Tožba, vložena 31. julija 2013 – Miettinen proti Svetu

(Zadeva T-395/13)

Jezik postopka: angleščina

Stranki

Tožeča stranka: Samuli Miettinen (Espoo, Finska) (zastopnika: O. Brouwer in

E. Raedts, odvetnika)

Tožena stranka: Svet Evropske unije

Predloga

Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

za ničen razglasi Sklep Sveta z dne 21. maja 2013, s katerim je ta zavrnil popoln dostop do Dokumenta 12979/12 na podlagi Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 1049/2001 z dne 30. maja 2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 3, str. 331) in ki je bil tožeči stranki vročen 21. maja 2013 z dopisom z referenco „06/c/02/1 3“ (v nadaljevanju: izpodbijani sklep), kakor tudi Sklep z dne 23. julija 2013, s katerim je bil popoln dostop ponovno zavrnjen;

toženi stranki na podlagi člena 87 Poslovnika Splošnega sodišča naloži plačilo stroškov tožeče stranke in intervenientov.

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

V utemeljitev tožbe tožeča stranka navaja dva razloga.

S prvim tožbenim razlogom zatrjuje kršitev člena 4(2), druga alinea, in (3), prvi pododstavek, Uredbe (ES) št. 1049/2001, saj naj bi izpodbijani sklep temeljil na napačni razlagi in uporabi navedenih določb, ki zadevajo varstvo sodnih postopkov in pravnih nasvetov ter varstvo tekočega postopka odločanja:

prvič, Svet naj ne bi dokazal, da bi razkritje Dokumenta 12979/12 negativno vplivalo na možnost njegove pravne službe, da ta dokument zagovarja v bodočih sodnih postopkih, in na zakonodajni postopek; drugič, Svet naj ne bi dokazal, da je Dokument 12979/12 posebno občutljive narave in/ali da ima široko področje uporabe, kar bi upravičevalo zavrnitev predpostavke v korist razkritju pravnih mnenj na zakonodajnem področju;tretjič, teorija škode, ki jo navaja Svet, naj bi bila popolnoma hipotetična. Bila naj bi dejansko in pravno neutemeljena, saj naj bi bila vsebina mnenja, ki ga vsebuje Dokument 12979/12, ob sprejetju izpodbijanega sklepa že dostopna javnosti; in četrtič, Svet naj pri sklicevanju ne člen 4(3), prvi pododstavek, ne bi uporabil testa prevlade javnega interesa, saj naj bi upošteval zgolj zaznana tveganja za svoj postopek odločanja, povezana z razkritjem, ne pa pozitivnih učinkov takega razkritja, med drugim za legitimnost postopka odločanja, in naj tega test

a ne bi uporabil pri sklicevanju na člen 4(2), druga alinea. Z drugim tožbenim razlogom tožena stranka zatrjuje kršitev obveznosti obrazložitve iz člena 296 PDEU, saj naj Svet ne bi izpolnil obveznosti zadostne in ustrezne

obrazložitve izpodbijanega sklepa.