Zadeva T-282/02
Cementbouw Handel & Industrie BV
proti
Komisiji Evropskih skupnosti
„Konkurenca – Nadzor nad koncentracijami podjetij – Členi 2, 3 in 8 Uredbe (EGS) št. 4064/89 − Pojem koncentracije – Nastanek prevladujočega položaja − Odobritev pod pogojem spoštovanja določenih zavez – Načelo sorazmernosti“
Povzetek sodbe
1. Konkurenca – Koncentracije – Pojem
(Uredba Sveta št. 4064/89, člen 3; Obvestilo Komisije 98/C 66/02, točka 19)
2. Konkurenca – Koncentracije – Pojem
(Uredba Sveta št. 4064/89, člen 3(2))
3. Konkurenca – Koncentracije – Pridobitev skupnega neposrednega nadzora nad skupnim podjetjem
(Uredba št. 4064/89, člen 3(1)(b) in (4)(b))
4. Pravo Skupnosti – Načela – Varstvo zaupanja v pravo – Pogoji
5. Konkurenca – Koncentracije – Pojem
(Uredba Sveta št. 4064/89, člen 3)
6. Konkurenca – Koncentracije – Obstoj – Koncentracija, ki sodi v izključno pristojnost Komisije – Pogoji
(Uredba Sveta št. 4064/89, člen 3)
7. Konkurenca – Koncentracije – Koncentracija, ki ima razsežnost Skupnosti – Merila za presojo
(Uredba Sveta št. 4064/89, člena 1 in 5)
8. Konkurenca – Koncentracije – Preizkus Komisije
(Uredba Sveta št. 4064/89, člen 6)
9. Konkurenca – Koncentracije – Koncentracija, ki je rezultat več pravnih transakcij, ki so zaradi medsebojne odvisnosti celota
(Uredba Sveta št. 4064/89)
10. Konkurenca – Koncentracije – Presoja združljivosti s skupnim trgom – Vzpostavitev ali okrepitev prevladujočega položaja
(Uredba Sveta št. 4064/89, člen 2(2) in (3))
11. Konkurenca – Koncentracije – Preizkus Komisije – Ekonomska presoja
(Uredba Sveta št. 4064/89, člen 2)
12. Konkurenca – Prevladujoči položaj – Obstoj – Ovire za vstop na trg
(Člen 82 ES)
13. Konkurenca – Prevladujoči položaj – Obstoj – Vpliv kupne moči odjemalcev na dobavitelja
(Člen 82 ES)
14. Konkurenca – Koncentracije – Presoja združljivosti s skupnim trgom – Vzpostavitev ali okrepitev prevladujočega položaja
(Uredba Sveta št. 4064/89)
15. Konkurenca – Koncentracije – Preizkus Komisije – Zaveze zadevnih podjetij, na podlagi katerih se lahko priglašena koncentracija razglasi za združljivo s skupnim trgom
(Uredba Sveta št. 4064/89, člena 2(2) in 8(2))
1. Iz člena 3 Uredbe št. 4064/89 o nadzoru koncentracij podjetij z naslovom „Opredelitev koncentracije“ izhaja, da se koncentracija izvede zlasti tako, da eno samo podjetje ali dve ali več podjetij, če eno podjetje ravna samo ali če dve ali več podjetij ravna skupno, pridobi nadzor nad enim ali več podjetij, pri čemer mora nadzor ne glede na obliko njegovega prevzema ob upoštevanju dejanskih in pravnih okoliščin posameznega primera zagotavljati možnost izvrševanja odločujočega vpliva na dejavnost prevzetega podjetja, ki izhaja iz pravic, pogodb ali kakor koli drugače.
V skladu s točko 19 obvestila Komisije glede koncepta koncentracije v smislu Uredbe št. 4064/89 skupen nadzor obstaja, ko imata dve ali več podjetij ali oseb možnost izvajati odločujoč vpliv na drugo podjetje, to je moč preprečiti odločitve, ki določajo poslovno strategijo podjetja. Tako skupen nadzor omogoča, da nastane položaj blokade zaradi moči, ki jo imata dve ali več podjetij, da zavrnejo predlagane strateške odločitve. Ti delničarji se morajo torej nujno sporazumeti glede poslovne politike skupnega podjetja.
Čeprav odločilnega vpliva v smislu člena 3(3) Uredbe št. 4064/89 ni treba nujno izvajati, da bi obstajal, pa mora biti zato, da obstaja nadzor v smislu člena 3 Uredbe, možnost njegovega izvrševanja dejanska.
(Glej točke 41, 42 in 58.)
2. Dejstvo, da je lahko skupno podjetje polno delujoče podjetje in torej s funkcionalnega vidika gospodarsko samostojno, ne pomeni, da uživa samostojnost glede sprejemanja svojih strateških odločitev. Nasproten zaključek bi vodil do položaja, ko ne bi nikoli obstajal skupen nadzor nad „skupnim podjetjem“, ker bi bilo to gospodarsko samostojno. Vendar pogoj, ki je določen v členu 3(2) Uredbe št. 4064/89 o nadzoru koncentracij podjetij – z namenom, da bi ustanovitev skupnega podjetja, to je podjetja, ki ga nadzorujeta dve ali več podjetij, šteli za izvedbo koncentracije – v skladu s katerim mora to podjetje „trajno izpolnjevati vse funkcije samostojnega gospodarskega subjekta“, dokazuje, da ni tako.
(Glej točko 62.)
3. Člen 3(1)(b) Uredbe št. 4064/89 o nadzoru koncentracij podjetij določa, da lahko ena ali več oseb pridobi „neposredni ali posredni“ nadzor, medtem ko člen 3(4)(b) iste uredbe priznava, da imajo lahko nadzor tudi osebe, ki so, čeprav nimajo teh pravic ali niso upravičene do njih v skladu s takimi pogodbami, pristojne za uveljavljanje pravic, ki iz njih izhajajo.
Posredni nadzor v smislu omenjenega člena 3 lahko pridobijo delničarji članov skupnega podjetja, čeprav niso neposredni imetniki glasovalnih pravic v skupščini tega podjetja, saj jih izvršujejo njegovi člani sami.
Ker gospodarske družbe v vsakem primeru sledijo odločitvam svojih izključnih ali večinskih delničarjev ali delničarjev, ki izvajajo skupni nadzor nad podjetjem, je namreč v primeru, da so vsa podjetja, ki so člani skupnega podjetja, hčerinska podjetja bodisi izključno bodisi v skupni lasti dveh delničarjev, nujno, da se za imenovanje organov odločanja tega skupnega podjetja predvidi soglasje teh dveh delničarjev. V nasprotnem primeru člani ne bodo mogli imenovati organov odločanja skupnega podjetja in slednje ne bo moglo delovati.
Okoliščina, da predstavniki matičnih družb ne morejo biti v upravnem odboru skupnega podjetja, oziroma, da lahko v nadzornem odboru tega podjetja predstavljajo le manjšino, ne vpliva na dejstvo, da so člani tega podjetja in s tem preko teh članov njihova dva delničarja, tista, ki odločata o sestavi organov odločanja.
Poleg tega, če glede sestave dveh organov odločanja skupnega podjetja njegova pravila ne izključujejo možnosti, da vse osebe, ki so v teh organih, same izvajajo funkcije v organih odločanja podjetij članov skupnega podjetja, te predstavnike na položaje v podjetjih članih skupnega podjetja nujno imenujejo delničarji članov skupnega podjetja in morajo pri opravljanju funkcij v organih odločanja skupnega podjetja nujno upoštevati stališče teh delničarjev.
(Glej točke od 72 do 74.)
4. Pravico do sklicevanja na varstvo upravičenih pričakovanj je mogoče izvrševati, če so izpolnjeni trije pogoji. Prvič, uprava Skupnosti mora upravičencu dati natančna, brezpogojna in skladna zagotovila, ki izhajajo iz pooblaščenih in zanesljivih virov. Drugič, ta zagotovila morajo biti taka, da pri subjektu, na katerega so naslovljena, ustvarijo upravičena pričakovanja. Tretjič, dana zagotovila morajo biti v skladu z veljavnimi predpisi.
(Glej točko 77.)
5. Medtem ko člen 3(1)(a) Uredbe št. 4064/89 o nadzoru koncentracij podjetij koncentracijo opredeljuje kot sorazmerno preprost in prepoznaven pojav – kot spojitev dveh ali več podjetij, ki so bila pred tem neodvisna – ta določba pod točko b) zajema vse druge situacije, v katerih eno ali več podjetij pridobi nadzor nad celotnim podjetjem ali deli enega ali več drugih podjetij. Ta splošna in k rezultatu usmerjena opredelitev koncentracije – rezultat je nadzor enega ali več podjetij – pomeni, da ni pomembno, ali je bila pridobitev tega neposrednega ali posrednega nadzora opravljena v eni, dveh ali več fazah z eno, dvema ali več transakcijami, če je rezultat ena sama koncentracija.
Vseeno je, ali so stranke, ko so priglasile koncentracijo Komisiji, nameravale skleniti dve ali več transakcij oziroma so jih sklenile že pred njihovo priglasitvijo. Komisija mora v vseh primerih presoditi, ali te transakcije predstavljajo tako celoto, da pomenijo eno samo koncentracijo v smislu člena 3 Uredbe št. 4064/89.
Tak pristop naj bi glede na dejanske in pravne okoliščine vsakega primera in ob prizadevanju ugotovitve gospodarske stvarnosti, ki je v ozadju transakcij, ugotovil ekonomski namen strank, s tem, da se pri več različnih pravnih transakcijah preuči, ali so bila zadevna podjetja pripravljena skleniti vsako posamezno transakcijo posebej ali pa vsaka transakcija predstavlja le del bolj kompleksne transakcije, brez katere je stranke ne bi sklenile. Drugače povedano, za ugotovitev, ali so zadevne transakcije celota, je treba v vsakem posameznem primeru presoditi, ali so te transakcije tako soodvisne, da se ena brez druge ne bi izvedle.
Ta pristop naj bi po eni strani podjetjem, ki so priglasila koncentracijo, zagotavljal pravno varnost za vse transakcije, s katerimi se izvede ta transakcija, ter po drugi strani Komisiji omogočil izvajanje učinkovitega nadzora koncentracij, ki lahko resno ovirajo učinkovito konkurenco na skupnem trgu ali na njegovem znatnem delu. Ta dva namena sicer predstavljata glavni cilj Uredbe št. 4064/89.
Iz tega sledi, da se lahko koncentracija v smislu člena 3 Uredbe št. 4064/89 izvede tudi z več formalno pravno samostojnimi transakcijami, če so te transakcije med seboj tako odvisne, da ene brez drugih ne bi bile izvedene in zaradi njih eno ali več podjetij prevzame neposreden ali posreden gospodarski nadzor nad dejavnostjo enega ali več drugih podjetij.
(Glej točke od 103 do 109.)
6. Člen 3 Uredbe št. 4064/89 o nadzoru koncentracij podjetij določa pogoje za obstoj „koncentracije“ in se omejuje le na splošno in vsebinsko opredelitev, kaj je treba razumeti kot „koncentracija“; ta določba pa ne ureja vprašanja pristojnosti Komisije glede koncentracij. Med transakcijami, ki ustrezajo opredelitvi iz člena 3 Uredbe št. 4064/89, so le koncentracije „na ravni Skupnosti“, opredeljene v členu 1 te uredbe, podvržene izključni pristojnosti Komisije, če uredba ne določa drugače. Iz tega izhaja, da ta transakcija ne spada nujno na področje izključne pristojnosti Komisije, le zato, ker ustreza opredelitvi iz člena 3 Uredbe št. 4064/89; ta transakcija mora biti tudi „na ravni Skupnosti“.
(Glej točko 114.)
7. Iz splošne sistematike člena 5 Uredbe št. 4064/89 o nadzoru koncentracij podjetij izhaja, da je zakonodajalec Skupnosti nameraval urediti področje uporabe te uredbe, pri čemer je določil zlasti promet udeležencev pri koncentraciji, ki ga je treba upoštevati pri ugotavljanju njene „ravni Skupnosti“ v smislu člena 1 Uredbe št. 4064/89. Tako iz člena 5(2) navedene uredbe izhaja, da se mora v okviru pridobitve deležev enega podjetja za presojo ravni zadevne koncentracije upoštevati samo promet, ki se nanaša na dejansko pridobljene deleže podjetja.
Ta presoja zajema tudi razlago člena 5(2), drugi pododstavek, Uredbe št. 4064/89, tako, da se mora, kadar se pridobitev deležev enega ali več podjetij opravi z več transakcijami v obdobju dveh let med istimi osebami ali podjetji, promet nanašati na te pridobljene deleže, upoštevane skupaj. Razlog za vstavitev drugega pododstavka v člen 5(2) Uredbe št. 4064/89 je, da bi se preprečilo, da bi ista podjetja ali osebe umetno razdelile koncentracijo na več postopnih delnih odtujitev sredstev, da ne bi dosegla pragov, določenih z Uredbo št. 4064/89, ki določajo pristojnost Komisije po tej uredbi.
Zato dejstvo, da člen 5(2), drugi pododstavek, Uredbe št. 4064/89 Komisiji z namenom, da bi se preprečilo izogibanje pristojnosti, ki ji jo dodeljuje Uredba, dopušča, da za potrebe izračuna prometa zadevnih podjetij, dve ali več transakcij šteje za eno samo koncentracijo, ne pomeni, da ta določba Komisiji odvzema pravico, da na podlagi člena 3 navedene uredbe v predhodni fazi ugotovi, ali je z več transakcijami, ki so ji bile priglašene, izvedena ena sama koncentracija oziroma ali se morajo te transakcije šteti za izvedbo več koncentracij.
Če iz preizkusa Komisije izhaja, da transakciji, ki sta ji bili priglašeni, nista med seboj odvisni, se bosta ti transakciji presodili posamično. Če ena in/ali druga ni na ravni Skupnosti, bo Komisija odklonila pristojnost za obravnavo ene in/ali druge. Če iz tega preizkusa izhaja, da transakciji predstavljata celoto, kar dopušča, da ju lahko štejemo za eno samo koncentracijo na podlagi člena 3 Uredbe št. 4064/89, Komisija nato preveri, ali je taka koncentracija na ravni Skupnosti, zato da ugotovi svojo pristojnost in presodi učinke koncentracije na konkurenco.
(Glej točke od 115 do 120.)
8. Stališče vsake od strank, ki opravi priglasitev koncentracije, je po definiciji subjektivno in nujno izraža njene interese. Vendar ta okoliščina ne pomeni, da Komisija v svojem prizadevanju, da bi ugotovila gospodarsko realnost koncentracije, ne sme upoštevati pojasnil strank, ki ji omogočajo ugotoviti pravi ekonomski namen teh strank ob sklenitvi zadevnih transakcij. Čeprav pojasnila, ki jih ne prereka ena od strank, ki sta opravili priglasitev, ne bi mogla biti odločilna sama po sebi, mora biti Komisiji kot v tem primeru vseeno dovoljeno opreti se na ta pojasnila, ker ji omogočajo podkrepiti elemente presoje, s katerimi utemeljuje svojo analizo.
(Glej točko 147.)
9. S tem, da preuči celoto, ki jo skupaj s poznejšo transakcijo predstavlja transakcija, ki samostojno ne izpolnjuje meril za transakcijo na ravni Skupnosti in so jo zato že preučili in odobrili nacionalni organi, pristojni za konkurenco, Komisija ne krši delitve pristojnosti med nacionalnimi organi in organi Skupnosti, kot jo določa Uredba št. 4064/89 o nadzoru koncentracij podjetij, če obe transakciji zaradi neločljivosti pomenita eno samo koncentracijo na ravni Skupnosti.
(Glej točke od 158 do 161.)
10. Prevladujoči položaj iz člena 2 Uredbe št. 4064/89 o nadzoru koncentracij podjetij se nanaša na položaj ekonomske moči enega ali več podjetij, ki jim omogoča, da na upoštevnem trgu lahko ovirajo ohranitev učinkovite konkurence, s tem da imajo možnosti, da se v pomembni meri obnašajo neodvisno od konkurentov, kupcev in končno tudi potrošnikov.
V zvezi s tem je obstoj visokih tržnih deležev izjemno pomemben, pri čemer je razmerje med tržnimi deleži, ki jih ima eno ali več podjetij, ki so stranke, udeležene pri koncentraciji, in tržnimi deleži njihovih konkurentov, zlasti tistih, ki so neposredno za temi strankami, upošteven pokazatelj obstoja prevladujočega položaja. Ta dejavnik dopušča oceno konkurenčne zmožnosti konkurentov zadevnega podjetja. Poleg tega je lahko posebej visok tržni delež sam po sebi dokaz za obstoj prevladujočega položaja, zlasti kadar imajo druga podjetja na trgu veliko manjše deleže.
Poleg tega prisotnost konkurentov lahko načeloma, glede na okoliščine primera, ublaži ali odpravi prevladujoči položaj zadevnega subjekta le v primeru, če bi ti konkurenti imeli močan položaj, tako da bi dejansko lahko delovali kot protiutež.
Nazadnje, na pomanjkanje večjega konkurenčnega pritiska lahko deloma sklepamo na podlagi diferenciranosti proizvodov na upoštevnem trgu. Diferenciacija proizvodov pomeni, da vsak proizvod ni popoln substitut drugega in da zato povečanje cen enega ne privede nujno do tega, da podjetje, ki je povečalo cene, izgubi tržni delež v korist svojih konkurentov, ki proizvajajo drug proizvod, kot bi to veljalo za popolne substitute.
(Glej točke 195, 198, 201, 212 in 213.)
11. Temeljna pravila Uredbe št. 4064/89 o nadzoru koncentracij podjetij in zlasti njen člen 2 Komisiji, zlasti pri ekonomskih presojah, dajejo določeno diskrecijsko pravico. Zato je treba nadzor sodišča Skupnosti nad izvajanjem te diskrecijske pravice, ki je bistven za uporabo pravil glede koncentracij, opraviti ob upoštevanju polja proste presoje, ki posredno izhaja iz določb ekonomske narave, ki so del ureditve koncentracij.
Iz tega izhaja, da mora biti nadzor, ki ga sodišče Skupnosti izvaja nad večrazsežnostnimi ekonomskimi presojami Komisije pri izvajanju diskrecijske pravice, ki ji jo daje Uredba št. 4064/89, omejen na preverjanje spoštovanja postopkovnih pravil in pravil glede obrazložitve ter na to, da dejstva niso v nasprotju z dokazi in da ni očitno napačne presoje in zlorabe pooblastil. Zlasti pa sodišče Skupnosti ne sme s svojo ekonomsko presojo nadomestiti presoje Komisije.
(Glej točki 196 in 197.)
12. Ovire za vstop na trg so različni dejavniki, zlasti gospodarski, poslovni ali finančni, zaradi katerih so lahko potencialni konkurenti že uveljavljenega podjetja izpostavljeni tveganjem in dovolj visokim stroškom, da jih odvrnejo od tega, da bi v razumnem roku vstopili na trg, oziroma jim tak vstop zelo otežijo in jim s tem odvzamejo možnost, da izvajajo konkurenčni pritisk na že uveljavljena podjetja.
(Glej točko 219.)
13. Kupna moč dobaviteljevih odjemalcev izravna tržno moč dobavitelja, če lahko ti odjemalci v razumnem roku preidejo na ustrezne nadomestne vire nabave, v primeru, da se dobavitelj odloči povišati svoje cene ali poslabšati pogoje dobave.
V zvezi s tem sta razpršenost subjektov na upoštevnem trgu ter odsotnost ustrezne nadomestne nabave za te subjekte na tem trgu merili, ki sami nujno ne potrjujeta ali zavračata obstoja kupne moči odjemalcev in lahko pomenita protiutež gospodarski moči dobavitelja, zelo upoštevni. Prvič, merilo stopnje koncentracije na trgu odjemalcev pomeni, da jim njihovo omejeno število omogoča okrepiti njihovo pogajalsko izhodišče nasproti dobavitelju. Drugič, merilo obstoja ustreznih substitutov nabave omogoča ugotovitev, ali obstaja velika verjetnost, da je dobavitelj prisiljen omejiti vsakršno povišanje cen oziroma ga sploh ne izvesti.
(Glej točke od 230 do 232.)
14. Uredba št. 4064/89 o nadzoru koncentracij podjetij ne prepoveduje preučevanja morebitnih vidikov vertikalnega usklajevanja med skupnim podjetjem in enimi ali drugimi izmed njegovih matičnih podjetij, ki je rezultat koncentracije, ne da bi pri tem vnaprej odločala o neodvisnosti skupnega podjetja.
(Glej točko 250.)
15. V okviru Uredbe št. 4064/89 o nadzoru koncentracij podjetij je Komisija pristojna sprejeti le zaveze, na podlagi katerih bi bila koncentracija združljiva s skupnim trgom. Povedano drugače, predlagane zaveze zadevnih podjetij morajo Komisiji omogočiti, da ugotovi, da zadevna koncentracija ne bo vzpostavila oziroma ne bo krepila prevladujočega položaja v smislu člena 2(2) te uredbe.
Torej morajo biti take zaveze strank, da bi jih Komisija z namenom sprejetja odločbe iz člena 8(2) Uredbe št. 4064/89 lahko sprejela, ne le sorazmerne glede na problem konkurence, ki ga je Komisija opredelila v svoji odločbi, ampak ga morajo v celoti odpraviti.
Vendar se stranke, ki so opravile priglasitev, nikakor niso dolžne omejevati na predlog zavez, ki je usmerjen le k vzpostavitvi stanja konkurence pred koncentracijo, da bi Komisiji omogočile to transakcijo razglasiti za združljivo s skupnim trgom. Komisija je namreč v skladu s členom 8(2) Uredbe št. 4064/89 pristojna za sprejem vseh zavez strank, ki ji omogočajo sprejeti odločbo o razglasitvi koncentracije za združljivo s skupnim trgom.
Poleg tega ob zavezah strank, ki presegajo vzpostavitev stanja konkurence pred koncentracijo, Komisija nima diskrecijske pravice za njihovo zavrnitev in za sprejetje bodisi odločbe o razglasitvi koncentracije za nezdružljivo s skupnim trgom v skladu s členom 8(3) Uredbe št. 4064/89 bodisi odločbe o razglasitvi koncentracije za združljivo s skupnim trgom v skladu s členom 8(2) te uredbe, s pogoji, katerih namen je ponovna vzpostavitev stanja pred koncentracijo, ki bi jih naložila enostransko.
V prvem podanem primeru – sprejetje negativne odločbe – bi Komisija kršila določbo člena 8(2) Uredbe št. 4064/89, ki jo zavezuje k sprejetju odločbe o razglasitvi koncentracije za združljivo s skupnim trgom, če ugotovi, da je koncentracija, glede na okoliščine primera, po spremembah s strani zadevnih podjetij v skladu z merilom iz člena 2(2) iste uredbe. V drugem podanem primeru – pozitivna odločba s pogoji za ponovno vzpostavitev prejšnjega stanja –bi Komisija prav tako ravnala v nasprotju z besedilom člena 8(2), drugi pododstavek, Uredbe št. 4064/89, ki ne predvideva, da bi Komisija svojo razglasitev združljivosti koncentracije lahko pogojevala z zahtevami, ki jih je naložila enostransko, neodvisno od zavez strank, ki so opravile priglasitev.
(Glej točke 294 in od 307 do 311.)