Language of document : ECLI:EU:T:2022:517

SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (četrti senat)

z dne 7. septembra 2022(*)

„Javni uslužbenci – Uradniki – Delo na daljavo – Zahteva za povračilo stroškov za telefon in dostop do interneta – Zavrnitev zahteve – Ugovor nezakonitosti – Delna dopustnost – Člen 71 in Priloga VII h Kadrovskim predpisom – Dolžnost skrbnega ravnanja – Načelo enakosti in prepovedi diskriminacije – Pravica do spoštovanja zasebnega življenja“

V zadevi T‑486/21,

OE, ki jo zastopa G. Hervet, odvetnik,

tožeča stranka,

proti

Evropski komisiji, ki jo zastopata I. Melo Sampaio in L. Vernier, agenta,

tožena stranka,

ob intervenciji

Evropskega parlamenta, ki ga zastopajo M. Windisch, S. Bukšek Tomac in J. Van Pottelberge, agenti,

in

Sveta Evropske unije, ki ga zastopa M. Bauer, agent,

intervenienta,

SPLOŠNO SODIŠČE (četrti senat),

v sestavi S. Gervasoni, predsednik, L. Madise, sodnik, in R. Frendo (poročevalka), sodnica,

sodni tajnik: E. Coulon,

na podlagi pisnega dela postopka, zlasti:

–        tožbe, vložene v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 3. avgusta 2021,

–        predlogov za intervencijo Sveta Evropske unije in Evropskega parlamenta z dne 27. septembra in 17. novembra 2021, ki jima je predsednik četrtega senata Splošnega sodišča ugodil 12. novembra oziroma 15. decembra 2021,

na podlagi tega, da stranki v roku treh tednov od vročitve obvestila o koncu pisnega dela postopka nista vložili predloga, naj se opravi obravnava, in na podlagi sklepa v skladu s členom 106(3) Poslovnika Splošnega sodišča, da bo odločeno brez ustnega dela postopka,

izreka naslednjo

Sodbo

1        Tožeča stranka, oseba OE, s tožbo na podlagi člena 270 PDEU v bistvu predlaga na eni strani razglasitev ničnosti odločbe Urada Evropske komisije za infrastrukturo in logistiko v Bruslju (OIB) z dne 18. decembra 2020, s katero je bila zavrnjena njena zahteva za povračilo stroškov, povezanih z delom, nastalih zaradi režima dela na daljavo, h kateremu je bila prisiljena, in za pridobitev USB ključa 4G, ter na drugi strani naložitev Evropski komisiji, prvič, naj ji te stroške povrne, drugič, naj ji dodeli ta dostop do interneta in, tretjič, naj ji plača odškodnino v višini 10.000 EUR za povrnitev škode, ki naj bi jo utrpela.

I.      Dejansko stanje

2        Tožeča stranka je bila v času dejanskega stanja uradnica pri Komisiji.

3        Osebam, ki živijo v Belgiji, je bila 17. marca 2020 zaradi pandemije covida-19 odrejena omejitev gibanja. Tako je morala tožeča stranka, tako kot skoraj vse osebje Komisije, od tega dne svoje delo opravljati na daljavo.

4        Tožeča stranka ima za zagotavljanje storitev telefonije in dostopa do interneta z družbo VOO sklenjeno naročniško pogodbo, ki med drugim zajema 100 gigabajtov (GB) prenosa podatkov preko interneta mesečno za mesečno naročnino v višini 37,46 EUR. V primeru višje porabe plača dodaten znesek.

5        Družba VOO je tožeči stranki za klice v službo za pomoč uporabnikom in v generalni direktorat (GD) Komisije za informatiko septembra 2020 zaračunala 1,89 EUR. Družba VOO ji je novembra 2020 zaračunala še dodatnih 50 EUR, ker je oktobra porabila 137,434 GB podatkov več, kot jih vključuje njen internetni paket.

6        Ker je tožeča stranka menila, da so stroški, navedeni v točki 5 zgoraj, posledica režima dela na daljavo, za katerega se je odločila Komisija, je 2. decembra 2020 vložila zahtevo za povračilo 51,89 EUR na podlagi člena 90(1) Kadrovskih predpisov za uradnike Evropske unije (v nadaljevanju: Kadrovski predpisi).

7        Tožeča stranka je 7. decembra 2020 dopolnila svojo zahtevo s predlogom, naj Komisija njej in vsem drugim uradnikom, ki so v podobnem položaju dela na daljavo, zagotovi USB ključ 4G, ki ji bo omogočal uporabo interneta za službene namene zunaj prostorov Komisije.

8        OIB Komisije je z odločbo z dne 18. decembra 2020 zavrnil zahtevo tožeče stranke za povračilo njenih izdatkov „v zvezi s stroški, ki so ji nastali in/ali opremo, ki jo je kupila“. Tožečo stranko je med drugim obvestil, da je pod določenimi pogoji upravičena do povračila stroškov za nakup domačega pisarniškega stola in računalniškega zaslona (v nadaljevanju: pisarniška oprema). Obvestil jo je tudi, da so bila pravila za povračilo stroškov, nastalih za opremo domače pisarne, določena in da ta ne vključujejo stroškov interneta in telefonskih klicev, zato zahtevi ne bo ugodeno.

9        Tožeča stranka je 8. januarja 2021 vložila pritožbo, s katero je želela doseči povračilo stroškov, navedenih v točki 6 zgoraj, in dodelitev dostopa do interneta za službene namene.

10      Organ za imenovanja (v nadaljevanju: OI) je 5. maja 2021 zavrnil pritožbo tožeče stranke, pri čemer se je oprl predvsem na okoliščino, da nobena pravna podlaga – ne v členu 71 Kadrovskih predpisov ne v sklepu Komisije z dne 17. decembra 2015 o izvajanju dela na daljavo v njenih službah ne v smernicah Komisije o delu na daljavo med pandemijo covida-19 (v nadaljevanju: smernice o delu na daljavo) v različici, ki je veljala 18. decembra 2020, to je na datum odločbe, navedene v točki 8 zgoraj – ne omogoča ugoditve njenim zahtevam (v nadaljevanju: odločba o zavrnitvi pritožbe).

11      OI je opozoril, da delavec na daljavo na podlagi zlasti člena 9(3) sklepa Komisije z dne 17. decembra 2015 o izvajanju dela na daljavo v njenih službah sam krije stroške naročniškega razmerja za internet in stroške komunikacije, nastale zaradi opravljanja dela na daljavo, ter da se pravica do povračila stroškov, povezanih z delom, ki je določena v členu 71 Kadrovskih predpisov, uveljavlja v skladu s pogoji, določenimi v Prilogi VII h Kadrovskim predpisom, v kateri ti stroški niso navedeni. Navedel je tudi, da so na eni strani nekateri uradniki institucij Evropske unije deležni finančne podpore za zadevne stroške z davčno olajšavo, določeno v členu 3(4) Uredbe Sveta (EGS, Euratom, ESPJ) št. 260/68 z dne 29. februarja 1968 o pogojih in postopku obdavčevanja v korist Evropskih skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 1, str. 338), ki se odraža v znižanju davčne osnove za 10 % iz naslova izdatkov, povezanih z delom, in da je bila na drugi strani tožeča stranka deležna te olajšave. OI je menil, da zavrnitev povračila zahtevanega zneska nikakor ne posega v enako obravnavanje uradnikov, niti glede na njihov hierarhični položaj niti glede na pogoje dostopa do interneta, in da ne pomeni nobene kršitve domnevne pogodbene obveznosti tožeče stranke, da svoj dostop do interneta uporablja izključno v zasebne namene.

12      Medtem je tožeča stranka 21. aprila 2021 vložila še eno zahtevo na podlagi člena 90(1) Kadrovskih predpisov v zvezi z dodelitvijo „količine internetne porabe doma za službene namene“. Urad Komisije za vodenje in plačevanje posameznih pravic (PMO) je to zahtevo z odločbo z dne 14. julija 2021 zavrnil z obrazložitvijo, da ima enak predmet kot pritožba tožeče stranke z dne 8. januarja 2021, ki je že bila zavrnjena z odločbo o zavrnitvi pritožbe.

13      Poleg tega je tožeča stranka 3. maja 2021 vodjo svoje enote po elektronski pošti obvestila, da „brez interneta“ ne more dostopati do strežnika in orodij informacijske tehnologije, vendar da je na domu še vedno na voljo za odzivanje na vsa navodila in je dosegljiva po telefonu. Na podlagi tega elektronskega sporočila je GD za človeške vire in varnost 19. maja 2021 tožečo stranko obvestil, da se šteje, da je bila 3. maja 2021 neupravičeno odsotna in da se ji je en dan odštel od njenega letnega dopusta. Tožeča stranka je 16. julija 2021 vložila pritožbo zoper to odločitev.

II.    Predlogi strank

14      Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        primarno, ugotovi nezakonitost člena 71 Kadrovskih predpisov, na katerem temelji odločba o zavrnitvi pritožbe;

–        podredno, odločbo o zavrnitvi pritožbe razglasi za nično;

–        posledično Komisiji naloži, naj:

–        ji plača znesek 51,89 EUR iz naslova povračila stroškov, povezanih z delom;

–        ji v okviru dela na daljavo kakor koli dodeli dostop do interneta za službeno rabo;

–        ji plača znesek 10.000 EUR za povrnitev različnih vrst škode;

–        Komisiji naloži plačilo stroškov.

15      Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        tožbo zavrne;

–        tožeči stranki naloži plačilo stroškov.

16      Evropski parlament in Svet Evropske unije Splošnemu sodišču predlagata, naj tožbo zavrne.

III. Pravo

A.      Prvi tožbeni predlog

17      Tožeča stranka s prvim, primarno navedenim tožbenim predlogom, Splošnemu sodišču predlaga, naj ugotovi, da je člen 71 Kadrovskih predpisov nezakonit. Za to uveljavlja ugovor nezakonitosti zoper ta člen, ki določa, da je uradnik upravičen do povračila stroškov, ki jih ima med drugim v zvezi z opravljanjem dela, skladno s Prilogo VII k tem kadrovskim predpisom.

18      Vendar je treba ta tožbeni predlog kot samostojni zahtevek glede na druge tožbene predloge zavreči zaradi nepristojnosti, saj člen 270 PDEU ter člena 90 in 91 Kadrovskih predpisov sodišču Unije ne podeljujejo pristojnosti za podajo pravnih ugotovitev (glej v tem smislu sodbo z dne 16. januarja 2018, SE/Svet, T‑231/17, neobjavljena, EU:T:2018:3, točka 63 in navedena sodna praksa).

B.      Drugi tožbeni predlog

1.      Predmet in dopustnost drugega tožbenega predloga

19      Tožeča stranka z drugim tožbenim predlogom Splošnemu sodišču predlaga, naj odločbo o zavrnitvi pritožbe razglasi za nično.

20      Vendar, kot trdi Komisija, v skladu z ustaljeno sodno prakso Splošno sodišče na podlagi predlogov za razglasitev ničnosti, ki so formalno usmerjeni zoper odločbo o zavrnitvi pritožbe, odloča o aktu, zoper katerega je bila vložena pritožba, kadar ta odločba nima samostojne vsebine (glej sodbo z dne 13. januarja 2021, ZR/EUIPO, T‑610/18, neobjavljena, EU:T:2021:5, točka 24 in navedena sodna praksa).

21      V obravnavani zadevi pa je treba ugotoviti, da odločba o zavrnitvi pritožbe dejansko nima samostojne vsebine in da torej ni treba posebej odločiti o njej. Namreč, OI je v tej odločbi sicer odločil o zahtevi za povračilo stroškov, ki so presegali naročnino, ki jo plačuje tožeča stranka, in o zagotovitvi načina za dostop do interneta. Vendar je OIB v odločbi z dne 18. decembra 2020 že zavzel stališče glede, prvič, zadevnega povračila in, drugič, dodelitve opreme v obliki ključa USB 4G, ki ga je tožeča stranka omenila v elektronskem sporočilu z dne 7. decembra 2006 (glej točko 8 zgoraj).

22      Prav tako je treba šteti, da želi tožeča stranka z drugim tožbenim predlogom doseči razglasitev ničnosti odločbe OIB z dne 18. decembra 2020, s katero je bila zavrnjena njena zahteva za, prvič, povračilo zneska 51,89 EUR za stroške, povezane z delom, ki so nastali zaradi režima dela na daljavo, h kateremu je bila prisiljena, in drugič, dodelitev ključa USB 4G (v nadaljevanju: izpodbijana odločba).

23      Poleg tega Komisija trdi, da drugi tožbeni predlog ni dopusten v delu, v katerem se nanaša na razglasitev ničnosti odločbe PMO z dne 14. julija 2021, s katero je bila zavrnjena zahteva tožeče stranke z dne 21. aprila 2021 za dodelitev količine dostopa do interneta za službeno rabo, ker v zvezi z njim pred vložitvijo tožbe ni bila vložena pritožba.

24      Vendar, kot izhaja iz točke 21 zgoraj, je tožeča stranka to zahtevo za dostop v bistvu že vložila, OIB v izpodbijani odločbi in nato OI v odločbi o zavrnitvi pritožbe pa sta o njej odločila. V obrazložitvi odločbe PMO z dne 14. julija 2021 (glej točko 12 zgoraj) je poleg tega navedeno, da je zahteva z dne 21. aprila istega leta odveč.

25      V teh okoliščinah je treba drugi tožbeni predlog razlagati tako, da se nanaša na razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe, in sicer tudi v delu, v katerem je bila tožeči stranki zavrnjena dodelitev dostopa do interneta za službene namene. Zato je ta tožbeni predlog dopusten.

2.      Tožbeni razlogi, navedeni v utemeljitev drugega tožbenega predloga

26      Tožeča stranka v utemeljitev predloga za razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe navaja pet tožbenih razlogov, od katerih se prvi nanaša na ugovor nezakonitosti člena 71 Kadrovskih predpisov in Priloge VII h Kadrovskim predpisom, drugi, naveden podredno, na kršitev tega člena, tretji na kršitev dolžnosti skrbnega ravnanja in pravice do dobrega upravljanja, četrti na kršitev načela prepovedi diskriminacije in peti na kršitev člena 7 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina).

a)      Prvi tožbeni razlog: ugovor nezakonitosti člena 71 Kadrovskih predpisov in Priloge VII h Kadrovskim predpisom

1)      Dopustnost prvega tožbenega razloga

27      Parlament uveljavlja dva ugovora nedopustnosti zoper ugovor nezakonitosti glede člena 71 Kadrovskih predpisov in Priloge VII h Kadrovskim predpisom. Prvi se nanaša na nenatančnost prvega tožbenega razloga, drugi pa na neupoštevanje posrednosti ugovorov nezakonitosti.

28      V zvezi s tem je treba navesti, da se v skladu s členom 142(1) Poslovnika Splošnega sodišča z intervencijo lahko le v celoti ali delno podprejo predlogi ene od glavnih strank. Poleg tega člen 142(3) tega poslovnika določa, da intervenient sprejme postopek v stanju, v katerem je, ko vanj vstopi.

29      Iz teh določb izhaja, da stranka, ki ji je bila dovoljena intervencija v sporu v podporo tožene stranke, ne more uveljavljati ugovora nedopustnosti, ki ni bil naveden v predlogih zadnjenavedene stranke (glej sodbo z dne 1. Julija 2008, Chronopost in La Poste/UFEX in drugi, C‑341/06 P in C‑342/06 P, EU:C:2008:375, točka 67 in navedena sodna praksa).

30      Iz tega izhaja, da Parlament ne more uveljavljati dveh ugovorov nedopustnosti, navedenih v točki 27 zgoraj, tako da Splošnemu sodišču nanju ni treba izrecno vsebinsko odgovoriti.

31      Ker pa lahko Splošno sodišče v skladu s členom 129 Poslovnika po uradni dolžnosti po opredelitvi glavnih strank kadar koli preizkusi, ali morda niso izpolnjene procesne predpostavke, je treba v obravnavani zadevi zaradi učinkovitega izvajanja sodne oblasti opraviti preizkus navedenih absolutnih procesnih predpostavk (glej v tem smislu sodbi z dne 24. marca 1993, CIRFS in drugi/Komisija, C‑313/90, EU:C:1993:111, točka 23, in z dne 19. septembra 2018, HH Ferries in drugi/Komisija, T‑68/15, EU:T:2018:563, točka 41 (neobjavljena)).

i)      Prvi ugovor nedopustnosti: nenatančnost prvega tožbenega razloga

32      Parlament v intervencijski vlogi trdi, da ugovor nezakonitosti, ki ga uveljavlja tožeča stranka, ni natančen, saj je v njem navedeno le, da je člen 71 Kadrovskih predpisov v povezavi s Prilogo VII h Kadrovskim predpisom – ker ne predvideva nobenih podrobnih pravil glede opravljanja nalog v okviru dela na daljavo za namene morebitnega povračila stroškov – „posebno problematičen“. Parlament naj bi imel težave pri ugotavljanju, v čem se kažeta ta problem in nezakonitost, ki ju navaja tožeča stranka.

33      V zvezi s tem je treba opozoriti, da mora biti na podlagi člena 21 Statuta Sodišča Evropske unije in člena 76(1) Poslovnika Splošnega sodišča v vsaki tožbi naveden predmet spora in kratek povzetek tožbenih razlogov.

34      Za zagotovitev pravne varnosti in učinkovitega izvajanja sodne oblasti mora biti ta kratek povzetek tožbenih razlogov tožeče stranke dovolj jasen in natančen, da toženi stranki omogoči pripravo obrambe in da lahko pristojno sodišče odloči o tožbi (sodba z dne 11. septembra 2014, MasterCard in drugi/Komisija, C‑382/12 P, EU:C:2014:2201, točka 41).

35      V obravnavanem primeru tožeča stranka v ugovoru nezakonitosti kritizira člen 71 Kadrovskih predpisov in Prilogo VII h Kadrovskim predpisom, ker naj ti določbi ne bi določali povračila stroškov, povezanih z delom, ki jih morajo uslužbenci vnaprej plačati v okviru dela na daljavo. Tožeča stranka iz tega sklepa, prvič, da navedene določbe niso prilagojene gospodarskim in zdravstvenim razmeram, ki izhajajo iz pandemije covida-19, in drugič, da ta pravna praznina pomeni finančno prednost za določeno kategorijo uradnikov.

36      V tem okviru je treba opozoriti, da pri navajanju tožbenih razlogov ni treba slediti terminologiji in vrstnemu redu iz Poslovnika, zlasti njegovega člena 76(d). Iz tega sledi, da lahko vsebinska predstavitev teh tožbenih razlogov namesto njihove pravne opredelitve zadostuje, če so navedeni razlogi dovolj jasno razvidni iz tožbe (glej sodbo z dne 29. septembra 2021, Enosi Mastichoparagogon Chiou/EUIPO (MASTIHACARE), T‑60/20, neobjavljena, EU:T:2021:629, točka 50 in navedena sodna praksa).

37      Glede na to sodno prakso je treba ugotoviti, da je prvi tožbeni razlog, ki se nanaša na nezakonitost člena 71 Kadrovskih predpisov in Priloge VII h Kadrovskim predpisom, dovolj natančen v delu, v katerem se z njim vsebinsko – s prvo trditvijo – zatrjuje neprilagojenost teh določb okoliščinam, povezanim s krizo zaradi pandemije covida-19. Poleg tega so lahko Komisija, Svet in celo Parlament na zadevni ugovor nezakonitosti vsebinsko odgovorili.

38      Nasprotno pa prvi tožbeni razlog ni dovolj natančen glede druge trditve tožeče stranke, ki se nanaša na kršitev enakosti uradnikov.

39      V tožbi mora biti namreč natančno navedeno, na kaj se nanaša tožbeni razlog, na katerem tožba temelji, tako da zgolj njegova abstraktna navedba ne izpolnjuje zahtev iz Poslovnika (glej sodbo z dne 11. septembra 2014, Gold East Paper in Gold Huasheng Paper/Svet, T‑444/11, EU:T:2014:773, točka 93 in navedena sodna praksa).

40      Tako v zvezi s tožbenim razlogom, ki se nanaša na kršitev načela enakosti, iz ustaljene sodne prakse izhaja, da navedeno načelo zahteva, da se primerljivi položaji ne obravnavajo različno in da se različni položaji ne obravnavajo enako, razen če je taka obravnava objektivno utemeljena (glej sodbo z dne 8. marca 2022, Bezirkshauptmannschaft Hartberg-Fürstenfeld (Neposredni učinek), C‑205/20, EU:C:2022:168, točki 54 in 55 ter navedena sodna praksa).

41      Poleg tega je v primeru pravil Kadrovskih predpisov, kot so ta v predmetnem sporu, in ob upoštevanju široke diskrecijske pravice, ki jo ima – tako kot v obravnavani zadevi – zakonodajalec Unije, načelo enakega obravnavanja kršeno le, kadar zakonodajalec uvede razlikovanje, ki je samovoljno ali očitno neustrezno glede na cilj, ki mu sledi zadevna ureditev (glej sklep z dne 29. novembra 2021, Bergallou/Svet, T‑521/16, neobjavljen, EU:T:2021:854, točka 80 in navedena sodna praksa).

42      Zato je v okviru tožbenega razloga, ki se nanaša na kršitev načela enakega obravnavanja, v skladu s splošnimi pravili o dokaznem bremenu in domnevi zakonitosti, ki velja za akte Unije, v osnovi tožeča stranka tista, ki mora predložiti dokaze, da je bila obravnavana drugače kot druge osebe v primerljivem položaju (glej v tem smislu sodbi z dne 30. maja 2013, Morte Navarro/Parlament, T‑280/09, neobjavljena, EU:T:2013:279, točka 48, in z dne 10. junija 2020, Spliethoff’s Bevrachtingskantoor/Komisija, T‑564/15 RENV, neobjavljena, EU:T:2020:252, točka 97) ter – ker ima zakonodajalec široko diskrecijsko pravico – da je to razlikovanje samovoljno in očitno neprimerno.

43      V obravnavani zadevi pa tožeča stranka v prvem tožbenem razlogu, kot je naveden v tožbi, ni opredelila niti finančnih prednosti, ki jih zatrjuje, niti kategorij uradnikov, ki naj bi jih bilo treba primerjati, niti elementov, iz katerih naj bi izhajalo, da je zatrjevano razlikovanje samovoljno ali očitno neprimerno, da bi tako – v okviru tožbenega razloga, ki se nanaša na kršitev načela enakega obravnavanja s členom 71 Kadrovskih predpisov in Prilogo VII h Kadrovskim predpisom – zadostila zahtevam iz člena 76(d) Poslovnika.

44      Tožeča stranka se sicer sklicuje na člen 1d(5) Kadrovskih predpisov, ki določa obrnjeno dokazno breme, tako da mora institucija dokazati, da načelo enakega obravnavanja ni bilo kršeno, če uradnik, ki meni, da je bil oškodovan zaradi nespoštovanja tega načela, izkaže dejstva, iz katerih je mogoče sklepati, da gre za neposredno ali posredno diskriminacijo.

45      Vendar Svet pravilno ugotavlja, da se ta določba ne uporablja, kadar gre za domnevno kršitev načela enakosti s samimi Kadrovskimi predpisi, saj iz odstavka 1 člena 1d, na katerega napotuje odstavek 5, izhaja, da je mišljeno nespoštovanje načela enakosti, ki izhaja iz „uporabe“ Kadrovskih predpisov.

46      Res je, da tožeča stranka v tožbi navaja še en tožbeni razlog, in sicer četrti, ki se nanaša tudi na kršitev načela prepovedi diskriminacije, in da tožeča stranka z njim očita različno obravnavanje, ki izhaja iz tega, da so uradniki, ki ne morejo vnaprej plačati stroškov nakupa pisarniške opreme, ki se lahko povrnejo na podlagi smernic o delu na daljavo, v slabšem položaju kot drugi, čeprav naj bi tudi ti imeli stroške, povezane z delom.

47      Vendar od Splošnega sodišča ni mogoče zahtevati, da zaradi nedoslednosti tožeče stranke rekonstruira pravno sklepanje, ki naj bi podpiralo tožbeni razlog, tako da poveže različne elemente tožbe, pri čemer tvega, da bo ta tožbeni razlog rekonstruiralo tako, da mu bo dalo pomen, ki ga ta stranka ni imela v mislih. Drugačna odločitev bi bila hkrati v nasprotju z učinkovitim izvajanjem sodne oblasti, načelom dispozitivnosti in pravico do obrambe tožene stranke (sodba z dne 2. aprila 2019, Fleig/ESZD, T‑492/17, EU:T:2019:211, točka 44 (neobjavljena)).

48      Nazadnje, tožeča stranka se je v repliki in stališču o intervencijski vlogi Parlamenta sklicevala na ukrepe, ki sta jih sprejela ta institucija in Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) v korist svojih uradnikov, ter na ugodnosti, ki naj bi jih imeli uradniki Komisije, ki imajo službene telefone.

49      Vendar pri preizkusu, ali tožba izpolnjuje zahteve iz člena 76 Poslovnika, vsebina replike ali drugih poznejših pisanj ni upoštevna. Natančneje, na dopustnost tožbenih razlogov in trditev, ki se v repliki navedejo kot razširitev razlogov, navedenih v tožbi – ki je bila priznana s sodno prakso – se ni mogoče sklicevati za odpravo pomanjkljivosti glede zahtev iz navedenega člena, do katerih je prišlo ob vložitvi tožbe, saj bi bil sicer tej določbi odvzet ves pomen (sodba z dne 12. decembra 2018, Deutsche Umwelthilfe/Komisija, T‑498/14, neobjavljena, EU:T:2018:913, točka 49). Iz tega sledi, da so tožbeni razlogi in trditve, navedeni v tem okviru, prepozni in so, če v zvezi z njimi tako kot v obravnavanem primeru ni podana utemeljitev, nedopustni.

50      Zato je treba ugotoviti, da prvi tožbeni razlog Komisiji in intervenientkama, ki sta intervenirali v njeno podporo, omogoča, da se branijo, Splošnemu sodišču pa, da o njem odloči, vendar le v delu, v katerem tožeča stranka zatrjuje neustreznost člena 71 in Priloge VII h Kadrovskim predpisom glede na okoliščine, ki izhajajo iz pandemije covida-19.

ii)    Drugi ugovor nedopustnosti: neupoštevanje posrednosti ugovorov nezakonitosti

51      Parlament trdi, da so tožbeni razlogi, ki ne temeljijo na ugovoru nezakonitosti, s katerim se izpodbijata člen 71 Kadrovskih predpisov in Priloga VII h Kadrovskim predpisom, navedeni le podredno in da tak pristop krši posrednost ugovora nezakonitosti.

52      Vendar je treba opozoriti, da posrednost ugovora nezakonitosti pomeni, da možnost sklicevanja na neuporabo splošnega akta na podlagi člena 277 PDEU ni samostojna pravica do vložitve tožbe in je ni mogoče uveljavljati, če ne obstaja pravica do vložitve glavne tožbe (glej sklep z dne 16. maja 2019, ITSA/Komisija, T‑396/18, neobjavljen, EU:T:2019:342, točka 39 in navedena sodna praksa). Nasprotno pa nič v tem členu ne preprečuje, da se ugovor nezakonitosti ne bi uveljavljal primarno, drugi tožbeni razlogi pa le podredno.

iii) Sklepna ugotovitev glede dopustnosti prvega tožbenega razloga

53      Glede na vse navedeno je prvi tožbeni razlog nedopusten v delu, v katerem se tožeča stranka sklicuje na domnevno diskriminatornost člena 71 Kadrovskih predpisov in Priloge VII h Kadrovskim predpisom. Nasprotno pa je dopusten v delu, v katerem je v njem navedeno, da te določbe niso prilagojene okoliščinam, ki izhajajo iz pandemije covida-19.

2)      Utemeljenost prvega tožbenega razloga

54      Kot je bilo navedeno v točki 35 zgoraj, tožeča stranka trdi, da člen 71 Kadrovskih predpisov in Priloga VII h Kadrovskim predpisom nista prilagojena svetovnim gospodarskim in zdravstvenim razmeram, ki so posledica pandemije covida-19, ker te določbe ne določajo povračila stroškov, povezanih z delom, ki jih morajo uradniki vnaprej plačati v okviru dela na daljavo.

55      Vendar je treba ugotoviti, da zakonodajalec ni mogel predvideti pandemije covida-19 in potrebe po organizaciji režima dela na daljavo, ko je nazadnje spremenil vsebino Kadrovskih predpisov z Uredbo (EU, Euratom) št. 1023/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2013 (UL 2013, L 287, str. 15). Poleg tega je tožeča stranka to priznala v repliki.

56      Vendar je Komisija na strani 4 Sporočila COM(2010) 543 final z dne 8. oktobra 2010 Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z naslovom „Pametna pravna ureditev v Evropski uniji“ med drugim poudarila prednosti naknadnega ocenjevanja zakonodaje kot sestavnega dela „pametne pravne ureditve“. Tako je menila, da bi bilo treba s „preverjanji ustreznosti“ oceniti, ali pravni okvir za področje politike ustreza svojemu namenu, in če ne, kaj je treba spremeniti, pri čemer je cilj tega opredeliti pretirana bremena, nedoslednosti ter zastarele in neučinkovite ukrepe.

57      Podobno je Komisija na straneh 9 in 11 Sporočila COM(2019) 178 final z dne 15. aprila 2019 Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko‑socialnemu odboru in Odboru regij z naslovom „Boljše pravno urejanje: pregled stanja in ohranjanje naše zavezanosti“ opozorila, da je naknadno ocenjevanje eden od temeljnih stebrov boljše zakonodaje, saj omogoča preverjanje, ali je zakonodaja še vedno ustrezna, prilagojena svojemu namenu in bo verjetno prinesla rezultate, ki jih je želel zakonodajalec in so jih pričakovali naslovniki.

58      Predvsem je v skladu s sodno prakso dolžnost vsakega zakonodajalca na eni strani, da stalno ali vsaj občasno preverja, da pravila, ki jih je določil, še vedno ustrezajo potrebam, zaradi katerih so bila sprejeta, in na drugi strani, da spremeni ali celo razveljavi pravila, ki niso več utemeljena in torej niso več ustrezna v novih okoliščinah, v katerih morajo učinkovati (glej sodbo z dne 5. decembra 2012, Lebedef in drugi/Komisija, F‑110/11, EU:F:2012:174, točka 40 in navedeni sklepni predlogi; glej v tem smislu tudi sodbo z dne 6. oktobra 2015, Schrems, C‑362/14, EU:C:2015:650, točka 76).

59      Vendar ima zakonodajalec širok manevrski prostor pri preverjanju, ali predpisi ustrezajo potrebam, ter glede na okoliščine primera pri prilagajanju Kadrovskih predpisov ter spreminjanju pravic in obveznosti uradnikov (glej v tem smislu sodbo z dne 11. julija 2007, Wils/Parlament, F‑105/05, EU:F:2007:128, točka 126).

60      Tožeča stranka pa ne navaja nobene trditve in še manj zadostnih dokazov, ki bi ob upoštevanju tega širokega polja proste presoje zakonodajalca očitno kazali na neprilagojenost člena 71 Kadrovskih predpisov in Priloge VII h Kadrovskim predpisom, nad katero se pritožuje, in na obveznost zakonodajalca, da te določbe spremeni.

61      Poleg tega, tudi ob predpostavki, da je treba povrniti stroške, povezane z delom, ki izhajajo iz režima dela na daljavo, je treba upoštevati, da je na podlagi člena 336 PDEU za spremembo Kadrovskih predpisov potrebno, da Parlament in Svet sprejmeta uredbo po rednem zakonodajnem postopku, opisanem v členu 294 te pogodbe, po posvetovanju z drugimi zadevnimi institucijami. Poleg tega člen 294(2) PDEU določa, da se zakonodajni postopek začne s predložitvijo predloga Komisije. Priprava takega predloga pa zahteva več faz, neodvisno od zgoraj navedenih posvetovanj.

62      Glede na zapletenost tega postopka, dolge roke za izvedbo nadaljnjih postopkov za izboljšanje zakonodaje in okoliščine nujnih omejitev, potrebnih za spopadanje s pandemijo covida-19 v času sprejetja izpodbijane odločbe, ki jih je treba upoštevati pri presoji njene zakonitosti, institucijam Unije ni mogoče očitati, da med navedeno pandemijo niso spremenile Kadrovskih predpisov.

63      To je še toliko manj mogoče očitati zakonodajalcu, saj je treba upoštevati ukrepe, ki so jih urgentno sprejeli institucije in drugi organi Unije. Tako je Komisija nemudoma sprejela smernice o delu na daljavo, v katerih je bilo določeno povračilo stroškov nakupa pisarniške opreme njenemu osebju.

64      Tožeča stranka v okviru četrtega tožbenega razloga sicer trdi, da so te smernice diskriminatorne. Vendar je treba ta tožbeni razlog zavrniti, kot izhaja iz točk od 99 do 108 v nadaljevanju.

65      V teh okoliščinah je treba prvi tožbeni razlog, ki se nanaša na ugovor nezakonitosti člena 71 Kadrovskih predpisov in Priloge VII h Kadrovskim predpisom, zavrniti.

b)      Drugi tožbeni razlog, naveden podredno: kršitev člena 71 Kadrovskih predpisov

66      Tožeča stranka trdi, da OI s tem, da je odločbo o zavrnitvi pritožbe utemeljil z obrazložitvijo, da člen 71 Kadrovskih predpisov in Priloga VII h Kadrovskim predpisom ne določata povračila stroškov interneta in telefona, na eni strani ni upošteval namena teh določb, ki naj bi bil preprečiti, da bi uradniki sami nosili stroške, povezane z delom, na drugi strani pa je zanemaril, da navedene določbe niso izčrpne, kot naj bi dokazoval sklep generalnega sekretarja EESO z dne 9. junija 2021, s katerim je bilo osebju tega odbora dodeljeno mesečno nadomestilo za kritje stroškov, nastalih zaradi dela na daljavo (v nadaljevanju: sklep EESO z dne 9. junija 2021).

67      Vendar, čeprav je dejansko cilj člena 71 Kadrovskih predpisov preprečiti, da bi uradniki sami nosili stroške, ki so povezani z opravljanjem njihovih nalog (sodba z dne 18. novembra 2015, FH/Parlament, F‑26/15, EU:F:2015:137, točka 32), je treba stroške v skladu z besedilom tega člena povrniti pod pogoji, določenimi v Prilogi VII h Kadrovskim predpisom. V tej prilogi pa so denarna nadomestila našteta izčrpno. Zato se je odločba o zavrnitvi pritožbe lahko veljavno oprla na okoliščino, da člen 71 Kadrovskih predpisov ne omogoča, da se ugodi zahtevam tožeče stranke.

68      Poleg tega je treba člen 71 Kadrovskih predpisov in Prilogo VII h Kadrovskim predpisom, tako kot vsako določbo prava Unije, ki daje pravico do denarnih prejemkov, razlagati ozko (glej sodbo z dne 18. Julija 2017, Komisija/RN, T‑695/16 P, neobjavljena, EU:T:2017:520, točka 54 in navedena sodna praksa).

69      Natančneje, domnevna „teleološka razlaga“, katere predmet bi po mnenju tožeče stranke moral biti člen 71, je v nasprotju z voljo zakonodajalca. Svet je z Uredbo Sveta (ES, Euratom) št. 723/2004 z dne 22. marca 2004 o spremembi Kadrovskih predpisov in pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev Unije (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 2, str. 130), kot je poudarjeno v uvodni izjavi 26 navedene uredbe in kot navaja Svet, želel racionalizirati različne takratne dodatke.

70      Poleg tega v nasprotju s trditvami tožeče stranke niti sklep EESO z dne 9. junija 2021 niti smernice o delu na daljavo, ki jih je sprejela Komisija, niso v protislovju z izčrpnostjo člena 71 Kadrovskih predpisov in Priloge VII h Kadrovskim predpisom.

71      Načelo enotnosti javne uprave, kot je določeno v členu 9(3) Amsterdamske pogodbe, sicer pomeni, da za vse uradnike vseh institucij Unije veljajo enotni Kadrovski predpisi. Vendar to načelo ne pomeni, da morajo institucije enako uporabljati diskrecijsko pravico, ki jim je priznana s Kadrovskimi predpisi. Nasprotno, pri upravljanju svojih kadrov za te institucije kot delodajalce velja načelo avtonomije (sodbi z dne 18. septembra 2013, Scheidemann/Komisija, F‑76/12, EU:F:2013:132, točka 26, in z dne 21. januarja 2014, Van Asbroeck/Parlament, F‑102/12, EU:F:2014:4, točka 29).

72      Iz tega sledi, da čeprav je treba za uradnike in uslužbence Unije člen 71 Kadrovskih predpisov in Prilogo VII h Kadrovskim predpisom enako uporabljati, je mogoče z načelom avtonomije veljavno upravičiti razlike med omejenimi ukrepi, ki jih sprejmejo institucije, organi, uradi in agencije Unije, da se prepreči, da člani njihovega osebja ne nosijo sami stroškov, ki so nastali pri opravljanju nalog v okviru dela na daljavo. Ta ugotovitev velja še toliko bolj, ker so morali biti navedeni ukrepi sprejeti urgentno v izjemnih okoliščinah, povezanih s splošnim in obveznim sistemom dela na daljavo, ki so ga države članice uvedle zaradi spopadanja s pandemijo covida-19.

73      Iz tega sledi, da je treba drugi tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev člena 71 Kadrovskih predpisov, zavrniti.

c)      Tretji tožbeni razlog: kršitev dolžnosti skrbnega ravnanja in pravice do dobrega upravljanja

74      Tožeča stranka trdi, da je OI s sprejetjem odločbe o zavrnitvi pritožbe kršil dolžnost skrbnega ravnanja in pravico do dobrega upravljanja, ker naj bi bila njena večja poraba internetnih podatkov posledica namestitve različnih službenih programov in udeležbe na spletnih usposabljanjih ter ker naj bi Komisija zanikala ekonomski vpliv dela na daljavo na njen osebni položaj, s čimer je porušila ravnovesje njenih odnosov z Unijo.

75      Dolžnost skrbnega ravnanja med drugim pomeni, da organ pri odločanju o položaju člana svojega osebja upošteva vse dejavnike, ki bi lahko vplivali na njegovo odločitev, in da pri tem ne upošteva samo interesa službe, ampak tudi interes zadevne osebe (sodbi z dne 28. maja 1980, Kuhner/Komisija, 33/79 in 75/79, EU:C:1980:139, točka 22, in z dne 7. novembra 2019, WN/Parlament, T‑431/18, neobjavljena, EU:T:2019:781, točka 105). Gre torej za poseben izraz načela dobrega upravljanja in zlasti obveznosti organa, da pred sprejetjem odločitve celovito in podrobno preuči položaj (glej v tem smislu sodbo z dne 25. maja 2016, GW/Komisija, F‑111/15, EU:F:2016:122, točka 40).

76      Kot predlaga tožeča stranka, dolžnost skrbnega ravnanja torej odraža ravnovesje medsebojnih pravic in obveznosti, ki je bilo s Kadrovskimi predpisi vzpostavljeno v razmerjih med javnim organom in javnimi uslužbenci (sodba z dne 17. januarja 2017, LP/Europol, T‑719/15 P, neobjavljena, EU:T:2017:7, točka 60). Vendar dolžnost skrbnega ravnanja kot izraz tega ravnovesja nikakor ne more zavezovati uprave, da ukrepa v nasprotju z veljavnimi določbami, in zlasti ne more pripeljati do tega, da bi se določbi Unije dal učinek, ki bi bil v nasprotju z jasnim in natančnim besedilom te določbe (glej v tem smislu sodbi z dne 2. marca 2004, Di Marzio/Komisija, T‑14/03, EU:T:2004:59, točka 100, in z dne 29. aprila 2020, CV in drugi/Komisija, T‑496/19, neobjavljena, EU:T:2020:163, točka 50).

77      Ker je obveznost povračila stroškov porabe internetnih podatkov, ki jih je mogoče pripisati delu na daljavo, v navzkrižju z izčrpnostjo člena 71 Kadrovskih predpisov in Priloge VII h Kadrovskim predpisom (glej točko 67 zgoraj), se tožeča stranka ne more sklicevati na dolžnost skrbnega ravnanja, da bi dosegla tako povračilo.

78      Poleg tega je zakonodajalec Unije že upošteval položaj nekaterih uradnikov, med katerimi je tožeča stranka, tako da jim je priznal davčno olajšavo – ki je določena v členu 3(4) Uredbe št. 260/68 – v višini 10 % za kritje izdatkov, povezanih z delom.

79      Prav tako je tudi Komisija izkazala skrbnost s tem, da je v smernicah o delu na daljavo določila povračilo stroškov za nakup pisarniške opreme pod določenimi pogoji.

80      Brez poseganja v vprašanje spoštovanja načela enakosti, ki bo preučeno v okviru četrtega tožbenega razloga, dejstvo, da ta oblika intervencije tožeči stranki ne ustreza, ne zadostuje za ugotovitev kršitve dolžnosti skrbnega ravnanja.

81      Ob upoštevanju široke diskrecijske pravice, ki jo ima uprava pri upravljanju svojih kadrov, lahko namreč sodišče Unije na podlagi dolžnosti skrbnega ravnanja le preuči, ali je ta uprava delovala v razumnih mejah in ni očitno napačno uporabila svoje diskrecijske pravice (glej po analogiji sodbo z dne 4. decembra 2013, ETF/Schuerings, T‑107/11 P, EU:T:2013:624, točki 102 in 103).

82      Ugotoviti pa je treba, da je iz smernic o delu na daljavo razvidno, da se je Komisija odločila za povračilo stroškov pisarniške opreme, da bi imeli njeni uradniki in uslužbenci take delovne pogoje, ki so v skladu z ustreznimi standardi zdravja in varnosti ter ki so enakovredni delovnim pogojem v pisarni, kar je očitno izraz skrbnega ravnanja.

83      Zaradi celovitosti je treba opozoriti, da je bilo v zvezi s povračilom domnevnih stroškov razsojeno, da mora uradnik, če ni določbe, iz katere bi izhajalo, da se domneva, da so stroški nastali, v skladu z načeli, ki urejajo dokazno breme, dokazati, da je dejansko imel stroške, ki so neposredno povezani z njegovimi nalogami (glej po analogiji sodbo z dne 11. julija 2000, Skrzypek/Komisija, T‑134/99, EU:T:2000:184, točka 81).

84      Tožeča stranka pa trdi le, da sta povečanje njene porabe internetnih podatkov oktobra 2020 in prekoračitev zgornje meje 100 Gb za 137,434 GB, za katera ji je bil zaračunan dodaten znesek, izhajala iz namestitve in uporabe programov, kot so Skype for business, Webex ali Teams, za službene namene ter spletnih usposabljanj.

85      Vendar okoliščina, da je bila večina porabe internetnih podatkov tožeče stranke oktobra 2020 osredotočena na štiri delovne dni, sama po sebi ne zadostuje za dokaz, da je bil del, ki presega mesečni pavšal, posledica službene rabe. Dokaz o službeni naravi zadevnih stroškov je še toliko manj prepričljiv, ker je iz dokumentov, ki jih je predložila tožeča stranka sama, razvidno, da v nobenem drugem obdobju, ko je bilo delo na daljavo pravilo, ni porabila več kot 100 GB internetnih podatkov, ki so vključeni v njen paket.

86      Zato na podlagi informacij, ki jih je predložila tožeča stranka, ni mogoče šteti za ugotovljeno niti to, da je prekoračitev porabe, vključene v internetni paket, posledica dela na daljavo, še manj pa, da bi Komisija s tem, da tega ni želela upoštevati, lahko kršila svojo dolžnost skrbnega ravnanja in načelo dobrega upravljanja.

87      Nazadnje, čeprav ni sporno, da je operater tožeče stranke tej zaračunal znesek 1,89 EUR za dva telefonska klica v službo za pomoč uporabnikom in v generalni direktorat (GD) Komisije za informatiko septembra 2020, tudi zavrnitve povračila tega zneska – glede na njegovo neznatnost in ukrepe, opisane v točkah 78 in 79 zgoraj – ni mogoče šteti za kršitev dolžnosti skrbnega ravnanja.

88      Tretji tožbeni razlog je tako treba zavrniti.

d)      Četrti tožbeni razlog: kršitev načela prepovedi diskriminacije

89      Tožeča stranka trdi, da je OI odločbo o zavrnitvi pritožbe utemeljil s smernicami o delu na daljavo. Z njimi pa naj bi se ustvarila prva diskriminacija med uradniki Komisije, ki imajo zadostna finančna sredstva za vnaprejšnje plačilo stroškov za pisarniško opremo, in tistimi, ki teh sredstev nimajo in ki ne morejo dobiti povračila drugih stroškov, povezanih z delom. Povzročale naj bi celo še drugo diskriminacijo glede na ugodnost, ki jo imajo uradniki in uslužbenci EESO na podlagi odločbe EESO z dne 9. junija 2021.

1)      Dopustnost četrtega tožbenega razloga

90      Komisija trdi, da je četrti tožbeni razlog nedopusten, ker ni bil naveden v pritožbi.

91      V zvezi s tem je treba opozoriti, da člena 90 in 91 Kadrovskih predpisov dopustnost tožbe, ki jo uradnik vloži zoper institucijo, v kateri je zaposlen, pogojujeta s pravilnim potekom predhodnega upravnega postopka.

92      V tem okviru pravilo o ujemanju med pritožbo in poznejšo tožbo, na katero se sklicuje Komisija, zahteva, da je bil tožbeni razlog, naveden pred sodiščem Unije, naveden že v predhodnem postopku, da bi se lahko OI seznanil z očitki zadevne osebe zoper izpodbijano odločbo, sicer ta razlog ni dopusten (glej v tem smislu sodbo z dne 25. oktobra 2013, Komisija/Moschonaki, T‑476/11 P, EU:T:2013:557, točka 71 in navedena sodna praksa).

93      V obravnavani zadevi se je tožeča stranka v pritožbi sklicevala na kršitev načela enakosti. V njej je primerjala, prvič, glede telefonske komunikacije „zaposlene na visokih položajih“, ki imajo službene telefone, z drugimi uradniki, ki morajo svoje službeno komunikacijo plačevati sami, in drugič, glede internetnih podatkov tiste, ki imajo na podlagi svojih pogodb s svojimi ponudniki dostopa do interneta na voljo veliko količino podatkov in visoko hitrost prenosa podatkov, s tistimi, ki takih ugodnosti nimajo.

94      Tako je bila kršitev načela enakosti navedena v pritožbi, a z drugačnim namenom od tistega, na katerem temelji četrti tožbeni razlog.

95      Vendar je treba opozoriti, da namen člena 91 Kadrovskih predpisov ni, da je strogo in dokončno zavezujoč za morebitno fazo sodnega postopka, če s tožbo nista spremenjena niti podlaga niti predmet pritožbe. Zato je mogoče pred sodiščem Unije izpodbojne razloge razviti s predstavitvijo tožbenih razlogov in trditev, ki niso nujno navedeni v pritožbi, če so z njo tesno povezani (glej v tem smislu sodbi z dne 25. oktobra 2013, Komisija/Moschonaki, T‑476/11 P, EU:T:2013:557, točki 73 in 76, in z dne 2. marca 2017, DI/EASO, T‑730/15 P, EU:T:2017:138, točki 65 in 66).

96      V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da to, da je tožeča stranka v tožbi prvič izrecno izpostavila različno obravnavanje tistih, ki imajo finančna sredstva za vnaprejšnje plačilo stroškov pisarniške opreme, in tistih, ki teh sredstev nimajo, ne spreminja niti podlage niti predmeta pritožbe.

97      Poleg tega tožeči stranki ni mogoče očitati, da se v pritožbi ni sklicevala na diskriminacijo med njo kot uradnico Komisije in uslužbenci EESO, ker je bila odločba EESO z dne 9. junija 2021 sprejeta po koncu predhodnega postopka.

98      Iz tega sledi, da je četrti tožbeni razlog dopusten.

2)      Utemeljenost četrtega tožbenega razloga

99      Kot je bilo navedeno v točki 40 zgoraj, načelo enakosti zahteva, da se primerljivi položaji ne obravnavajo različno in da se različni položaji ne obravnavajo enako, razen če je tako obravnavanje objektivno utemeljeno.

100    V obravnavanem primeru tožeča stranka Komisiji očita, na prvem mestu, da uradnikov, ki nimajo sredstev za nakup pisarniške opreme, ni obravnavala drugače tako, da bi jim ponudila možnost povračila stroškov telefona in porabe internetnih podatkov.

101    Vendar tožeča stranka – ki ne more govoriti za druge uradnike, ki je uvrščena v razred AST 4 in ki je upravičena do davčne olajšave, navedene v točki 78 zgoraj – ni predložila nobenega dokaza, na podlagi katerega bi bilo mogoče ugotoviti, da dejansko ni mogla vnaprej plačati stroškov pisarniške opreme in da je bila torej v neugodnem položaju, ki ga izpostavlja. Tako ni dokazala, da je bila obravnavana kot uradniki, ki so si lahko privoščili to plačilo, čeprav je bila v drugačnem finančnem položaju.

102    Poleg tega, tudi če bi bilo tako različno obravnavanje dokazano, tožeča stranka nikakor ni dokazala, da je zadevno razlikovanje samovoljno ali očitno neprimerno v smislu sodne prakse, navedene v točki 41 zgoraj.

103    Nasprotno, tako kot je navedeno v smernicah o delu na daljavo, je bil ukrep, ki omogoča povračilo stroškov za nakup pisarniške opreme, utemeljen s potrebo – ki pomeni nadaljevanje člena 1e(2) Kadrovskih predpisov – da se delavcem, ki delajo na daljavo, omogoči, da svoje naloge opravljajo v delovnih pogojih, ki so skladni z ustreznimi standardi zdravja in varnosti. Poleg tega in kot navaja Komisija, je razlog za ta ukrep tudi to, da se povrnejo le stroški, ki so objektivno povezani z opravljanjem nalog.

104    Na drugem mestu, tožeča stranka trdi, da je bila diskriminirana zaradi ugodnejšega obravnavanja uradnikov in uslužbencev EESO.

105    Vendar je treba opozoriti (glej točko 71 zgoraj), da okoliščina, da za vse uradnike veljajo enotni Kadrovski predpisi, ne pomeni, da morajo institucije enako uporabljati diskrecijsko pravico, ki jim je priznana s Kadrovskimi predpisi, saj, nasprotno, zanje kot delodajalce velja načelo avtonomije (glej v tem smislu sodbi z dne 16. septembra 1997, Gimenez/Odbor regij, T‑220/95, EU:T:1997:130, točka 72, in z dne 21. januarja 2014, Van Asbroeck/Parlament, F‑102/12, EU:F:2014:4, točka 29).

106    V obravnavanem primeru pa so smernice o delu na daljavo, ki jih je sprejela Komisija, in sklep EESO z dne 9. junija 2021 izraz načela avtonomije pri obravnavi uradnikov v izrednih razmerah, povezanih s pandemijo covida-19 (glej točko 72 zgoraj).

107    Zato se na te razlike med ukrepi, ki so jih sprejele institucije, organi, uradi in agencije Unije, nikakor ni mogoče sklicevati v utemeljitev tožbenega razloga, ki se nanaša na kršitev načela enakega obravnavanja (glej v tem smislu sodbo z dne 14. februarja 2017, Schönberger/Računsko sodišče, T‑688/15 P, neobjavljena, EU:T:2017:76, točka 187).

108    Iz vsega navedenega izhaja, da je treba četrti tožbeni razlog zavrniti.

e)      Peti tožbeni razlog: kršitev člena 7 Listine

109    Tožeča stranka trdi, da je bila primorana Komisijo prositi za dodelitev dostopa do interneta, da bi si pokrila stroške uvedbe obveznega dela na daljavo, in da odločba PMO z dne 14. julija 2021, s katero je bila zavrnjena njena zahteva za dodelitev dostopa do interneta, pomeni poseg v njeno pravico do spoštovanja zasebnega življenja in stanovanja.

110    V skladu s členom 7 Listine ima vsakdo pravico do spoštovanja svojega zasebnega in družinskega življenja, stanovanja ter komunikacij. Vendar pravica, določena s tem členom, očitno ni absolutna. Lahko se omeji v skladu s členom 52(1) Listine (glej v tem smislu sodbo z dne 16. julija 2020, Facebook Ireland in Schrems, C‑311/18, EU:C:2020:559, točki 172 in 174 in navedena sodna praksa).

111    V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je treba, kadar gre za posamični ukrep, tako kot v obravnavani zadevi, obstoj oziroma neobstoj omejitve v smislu člena 52(1) Listine presojati glede na njegov dejanski učinek na zadevno osebo (glej v tem smislu sodbo z dne 25. januarja 2018, F, C‑473/16, EU:C:2018:36, točke od 52 do 54). Poleg tega ni mogoče govoriti o poseganju v izvrševanje pravice, če je povezava med to pravico in zadevnim ukrepom preveč posredna ali preveč negotova, da bi jo bilo mogoče upoštevati (glej v tem smislu sodbo z dne 4. decembra 2018, Janoha in drugi/Komisija, T‑517/16, neobjavljena, EU:T:2018:874, točki 72 in 73).

112    V obravnavanem primeru pa tožeča stranka trdi le, da je morala za opravljanje svojih nalog od doma prek lastne internetne povezave kršiti zasebno pogodbo, ki jo je v zasebne namene sklenila z družbo VOO in v skladu s katero je bil njen dostop do interneta omejen na zasebno in osebno uporabo.

113    Vendar tožeča stranka ni predložila nobenega elementa, iz katerega bi bilo mogoče sklepati, da je družba VOO njeno pogodbo razlagala tako, da tožeči stranki prepoveduje osebno uporabo povezave za opravljanje njenih nalog, in da bi ta prepoved neizogibno vplivala na njeno pravico do spoštovanja zasebnega življenja in stanovanja. Komisija v zvezi s tem trdi, da ni bila seznanjena z nobeno pritožbo ponudnikov dostopa do interneta, ker so njihove stranke internetno povezavo uporabljale v okviru dela na daljavo, tožeča stranka pa ni predložila nobenega dokaza, s katerim bi to trditev ovrgla.

114    Tožeča stranka sicer trdi, da je drug ponudnik dostopa do interneta uvedel program, ki delodajalcem omogoča, da sofinancirajo stroške interneta svojih zaposlenih, da bi pokrili obdobja njihovega dela na daljavo.

115    Vendar Komisija pravilno navaja, da je ta program predstavljen le kot „darilo“, ki bi ga delodajalci ponudili svojim zaposlenim. Tako pomeni le možnost in ne ukrep, ki bi bil po mnenju tega ponudnika nujen za to, da bi njegove stranke spoštovale svoje pogodbene obveznosti.

116    V teh okoliščinah za izpodbijano odločbo ni mogoče šteti, da omejuje pravico tožeče stranke do spoštovanja njenega zasebnega življenja in stanovanja.

117    Tako je treba peti tožbeni razlog in posledično drugi tožbeni predlog v celoti zavrniti.

C.      Tretji tožbeni predlog

118    Tožeča stranka s tretjim tožbenim predlogom Splošnemu sodišču predlaga, naj Komisiji naloži, naj ji plača znesek 51,89 EUR iz naslova povračila stroškov, ki jih je imela v zvezi z delom, naj ji v okviru dela na daljavo dodeli dostop do interneta za službeno rabo in naj ji plača znesek 10.000 EUR za povrnitev različnih vrst škode.

119    Ker je tožeča stranka podala te predloge „posledično“ razglasitvi ničnosti izpodbijane odločbe, zadostuje ugotovitev, da je bil drugi tožbeni predlog zavrnjen in da je zato treba zavrniti tudi tretjega.

120    Poleg tega je treba zavrniti tudi zahtevek za povrnitev nepremoženjske škode, ki naj bi jo tožeča stranka utrpela zaradi ponavljajočih se zavrnitev dodelitve dostopa do interneta, bojazni, da bo morala spet sama nositi stroške, povezane z delom, in dejstva, da je morala zapustiti Komisijo, da ne bi bila kaznovana pri ocenjevanju in napredovanju.

121    V zvezi s tem je treba opozoriti, da mora biti v skladu s sodno prakso vsaka škoda resnična in gotova ter da zgolj hipotetična in neopredeljena škoda ne daje pravice do odškodnine (sodba z dne 3. decembra 2015, CN/Parlament, T‑343/13, EU:T:2015:926, točka 118). Stranka, ki uveljavlja odgovornost Unije, mora predložiti dokaze o obstoju oziroma obsegu škode, na katero se sklicuje. Ta obveznost velja tudi za nepremoženjsko škodo. Zgolj trditev, ki ni podprta z nobenim dokazom, ni zadostna (glej v tem smislu sodbo z dne 3. decembra 2015, CN/Parlament, T‑343/13, EU:T:2015:926, točki 119 in 121).

122    V obravnavanem primeru je tožeča stranka, da bi dokazala resničnost svoje nepremoženjske škode, predložila zdravniško potrdilo o nezmožnosti za delo od 22. decembra 2020 od 14.30 do 24. decembra 2020.

123    Vendar je to zdravniško potrdilo edino, skopo, zlasti pa v njen ni nobene anamneze. Poleg tega ni podprto z nobenim drugim dokumentom, na podlagi katerega bi bilo mogoče kratko odsotnost z dela tožeče stranke pripisati domnevnemu „psihološkemu in fizičnemu šoku, ki ga je povzročila zavrnitev Komisije, da zagotovi količino dostopa do interneta, potrebno za opravljanje njenega dela“.

124    Tožeča stranka tudi ni predložila dokazov za svojo trditev, da je bila prisiljena zapustiti Komisijo, da ne bi bila kaznovana pri ocenjevanju in napredovanju. V zvezi s tem zgolj dejstvo, da je Komisija njeno odsotnost 3. maja 2021 štela za neupravičeno in da je zato odštela en dan njenega letnega dopusta (glej točko 13 zgoraj), ni niti dokaz prima facie o tem.

125    Nazadnje, tožeča stranka zaman zahteva povrnitev nepremoženjske škode, ki naj bi jo utrpela zaradi izgube navedenega dne dopusta zaradi nezakonite odsotnosti z dela, ko je zavrnila uporabo svojega zasebnega dostopa do interneta v službene namene.

126    Kot trdi Komisija, ta zahtevek ni dopusten. Ta zahtevek je bil namreč prvič naveden v tožbi in ni bil predmet celotnega predhodnega postopka v skladu s členoma 90 in 91 Kadrovskih predpisov, in sicer v okoliščinah, v katerih neposredni vzrok zatrjevane škode ne izhaja iz izpodbijane odločbe, ampak iz odločitve GD za človeške vire in varnost z dne 19. maja 2021.

127    Zato je treba tretji tožbeni predlog zavrniti.

128    Glede na vse navedeno je treba tožbo v celoti zavrniti.

IV.    Stroški

129    V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.

130    Ker tožeča stranka v obravnavanem primeru ni uspela, se ji v skladu s predlogi Komisije naloži, da poleg svojih stroškov nosi tudi stroške Komisije.

131    V skladu s členom 138(1) Poslovnika institucije, ki so intervenirale v postopku, nosijo svoje stroške. Parlament in Svet torej nosita svoje stroške.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (četrti senat)

razsodilo:

1.      Tožba se zavrne.

2.      OE poleg svojih stroškov nosi tudi stroške Evropske komisije.

3.      Evropski parlament in Svet Evropske unije nosita svoje stroške.

Gervasoni

Madise

Frendo

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 7. septembra 2022.

Podpisi


*      Jezik postopka: francoščina.