Začasna izdaja
SODBA SODIŠČA (deseti senat)
z dne 13. junija 2024(*)
„Predhodno odločanje – Telekomunikacijski sektor – Obdelava osebnih podatkov in varstvo zasebnosti – Direktiva 2002/58/ES – Člen 15(1) – Omejitev zaupnosti elektronskih komunikacij – Sodna odločba, s katero se dovoli prisluškovanje, prestrezanje in shranjevanje telefonskih pogovorov oseb, osumljenih storitve hudega naklepnega kaznivega dejanja – Nacionalna ureditev, v skladu s katero mora taka odločba sama vsebovati izrecno pisno obrazložitev neodvisno od tega, ali obstaja obrazložen predlog kazenskih organov – Člen 47, drugi odstavek, Listine Evropske unije o temeljnih pravicah – Obveznost obrazložitve“
V zadevi C‑229/23,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Sofiyski gradski sad (mestno sodišče v Sofiji, Bolgarija) z odločbo z dne 12. aprila 2023, ki je na Sodišče prispela 12. aprila 2023, v kazenskem postopku zoper
HYA,
IP,
DD,
ZI,
SS,
ob udeležbi
Sofiyska gradska prokuratura,
SODIŠČE (deseti senat),
v sestavi Z. Csehi, predsednik senata, E. Regan (poročevalec), predsednik petega senata, in I. Jarukaitis, sodnik,
generalna pravobranilka: J. Kokott,
sodni tajnik: A. Calot Escobar,
na podlagi pisnega postopka,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za Irsko M. Browne, Chief State Solicitor, A. Burke in A. Joyce, agenta, skupaj z A. Thuillierjem, BL,
– za Evropsko komisijo C. Georgieva, H. Kranenborg, P.‑J. Loewenthal in F. Wilman, agenti,
na podlagi sklepa, sprejetega po opredelitvi generalne pravobranilke, da bo v zadevi razsojeno brez sklepnih predlogov,
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje prehodne odločbe se nanaša na razlago člena 15(1) Direktive 2002/58/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. julija 2002 o obdelavi osebnih podatkov in varstvu zasebnosti na področju elektronskih komunikacij (Direktiva o zasebnosti in elektronskih komunikacijah) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 29, str. 514) in členov 47, drugi odstavek, 52(1) ter 53 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru kazenskega postopka, uvedenega zoper osebe HYA, IP, DD, ZI in SS zaradi sodelovanja v organizirani hudodelski združbi.
Pravni okvir
Pravo Unije
3 V uvodni izjavi 11 Direktive 2002/58 je navedeno:
„Ta direktiva, tako kot Direktiva [Evropskega parlamenta in Sveta] 95/46/ES [o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 15, str. 355)], ne obravnava vprašanj varstva temeljnih pravic in svoboščin, povezanih z dejavnostmi, ki jih ne ureja pravni red Skupnosti. Zato ne spreminja obstoječega ravnotežja med posameznikovo pravico do zasebnosti in možnostjo držav članic, da sprejmejo ukrepe iz člena 15(1) te direktive, potrebne za zaščito javne varnosti, obrambe, državne varnosti (vključno z gospodarsko blaginjo države, kadar se dejavnosti nanašajo na zadeve državne varnosti) in izvajanje kazenske zakonodaje. Ta direktiva torej ne vpliva na zmožnost držav članic, da zakonito prestrezajo elektronska sporočila ali da sprejmejo druge ukrepe, če so potrebni iz katerega koli od teh namenov ter v skladu z Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin[, podpisano v Rimu 4. novembra 1950 (v nadaljevanju: EKČP)], kakor jo razlaga Evropsko sodišče za človekove pravice v svojih sodbah. Taki ukrepi morajo biti ustrezni, dosledno sorazmerni z namenom in potrebni v demokratični družbi ter predmet primernih zaščitnih ukrepov v skladu z [EKČP].“
4 Člen 5(1) Direktive 2002/58 določa:
„Države članice s svojo nacionalno zakonodajo zagotovijo zaupnost sporočil in s tem povezanih podatkov o prometu, ki se pošiljajo prek javnega komunikacijskega omrežja in javno razpoložljivih elektronskih komunikacijskih storitev. Zlasti prepovejo vsem osebam razen uporabnikom, da poslušajo, prisluškujejo, shranjujejo ali na druge načine prestrezajo ali nadzirajo komunikacije (sporočila) in z njimi povezane podatke o prometu, brez privolitve zadevnih uporabnikov, razen kadar je to zakonsko dovoljeno v skladu s členom 15(1). Ta odstavek ne preprečuje tehničnega shranjevanja, ki je potrebno za prenos sporočila, brez vpliva na načelo zaupnosti.“
5 Člen 15(1) te direktive določa:
„Države članice lahko sprejmejo zakonske ukrepe, s katerimi omejijo obseg pravic in obveznosti, določenih v členu 5, členu 6, členu 8(1), (2), (3) in (4) ter členu 9 te direktive, kadar takšna omejitev pomeni potreben, primeren in ustrezen ukrep znotraj demokratične družbe za zaščito državne varnosti (to je Državne varnosti), obrambe, javne varnosti in preprečevanje, preiskovanje, odkrivanje in pregon kriminalnih dejanj ali nedovoljene uporabe elektronskega komunikacijskega sistema iz člena 13(1) Direktive [95/46]. V ta namen lahko države članice med drugim sprejmejo zakonske ukrepe, ki določajo zadrževanje podatkov za določeno obdobje, upravičeno iz razlogov iz tega odstavka. Vsi ukrepi iz tega odstavka so v skladu s splošnimi načeli zakonodaje Skupnosti, vključno s tistimi iz člena 6(1) in (2) [PEU].“
Bolgarsko pravo
6 Člen 121(4) bolgarske ustave določa, da so „sodni akti […] obrazloženi“.
7 Člen 34 Nakazatelno protsesualen kodeks (zakonik o kazenskem postopku) v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari (v nadaljevanju: NPK), določa, da „mora vsak akt sodišča vsebovati obrazložitev […]“.
8 V skladu s členom 105(2) NPK „[n]iso dovoljena materialna dokazna sredstva, ki niso bila zbrana ali ugotovljena pod pogoji in na načine, določene v tem zakoniku“.
9 Člen 173(1) NPK določa:
„Posebne preiskovalne metode se lahko v predkazenskem postopku uporabijo le na podlagi obrazloženega pisnega predloga, ki ga državni tožilec, ki vodi postopek, predloži sodišču. […]“
10 Člen 174(3) in (4) NPK v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari, določa:
„3. Za uporabo posebnih preiskovalnih metod v postopkih, ki so v pristojnosti Spetsializiran nakazatelen sad [specializirano kazensko sodišče], se pridobi predhodno dovoljenje predsednika tega sodišča. […]
4. Organ iz odstavkov od 1 do 3 odloči z obrazloženim sklepom. […]“
11 Člen 14(1) zakon za spetsialnite razuznavatelni sredstva (zakon o posebnih preiskovalnih metodah) (DV št. 95 z dne 21. oktobra 1997, str. 2) v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari (v nadaljevanju: ZSRS), določa:
„Uporaba posebnih preiskovalnih metod je pogojena z obrazloženim pisnim predlogom […].“
12 Člen 15(1) ZSRS v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari, določa:
„[…] Predsedniki […] Spetsializiran nakazatelen sad (specializirano kazensko sodišče) […] izdajo […] pisno dovoljenje za uporabo posebnih preiskovalnih metod in pri tem navedejo razloge za svojo odločitev.“
Spor o glavni stvari in vprašanje za predhodno odločanje
13 Spetsializirana prokuratura (specializirano državno tožilstvo, Bolgarija) je med 10. aprilom in 23. majem 2017 pri predsedniku Spetsializiran nakazatelen sad (specializirano kazensko sodišče) vložilo sedem predlogov za izdajo dovoljenja za uporabo posebnih preiskovalnih metod za prisluškovanje telefonskim pogovorom in za njihovo prestrezanje ali celo za spremljanje in sledenje telefonskih pogovorov oseb IP, DD, ZI in SS, štirih oseb, osumljenih storitve hudih kaznivih dejanj.
14 V vsakem od teh predlogov za telefonsko prisluškovanje so bili natančno, podrobno in obrazloženo opisani predmet predloga, ime in telefonska številka zadevne osebe, povezava med to številko in to osebo, dotlej zbrani dokazi in domnevna vloga zadevne osebe pri kaznivih dejanjih. Prav tako so bili posebej obrazloženi potreba po telefonskem prisluškovanju, ki se predlaga za zbiranje dokazov v zvezi s kriminalno dejavnostjo, ki je predmet preiskave, ter razlogi in pogoji, ki upravičujejo nemožnost zbiranja teh informacij na drug način.
15 Predsednik Spetsializiran nakazatelen sad (specializirano kazensko sodišče) je vsakemu od navedenih predlogov ugodil isti dan, ko so bili vloženi, in posledično izdal sedem odločb, s katerimi se je dovolilo telefonsko prisluškovanje. Po mnenju navedenega sodišča ta dovoljenja ustrezajo vnaprej določenemu vzorcu, namenjenemu pokrivanju vseh možnih primerov dovoljenja, brez sklicevanja na dejanske in pravne okoliščine, razen obdobja, v katerem je bila dovoljena uporaba posebnih preiskovalnih metod. Na podlagi navedenih dovoljenj so bili nekateri pogovori, ki so jih opravile osebe IP, DD, ZI in SS, posneti in shranjeni.
16 Specializirano državno tožilstvo je 19. junija 2020 te štiri osebe in peto osebo, HYA, obtožilo sodelovanja v organizirani hudodelski združbi, katere namen je bila obogatitev s tihotapljenjem državljanov tretjih držav prek bolgarskih meja, pomočjo pri nezakonitem vstopu na bolgarsko ozemlje ter prejemanjem ali dajanjem podkupnine v zvezi s temi dejavnostmi.
17 Sodišče, ki je sprva vsebinsko odločalo o zadevi, in sicer Spetsializiran nakazatelen sad (specializirano kazensko sodišče), je menilo, da je vsebina posnetih pogovorov neposredno pomembna za ugotovitev utemeljenosti obtožnic zoper IP, DD, ZI in SS in da mora najprej preveriti pravilnost postopka, v katerem so bila izdana dovoljenja za telefonska prisluškovanja.
18 V tem okviru je navedeno sodišče s sklepom z dne 3. junija 2021 odločilo, da Sodišču v predloži v predlog za sprejetje predhodne odločbe s prvim vprašanjem, ali je nacionalna praksa – v skladu s katero je obveznost obrazložitve sodne odločbe, s katero se dovoli uporaba posebnih preiskovalnih metod na podlagi obrazloženega predloga kazenskih organov, izpolnjena, kadar je v tej odločbi, ki je sestavljena v skladu z vnaprej določenim vzorcem in brez individualiziranih razlogov, navedeno le, da so zahteve, določene s to zakonodajo, ki jo navaja, izpolnjene – v skladu s členom 15(1), zadnji stavek, Direktive 2002/58 v povezavi z njeno uvodno izjavo 11.
19 Sodišče je s sodbo z dne 16. februarja 2023, HYA in drugi (Obrazložitev dovoljenj za telefonska prisluškovanja) (C‑349/21, EU:C:2023:102; v nadaljevanju: sodba HYA in drugi I), presodilo, da je treba člen 15(1) Direktive 2002/58 v povezavi s členom 47, drugi odstavek, Listine razlagati tako, da ne nasprotuje taki nacionalni praksi, če je podrobne razloge, zaradi katerih je pristojno sodišče menilo, da so bile zakonske zahteve glede na dejanske in pravne elemente, značilne za obravnavani primer, izpolnjene, mogoče brez težav in nedvoumno razbrati iz vzporednega branja odločbe in predloga za izdajo dovoljenja, pri čemer mora biti navedeni predlog po izdaji zadevnega dovoljenja dostopen osebi, zoper katero je bila dovoljena uporaba posebnih preiskovalnih metod.
20 V teh okoliščinah je Sodišče v točki 66 navedene sodbe razsodilo, da ni treba odgovoriti na drugo postavljeno vprašanje, ali je v primeru nikalnega odgovora na prvo vprašanje v nasprotju s pravom Unije, da se nacionalno pravo razlaga tako, da se informacije, pridobljene na podlagi takega dovoljenja, uporabijo za dokazovanje kazenske obtožbe.
21 Po zakonodajni spremembi, ki je začela veljati 27. julija 2022, so bile nekatere kazenske zadeve, vložene pri Spetsializiran nakazatelen sad (specializirano kazensko sodišče), ki je prenehalo delovati, prenesene na Sofiyski gradski sad (mestno sodišče v Sofiji), ki je v tej zadevi predložitveno sodišče. Navedeno sodišče je v predlogu za sprejetje predhodne odločbe navedlo, da ima nekaj težav pri uporabi sodbe HYA in drugi I.
22 Opozarja, da je Sodišče v točkah od 56 do 61 navedene sodbe predložitvenemu sodišču naložilo, naj preveri, ali je obrazložitev dovoljenja za uporabo posebnih preiskovalnih metod dostopna in razumljiva z vzporednim branjem predloga in sodnega dovoljenja.
23 Po navedbah predložitvenega sodišča je bil v tem primeru celoten predlog priložen spisu in dostopen obrambi. Poleg tega naj bi bila vsebina tega predloga v skladu z nacionalno zakonodajo. Zato naj bi bilo v primeru vzporednega branja obrazložitve predloga in sodnega dovoljenja mogoče zlahka in nedvoumno razumeti obrazložitev sodne odločbe, s katero se je dovolilo prisluškovanje, prestrezanje in shranjevanje komunikacij brez privolitve uporabnikov.
24 Vendar navedeno sodišče meni, da vzorca obrazložitve, ki ga je Sodišče oblikovalo v sodbi HYA in drugi I in v skladu s katerim se, kadar je dovoljenje sestavljeno po vnaprej sestavljenem vzorcu brez individualizirane obrazložitve, v bistvu vzporedno bereta dovoljenje in predlog, da bi se iz njiju izpeljali konkretni razlogi, zaradi katerih je bilo izdano dovoljenje, ni mogoče uporabiti v nacionalnem pravu glede na zahteve, ki so s tem pravom določene v zvezi s postopkom izdaje sodnih odločb, s katerimi se dovoli prisluškovanje, prestrezanje in shranjevanje komunikacij brez privolitve uporabnikov. Člen 14(1) ZSRS in člen 173(1) NPK namreč določata, da mora biti predlog, ki ga za to vložijo kazenski organi, pisen in obrazložen. Enako se s členom 15(1) ZSRS in členom 174(1) NPK zahteva, da mora biti sama sodna odločba, izdana na podlagi takega predloga, pisna in obrazložena.
25 Predložitveno sodišče zato meni, da obstaja nasprotje med nacionalnim pravom in pravom Unije glede kakovosti obrazložitve sodnega dovoljenja. Z nacionalnim pravom se namreč zahteva, da sodno dovoljenje samo vsebuje izrecno pisno obrazložitev, medtem ko po pravu Unije zadošča standardno sodno dovoljenje, če je dovoljenje sprejeto na podlagi natančno obrazloženega predloga, ki je dostopen sodišču in obrambi, tako da je iz vzporednega branja sodnega dovoljenja in predloga mogoče razumeti razloge za sprejeto odločitev.
26 Ker ni nikakršne možnosti za skladno razlago nacionalnega prava, se navedeno sodišče sprašuje, ali je treba na podlagi načela primarnosti prava Unije zavrniti uporabo nacionalnega prava, da bi se uporabil vzorec obrazložitve, ki ga je Sodišče določilo v sodbi HYA in drugi I, čeprav se ta sodba zdi v nasprotju ne samo s prejšnjo sodno prakso Sodišča, kakor zlasti izhaja iz sodbe z dne 2. marca 2021, Prokuratuur (Pogoji za dostop do podatkov o elektronskih komunikacijah) (C‑746/18, EU:C:2021:152), ampak tudi s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice, kakor izhaja iz sodbe z dne 11. januarja 2022, Ekimdzhiev in drugi proti Bolgariji (CE:ECHR:2022:0111JUD007007812).
27 V zvezi s tem predložitveno sodišče ugotavlja, da vzorec obrazložitve, ki ga je Sodišče določilo v sodbi HYA in drugi I, izhaja iz razlage člena 47, drugi odstavek, Listine.
28 Vendar naj bi bilo dvomljivo, ali je ta vzorec obrazložitve v skladu z zahtevami, ki izhajajo, prvič, iz uvodne izjave 11 Direktive 2002/58, v skladu s katero mora biti uporaba ukrepov iz člena 15(1) te direktive v skladu z EKČP in razlago Evropskega sodišča o človekovih pravicah, drugič, iz člena 52 Listine, v skladu s katerim mora biti kakršno koli omejevanje uresničevanja pravic, ki jih priznava ta listina, predpisano z zakonom in spoštovati bistveno vsebino teh pravic, ob tem pa upoštevati načelo sorazmernosti, tretjič, iz člena 53 Listine, v skladu s katerim se nobena določba te listine ne sme razlagati kot omejevanje ali zoževanje določenih pravic, priznanih z EKČP ali ustavo države članice, in četrtič, iz načela enakovrednosti, v skladu s katerim nacionalni zakon in nacionalna sodna praksa pravnega položaja, ki se nanaša na pravo Unije, ne smeta urejati manj ugodno kot podoben pravni položaj, ki se nanaša izključno na notranji pravni položaj.
29 Vprašanje se torej zastavlja, ali te določbe in načela prava Unije nasprotujejo temu, da se zavrne uporaba nacionalne zakonodaje, ki izrecno zahteva obrazložitev sodnih odločb in ki ne dovoljuje vzorca obrazložitve, ki ga je Sodišče določilo v sodbi HYA in drugi I.
30 Dalje se predložitveno sodišče sprašuje, ali pravo Unije – v primeru pritrdilnega odgovora na to prvo vprašanje – nasprotuje tudi pravilu nacionalnega prava, kot je to iz člena 105(2) NPK, v skladu s katerim se morajo posnete komunikacije izločiti iz dokazov zaradi neobstoja obrazložitve sodnih dovoljenj, kadar se v skladu s pravom Unije ne zahteva, da ta sodna dovoljenja vsebujejo lastno obrazložitev, če so predlogi zadostno obrazloženi. V takem primeru v skladu s členom 47, drugi odstavek, Listine nič ne preprečuje uporabe telefonskih pogovorov kot dokazov. V nasprotnem primeru bi bilo treba na podlagi člena 105(2) NPK, ker dovoljenja ne vsebujejo lastne obrazložitve, s čimer je kršeno nacionalno pravo, telefonske pogovore izločiti iz dokazov, razen če bi Sodišče – glede na okoliščine – menilo, da pravo Unije ne nasprotuje razlagi te določbe na način, da dopušča uporabo dokazov, zbranih na podlagi neobrazloženega sodnega dovoljenja, kadar je zakonitost tega dovoljenja sodišče naknadno potrdilo ob spoštovanju pravice obdolženca do obrambe.
31 V teh okoliščinah je Sofiyski gradski sad (mestno sodišče v Sofiji) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:
„Ali je treba člen 15(1) Direktive 2002/58 […] v povezavi s členom 47, drugi odstavek, Listine, kot ga razlaga Sodišče v sodbi [HYA in drugi I], in ob upoštevanju uvodne izjave 11 Direktive [2002/58], člena 52(1) in člena 53 Listine ter načela enakovrednosti razlagati tako, da nacionalnemu sodišču nalaga,
– naj ne uporabi nacionalne zakonodaje (člen 121(4) ustave, člen 174(4) NPK in člen 15(2) ZSRS in razlage člena 8(2) EKČP, kot izhaja iz sodbe ESČP [z dne 11. januarja 2022, Ekimdzhiev in drugi proti Bolgariji (CE:ECHR:2022:0111JUD007007812)]), v skladu s katerima mora sodno dovoljenje (za poslušanje, prestrezanje in shranjevanje telekomunikacijskih sporočil brez privolitve uporabnikov) vsebovati izrecno pisno obrazložitev, in sicer ne glede na to, da je predlog, na podlagi katerega je bilo izdano dovoljenje, obrazložen, pri čemer je razlog za neuporabo [nacionalnega prava in razlage Evropskega sodišča za človekove pravice] to, da je mogoče ob vzporednem branju predloga in dovoljenja ugotoviti, (1) zaradi katerih konkretnih razlogov je sodišče glede na dejanske in pravne elemente, značilne za obravnavani primer, prišlo do sklepa, da so zakonske zahteve izpolnjene, in (2) za katero osebo in katero komunikacijsko sredstvo je bilo dovoljenje izdano;
– naj v okviru preizkusa vprašanja, ali je treba sporne telekomunikacije izločiti iz dokazov, ne uporabi nacionalnega prava (člen 105(2) NPK) ali pa poda skladno razlago tega prava v delu, ki nalaga spoštovanje nacionalnih postopkovnih določb (v obravnavanem primeru sta to člen 174(4) NPK in člen 15(2) ZSRS), in namesto tega uporabi pravilo, ki ga je Sodišče določilo v sodbi [HYA in drugi I]?“
Dopustnost predloga za sprejetje predhodne odločbe in pristojnost Sodišča
32 Po navedbah Komisije predlog za sprejetje predhodne odločbe ni dopusten. S tem predlogom se namreč želi, da se Sodišče izreče o tem, ali je z bolgarskim pravom v skladu nacionalna sodna praksa, ki je bila predmet sodbe HYA in drugi I in v skladu s katero so sodne odločbe, s katerimi se uporaba posebnih preiskovalnih metod, kot je telefonsko prisluškovanje, dovoli na podlagi obrazloženega in podrobnega predloga kazenskih organov, sestavljene na osnovi predhodno določenega besedila brez individualizirane obrazložitve, v katerem je poleg trajanja veljavnosti dovoljenja zgolj navedeno, da so spoštovane zahteve, določene z zakonodajo, ki je navedena v teh odločbah. Vendar Sodišče za tako vprašanje, ki se nanaša na razlago nacionalnega prava, ni pristojno.
33 V zvezi s tem je treba ugotoviti, da iz predloga za sprejetje predhodne odločbe, ki je predložen v okviru iste zadeve v glavni stvari kot zadeva, v kateri je bila izdana sodba HYA in drugi I, sicer izhaja, da je po mnenju predložitvenega sodišča, na katero je bila ta zadeva prenesena, ta nacionalna sodna praksa v nasprotju z več določbami nacionalnega prava, zlasti s členom 121(4) bolgarske ustave, ki zahtevajo, da mora vsaka sodna odločba, s katero se brez privolitve uporabnikov dovoli prisluškovanje, prestrezanje in shranjevanje komunikacij, sama vsebovati pisno izrecno obrazložitev neodvisno od tega, ali obstaja obrazložen predlog kazenskih organov.
34 To sodišče očitno zagovarja razlago nacionalnega prava, ki se – kot izhaja iz točk od 47 do 52 sodbe HYA in drugi I – razlikuje od razlage, ki jo je predvidelo nacionalno sodišče, ki je bilo najprej pristojno za navedeno zadevo in katerega odločba je privedla do izdaje zadnjenavedene sodbe.
35 Opozoriti pa je treba, da v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišče ni pristojno za razlago nacionalnega prava države članice (sodba z dne 26. januarja 2021, Hessischer Rundfunk, C‑422/19 in C‑423/19, EU:C:2021:63, točka 31 in navedena sodna praksa).
36 Ob tem je treba ugotoviti, da predložitveno sodišče s tem novim predlogom za sprejetje predhodne odločbe ne želi ugotoviti, ali je navedena nacionalna sodne praksa v skladu z določbami nacionalnega prava, ampak ugotoviti, ali pravo Unije nasprotuje določbam nacionalnega prava, ki tako prakso prepovedujejo s tem, da se zahteva, da vsaka sodna odločba, s katero se brez privolitve uporabnikov dovoli prisluškovanje, prestrezanje in shranjevanje komunikacij, sama vsebuje pisno izrecno obrazložitev ne glede na to, ali obstaja obrazložen predlog kazenskih organov. Za tako vprašanje, ki se nanaša na razlago prava Unije, pa je Sodišče pristojno.
37 Posledično je treba na ta predlog za sprejetje predhodne odločbe odgovoriti.
Vprašanje za predhodno odločanje
38 Predložitveno sodišče želi s svojim vprašanjem v bistvu izvedeti, ali je treba člen 15(1) Direktive 2002/58 v povezavi s členom 47, drugi odstavek, Listine razlagati tako, da nasprotuje določbam nacionalnega prava, ki nalagajo, da mora sodna odločba, s katero se brez privolitve zadevnih uporabnikov dovoli prisluškovanje, prestrezanje in shranjevanje komunikacij, sama vsebovati izrecno pisno obrazložitev neodvisno od tega, ali obstaja obrazložen predlog kazenskih organov. V primeru pritrdilnega odgovora se sprašuje, ali ista določba Direktive 2002/58 nasprotuje pravilu nacionalnega prava, ki zahteva, da se posneti pogovori izločijo iz dokazov iz razloga, da sodno dovoljenje ni obrazloženo, čeprav je iz vzporednega branja sodnega dovoljenja in predloga mogoče zlahka in nedvoumno razumeti razloge za to dovoljenje.
39 Najprej je treba ugotoviti, da je predložitveno sodišče preverilo, da ukrepi iz postopka v glavni stvari spadajo na področje uporabe Direktive 2002/58. Predložitveno sodišče je na podlagi poziva Sodišča v točki 38 sodbe HYA in drugi I, naj preveri, ali je bila posledica posebnih preiskovalnih metod, uporabljenih v postopku v glavni stvari, naložitev obveznosti obdelave zadevnim ponudnikom storitev elektronskih komunikacij, v predlogu za sprejetje predhodne odločbe to potrdilo in navedlo, da so bili zadevni ponudniki zakonsko pristojni za prestrezanje podatkov in njihovo posredovanje policijskim organom.
40 Glede postavljenega vprašanja je treba najprej navesti, da se to vprašanje, kot je razvidno iz točk od 24 do 29 te sodbe, opira na premiso, da naj bi iz sodbe HYA in drugi I izhajalo, da pravo Unije, zlasti člen 15(1) Direktive 2002/58 v povezavi s členom 47, drugi odstavek, Listine, zahteva, da bolgarska sodišča sprejmejo nacionalno sodno prakso, ki je bila preučena v navedeni sodbi, tako da bi morala ta sodišča – kot nezdružljive s pravom Unije – zavrniti določbe nacionalnega prava, ki ob neupoštevanju vzorca obrazložitve, ki ga je Sodišče določilo v navedeni sodbi, nalagajo, da mora vsaka sodna odločba, s katero se brez privolitve zadevnih uporabnikov dovoli prisluškovanje, prestrezanje in shranjevanje komunikacij, sama vsebovati izrecno pisno obrazložitev.
41 Vendar je ta premisa napačna.
42 Opozoriti je namreč treba, da mora Sodišče v okviru porazdelitve pristojnosti med sodiščema Unije in nacionalnimi sodišči upoštevati dejanski in pravni okvir, v katerega so umeščena vprašanja za predhodno odločanje, kot je opredeljen v predložitveni odločbi, tako da je treba predlog za sprejetje predhodne odločbe preučiti glede na razlago nacionalnega prava, ki jo je navedlo predložitveno sodišče (glej med drugim sodbo z dne 8. junija 2023, Prestige and Limousine, C‑50/21, EU:C:2023:448, točka 42 in navedena sodna praksa).
43 V skladu s to sodno prakso se je Sodišče v sodbi HYA in drugi I izreklo o skladnosti nacionalne sodne prakse, ki jo je Spetsializiran nakazatelen sad (specializirano kazensko sodišče) opisalo v predlogu za sprejetje predhodne odločbe, s pravom Unije. Kot je že bilo že navedeno v točki 19 te sodbe, je Sodišče s sodbo HYA in drugi I razsodilo, da je treba člen 15(1) Direktive 2002/58 v povezavi s členom 47, drugi odstavek, Listine razlagati tako, da ne nasprotuje taki nacionalni sodni praksi, če je podrobne razloge, zaradi katerih je pristojno sodišče menilo, da so bile izpolnjene zakonske zahteve glede na dejanske in pravne elemente, značilne za obravnavni primer, mogoče zlahka in nedvoumno razbrati iz vzporednega branja odločbe in predloga za izdajo dovoljenja, pri čemer mora biti ta predlog po izdaji zadevnega dovoljenja dostopen osebi, zoper katero je bila dovoljena uporaba posebnih preiskovalnih metod.
44 Nasprotno temu pa navedene sodbe nikakor ni mogoče razlagati tako, da je določila vzorec obrazložitve, ki naj bi bolgarskim organom nalagal sprejetje take prakse s tem, da naj bi jih zavezoval, da zaradi neskladnosti s pravom Unije zavrnejo uporabo določb nacionalnega prava, v skladu s katerimi mora sodna odločba, s katero se dovoli uporaba posebnih preiskovalnih metod, kot so prisluškovanje, prestrezanje in shranjevanje komunikacij, sama vsebovati izrecno pisno obrazložitev.
45 Ravno nasprotno, iz obrazložitve sodbe HYA in drugi I je razvidno, da pravo Unije v ničemer ne nasprotuje takim določbam nacionalnega prava.
46 V zvezi s tem je treba spomniti, da je v členu 5(1) Direktive 2002/58 potrjeno načelo zaupnosti sporočil in s tem povezanih podatkov o prometu, ki se pošiljajo prek javnega komunikacijskega omrežja in javno razpoložljivih elektronskih komunikacijskih storitev. To načelo je izraženo s prepovedjo prisluškovanja, prestrezanja, shranjevanja sporočil in z njimi povezanih podatkov o prometu ali njihovega prestrezanja ali nadzora v kakršni koli drugi obliki brez privolitve zadevnih uporabnikov, razen v primerih iz člena 15(1) navedene direktive (sodba HYA in drugi I, točka 40).
47 V skladu z zadnjenavedeno določbo lahko države članice sprejmejo zakonske ukrepe, s katerimi omejijo obseg pravic in obveznosti, določenih v členu 5 te direktive, zlasti kadar takšna omejitev pomeni potreben, primeren in sorazmeren ukrep znotraj demokratične družbe za zagotovitev preprečevanja, preiskovanja, odkrivanja in pregona kaznivih dejanj. V njej je še natančneje določeno, da je treba vse te zakonske ukrepe sprejeti ob spoštovanju splošnih načel prava Unije, vključno s pravicami, svoboščinami in načeli, določenimi v Listini (sodba HYA in drugi I, točka 41).
48 V zvezi s tem se zakonski ukrepi, ki urejajo dostop pristojnih organov do podatkov iz člena 5(1) Direktive 2002/58, ne smejo omejiti na zahtevo, da tak dostop ustreza namenu samih zakonskih ukrepov, temveč morajo določiti tudi vsebinske in postopkovne pogoje za to obdelavo (sodba HYA in drugi I, točka 42 in navedena sodna praksa).
49 Take ukrepe in pogoje je treba sprejeti ob spoštovanju splošnih načel prava Unije, med katerimi je načelo sorazmernosti, in temeljnih pravic, zagotovljenih z Listino, kot to izhaja iz člena 15(1) Direktive 2002/58, ki se sklicuje na člen 6(1) in (2) PEU (sodba HYA in drugi I, točka 43 in navedena sodna praksa).
50 Konkretneje, postopkovne zahteve iz točke 48 te sodbe je treba upoštevati ob spoštovanju pravice do poštenega sojenja, določene v členu 47, drugi odstavek, Listine, ki – kot je razvidno iz pojasnil k temu členu – ustreza členu 6(1) EKČP. Ta pravica zahteva, da so vse sodne odločbe obrazložene (sodba HYA in drugi I, točka 44 in navedena sodna praksa).
51 Če torej zakonski ukrep, sprejet na podlagi člena 15(1) Direktive 2002/58, določa, da se omejitve načela zaupnosti elektronskih komunikacij iz člena 5(1) te direktive lahko sprejmejo s sodnimi odločbami, ta člen 15(1) v povezavi s členom 47, drugi odstavek, Listine državam članicam nalaga, da določijo, da morajo biti take odločbe obrazložene (sodba HYA in drugi I, točka 45).
52 Pravica do učinkovitega sodnega nadzora, zagotovljena s členom 47 Listine, namreč zahteva, da mora biti zainteresirani osebi omogočeno, da se z razlogi za odločbo, ki je bila sprejeta v zvezi z njo, seznani bodisi že na podlagi branja te odločbe bodisi s posredovanjem te obrazložitve, da bi lahko branila svoje pravice v najboljših mogočih pogojih in se ob polnem poznavanju zadeve odločila, ali naj pri sodišču, pristojnem za nadzor zakonitosti te odločbe, vloži zahtevo za sodni nadzor (sodba HYA in drugi I, točka 46 in navedena sodna praksa).
53 Iz tega sledi, da nacionalna ureditev, ki nalaga, da mora vsaka sodna odločba, s katero se brez privolitve zadevnih uporabnikov dovoli prisluškovanje, prestrezanje in shranjevanje komunikacij, sama vsebovati izrecno pisno obrazložitev, nujno izpolnjuje zahteve glede obrazložitve, ki izhajajo iz prava Unije. Nacionalna sodišča torej nikakor niso dolžna zavrniti uporabe take ureditve.
54 Posledično je treba na prvi del postavljenega vprašanja odgovoriti, da je treba člen 15(1) Direktive 2002/58 v povezavi s členom 47, drugi odstavek, Listine razlagati tako, da ne nasprotuje določbam nacionalnega prava, ki nalagajo, da mora sodna odločba, s katero se brez privolitve zadevnih uporabnikov dovoli prisluškovanje, prestrezanje in shranjevanje komunikacij, sama vsebovati izrecno pisno obrazložitev neodvisno od tega, ali obstaja obrazložen predlog kazenskih organov.
55 Ob upoštevanju odgovora na prvi del vprašanja na njegov drugi del ni treba odgovoriti.
Stroški
56 Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (deseti senat) razsodilo:
Člen 15(1) Direktive 2002/58/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. julija 2002 o obdelavi osebnih podatkov in varstvu zasebnosti na področju elektronskih komunikacij (Direktiva o zasebnosti in elektronskih komunikacijah) v povezavi s členom 47, drugi odstavek, Listine Evropske unije o temeljnih pravicah
je treba razlagati tako, da
ne nasprotuje določbam nacionalnega prava, ki nalagajo, da mora sodna odločba, s katero se brez privolitve zadevnih uporabnikov dovoli prisluškovanje, prestrezanje in shranjevanje komunikacij, sama vsebovati izrecno pisno obrazložitev neodvisno od tega, ali obstaja obrazložen predlog kazenskih organov.
Podpisi