SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (osmi senat)
z dne 4. februarja 2016(*)
„Podporni program za evropski avdiovizualni sektor (MEDIA 2007) – Podporni ukrepi za mednarodno distribucijo evropskih filmov – Razpis za zbiranje predlogov v okviru ,selektivne‘ sheme 2013 – Akt EACEA, s katerim je bila tožeča stranka obveščena o zavrnitvi njene vloge v zvezi s filmom ,Only God Forgives‘ – Akt EACEA o potrditvi zavrnitve, ki pa vsebuje nove razloge – Pristojnost – Razdelitev nalog med Komisijo in EACEA – Vezana pristojnost – Ničnostna tožba – Izpodbojni akt – Dopustnost – Obveznost obrazložitve – Stalna navodila 2012–2013 – Dogovor o materialni ali fizični distribuciji – Neobstoj predhodne obvestitve EACEA – Vloga, ki ne izpolnjuje pogojev“
V zadevi T‑676/13,
Italian International Film Srl s sedežem v Rimu (Italija), ki jo zastopajo A. Fratini, B. Bettelli in M. Bottino, odvetnice,
tožeča stranka,
proti
Izvajalski agenciji za izobraževanje, avdiovizualno področje in kulturo (EACEA), ki jo zastopajo H. Monet in D. Homann, agenta, skupaj z D. Fosselardom in A. Duronom, odvetnika,
tožena stranka,
zaradi predloga za razglasitev ničnosti odločbe o zavrnitvi vloge tožeče stranke za dodelitev subvencije za film „Only God Forgives“ po razpisu za zbiranje predlogov EACEA/21/12 MEDIA 2007 – Podpora za mednarodno distribucijo evropskih filmov – „Selektivna“ shema 2013 (UL 2012, C 300, str. 5), ki je bil objavljen v okviru Sklepa št. 1718/2006/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. novembra 2006 o izvajanju podpornega programa za evropski avdiovizualni sektor (MEDIA 2007) (UL L 327, str. 12), pripravljenega za obdobje od 1. januarja 2007 do 31. decembra 2013,
SPLOŠNO SODIŠČE (osmi senat),
v sestavi D. Gracias, predsednik, M. Kančeva, sodnica, in C. Wetter (poročevalec), sodnik,
sodni tajnik: J. Palacio González, glavni administrator,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 10. septembra 2015
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje
1 Razpis za zbiranje predlogov EACEA/21/12 MEDIA 2007 – Podpora za mednarodno distribucijo evropskih filmov – „Selektivna“ shema 2013 (UL 2012, C 300, str. 5) v okviru „selektivne“ sheme s ciljem izbrati neko število projektov, zato da bodo subvencionirani zaradi spodbujanja in podpore širše mednarodne distribucije novejših nenacionalnih evropskih filmov, je bil objavljen 5. oktobra 2012.
2 Ta objava je bila umeščena v okvir Sklepa št. 1718/2006/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. novembra 2006 o izvajanju podpornega programa za evropski avdiovizualni sektor (MEDIA 2007) (UL L 327, str. 12), pripravljenega za obdobje od 1. januarja 2007 do 31. decembra 2013, katerega vsebina je bila pojasnjena s stalnimi navodili programa MEDIA 2007, ki so priložena k navedenemu razpisu za zbiranje predlogov (v nadaljevanju: navodila).
3 Točka 5 navodil, naslovljena „Pogoji za prijavo“, vsebuje točko 5.1 z naslovom „Družbe, ki izpolnjujejo pogoje“, v kateri je določeno:
„[…]
Distributer kinematografom/dvoranam mora izpolnjevati te pogoje:
„1. biti mora imetnik pravic za distribucijo v kinodvoranah na zadevnem ozemlju;
2. zagotoviti mora distribucijo filma dvoranam na ozemlju (določiti datum začetka predvajanja, načrtovati, nadzirati in vzpostaviti distribucijo ter promocijsko kampanjo) in
3. plačati mora zneske, ki se nanašajo na stroške v zvezi z distribucijo. (Glej tudi točko 5.5, ,Ustrezni predlogi‘).
Dovoljeno je sklepanje pogodb s podizvajalci v omejenem obsegu, če:
– je bila Agencija o tem obveščena;
– je podkrepljeno s plačanimi računi;
– je v skladu s pravilom o sklepanju pogodb s podizvajalci iz točke 10.
V primeru, da je dejavnost distribucije razdeljena med več družb, je treba pogodbe/sporazume med temi družbami sporočiti Agenciji. Agencija bo na splošno za družbo, ki izpolnjuje pogoje, štela družbo, ki dejansko izvaja distribucijo filma na ozemlju. Zoper odločitev Agencije ni pritožbe.
Dovoljeno je sklepanje pogodb s ‚fizičnimi distributerji‘ za posamezne storitve, kot je rezervacija kinodvoran, razširjanje kopij in pobiranje plačil. Fizični distributerji ne morejo biti upravičeni do finančne podpore.
[…]“
4 V točki 5.5 navodil, naslovljeni „Predlogi, ki izpolnjujejo pogoje“, je določeno:
„[…]
Prijavnemu obrazcu je treba priložiti uradni dopis subjekta, ki vlaga prijavo, in vse druge dokumente, ki so navedeni v prijavnem obrazcu.
[…]
Agencija si pridržuje pravico od kandidata zahtevati dodatne informacije.
[…]“
5 V točki 13 navodil, naslovljeni „Postopek vlaganja predlogov“, je določeno:
„[…]
13.2 Prijavni obrazec
[…]
Poleg tega je treba vse dokumente, ki sestavljajo prijavo, poslati po pošti, ki vsebuje:
– natisnjeno različico elektronskega obrazca;
– vse dokumente, ki so našteti v seznamu.
[…]
13.3 Oddaja vloge za dodelitev subvencije
[…]
Potem ko je bila vloga poslana, spisa ni več mogoče spreminjati. Vendar lahko Agencija, če je treba razjasniti nekatera vprašanja, stopi v stik s kandidatom.
[…]
Neizbrani kandidati bodo o tem pisno obveščeni.
Kandidat predloži vse sporazume o distribuciji, ki so upoštevni z vidika njegove vloge, vključno s sporazumi, ki so bili predloženi že ob vlogi za pridobitev finančne podpore iz naslova prejšnjega razpisa za zbiranje predlogov programa MEDIA. Za nepopolne vloge se bo štelo, da ne izpolnjujejo pogojev.
[…]“
6 Tožeča stranka, družba Italian International Film Srl, je 22. marca 2013 oddala vlogo za dodelitev subvencije za distribucijo filma „Only God Forgives“ (Samo Bog odpušča, v nadaljevanju: film) v Italiji.
7 Uslužbenec Izvajalske agencije za izobraževanje, avdiovizualno področje in kulturo (EACEA), zadolžen za preučitev vlog za dodelitev subvencije, je tožeči stranki sporočil, da želi prejeti več dodatnih dokumentov. Ta je 6. junija 2013 predložila nekatere listine, ki jih je EACEA priložila k njeni vlogi, da bi jo lahko ocenila.
8 Odbor za ocenjevanje vlog za dodelitev subvencije (v nadaljevanju: odbor za ocenjevanje) je med sestankoma 20. in 21. junija 2013 navedel, da distribucijo filma v Italiji zagotavlja družba 01 Distribution in ne tožeča stranka, tako da njena vloga ne more biti izbrana. Odbor za ocenjevanje je torej Evropski komisiji posredoval predlog za zavrnitev.
9 Odbor MEDIA 2007, ustanovljen pri generalnemu direktoratu (GD) Komisije „Izobraževanje in kultura“, je izdal mnenje, v katerem je upošteval predlog odbora za ocenjevanje, razen dveh sprememb, ki pa ne zadevata tožeče stranke.
10 Komisija je v Izvedbenem sklepu C(2013) 5212 final z dne 2. avgusta 2013 o individualnih odločitvah glede dodelitve subvencij v okviru programa MEDIA 2007 – selektivna shema za distribucijo (v nadaljevanju: sklep z dne 2. avgusta 2013) sledila mnenju odbora MEDIA 2007 (točka 3 obrazložitve navedenega sklepa), tako da tožeče stranke ni bilo med kandidati, ki jim je bila dodeljena subvencija za distribucijo filma in ki so navedeni v prilogi k temu sklepu.
11 EACEA je 7. avgusta 2013 tožeči stranki v svojem imenu sporočila vsebino sklepa z dne 2. avgusta 2013 z vročitvijo standardnega obrazca, v katerem je bilo navedeno, da „prijavitelj ne bo sam zagotovil kinematografske distribucije filma“.
12 Tožeča stranka je z dopisom z dne 4. septembra 2013 izpodbijala ta razlog za zavrnitev in EACEA predložila nekaj pripomb. Natančneje, tožeča stranka je navedla, da je ona resnično distributer filma v kinodvoranah in da to izhaja iz dokumentov, ki jih prilaga k navedenemu dopisu. V njih je izpostavila komercialne razloge, iz katerih je bil primarno naveden logotip družbe 01 Distribution, in navedla, da obžaluje, da je na tej podlagi Komisija lahko menila, da tožeča stranka ni distributer filma. Zato je predlagala ponovno preučitev sklepa z dne 2. avgusta 2013, katerega vsebina ji je bila sporočena z vročitvijo z dne 7. avgusta 2013.
13 EACEA je z dopisom z dne 8. oktobra 2013 odgovorila na pripombe tožeče stranke in jih zavrnila iz razloga, da je na podlagi točke 5.1 navodil sicer lahko dovoljeno, da se dejavnost izdajanja računov in pobiranja plačil da v izvajanje fizičnemu distributerju, vendar je to dovoljenje pogojeno s tem, da se EACEA obvesti o s tem povezanimi sporazumi. EACEA je poudarila, da je 4. junija 2013 stopila v stik s tožečo stranko, da bi prejela dodatna pojasnila (glej točko 7 zgoraj), vendar je ta ni obvestila o sporazumu, ki ga je 26. aprila 2013 podpisala z družbo 01 Distribution za distribucijo filma, kar bi bilo nujno potrebno, da bi odbor za ocenjevanje lahko pravilno presodil, ali se tožeči stranki lahko dodeli subvencija. Nazadnje je EACEA navedla, da „obžaluje, da [mora] v skladu s prvotnim priporočilom odbora za ocenjevanje potrditi, da zgornji projekt ne izpolnjuje pogojev“.
14 EACEA je tožečo stranko tudi obvestila o pravnih sredstvih zoper „to odločitev“ in roke, v katerih jih lahko vloži (v nadaljevanju: dopis z dne 8. oktobra 2013).
Postopek in predlogi strank
15 Tožeča stranka je 18. decembra 2013 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo.
16 EACEA je 14. marca 2014 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča z vlogo podala ugovor nedopustnosti v smislu člena 114(1) Poslovnika Splošnega sodišča z dne 2. maja 1991.
17 Tožeča stranka je v pisnem stališču, ki ga je 24. aprila 2014 vložila v sodnem tajništvu Splošnega sodišča, izpodbijala razloge za nedopustnost, ki jih uveljavlja EACEA.
18 Splošno sodišče je s sklepom z dne 15. septembra 2014 v skladu s členom 114(4) Poslovnika z dne 2. maja 1991 odločitev o ugovoru nedopustnosti, ki ga je podala EACEA, pridržalo za končno odločbo.
19 EACEA je 27. oktobra 2014 vložila odgovor na tožbo. Replika je bila vložena 12. decembra 2014, duplika pa 26. januarja 2015.
20 Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– „odločitev […] z dne 8. oktobra 2013“ razglasi za nično;
– EACEA odredi sprejetje „vseh ustreznih ukrepov“;
– EACEA naloži plačilo stroškov.
21 EACEA Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrže kot očitno nedopustno ali jo vsaj zavrne kot neutemeljeno;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Pravo
Predmet tožbe
22 Navesti je treba, da je tožba vložena zoper odločbo, za katero tožeča stranka trdi, da je vsebovana v dopisu z dne 8. oktobra 2013, ne pa zoper sklep z dne 2. avgusta 2013. To izrecno izhaja iz besedila tožbe. Poleg tega, čeprav je tožeča stranka 4. septembra 2013 res predlagala ponovno preučitev tega zadnjega sklepa, je bila s standardnim obrazcem, ki ji je bil vročen 7. avgusta 2013, obveščena zgolj o odločitvi in obrazložitvi v njem, ne pa tudi o sklepu z dne 2. avgusta 2013, ki v navedenem obrazcu ni bil omenjen in je tožeča stranka zanj izvedela šele v okviru ugovora nedopustnosti, ki ga je podala EACEA.
Dopustnost
23 EACEA navaja tri razloge za nedopustnost, od katerih se prvi nanaša na prekluzijo tožbe ob predpostavki, da jo je treba obravnavati, kot da je vložena zoper sklep z dne 2. avgusta 2013, drugi na to, da dopis z dne 8. oktobra 2013 ni akt, ki posega v položaj, saj ima to naravo zgolj sklep z dne 2. avgusta 2013, ki je bil vročen 7. avgusta 2013, tretji pa na zgolj potrditveno naravo dopisa z dne 8. oktobra 2013 glede na sklep z dne 2. avgusta 2013.
24 Tožeča stranka izpodbija te razloge za nedopustnost in meni, da je njena tožba dopustna.
Prekluzija tožbe
25 Iz točke 22 zgoraj izhaja, da je tožba vložena zoper odločbo, za katero tožeča stranka trdi, da je vsebovana v dopisu z dne 8. oktobra 2013, ne pa zoper kakšno drugo. Zato je treba razlog za nedopustnost, ki se nanaša na prekluzijo tožbe, če bi bila ta vložena zoper sklep z dne 2. avgusta 2013, glede katerega je treba poudariti, da se tožeča stranka z njim tako kar zadeva njegov datum kot obliko ni seznanila pred tem sodnim postopkom, zavrniti.
Ali ima dopis z dne 8. oktobra 2013 naravo odločbe
26 Opozoriti je treba, da to, da je bil dopis institucije, organa, urada ali agencije Evropske unije poslan naslovniku v odgovor na njegovo zahtevo, ne zadošča, da bi ga bilo mogoče opredeliti kot odločbo v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU, zoper katero je mogoče vložiti ničnostno tožbo (v tem smislu glej sklep z dne 27. januarja 1993, Miethke/Parlament, C‑25/92, Recueil, EU:C:1993:32, točka 10; sodbo z dne 22. maja 1996, AITEC/Komisija, T‑277/94, Recueil, EU:T:1996:66, točka 50, in sklep z dne 5. novembra 2003, Kronoply/Komisija, T‑130/02, Recueil, EU:T:2003:293, točka 42).
27 Čeprav je namreč ničnostno tožbo mogoče vložiti zoper vse določbe, ki jih sprejmejo institucije Unije, ne glede na njihovo naravo ali obliko, in zoper vse določbe, ki jih sprejmejo organi, uradi in agencije Unije, glede na okoliščine primera pod posebnimi pogoji ali v skladu s podrobnostmi na podlagi člena 263, peti odstavek, PDEU, velja v primeru, da tožbo vloži fizična ali pravna oseba, pogoj, da te določbe povzročijo zavezujoče pravne učinke, ki lahko vplivajo na njene interese tako, da bistveno spremenijo njen pravni položaj
(v tem smislu glej sodbe z dne 11. novembra 1981, IBM/Komisija, 60/81, Recueil, EU:C:1981:264, točki 9 in 10; z dne 13. oktobra 2011, Deutsche Post in Nemčija/Komisija, C‑463/10 P in C‑475/10 P, ZOdl., EU:C:2011:656, točke od 3 do 7 in navedena sodna praksa, in sklep z dne 13. marca 2015, European Coalition to End Animal Experiments/ECHA, T‑673/13, ZOdl., EU:T:2015:167, točka 22).
28 EACEA je agencija Unije z lastno pravno subjektiviteto (sodba z dne 21. oktobra 2010, Agapiou Joséphidès/Komisija in EACEA, T‑439/08, EU:T:2010:442, točka 35), ki je bila ustanovljena s Sklepom Komisije 2005/56/ES z dne 14. januarja 2005 o ustanovitvi „Izvajalske agencije za izobraževanje, avdiovizualno in kulturo“ za upravljanje dejavnosti Skupnosti na področjih izobraževanja, avdiovizualnega in kulture z uporabo Uredbe Sveta (ES) št. 58/2003 (UL L 24, str. 35), ki je bil razveljavljen in nadomeščen s Sklepom Komisije 2009/336/ES z dne 20. aprila 2009 o ustanovitvi Izvajalske agencije za izobraževanje, avdiovizualno področje in kulturo za upravljanje dejavnosti Skupnosti na področjih izobraževanja, avdiovizualnih medijev in kulture z uporabo Uredbe Sveta (ES) št. 58/2003 (UL L 101, str. 26). Sklep 2009/336, kakor je bil spremenjen z Izvedbenim sklepom Komisije 2012/797/EU z dne 18. decembra 2012 (UL L 349, str. 68), ki je sedaj tudi razveljavljen, vseeno pa se uporabi za obravnavani spor, ne vsebuje nobene določbe, sprejete na podlagi člena 263, peti odstavek, PDEU.
29 Torej bi moralo biti za to, da bi tožeča stranka lahko vložila ničnostno tožbo zoper dopis z dne 8. oktobra 2013, izkazano, da je imel ta zanjo zavezujoče pravne učinke, ki lahko vplivajo na njene interese tako, da bistveno spreminjajo njen pravni položaj (v tem smislu glej zgoraj v točki 27 navedeno sodbo IBM/Komisija, EU:C:1981:264, točka 9; sodbo z dne 5. aprila 2006, Deutsche Bahn/Komisija, T‑351/02, ZOdl., EU:T:2006:104, točka 35, in sklep z dne 19. novembra 2013, 1. garantovaná/Komisija, T‑42/13, EU:T:2013:621, točka 20).
30 Za ugotovitev, ali ima akt take učinke, je treba preučiti njegovo vsebino (zgoraj v točki 27 navedena sodba IBM/Komisija, EU:C:1981:264, točka 9; sklepa z dne 29. aprila 2004, SGL Carbon/Komisija, T‑308/02, Recueil, EU:T:2004:119, točka 39, in z dne 9. oktobra 2012, Région Poitou-Charentes/Komisija, T‑31/12, EU:T:2012:528, točka 32).
31 Po eni strani je posledica tega, da je EACEA v dopisu z dne 8. oktobra 2013 uporabila izraz „odločitev“, pomeni zgolj enega izmed dejavnikov, ki jih sodišče Unije lahko upošteva pri opredelitvi vsebine zadevnega akta, ne more pa zgolj na podlagi tega ta akt opredeliti kot odločbo v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU. Po drugi strani EACEA v okviru ugovora nedopustnosti ne more utemeljeno zatrjevati svoje domnevne nepristojnosti za sprejetje take odločbe, ker če bo treba na podlagi analize okoliščin obravnavane zadeve ugotoviti, da ima dopis z dne 8. oktobra 2013 naravo odločbe, bo treba vprašanje pristojnosti avtorja navedenega dopisa preučiti iz naslova zunanje zakonitosti odločitve, ki jo vsebuje, kar je predmet pravne utemeljenosti, ne pa dopustnosti.
32 V obravnavani zadevi je treba navesti, da je EACEA v dopisu z dne 8. oktobra 2013 presegla to, kar bi kazalo na preprosto pojasnitev sklepa z dne 2. avgusta 2013, katerega vsebina in obrazložitev sta bila predmet vročitve. Ni zgolj izpostavila navedenega sklepa, ampak se je sama opredelila v smeri zavrnitve vloge tožeče stranke za dodelitev subvencije.
33 Dopis z dne 8. oktobra 2013 sicer res vsebuje razlago točke 5.1 navodil, vendar ta razlaga ni namenjena temu, da se tožeči stranki sporoči razloge za sprejetje sklepa z dne 2. avgusta 2013, ki v tem dopisu sploh ni naveden (glej točko 22 zgoraj), ampak utemeljuje zavrnitev EACEA „v skladu s prvotnim priporočilom odbora za ocenjevanje“.
34 Iz preizkusa tega dopisa torej izhaja, da mu je EACEA nameravala dati zavezujoče pravne učinke s tem, da je vztrajala pri predhodni zavrnitvi vloge tožeče stranke za dodelitev subvencije, kar je lahko vplivalo na njene interese in ji tako odvzelo možnost za subvencioniranja distribucije filma na italijanskem ozemlju. Upoštevajoč sodno prakso, na katero je opozorjeno zgoraj v točkah od 26 do 30, je torej treba ugotoviti, da dopis z dne 8. oktobra 2013 pomeni odločbo v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU (v nadaljevanju: odločba z dne 8. oktobra 2013), in je zato treba drugi razlog za nedopustnost, ki ga navaja EACEA, zavrniti.
Potrditvena narava odločbe z dne 8. oktobra 2013
35 V skladu z ustaljeno sodno prakso odločba izključno potrjuje že obstoječo odločbo takrat, kadar ne vsebuje novih elementov glede na prejšnji akt in ni sprejeta po ponovni preučitvi položaja naslovnika tega prejšnjega akta (sodbe z dne 14. aprila 1970, Nebe/Komisija, 24/69, Recueil, EU:C:1970:22, točka 8; z dne 10. decembra 1980, Grasselli/Komisija, 23/80, Recueil, EU:C:1980:284, točka 18, in z dne 11. junija 2002, AICS/Parlament, T‑365/00, Recueil, EU:T:2002:151, točka 30).
36 Ugotoviti pa je treba, da je EACEA pred sprejetjem odločbe z dne 8. oktobra 2013 preučila elemente, ki jih je predložila tožeča stranka v dopisu z dne 4. septembra 2013, nakar je navedla, da bi ji v skladu s točko 5.1 navodil morali biti posredovani 4. junija 2013, ko je stopila v stik s tožečo stranko „zaradi pridobitve podrobnejših pojasnil glede operativne zmogljivosti družbe, kar zadeva začetek predvajanja filma“, ker bi na podlagi teh informacij odbor za ocenjevanje lahko „pravilno ocenil projekt“. Na tej podlagi je torej mogoče ugotoviti, da medtem ko je bil sklep z dne 2. avgusta 2013, katerega vsebina je bila sporočena 7. avgusta 2013 z vročitvijo standardnega obrazca, utemeljen z razlogom, da tožeča stranka ne bo sama zagotovila kinematografske distribucije filma, je odločba z dne 8. oktobra 2013 utemeljena z razlogom, da tožeča stranka EACEA ni seznanila s potrebnimi elementi za pravilno oceno projekta. Glede tega je EACEA pojasnila, da je sklepanje pogodb s podizvajalci, na primer za prodajo vstopnic in izdajanje računov, lahko dovoljeno, vendar le če ji je bilo to sporočeno. Odločba z dne 8. oktobra 2013, ki vsebuje drugačen razlog od tistega v sklepu z dne 2. avgusta 2013, kar dokazuje, da so bili upoštevani novi elementi, ki jih je tožeča stranka omenila v dopisu z dne 4. septembra 2013, torej ni potrditvena.
37 Zato je treba tretji razlog za nedopustnost, ki ga navaja EACEA, zavrniti in tožbo razglasiti za dopustno.
Utemeljenost
38 Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja dva razloga, od katerih se prvi nanaša na kršitev obveznosti obrazložitve, drugi pa na očitno napako pri presoji, kar naj bi vplivalo na zakonitost odločbe z dne 8. oktobra 2013.
39 EACEA trdi, da nobeden od teh tožbenih razlogov ni utemeljen.
Pristojnost EACEA za sprejetje odločbe z dne 8. oktobra 2013
40 Pred morebitnim preizkusom obeh tožbenih razlogov je treba po uradni dolžnosti preveriti, ali je bila EACEA pristojna za sprejetje odločbe z dne 8. oktobra 2013 (v zvezi s tem, da je razlog v zvezi z nepristojnostjo avtorja odločbe, ki je predmet nadzora zakonitosti pri sodišču Unije, del javnega reda, glej sodbe z dne 10. maja 1960, Nemčija/Visoka oblast, 19/58, Recueil, EU:C:1960:19, str. 488; z dne 28. januarja 2003, Laboratoires Servier/Komisija, T‑147/00, Recueil, EU:T:2003:17, točka 45, in z dne 13. decembra 2013, Madžarska/Komisija, T‑240/10, ZOdl., EU:T:2013:645, točka 70), pri čemer je treba pojasniti, da sta imeli stranki priložnost kontradiktorno razpravljati o tem vprašanju, saj je EACEA v okviru ugovora nedopustnosti trdila, da ni pristojna za sprejetje odločbe, kakršna je odločba z dne 8. oktobra 2013, in da je bilo EACEA na obravnavi postavljeno več vprašanj, zlasti v zvezi s tem, ali je pristojna za ponovno preučitev sklepov, kakršen je sklep z dne 2. avgusta 2013, in ali obstajajo primeri vezane pristojnosti na področju zavrnitve vlog za dodelitev subvencije. Tožeča stranka je bila na obravnavi pozvana, naj se opredeli glede teh vprašanj in odgovorov EACEA nanje. Iz tega izhaja, da je bilo v pisnem in ustnem postopku v zvezi s tožbenim razlogom, ki se nanaša na nepristojnost avtorja izpodbijanega akta, v skladu s sodno prakso spoštovano načelo kontradiktornosti, če gre za razlog, ki ga je treba preizkusiti po uradni dolžnosti (v tem smislu glej sodbo z dne 2. decembra 2009, Komisija/Irska in drugi, C‑89/08 P, ZOdl., EU:C:2009:742, točki 57 in 60).
41 Najprej je treba opozoriti, da je v točki 7 obrazložitve Sklepa 2009/336, kakor je bil spremenjen, navedeno, da se „[p]renos pooblastil na izvajalsko agencijo za opravljanje nalog, vezanih na izvajanje […] programov, […] lahko izvede z jasno ločitvijo med etapami načrtovanja in sprejemanja odločitev o financiranju […] ter izvajanjem projektov, ki je naloga izvajalske agencije“. Poleg tega je v točki 8 obrazložitve navedenega sklepa navedeno, da „[u]stanovitev izvajalske agencije ne spreminja pooblastil Sveta Komisiji o upravljanju nekaterih faz dejavnosti različnih programov“.
42 Člen 4(1) Sklepa 2009/336, kakor je bil spremenjen, določa, da je EACEA „odgovorna za upravljanje nekaterih sklopov naslednjih programov Skupnosti: […]
(28) podporni program za evropski avdiovizualni sektor (MEDIA 2007) (2007–2013), odobren s Sklepom št. 1718/2006 […]“.
43 Člen 4(2) tega sklepa, kakor je bil spremenjen, določa, da bodo v okviru upravljanja sklopov programov Skupnosti iz odstavka 1 EACEA „dodeljene naslednje naloge:
(a) upravljanje celotnega življenjskega cikla projektov v okviru izvajanja programov Skupnosti, ki so ji dodeljeni […];
(b) sprejemanje aktov o izvrševanju proračuna v prihodkih in odhodkih ter na osnovi pooblastila Komisije izvajanje nekaterih ali vseh postopkov, potrebnih za upravljanje programov Skupnosti, in zlasti postopkov za dodeljevanje subvencij in javnih naročil“.
44 Dalje, Sklep Komisije C(2009) 3355 final z dne 6. maja 2009 o prenosu pooblastil na Izvajalsko agencijo za izobraževanje, avdiovizualno področje in kulturo zaradi opravljanja nalog, povezanih z izvajanjem programov Skupnosti na področjih izobraževanja, avdiovizualnih medijev in kulture, zlasti v zvezi z izvrševanjem odobritev, vključenih v proračun Skupnosti, kakor je bil spremenjen s Sklepom C(2010) 7095 final, izvaja Sklep 2009/336. Program MEDIA 2007 je tako omenjen v točki 28 obrazložitve Sklepa C(2009) 3355 final. Člen 5 navedenega sklepa, naslovljen „Naloge v zvezi z izvrševanjem proračuna“, v odstavku 1(a) pojasnjuje, da EACEA „dodeljuje subvencije ter upravlja sporazume in z njimi povezane odločbe“ ter da „[v] ta namen Komisija [EACEA] naloži izvajanje vseh ali nekaterih dejavnosti, ki so potrebne za začetek in dokončanje postopkov za dodelitev subvencij in katerih podrobnosti so navedene v Prilogi III“.
45 V tretji alinei točke 26 Priloge I k Sklepu C(2009) 3355 final, kakor je bil spremenjen, je opozorjeno, da EACEA sodeluje pri izvajanju in upravljanju večine sklopov Programa MEDIA 2007, vključno v zvezi z distribucijo.
46 V Prilogi III k temu sklepu so določene naloge, ki so prenesene na EACEA, med katerimi so v skladu s točko A 5 „izbira projektov ali, kadar [pravna podlaga programov določa], da projekte izbere Komisija, priprava predloga Komisiji glede izbire v skladu s postopki komitologije“, v skladu s točko A 6 „vročanje individualnih odločb v zvezi z dodelitvijo subvencije naslovnikom“, v skladu s točko A 7 pa „obravnava zahtev za ponovno preučitev odločitev v zvezi z dodelitvijo subvencije“.
47 Nazadnje, člen 10(2)(e) Sklepa št. 1718/2006 (glej točko 2 zgoraj) določa, da se za vse predloge za dodelitev sredstev Skupnosti, ki presegajo 300.000 EUR v primeru distribucije, uporablja postopek iz člena 11(2) tega sklepa, medtem ko je v členu 10(3) navedenega sklepa določeno, da se „[u]krepi, potrebni za izvajanje tega sklepa v zvezi z vsemi ostalimi zadevami, […] sprejmejo v skladu s postopkom iz člena 11(3)“ Sklepa št. 1718/2006, kar zajema zlasti predloge v zvezi z dodelitvijo sredstev Skupnosti do 300.000 EUR na področju distribucije. V členu 11(1) Sklepa št. 1718/2006 je pojasnjeno, da Komisiji pomaga odbor, in v njegovem odstavku 2 napoteno na člena 4 in 7 Sklepa Sveta z dne 28. junija 1999 o določitvi postopkov za uresničevanje Komisiji podeljenih izvedbenih pooblastil (1999/468/ES) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 3, str. 124), v njegovem odstavku 4 pa na člena 3 in 7 Sklepa 1999/468. V členu 3 zadnje navedenega sklepa je bil opredeljen svetovalni postopek, v členu 4 pa je bil opisan upravljalni postopek. Vendar je bil Sklep 1999/468 razveljavljen s členom 12, prvi odstavek, Uredbe (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 2011 o določitvi splošnih pravil in načel, na podlagi katerih države članice nadzirajo izvajanje izvedbenih pooblastil Komisije (UL L 55, str. 13), v členu 13 katere je pojasnjeno, da je treba sklicevanja na člen 3 Sklepa 1999/468 odslej razumeti, kot da se nanašajo na svetovalni postopek iz člena 4 Uredbe št. 182/2011, sklicevanja na člen 4 Sklepa 1999/468 pa je treba razumeti, kot da se nanašajo na postopek pregleda iz člena 5 Uredbe št. 182/2011, razen drugega in tretjega pododstavka člena 5(4).
48 Glede tega je treba dodati, da je v točki 4, predzadnji odstavek, navodil navedeno, da najvišji znesek subvencije znaša 150.000 EUR na distributerja in na film, in da je v točki 4, zadnji odstavek, navodil pojasnjeno, da si EACEA pridržuje pravico, da ne razdeli vseh razpoložljivih sredstev. Ta prag in ta pridržek sta bila izpostavljena tudi v točki 5, tretji in četrti odstavek, Razpisa za zbiranje predlogov EACEA/21/12.
49 Iz celote zgoraj navedenih določb izhaja, da je bila pristojnost EACEA na področju subvencij, ki so bile dodeljene v okviru razpisa za zbiranje predlogov EACEA/21/12, sprejetega v okviru izvajanja Programa MEDIA 2007, omejena na, prvič, preučitev spisa vsakega prijavitelja za namene priprave „predloga Komisiji glede izbire v skladu s postopki komitologije“ na podlagi druge možnosti iz točke A 5 Priloge III k Sklepu C(2009) 3355 final, kakor je bil spremenjen, drugič, „vročanje individualnih odločb v zvezi z dodelitvijo subvencije naslovnikom“ na podlagi točke A 6 navedene priloge, in tretjič, v skladu s točko A 7 te priloge „obravnava zahtev za ponovno preučitev odločitev v zvezi z dodelitvijo subvencije“.
50 V obravnavani zadevi je EACEA preučila spis tožeče stranke glede na elemente, ki jih ji je predložila, in je od nje 4. junija 2013 z elektronskim sporočilom zahtevala dodatne elemente. Tožeča stranka je v odgovor na to elektronsko sporočilo z elektronskim sporočilom istega dne potrdila, da je „italijanski distributer za film“, ne da bi predložila dokaze v zvezi s tem, in je EACEA 6. junija 2013 poslala dodatne informacije v zvezi z izkušnjami, ki jih je pridobila kot distributer zlasti v zadnjih petih letih. EACEA je po preučitvi celotnega spisa Komisiji predlagala, naj zavrne dodelitev subvencije, ta pa je po končanem svetovalnem postopku iz člena 4 Uredbe št. 182/2011 v zvezi s predlogom za dodelitev sredstev Unije v znesku do 300.000 EUR na področju distribucije, ki ga je izvedla v skladu s povezanimi določbami člena 10(2) in (3) Sklepa št. 1718/2006, sprejela sklep z dne 2. avgusta 2013. V točki 3 obrazložitve Sklepa z dne 2. avgusta 2013 so ponovljeni razlogi, ki jih je navedel odbor MEDIA 2007 v svojem mnenju z dne 26. julija 2013, v katerem je bil, kar zadeva tožečo stranko, upoštevan predlog odbora za ocenjevanje (glej točke od 8 do 10 zgoraj), in sicer, da distribucijo filma v Italiji izvaja družba 01 Distribution in ne tožeča stranka, tako da njene vloge ni bilo mogoče izbrati. EACEA je 7. avgusta 2013 ponovno uporabila ta razlog za zavrnitev, tako da je na standardnem obrazcu za vročanje obkrožila polje, ki ustreza temu opisu: „[p]rijavitelj ne bo sam zagotovil distribucije filma v dvoranah“. Tožeča stranka je 4. septembra 2013 na EACEA naslovila dopis, ki ga je treba očitno obravnavati kot zahtevo za ponovno preučitev odločitve v zvezi z dodelitvijo subvencije v smislu točke A 7 Priloge III k Sklepu C(2009) 3355 final, kakor je bil spremenjen.
51 Zato je EACEA v okoliščinah, kakršne so te iz zadeve v glavni stvari, za namene obravnave te zahteve lahko izbrala med tem, da zgolj jasno formulira sklep z dne 2. avgusta 2013, in tem, da primer preda Komisiji z namenom, da ta spremeni ta sklep bodisi tako, da dodeli subvencijo, bodisi da jo zavrne, vendar iz drugačnega razloga od sprva navedenih. EACEA namreč nikakor ni mogla biti pristojna za spremembo sklepa, ki ga ni bila pristojna sprejeti.
52 V točki 5.1 navodil je sicer res določeno, da je treba v primeru, da je dejavnost distribucije razdeljena med več družb, pogodbe/sporazume med temi družbami sporočiti EACEA, ki na splošno šteje, da družba izpolnjuje pogoje, če dejansko izvaja distribucijo filma na ozemlju, in v zvezi s tem sprejme „odločitev, zoper katero ni pritožbe“, vendar je treba to besedilo razlagati tako, da se nanaša na to, da mora EACEA pri preučitvi vlog dokončno oblikovati svoje stališče z namenom, da Komisiji da predlog v zvezi z izbiro, pri čemer lahko prijavitelj naknadno v okviru upravne pritožbe izpodbija odločitev te institucije. Kakršna koli drugačna razlaga bi bila v nasprotju z izrecnim besedilom točke A 7 Priloge III k Sklepu C(2009) 3355 final, kakor je bil spremenjen, ki podeljuje pravico do navedenega pravnega sredstva.
53 To pomeni, da je EACEA s tem, da je odredila zavrnitev na podlagi razloga, ki ga Komisija ni uporabila, odločbo z dne 8. oktobra 2013 sprejela brez ustrezne pristojnosti.
54 Vendar iz sodne prakse, oblikovane v okviru zadev, katerih okoliščine so bile primerljive z okoliščinami obravnavane zadeve, izhaja, da v primeru vezane pristojnosti nepristojnost ne more biti razlog za razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe, kadar bi bilo mogoče zaradi te razglasitve ničnosti, razlog za katero bi bila nepristojnost avtorja izpodbijane odločbe, po odpravi te napake na dan, ko je bila storjena, sprejeti zgolj vsebinsko enako odločbo (v tem smislu glej sodbe z dne 6. julija 1983, Geist/Komisija, 117/81, Recueil, EU:C:1983:191, točki 6 in 7; z dne 9. oktobra 1992, De Persio/Komisija, T‑50/91, Recueil, EU:T:1992:104, točke 10, 22 in 24, in z dne 19. januarja 2010, De Fays/Komisija, T‑355/08 P, ZOdl. JU, EU:T:2010:16, točki 57 in 58).
55 Preveriti je torej treba, ali je bila v obravnavani zadevi Komisija v položaju vezane pristojnosti, tako da je EACEA s tem, da je z razlogom za zavrnitev zahteve tožeče stranke nadomestila razlog, ki ga je Komisija uporabila v sklepu z dne 2. avgusta 2013, sprejela odločbo, ki je bila vsebinsko enaka tisti, ki bi jo bila pristojna sprejeti Komisija ob seznanjenosti z istimi elementi, kot so bili sporočeni v dopisu z dne 4. septembra 2013.
56 Kot izhaja iz točke 5.1 navodil, ki je navedena zgoraj v točki 3, je dodelitev subvencije iz naslova distribucije pogojena s tem, da prijavitelj sam zagotovi distribucijo filma v dvoranah na zadevnem ozemlju. Vendar ta določba distributerju daje možnost sklepanja sporazumov s podizvajalci v omejenem obsegu, če je „EACEA […] o tem obveščena“. V nadaljevanju točke 5.1 je ponovno opozorjeno na to obveznost obvestitve, tokrat v zvezi z delitvijo dejavnosti, tako: „[v] primeru, da je dejavnost distribucije razdeljena med več družb, je treba pogodbe/sporazume med temi družbami sporočiti [EACEA]“. V tej točki je pojasnjeno, da je dovoljena uporaba fizičnih distributerjev za posamezne storitve, kot je rezervacija dvoran in pobiranje plačil.
57 Tožeča stranka trdi, da je ona resnično distributer filma in da sporazum, ki ga je sklenila z družbo 01 Distribution v zvezi z rezervacijo kinodvoran, razširjanjem kopij filma, pobiranjem plačil in priobčitvijo filma pod glavnim logotipom 01 Distribution, ni bilo treba sporočiti EACEA, ker je ta sporazum verjetno mogoče obravnavati kot prenos dejavnosti, poimenovane „materialna distribucija“, na tretjo osebo in nikakor nima narave sporazuma s podizvajalcem.
58 EACEA tej razlagi nasprotuje.
59 Navesti je treba, da točka 5.1 navodil, kot izhaja zgoraj iz točke 56, dejansko vsebuje delitev sporazumov o distribuciji na tri kategorije, in sicer na sporazume s podizvajalci, sporazume o razdelitvi dejavnosti distribucije med več subjekti in sporazume za uporabo „fizičnih distributerjev“ za posebne storitve, ki ne morejo biti upravičeni do subvencij. Vendar to, da ti fizični distributerji ne morejo biti upravičeni do subvencij, ne pomeni, da sporazumov z njimi za opravljaje posebnih storitev ni treba sporočiti EACEA. Poleg tega je vsak prijavitelj že zato, da se preveri dejanski obstoj takšnega sporazuma o fizični distribuciji in ali z njim ni prekoračeno to natančno opredeljeno področje, dolžan EACEA kar najbolj pojasniti elemente, ki so potrebni za obravnavo vloge za dodelitev subvencije, vključno z elementi, ki lahko zaradi napačnega razumevanja njihovega obsega pomenijo oviro za ugoditev vlogi za dodelitev subvencije.
60 Ta razlaga je še toliko bolj neizbežna, ker dejstvo, da distributer sklene pogodbo s tretjimi družbami za zagotovitev dela nalog, povezanih z distribucijo, pomeni izjemo od načela, v skladu s katerim mora sam zagotoviti distribucijo filma, in jo je zato treba razlagati ozko (v tem smislu glej sodbi z dne 17. septembra 2014, Baltic Agro, C‑3/13, ZOdl., EU:C:2014:2227, točka 24 in navedena sodna praksa, in z dne 22. maja 2012, Internationaler Hilfsfonds/Komisija, T‑300/10, ZOdl., EU:T:2012:247, točka 90 in navedena sodna praksa). Poleg tega je v delu točke 13.3 navodil, v katerem je navedena obveznost „predloži[tve] vseh sporazumov o distribuciji, ki so upoštevni“, opozorjeno na pomen tega, da EACEA razpolaga z ustreznimi informacijami.
61 Dodati je treba, da je imela v obravnavani zadevi tožeča stranka dodatno možnost dopolniti svoj spis, ker je EACEA stopila v stik z njo zaradi predložitve nekaterih dokumentov. Zaradi tega bi morala postati pozorna na to, da je navedeni spis morda pomanjkljiv, in bi morala biti pri svojem ravnanju kar najbolj izčrpna.
62 Drugače povedano, tudi če bi bila pogodba, ki tožečo stranko veže z družbo 01 Distribution, zgolj pogodba o fizični distribuciji v smislu točke 5.1 navodil, česar na podlagi spisa ni mogoče ugotoviti, bi morala ta o njej obvestiti EACEA ob vložitvi vloge za dodelitev subvencije, da bi se EACEA in Komisija lahko ob popolnem poznavanju zadeve izrekli glede razlogov za navedbo logotipa družbe 01 Distribution v napovedniku in na plakatih filma. EACEA pa je bila o obstoju sporazuma, ki sta ga tožeča stranka in družba 01 Distribution podpisali 26. aprila 2013, obveščena šele z listino, priloženo k dopisu tožeče stranke z dne 4. septembra 2013, torej več kot en mesec po sprejetju sklepa z dne 2. avgusta 2013.
63 Razlaga v prid kar najbolj popolne in ustrezne obveščenosti EACEA je poleg tega edina v skladu z načelom dobrega upravljanja in, natančneje, dobrega finančnega poslovodenja in nadzora nad namensko uporabo proračunskih sredstev Unije (v tem smislu glej sodbi z dne 17. junija 2010, CEVA/Komisija, T‑428/07 in T‑455/07, ZOdl., EU:T:2010:240, točka 126 in navedena sodna praksa, in z dne 19. aprila 2013, Aecops/Komisija, T‑53/11, EU:T:2013:205, točka 45 in navedena sodna praksa). EACEA namreč na podlagi nepopolne ali napačne informacije, ki jo predloži prijavitelj, Komisiji ne more priporočiti financiranja distribucije filma, če obstaja dvom glede tega, ali distributer izpolnjuje pogoje iz upoštevne ureditve. To poleg tega jasno izhaja iz točke 13.3 navodil, v skladu s katero se za nepopolne vloge šteje, da ne izpolnjujejo pogojev. Tako je EACEA s tem, da je vlogo za dodelitev subvencije zavrnila iz razloga, da ni bila obveščena o sporazumu, ki ga je tožeča stranka sklenila z družbo 01 Distribution, pri čemer tožeča stranka ne izpodbija dejanske podlage tega razloga, ravnala tako, kot bi v okviru vezane pristojnosti ravnala Komisija, ki je institucija, ki je bila pristojna za sprejetje takšne odločbe.
64 Zato na podlagi zgoraj v točki 54 navedene sodne prakse nepristojnost ne more biti razlog za razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe, kadar bi bilo mogoče zaradi te razglasitve ničnosti, razlog za katero bi bila nepristojnost avtorja izpodbijane odločbe, po odpravi te napake na dan, ko je bila storjena, sprejeti zgolj vsebinsko enako odločbo.
Tožbeni razlogi
65 Iz zgoraj v točki 54 navedene sodne prakse izhaja, da je treba – če je dokazano, da je uprava delovala v položaju vezane pristojnosti – vse tožbene razloge, navedene v zvezi z njeno odločbo, zavrniti kot brezpredmetne. To zlasti velja za razloge, ki se nanašajo na neobstoječo ali pomanjkljivo obrazložitev (sodba z dne 29. septembra 1976, Morello/Komisija, 9/76, Recueil, EU:C:1976:129, točka 11, in zgoraj v točki 54 navedena sodba Geist/Komisija, EU:C:1983:191, točki 6 in 7), po definiciji pa tudi za napačno ugotovitev dejanskega stanja, napačno uporabo prava ali očitno napako pri presoji (v tem smislu glej zgoraj navedeno sodbo Morello/Komisija, EU:C:1976:129, točka 11), saj je uprava morala priti do ugotovitve, ki jo je sprejela.
66 Zaradi celovitosti je treba pojasniti, da je vzrok za protislovnost obrazložitve, ki jo zatrjuje tožeča stranka, prav prisotnost razloga za zavrnitev, ki ga je uporabila EACEA in ki se razlikuje od tistega, ki je vsebovan v sklepu z dne 2. avgusta 2013 (glej točko 36 zgoraj), zaradi česar Splošno sodišče odločbi z dne 8. oktobra 2013 ni priznalo narave potrditvenega akta. Kot je bilo razsojeno zgoraj v točki 63, tožeča stranka ne more utemeljeno izpodbijati takšne obrazložitve, ker ta ustreza obrazložitvi, ki bi jo morala navesti Komisija, če bi odločala o zadevi.
67 Nazadnje je treba v zvezi s predlogom, da naj Splošno sodišče odredi EACEA sprejetje „nadaljnjih ukrepov“, opozoriti, da Splošno sodišče v okviru nadzora zakonitosti, katerega podlaga je člen 263 PDEU, ni pristojno za izdajo odredb institucijam, organom, uradom in agencijam Unije (sodba z dne 15. septembra 1998, European Night Services in drugi/Komisija, T‑374/94, T‑375/94, T‑384/94 in T‑388/94, Recueil, EU:T:1998:198, točka 53, in sklep z dne 27. januarja 2014, Stolz/Parlament in Komisija, T‑582/13, EU:T:2014:69, točka 10).
68 Iz vsega navedenega izhaja, da tožba ni utemeljena in jo je treba zavrniti v celoti.
Stroški
69 V skladu s členom 135(2) Poslovnika Splošnega sodišča lahko to sodišče stranki, tudi tisti, ki je uspela, naloži plačilo dela ali vseh stroškov, če je to upravičeno zaradi njenega ravnanja, tudi pred vložitvijo tožbe, zlasti če je ta stranka drugi stranki povzročila stroške, ki so po mnenju Splošnega sodišča povzročeni brez razloga ali iz nagajivosti.
70 V obravnavani zadevi po eni strani iz listin v spisu izhaja, da tožeča stranka z vročitvijo z dne 7. avgusta 2013, ki je bila upravičeno opravljena v imenu EACEA, ni dobila pojasnila niti glede tega, da je bila avtor sklepa, s katerim ji je bila zavrnjena dodelitev subvencije, Komisija, niti glede datuma navedenega sklepa, ki je 2. avgust 2013. Tožeča stranka se je s tema elementoma seznanila šele z vložitvijo te tožbe. Poleg tega je EACEA s tem, da je 8. oktobra 2013 sprejela odločbo v svojem imenu in iz razloga, ki se razlikuje od tistega, ki ga je uporabila Komisija, pri čemer je potem zanikala, da ima njen akt naravo odločbe in primera ni predložila Komisiji z namenom, da bi ta popravila svoj sklep, pri tožeči stranki povzročila negotovost, ki jo je ta lahko odpravila zgolj z vložitvijo tožbe pri Splošnem sodišču.
71 Po drugi strani je bil vzrok te negotovosti ravnanje tožeče stranke, ki je s tem, da ob vložitvi vloge za dodelitev subvencije ni predložila elementov, ki bi jih na podlagi navodil morala posredovati in ki bi EACEA omogočili, da Komisiji da predlog, ki bi bil ustrezen in vsekakor utemeljen na vseh listinah, ki sestavljajo spis, tej agenciji in tej instituciji sama onemogočila, da bi ugotovili, ali je bil sporazum, sklenjen z družbo 01 Distribution, zgolj sporazum o materialni distribuciji in ali je bila torej tožeča stranka edini distributer filma.
72 V teh okoliščinah bo zadeva pravično presojena, če se vsaki stranki naloži, da nosi lastne stroške.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (osmi senat),
razsodilo:
1. Tožba se zavrne.
2. Italian International Film Srl in Izvajalska agencija za izobraževanje, avdiovizualno področje in kulturo (EACEA) nosita vsaka svoje stroške.
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 4. februarja 2016.
Podpisi