STALIŠČE GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
NILSA WAHLA,
predstavljeno 3. julija 2014(1)
Zadeva C‑169/14
Juan Carlos Sánchez Morcillo,
María del Carmen Abril García
proti
Banco Bilbao Vizcaya Argentaria SA
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Audiencia Provincial de Castellón (Španija))
„Direktiva 93/13/EGS – Nepošteni pogoji v pogodbah, sklenjenih s potrošniki – Ustrezna in učinkovita sredstva za preprečevanje nadaljnje uporabe nepoštenih pogojev – Omejitev možnosti pritožbe zoper odločbo, s katero se odloči o ugovoru zoper izvršbo na blagu, ki je predmet hipoteke – Procesna avtonomija držav članic – Načelo učinkovitosti – Učinkovito sodno varstvo – Enakost orožij“
1. Sodišču se vedno znova postavljajo vprašanja v zvezi s posledicami in omejitvami varstva potrošnikov, ki izhajajo iz Direktive 93/13/EGS(2), zlasti z vidika spoštovanja načela procesne avtonomije držav članic. V tej zadevi ima priložnost pojasniti, da vpliv potrošniškega prava Unije na procesno pravo držav članic ni neomejen.
2. Navedena zadeva je neposreden odziv na spremembo španske zakonodaje zaradi sodbe Aziz(3). Sodišče je v tej sodbi razsodilo, da španska zakonodaja, ki se je uporabljala do takrat, ni bila v skladu z načelom učinkovitosti, ker je v postopkih izvršbe na podlagi hipoteke, ki so jih začeli prodajalci ali ponudniki in v katerih so dolžniki potrošniki, onemogočala ali čezmerno oteževala varstvo, ki se z Direktivo 93/13 skuša zagotoviti potrošnikom. Španski zakonodajalec je na podlagi navedene sodbe spremenil nekatere določbe zakonika o civilnem postopku, ki se uporabljajo v postopkih izvršbe, da bi omogočil vložitev ugovora na osnovi nepoštenih pogojev v postopku izvršbe na podlagi hipoteke, hkrati pa ohranil nekatere od teh določb.
3. Mehanizem, uveden s to zakonodajno spremembo, je zdaj posredno predmet postopkov pred nekaterimi nacionalnimi sodišči,(4) zlasti pred predložitvenim sodiščem. Nacionalno sodišče se v postopku v glavni stvari v bistvu sprašuje, ali, prvič, obveznost, naložena državam članicam s členom 7 Direktive 93/13, da zagotovijo ustrezna in učinkovita sredstva za preprečevanje nadaljnje uporabe nepoštenih pogojev v pogodbah, ki jih s potrošniki sklenejo prodajalci ali ponudniki, in drugič, pravica do učinkovitega sodnega varstva nasprotujeta nacionalnemu predpisu, ki ne določa, da lahko dolžnik v postopku prisilne izvršbe vloži pritožbo zoper sklep o zavrnitvi ugovora zoper navedeno izvršbo.
I – Pravni okvir
A – Direktiva 93/13
4. Člen 6(1) Direktive 93/13 določa:
„Države članice določijo, da nedovoljeni [nepošteni] pogoji, uporabljeni v pogodbi, ki jo s potrošnikom sklene prodajalec ali ponudnik, kakor je določeno z nacionalnim pravom, niso zavezujoči za potrošnika in da pogodba še naprej zavezuje obe stranki na podlagi teh pogojev, če je nadaljnji obstoj mogoč brez nedovoljenih [nepoštenih] pogojev.“
5. Člen 7(1) navedene direktive določa, da „[d]ržave članice zagotovijo, da v interesu potrošnikov in konkurentov obstajajo ustrezna in učinkovita sredstva za preprečevanje nadaljnje uporabe nedovoljenih [nepoštenih] pogojev v pogodbah, ki jih s potrošniki sklenejo prodajalci ali ponudniki“.
B – Špansko pravo
6. Namen zakona št. 1/2013 – glede na njegova uvodna pojasnila – je sprejeti različne ukrepe za olajšanje položaja hipotekarnih dolžnikov, ki zaradi gospodarske in finančne krize težko izpolnjujejo svoje finančne obveznosti. V skladu z uvodnimi pojasnili je cilj tega zakona tudi vnesti spremembe v postopek izvršbe na podlagi hipoteke, da bi se odpravili nekateri vidiki, ki niso skladni s pravom Unije in ki so bili obravnavani v sodbi Aziz (EU:C:2013:164).
7. Z zakonom št. 1/2013 se predvsem spreminja člen 695 zakonika o civilnem postopku(5), ki zdaj na področju izvršbe na podlagi hipoteke določa:
„Ugovor zoper izvršbo
1. V postopkih, na katere se to poglavje nanaša, se ugovoru dolžnika zoper izvršbo ugodi le, če temelji na teh razlogih:
(1) prenehanje zavarovanja ali zavarovane terjatve […];
(2) napaka pri določitvi dolgovanega zneska […];
(3) v primeru izvršbe na premičninah, ki so predmet ročne ali neposestne zastavne pravice, ustanovitev druge zastavne pravice, hipoteke na premičnino ali nepremičnino ali zavarovanja, vpisanih pred zastavitvijo, ki je predmet postopka, kar je treba dokazati z ustreznim potrdilom o vpisu;
(4) nepoštenost pogodbenega pogoja, ki je podlaga za izvršbo ali na podlagi katerega se je določil dolgovani znesek.
2. V primeru vložitve ugovora iz prejšnjega odstavka Secretario Judicial prekine izvršbo in stranki pozove na obravnavo pri sodišču, ki je izdalo plačilni nalog. Stranki morata vabilo prejeti vsaj petnajst dni pred zadevno obravnavo. Na tej obravnavi sodišče zasliši stranke, zbere predložene dokumente in drugi dan v obliki sklepa sprejme odločitev po svoji presoji.
3. S sklepom, s katerim se ugodi ugovoru, ki temelji na prvem in tretjem razlogu iz odstavka 1 tega člena, se odredi ustavitev izvršbe; s sklepom, s katerim se ugodi ugovoru, ki temelji na drugem razlogu, se določi znesek, za katerega se mora izvršba nadaljevati.
Če se ugotovi obstoj četrtega razloga, se odredi ustavitev izvršbe, kadar je pogodbeni pogoj podlaga za izvršbo. V nasprotnem primeru se izvršba nadaljuje brez uporabe nepoštenega pogoja.
4. Zoper sklep o ustavitvi izvršbe ali neuporabi nepoštenega pogodbenega pogoja se lahko vloži pritožba.
V drugih primerih zoper sklepe, s katerimi se odloči o ugovoru iz tega člena, ni pravnega sredstva, njihovi učinki pa so omejeni izključno na postopek izvršbe, v katerem so sprejeti.“
II – Spor o glavni stvari, vprašanji za predhodno odločanje in postopek pred Sodiščem
8. Postopek v glavni stvari se je začel zaradi spora med Banco Bilbao Vizcaya Argentaria SA (v nadaljevanju: BBVA) ter J. C. Sánchezom Morcillom in M. Abril García (v nadaljevanju: pritožnika) zaradi ugovora zoper izvršbo na podlagi hipoteke, ustanovljene na stanovanju pritožnikov, v katerem sta prebivala.
9. Iz predložitvenega sklepa je razvidno, da je družba BBVA 9. junija 2003 s pritožnikoma sklenila hipotekarno kreditno pogodbo v obliki notarskega zapisa. Družba BBVA je s to pogodbo navedenima pritožnikoma posodila 300.500 EUR, pritožnika pa sta se zavezala, da bosta znesek vrnila v 360 mesečnih obrokih do 30. junija 2028. Pritožnika sta obveznost vračila zavarovala z ustanovitvijo hipoteke na svojem premoženju in stanovanju. V skladu s členom 6a kreditne pogodbe bi v primeru, da dolžnika ne bi izpolnila obveznosti plačila ali da bi družba BBVA morala ugotoviti predčasno zapadlost obveznosti vračila, letna zamudna obrestna mera znašala 19 %, medtem ko je bila veljavna zakonska obrestna mera v Španiji v upoštevnem obdobju 4 %.
10. Ker posojilojemalca nista izpolnila obveznosti plačila mesečnih obrokov v skladu z dogovorom, je družba BBVA 15. aprila 2011 proti pritožnikoma vložila predlog za izvršbo na podlagi hipoteke, s katerim je predlagala, naj se jima naloži plačilo terjatve in opravi javna dražba premoženja pod hipoteko za zagotovitev njunega spoštovanja obveznosti vračila dolga.
11. Juzgado de Primera Instancia n° 3 de Castellón (prvostopenjsko sodišče št. 3 v Castellónu, Španija), ki je moralo obravnavati ta predlog, je začelo postopek izvršbe na podlagi hipoteke in po odobritvi izvršbe pritožnikoma naložilo plačilo terjatve.
12. Pritožnika sta se udeležila postopka in 12. marca 2013 vložila ugovor zoper izvršbo na podlagi hipoteke, v katerem sta v bistvu zatrjevala, prvič, da predloženi dokument, to je kopija hipotekarne kreditne pogodbe, ni izvršilni naslov, zaradi česar naj bi bil sklep o izvršbi ničen, in drugič, da Juzgado de Primera Instancia n° 3 de Castellón ni pristojno sodišče.
13. Juzgado de Primera Instancia n° 3 de Castellón je 19. junija 2013 izdalo sklep o zavrnitvi ugovora in nadaljevanju izvršbe na stanovanju, zastavljenem za zavarovanje kredita.
14. Pritožnika sta vložila pritožbo zoper ta sklep. Ker je bila pritožba razglašena za dopustno, je bila v odločanje predložena Audiencia Provincial de Castellón (provincijsko sodišče v Castellónu).
15. To sodišče je ugotovilo, da člen 695(4) LEC predlagatelju izvršbe dovoljuje, da vloži pritožbo zoper sklep, s katerim se ugodi ugovoru in ustavi postopek izvršbe na podlagi hipoteke ali ugotovi obstoj nepoštenega pogoja, vendar z izključitvijo možnosti pritožbe v drugih primerih dolžniku, zoper katerega je bila predlagana izvršba, ne omogoča, da vloži pritožbo zoper sklep, ki je zanj neugoden.
16. Ker je Audiencia Provincial de Castellón menilo, da ta določba ne more biti skladna s ciljem varstva, za katerega si prizadeva Direktiva 93/13, in pravico do učinkovitega pravnega sredstva, določeno v členu 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina), je prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:
„1. Ali člen 7(1) Direktive 93/13, v skladu s katerim morajo države članice zagotoviti, da v interesu potrošnikov obstajajo ustrezna in učinkovita sredstva za preprečevanje nadaljnje uporabe nepoštenih pogojev v pogodbah, ki jih s potrošniki sklenejo prodajalci ali ponudniki, nasprotuje nacionalni postopkovni določbi, ki – kot člen 695(4) [LEC] – v okviru ureditve pritožbe zoper odločbo, s katero se odloči o ugovoru zoper izvršbo na blagu, ki je predmet hipoteke ali zastavne pravice, določa, da je pritožbo mogoče vložiti le zoper sklep, s katerim se odredi ustavitev postopka ali neuporaba nepoštenega pogodbenega pogoja, ne pa tudi v drugih primerih, kar neposredno povzroči, da predlagatelj izvršbe v primeru, da se ugodi ugovoru dolžnika in odredi ustavitev postopka ali neuporaba nepoštenega pogoja, lahko vloži pritožbo, medtem ko potrošnik, zoper katerega je bila izvršba predlagana, v primeru, da je njegov ugovor zavrnjen, tega ne more storiti?
2. Ali je – na področju uporabe zakonodaje Unije o varstvu potrošnikov iz Direktive 93/13 – z načelom pravice do učinkovitega pravnega sredstva ter pravico do poštenega sojenja in enakosti orožij iz člena 47 Listine združljiva določba nacionalnega prava, kot je člen 695(4) [LEC], ki v okviru ureditve pritožbe zoper odločbo, s katero se odloči o ugovoru zoper izvršbo na blagu, ki je predmet hipoteke ali zastavne pravice, določa, da je pritožbo mogoče vložiti le zoper sklep, s katerim se odredi ustavitev postopka ali neuporaba nepoštenega pogodbenega pogoja, ne pa tudi v drugih primerih, kar neposredno povzroči, da predlagatelj izvršbe v primeru, da se ugodi ugovoru dolžnika in odredi ustavitev postopka ali neuporaba nepoštenega pogoja, lahko vloži pritožbo, medtem ko potrošnik, proti kateremu je bila izvršba predlagana, v primeru, da je njegov ugovor zavrnjen, tega ne more storiti?“
17. S sklepom predsednika Sodišča z dne 5. junija 2014 je bilo ugodeno predlogu predložitvenega sodišča, da se ta zadeva obravnava po hitrem postopku iz člena 23a Statuta Sodišča Evropske unije in člena 105 Poslovnika Sodišča.
18. Družba BBVA, pritožnika, španska vlada in Evropska komisija so predložili pisna stališča.
19. Družba BBVA, španska vlada in Komisija so na obravnavi 30. junija 2014 podale stališča.
III – Analiza
A – Prvo vprašanje: spoštovanje načela učinkovitosti
20. Predložitveno sodišče se s prvim vprašanjem sprašuje, ali je z vidika načela učinkovitosti nacionalno postopkovno pravilo, v obravnavani zadevi člen 695(4) LEC, ki v okviru postopkov izvršbe na podlagi hipoteke omejuje pravico do pritožbe na pritožbo zoper sklep, s katerim se odredi ustavitev izvršbe ali neuporaba nepoštenega pogoja, skladno z Direktivo 93/13. V zvezi s tem predložitveno sodišče namreč meni, da ta določba pomeni oviro za pravico dolžnikov do dostopa do drugostopenjskega sodišča, medtem ko je ta pravica priznana upnikom, in oviro za razglasitev ničnosti morebitnega nepoštenega pogoja.
21. Ugotoviti je treba, da je predložitveno sodišče izhajalo, kot se zdi, iz predpostavke, da zakonodajna sprememba, izvedena z zakonom št. 1/2013, ne upošteva dovolj spoznanj, ki jih je treba izpeljati iz sodbe Aziz (EU:C:2013:164). Člen 695(4) LEC, ki v postopku izvršbe na podlagi hipoteke dolžniku, proti kateremu je bila predlagana izvršba, ne omogoča, da vloži pritožbo zoper sklep prvostopenjskega sodišča, s katerim je bil zavrnjen njegov ugovor, naj bi namreč ogrožal učinkovitost varstva potrošnikov, ki izhaja iz Direktive 93/13.
22. Na začetku in čeprav predložitveno sodišče tega vprašanja ni obravnavalo, se mi zdi koristno na kratko obravnavati vprašanje, ali člen 1(2) Direktive 93/13 nasprotuje temu, da se Sodišče izreče za pristojno za odločanje o skladnosti spornih nacionalnih določb z navedeno direktivo.
23. Družba BBVA je namreč v pisnih stališčih trdila, da je zadevna nacionalna določba v postopku v glavni stvari, to je člen 695(4) LEC, zavezujoča določba, ki ni navedena v nobeni pogodbi in zato ne spada na področje uporabe Direktive 93/13. Sklicuje se zlasti na sodbo, ki jo je Sodišče pred kratkim izreklo v zadevi Barclays Bank(6).
24. Opozarjam, da je Sodišče v tej sodbi razsodilo, da so nacionalne določbe, na katere se je nanašal predlog za sprejetje predhodne odločbe, izključene s področja uporabe Direktive 93/13. V podporo tej ugotovitvi je Sodišče opozorilo, prvič, da imajo nacionalne določbe, ki so predmet predložitvene odločbe, zakonsko oziroma podzakonsko naravo in niso povzete v pogodbi, obravnavani v postopku v glavni stvari,(7) drugič, da se nobena od navedenih določb ne nanaša na obseg pooblastil nacionalnega sodišča za presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja in, tretjič, da se navedene določbe uporabljajo, pri čemer njihovo področje uporabe ali njihov obseg nikakor nista bila spremenjena s pogodbenim pogojem. Torej je bilo legitimno domnevati, da se je spoštovalo pogodbeno ravnovesje.(8)
25. V zvezi s tem je treba spomniti, da v skladu s členom 1(2) Direktive 93/13 „[d]oločbe te direktive ne veljajo za pogodbene pogoje, ki temeljijo na obveznih zakonih ali predpisih“. To določbo je treba razlagati z vidika trinajste uvodne izjave te direktive, v kateri je predvsem navedeno, da „izraz ,obvezni zakoni ali predpisi‘ v členu 1(2) zajema tudi pravila, ki v skladu z zakonom veljajo med pogodbenima strankama, če ni bilo dogovorjeno drugače“.
26. V obravnavani zadevi je torej legitimno vprašati se, ali se Direktiva 93/13 uporablja. Očitno je namreč, da niti stranke v postopku v glavni stvari niti Juzgado de Primera Instancia n° 3 de Castellón tako ali drugače niso omenili obstoja pogojev, ki bi se lahko šteli za nepoštene v smislu Direktive 93/13. Dolžnika, proti katerima je bila predlagana izvršba na podlagi hipoteke, sta v zvezi s tem navedla le, da je z naslovom, navedenim v podporo predlogu za izvršbo na podlagi hipoteke, kršeno procesno pravo in da Juzgado de Primera Instancia n° 3 de Castellón ni pristojno za odločanje. Poleg tega bi lahko iz sklicevanja predložitvenega sodišča na točko 1 Priloge k Direktivi 93/13, v kateri so med pogoji iz člena 3(3)(q) te direktive navedeni pogoji, katerih cilj je „izključitev ali omejitev potrošnikove pravice do sprožitve pravnega postopka ali drugega pravnega sredstva“, sklepali, da to, kar je v obravnavani zadevi sporno, ne izhaja iz hipotekarne kreditne pogodbe, ki zavezuje stranke v postopku v glavni stvari, ampak iz zavezujočih določb zakonika o civilnem postopku.
27. Ker pa je bil v predložitvenem sklepu omenjen pogoj glede 19‑odstotnih zamudnih obresti, določen v hipotekarni kreditni pogodbi, in ker v preostalem za vprašanji o razlagi prava Unije, ki ju je postavilo nacionalno sodišče, velja domneva upoštevnosti, ni mogoče izključiti, da gre v tej zadevi za potencialno nepoštenost pogodbenega pogoja, ki se nanaša na določitev zamudnih obresti, to pa je mogoče primerjati s položajema, o katerih je moralo Sodišče odločiti v zadevah, v katerih sta bili izdani sodbi Banco Español de Crédito(9) in Aziz(10). Ti zadevi sta se nanašali prav na spora, v katerih se je predložitveno sodišče spraševalo o obsegu pooblastil, ki so mu bila podeljena z Direktivo 93/13 za presojo nepoštenosti pogodbenih pogojev v zvezi z zamudnimi obrestmi.
28. Iz vsega zgoraj navedenega izhaja, da uporabe Direktive 93/13 v postopku v glavni stvari ni mogoče a priori izključiti.
29. Po tem pojasnilu bom v nadaljevanju obravnaval bistvo vprašanja, pri čemer bom najprej predstavil nekaj razmislekov o pomenu in obsegu sodbe Aziz.
1. Pomen in obseg sodbe Aziz v zvezi z učinkovitostjo postopkov izvršbe na podlagi hipoteke z vidika Direktive 93/13
30. Naj v nadaljevanju tega, kar sem omenil v sklepnih predlogih, predstavljenih v zadevi Macinský in Macinská(11), spomnim, da je vprašanje, predloženo Sodišču v zadevi, v kateri je bila izdana sodba Aziz, spadalo v okvir splošne problematike pooblastil in obveznosti nacionalnega sodišča pri nadzoru nepoštenosti pogojev, določenih v pogodbah, sklenjenih s potrošniki. Natančneje, treba je bilo opredeliti pristojnosti, ki jih ima sodnik, ki odloča v postopku o vsebini, ki je povezan s postopkom izvršbe na podlagi hipoteke, da se po potrebi zagotovi polni učinek odločbe o vsebini, s katero je ugotovljena nepoštenost pogodbenega pogoja, ki je podlaga za predlog za izvršbo in torej za začetek navedenega izvršilnega postopka.(12)
31. Sodišče je opozorilo na omejitve procesne avtonomije, ki veljajo na podlagi načela učinkovitosti prava Unije, in menilo, da španska zakonodaja, ki se je do tedaj uporabljala na področju izvršbe na podlagi hipoteke, lahko ogrozi učinkovitost varstva, ki se skuša zagotoviti z Direktivo 93/13, s tem, da sodišču, ki odloča o vsebini in pri katerem je potrošnik vložil predlog za ugotovitev nepoštenosti pogodbenega pogoja, ki je podlaga za izvršbo, onemogoča, da bi sprejelo začasne ukrepe, ki bi lahko prekinili ali pretrgali postopek izvršbe na podlagi hipoteke, če se izkaže, da je sprejetje takih ukrepov nujno za zagotovitev popolne učinkovitosti njegove končne odločbe.(13)
32. Sodišče s sodbo torej z vidika načela učinkovitosti dvomi o španski zakonodaji, ki potrošniku in a fortiori sodišču ne omogoča, da bi se pri ugovoru zoper postopek izvršbe na podlagi hipoteke sklicevala na obstoj nepoštenih pogojev v pogodbi. Razlogovanje Sodišča je temeljilo predvsem na tem, da v sistemu, ki je veljal do tedaj, potrošnik ni mogel ugovarjati postopku izvršbe na podlagi hipoteke – sodišče pa tega postopka ni moglo prekiniti – tako da bi se skliceval na razloge, ki se nanašajo na nepoštenost pogojev, določenih v sporni kreditni pogodbi. Šlo je za položaj, v katerem je bilo mogoče predvideti le naknadno odškodninsko varstvo, ki ni moglo biti ustrezno in učinkovito sredstvo za preprečevanje nadaljnje uporabe pogojev, prepovedanih z Direktivo 93/13.
33. Z drugimi besedami, dejstvo, da postopek izvršbe na podlagi hipoteke sploh ni povezan s postopkom, ki ga o vsebini začne potrošnik, da bi se ugotovila ničnost nekaterih nepoštenih pogojev, se je štelo za problematično z vidika varstva, ki je potrošnikom zagotovljeno z Direktivo 93/13. To varstvo je očitno nepopolno, kadar kljub temu, da dolžnik začne postopek o vsebini spora, da bi se ugotovila nepoštenost nekaterih pogojev v hipotekarni kreditni pogodbi, nič ne more ustaviti postopka prisilne izvršbe na nepremičnini. Sporen ni postopek izvršbe na podlagi hipoteke sam po sebi, ampak njegova povezava s tožbo za ugotovitev ničnosti enega ali več pogojev, ki se štejejo za nepoštene.
2. Presoja postopkovne določbe, ki se obravnava v postopku v glavni stvari
34. V tej zadevi se obravnava drugačno vprašanje kot v sodbi Aziz (EU:C:2013:164), ker se nanaša le na postopkovno pravilo v členu 695(4) LEC, ki ne omogoča vložitve pritožbe pri višjem sodišču, če je odločitev sodišča, ki odloča o postopku izvršbe na podlagi hipoteke, neugodna za potrošnika dolžnika.
35. Člen 695(4) LEC se nanaša na vprašanje, ki v Direktivi 93/13 nikakor ni urejeno. Ta direktiva namreč ne vsebuje določbe o številu sodišč, pristojnih za sodni nadzor pogodbenih pogojev, ki spadajo na področje njene uporabe.
36. Kot je Sodišče stalno opozarjalo, spada zaradi neusklajenosti to vprašanje na področje procesne avtonomije vsake države članice, če postopkovna pravila za vložitev pravnih sredstev, katerih namen je zagotoviti polno varstvo pravic, ki jih imajo pravni subjekti na podlagi prava Unije, niso manj ugodna od tistih, ki veljajo za podobna nacionalna pravna sredstva (načelo enakovrednosti), in v praksi ne onemogočajo ali znatno otežujejo uveljavljanja pravic, ki jih podeljuje pravni red Skupnosti (načelo učinkovitosti).(14)
37. V obravnavani zadevi menim, da zadevna nacionalna določba v postopku v glavni stvari nikakor ni sporna z vidika teh dveh načel.
38. Kar zadeva načelo enakovrednosti, po mojem mnenju ni nobenega elementa, iz katerega bi bilo mogoče sklepati, da je varstvo pravic, ki ga pravni red Unije zagotavlja dolžnikom, manj ugodno od varstva, ki ga pri podobnih pravnih sredstvih zagotavlja nacionalno pravo. Očitno je, da je z vidika postopkovnih pravic potrošnika pravilo, ki se uporablja za razloge za ugovor, ki temeljijo na Direktivi 93/13, primerljivo s pravilom, ki se uporablja za razloge za ugovor, ki temeljijo na določbah nacionalnega prava. Člen 695 LEC namreč izključuje pritožbo dolžnika, proti kateremu je bila predlagana izvršba, v vseh primerih ne glede na to, ali pritožba temelji na morebitni nepoštenosti – v smislu Direktive 93/13 – pogojev v hipotekarni pogodbi ali na drugih razlogih za ugovor, navedenih v tem členu.
39. Z vidika načela učinkovitosti pa, kot bom pojasnil v nadaljevanju, iz ničesar ni mogoče sklepati, da je nacionalno pravo, ki se obravnava v tej zadevi, onemogočalo ali znatno oteževalo uveljavljanje pravic, ki jih podeljuje Direktiva 93/13.
40. Da bi odgovoril na vprašanji predložitvenega sodišča, bom najprej obravnaval vprašanje pravice do pravnega sredstva v postopku izvršbe na podlagi hipoteke, nato pa še vprašanje obstoja neravnovesja med upnikom in dolžnikom, proti kateremu je bila izvršba predlagana.
a) Učinkovitost in pravica do pravnega sredstva dolžnika, proti kateremu je bila izvršba predlagana
41. Prvič, v nasprotju s tem, kar se zdi, da je predlagalo predložitveno sodišče,(15) menim, da so bile zahteve na področju učinkovitosti varstva iz Direktive 93/13, ki izhajajo iz sodbe Aziz (EU:C:2013:164), v celoti upoštevane, saj je bila v LEC vnesena možnost, da se v postopku izvršbe na podlagi hipoteke uveljavlja razlog za ugovor zoper izvršbo, ki se nanaša na nepoštenost pogojev. Iz ničesar v tej sodbi ni mogoče sklepati, da bi moral španski zakonodajalec – poleg tega dodatka – vnesti določbo, ki bi urejala pogoje, pod katerimi je mogoče vložiti pritožbo zoper sklep, s katerim se odloči o ugovoru, vloženem v okviru takega postopka.
42. Drugič, kot je omenila Komisija, učinkovitost uporabe prava Unije, katerega nesporna posledica je pravica do učinkovitega sodnega varstva, določena v členu 47 Listine, ne zahteva, da države članice vzpostavijo dvojno raven sodnega nadzora.
43. Kot je generalni pravobranilec P. Mengozzi opozoril v sklepnih predlogih v zadevi Asociación de Consumidores Independientes de Castilla y León(16), pravo Unije na področju varstva potrošnikov ne vsebuje posebne obveznosti glede tega, koliko stopenj sodne oblasti morajo države članice zagotoviti. Priznano je, da namen Pogodb ni bil ob obstoječih ustvariti nova pravna sredstva, razen če iz ureditve nacionalnega pravnega reda izhaja, da ni nobenega pravnega sredstva, ki bi lahko, čeprav posredno, zagotovilo spoštovanje pravic, ki jih imajo posamezniki na podlagi prava Unije. Prav tako do zdaj z Evropsko konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisano v Rimu 4. novembra 1950, ni bila potrjena nobena pravica do dvostopenjskega sodnega varstva, vsaj ne v civilnih zadevah.(17) Skratka, načelo učinkovitega sodnega varstva posamezniku zagotavlja pravico do dostopa do sodišča, in ne do večstopenjskega sodnega varstva.(18)
44. Tretjič, menim, da nacionalno pravilo, ki se obravnava v postopku v glavni stvari in ki dolžniku, proti kateremu je bila predlagana izvršba na podlagi hipoteke, preprečuje vložitev pritožbe zoper sklep o zavrnitvi njegovega ugovora, v praksi ne onemogoča ali znatno otežuje izvajanja pravic, ki jih ima dolžnik na podlagi prava Unije.
45. Če najprej preučimo spoznanja iz sodne prakse, zlasti iz sodbe Aziz (EU:C:2013:164), je očitno, da so pravice, ki jih imajo potrošniki na podlagi Direktive 93/13, učinkovito varovane, prvič, ker ima potrošnik možnost, da se pred sodiščem, pristojnim za preučitev ugovora zoper izvršbo na podlagi hipoteke, sklicuje na obstoj nepoštenih pogojev, ter drugič, ker je sodišče pristojno, da po uradni dolžnosti obravnava obstoj takih pogojev in po potrebi prekine postopek izvršbe.
46. Če se vrnem k sporu o glavni stvari, se mi zdi, da so imeli dolžnika, proti katerima je bila predlagana izvršba, in sodišče, ki je najprej odločalo o zadevi, priložnost sklicevati se na morebitno nepoštenost pogojev, določenih v kreditni pogodbi, na katero se nanaša spor o glavni stvari.
47. Seveda je bilo poudarjeno, da je težava v obravnavani zadevi v tem, da nacionalno pravo, ki se je uporabljalo v času postopka izvršbe na podlagi hipoteke, ni določalo, da je lahko obstoj nepoštenih pogojev v sporni kreditni pogodbi razlog za ugovor zoper izvršbo na podlagi hipoteke ali da lahko ta obstoj nacionalno sodišče, ki odloča o predlogu za prisilno izvršbo, obravnava po uradni dolžnosti.
48. Poleg tega je iz elementov, ki jih je predložilo predložitveno sodišče, razvidno, da sodišče, ki je prvo odločalo o sporu, ni odločilo o morebitnem obstoju nepoštenega pogoja v hipotekarni kreditni pogodbi, ki je predmet spora o glavni stvari.
49. Iz predložitvene odločbe je tako razvidno, da je bil ugovor zoper izvršbo na podlagi hipoteke vložen 12. marca 2013, to je pred začetkom veljavnosti zakona št. 1/2013. Pritožnika se tako v utemeljitev ugovora nista mogla sklicevati na nepoštenost pogojev, določenih v hipotekarni kreditni pogodbi.
50. Vendar je treba poudariti, da je v skladu s prvo prehodno določbo zakona št. 1/2003(19) Juzgado de Primera Instancia n° 3 de Castellón lahko po uradni dolžnosti presojalo nepoštenost pogodbenega pogoja, ki se nanaša na zamudne obresti, od 14. maja 2013. Možnost, da sodišče, pristojno za izvršbo, preuči navedeni pogoj, ugotovi njegovo nepoštenost ali je ne ugotovi ter posledično izda sklep o ustavitvi ali prekinitvi izvršbe, je torej že obstajala 19. junija 2013, ko je odločilo o ugovoru zoper izvršbo na podlagi hipoteke.
51. Prav tako je bila s četrto prehodno določbo potrošniku dana možnost, da vloži izredni ugovor na podlagi obstoja novih razlogov za ugovor, določenih predvsem v členu 695(4) LEC. Na podlagi te določbe sta pritožnika imela možnost sklicevati se na obstoj nepoštenih pogojev v enem mesecu od začetka veljavnosti zakona št. 1/2013, to je med 16. majem 2013 in 16. junijem 2013.
52. Četrtič, to, da pritožnika ne moreta vložiti pritožbe, jima ne odvzema možnosti za vložitev pravnega sredstva, da bi se lahko odločalo o vsebini njunega predloga za razglasitev ničnosti pogodbenih pogojev, za katere menita, da so nepošteni. Kot izhaja iz sodne prakse Sodišča, je treba vsak primer, v katerem se postavlja vprašanje, ali neka nacionalna procesna določba onemogoča ali pretirano otežuje uporabo prava Unije, preizkusiti ob upoštevanju položaja te določbe v celotnem postopku ter poteka postopka in njegovih posebnosti pred različnimi nacionalnimi organi.(20)
53. Vendar se ne sme pozabiti, da je postopek izvršbe, ki je predmet postopka v glavni stvari in katerega namen je izterjati terjatev na podlagi izvršilnega naslova, ki se šteje za veljavnega, po sami naravi zelo drugačen od postopka glede vsebine. Dolžnik, ki meni, da je eventualno oškodovan, mora začeti postopek za odločitev o vsebini, v katerem bo lahko sodišče odločalo o vseh vprašanjih, povezanih s samim obstojem pravice do izvršbe.
54. Kot je omenila Komisija, španski postopek izvršbe na podlagi hipoteke ohranja možnost pravne razprave o vprašanjih v zvezi z veljavnostjo terjatve in kreditne pogodbe v okviru popolnoma kontradiktornega postopka glede vsebine. V zvezi s tem opozarjam, da čeprav je v členu 695(4) LEC navedeno, da razen v primerih ustavitve izvršbe ali neuporabe nepoštenega pogoja zoper sklepe, s katerimi se odloči o ugovoru iz tega člena, ni pravnega sredstva, pa ta člen izrecno določa, da so „njihovi učinki […] omejeni izključno na postopek izvršbe, v katerem so sprejeti“. Z drugimi besedami, če sodišče, pristojno za izvršbo, zavrne zahtevke dolžnika potrošnika, proti kateremu je bila predlagana izvršba, so učinki te odločitve omejeni na postopek izvršbe.
55. Poleg tega, če se potrošnik odloči začeti redni postopek glede vsebine (tožba za razglasitev ničnosti) in če sodišče, ki odloča o vsebini, razglasi enega ali več pogojev v hipotekarni kreditni pogodbi za nične, ker so nepošteni, se bo o prisilni izvršbi naslova, ki ga vsebuje navedena pogodba, neizogibno podvomilo in bo zelo verjetno prekinjena. Tudi če se domneva, da vložitev ugotovitvene tožbe za razglasitev ničnosti na podlagi obstoja nepoštenih pogojev ne povzroči prekinitve vzporednega postopka prisilne izvršbe, se mi zdi, da je učinkovitost varstva, zagotovljenega z Direktivo 93/13, zadostno zagotovljena z dodatno možnostjo ugovarjati izvršbi na podlagi hipoteke, ki je potrošnikom in sodišču ponujena z nacionalnimi določbami, ki se uporabljajo za postopek izvršbe. Položaj, ki se obravnava v postopku v glavni stvari, se razlikuje od posebnega položaja, obravnavanega v zadevi, v kateri je bila izdana sodba Aziz (EU:C:2013:164), ko izvršbe na podlagi hipoteke nikakor ni bilo mogoče prekiniti.
b) Učinkovitost in domnevni obstoj postopkovne neenakosti zaradi možnosti za vložitev pravnega sredstva, ponujenih upniku v postopku izvršbe na podlagi hipoteke
56. V obravnavani zadevi predvsem Komisija zagovarja idejo, da člen 695(4) LEC s tem, da potrošniku odvzema možnost vložitve pravnega sredstva zoper sklep o zavrnitvi njegovega ugovora, čeprav nasprotni stranki, to je prodajalcu ali ponudniku, dovoljuje vložitev pravnega sredstva pri višjem sodišču, če je odločitev neugodna za njegove interese, potrošnika postavlja v bistveno slabši položaj kot prodajalca ali ponudnika. Zavrnitev eni od strank v postopku, da vloži pritožbo zoper sklep, ki je v nasprotju z njenimi interesi, medtem ko je ta možnost dovoljena nasprotni stranki, naj bi bila v očitnem nasprotju z načelom enakosti orožij, določenim v členu 47(2) Listine. To naj bi še toliko bolj veljalo, ker se z Direktivo 93/13 uresničuje prav cilj ponovne vzpostavitve enakosti med potrošniki ter prodajalci ali ponudniki.
57. Čeprav je taka predstavitev dejstev a priori privlačna, pa po mojem mnenju izhaja iz površne preučitve položaja, obravnavanega v tej zadevi, in me iz naslednjih razlogov še zdaleč ne prepriča.
58. Seveda ni sporno, kot je Evropsko sodišče za človekove pravice ugotovilo v kazenski zadevi,(21) da so potencialno nezdružljive z načelom enakosti orožij nacionalne določbe, ki ustvarjajo asimetrijo med strankami, kar zadeva pravna sredstva pred višjim sodiščem.
59. Vendar je to, da stranke, proti katerim je bila predlagana izvršba, ne morejo vložiti pritožbe zoper sklep o zavrnitvi njihovega ugovora, medtem ko se zoper sklep o ustavitvi izvršbe ali neuporabi nepoštenega pogodbenega pogoja lahko vloži pritožba, pojasnjeno s samo naravo postopka izvršbe.
60. Ta predlog za sprejetje predhodne odločbe namreč spada v okvir postopka izvršbe na podlagi hipoteke, katere predmet je izvršitev izvršilnega naslova, ki izhaja iz hipoteke, na predlog upnika. Tak postopek nujno pomeni, da je bila nepremičnina predhodno obremenjena z zastavno pravico in da lahko upnik na tej podlagi, če dolžnik ne izpolnjuje obveznosti vračila, uveljavlja izvršilni naslov, potrjen z notarskim zapisom in vpisan v zemljiško knjigo. Na splošno se domneva, da je pravica, ki izhaja iz naslova, gotova in da je ta naslov izvršljiv.(22)
61. Z drugimi besedami, dejstvo, da so možnosti pritožbe omejene na primere ustavitve popolne ali delne izvršbe, je mogoče zlahka pojasniti s tem, da mora ob upoštevanju privilegiranega izvršilnega naslova, ki ga je uveljavljal upnik, načelo ostati izvršba.
62. Poleg tega v okviru takega postopka, katerega predmet je opredeljen in ki je skrajšan, sodišče, ki odloča o zadevi, načeloma ne preuči vsebine zadeve, razlogi, ki utemeljujejo prekinitev izvršbe, pa so omejeni na razloge, določene v zakoniku o civilnem postopku.
63. Očitno „zastavno pravico“, ki jo ima upnik, ki mu je v nasprotju z dolžnikom dana možnost vložitve novega pravnega sredstva zoper sklep, ki je zanj neugoden, torej pojasnjuje okoliščina, da je namen hipotekarnega postopka prav zaščititi imetnika privilegiranega izvršilnega naslova. Kot je poudarila španska vlada, mora imeti hipotekarni upnik možnost uveljavljati svoj izvršilni naslov v zvezi s sodno odločbo, ki je v nasprotju s predhodnim sklepom o izvršbi.
64. Drugačna odločitev bi torej pomenila, da so kršene pravice imetnika izvršilnega naslova, ki naj bi bile varovane s postopkom izvršbe na podlagi hipoteke, ker bi dolžniku, proti kateremu je bila predlagana izvršba, omogočila, da oteži izvršbo in posledično izvaja predhodno prijavljeno pravico.
65. Posledično menim, da je napačno trditi, da sporna nacionalna zakonodaja postavlja potrošnika v postopkovno slabši položaj.(23)
66. V tem okviru se mi zdi pomembno opozoriti, da se v sodbi Aziz (EU:C:2013:164) zahteva le, da bi moralo biti v navedenem postopku izvršbe na podlagi hipoteke dovoljeno, da dolžniki, proti katerim je bila predlagana izvršba, v podporo ugovoru zoper izvršbo kot razloge navajajo razloge v zvezi z ničnostjo naslova ali pogojev zaradi nepoštenosti ali da se v poznejšem postopku glede vsebine sprejme začasni ukrep prekinitve izvršbe na podlagi hipoteke, če se predlaga razglasitev ničnosti takega pogoja, česar pritožnika v tej zadevi nista storila. Zakon št. 1/2013 pa izpolnjuje prav te zahteve, ko med drugimi spremembami uvaja razlog za ugovor zoper izvršbo, ki se nanaša na nepoštenost pogodbe, ki je podlaga za izvršbo.
67. Iz vsega zgoraj navedenega izhaja, da člen 7 Direktive 93/13 ne nasprotuje določbi nacionalnega prava, kot je člen 695(4) LEC, ki v postopku izvršbe na podlagi hipoteke omogoča vložitev pravnega sredstva le zoper sklep, s katerim se odredi ustavitev izvršbe.
B – Drugo vprašanje: spoštovanje načela enakosti orožij in pravice do učinkovitega sodnega varstva
68. Predložitveno sodišče se z drugim vprašanjem sprašuje o skladnosti sporne nacionalne določbe z vidika načela enakosti orožij, ki je del pravice do učinkovitega sodnega varstva, določene v členu 47 Listine.
69. Pred obravnavo vsebine zastavljenega vprašanja je treba najprej ugotoviti, ali je Sodišče pristojno za odločanje v delu, v katerem mu je predložen primer izvajanja prava Unije v smislu člena 51(1) Listine.(24)
70. Kot sta omenila družba BBVA in španska vlada, se o tem lahko dvomi, ker a priori pravni položaj, ki se obravnava v tej zadevi, ni neposredno urejen s pravom Unije.
71. Seveda ne smemo pozabiti, da Sodišče to, kaj spada v njegovo pristojnost, razlaga zelo široko, ker je zdaj sprejeto, da na področje njegove pristojnosti spadajo vsi primeri „izvajanja prava Unije“, pri čemer se zadnji izraz razume široko.(25)
72. Vendar je drugače kot na primer v primeru iz sodbe Åkerberg Fransson, ki se nanaša na obstoječo povezavo členov 2, 250(1) in 273 Direktive 2006/112/ES(26) ter člena 325 PDEU, povezavo z Direktivo 93/13 v postopku v glavni stvari težko opredeliti, kot sicer dokazuje dejstvo, da je bilo sklicevanje na navedeno direktivo, kot se zdi, vstavljeno v predlog za sprejetje predhodne odločbe zaradi pripombe, ki jo je družba BBVA podala med postopkom.(27)
73. Težko je namreč ugotoviti, za katero določbo ali načelo prava Unije pravzaprav gre v tej zadevi. Kot je razvidno iz razmislekov, ki sem jih predstavil v odgovor na prvo vprašanje, je zaradi neusklajenosti postopkovnih pravil, ki urejajo postopke izvršbe, vprašanje pravice do pravnega sredstva zoper sodno odločbo, s katero se odloči o ugovoru zoper izvršbo na podlagi hipoteke, urejeno z načelom procesne avtonomije. Poleg tega glede na sedanje stanje prava Unije nič ne omogoča sklepanja, da načelo učinkovitosti nasprotuje nacionalni določbi, kakršna je člen 695(4) LEC. Zgolj splošno sklicevanje predložitvenega sodišča na zahteve glede varstva potrošnikov, ki izhajajo iz Direktive 93/13, ne more zadostovati za to, da bi se Sodišče izreklo za pristojno za odgovor na njegovi vprašanji.
74. Zdi se mi, da je pravno vprašanje, ki je predmet spora o glavni stvari in se nanaša na nacionalne določbe o pravnih sredstvih, ki so na voljo zoper sodno odločbo, s katero se odloči o ugovoru zoper izvršbo na podlagi hipoteke, v celoti urejeno z nacionalnim pravom in se ne nanaša na primer „izvajanja prava Unije“. Drugačna odločitev bi pomenila kršitev pogoja iz člena 51(1) Listine, zaradi česar bi se področje uporabe prava Unije razširilo onstran pristojnosti tega sodišča.(28)
75. V vsakem primeru, tudi če Sodišče odloči, da je pristojno za odgovor na vprašanje, se mi ne zdi, da bi lahko karkoli kršilo načelo enakosti orožij in pravico do poštenega sojenja.
76. Ob upoštevanju nikalnega odgovora na prvo vprašanje bi bilo treba sklepati, da na drugo vprašanje ni več treba odgovoriti.
77. Ker je bilo namreč ugotovljeno, da nacionalna določba, ki je predmet spora o glavni stvari, v celoti izpolnjuje zahteve, ki izhajajo iz načela učinkovitosti, se mi ne zdi potrebno preučiti, ali poleg tega navedena določba izpolnjuje zahteve glede pravice do učinkovitega sodnega varstva, določene v členu 47 Listine. Čeprav ta določba vključuje različne elemente, se obseg pravice do učinkovitega sodnega varstva v tej zadevi, kar zadeva možnosti pritožbe, ki so na voljo zoper sklepe, s katerimi se odloči o ugovoru zoper izvršbo na podlagi hipoteke, prekriva s preizkusom spoštovanja načela učinkovitosti, ki je bil izveden v okviru odgovora na prvo vprašanje.
78. Iz zgoraj navedenega izhaja, da načelo enakosti orožij, ki je povezano s pravico do sodnega varstva, določeno v členu 47 Listine, tudi če se uporablja v postopku izvršbe, ki je predmet spora o glavni stvari, ne nasprotuje pravilu nacionalnega prava, kot je člen 695(4) LEC, ki v postopku izvršbe na podlagi hipoteke omogoča vložitev pravnega sredstva le zoper sklep, s katerim je bila odrejena ustavitev izvršbe.
IV – Predlog
79. Ob upoštevanju navedenega Sodišču predlagam, naj na vprašanji, ki ju je postavilo Audiencia Provincial de Castellón, odgovori:
Niti načelo učinkovitosti, določeno s ciljem varstva, ki se uresničuje z Direktivo Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah, niti pravica do učinkovitega sodnega varstva ne nasprotujeta nacionalnemu postopkovnemu pravilu, ki v okviru postopkov izvršbe na podlagi hipoteke pravico do pritožbe omejuje na pritožbo zoper sklep o ustavitvi izvršbe ali neuporabi nepoštenega pogoja.