na delovno mesto v zadevnem GD.

54      Psihiater, ki mu je zdravstvena služba zaupala pripravo psihiatričnega izvedenskega mnenja o tožeči stranki, je 18. maja 2004 v izvedenskem mnenju poudaril, da „ker je težava socialnega izvora (spor v instituciji), je treba rešitev sprejeti na socialni ravni (ponovna vključitev v drug generalni direktorat)“.

55      Tožeča stranka je 24. maja 2004 znova zaprosila za „takojšnjo trajno ali začasno premestitev v [generalni direktorat], ki ni povezan z GD [za kadrovske zadeve in administracijo] ali [generalnim direktorjem navedenega generalnega direktorata]“, in pojasnila, da se „psihično nasilje [katerega žrtev je bila] očitno ni končalo“.

56      Tožeča stranka je 7. junija 2004 pridobila zdravniško opravičilo za obdobje od 8. junija do 2. julija 2004.

57      Tožeča stranka je 8. junija 2004 vodji enote D 2 poslala elektronsko sporočila, v katerem ga je obvestila, da „ni zmožna za delo na sedanjem delovnem mestu“ od 8. junija do 2. julija 2004. Pojasnila je, da je v „Sic Congés“ vnesla prošnjo za letni dopust za obdobje od 5. julija do 13. avgusta 2004.

58      Direktor direktorata D je 9. junija 2004 tožeči stranki poslal to elektronsko sporočilo:

„Žal mi je, da ste bolni. Poskusil sem vas obiskati na domu, ker je bil najin sestanek dogovorjen za 8. junij in sem se želel pogovoriti z vami o tem, kaj bi bilo treba storiti odslej.

Vložili ste zahtevo za revizijo vašega [KOP januar–oktober 2003], kar je treba opraviti čim prej in vsekakor pred vašim odhodom na letni dopust. Dokončanje ocenjevalnega postopka vpliva na celoten GD [za kadrovske zadeve in administracijo], ker če se postopek ne konča, ne dobimo nobene prednostne točke, zaradi česar bodo ogrožene možnosti za napredovanje vseh zaposlenih. […]

Ali se morda lahko z mojo tajnico dogovorite za nov sestanek […]?“

59      Direktor Preiskovalnega in disciplinskega urada (v nadaljevanju: IDOC) je v dopisu z dne 11. junija 2004 generalnemu sekretarju Komisije sporočil, da se mu zdijo dejanja, ki jih tožeča stranka navaja v prošnji za pomoč, dovolj resna, da se začne upravna preiskava, „bodisi da se dokaže obstoj odgovornosti posameznikov, bodisi da se opere čast uradnikov, ki so bili neupravičeno obdolženi“. Direktor IDOC je dodal, da – ker je tožeča stranka obdolžila vse nadrejene v GD za kadrovske zadeve in administracijo, tudi generalnega direktorja – se mu zdi primerno, da generalni sekretar Komisije opravlja naloge OPI v upravni preiskavi in da se oseba, ki ni zaposlena v GD za kadrovske zadeve in administracijo, imenuje za „pooblaščenca za zaslišanje“ za vodenje te preiskave.

60      Vodja enote D 2 je 14. junija 2004 uradno zavrnil prošnjo za dopust za obdobje od 5. julija do 13. avgusta 2004.

61      Zdravstvena služba je 18. junija 2004 menila, da je treba za tožečo stranko „šteti, da je opravičeno odsotna do vključno 16. julija“.

62      Tožeča stranka je 21. junija 2004 v ,Sic Congés‘ vnesla prošnjo za letni dopust za obdobje od 19. julija do 27. avgusta 2004.

63      Tožeči stranki je bila poleti 2004 dodeljena pisarna v osmem nadstropju stavbe Science 11.

64      Generalni sekretar Komisije je 1. julija 2004 obvestil direktorja IDOC, da bo opravljal naloge OPI v predvideni upravni preiskavi, in navedel ime pooblaščenca za zaslišanje, ki ga je izbral za vodenje te preiskave.

65      Tožeča stranka je prav tako 1. julija 2004, ker naj bi bila obveščena, da njeni prošnji za letni dopust za obdobje od 19. julija do 27. avgusta 2004 ne bo ugodeno, poslala elektronsko sporočilo uslužbencu v enoti B 2, v kateri se je pritožila, da se „njene prošnje za letni dopust vedno zavračajo oziroma da niso podpisane v razumnem roku“, in ga prosila, „naj ji pomaga, da bo lahko odšla na dopust [poleti 2004]“.

66      Tožeča stranka je 5. julija 2004 predložila zdravniško potrdilo za obdobje od 17. julija do 27. avgusta 2004. Uprava tega potrdila ni izpodbijala.

67      Komisija je 2. avgusta 2004 ugodila prošnji za letni dopust za obdobje od 19. julija do 27. avgusta 2004. Ta prošnja je bila 3. septembra 2004 „razveljavljena“, ker je bila tožeča stranka od 17. julija do 27. avgusta 2004 na bolniškem dopustu.

68      Tožeča stranka je 1. septembra 2004 predložila zdravniško potrdilo za obdobje od 28. avgusta do 25. septembra 2004.

69      Zdravnik je 6. septembra 2004 med zdravniškim pregledom, na katerega je bila tožeča stranka napotena po predložitvi zdravniškega potrdila za obdobje od 28. avgusta do 25. septembra 2004, ugotovil, da je zadevna stranka „ta dan stoodstotno zmožna za delo“, vendar je ponovil ugotovitev psihiatra, ki je 18. maja 2004 pregledal tožečo stranko, da je „zaradi zdravja [tožeče stranke] zaželena sprememba delovnega mesta “.

70      Tožeča stranka, ki je menila, da ugotovitve zdravniškega pregleda z dne 6. septembra 2004 niso medicinsko utemeljene, je 7. septembra 2004 na podlagi člena 59(1), peti pododstavek, Kadrovskih predpisov pri Komisiji vložila zahtevo, da se zadeva predloži neodvisnemu zdravniku, ki bo podal mnenje.

71      Pooblaščenca za zaslišanje, ki ga je generalni sekretar Komisije imenoval za upravno preiskavo, ki jo je zahtevala tožeča stranka, je generalni sekretar v dopisu z dne 8. septembra 2004 pooblastil, da „ugotovi resničnost trditev, predvsem glede ravnanja uradnika ali uradnikov, katerih imena so navedena v spisu, in tako omogoči presojo resničnosti položaja in ukrepov, ki bi jih bilo treba sprejeti zaradi tega“.

72      Zdravstvena služba je 15. septembra 2004 obvestila vodjo enote „Človeški viri – ADMIN, Notranje reforme“, da je bil „v soglasju z [lečečim zdravnikom tožeče stranke] imenovan izvedenec za pripravo neodvisnega mnenja“.

73      Neodvisni zdravnik, izbran na zahtevo tožeče stranke za predložitev zadeve neodvisnemu zdravniku (v nadaljevanju: neodvisni zdravnik), je v sklepnem delu poročila o zdravniško-psihološkem pregledu z dne 6. oktobra 2004 ugotovil, da je „zadevna oseba zmožna za ponovno delo, vendar v drugem [generalnem direktoratu]“, in pojasnil, da „postavitev zadevne stranke na prejšnje delovno mesto lahko samo obudi doživeto psihično nasilje in zadevno stranko pretrese“.

74      Direktor direktorata C „Socialna politika, zaposleni v Luxembourgu, zdravje, higiena“ pri GD za kadrovske zadeve in administracijo (v nadaljevanju: direktorat C) je z dopisom z dne 14. oktobra 2004 direktorju direktorata D poslal ugotovitve neodvisnega zdravnika in mu predlagal, naj se„[tožečo stranko] čim hitreje prerazporedi zunaj [navedenega generalnega direktorata], da bi lahko znova začela delati“.

75      Vodja enote „Pritožbe“ pri GD za kadrovske zadeve in administracijo je v dopisu z dne 5. novembra 2004, v katerem se je skliceval na prošnje za pomoč, ki jih je vložila tožeča stranka, obvestil zadevno stranko, da je generalni sekretar Komisije začel preiskavo, ki jo je zaupal „pooblaščencu za zaslišanje, ki ni zaposlen v GD [za kadrovske zadeve in administracijo]“, in da bo OPI odločil o njeni prošnji za pomoč na podlagi poročila o preiskavi in glede na njegovo vsebino.

76      Tožeča stranka je z dopisom z dne 26. novembra 2004, ki ga je enota „Pritožbe“ prejela 30. novembra 2004, vložila pritožbo „zoper implicitne odločitve o zavrnitvi [njenih] prošenj za pomoč in zaščito, zahtev za sprejetje preventivnih in takojšnjih ukrepov ter odškodninskega zahtevka“ (v nadaljevanju: pritožba z dne 26. novembra 2004).

77      Tožeča stranka je bila s sklepom z dne 21. decembra 2004 z veljavnostjo od 1. januarja 2005 razporejena v enoto C 5 „Varnost in higiena pri delu“ (v nadaljevanju: enota C 5), ki je del GD za kadrovske zadeve in administracijo.

D –  Leto 2005

78      Tožeča stranka je imela 6. januarja 2005 razgovor z vodjo enote C 5, po katerem je dokončno nehala prihajati na delovno mesto.

79      Poročilo o upravni preiskavi, ki ga je pripravil pooblaščenec za zaslišanje, je bilo 21. marca 2005 poslano generalnemu sekretarju Komisije. Pooblaščenec za zaslišanje je v sklepnem delu poročila izrazil te ugotovitve:

„1. Nobeden od dogodkov, predstavljenih v tem poročilu, sam po sebi ne razkriva, da so osebe, ki jih je obdolžila [tožeča stranka], ravnale neprimerno, da bi namerno razvrednotile osebnost, dostojanstvo ali fizično ali psihološko integriteto [zadevne stranke].

Včasih sem imel občutek, da so bila nekatera dejanja ali ravnanja, ki so se nanašala na [tožečo stranko], na meji zlorabe ali, natančneje, če povzamemo terminologijo iz angleške različice Kadrovskih predpisov, na meji ,improper behaviour‘ do zadevne stranke. Mislim celo, da je bila ta meja v nekaterih primerih lahko presežena. Vendar nisem nikoli imel občutka, da je (so) storilec(ci) obravnavana ravnanja ali dejanja storil(i) namerno, tako da bi imel(i) namen razvrednotiti osebnost, dostojanstvo ali integriteto [tožeče stranke].

[…]

3. Iz zaslišanj, ki sem jih opravil v tej preiskavi, sem izvedel, da se [tožeča stranka] počuti žrtev psihičnega nasilja, kar pojasnjuje, da lahko nadrejenim pripisuje namene, ki jih po mojem mnenju niso imeli. V zvezi s tem lahko samo obžalujem nerodnosti, ki jih je doživela [zadevna stranka]. Okoliščine glede podaljšanja njene poskusne dobe, pogoji za njen prihod v enoto [D 2] ali osamitev v pisarni so tako pripomogli k ohranjanju konfliktnega odnosa med [tožečo stranko] in njenimi nadrejenimi. Ker ta konfliktni odnos traja že več let, ne verjamem, da ga je mogoče rešiti s prizadevanjem za medsebojno razumevanje. Samo hitra prerazporeditev [tožeče stranke] zunaj GD [za kadrovske zadeve in administracijo] bi ji dala možnost za nov začetek, ki jo ima pravico izkoristiti.“

80      OPI je 29. marca 2005 zavrnil njeno pritožbo z dne 26. novembra 2004. Poudaril je, da se je „odzval na različne zahteve [tožeče stranke] glede na naravo dejanj, sorazmerno z njihovo pomembnostjo in predloženimi dokazi, ter pravočasno odločil začeti preiskavo za ugotovitev dejstev, ki še vedno poteka“. OPI je na koncu pojasnil, da bodo „rezultati preiskave po njenem koncu sporočeni tožeči stranki“ in da bo „glede na te rezultate, če bo potrebno, sprejel ukrepe, ki bi se izkazali za utemeljene glede na navedene rezultate, na podlagi člena 24 Kadrovskih predpisov“.

81      Tožeča stranka je 15. aprila 2005 vložila zahtevo za priznanje invalidnosti. V zahtevi je navedla, da je „že več let žrtev psihičnega nasilja v GD [za kadrovske zadeve in administracijo]“ in da je imel „ta položaj resne posledice za [njeno] zdravje“.

82      OPI je 13. junija 2005 primer tožeče stranke predložil invalidski komisiji.

83      Tožeča stranka se je v dopisu z dne 11. julija 2005, ki ga je poslala Komisiji, sklicevala na zahtevo za priznanje invalidnosti z dne 15. aprila 2005 in navedla, da „potrjuje zahtevo, da se ji kot poklicna bolezen priznajo patologije, ki so se pojavile zaradi nasilja, storjenega zoper [njo]“.

84      Invalidska komisija je na sestanku 26. julija 2005 ugotovila, da je tožeča stranka „trajni invalid […] in da mora zato prenehati delati v Komisiji“. Invalidska komisija je pojasnila, da se ni izrekla o vprašanju, ali je invalidnost posledica nesreče pri delu ali poklicne bolezni.

85      Tožeča stranka je bila s sklepom Komisije 23. avgusta 2005 upokojena zaradi invalidnosti z učinkom od 31. avgusta 2005 in je pridobila invalidnino, določeno „v skladu z določbami člena 78, [tretji] odstavek, […] Kadrovskih predpisov“.

86      OPI je z dopisom z dne 16. septembra 2005, poslanim tožeči stranki, izrecno zavrnil njeno prošnjo za pomoč, ker je na podlagi ugotovitev upravne preiskave menil, da trditve o psihičnem nasilju niso utemeljene ali jih ni bilo mogoče dokazati.

87      Invalidska komisija je v dopisu, ki ga je 7. oktobra 2005 po telefaksu poslala zdravstveni službi, menila, da „zaradi trajnosti patologije, ki je povzročila invalidnost, ni potreben ponoven zdravniški pregled“.

88      Tožeča stranka je 17. oktobra 2005 pri Komisiji vložila zahtevo, da se prizna poklicna narava „anksio-depresivnega sindroma“, za katerim naj bi trpela. Ta postopek je med obravnavo te zadeve še potekal.

E –  Dejstva v zvezi s kariernima ocenjevalnima poročiloma za leto 2003

89      Tožeča stranka in uradnik, ki je opravljal funkcijo vodje enote D 2 do 31. oktobra 2003, sta imela 12. maja 2004 uradni pogovor, predviden v členu 8(5) SDI, zaradi priprave KOP januar–oktober 2003.

90      Vodja enote D 2, ki je to funkcijo opravljal do 31. oktobra 2003, je 18. maja 2004 kot ocenjevalec tožeče stranke pripravil osnutek KOP januar–oktober 2003. V tem osnutku je zadevni stranki podelil skupno oceno 8/20, in sicer 4/10 za učinkovitost, 3/6 za sposobnosti in 1/4 za obnašanje v službi.

91      Potem ko je ocenjevalec v rubriki 6.1 „Sposobnosti“ KOP januar–oktober 2003 navedel težave, ki jih je tožeča stranka imela pri seznanjanju z delovnim mestom in so po njegovem mnenju posledica „pomanjkanja motivacije“, je navedel, da je v dopisu z dne 3. septembra 2003 obvestil tožečo stranko, da naj bi enoti „Človeški viri – ADMIN, Notranje reforme“ in tudi zdravstveni službi postavil vprašanje, ali je „njeno zdravstveno stanje tako, da bi v prihodnosti lahko normalno opravljala svoje delo“. Ocenjevalec je tudi poudaril, da „ni ugotovil izboljšanja učinkovitosti [tožeče stranke] od 3. septembra 2003 do konca oktobra [2003]“.

92      Direktor direktorata D je 18. maja 2004 kot potrjevalec sopodpisal osnutek KOP januar–oktober 2003.

93      Tožeča stranka je 27. maja 2004 zahtevala revizijo svojega KOP januar–oktober 2003.

94      Pogovor potrjevalca in tožeče stranke, predviden v členu 8(10) SDI, se po mnenju potrjevalca ni uresničil zaradi „podaljšane odsotnosti [tožeče stranke]“.

95      Potrjevalec je 14. julija 2004 „upravno končal“ KOP januar–oktober 2003. Vodja enote „Človeški viri – ADMIN, notranje reforme“ je naslednji dan potrdil upravni sklepni del poročila „glede na pripombe ocenjevalca in potrjevalca, da bi se ohranile vse pravice zadevne stranke“.

96      Osnutek KOP za obdobje od 1. novembra do 31. decembra 2003 (v nadaljevanju: KOP november–december 2003) je 8. julija 2004 pripravil ocenjevalec tožeče stranke, ker te funkcije ni več opravljal vodja enote D 2, ampak direktor direktorata D. V tem osnutku, ki je bil pripravljen, ne da bi tožeča stranka pred tem pripravila samoocenitev, je bila zadevni stranki podeljena skupna ocena 8/20, in sicer 4/10 za učinkovitost, 3/6 za sposobnosti in 1/4 za obnašanje v službi.

97      Ocenjevalec je v rubriki 6.1 „Učinkovitost“ v KOP november–december 2003 navedel ugotovitev, da „v ocenjevalnem obdobju ni bilo nobenega vrednega rezultata in da ni bil dosežen noben rezultat, čeprav bi jih [tožeča stranka] lahko dosegla“. Ocenjevalec je dodal, da je po njegovem mnenju „rezultat posledica pomanjkanja motivacije [tožeče stranke] in njenega obnašanja“.

98      Osnutek KOP november–december 2003 je 13. julija 2004 sopodpisal potrjevalec tožeče stranke, to funkcijo pa je opravljal generalni direktor GD za kadrovske zadeve in administracijo. Potrjevalec je tudi upravno končal navedeno KOP.

99      Vodja enote „Človeški viri – ADMIN, notranje reforme“ je z dopisom z dne 21. septembra 2004 obvestil tožečo stranko, da se je generalni direktor GD za kadrovske zadeve in administracijo za napredovalno obdobje 2004 odločil, da ji ne dodeli nobene prednostne točke. V tem dopisu je pojasnil, da je bila tožeči stranki za ocenjevalno obdobje 2003 dodeljena skupna ocena 8/20.

100    Tožeča stranka je 20. decembra 2004 vložila pritožbo na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov, v kateri je zahtevala razveljavitev KOP januar–oktober 2003 in tudi KOP november–december 2003.

101    OPI je s sklepom z dne 4. maja 2005, ki ga je tožeča stranka prejela 7. junija 2005, zavrnil to pritožbo.

 Postopek in predlogi strank

102    Ta tožba je bila 4. julija 2005 prvotno evidentirana v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje pod številko T-252/05.

103    Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 15. decembra 2005 na podlagi člena 3(3) Sklepa Sveta 2004/752/ES, Euratom z dne 2. novembra 2004 o ustanovitvi Sodišča za uslužbence Evropske unije (UL L 333, str. 7) to zadevo odstopilo Sodišču za uslužbence. Tožba je bila v sodnem tajništvu tega sodišča evidentirana pod številko F-52/05.

104    Tožeča stranka Sodišču za uslužbence predlaga, naj:

„ – razglasi to tožbo za dopustno;

–        če je treba, razglasi ničnost odločbe z dne 29. marca 2005, s katero je Komisija zavrnila pritožbo […] vloženo 29. novembra 2004 zoper implicitne odločitve Komisije o zavrnitvi prošnje […] za pomoč […] na podlagi člena 24 Kadrovskih predpisov in za dodelitev odškodnine ter tudi zahteve za sprejetje preventivnih in takojšnjih ukrepov z dne 7. maja 2004 in 24. maja 2004;

–        […] razglasi za nično odločbo Komisije z dne 4. maja 2005, s katero je ta odgovorila na pritožbo tožeče stranke z dne 20. decembra 2004, in tudi karierno ocenjevalno poročilo, ki je bilo zanjo pripravljeno za obdobje od 1. januarja 2003 do 31. decembra 2003;

–        […] ugotovi odgovornost Evropske skupnosti zaradi [zgoraj navedenih] odločb in priprave KOP za tožečo stranko;

–        tožeči stranki dodeli odškodnino za utrpelo škodo v višini 250.000 EUR;

–        [Komisiji] naloži plačilo vseh stroškov“.

105    Komisija Sodišču za uslužbence predlaga, naj:

–        zavrne tožbo;

–        o stroških odloči v skladu s predpisi.

106    Sodnik poročevalec je po dogovoru obeh strank, da se poskusi doseči mirna rešitev spora, stranki pozval na neuradno srečanje, ki je bilo na Sodišču za uslužbence 9. oktobra 2006. Sodnik poročevalec je 17. oktobra 2006 obvestil stranki o predlogu mirne rešitve spora. Komisija je ta predlog zavrnila z dopisom z dne 24. oktobra 2006.

107    Sodišče za uslužbence je na podlagi člena 64(3)(a) Poslovnika Sodišča prve stopnje, ki se v skladu s členom 3(4) Sklepa 2004/752 smiselno uporablja za Sodišče za uslužbence, strankama postavilo vprašanja. Stranki sta ugodili zahtevi Sodišča za uslužbence.

108    Tožeča stranka je v sporočilu po telefaksu, ki ga je sodno tajništvo Sodišča za uslužbence prejelo 17. junija 2007, premoženjsko škodo ocenila na skupni znesek 781.906,43 EUR, ki ustreza razliki med osebnimi prejemki in pokojnino, ki bi jih prejemala, če ne bi bila invalidsko upokojena, ter invalidnino, ki jo prejema, in pokojnino, ki jo bo prejemala v prihodnosti.

109    Sodišče za uslužbence je s sklepom z dne 26. septembra 2007 zavrnilo predlog Komisije za črtanje stavkov v prilogah k spisu upravne preiskave.

 Pravo

A –  Uvodne ugotovitve o predmetu spora

110    Glede predmeta tožbe, kot jo je uradno vložila tožeča stranka, je treba predstaviti naslednje ugotovitve.

111    Prvič, tožeča stranka z drugim predlogom uradno zahteva razglasitev ničnosti „odločbe z dne 29. marca 2005, s katero je Komisija zavrnila pritožbo […], vloženo 29. novembra 2004 zoper implicitne odločitve Komisije o zavrnitvi prošnje […] za pomoč […] na podlagi člena 24 Kadrovskih predpisov, in dodelitev odškodnine ter zahtev za sprejetje preventivnih in takojšnjih ukrepov z dne 7. maja 2004 in 24. maja 2004“. Po mnenju zadevne stranke so bile sprejete tri ločene implicitne odločitve o zavrnitvi, s prvo je bila zavrnjena prošnja za pomoč iz dopisa z dne 29. aprila 2004, z drugo je bil zavrnjen odškodninski zahtevek iz istega dopisa, s tretjo pa je bila zavrnjena prošnja za premestitev iz GD za kadrovske zadeve in administracijo, izražena v dopisih z dne 7. in 24. maja 2004.

112    V zvezi s tem je tožeča stranka v dopisu z dne 29. aprila 2004, ki ga je enota „Pritožbe“ prejela 3. maja istega leta, na Komisijo naslovila „prošnjo za pomoč na podlagi člena 24 Kadrovskih predpisov […], ki se šteje tudi za zahtevo v smislu člena 90(1) Kadrovskih predpisov – psihično nasilje“. V dopisu se je pritožila nad več dejanji, ki jih je opredelila kot psihično nasilje, in zahtevala začetek upravne preiskave, ki naj jo opravi „nepristranski organ“, ki ni del GD za kadrovske zadeve in administracijo. Tožeča stranka je v tem dopisu zahtevala tudi odškodnino za škodo, nastalo zaradi domnevnega psihičnega nasilja.

113    Zadevna stranka je po dopisu z dne 29. aprila 2004 Komisiji poslala še dva dopisa, in sicer 7. in 24. maja 2004, v katerih je zahtevala sprejetje „preventivnih in takojšnjih ukrepov“, kot je „razporeditev ali premestitev“ zunaj GD za kadrovske zadeve in administracijo. Vendar se je tožeča stranka v teh dopisih izrecno sklicevala na dopis z dne 29. aprila 2004 in prošnjo za premestitev utemeljila s psihičnim nasiljem, katerega žrtev naj bi bila po lastnem mnenju v generalnem direktoratu, v katerem je bila zaposlena. Tako je treba sklepati, da ti dopisi ne vsebujejo novih prošenj, ki niso povezane s prošnjo za pomoč, ampak vsebujejo pojasnila v zvezi s to prošnjo glede ukrepov, ki bi jih bilo treba sprejeti preventivno in takoj, v tem primeru ukrep premestitve.

114    V teh okoliščinah je treba šteti, da je tožeča stranka v bistvu v prošnji za pomoč prosila za tri vrste ukrepov: prvič, začetek in izvedboa upravne preiskave; drugič, takojšen ukrep premestitve, preden bi bili znani rezultati upravne preiskave; tretjič, kakršen koli ukrep, ki bi jo dokončno zavaroval, ko bi bilo ugotovljeno psihično nasilje.

115    Ker uprava po koncu štirimesečnega roka, potem ko je bil 3. maja 2004 vložen dopis z dne 29. aprila 2004, ni odgovorila na prošnjo za pomoč niti na odškodninski zahtevek, se je to v skladu s členom 90(1) Kadrovskih predpisov štelo kot dvakratni molk organa, ki pomeni zavrnitev zahteve, in sicer, prvič, zavrnitev ugoditve prošnji za pomoč in, drugič, zavrnitev odškodninskega zahtevka.

116    Drugič, iz besedila tretjega predloga izhaja, da naj bi Komisija po mnenju tožeče stranke za leto 2003 pripravila samo eno KOP. Vendar ni sporno, da je Komisija na podlagi člena 4(1) SDI za tožečo stranko pripravila dve poročili, prvo se je nanašalo na obdobje od 1. januarja do 31. oktobra 2003 (KOP januar–oktober 2003), drugo na obdobje od 1. novembra do 31. decembra 2003 (KOP november–december 2003).

117    Ob upoštevanju zgornjih pojasnil in sodne prakse, v skladu s katero se zaradi predloga za razglasitev ničnosti odločbe o zavrnitvi pritožbe akt, ki posega v položaj in zoper katerega je bila vložena navedena pritožba, predloži sodišču Skupnosti (sodba Sodišča z dne 17. januarja 1989 v zadevi Vainker proti Parlamentu, 293/87, Recueil, str. 23, točka 8; sodbi Sodišča prve stopnje z dne 23. marca 2004 v zadevi Theodorakis proti Svetu, T-310/02, RecFP, str. I-A-95 in II-427, točka 19, in z dne 9. junija 2005 v zadevi Castets proti Komisiji, T-80/04, ZOdl. JU, str. I-A-161 in II-729, točka 15), je treba to tožbo razumeti tako, da tožeča stranka v bistvu predlaga, naj:

–        se implicitna odločitev o zavrnitvi prošnje za pomoč razglasi za nično;

–        se KOP 2003 razglasita za nični;

–        se Komisiji naloži plačilo odškodnine tožeči stranki.

118    Vendar je treba opozoriti, da tožeča stranka v podporo bistvenemu delu predlogov in tožbenih razlogov navaja, da naj bi bila žrtev psihičnega nasilja pri opravljanju svojega dela.

119    Zato Sodišče za uslužbence meni, da je treba za odločitev o različnih predlogih tožeče stranke najprej preučiti njene trditve o obstoju domnevnega psihičnega nasilja.

B –  Psihično nasilje

1.     Trditve strank

120    Po mnenju tožeče stranke naj bi psihično nasilje, katerega žrtev naj bi bila s strani nadrejenih v GD za kadrovske zadeve in administracijo, dokazovala vsa dejstva, ki jih je treba razdeliti v šest kategorij.

121    Prvič, vodja enote B 2, v katero je bila tožeča stranka razporejena, ko se je kot uradnica na poskusnem delu zaposlila pri Komisiji, naj bi direktorju direktorata B, pristojnemu za pripravo prvega poročila o poskusni dobi, poslal neupravičeno kritične informacije o kakovosti dela zadevne stranke, čeprav ji v prvem delu poskusne dobe ni izrekel nobenega očitka in naj bi celo izrazil zadovoljstvo. Poleg tega odbor za poročila iz napačnega razloga, da naj bi se tožeča stranka strinjala s podaljšanjem poskusne dobe, ni zaslišal niti nje niti oseb, katerih zaslišanje je želela. Nazadnje tožeča stranka trdi, da naj bi bili njeni nekdanji sodelavci pripravljeni pričati o delovnih razmerah v enoti B 2.

122    Drugič, tožeča stranka naj bi bila od razporeditve v enoto 01 (pozneje postala enota D 2) poklicno osamljena, ker naj bi se vodja in namestnik vodje te enote načrtno izogibala pogovora z njo in naj bi ji do poletja 2004 namenila pisarne, ki so bile lokacijsko ločene od preostalega dela enote in brez vsakršne ustrezne opreme.

123    Tretjič, od januarja do junija 2003 ni bila tožeči stranki dodeljena nobena naloga.

124    Četrtič, nadrejeni tožeče stranke naj bi širili obrekovanje o njenih poklicnih sposobnostih.

125    Petič, direktor direktorata D in vodja enote D 2 naj bi „psihološko destabilizirala“ tožečo stranko, zavrnila nekaj prošenj za letni dopust, ki jih je vložila, v nekaterih primerih sta jih zavrnila celo po tem, ko sta se z njimi strinjala. Poleg tega so bile druge prošnje sprejete z zamudo, zaradi česar je tožeča stranka vsaj v enem primeru umaknila prošnjo za dopust in odpovedala rezervacijo potovanja.

126    Šestič, direktor direktorata D in vodja enote D 2 naj bi zlasti za obdobje od 8. septembra 2004 do 31. marca 2005 več bolniških dopustov nepravilno štela za neutemeljene, zaradi česar je tožeča stranka izgubila dneve letnega dopusta za leti 2004 in 2005 in so ji bili odtegnjeni zneski od plače.

127    Tožeča stranka je na obravnavi tudi trdila, da Komisija ni storila ničesar po prejemu mnenja neodvisnega zdravnika, ki je 6. oktobra 2004 priporočil njeno prerazporeditev zunaj DG za kadrovske zadeve in administracijo.

128    Komisija v obrambo opozarja, da so v členu 12a(3) Kadrovskih predpisov našteta merila, ki morajo biti izpolnjena, da se lahko govori o psihičnem nasilju. Tako mora biti v skladu s tem členom zadevno ravnanje zloraba, ki traja in se bolj ali manj pogosto ponavlja z namenom škoditi osebnosti, dostojanstvu ali fizični ali psihološki integriteti osebe. Ravnanje, ki ga doživlja uradnik, je torej mogoče opredeliti kot psihično nasilje, le če je objektivni namen tega ravnanja diskreditirati uradnika ali namerno poslabšati njegove delovne razmere. Zato mora biti po mnenju Komisije tako ravnanje objektivno namerno, kot izhaja iz ustaljene sodne prakse (glej v tem smislu sodbe Sodišča prve stopnje z dne 23. februarja 2001 v združenih zadevah De Nicola proti EIB, T-7/98, T-208/98 in T-109/99, RecFP, str. I-A-49 in II-185; z dne 8. julija 2004 v zadevi Schochaert proti Svetu, T-136/03, ZOdl. JU, str. I-A-215 in II-957, in z dne 4. maja 2005 v zadevi Schmit proti Komisiji, T-144/03, ZOdl. JU, str. I-A-101 in II-465).

129    Komisija poudarja, da naj v obravnavanem primeru nobena okoliščina, ki jo je navedla tožeča stranka, ne bi razkrivala, da so njeni sodelavci ali nadrejeni ravnali tako, da bi jo namerno diskreditirali ali bi poslabšali njene delovne razmere.

2.     Presoja Sodišča za uslužbence

130    Najprej je treba opozoriti, da je v členu 12a(3) Kadrovskih predpisov, ki so začeli veljati 1. maja 2004, določeno, da „,[p]sihično nasilje‘ pomeni vsako neprimerno ravnanje, ki traja, se ponavlja ali je sistematično in vključuje fizično vedenje, govorjen ali pisan jezik, geste ali druga dejanja, ki so namerna in lahko razvrednotijo osebnost, dostojanstvo ali fizično ali psihološko integriteto katere koli osebe“.

131    Poleg tega je v Sporočilu iz leta 2003 o psihičnem nasilju, ki velja za notranjo smernico, ki jo mora Komisija upoštevati, saj ni jasno z obrazloženo in podrobno odločitvijo izrazila namena, da bi od nje odstopala (glej v tem smislu sodbi Sodišča z dne 30. januarja 1974 v zadevi Louwage proti Komisiji, 148/73, Recueil, str. 81, točka 12, in z dne 1. decembra 1983 v zadevi Blomefield proti Komisiji, 190/82, Recueil, str. 3981, točka 20, ter sodbo Sodišča prve stopnje z dne 6. februarja 2007 v združenih zadevah Wunenburger proti Komisiji, T-246/04 in T-71/05, ZOdl., str. II-0000, točka 127), poudarjeno, da se psihično nasilje „kaže v različnih oblikah, zlasti z ustrahovanjem, negativnim odnosom, pritiski, žaljenjem, celo zavračanjem komunikacije, to je z različnimi ravnanji, ki se, če se dogajajo redno, čeprav niso sprejemljiva, lahko zdijo nepomembna, vendar njihovo ponavljanje povzroča resno škodo osebi, ki so ji namenjena“. V Sporočilu iz leta 2003 o psihičnem nasilju je tudi pojasnjeno, da „[s]porna ravnanja pomenijo zlorabo moči ali izprijeno manipuliranje“ in da so „lahko […] dejanje posameznika ali skupine oseb“.

132    Poudariti je treba, da se mora psihično nasilje razumeti kot proces, ki nujno poteka v nekem časovnem obdobju in je zanj značilen obstoj ponovljenih ali neprekinjenih dejanj. V členu 12a(3) Kadrovskih predpisov se namreč zahteva, da mora ravnanje „traja[ti], se ponavlja[ti] ali [biti] sistematično“, da se lahko šteje za psihično nasilje, medtem ko je v Sporočilu iz leta 2003 o psihičnem nasilju izražena zahteva nujnosti „ponavljanja“ tega ravnanja.

133    Poleg tega in v nasprotju s trditvijo Komisije v členu 12a(3) Kadrovskih predpisov ne glede na jezikovno različico nikakor ni določeno, da je zlonamernost domnevnega nadlegovalca nujna, da se ravnanje opredeli kot psihično nasilje.

134    V členu 12a(3) Kadrovskih predpisov je namreč psihično nasilje opredeljeno kot „neprimerno ravnanje“, za dokaz katerega se zahteva izpolnjevanje dveh kumulativnih pogojev. Prvi pogoj se nanaša na obstoj fizičnega vedenja, govorjenega ali pisanega jezika, gest ali drugih dejanj, ki „traja[jo], se ponavlja[jo] ali [so] sistematičn[i]“ in „namern[i]“. Drugi pogoj, ki je od prvega ločen z veznikom „in“, zahteva, da je posledica tega fizičnega vedenja, govorjenega ali pisanega jezika, gest ali drugih dejanj, da „razvrednoti osebnost, dostojanstvo ali fizično ali psihološko integriteto katere koli osebe“.

135    Ker se pridevnik „nameren“ nanaša na prvi, ne pa na drugi pogoj, je iz tega mogoče sklepati dvoje. Po eni strani morajo biti fizično vedenje, govorjen ali pisan jezik, geste ali druga dejanja iz člena 12a(3) Kadrovskih predpisov namerni, kar s področja uporabe te določbe izključuje dejanja, ki bi se zgodila naključno. Po drugi strani se ne zahteva, da se to fizično vedenje, govorjen ali pisan jezik, geste ali druga dejanja storijo z namenom razvrednotiti osebnost, dostojanstvo ali fizično ali psihološko integriteto katere koli osebe. Povedano drugače, psihično nasilje v smislu člena 12a(3) Kadrovskih predpisov lahko obstaja, ne da bi nadlegovalec nameraval s svojimi dejanji diskreditirati žrtev ali namerno poslabšati njene delovne razmere. Zadostuje, da so njegova dejanja, ker so bila storjena namerno, objektivno imela take posledice.

136    Dodati je treba, da bi nasprotna razlaga člena 12a(3) Kadrovskih predpisov povzročila odvzem vsakršnega polnega učinka tej določbi, ker bi bilo težko dokazati zlonamernost storilca psihičnega nasilja. Čeprav obstajajo primeri, ko tak namen po sami naravi izhaja iz dejanj storilca, je treba opozoriti, da so taki primeri redki in da domnevni nadlegovalec v večini primerov pazi, da ne stori ničesar, kar bi lahko razkrilo, da je njegov namen diskreditirati žrtev ali poslabšati njene delovne razmere.

137    Treba je tudi opozoriti, da naj se razlaga člena 12a(3) Kadrovskih predpisov, ki temelji na zlonamernosti domnevnega nadlegovalca, ne bi ujemala z opredelitvijo „nadlegovanja“ v Direktivi Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu (UL L 303, str. 16). Potem ko je v členu 1 Direktive določeno, da je njen namen „opredeliti splošni okvir boja proti diskriminaciji zaradi vere ali prepričanja, hendikepiranosti, starosti ali spolne usmerjenosti pri zaposlovanju in delu, zato da bi v državah članicah uresničevali načelo enakega obravnavanja“, je v členu 2(3) natančneje določeno, da se „[n]adlegovanje […] šteje za obliko diskriminacije […], kadar se manifestira nezaželeno ravnanje, povezano s katerim od motivov iz člena 1, katerega cilj ali posledica je kratenje dostojanstva osebe in ustvarjanje zastrašujočega, sovražnega, poniževalnega, sramotilnega ali žaljivega okolja“.

138    Z uporabo izraza „katerega cilj ali posledica“ v Direktivi 2000/78 se poudarja, da je zakonodajalec Skupnosti želel žrtvam psihičnega nasilja zagotoviti „ustrezno sodno varstvo“, kot je potrjeno v uvodni izjavi 30 navedene direktive. Takega varstva ni mogoče zagotoviti, če so psihično nasilje samo ravnanja, katerih namen je razvrednotiti osebnost katere koli osebe, ob upoštevanju velikih težav žrtve ravnanja, katerega namen je bil samo psihično nadlegovanje, da dokaže resničnost in tudi razlog takega namena.

139    Prav tako bi bilo težko razumljivo, če bi se zakonodajalec Skupnosti, potem ko je v Direktivi 2000/78 opredelil, da je ravnanje, katerega posledica, vendar ne tudi cilj, je kratenje dostojanstva osebe, nadlegovanje, leta 2004 ob reformi Kadrovskih predpisov odločil zmanjšati raven sodnega varstva, zagotovljenega uradnikom in drugim uslužbencem, in s sprejetjem člena 12a(3) Kadrovskih predpisov omejiti psihično nasilje samo na ravnanje, katerega cilj je razvrednotiti dostojanstvo katere koli osebe.

140    Sodišče prve stopnje je seveda v več sodbah razsodilo, da mora biti ravnanje, da je lahko opredeljeno kot psihično nasilje, objektivno namerno in da mora tožeča stranka, ne glede na svoje subjektivno dojemanje zatrjevanih dejanj, predložiti vse dokaze, na podlagi katerih je mogoče dokazati, da je bila žrtev ravnanja, katerega objektivni namen je bil diskreditirati jo ali namerno poslabšati njene delovne razmere (zgoraj navedene sodbe De Nicola proti EIB, točka 286; Schochaert proti Svetu, točka 41, in Schmit proti Komisiji, točki 64 in 65). Vendar se v obravnavanem primeru ni mogoče uspešno sklicevati na zgoraj navedeno sodno prakso, ker je bila izrečena v zadevah, v katerih so se obravnavala ravnanja, ki so se zgodila pred začetkom veljavnosti člena 12a(3) Kadrovskih predpisov. Sodišče prve stopnje je v sodbi z dne 26. oktobra 2007 v zadevi Lo Giudice proti Komisiji (T-154/05, ZOdl., str. II-0000) res znova uporabilo to sodno prakso za zadevo, v kateri so se nekatera od ravnanj, očitanih upravi, zgodila po začetku veljavnosti člena 12a(3) Kadrovskih predpisov. Vendar iz te sodbe ne izhaja, da je Sodišče prve stopnje izrecno nameravalo razlagati člen 12a(3) Kadrovskih predpisov tako, da je zlonamernost domnevnega nadlegovalca pogoj za obstoj psihičnega nasilja.

141    Nazadnje, razlage člena 12a(3) Kadrovskih predpisov, kakor je opisana zgoraj, ni mogoče izpodbijati niti z določbami člena 12a(4), prvi stavek, Kadrovskih predpisov o spolnem nadlegovanju niti z določbami Sklepa iz leta 2006 o psihičnem nasilju in spolnem nadlegovanju.

142    V določbah člena 12a(4), prvi stavek, Kadrovskih predpisov je namreč določeno, da „,[s]polno nadlegovanje‘ pomeni ravnanje, povezano s spolnostjo, ki ga oseba, na katero je usmerjeno, ne želi in katerega namen ali učinek je užaliti to osebo ali ustvariti zastraševalno, sovražno, žaljivo ali moteče okolje“.

143    V zvezi s tem je treba opozoriti, da je izraz „katerega namen ali učinek“ naveden v določbah člena 12a(4), prvi stavek, Kadrovskih predpisov, medtem ko ga določbe člena 12a(3) Kadrovskih predpisov ne vsebujejo.

144    Vendar tega neobstoja ni mogoče razumeti tako, da je samo za dejanja, „kater[ih] namen“ je diskreditirati ali poslabšati delovne razmere osebe, mogoče šteti, da so psihično nasilje. Kot je bilo navedeno, iz besedila člena 12a(3) Kadrovskih predpisov izhaja, da za obstoj psihičnega nasilja v smislu tega člena zadostuje, da so dejanja, ki so predmet tega člena, in sicer „fizično vedenje, govorjen ali pisan jezik, geste ali druga dejanja“ „razvrednoti[la] osebnost, dostojanstvo ali fizično ali psihološko integriteto katere koli osebe“, ne glede na neupoštevno vprašanje, ali so bila storjena z namenom škoditi.

145    Poleg tega je v Sklepu iz leta 2006 o psihičnem nasilju in spolnem nadlegovanju, ki je nadomestil Sporočilo iz leta 2003 o psihičnem nasilju, navedeno, da „v skladu s Kadrovskimi predpisi psihično nasilje obstaja samo, kadar se za ravnanje domnevnega nadlegovalca šteje, da pomeni zlorabo, je namerno, ponavljajoče, trajno ali načrtno ter je njegov cilj na primer diskreditirati ali ponižati zadevno osebo“, in dodano, da so „ta merila […] kumulativna […]“.

146    V Sklepu iz leta 2006 o psihičnem nasilju in spolnem nadlegovanju naj bi bilo torej na prvi pogled navedeno, da je psihično nasilje samo tisto ravnanje, katerega „cilj [je] diskreditirati ali ponižati zadevno osebo“. Vendar je treba ugotoviti, da so v tem sklepu, kot dokazuje uporaba izraza „na primer“, navedeni samo primeri dejanj, ki se lahko štejejo za psihično nasilje, in ni navedeno, da je dejanje mogoče šteti za tako samo, če je njegov cilj – in ne samo posledica – razvrednotiti osebnost, dostojanstvo ali fizično ali psihološko integriteto katere koli osebe. Poleg tega bi nasprotna razlaga Sklepa iz leta 2006 o psihičnem nasilju in spolnem nadlegovanju povzročila, da bi bil tak sklep zelo zastarel, kot je bilo navedeno, predvsem zaradi težav osebe pri predložitvi dokazov o namenu domnevnega nadlegovalca, da jo diskreditira ali poniža.

147    O očitku psihičnega nasilja, ki ga je navedla tožeča stranka, je treba odločiti ob upoštevanju vseh zgornjih ugotovitev, kar pomeni, da je treba preučiti resničnost različnih dejanj, ki jih tožeča stranka očita nadrejenim, in ugotoviti, ali je bila posledica teh dejanj, ki jih je mogoče razdeliti v šest kategorij, objektivno razvrednotenje osebnosti, dostojanstva ali fizične ali psihološke integritete zadevne osebe.

148    Poudariti je treba, da se bodo upoštevala samo dejanja, ki so se zgodila pred datumom sprejetja implicitne odločitve o zavrnitvi prošnje za pomoč in odškodninskega zahtevka, to je pred 3. septembrom 2004, in zadevajo predvsem razmere, v katerih je tožeča stranka opravljala delo.

149    Seveda tožeča stranka trdi tudi to, da je bila žrtev psihičnega nasilja v obdobju po 3. septembru 2004. Vendar se vprašanje obstoja psihičnega nasilja za to obdobje ne bo obravnavalo v tem sporu. Po eni strani to domnevno psihično nasilje, ki naj bi bilo po mnenju zadevne stranke posledica tega, da je Komisija kršila določbe člena 59 Kadrovskih predpisov pri obravnavi njenih zdravniških potrdil, ni enako kot nasilje, nad katerim se pritožuje za obdobje pred 3. septembrom 2004. Po drugi strani ni sporno, da tožeča stranka ni začela nobenega predhodnega postopka, da bi dobila odškodnino za škodo, povezano z domnevnim psihičnim nasiljem, ki se je zgodilo po 3. septembru 2004. Vseeno je treba pojasniti, da bo tožeča stranka morala vložiti zahtevek, če meni, da je upravičena do odškodnine za tako škodo.

a)     Prvič, okoliščine podaljšanja poskusne dobe tožeče stranke

150    Tožeča stranka v bistvu navaja tri očitke.

151    Tožeča stranka v prvem očitku trdi, da je kritične pripombe v prvem poročilu o poskusni dobi mogoče pojasniti s tem, da naj bi vodja enote B 2 direktorju direktorata B dal neupravičeno negativne informacije o kakovosti njenega dela, da bi na tožečo stranko prenesel odgovornost za svoje napake pri vodenju zadev.

152    V zvezi s tem ni sporno, da je direktor direktorata B, zadolžen za pripravo prvega poročila o poskusni dobi, izrazil kritike glede dela tožeče stranke. Tako je navedel, da zadevna stranka „v razumnem roku […] nikakor [ni mogla] opraviti nekaterih pomembnih nalog, ki so ji [bile] zaupane,“ in da je imela „nekaj težav z odnosi v službi“. Opozoril je tudi, da „ni bila seznanjena z upravnim in hierarhičnim sistemom, ki velja v Komisiji“.

153    Vendar poleg dejstva, da tožeča stranka ni predložila nobenega dokaza v podporo trditvi, da je take kritike mogoče pojasniti s tem, da je vodja enote B 2 želel nanjo prenesti odgovornost za svoje napake, iz listin v spisu izhaja, da je tožeča stranka v začetnem obdobju poskusne dobe z zamudo dokončala nekatere naloge, ki so ji bile dodeljene, kot je priprava osnutkov poročil pri obravnavi disciplinskega spisa. Poleg tega je kritike glede poklicnih sposobnostih tožeče stranke izrazil tudi vodja enote „Socialni dialog“, v kateri je tožeča stranka od 18. maja do 15. oktobra 2001 delala v obdobju podaljšanja poskusne dobe.

154    Prvi očitek je torej treba zavrniti, ne da bi bilo treba opraviti zaslišanje, ki ga je zahtevala tožeča stranka.

155    Tožeča stranka v drugem očitku kritizira dejstvo, da naj bi bila njena poskusna doba podaljšana, ne da bi ji vodja enote B 2 pred tem izrazil kakršne koli očitke.

156    V zvezi s tem je treba, čeprav je bilo res razsojeno, da uprava ni dolžna kadar koli opozoriti delavca na poskusnem delu, katerega delo ni zadovoljivo (glej sodbo Sodišča z dne 15. maja 1985 v zadevi Patrinos proti ESO, 3/84, Recueil, str. 1421, točka 19, in sodbo Sodišča prve stopnje z dne 5. marca 1997 v zadevi Rozand-Lambiotte proti Komisiji, T-96/95, RecFP, str. I-A-35 in II-97, točka 102), vseeno poudariti, da je pooblaščenec za zaslišanje v poročilu o upravni preiskavi „obžaloval okoliščine, v katerih je bilo pripravljeno [prvo poročilo o poskusni dobi],“ in predvsem opozoril, da je bilo v nasprotju z dolžnostjo skrbnega ravnanja, da tožeča stranka „ni [imela] možnosti pravočasno pojasniti pomanjkljivosti, na katere je opozoril vodja enote, niti odpraviti jih, tako da bi se z nadrejenimi dogovorila, kako to doseči“. Pooblaščenec za zaslišanje je tudi izrecno opozoril, da se „[tožeča stranka] in njeni nadrejeni niso pogovorili, preden ji je bilo napovedano, da bo [njeno] prvo poročilo o poskusni dobi ocenjeno negativno“. Tožeča stranka torej upravičeno očita Komisiji, da je podaljšala njeno poskusno dobo, ne da bi jo pred tem opozorila.

157    Drugi očitek je torej treba sprejeti.

158    Kar zadeva tretji očitek, da odbor za poročila, ki je bil nepravilno obveščen, da se je tožeča stranka strinjala s podaljšanjem poskusne dobe, zato ni zaslišal niti tožeče stranke niti oseb, katerih zaslišanje je zahtevala, ni sporno, kot je Komisija izrecno priznala v odločbi z dne 20. septembra 2001, s katero je zavrnila pritožbo zoper odločbo o podaljšanju poskusne dobe, da je bil odbor za poročila „pomotoma obveščen, da se je [tožeča stranka] strinjala s podaljšanjem poskusne dobe v drugi enoti“, in da je „do te pomote […] prišlo, ker je [tožeča stranka] predlagala, da se jo v okviru napovedanega podaljšanja poskusne dobe razporedi v [enoto B 4], čeprav se ni strinjala s samim podaljšanjem poskusne dobe“. Seveda se v nobeni določbi Kadrovskih predpisov niti v nobenem drugem aktu ne zahteva od odbora za poročila, da opravi zaslišanja. Vendar ni mogoče izključiti, da je tako napačno obveščanje vzrok odločitve odbora za poročila, da ne bo zaslišal niti zadevne stranke niti oseb, katerih zaslišanje je ta zahtevala.

159    Iz tega sledi, da je treba tudi tretji očitek sprejeti.

160    Tožeča stranka torej upravičeno trdi, da je Komisija storila nekaj napak pri podaljšanju njene poskusne dobe. Vendar take napake same po sebi niso tako resne, da bi jih bilo treba obravnavati, kot da so razvrednotile osebnost, dostojanstvo ali fizično ali psihološko integriteto zadevne stranke v smislu člena 12a(3) Kadrovskih predpisov.

b)     Drugič, dejstvo, da naj bi Komisija osamila tožečo stranko

161    Spomniti je treba, da je zadevna stranka od januarja 2003 do upokojitve zaradi invalidnosti 31. avgusta 2005 zaporedoma delala v treh pisarnah, prva je bila v drugem nadstropju stavbe Montoyer 34 (od januarja do junija 2003), druga v mezaninu med pritličjem in prvim nadstropjem stavbe Science 11 (od junija 2003 do poletja 2004), tretja pa v osmem nadstropju stavbe Science 11 (od poletja 2004).

162    Glede prve od teh pisarn je iz listin v spisu razvidno, da je bila daleč od vodje enote D 2 in poleg tega v nadstropju, kjer je zaradi rekonstrukcijskih del delala samo zadevna stranka.

163    Pooblaščenec za zaslišanje je glede druge pisarne v mezaninu stavbe Science 11, potem ko je ugotovil, da je bila „ločena ne samo od drugih zaposlenih v enoti zaposlitve [tožeče stranke], ampak tudi od sodelavcev v drugih enotah ali direktoratih“, poudaril, da sta „[z]elo neobičajen položaj in ločenost [te pisarne] verjetno preprečevala dobro vključitev osebe, ki je delala v tej pisarni, v službo, v kateri je bila zaposlena“, in celo dodal, da je „trajna nastanjenost v tej pisarni […] lahko negativno vplivala na duševno razpoloženje [tožeče stranke]“.

164    V teh okoliščinah, čeprav tožeča stranka ni dokazala, da so bile pisarne, ki so ji bile dodeljene, brez vsakršne ustrezne opreme in da se njeni nadrejeni niso hoteli pogovarjati z njo, je treba ugotoviti, da je Komisija storila napako, s tem ko je tožeči stranki do poletja 2004 dodeljevala pisarne, ločene od preostalih.

165    Vendar je treba poudariti, da je pooblaščenec za zaslišanje pojasnil to osamitev, čeprav jo je kritiziral. Opozoril je namreč, da je bila enota D 2 po oblikovanju več uradov v Komisiji in po premikih zaposlenih razdrobljena v štirih nadstropjih stavbe Science 11 (7., 8., 9. in 10. nadstropje), zato je po njegovem mnenju mogoče razumeti „razloge, iz katerih je morala [tožeča stranka] večkrat zamenjati pisarno“.

166    Spomniti je treba tudi na to, da so nadrejeni tožeče stranke sprejeli nekatere ukrepe, da bi našli zadovoljivejšo rešitev glede pisarne, ki bi ji morala biti dodeljena.

167    Tako je namestnik vodje enote D 2 tožeči stranki 3. julija 2003 poslal elektronsko sporočilo, v katerem ji je predlagal, naj se v pričakovanju združitve celotne enote D 2 v devetem in desetem nadstropju stavbe Science 11 preseli v sedmo nadstropje te stavbe, in sicer v pisarno, v kateri je delal eden od njenih sodelavcev. Vendar bi morala biti ta selitev glede na besedilo tega elektronskega sporočila samo „začasna“, kar pojasnjuje, zakaj je tožeča stranka v elektronskem sporočilu z dne 7. julija 2003 na ta predlog odgovorila, da okleva in da bi raje počakala vrnitev z letnega dopusta in videla, ali bo mogoče „do avgusta“ najti „dokončno rešitev“.

168    Namestnik vodje enote D 2 je 11. septembra 2003 uslužbencu upravitelju evidentiranega premoženja poslal elektronsko sporočilo, da bi ga opozoril na nujnost rešitve vprašanja pisarne tožeče stranke. Potem ko ga je spomnil, da sta že govorila o tem vprašanju pred poletnimi dopusti 2003, je prosil, naj „[enoti D 2] zagotovi primerno pisarno za [tožečo stranko], ki bo čim bliže devetemu in desetemu nadstropju [stavbe Science 11]“. Dodal je, da je „[z]adeva dokaj nujna, ker se zdi, da neprimernost sedanje pisarne [tožeče stranke], ki je v pritličju [stavbe Science 11], resno vpliva na učinkovitost [zadevne stranke] in zahteva takojšnjo rešitev“.

169    Čeprav zgoraj opisani ukrepi niso bili uresničeni, ni mogoče šteti, da so bili z dodelitvijo pisarn, ločenih od preostalih pisarn, tožeči stranki, čeprav je graje vredna, razvrednoteni njena osebnost, dostojanstvo ali fizična ali psihološka integriteta.

c)     Tretjič, dejstvo, da tožeči stranki od januarja do junija 2003 ni bila dodeljena nobena naloga

170    Iz listin v spisu je razvidno, da tožeči stranki od razporeditve v enoto D 2 1. januarja 2003 in skoraj celo prvo polovico leta 2003 ni bila dodeljena nobena naloga in da je bil opis delovnega mesta pripravljen in poslan zadevni stranki šele 10. junija 2003. Pooblaščenec za zaslišanje je v zvezi s tem poudaril, da je „samo dejstvo, da je morala uradnica čakati skoraj pol leta, preden je natančno izvedela, kaj se pričakuje od nje na delovnem mestu, ta uradnica […] lahko dojemala kot zlorabo, zlasti ker je bil to del že tako konfliktnega odnosa s poklicnim okoljem“.

171    Nazadnje, čeprav Komisija ugotavlja, da bi morala biti tožeča stranka najprej razporejena v enoto D 2 samo za kratko obdobje, ker je bilo predvideno, da naj bi jo že v prvih mesecih leta 2003 premestili v direktorat „Varnost“ pri GD za kadrovske zadeve in administracijo, s to premestitvijo, ki se sicer ni zgodila, nikakor ni mogoče upravičiti, da zadevni stranki v prvih mesecih leta 2003 ni bila dodeljena nobena naloga. Prav tako dejstvo, da je bila tožeča stranka v prvi polovici tega leta pogosto odsotna zaradi bolezni ali letnega dopusta, upravi ni dajalo pravice, da ne izpolni svoje obveznosti, da določi naloge tožeče stranke.

172    Vendar je ob upoštevanju dejstev obravnavanega primera in zlasti prvotnih načrtov za razporeditev tožeče stranke zunaj enote D 2 treba ugotoviti, da glede pozne dodelitve nalog tožeči stranki samo po sebi ni mogoče šteti, da je razvrednotila njeno osebnost, dostojanstvo ali fizično ali psihološko integriteto.

d)     Četrtič, dejstvo, da naj bi Komisija širila obrekovanje o poklicnih sposobnostih tožeče stranke

173    Tožeča stranka ni predložila nobenega dokaza v podporo trditvi, da naj bi nadrejeni v GD za kadrovske zadeve in administracijo širili obrekovanje o njenih poklicnih sposobnostih.

174    Očitka v zvezi s tem torej ni mogoče sprejeti.

e)     Petič, dejstvo, da naj bi Komisija zavrnila nekatere prošnje za letni dopust in drugim ugodila z zamudo

175    Najprej je treba spomniti, da čeprav imajo na podlagi člena 57, prvi odstavek, Kadrovskih predpisov „uradniki pravico do letnega dopusta, ki traja najmanj štiriindvajset in največ trideset delovnih dni v koledarskem letu“, je bilo razsojeno, da zavrnitve letnega dopusta zaradi zagotavljanja dobrega delovanja službe ni mogoče šteti za psihično nasilje (zgoraj navedena sodba Schmit proti Komisiji, točka 78).

176    Tožeča stranka v obravnavani zadevi očita Komisiji, da je pred 3. septembrom 2004, ko je bila sprejeta implicitna odločitev o zavrnitvi prošnje za pomoč in odškodninskega zahtevka, zavrnila tri prošnje za letni dopust, in sicer za obdobja od 10. maja do 30. junija 2004, od 19. maja do 8. junija 2004 in od 5. julija do 13. avgusta 2004. Po mnenju tožeče stranke je take zavrnitve mogoče pojasniti z željo uprave, da jo „psihološko destabilizira“.

177    Kar zadeva zavrnitev prošnje za letni dopust, ki je bila vložena 7. maja 2004 za obdobje od 10. maja do 30. junija 2004, je iz listin v spisu, zlasti iz elektronskih sporočil, ki sta bili tožeči stranki poslani 7. in 10. maja 2004, razvidno, da je ta zavrnitev temeljila na upravičenem razlogu, in sicer potrebi, da se po mnenju, izdanem po zdravniškem pregledu 7. maja 2004, v katerem je bilo navedeno, da je „zaradi zdravja [tožeče stranke] zaželena sprememba delovnega mesta“, s tožečo stranko preučijo različne možnosti za njeno razporeditev zunaj GD za kadrovske zadeve in administracijo. V preostalem je dokazano, da se je tožeča stranka 10. maja 2004 dejansko srečala z direktorjem direktorata D in da je bilo na tem srečanju odločeno, da se življenjepis zadevne stranke pošlje drugim generalnim direktoratom. Poleg tega je tožeča stranka sama v elektronskem sporočilu z dne 12. maja 2004 strokovni sodelavki direktorja direktorata D sporočila, da želi vzeti letni dopust od 19. maja do 8. junija 2004.

178    Kar zadeva prošnjo za letni dopust za obdobje od 19. maja do 8. junija 2004, je treba opozoriti, da je bil razlog za njeno zavrnitev, in sicer v tem primeru nujnost, da se v okviru priprave KOP januar–oktober 2003 opravi uradni pogovor iz člena 8(5) SDI, tudi upravičen zaradi določb člena 8(14) SDI, da morajo biti „[v]sa letna poročila […] končana najpozneje konec aprila“.

179    To toliko bolj velja za prošnjo za letni dopust za obdobje od 5. julija do 13. avgusta 2004, katere zavrnitev, ki jo je direktor direktorata D pojasnil tožeči stranki v elektronskem sporočilu z dne 9. junija 2004, je bila utemeljena z nujnostjo, da se – da ne bi bila ogrožena možnost napredovanja vseh uradnikov v direktoratu D – po zahtevi za revizijo, ki jo je tožeča stranka vložila glede KOP januar–oktober 2003, organizira uradni pogovor s potrjevalcem na podlagi člena 8(10) SDI.

180    Nasprotno pa tožeča stranka upravičeno očita Komisiji, da je prepozno ugodila njeni prošnji za letni dopust za obdobje od 19. julija do 27. avgusta 2004. Ta prošnja, vnesena v „Sic Congés“ 21. junija 2004, je bila odobrena šele 2. avgusta 2004 oziroma več kot dva tedna po datumu, ko je tožeča stranka želela oditi na dopust. Poleg tega je treba opozoriti, da je bila ta prošnja odobrena in se je ustrezno število dni odštelo od preostalega letnega dopusta zadevne stranke, čeprav je ta od 5. julija 2004 imela zdravniško potrdilo za obdobje od 17. julija do 27. avgusta 2004, kar je skoraj isto obdobje, za katero je zaprosila za letni dopust, in čeprav uprava ni izpodbijala tega potrdila.

181    Iz zgoraj navedenega izhaja, da se v zvezi z vprašanjem letnega dopusta samo krivdno ravnanje, ki ga je treba pripisati Komisiji, nanaša na okoliščine, v katerih se je obravnavala prošnja za letni dopust za obdobje od 19. julija do 27. avgusta 2004. Za tako ravnanje samo po sebi ni mogoče šteti, da je povzročilo razvrednotenje osebnosti, dostojanstva ali fizične ali psihološke integritete tožeče stranke.

f)     Šestič, zavrnitev Komisije, da bi odsotnosti zaradi bolezni štela za upravičene

182    Ni sporno, da je Komisija tožečo stranko, ki je predložila zdravniško potrdilo za obdobje od 16. aprila do 11. junija 2004, napotila na zdravniški pregled. Potem ko je zdravnik po pregledu v mnenju z dne 7. maja 2004 ugotovil, da je tožeča stranka zmožna za delo, in pojasnil, da je „zaradi zdravja [zadevne stranke] zaželena sprememba delovnega mesta“, iz listin v spisu izhaja, da ta ni izkoristila možnosti, ki jo ima na podlagi člena 59(1), peti pododstavek, Kadrovskih predpisov, da vloži zahtevo, da se zadeva predloži neodvisnemu zdravniku, ki da mnenje.

183    Tožeča stranka tako ni dokazala, da naj bi njeni nadrejeni pred implicitno odločitvijo o zavrnitvi prošnje za pomoč in odškodninskega zahtevka nezakonito obravnavali njene odsotnosti zaradi bolezni.

184    Iz vsega zgoraj navedenega izhaja, da čeprav so nekatera dejanja, ki jih je navedla tožeča stranka, krivdna, pa nobenega, če se obravnavajo ločeno, ni mogoče šteti za „neprimerno ravnanje“ v smislu člena 12a(3) Kadrovskih predpisov.

185    Vseeno se postavlja vprašanje, ali je ta dejanja, obravnavana v celoti, mogoče šteti za „neprimerno ravnanje“.

186    Pooblaščenec za zaslišanje je na to vprašanje odgovoril nikalno, ker je menil, da „zadevnega ravnanja ali dejanj storilec(ci) [ni(so) storil(i)] namerno, da bi razvrednotili osebnost, dostojanstvo ali integriteto [tožeče stranke],“ in pojasnil, da ni obstajala „želja posameznika ali več oseb, da bi škodili [tožeči stranki]“.

187    Vendar se Sodišče za uslužbence ne more sklicevati na tako presojo, ker se je pooblaščenec za zaslišanje oprl na napačno razlago člena 12a(3) Kadrovskih predpisov in zlonamernost domnevnega nadlegovalca opredelil kot pogoj za obstoj psihičnega nasilja.

188    Vseeno dejanj, ki jih tožeča stranka očita nadrejenim, ni treba obravnavati, kot da so dejanja, našteta v členu 12a(3) Kadrovskih predpisov. Ta dejanja, celo obravnavana v celoti, čeprav naj bi bila podobna psihičnemu nasilju in naj bi jih tožeča stranka doživljala kot taka, kot je ugotovil pooblaščenec za zaslišanje, niso dovolj resna, da bi objektivno ob sprejetju implicitne odločitve o zavrnitvi prošnje za pomoč in odškodninskega zahtevka povzročila razvrednotenje osebnosti, dostojanstva ali fizične ali psihološke integritete zadevne stranke.

189    Iz vsega navedenega izhaja, da tožeča stranka ne more upravičeno trditi, da je bila žrtev psihičnega nasilja.

C –  Predlogi za razglasitev ničnosti implicitne odločitve o zavrnitvi prošnje za pomoč

1.     Dopustnost

a)     Trditve strank

190    Komisija v bistvu trdi, da neodgovor na prošnjo za pomoč po izteku štirimesečnega roka od njene vložitve ne pomeni, da je sprejet akt, ki ima negativne posledice za zadevno stranko. Komisija namreč pojasnjuje, da po izteku tega štirimesečnega roka ni niti implicitno zavrnila prošnje za pomoč, ker je morala počakati na rezultate upravne preiskave, da bi odločila o tej prošnji. Dodaja, da je šele 16. septembra 2005 končno zavrnila prošnjo za pomoč, ko so rezultati upravne preiskave pokazali, da so trditve o psihičnem nasilju neutemeljene. V teh okoliščinah naj bi bili zgoraj navedeni predlogi, ker so bili predloženi prezgodaj, nedopustni.

191    Tožeča stranka predlaga zavrnitev ugovora nedopustnosti.

b)     Presoja Sodišča za uslužbence

192    V členu 90(1) Kadrovskih predpisov je določeno:

„Vsaka oseba, za katero veljajo ti kadrovski predpisi, lahko pri [OPI] vloži zahtevo za sprejem odločitve, ki se nanaša nanjo. [OPI] obvesti zadevno osebo o svoji obrazloženi odločitvi v štirih mesecih od datuma zahteve. Če po izteku tega roka ni odgovora na zahtevo, se šteje, da gre za molk organa, ki pomeni zavrnitev zahteve, zoper katero se lahko vloži pritožba v skladu z odstavkom 2.“

193    Kot je bilo navedeno, je tožeča stranka v dopisu z dne 29. aprila 2004 zaprosila za pomoč Komisije. To, da na ta dopis, ki je vseboval zahtevo v smislu člena 90(1) Kadrovskih predpisov, ni bilo odgovora, je torej po izteku štirimesečnega roka pomenilo implicitno odločitev o zavrnitvi zahteve, torej akt, ki je imel negativne posledice za tožečo stranko.

194    Te ugotovitve ne more ovreči trditev Komisije, da po izteku štirimesečnega roka iz člena 90(1) Kadrovskih predpisov ni sprejela stališča o prošnji za pomoč zaradi psihičnega nasilja, ker je morala pred odločitvijo počakati na rezultate upravne preiskave.

195    Čeprav mora uprava, kadar uradnik, ki od svoje institucije zahteva varstvo, predloži začetne dokaze glede resničnosti očitkov, ki naj bi jih bil deležen, sprejeti ustrezne ukrepe, zlasti opraviti preiskavo, da bi ugotovila dejstva, ki so razlog za pritožbo (zgoraj navedena sodba Lo Giudice proti Komisiji, točka 136), taka obveznost zadevni instituciji ne sme dovoljevati odstopanja od določb člena 90(1) Kadrovskih predpisov, ki uradniku omogočajo, da zahteva, naj uprava v določenem roku sprejme odločitev (sodbi Sodišča prve stopnje z dne 3. aprila 1990 v zadevi Pfloeschner proti Komisiji, T-135/89, Recueil, str. II-153, točka 17, in z dne 6. novembra 1997 v zadevi Ronchi proti Komisiji, T-223/95, RecFP, str. I-A-321 in II-879, točka 31).

196    Čeprav res ni mogoče šteti, da je Komisija pred koncem upravne preiskave dokončno zavrnila prošnjo za pomoč, bi morala Komisija pred sprejetjem dokončnega stališča o taki prošnji sprejeti nekatere akte, vsaj previdnostne. Nesprejetje takih ukrepov zaradi molka uprave o navedeni prošnji ima lahko negativne posledice za tožečo stranko, kot se je zgodilo v obravnavanem primeru.

197    V teh okoliščinah ni mogoče sprejeti ugovora nedopustnosti, da zgoraj navedene ugotovitve niso naravnane zoper noben akt, ki posega v položaj.

198    Vseeno je treba opozoriti, da je pooblaščenec za zaslišanje, ki ga je imenoval generalni sekretar Komisije, v dopisu z dne 8. septembra 2004 dobil pooblastilo, da „ugotovi resničnost trditev, predvsem glede ravnanja uradnika ali uradnikov, katerih imena so navedena v spisu, in tako omogoči presojo resničnosti položaja in ukrepov, ki bi jih bilo treba sprejeti“. Poleg tega je pooblaščenec za zaslišanje, potem ko je od 6. oktobra do 22. decembra 2004 opravil več zaslišanj, generalnemu sekretarju Komisije 21. marca 2005 poslal poročilo, pripravljeno po koncu upravne preiskave.

199    Torej je treba ugotoviti, da je uprava, čeprav po vložitvi te tožbe ni sprejela vseh ukrepov pomoči, ki jih je zahtevala tožeča stranka, vseeno ugodila tožeči stranki in začela upravno preiskavo, ki jo je ta zahtevala.

200    Iz navedenega izhaja, da je tožeča stranka upravičeno izpodbijala implicitno odločitev o zavrnitvi njene prošnje za pomoč, razen glede zahteve za začetek preiskave. Predlogi tožeče stranke so nedopustni samo v tej točki, ker ob vložitvi tožbe ni bil sprejet noben akt, ki posega v položaj.

2.     Temelj

a)     Trditve strank

201    Čeprav tožeča stranka navaja dva tožbena razloga, ki se nanašata na kršitev člena 24 Kadrovskih predpisov in neupoštevanje dolžnosti skrbnega ravnanja, ju je treba preučiti skupaj, ker v bistvu temeljita na isti utemeljitvi.

202    Tožeča stranka trdi, da naj Komisija ne bi odgovorila na njeno prošnjo za pomoč tako hitro in skrbno, kot so zahtevale okoliščine, in naj je predvsem ne bi razporedila zunaj GD za kadrovske zadeve in administracijo, čeprav je psihiater, ki mu je zdravstvena služba zaupala pripravo psihiatričnega izvedenskega mnenja o njeni osebnosti, 18. maja 2004 v tem mnenju poudaril, da „ker je težava socialnega izvora (spor v instituciji), je treba rešitev sprejeti na socialni ravni (ponovna vključitev v drug generalni direktorat)“.

203    Komisija v obrambo trdi, da ji ni mogoče očitati, da tožeče stranke ni razporedila zunaj GD za kadrovske zadeve in administracijo, saj zadevna stranka ni bila žrtev psihičnega nasilja.

b)     Presoja Sodišča za uslužbence

204    V skladu s členom 24, prvi odstavek, Kadrovskih predpisov „Skupnosti pomagajo vsakemu uradniku, zlasti pri sodnih postopkih proti kateri koli osebi, ki njemu ali članu njegove družine grozi, ga žali ali kleveta ali klevete širi, ali ob kakršnem koli napadu nanj ali njegovo lastnino oziroma člana njegove družine ali njegovo lastnino, če je tak napad posledica njegovega položaja ali njegovih nalog“.

205    Opozoriti je treba, da mora uprava zaradi dolžnosti pomoči, kadar obravnava dogodek, ki ni združljiv z redom in dobrim vzdušjem v službi, ukrepati z vso odločnostjo in odgovoriti tako hitro in skrbno, kot zahtevajo okoliščine obravnavanega primera, da ugotovi dejstva in sprejme ustrezne ukrepe (sodba Sodišča z dne 26. januarja 1989 v zadevi Koutchoumoff proti Komisiji, 224/87, Recueil, str. 99, točki 15 in 16, ter sodbi Sodišča prve stopnje z dne 21. aprila 1993 v zadevi Tallarico proti Parlamentu, T-5/92, Recueil, str. II-477, točka 31, in z dne 5. decembra 2000 v zadevi Campogrande proti Komisiji, T‑136/98, RecFP, str. I‑A-267 in II-1225, točka 42).

206    Ker v obravnavanem primeru Sodišče za uslužbence ni ugotovilo psihičnega nasilja, tožeča stranka Komisiji ne more očitati, da ni sprejela vseh ukrepov, da bi jo zavarovali pred takim nasiljem.

207    Vendar je treba opozoriti, da je v Sporočilu iz leta 2003 o psihičnem nasilju navedeno, da je treba „ob najmanjšem sumu o psihičnem nasilju […] predvid[eti] ukrep[e] premestitve“ in da je cilj teh ukrepov, „pri katerih se upoštevajo posebni položaji“ in „so lahko takojšnji in po potrebi dokončni“, „omogočiti domnevni žrtvi, da si opomore, tako da se ji pomaga, da se umakne“.

208    V obravnavanem primeru je treba ugotoviti, da je tožeča stranka v dopisu z dne 29. aprila 2004 najprej očitala vodji enote B 2, v katero je bila razporejena, ko se je kot delavka na poskusnem delu zaposlila v Komisiji, da je direktorju direktorata B, pristojnemu za pripravo prvega poročila o poskusni dobi, dal neupravičeno negativne informacije o njenih poklicnih sposobnostih samo zato, da bi ji pripisal odgovornost za svoje napake. Tožeča stranka je v istem dopisu očitala nadrejenim, da so jo zlasti s tem, da so jo 1. januarja 2003 razporedili v enoto 01, poklicno osamili, ko so ji dodelili pisarno, ki je bila oddaljena od preostale enote in brez vsakršne opreme, da ji niso dodelili nalog, povezanih z njenimi kvalifikacijami, da so preprečevali njeno premestitev zunaj GD za kadrovske zadeve in administracijo in zato drugim generalnim direktoratom poslali negativne informacije o njenih sposobnostih. Tožeča stranka je v tem dopisu navedla, da je prejela seznam članov enote, na katerem ni bilo njenega imena. Nazadnje je treba opozoriti, da je med številnimi listinami, ki jih je tožeča stranka priložila prošnji za pomoč, tudi seznam oseb, ki lahko po njenem mnenju potrdijo obstoj zatrjevanega psihičnega nasilja.

209    Tako pomen in resnost dejanj, ki jih je tožeča stranka navedla v prošnji za pomoč, razkrivata vsaj „sum o psihičnem nasilju“, če ne celo obstoja psihičnega nasilja, v smislu Sporočila iz leta 2003 o psihičnem nasilju in nalagata Komisiji, da pred izvedbo preiskave in preverjanjem resničnosti očitkov zadevne stranke sprejme „ukrepe premestitve“.

210    Ni sporno, da Komisija na dan sprejetja implicitne odločitve o zavrnitvi prošnje za pomoč ni sprejela nobenega takega začasnega ukrepa in da tožeča stranka ni bila razporejena zunaj GD za kadrovske zadeve in administracijo ali celo zunaj enote D 2, v katero je bila takrat razporejena.

211    Seveda je iz listin v spisu razvidno, da si je GD za kadrovske zadeve in administracijo od jeseni 2003 nekoliko prizadeval, da bi tožeči stranki našel delovno mesto zunaj navedenega generalnega direktorata, in da je, podrobneje, direktor direktorata D 13. maja 2004 poslal življenjepis zadevne stranke petim drugim generalnim direktoratom s pojasnilom, da se GD za kadrovske zadeve in administracijo strinja, da se tožečo stranko prerazporedi na drugo delovno mesto. Vendar teh različnih poskusov ni mogoče šteti za zadostne, ker bi Komisija morala ne samo pomagati tožeči stranki pri iskanju zaposlitve, ampak jo prerazporediti zunaj GD za kadrovske zadeve in administracijo.

212    V preostalem je treba opozoriti, da je direktor IDOC v dopisu z dne 11. junija 2004 sam sporočil generalnemu sekretarju Komisije, da se mu zdijo dejstva, ki jih je tožeča stranka navedla v prošnji za pomoč, dovolj resna, da se začne upravna preiskava, „bodisi da se dokaže neobstoj odgovornosti posameznikov, bodisi da se opere čast uradnikov, ki so bili neupravičeno obdolženi“.

213    V teh okoliščinah tožeča stranka upravičeno trdi, da Komisija ni z vso zahtevano skrbnostjo odgovorila na njeno prošnjo za pomoč, ker pred začetkom upravne preiskave ni sprejela ukrepa premestitve.

214    Iz tega sledi, da je treba implicitno odločitev o zavrnitvi prošnje za pomoč razglasiti za nično v delu, v katerem je bilo s to odločitvijo zavrnjeno sprejetje začasnega ukrepa premestitve.

D –  Predlogi za razglasitev ničnosti KOP 2003

1.     Trditve strank

215    Komisija predlaga, naj se zgoraj navedeni predlogi razglasijo za nedopustne, ker je bila pritožba zoper KOP 2003 vložena prepozno. Poudarja, da je tožeča stranka, ki je bila v dopisu z dne 21. septembra 2004 obveščena o dokončnem končanju njenih KOP 2003, pritožbo pri enoti „Pritožbe“ GD za kadrovske zadeve in administracijo vložila šele 5. januarja 2005 oziroma po izteku trimesečnega roka iz člena 90(2) Kadrovskih predpisov. Komisija dodaja, da naj bi se zadevna stranka zaradi svojega „posebnega položaja“ ob prihodu na delovno mesto lahko pri GD za kadrovske zadeve in administracijo pozanimala o natančnem stanju svojih KOP 2003 ali vsaj pogledala svoj spis, ki je v računalniškem sistemu „SysPer 2“ (v nadaljevanju: SysPer 2). Ker sta bili njeni KOP 2003 končani 13. in 14. julija 2004, naj bi se zadevna stranka torej lahko seznanila z njima takoj zatem ali vsekakor najpozneje ob prejemu dopisa z dne 21. septembra 2004, v katerem je bila obveščena o upravnem končanju teh KOP.

216    Če bi Sodišče za uslužbence menilo, da so zgoraj navedeni predlogi dopustni, Komisija podredno opozarja, da je bila tožeča stranka po vložitvi te tožbe invalidsko upokojena in naj torej ne bi imela več interesa predlagati razglasitev ničnosti svojih KOP 2003.

217    Tožeča stranka v repliki predlaga, naj se njeni predlogi za razglasitev ničnosti KOP 2003 razglasijo za dopustne.

2.     Presoja Sodišča za uslužbence

218    Glede dopustnosti zgoraj navedenih predlogov je treba opozoriti, da iz člena 90(2) Kadrovskih predpisov izhaja, da lahko vsaka oseba, za katero veljajo ti kadrovski predpisi, pri OPI vloži pritožbo zoper akt, ki je imel zanjo negativne posledice, in da je treba tako pritožbo vložiti v treh mesecih. Ta rok začne teči na dan, ko se zadevno osebo uradno obvesti o odločitvi, nikakor pa ne pozneje kakor na dan, ko je ta prejela uradno obvestilo, če ukrep zadeva določeno osebo.

219    Da bi bila oseba pravilno uradno obveščena o odločitvi v smislu člena 90(2) Kadrovskih predpisov, mora biti ne samo odločitev sporočena naslovniku, ampak mora naslovnik tudi biti v položaju, da se pravilno seznani z njeno vsebino (glej sodbo Sodišča z dne 15. junija 1976 v zadevi Jänsch proti Komisiji, 5/76, Recueil, str. 1027, točka 10, in sodbo Sodišča prve stopnje z dne 19. oktobra 2006 v zadevi Buendía Sierra proti Komisiji, T-311/04, ZOdl., str. II-4137, točka 121).

220    Nazadnje mora uprava, ki se sklicuje na prepozno vložitev pritožbe, dokazati, kdaj je bila oseba uradno obveščena o odločitvi, torej kdaj je bil naslovnik seznanjen z njo (glej po analogiji sodbo Sodišča prve stopnje z dne 9. junija 1994 v zadevi X proti Komisiji, T-94/92, RecFP, str. I-A-149 in II-481, točka 22).

221    Komisija v obravnavanem primeru trdi, da naj bi trimesečni rok iz člena 90(2) Kadrovskih predpisov začel teči 21. septembra 2004, ko je vodja enote „Človeški viri – ADMIN, notranje reforme“ v dopisu s tega dne obvestil tožečo stranko, da se je generalni direktor GD za kadrovske zadeve in administracijo glede na skupno oceno 8/20, ki ji je bila dodeljena v ocenjevalnem obdobju 2003, odločil, da ji ne dodeli nobene prednostne točke za napredovalno obdobje 2004. Vendar je treba poleg tega, da iz nobene listine v spisu ni mogoče izvedeti, kdaj je bil ta dopis uradno poslan, opozoriti, da ker temu dopisu nista bili priloženi KOP 2003, ni mogoče šteti, da je bila zadevna stranka pravilno obveščena o navedenih KOP.

222    Trditve, da bi se zadevna stranka zaradi svojega „posebnega položaja“ lahko ob prihodih na delovno mesto pri GD za kadrovske zadeve in administracijo pozanimala o natančnem stanju svojih KOP 2003 ali vsaj pogledala svoj spis, ki je v „SysPer 2“, ni mogoče sprejeti, ker začne rok za vložitev pritožbe zoper akt, ki posega v položaj, v skladu s členom 90(2) Kadrovskih predpisov teči na dan, ko zadevno osebo uradno obvestijo o odločitvi, nikakor pa ne pozneje kakor na dan, ko je ta prejela uradno obvestilo.

223    Ker Komisija ni predložila dokaza, kdaj je bila tožeča stranka uradno obveščena o KOP 2003 oziroma je prejela uradno obvestilo o njiju, je treba v teh okoliščinah ugovor nedopustnosti, ki se nanaša na prepozno vložitev zgoraj navedenih predlogov, zavrniti.

224    Iz zgoraj navedenega izhaja, da so bili predlogi za razglasitev ničnosti KOP 2003 na dan vložitve te tožbe dopustni.

225    Vendar ta ugotovitev Sodišču za uslužbence ne more preprečiti, da bi preverilo, ali je tožeča stranka po vložitvi te tožbe še imela osebni interes, da se njena KOP 2003 razglasita za nični (glej sodbi Sodišča prve stopnje z dne 24. aprila 2001 v zadevi Torre in drugi proti Komisiji, T-159/98, RecFP, str. I‑A‑83 in II-395, točka 30, in z dne 31. maja 2005 v zadevi Dionyssopoulou proti Svetu, T-105/03, ZOdl. JU, str. I-A-137 in II-621, točka 18 in navedena sodna praksa).

226    V zvezi s tem je treba opozoriti, da je glavni namen ocenjevalnega poročila, imenovanega KOP v sistemu ocenjevanja, ki velja v Komisiji, kot internega dokumenta upravi zagotoviti redne informacije o opravljanju dela njenih uradnikov (sodba Sodišča z dne 3. julija 1980 v združenih zadevah Grassi proti Svetu, 6/79 in 97/79, Recueil, str. 2141, točka 20, in sodba Sodišča prve stopnje z dne 28. maja 1997 v zadevi Burban proti Parlamentu, T-59/96, RecFP, str. I‑A‑109 in II-331, točka 73).

227    Za uradnika ima ocenjevalno poročilo pomembno vlogo pri poteku njegove kariere, predvsem pri premestitvah in napredovanju. Zato praviloma vpliva na interes ocenjevane osebe samo do prenehanja delovnega razmerja. Po tem prenehanju uradnik nima več interesa za nadaljevanje tožbe, vložene zoper ocenjevalno poročilo, razen da dokaže obstoj posebne okoliščine, ki upravičuje osebni in sedanji interes, da doseže razglasitev ničnosti navedenega poročila (zgoraj navedena sodba Dionyssopoulou proti Svetu, točka 20).

228    V obravnavanem primeru ni sporno, da se je tožeča stranka upokojila in je s sklepom OPI z dne 23. avgusta 2005 pridobila pravico do invalidske pokojnine z učinkom od 31. avgusta 2005. Invalidska komisija je poleg tega menila, da „zaradi trajnosti patologije, ki je povzročila invalidnost, ni potreben ponoven zdravniški pregled“. Tako sprememba KOP 2003 ne more imeti nobenih posledic za kariero tožeče stranke. Poleg tega tožeča stranka ni dokazala niti se ni sklicevala na obstoj posebne okoliščine, ki upravičuje ohranitev osebnega in sedanjega interesa zahtevati razglasitev ničnosti.

229    Te ugotovitve ni mogoče ovreči z rešitvijo, ki jo je Sodišče za uslužbence podalo v sodbi z dne 25. septembra 2008 v zadevi Strack proti Komisiji (F-44/05, še neobjavljena v ZOdl. JU). Čeprav je bilo v zadevi, v kateri je bila izrečena ta sodba, razsojeno, da ima uradnik kljub upokojitvi zaradi invalidnosti še vedno interes za razglasitev ničnosti odločbe, s katero je bila zavrnjena njegova prijava za delovno mesto, je treba poudariti, da v tej zadevi v nasprotju s sporom, ki je predmet te sodbe, ni bilo ugotovljeno, da je bila patologija, ki je povzročila invalidnost tega uradnika, trajna in da ni bil potreben ponoven zdravniški pregled.

230    V teh okoliščinah se postopek glede predloga za razglasitev ničnosti KOP 2003 ustavi.

E –  Odškodninski zahtevki

231    Odškodninski zahtevki tožeče stranke se v bistvu delijo na tri dele. Zadevna stranka namreč zahteva odškodnino za škodo, ki je nastala, prvič, zaradi psihičnega nasilja, katerega žrtev je bila, drugič, zaradi implicitne odločitve o zavrnitvi prošnje za pomoč in, tretjič, zaradi nezakonitosti KOP 2003 in okoliščin, v katerih je bila uradno obveščena o njiju.

1.     Zahtevki za povrnitev škode, nastale zaradi domnevnega psihičnega nasilja

a)     Trditve strank

232    Tožeča stranka trdi, da naj bi psihično nasilje, katerega žrtev naj bi bila, resno škodilo njenemu zdravju, kot je bilo poudarjeno v zdravniških potrdilih njenega lečečega zdravnika, zdravniških mnenjih zdravstvene službe in mnenju neodvisnega zdravnika, izbranega v postopku za izdajo neodvisnega mnenja iz člena 59(1) Kadrovskih predpisov. Posledica naj bi bila velika nepremoženjska škoda, to je nezmožnost za normalno opravljanje dela v enoti, in tudi premoženjska škoda v obliki izgube priložnosti za razvoj kariere in zakonite pravice do napredovanja.

233    Komisija v obrambo predlaga zavrnitev zgoraj navedenih odškodninskih zahtevkov in pojasnjuje, da naj tožeča stranka ne bi bila žrtev psihičnega nasilja.

b)     Presoja Sodišča za uslužbence

234    Iz ustaljene sodne prakse na področju javnih uslužbencev izhaja, da morajo biti za nastanek odgovornosti Komisije izpolnjeni vsi pogoji, in sicer nezakonitost ravnanja, ki se očita institucijam, resničnost škode in vzročna zveza med očitanim ravnanjem in zatrjevano škodo (sodba Sodišča z dne 16. decembra 1987 v zadevi Delauche proti Komisiji, 111/86, Recueil, str. 5345, točka 30, ter sodbi Sodišča prve stopnje z dne 16. septembra 1998 v zadevi Rasmussen proti Komisiji, T-234/97, RecFP, str. I-A-507 in II-1533, točka 71, in z dne 6. julija 2004 v zadevi Huygens proti Komisiji, T-281/01, ZOdl. JU, str. I-A-203 in II-903, točka 51).

235    Torej je treba preučiti, ali se Komisiji lahko očita nezakonito ravnanje, in nato, če je odgovor pritrdilen, ugotoviti obstoj morebitne škode, ki je vzročno povezana z nezakonitim ravnanjem.

 Obstoj nezakonitega ravnanja

236    Čeprav tožeča stranka, kot je navedeno zgoraj, ni upravičeno trdila, da naj bi bila žrtev psihičnega nasilja, nekatera dejstva – kot je med drugim opozoril pooblaščenec za zaslišanje –, ki jih je zadevna stranka navedla v podporo odškodninskemu zahtevku, če se obravnavajo v celoti, lahko kažejo, da Komisija ni upoštevala obveznosti skrbnega ravnanja. To velja predvsem za okoliščine podaljšanja poskusne dobe tožeče stranke (točke od 155 do 160 te sodbe), dodelitev pisarn, ločenih od preostalih pisarn, zadevni stranki (točke od 161 do 169 te sodbe), nedoločitev nalog od januarja do junija 2003 (točke od 170 do 172) in celo okoliščine, v katerih se je obravnavala njena prošnja za letni dopust za obdobje od 19. julija do 27. avgusta 2004 (točki 180 in 181 te sodbe).

237    Iz tega sledi, da je prvi pogoj za nastanek odgovornosti Komisije, v tem primeru obstoj nezakonitega ravnanja, izpolnjen.

 Obstoj škode, povezane z nezakonitim ravnanjem

238    Zadevna stranka v zvezi z domnevno premoženjsko škodo trdi, da naj bi utrpela izgubo osebnih prejemkov zaradi upokojitve zaradi invalidnosti. Zadevna stranka torej s tako trditvijo zatrjuje, da naj bi bila njena upokojitev zaradi invalidnosti posledica poklicne bolezni, ki se je nastala zaradi napak pri opravljanju nalog, ki jih je storila uprava.

239    V zvezi s tem je treba opozoriti, kot je bilo razsojeno (sodba Sodišča za uslužbence z dne 2. maja 2007 v zadevi Giraudy proti Komisiji, F-23/05, še neobjavljena v ZOdl. JU, točka 193), da Sodišče za uslužbence ni pristojno odločati o obstoju vzročne zveze med delovnimi pogoji določenega uradnika in boleznijo, na katero se sklicuje. V členu 18 Pravil o zavarovanju uradnikov Evropskih skupnosti za nezgodno tveganje in poklicno bolezen (v nadaljevanju: Pravila o zavarovanju) je določeno, da OPI sprejema sklepe, s katerimi se prizna poklicna narava bolezni na podlagi ugotovitev zdravnikov, ki jih imenujejo institucije, in kadar zavarovanec tako zahteva, po posvetovanju z zdravstveno komisijo iz člena 22 teh pravil. V členu 11(2) Pravil o zavarovanju je določeno, da se uradniku pri popolni trajni invalidnosti zaradi nezgode ali poklicne bolezni izplača pavšalni znesek, določen v členu 73(2)(b) Kadrovskih predpisov, to je pavšalni znesek v osemkratni višini njegove letne osnovne plače, ki se izračuna na podlagi mesečnih zneskov plač, prejetih v dvanajstih mesecih pred nezgodo.

240    Ureditev, ki je določena na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov, torej določa pavšalno odškodnino pri nezgodah ali poklicnih boleznih, ne da bi zadevna oseba morala dokazati kakršno koli napako institucije. Sodna praksa pojasnjuje, da ima uradnik pravico zahtevati dodatno kompenzacijo samo v okoliščinah, v katerih se izkaže, da ureditev iz Kadrovskih predpisov ne omogoča primerne povrnitve utrpljene škode (glej v tem smislu sodbi Sodišča z dne 8. oktobra 1986 v združenih zadevah Leussink proti Komisiji, 169/83 in 136/84, Recueil, str. 2801, točka 13, in z dne 9. septembra 1999 v zadevi Lucaccioni proti Komisiji, C‑257/98 P, Recueil, str. I-5251, točka 22, ter sodbi Sodišča prve stopnje z dne 14. maja 1998 v zadevi Lucaccioni proti Komisiji, T-165/95, RecFP, str. I-A-203 in II-627, točka 74, in z dne 15. decembra 1999 v zadevi Latino proti Komisiji, T‑300/97, RecFP, str. I‑A‑259 in II-1263, točka 95).

241    V obravnavanem primeru je iz listin v spisu razvidno, da je tožeča stranka v dopisu z dne 17. oktobra 2005 pri Komisiji vložila zahtevo, naj se ji kot poklicna bolezen na podlagi člena 73 Kadrovskih predpisov prizna „anksio-depresivni sindrom“, za katerim naj bi trpela. Postopek za priznanje poklicne narave patologij, za katerimi naj bi zbolela zadevna stranka, še poteka. Iz tega sledi, da je bil zgoraj navedeni odškodninski zahtevek vložen prezgodaj in da mu ni mogoče ugoditi.

242    Nasprotno pa, kar zadeva nepremoženjsko škodo, ki naj bi jo tožeča stranka utrpela, je dejstvo, da Komisija ni izpolnjevala dolžnosti skrbnega ravnanja, pripomoglo k osamitvi tožeče stranke v njeni enoti in ji povzročilo škodo, ki bo pravično povrnjena z dodelitvijo odškodnine v višini 500 EUR.

2.     Zahtevki za povrnitev škode, nastale zaradi nezakonitosti implicitne odločitve o zavrnitvi prošnje za pomoč

a)     Dopustnost

 Trditve strank

243    Komisija izpodbija dopustnost zahtevkov za povrnitev škode, nastale zaradi nezakonitosti implicitne odločitve o zavrnitvi prošnje za pomoč. Trdi, da ker naj bi bili predlogi za razglasitev ničnosti te odločitve nedopustni zaradi prezgodnje vložitve, bi bilo treba zahtevke za povrnitev škode, nastale zaradi te odločitve, zavreči kot nedopustne.

244    Tožeča stranka predlaga, naj se zgoraj navedeni odškodninski zahtevki razglasijo za dopustne.

 Presoja Sodišča za uslužbence

245    V sistemu pravnih sredstev, ki jih določata člena 90 in 91 Kadrovskih predpisov, je odškodninska tožba, ki je samostojno pravno sredstvo glede na ničnostno tožbo, dopustna le, če se je bil pred tem začel predhodni postopek v skladu z določbami Kadrovskih predpisov. Ta postopek je različen glede na to, ali je bila škoda, katere povrnitev se zahteva, povzročena z aktom, ki je imel negativne posledice v smislu člena 90(2) Kadrovskih predpisov, ali zaradi ravnanja uprave, ki ni imelo narave odločbe. V prvem primeru mora zadevna oseba zoper zadevni akt v določenem roku vložiti pritožbo pri upravi. V drugem primeru pa je, nasprotno, treba upravni postopek začeti z zahtevkom za odškodnino v skladu s členom 90(1) Kadrovskih predpisov in ga po potrebi nadaljevati s pritožbo zoper odločitev o zavrnitvi zahtevka (sodba Sodišča prve stopnje z dne 28. junija 1996 v zadevi Y proti Sodišču, T-500/93, RecFP, str. I-A-335 in II-977, točka 64).

246    Kadar obstaja neposredna zveza med ničnostno in odškodninsko tožbo, je odškodninska tožba dopustna kot stranska tožba ničnostne tožbe, ne da bi morali biti pred tem nujno vloženi zahteva, naj OPI povrne domnevno nastalo škodo, in pritožba, s katero se izpodbija utemeljenost implicitne ali eksplicitne zavrnitve zahteve (sodba Sodišča prve stopnje z dne 15. julija 1993 v združenih zadevah Camara Alloisio in drugi proti Komisiji, T-17/90, T-28/91 in T-17/92, Recueil, str. II-841, točka 46, in zgoraj navedena sodba Y proti Sodišču, točka 66).

247    V obravnavanem primeru je treba opozoriti, da so zahtevki za povrnitev škode, nastale zaradi implicitne odločitve o zavrnitvi prošnje za pomoč, neposredno povezani s predlogi za razglasitev ničnosti te odločitve. Te predloge je treba šteti za dopustne, razen v delu, v katerem se nanašajo na zavrnitev začetka upravne preiskave. V tem okviru so zgoraj navedeni odškodninski zahtevki prav tako dopustni.

b)     Temelj

 Trditve strank

248    Tožeča stranka trdi, da naj bi zaradi nezakonitosti implicitne odločitve o zavrnitvi prošnje za pomoč utrpela premoženjsko in nepremoženjsko škodo. Predvsem v zvezi s premoženjsko škodo trdi, da sta dejstvo, da Komisija ni sprejela nobenega ukrepa pomoči, in psihično nasilje, katerega žrtev naj bi bila, povzročila, da se je upokojila zaradi invalidnosti, tako da naj bi škoda skupno znašala 781.906,43 EUR, kar ustreza razliki med, na eni strani, osebnimi prejemki in pokojnino, ki bi jo prejemala, če se ne bi invalidsko upokojila, ter na drugi strani, invalidnino, ki jo prejema, in pokojnino, ki jo bo prejemala v prihodnosti.

249    Komisija v obrambo odgovarja, da je treba odškodninski zahtevek razglasiti za nedopusten, ker tožeča stranka ni dokazala nezakonitosti očitanega ravnanja. Podredno, zadevna stranka naj ne bi predložila konkretnega dokaza o obstoju in a fortiori obsegu dejanske škode niti o vzročni zvezi med domnevno škodo in domnevnim očitanim ravnanjem. Nazadnje, Sodišče za uslužbence bi moralo odločiti, da so predlogi za razglasitev ničnosti, ki jih je vložila tožeča stranka, utemeljeni, in te razglasitve ničnosti naj bi same po sebi povrnile nepremoženjsko škodo.

 Presoja Sodišča za uslužbence

250    Kot je bilo navedeno zgoraj, je Komisija nezakonito sprejela implicitno odločitev o zavrnitvi prošnje za pomoč, ker ni preventivno sprejela nobenega ukrepa premestitve tožeče stranke zunaj GD za kadrovske zadeve in administracijo, čeprav sta obseg in resnost dejanj, ki jih je zadevna stranka navedla v prošnji za pomoč, kazala na „sum psihičnega nasilja“ v smislu Sporočila iz leta 2003 o psihičnem nasilju.

251    Poleg tega je treba opozoriti, da se upravna preiskava med sprejetjem implicitne odločitve o zavrnitvi prošnje za pomoč še ni začela, ker je pooblaščenec za zaslišanje šele 8. septembra 2004 prejel pooblastilo generalnega sekretarja Komisije za tako preiskavo in je prva zaslišanja opravil šele oktobra 2004.

252    Tožeča stranka v zvezi z obstojem škode, povezane z nezakonitim ravnanjem Komisije, najprej trdi, da naj bi bila njena upokojitev zaradi invalidnosti posledica poklicne bolezni, ki je nastala, ker ji uprava ni hotela pomagati. Vendar kot je bilo navedeno, postopek za priznanje poklicne narave patologij, za katerimi naj bi zbolela zadevna stranka, še poteka. Iz tega sledi, da je bil zahtevek za povrnitev premoženjske škode, ki naj bi jo utrpela tožeča stranka, vložen prezgodaj in mu ni mogoče ugoditi.

253    Nasprotno pa je treba v zvezi z obstojem nepremoženjske škode opozoriti, da je bila tožeča stranka zaradi zavrnitve Komisije, da sprejme začasne ukrepe, in zamude pri začetku upravne preiskave negotova in zaskrbljena, ker se je lahko bala, da Komisija ne bo upoštevala njene prošnje za pomoč in da se bo neprimerno ravnanje institucije, ki ga je doživljala, nadaljevalo. Tožeča stranka torej upravičeno trdi, da ji je implicitna odločitev o zavrnitvi prošnje za pomoč povzročila veliko nepremoženjsko škodo, ki je ni mogoče povrniti s tem, da Sodišče za uslužbence razglasi to odločitev za nično.

254    V teh okoliščinah bo ta nepremoženjska škoda pravično povrnjena s tem, da se Komisiji naloži, naj tožeči stranki plača odškodnino v višini 15.000 EUR.

3.     Zahtevki za povrnitev škode, nastale zaradi domnevne nezakonitosti KOP 2003, na eni strani in nepravilnosti okoliščin, v katerih je bila tožeča stranka uradno obveščena o teh KOP, na drugi strani

a)     Dopustnost

 Trditve strank

255    Komisija trdi, da naj bi bili predlogi, naj se upravi naloži povrnitev škode, nastale zaradi nezakonitosti KOP 2003, nedopustni zaradi nedopustnosti predlogov za razglasitev ničnosti navedenih KOP.

256    Tožeča stranka predlaga zavrnitev ugovora nedopustnosti.

 Presoja Sodišča za uslužbence

257    Treba je razlikovati med zahtevkom za povrnitev škode, nastale zaradi nezakonitosti KOP 2003, na eni strani in predlogom za odpravo okoliščin, v katerih je bila tožeča stranka obveščena o teh KOP, na drugi strani.

–       Dopustnost odškodninskih zahtevkov, ki temeljijo na domnevni nezakonitosti KOP 2003

258    Odškodninski zahtevki za povrnitev škode, nastale zaradi domnevne nezakonitosti KOP 2003, so neposredno povezani s predlogi za razglasitev ničnosti teh KOP. Kot je bilo navedeno zgoraj, so bili predlogi za razglasitev ničnosti KOP 2003 na dan vložitve te tožbe dopustni. Iz tega sledi, da so bili odškodninski zahtevki prav tako dopustni, ko je tožeča stranka vložila tožbo.

259    Poleg tega je treba dodati, da tožeča stranka, čeprav zaradi upokojitve ni imela več upravičenega interesa doseči razglasitev ničnosti KOP 2003, še vedno ima interes predlagati, naj se izreče sodba o zakonitosti teh dejanj v okviru zahtevka za povrnitev poklicne in nepremoženjske škode, ki jo je po njenem mnenju utrpela zaradi ravnanja Komisije (glej v tem smislu sodbi Sodišča prve stopnje z dne 13. decembra 1990 v zadevi Moritz proti Komisiji, T-20/89, Recueil, str. II-769, točka 18, ki ni bila razveljavljena po pritožbi v delu, ki se nanaša na preizkus dopustnosti, in z dne 12. septembra 2007 v zadevi Combescot proti Komisiji, T‑249/04, še neobjavljena v ZOdl., točka 47, zoper katero je bila vložena pritožba pri Sodišču, zadeva C-525/07 P). Zaradi upokojitve tožeče stranke njeni odškodninski zahtevki torej niso postali brezpredmetni.

–       Dopustnost odškodninskih zahtevkov, ki temeljijo na nepravilnosti okoliščin, v katerih je bila tožeča stranka uradno obveščena o KOP 2003

260    Najprej je treba opozoriti, da gre, kadar uprava akta ne vroči pravilno, za nepravilno ravnanje službe.

261    Iz tega sledi, da je tožeča stranka za nadaljevanje postopka za povrnitev škode, ki naj bi jo utrpela, ker je bila nepravilno uradno obveščena o KOP 2003, morala vložiti zahtevo v smislu člena 90(1) Kadrovskih predpisov in nato ob zavrnitvi te zahteve pritožbo v smislu člena 90(2) Kadrovskih predpisov. V tem primeru ni sporno, da tožeča stranka v ta namen ni vložila samostojne zahteve. Zato je treba odškodninske zahtevke, ki temeljijo na domnevni nepravilnosti okoliščin, v katerih je bila zadevna oseba uradno obveščena o KOP 2003, zavreči kot nedopustne zaradi neupoštevanja predhodnega postopka, določenega v Kadrovskih predpisih.

262    Preučila se bo torej samo utemeljenost odškodninskih zahtevkov, ki temeljijo na domnevni nezakonitosti KOP 2003.

b)     Temelj

 Trditve strank

263    Tožeča stranka med različnimi tožbenimi razlogi, navedenimi v zvezi s KOP 2003, trdi, da KOP 2003 vsebujeta očitno napako pri presoji. Ocenjevalci naj s tem, da so ji v KOP januar–oktober 2003 in KOP november–december 2003 dodelili skupno oceno 8/20, ne bi upoštevali niti tega, da ji od januarja do junija 2003 ni bila dodeljena nobena naloga, niti okoliščine, da naj bi bila žrtev psihičnega nasilja, zaradi česar se je poslabšalo njeno zdravstveno stanje in ni mogla normalno opravljati svojega dela.

264    Tožeča stranka pojasnjuje, da je zaradi nezakonitosti KOP 2003 imela nepremoženjsko in poklicno škodo, ta je bila „izguba priložnosti za razvoj kariere in zakonite pravice do napredovanja“.

265    Komisija izpodbija trditev tožeče stranke, da naj bi KOP 2003 vsebovali očitno napako pri presoji.

 Presoja Sodišča za uslužbence

–       Obstoj nezakonitosti

266    Iz člena 8(5), četrti pododstavek, SDI izhaja, da ocenjevalec, kadar preučuje učinkovitost, sposobnosti in obnašanje v službi osebe na delovnem mestu v referenčnem obdobju, ne sme „upoštevati morebitne utemeljene odsotnosti navedene osebe na delovnem mestu“. Poleg tega je v točki 6.2 Navodila za ocenjevanje, ki ga je Komisija sprejela kot pravilo obnašanja, določeno, da se „osebe na delovnem mestu ne sme kaznovati, če ni mogla doseči svojih ciljev zaradi zunanjih dejavnikov“, na primer „če je [bila] bolna ali na porodniškem dopustu“, in da je treba „v takem primeru […] poudariti to, kar je zadevna oseba dejansko lahko storila in kako je ravnala v določenem položaju“.

267    V obravnavanem primeru so ocenjevalci, potem ko so v rubriki 6.1 „Učinkovitost“ KOP januar–oktober 2003 navedli, da se tožeči stranki do 3. septembra 2003 ni uspelo „seznaniti z delovnim mestom“ predvsem zaradi „pomanjkanja motivacije“, in menili, da „od 3. septembra do konca oktobra ni bilo ugotovljeno izboljšanje učinkovitosti“, zadevni stranki za učinkovitost dodelili oceno 4/10, kar ustreza oceni „slabo“. Ocenjevalci so tožeči stranki tudi v KOP november–december 2003 za učinkovitost dodelili oceno 4/10 in poudarili, da „v ocenjevalnem obdobju ni bilo nobenega vrednega rezultata in da ni bil dosežen noben rezultat“ ter da je treba „splošno učinkovitost v obdobju […] oceniti kot ,slabo‘“.

268    Iz listin v spisu in zlasti iz dokumenta, ki ga je Komisija sama predložila v zvezi z odsotnostmi tožeče stranke v letu 2003, je razvidno, da je bila na upravičenem bolniškem dopustu od 1. septembra do 31. oktobra 2003 in nato od 1. novembra do 14. novembra 2003 ter da je delala s polovičnim delovnim časom iz zdravstvenih razlogov od 17. novembra do 19. decembra 2003.

269    Iz tega je treba sklepati, da so ocenjevalci v KOP januar–oktober 2003 in KOP november–december 2003 dodelili oceno 4/10 za učinkovitost, ne da bi upoštevali, da so na učinkovitost nujno vplivale upravičene odsotnosti zadevne stranke zaradi bolezni.

270    Tožbeni razlog, da naj bi KOP 2003 vsebovali očitno napako pri presoji, je torej treba sprejeti.

271    V teh okoliščinah, in ne da bi bilo treba preučiti druge očitke, ki jih je navedla tožeča stranka, je treba ugotoviti, da sta bili KOP 2003 pripravljeni nezakonito.

–       Škoda

272    V zvezi s premoženjsko škodo, ki naj bi nastala zaradi nezakonitosti KOP 2003, je treba opozoriti, da odgovornost Komisije, če bi bila dokazana napaka zadevne institucije, lahko nastane samo, če je tožeči stranki uspelo dokazati resničnost škode (glej zgoraj navedeno sodbo Sodišča prve stopnje v zadevi Lucaccioni proti Komisiji, točka 57). Vendar zadevna stranka ni dokazala, kako naj bi nezakonitost njenih KOP 2003 vplivala na potek njene kariere pred upokojitvijo 31. avgusta 2005. Predvsem ni dokazala niti trdila, da je ta nezakonitost imela kakršen koli vpliv na to, da v napredovalnem obdobju 2004 ni napredovala.

273    Kar zadeva nepremoženjsko škodo, za katero tudi zahteva odškodnino, ugotovitev Sodišča za uslužbence, da sta KOP 2003 zaradi očitne napake pri presoji, ki je vplivala nanju, nezakoniti, sama po sebi ne more biti ustrezna in zadostna odškodnina za tako škodo, ker navedeni KOP vsebujeta izrecno negativne ocene sposobnosti tožeče stranke. Kot je bilo navedeno, je ocenjevalec v KOP januar‑oktober 2003 navedel, da se tožeči stranki ni uspelo „seznaniti z delovnim mestom“ predvsem zaradi „pomanjkanja motivacije“, medtem ko je v KOP november–december 2003 poudaril, da „v ocenjevalnem obdobju ni bilo nobenega vrednega rezultata in da ni bil dosežen noben rezultat“. Dodelitev zneska 2500 EUR bo ustrezna odškodnina za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpela tožeča stranka.

4.     Predlog

274    Iz navedenega izhaja, da se Komisiji naloži plačilo odškodnine tožeči stranki v višini 18.000 EUR.

 Stroški

275    V skladu s členom 122 Poslovnika se določbe poglavja 8 naslova 2 tega poslovnika o stroških uporabljajo samo za zadeve, vložene pri Sodišču za uslužbence po datumu začetka veljavnosti tega poslovnika, in sicer od 1. novembra 2007. Upoštevne določbe Poslovnika Sodišča prve stopnje na tem področju se še naprej mutatis mutandis uporabljajo za zadeve, glede katerih poteka postopek pred Sodiščem za uslužbence pred zgoraj navedenim datumom.

276    V skladu s členom 87(3) Poslovnika Sodišča prve stopnje lahko Sodišče za uslužbence, če vsaka stranka uspe samo deloma ali v izjemnih okoliščinah, odloči, da se stroški delijo ali da vsaka stranka nosi svoje stroške.

277    Ker Komisija ni uspela z večino tožbenih predlogov, ji je treba poleg njenih stroškov naložiti plačilo treh četrtin stroškov, ki jih je priglasila tožeča stranka.

Iz teh razlogov je

SODIŠČE ZA USLUŽBENCE (prvi senat)

razsodilo:

1)      Odločba Komisije Evropskih skupnosti o zavrnitvi prošnje za pomoč, ki jo je Q vložila 29. aprila 2004, se razglasi za nično v delu, v katerem je zavrnila sprejetje začasnega ukrepa premestitve.

2)      Komisiji Evropskih skupnosti se naloži plačilo odškodnine Q v višini 18.000 EUR.

3)      V preostalem se tožba zavrne.

4)      Komisija Evropskih skupnosti poleg svojih stroškov nosi tri četrtine stroškov, ki jih je priglasila Q.

5)      Q nosi četrtino svojih stroškov.

Kreppel Tagaras Gervasoni

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 9. decembra 2008.

Sodni tajnik        Predsednik

W. Hakenberg        S. Gervasoni

Stvarno kazalo

Pravni okvir

Dejansko stanje

A –  Leta 2000, 2001 in 2002

B –  Leto 2003

C –  Leto 2004

D –  Leto 2005

E –  Dejstva v zvezi s kariernima ocenjevalnima poročiloma za leto 2003

Postopek in predlogi strank

Pravo

A –  Uvodne ugotovitve o predmetu spora

B –  Psihično nasilje

1.  Trditve strank

2.  Presoja Sodišča za uslužbence

a)  Prvič, okoliščine podaljšanja poskusne dobe tožeče stranke

b)  Drugič, dejstvo, da naj bi Komisija osamila tožečo stranko

c)  Tretjič, dejstvo, da tožeči stranki od januarja do junija 2003 ni bila dodeljena nobena naloga

d)  Četrtič, dejstvo, da naj bi Komisija širila obrekovanje o poklicnih sposobnostih tožeče stranke

e)  Petič, dejstvo, da naj bi Komisija zavrnila nekatere prošnje za letni dopust in drugim ugodila z zamudo

f)  Šestič, zavrnitev Komisije, da bi odsotnosti zaradi bolezni štela za upravičene

C –  Predlogi za razglasitev ničnosti implicitne odločitve o zavrnitvi prošnje za pomoč

1.  Dopustnost

a)  Trditve strank

b)  Presoja Sodišča za uslužbence

2.  Temelj

a)  Trditve strank

b)  Presoja Sodišča za uslužbence

D –  Predlogi za razglasitev ničnosti KOP 2003

1.  Trditve strank

2.  Presoja Sodišča za uslužbence

E –  Odškodninski zahtevki

1.  Zahtevki za povrnitev škode, nastale zaradi domnevnega psihičnega nasilja

a)  Trditve strank

b)  Presoja Sodišča za uslužbence

Obstoj nezakonitega ravnanja

Obstoj škode, povezane z nezakonitim ravnanjem

2.  Zahtevki za povrnitev škode, nastale zaradi nezakonitosti implicitne odločitve o zavrnitvi prošnje za pomoč

a)  Dopustnost

Trditve strank

Presoja Sodišča za uslužbence

b)  Temelj

Trditve strank

Presoja Sodišča za uslužbence

3.  Zahtevki za povrnitev škode, nastale zaradi domnevne nezakonitosti KOP 2003, na eni strani in nepravilnosti okoliščin, v katerih je bila tožeča stranka uradno obveščena o teh KOP, na drugi strani

a)  Dopustnost

Trditve strank

Presoja Sodišča za uslužbence

–  Dopustnost odškodninskih zahtevkov, ki temeljijo na domnevni nezakonitosti KOP 2003

–  Dopustnost odškodninskih zahtevkov, ki temeljijo na nepravilnosti okoliščin, v katerih je bila tožeča stranka uradno obveščena o KOP 2003

b)  Temelj

Trditve strank

Presoja Sodišča za uslužbence

–  Obstoj nezakonitosti

–  Škoda

4.  Predlog

Stroški

Besedilo te odločbe in besedila odločb sodišč Skupnosti, ki so navedene v tej odločbi, a še niso bile objavljene v Zbirki odločb, so na voljo na spletni strani Sodišča: www.curia.europa.eu.

*Jezik postopka: francoščina.