Zadeva C‑619/18
Evropska komisija
proti
Republiki Poljski
Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 24. junija 2019
„Neizpolnitev obveznosti države – Člen 19(1), drugi pododstavek, PEU – Pravna država – Učinkovito sodno varstvo na področjih, ki jih ureja pravo Unije – Načeli neodstavljivosti in neodvisnosti sodnikov – Znižanje upokojitvene starosti sodnikov vrhovnega sodišča – Uporaba za sodnike na položaju – Možnost nadaljevanja opravljanja sodniške funkcije po dopolnitvi te starosti, pogojena s pridobitvijo dovoljenja, ki ga izda predsednik republike po prostem preudarku“
1. Tožba zaradi neizpolnitve obveznosti – Predmet spora – Opredelitev z obrazloženim mnenjem – Rok, naložen državi članici – Začetek veljavnosti zakona te države članice, s katerim so retroaktivno ugasnili vsi učinki nacionalnih določb, ki jih je izpodbijala Komisija – Dogodek, ki se je zgodil po navedenem roku – Tožba, katere predmeta ni mogoče izničiti
(člen 258 PDEU)
(Glej točki 30 in 31.)
2. Države članice – Obveznosti – Vzpostavitev pravnih sredstev, ki so nujna za zagotovitev učinkovitega sodnega varstva – Obseg
(člena 2 in 19 PEU; Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 47)
(Glej točke od 46 do 50, 54 in 55.)
3. Države članice – Obveznosti – Vzpostavitev pravnih sredstev, ki so nujna za zagotovitev učinkovitega sodnega varstva – Spoštovanje načel neodstavljivosti in neodvisnosti sodnikov –Nacionalna ureditev, ki znižuje upokojitveno starost sodnikov vrhovnega sodišča – Uporaba za sodnike na položaju – Kršitev – Utemeljitev – Poenotenje starostnih mej za obvezno upokojitev – Sorazmernost – Neobstoj
(člena 2 in 19 PEU; Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 47)
(Glej točke 57, 58, od 71 do 73, od 78 do 96 in 124 ter izrek.)
4. Pravo Evropske unije – Načela – Pravica do učinkovitega sodnega varstva – Načelo neodvisnosti sodnikov – Obseg
(člen 19 PEU; Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 47, drugi odstavek)
(Glej točke od 74 do 77 in 108.)
5. Države članice – Obveznosti – Vzpostavitev pravnih sredstev, ki so nujna za zagotovitev učinkovitega sodnega varstva – Spoštovanje načel neodstavljivosti in neodvisnosti sodnikov – Nacionalna ureditev, ki znižuje upokojitveno starost sodnikov vrhovnega sodišča in predsedniku države daje pristojnost, da navedenim sodnikom po prostem preudarku podaljša opravljanje sodniške funkcije – Kršitev v primeru legitimnih dvomov, ki nastanejo pri pravnih subjektih v zvezi z zavarovanostjo zadevnih sodnikov pred zunanjimi dejavniki in njihovo nevtralnostjo glede na nasprotujoče si interese
(člena 2 in 19 PEU; Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 47)
(Glej točke od 110 do 112, od 114 do 118, 123 in 124 ter izrek.)
Povzetek
Določbe poljske zakonodaje o znižanju upokojitvene starosti sodnikov vrhovnega sodišča so v nasprotju s pravom Unije
Sodišče, ki je odločalo v velikem senatu, je v sodbi Komisija/Poljska (C‑619/18), ki jo je izreklo 24. junija 2019, ugodilo tožbi zaradi neizpolnitve obveznosti, ki jo je Komisija vložila proti Republiki Poljski in s katero je predlagala ugotovitev, da ta država članica na eni strani s tem, da je določila uporabo ukrepa, s katerim se zniža upokojitvena starost sodnikov vrhovnega sodišča, za sodnike na položaju, ki so bili za sodnike tega sodišča imenovani pred 3. aprilom 2018, in na drugi strani s tem, da je predsedniku republike podelila pristojnost, da po prostem preudarku podaljša aktivni mandat sodnikov navedenega sodišča po dopolnitvi na novo določene upokojitvene starosti, ni izpolnila obveznosti, ki jih ima na podlagi člena 19(1), drugi pododstavek, PEU.
Komisija je Republiki Poljski očitala, da je s temi ukrepi kršila obveznosti, ki za države članice izhajajo iz navedene določbe, in s tem kršila načeli neodvisnosti sodnikov in še zlasti načelo njihove neodstavljivosti.
Sodišče se je v sodbi, na prvem mestu, opredelilo o uporabi in obsegu člena 19(1), drugi pododstavek, PEU. V zvezi s tem je opozorilo, da ta določba vsem državam članicam nalaga, da vzpostavijo pravna sredstva, potrebna za zagotovitev učinkovitega sodnega nadzora v smislu člena 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, na področjih, ki jih ureja pravo Unije. Natančneje, na podlagi člena 19(1), drugi pododstavek, PEU mora vsaka država članica zagotoviti, da organi, ki kot „sodišče“ v smislu, ki ga opredeljuje pravo Unije, spadajo v njen sistem pravnih sredstev na področjih, ki jih ureja pravo Unije, in ki se lahko izrečejo o vprašanjih v zvezi z uporabo ali razlago tega prava, izpolnjujejo zahteve po učinkovitem sodnem varstvu, kar v obravnavanem primeru velja za poljsko vrhovno sodišče. Sodišče je poleg tega navedlo, da je za to, da lahko to sodišče zagotavlja takšno varstvo, ohranitev njegove neodvisnosti bistvenega pomena, kot to potrjuje člen 47, drugi odstavek, Listine o temeljnih pravicah. Zahteva po neodvisnosti sodišč, ki je neločljivo povezana z nalogo sojenja, je del bistvene vsebine pravice do učinkovitega sodnega varstva in temeljne pravice do poštenega sojenja, ki ima poglaviten pomen kot garant varstva vseh pravic, ki jih imajo pravni subjekti na podlagi prava Unije, in ohranitve skupnih vrednot držav članic, ki so navedene v členu 2 PEU, zlasti vrednote pravne države.
Na drugem mestu je Sodišče natančneje določilo obseg te zahteve. Glede tega je navedlo, da jamstva neodvisnosti in nepristranskosti, ki iz nje izhajajo, zahtevajo, da obstajajo pravila, ki se nanašajo zlasti na sestavo zadevnih organov ter na imenovanje, trajanje funkcije in razloge za vzdržanje, izločitev in razrešitev njegovih članov ter na podlagi katerih je mogoče zavrniti vsak legitimen dvom pri pravnih subjektih o zavarovanosti navedenih organov pred zunanjimi dejavniki in o nevtralnosti teh organov glede nasprotujočih si interesov. Natančneje, ta nujno potrebna svoboda sodnikov v zvezi s kakršnimi koli zunanjimi posegi ali pritiski zahteva določena jamstva, kot je neodstavljivost, s katerimi se zaščitijo osebe, ki jim je poverjena naloga sojenja. To načelo neodstavljivosti zlasti zahteva, da lahko sodniki ostanejo na položaju, dokler ne dopolnijo obvezne upokojitvene starosti ali dokler jim ne poteče mandat, če je začasen. Navedeno načelo sicer ni popolnoma absolutno, vendar je v zvezi z njim mogoče določiti izjeme, zgolj če to upravičujejo legitimni in nujni razlogi, pri čemer je treba spoštovati načelo sorazmernosti. V obravnavanem primeru je Sodišče ugotovilo, da je posledica izpodbijane reforme predčasno prenehanje opravljanja sodne funkcije sodnikov vrhovnega sodišča in da je ta reforma lahko dovoljena, samo če je upravičena z legitimnim ciljem in je z njim sorazmerna ter če pri pravnih subjektih ne more ustvarjati legitimnih dvomov, kot so tisti, ki so navedeni zgoraj. Vendar je Sodišče menilo, da uporaba ukrepa znižanja upokojitvene starosti sodnikov vrhovnega sodišča za sodnike tega sodišča na položaju ne izpolnjuje teh pogojev, ker ta ukrep zlasti ni upravičen z legitimnim razlogom. Zato je presodilo, da navedena uporaba posega v načelo neodstavljivosti sodnikov, ki je neločljivo povezano z njihovo neodvisnostjo.
Na zadnjem mestu, Sodišče se je izreklo o pristojnosti, ki je bila z novim zakonom o vrhovnem sodišču podeljena predsedniku republike, da po prostem preudarku podaljša tekoči mandat sodnikov tega sodišča po dopolnitvi nove upokojitvene starosti, določene s tem zakonom. Navedlo je, da čeprav so zgolj države članice pristojne za odločitev, ali se tako podaljšanje dovoli ali ne, vseeno velja, da morajo te države, če se odločijo za tak mehanizem, zagotoviti, da se s pogoji in ureditvijo, ki veljajo za tako podaljšanje, ne posega v načelo neodvisnosti sodnikov. Glede tega okoliščina, da se organu, kot je predsednik republike, podeli pristojnost za odločanje o dovolitvi eventualnega podaljšanja, zagotovo ni dovolj, da se ugotovi obstoj posega v to načelo. Vendar se je treba prepričati, da vsebinski pogoji in postopkovna pravila, ki se uporabljajo za sprejetje takšnih odločitev, pri pravnih subjektih ne morejo ustvariti legitimnih dvomov glede neodvisnosti zadevnih sodnikov. Zato je potrebno zlasti, da so navedeni pogoji in navedena ureditev zasnovani tako, da so ti sodniki varni pred eventualnimi poskusi, da bi podlegli zunanjim posegom ali pritiskom, ki bi lahko ogrozili njihovo neodvisnost. Takšna ureditev mora tako zlasti omogočiti, da se ne izključijo zgolj vsakršni neposredni vplivi v obliki navodil, ampak tudi oblike bolj posrednega vplivanja, ki lahko usmerjajo odločitve zadevnih sodnikov. Sodišče pa glede novega zakona o vrhovnem sodišču ugotavlja, da ta zakon določa, da je podaljšanje opravljanja funkcije sodnika tega sodišča odslej odvisno od odločitve predsednika republike, ki je sprejeta po prostem preudarku, ki je ni treba obrazložiti in ki je ni mogoče sodno izpodbijati. Glede s tem zakonom določenega sodelovanja nacionalnega sodnega sveta pred odločitvijo predsednika republike Sodišče poudarja, da lahko sodelovanje takšnega organa v okviru postopka podaljšanja opravljanja sodniške funkcije po dopolnitvi redne upokojitvene starosti načeloma prispeva k objektivnosti tega postopka. Vendar to velja, le če so izpolnjeni nekateri pogoji in zlasti če je navedeni organ neodvisen od zakonodajne in izvršilne veje oblasti ter od organa, ki mu mora predložiti mnenje, takšno mnenje pa mora biti izdano na podlagi meril, ki so objektivna in ustrezna, ter ustrezno obrazloženo, tako da je lahko temu organu objektivno v pomoč pri sprejetju odločitve. V obravnavanem primeru Sodišče meni, da zadošča ugotovitev, da mnenja, ki jih izda nacionalni sodni svet, zlasti ker niso obrazložena, predsedniku republike ne morejo biti objektivno v pomoč pri izvrševanju pristojnosti, ki mu je podeljena z novim zakonom o vrhovnem sodišču, tako da lahko ta pristojnost zlasti pri pravnih subjektih ustvari legitimne dvome v zvezi z zavarovanostjo zadevnih sodnikov pred zunanjimi dejavniki in njihovo nevtralnostjo glede na nasprotujoče si interese.