Zadeva T‑680/13
Dr. K. Chrysostomides & Co. LLC in drugi
proti
Svetu Evropske unije in drugim
„Nepogodbena odgovornost – Ekonomska in monetarna politika – Program pomoči za stabilnost Cipra – Sklep Sveta ECB o zagotovitvi izredne likvidnostne pomoči na prošnjo centralne banke Cipra – Izjave Euroskupine z dne 25. marca, 12. aprila, 13. maja in 13. septembra 2013 v zvezi s Ciprom – Sklep 2013/236/EU – Memorandum o soglasju z dne 26. aprila 2013 o posebnih gospodarskopolitičnih pogojih, sklenjen med Ciprom in Evropskim mehanizmom za stabilnost – Pristojnost Splošnega sodišča – Dopustnost – Formalne zahteve – Izčrpanje notranjih pravnih sredstev – Dovolj resna kršitev pravnega pravila, s katerim so posameznikom podeljene pravice – Lastninska pravica – Legitimna pričakovanja – Enako obravnavanje”
Povzetek – Sodba Splošnega sodišča (četrti razširjeni senat) z dne 13. julija 2018
1. Odškodninska tožba – Predmet – Odškodninski zahtevek za škodo, ki se pripiše Uniji – Pristojnost sodišča Unije – Odškodninski zahtevek zaradi škode, ki so jo povzročili nacionalni organi – Pristojnost nacionalnih sodišč
(člen 13(1) PEU; člena 268 PDEU in 340, drugi in tretji odstavek, PDEU)
2. Odškodninska tožba – Predmet – Odškodninski zahtevek za škodo, ki jo je Komisija ali Evropska centralna banka povzročila pri izvrševanju nalog, ki jima jih nalaga Pogodba o ustanovitvi evropskega mehanizma za stabilnost – Dopustnost
(člena 268 PDEU in 340, drugi odstavek, PDEU)
3. Odškodninska tožba – Avtonomnost – Razlika glede na ničnostno tožbo – Status tožene stranke – Merila za določitev
(členi 263 PDEU, 268 PDEU in 340, drugi odstavek, PDEU)
4. Odškodninska tožba – Predmet – Odškodninski zahtevek za škodo, ki jo je Euroskupina povzročila pri izvrševanju pristojnosti, ki ji jih daje pravo Unije – Dopustnost
(člen 3 PEU; členi 119(2) PDEU, 137 PDEU in 268 PDEU; Protokol št. 14, ki je priloga k pogodbama EU in DEU, člen 1)
5. Ekonomska in monetarna politika – Monetarna politika – Usklajevanje monetarnih politik – Neformalni sestanek držav, ki imajo euro kot valuto, v okviru Euroskupine – Predmet –Sestava
(člen 137 PDEU; Protokol št. 14, ki je priloga k pogodbama EU in DEU, člen 1; Pogodba o ustanovitvi evropskega mehanizma za stabilnost, člen 5(1))
6. Ekonomska in monetarna politika – Ekonomska politika – Usklajevanje ekonomskih politik – Evropski mehanizem za stabilnost – Podelitev pristojnosti na področju dodelitve finančne pomoči – Podvrženost mednarodnemu javnemu pravu – Pripis dejanj Komisiji in Evropski centralni banki, ki sta jih ti storili na podlagi funkcij, ki jih podeljuje Pogodba o mehanizmu za stabilnost – Izključitev
(Pogodba o ustanovitvi Evropskega mehanizma za stabilnost, člen 13(4))
7. Ekonomska in monetarna politika – Monetarna politika – Izvajanje – Posebni ukrepi za ponovno vzpostavitev finančne stabilnosti in trajnostne rasti na Cipru – Vključitev dejavnosti nacionalne banke v okvir nacionalne centralne banke in pretvorba vlog v delnice v okviru te centralne banke – Neobstoj polja proste presoje zadevne države članice
(člen 136(1) PDEU; Sklep Sveta 2013/236, člen 2(6)(b) in (d))
8. Ekonomska in monetarna politika – Ekonomska politika – Usklajevanje ekonomskih politik – Evropski mehanizem za stabilnost – Dodelitev novih nalog Komisiji in Evropski centralni banki – Neobstoj vpliva na naloge, ki jih pogodbi EU in DEU dodeljujeta tema institucijama – Možnost uveljavljanja nezakonitosti izvajanja teh nalog v okviru odškodninske tožbe
(člen 17(1) PEU; člen 282(2) PDEU; Pogodba o ustanovitvi Evropskega mehanizma za stabilnost, člen 13(3), (4) in (7))
9. Pravo Evropske unije – Načela – Varstvo legitimnega pričakovanja – Pogoji – Jasna zagotovila uprave – Pojem – Jamstva, ki jih je dala Euroskupina – Vključitev
10. Sodni postopek – Vloga, s katero se postopek začne – Formalne zahteve – Označitev predmeta spora – Kratek povzetek navajanih razlogov – Tožba za povračilo škode, ki naj bi jo povzročila institucija Unije – Elementi, ki omogočajo opredelitev ravnanja, ki se očita instituciji, vzročne zveze ter dejanskosti in gotovosti povzročene škode
(Statut Sodišča člen 21, prvi odstavek; Poslovnik Splošnega sodišča (1991), člen 44(1)(c))
11. Odškodninska tožba – Avtonomnost – Izčrpanje nacionalni pravnih sredstev – Izjema –Možnost sodišča Unije, da opredeli naravo in obseg zatrjevane škode
(člena 268 PDEU in 340, drugi in tretji odstavek, PDEU; Poslovnik Splošnega sodišča (1991), člen 44(1)(c))
12. Nepogodbena odgovornost – Pogoji – Nezakonitost – Škoda – Vzročna zveza – Neizpolnitev enega od pogojev – Zavrnitev odškodninske tožbe v celoti
(člen 340, drugi odstavek, PDEU)
13. Ekonomska in monetarna politika – Ekonomska politika – Usklajevanje ekonomskih politik – Evropski mehanizem za stabilnost – Sklenitev memoranduma o soglasju, ki predvideva pretvorbo nezajamčenih vlog nacionalne banke v delnice in začasno zamrznitev drugih nezajamčenih vlog te banke – Združljivost z lastninsko pravico imetnikov vlog – Presoja obstoja manj omejevalnih ukrepov – Upoštevanje nujnosti razmer
(Listina Evropskem unije o temeljnih pravicah, člen 17(1) in 52(1); Pogodba o ustanovitvi Evropskega mehanizma za stabilnost, člen 12)
14. Temeljne pravice – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Omejevanje uresničevanja pravic in svoboščin, uvedenih z Listino – Pogoji – Zahteva, da je omejitev določena v zakonu – Obseg
(Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 52(1) in (3))
15. Nepogodbena odgovornost – Pogoji – Normativni akt, ki zajema tehnične odločitve in kompleksne presoje – Dovolj resna kršitev višjega pravnega pravila ali načela, ki posameznikom podeljuje pravice – Zahteva po očitni in resni kršitvi omejitev široke diskrecijske pravice zakonodajalca Unije
(člen 340 PDEU)
16. Ekonomska in monetarna politika – Ekonomska politika – Usklajevanje ekonomskih politik – Evropski mehanizem za stabilnost – Sklenitev memoranduma o soglasju, ki predvideva pretvorbo nezajamčenih vlog nacionalne banke v delnice in začasno zamrznitev drugih nezajamčenih vlog te banke – Združljivost z lastninsko pravico vlagateljev – Obstoj primerljivih položajev – Drugačno obravnavanje drugih držav članic euroobmočja, ki so deležne finančne pomoči – Kršitev – Pogoji
(Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 17(1); Pogodba o ustanovitvi Evropskega mehanizma za stabilnost, člen 12)
17. Ničnostna tožba – Razlogi – Bistvena kršitev postopka – Neobstoj ali nezadostnost obrazložitve – Sodni preizkus po uradni dolžnosti
(člena 263 PDEU in 296 PDEU)
18. Akti institucij – Obrazložitev – Obveznost – Obseg – Presoja obveznosti obrazložitve glede na okoliščine posameznega primera – Nujnost navedbe vseh upoštevnih dejanskih in pravnih okoliščin – Neobstoj
(člen 296 PDEU)
19. Evropska centralna banka – Pristojnosti Evropskega sistema centralnih bank – Določitev pogojev za dokapitalizacijo in reševanje finančnih institucij – Izključitev
(člen 282(1), PDEU; protokol št. 4, ki je priloga k pogodbama EU in DEU, člen 14.4)
20. Akti institucij – Pravna narava – Določitev glede na vsebino akta – Izjava o nameri, ki ni bila objavljena v serijah L ali C Uradnega lista Evropske unije – Neobstoj pravne veljave
21. Pravo Evropske unije – Načela – Varstvo legitimnega pričakovanja – Pogoji – Dodelitev finančne pomoči državi članici v težavah, ki je pogojena s tem, da ta sprejme določene ukrepe za ponovno vzpostavitev finančne stabilnosti – Nenaložitev takih ukrepov pri dodelitvi finančne pomoči drugim državam članicam – Kršitev – Neobstoj
(Sklep Sveta 2013/236)
22. Pravo Evropske unije – Načela – Enako obravnavanje – Pojem – Dokazno breme
(Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člena 20 in 21)
23. Ekonomska in monetarna politika – Monetarna politika – Izvajanje – Posebni ukrepi za ponovno vzpostavitev finančne stabilnosti in trajnostne rasti na Cipru – Likvidacija banke v težavah in dokapitalizacija druge banke v težavah s pretvorbo nezajamčenih vlog prve banke v lastna sredstva – Prevzem dolga prve banke, ki izvira iz finančne pomoči, s strani druge banke – Drugačno obravnavanje imetnikov nezajamčenih vlog teh dveh bank glede na upnike, ki imajo zahtevke ki izvirajo iz finančne pomoči – Kršitev načela enakega obravnavanja – Neobstoj
(Sklep Sveta 2013/236; Memorandum o soglasju z dne 26. aprila 2013)
24. Pravo Evropske unije – Načela – Enako obravnavanje – Diskriminacija glede na državljanstvo – Prepoved – Neuporaba za povsem notranji položaj v državi članici – Meje – Prispevek institucije Unije k ohranitvi ali izvajanju takega obravnavanja – Nedopustnost
(člen 18 PDEU)
25. Pravo Evropske unije – Načela – Enako obravnavanje – Kršitev – Pojem
26. Ekonomska in monetarna politika – Monetarna politika – Izvajanje – Posebni ukrepi za ponovno vzpostavitev finančne stabilnosti in trajnostne rasti na Cipru – Likvidacija banke v težavah in dokapitalizacija druge banke v težavah s pretvorbo nezajamčenih vlog prve banke v lastna sredstva – Drugačno obravnavanje imetnikov nezajamčenih vlog teh dveh bank glede na imetnike vlog pri grških podružnicah teh bank – Kršitev načela enakega obravnavanja – Neobstoj
(Sklep Sveta 2013/236; Memorandum o soglasju z dne 26. aprila 2013)
27. Ekonomska in monetarna politika – Monetarna politika – Izvajanje –Posebni ukrepi za ponovno vzpostavitev finančne stabilnosti in trajnostne rasti na Cipru – Likvidacija banke v težavah in dokapitalizacija druge banke v težavah s pretvorbo nezajamčenih vlog prve banke v lastna sredstva – Prenos vlog na drugo banko, ki je omejen s pragom 100.000 EUR na imetnika vloge – Kršitev načela enakega obravnavanja – Neobstoj
(Direktiva 94/19 Evropskega parlamenta in Sveta, kakor je bila spremenjena z direktivama 2005/1 in 2009/14, uvodna izjava 16 in člen 7(1)a; Sklep Sveta 2013/236; Memorandum o soglasju z dne 26. aprila 2013)
28. Sodni postopek – Dokaz – Dokazno breme
(Poslovnik Splošnega sodišča (2015), člen 85)
29. Ekonomska in monetarna politika – Monetarna politika – Izvajanje –Posebni ukrepi za ponovno vzpostavitev finančne stabilnosti in trajnostne rasti na Cipru – Likvidacija banke v težavah in dokapitalizacija druge banke v težavah s pretvorbo nezajamčenih vlog prve banke v lastna sredstva – Drugačno obravnavanje imetnikov nezajamčenih vlog teh dveh bank glede na družbe sektorja zadružnih bank, ki niso bile predmet reševanja s sredstvi upnikov – Kršitev načela enakega obravnavanja – Neobstoj
(Sklep Sveta 2013/236)
1. Na podlagi člena 268 PDEU in člena 340, drugi in tretji odstavek, PDEU je sodišče Unije na področju nepogodbene odgovornosti pristojno samo za odločanje o sporih v zvezi s povračilom škode, ki so jo povzročili institucije, organi, uradi ali agencije Unije ali njihovi uslužbenci pri opravljanju svojih dolžnosti. Izraz „institucija“, uporabljen v členu 340, drugi odstavek, PDEU, se ne sme razumeti kot da se nanaša samo na institucije Unije, naštete v členu 13(1) PEU. Ta izraz glede na ureditev nepogodbene odgovornosti, določeno s Pogodbo DEU, zajema tudi vse druge organe, urade in agencije Unije, ki so ustanovljeni s Pogodbama in naj bi prispevali k uresničevanju ciljev Unije. Posledično je mogoče akte, ki jih ti organi, uradi in agencije sprejmejo ob izvajanju pristojnosti, ki so jim dodeljene s pravom Unije, v skladu s splošnimi načeli, ki so skupna državam članicam, iz člena 340, drugi odstavek, PDEU pripisati Uniji
Iz tega izhaja, da Splošno sodišče ne more obravnavati odškodninskega zahtevka zoper Unijo, ki temelji na nezakonitosti akta ali ravnanja, katerega avtor ni niti institucija, organ, urad ali agencija Unije niti eden od njihovih uslužbencev pri opravljanju svojih dolžnosti. Tako so za škodo, ki jo pri izvajanju svojih pristojnosti povzročijo nacionalni organi, odgovorni edino ti organi, nacionalna sodišča pa ohranijo izključno pristojnost, da odločijo o odškodnini za tako škodo. Nasprotno pa ni izključeno, da lahko sodišče Unije obravnava odškodninsko tožbo za škodo, povzročeno z aktom ali ravnanjem, s katerim nacionalni organ zagotovi izvajanje predpisa Unije. V takem primeru je treba za utemeljitev pristojnosti sodišča Unije preveriti, ali zatrjevana nezakonitost, na kateri temelji tožba, dejansko izvira od institucije, organa, urada ali agencije Unije ali enega od njihovih uslužbencev pri opravljanju njegovih dolžnosti in je v resnici ni mogoče pripisati zadevnemu nacionalnemu organu. Tako je, kadar nacionalni organi nimajo nikakršnega polja proste presoje pri izvajanju predpisa Unije, ki vključuje tako nezakonitost
(Glej točke od 81 do 84.)
2. Glej besedilo odločbe.
(Glej točko 85.)
3. Pristojnost, ki jo ima sodišče Unije v sporu glede zakonitosti na podlagi člena 263 PDEU, pa se tako po svojem predmetu kot tudi po očitkih, ki jih je mogoče navesti, razlikuje od pristojnosti, ki mu je dodeljena v sporu glede nepogodbene odgovornosti na podlagi členov 268 in 340 PDEU. Odškodninska tožba, ki se nanaša na nepogodbeno odgovornost Unije za dejanja ali opustitve njenih institucij, je bila namreč uvedena kot pravno sredstvo, ki je v razmerju do preostalih tožb neodvisno in ki ima v sistemu pravnih sredstev posebno vlogo ter za katero veljajo pogoji za izvajanje, ki so določeni glede na njen posebni namen Medtem ko je namen ničnostne tožbe iz člena 263 PDEU odpraviti določen predpis, je predmet odškodninske tožbe, ki temelji na členu 340 PDEU, odškodnina za škodo, ki jo je povzročila institucija.
Tako je odškodninsko tožbo na podlagi člena 268 PDEU načeloma mogoče vložiti zoper kateri koli akt institucije, organa, urada ali agencije Unije ali enega od njihovih uslužbencev pri opravljanju njegovih dolžnosti, ne glede na to, ali je ta akt mogoče izpodbijati z ničnostno tožbo na podlagi člena 263 PDEU. Prav tako je lahko ravnanje, ki nima narave odločanja in lahko povzroči nepogodbeno odgovornost Unije, podlaga za odškodninsko tožbo, čeprav ne more biti predmet ničnostne tožbe. To pomeni, da ima v sistemu pravnih sredstev, vzpostavljenem s Pogodbo DEU, tožba zaradi nepogodbene odgovornosti odškodninski namen, zlasti za zagotovitev učinkovitega sodnega varstva posameznika tudi pred akti in ravnanji institucij, organov, uradov ali agencij Unije ali enega od njihovih uslužbencev pri opravljanju njihovih dolžnosti, zoper katere ni mogoče vložiti ničnostne tožbe na podlagi člena 263 PDEU. Tako glede na različna in dopolnjujoča namena teh dveh vrst tožb ni mogoče šteti, da je vsebina pojma „institucija“ v smislu člena 340, drugi odstavek, PDEU nujno omejena na institucije, organe, urade in agencije Unije iz člena 263, prvi odstavek, PDEU.
Nasprotno, opredelitev subjektov Unije, ki jih je mogoče šteti za „institucije“ v smislu člena 340, drugi odstavek, PDEU, mora temeljiti na merilih, ki so lastna tej določbi in se razlikujejo od meril za opredelitev organov, uradov in agencij iz člena 263, prvi odstavek, PDEU. Za potrebe člena 263 PDEU se upoštevno merilo nanaša na možnost toženega subjekta, da sprejme akte, ki naj bi imeli pravne učinke v razmerju do tretjih oseb Nasprotno pa je treba za potrebe člena 340, drugi odstavek, PDEU ugotoviti, ali je bil subjekt Unije, ki se mu pripisuje sporni akt ali ravnanje, ustanovljen na podlagi Pogodb in naj bi prispeval k uresničevanju ciljev Unije
(Glej točke od 109 do 112.)
4. Akte in ravnanja Euroskupine pri izvajanju pristojnosti, ki so ji dodeljene s pravom Unije, je mogoče pripisati Uniji.Člen 1 Protokola št. 14 o Euroskupini, ki je priloga k Pogodbi DEU, namreč določa, da se Euroskupina sestane, da se razpravlja o vprašanjih, povezanih s posebnimi odgovornostmi, ki jih ministri, ki jo sestavljajo, nosijo v zvezi z enotno valuto. Ta vprašanja v skladu s členom 119(2) PDEU zadevajo ukrepanje Unije za uresničitev ciljev, navedenih v členu 3 PEU, med katerimi je vzpostavitev ekonomske in monetarne unije, katere valuta je euro. To pomeni, da je Euroskupina subjekt Unije, ki je bil formalno ustanovljen na podlagi Pogodb in naj bi prispeval k uresničevanju ciljev Unije.
(Glej točko 113.)
5. Glej besedilo odločbe.
(Glej točke od 123 do 125.)
6. Države članice, katerih valuta je euro, so z ustanovitvijo Evropskega mehanizma za stabilnost tej mednarodni organizaciji, ki je pravna oseba, dodelile konkretne in izključne pristojnosti na področju dodeljevanja finančne pomoči tem državam članicam, ki so v težavah. Za izvajanje teh pristojnosti veljajo pravila mednarodnega javnega prava, ki so lastna medvladni organizaciji za sodelovanje, pri čemer se pravo Unije uporablja samo, kolikor to izrecno določa Pogodba o ustanovitvi Evropskega mehanizma za stabilnost. Države članice, katerih valuta je euro, so torej dodelitev finančne pomoči jasno izključile s področja ukrepanja Unije in njenega normativnega okvira.
Države članice, katerih valuta je euro, so se za izpolnjevanje nekaterih nalog za Evropski mehanizem za stabilnost resda obrnile na institucije Unije, in sicer Komisijo in Evropsko centralno banko. Vendar naloge, ki so s Pogodbo o ustanovitvi Evropskega mehanizma za stabilnost poverjene tema institucijama, ne zajemajo nobene lastne pristojnosti za odločanje, dejavnosti, ki jih navedeni instituciji opravljata na podlagi te pogodbe, pa zavezujejo le Evropski mehanizem za stabilnost. Zato so glede memoranduma o soglasju, sklenjenega med mehanizmom za stabilnost in državo članico, katere valuta je euro, zahteve, ki so določene v takem memorandumu, pripisljive le Evropskemu mehanizmu za stabilnost in ne Komisiji.
(Glej točke 128, 129 in 167.)
7. Glej besedilo odločbe.
(Glej točke od 178 do 181, 186 in 191.)
8. Naloge, ki so Komisiji in Evropski centralni banki zaupane s Pogodbo o ustanovitvi Evropskega mehanizma za stabilnost, ne izkrivljajo pristojnosti, ki so na ti instituciji prenesene s pogodbama EU in DEU. Zlasti glede Komisije, tej je s členom 13(3) in (4) Pogodbe o ustanovitvi Evropskega mehanizma za stabilnost naložena obveznost, da zagotovi združljivost memorandumov o soglasju, ki jih sklene Evropski mehanizem za stabilnost, s pravom Unije, tako da v okviru Pogodbe o ustanovitvi Evropskega mehanizma za stabilnost ohranja vlogo varuhinje Pogodb, kot izhaja iz člena 17(1) PEU. Tako ne sme podpisati memoranduma o soglasju, če dvomi o njegovi skladnosti s pravom Unije.
Posledično ima tožeča stranka pravico, da Komisiji v okviru odškodninske tožbe očita nezakonita ravnanja, ki so povezana s sprejetjem memoranduma o soglasju v imenu Evropskega mehanizma za stabilnost. V zvezi s tem nezakonita ravnanja Komisije, povezana s sprejetjem memoranduma o soglasju, niso edina nezakonita ravnanja institucije Unije v okviru Pogodbe o ustanovitvi Evropskega mehanizma za stabilnost, ki lahko povzročijo nepogodbeno odgovornost Unije. Evropski centralni banki in Komisiji se namreč lahko v okviru odškodninske tožbe očitajo nezakonita ravnanja, povezana z njunim spremljanjem izvajanja ukrepov, določenih v memorandumu o soglasju. Pogajanja in podpis memoranduma o soglasju s strani Komisije ter spremljanje izvajanja ukrepov, ki so z njim določeni, s strani Evropske centralne banke in Komisije na podlagi člena 13(7) Pogodbe o ustanovitvi Evropskega mehanizma za stabilnost torej lahko povzročijo odgovornost Unije.
(Glej točke od 201 do 204.)
9. Načelo varstva legitimnih pričakovanj je hierarhično višje splošno načelo prava Unije, namenjeno varstvu posameznikov katerega kršitev s strani institucije Unije lahko povzroči odgovornost Unije. Pravica do sklicevanja na to načelo je pogojena s tem, da so pristojni organi Unije zadevni osebi dali natančna, brezpogojna in skladna zagotovila, ki izhajajo iz pooblaščenih in zanesljivih virov. To pravico ima namreč vsak posameznik, ki mu je institucija, organ, urad ali agencija Unije s tem, da mu je dala natančna zagotovila, vzbudila legitimna pričakovanja.
Zato je lahko zaradi dejstva, da je Euroskupina dala natančna zagotovila glede ukrepov, ki so določeni v memorandumu o soglasju, sklenjenim med Evropskim mehanizmom za stabilnost in državo članico, katere valuta je euro, podana odgovornost Unije. Ker pa, kar zadeva zagotovila glede dodelitve finančne pomoči taki državi članici, dodelitev take pomoči spada v pristojnosti Evropskega mehanizma za stabilnost in ne pristojnosti Euroskupine, ta zagotovila ne izvirajo od pristojnega organa.
(Glej točke 205, 206, 404 in 427.)
10. Glej besedilo odločbe.
(Glej točki 215 in 216.)
11. Odškodninsko tožbo na podlagi člena 268 in člena 340, drugi in tretji odstavek, PDEU je treba presojati glede na celoten sistem sodnega varstva posameznikov in je njena dopustnost torej lahko v nekaterih primerih odvisna od tega, ali so izčrpana vsa razpoložljiva nacionalna pravna sredstva za dosego razglasitve ničnosti odločbe nacionalnega organa, če ta nacionalna pravna sredstva učinkovito zagotavljajo varstvo zadevnih posameznikov in omogočajo pridobitev povračila zatrjevane škode.
Primeri nedopustnosti zaradi neizčrpanja nacionalnih pravnih sredstev so omejeni na položaj, ko sodišče Unije zaradi neizčrpanja teh pravnih sredstev ne more opredeliti narave in obsega škode, ki se zatrjuje pred njim, tako da zahteve iz člena 44(1)(c) Poslovnika niso izpolnjene. Če sodišče Unije lahko opredeli naravo in obseg zatrjevane škode ni mogoče sklepati, da je ta tožba nedopustna samo zato, ker naj tožeče stranke ne bi izčrpale nacionalnih pravnih sredstev in to ne da bi bilo treba ugotoviti, ali so zadevni akti in ravnanja lahko bili predmet tožbe pred nacionalnimi sodišči.
Kvečjemu bi se lahko v teh okoliščinah štelo, da lahko vložitev tožbe pred nacionalnim sodiščem s strani ene ali več tožečih strank za povračilo iste škode kot v tožbi pri sodišču Unije vpliva na preučitev utemeljenosti te tožbe. V zvezi s tem mora sodišče Unije, kadar, prvič, oseba vloži dve odškodninski tožbi za isto škodo, eno proti nacionalnemu organu pri nacionalnem sodišču in drugo proti instituciji Unije pri sodišču Unije, in, drugič, obstaja tveganje, da bi lahko navedena oseba, ker bi sodišči, ki odločata o zadevi, to škodo različno ocenili, prejela nezadostno ali preveliko odškodnino, pred odločanjem o škodi počakati, da nacionalno sodišče s končno odločbo odloči o tožbi, ki je bila vložena pri njem. V podobnih primerih mora sodišče Unije pred sprejetjem odločitve o obstoju in obsegu škode počakati, da odloči nacionalno sodišče. Nasprotno pa lahko, celo preden nacionalno sodišče odloči, odloča, ali je ravnanje, očitano toženi instituciji, tako, da je mogoče uveljavljati nepogodbeno odgovornost Unije.
(Glej točke od 238 do 241.)
12. Glej besedilo odločbe.
(Glej točko 245.)
13. Omejevanje lastninske pravice ne sme biti pretirano. Po eni strani mora zadevno omejevanje ustrezati zastavljenemu cilju v splošnem interesu ter biti nujno in sorazmerno s tem namenom. Po drugi strani pa ne sme posegati v bistveno vsebino, torej bistvo lastninske pravice
Glede memoranduma o soglasju, ki ga je Evropski mehanizem za stabilnost sklenil z državo članico v finančnih težavah, iz člena 12 Pogodbe o ustanovitvi Evropskega mehanizma za stabilnost izhaja, da sprejetje takega memoranduma o soglasju ustreza cilju v splošnem interesu, ki ga uresničuje Unija, in sicer zagotavljati stabilnost bančnega sistema celotnega euroobmočja. Finančne storitve imajo namreč osrednjo vlogo v gospodarstvu Unije. Ker so banke kot bistven vir financiranja za podjetja med seboj pogosto povezane, se lahko propad ene ali več bank hitro razširi na druge banke, bodisi v zadevni državi članici bodisi v drugih državah članicah, kar lahko potem povzroči prelivanje negativnih učinkov v druge sektorje gospodarstva.
V zvezi tem je treba v primeru memoranduma o soglasju, ki med drugim določa dokapitalizacijo banke s pretvorbo nezajamčenih vlog v lastna sredstva, zaradi presoje obstoja ukrepov, ki manj omejujejo lastninsko pravico, upoštevati potrebo, da so se morali nacionalni organi ob sprejetju ukrepov, ki jih določa memorandum o soglasju, hitro odzvati. Daleč od tega, da bi to kazalo na kršitev pravice do dobrega upravljanja, hitrost sprejetja teh ukrepov priča o nujnosti razmer, v katerih se je znašla zadevna država članica. Šlo je namreč za preprečitev neposrednega tveganja zloma zadevnih bank, da bi se ohranila stabilnost nacionalnega finančnega sistema in bi se tako preprečila širitev negativnih vplivov na druge države članice euroobmočja. Oblikovanje diferenciranega sistema odbitka bi v takih razmerah od nacionalnih organov zahtevalo še posebej občutljiv in negotov korak za zagotovitev, da lahko dokapitalizirana banka na podlagi izbranih deležev in pragov doseže minimalni delež lastnega kapitala iz memoranduma o soglasju, s čimer bi dokapitalizacijo te banke izpostavili velikim tveganjem.
Poleg tega kar zadeva zahtevo, da se zadevni osebi nuditi ustrezno priložnost, da predstavi svojo zadevo pristojnim organom, te zahteve ni mogoče razlagati tako, da je treba zadevni osebi v vseh okoliščinah omogočiti, da uveljavlja svoje stališče pri pristojnih organih pred sprejetjem ukrepov, ki posegajo v njeno lastninsko pravico. Tako je zlasti, če zadevni ukrepi ne pomenijo sankcije in spadajo v okvir posebne nujnosti. V zvezi s tem bi izvedba postopka predhodnega posvetovanja, v okviru katerega bi lahko na tisoče imetnikov vlog in delničarjev zadevnih bank učinkovito uveljavljalo svoja stališča pri centralni banki zadevne države članice pred sprejetjem nacionalnih določb za izvajanje ukrepov, določenih v memorandumu o soglasju, neizogibno zakasnila izvedbo ukrepov za preprečitev takega zloma. Uresničitev cilja, da se ohrani stabilnost nacionalnega finančnega sistema in s tem prepreči širitev negativnih vplivov na druge države članice euroobmočja, bi bila zelo ogrožena.
(Glej točke 255, 282, 290 in 310)
14. Glej besedilo odločbe.
(Glej točko 272.)
15. Kadar se od institucij Unije v zapletenih in spreminjajočih se okoliščinah zahtevajo tehnične izbire ter zapletene napovedi in presoje, je tem institucijam treba priznati široko diskrecijsko pravico glede narave in obsega ukrepov, ki jih podprejo ali katerih ohranitev ali nadaljnje izvajanje zahtevajo. V teh okoliščinah pogoj v zvezi z nezakonitostjo očitanega ravnanja zahteva, da se dokaže, da je zadevna institucija očitno in resno prekoračila meje svoje diskrecijske pravice.
(Glej točko 291.)
16. Ukrepi, od katerih je lahko odvisna dodelitev finančne pomoči, ki jo zagotovi Evropski mehanizem za stabilnost (ali druge mednarodne organizacije, organi in institucije Unije ali držav), za rešitev finančnih težav, s katerimi se srečuje država, ki se sooča s potrebo po dokapitalizaciji svojega bančnega sistema, se lahko od primera do primera bistveno razlikujejo glede na pridobljene izkušnje in vse posebne okoliščine. Med temi okoliščinami so zlasti lahko gospodarske razmere v državi prejemnici, velikost pomoči glede na njeno celotno gospodarstvo, obeti za ponovno vzpostavitev uspešnega poslovanja zadevnih bank in razlogi za nastanek težav, s katerimi se te srečujejo, po potrebi vključno s pretirano velikostjo bančnega sektorja države prejemnice glede na njeno nacionalno gospodarstvo, gibanje mednarodne gospodarske konjunkture ali velika verjetnost za prihodnja posredovanja Evropskega mehanizma za stabilnost (ali drugih mednarodnih organizacij, organov in institucij Unije ali držav) v podporo drugim državam v težavah, zaradi česar bi bilo morda treba preventivno omejiti zneske, namenjene posameznemu posredovanju.
Zato glede združljivosti memoranduma o soglasju, sklenjenega med Evropskim mehanizmom za stabilnost in državo prejemnico finančne pomoči, z lastninsko pravico primerjava velikosti (absolutne in relativne) finančne pomoči, ki so jo prejele država prejemnica na eni strani in druge države prejemnice finančne pomoči na drugi strani ne more biti tehtno izvedena brez dokaza, da so bili finančni sektorji drugih držav, katerih valuta je euro in ki so prejele finančno pomoč preveliki glede na velikost posameznih nacionalnih gospodarstev teh držav. Poleg tega je treba dokazati, da pridobljene izkušnje in razlike glede gospodarskih razmer v državah, katerih valuta je euro, ali obetov za ponovno vzpostavitev uspešnega poslovanja zadevnih bank, gibanje mednarodne gospodarske konjunkture ali velika verjetnost za prihodnja posredovanja evropskega mehanizma za stabilnost v podporo drugim državam v težavah, zaradi česar bi bilo morda treba preventivno omejiti zneske, namenjene posameznemu posredovanju, ne bi mogli biti razlog za različno obravnavanje med državo prejemnico in drugimi državami prejemnicami finančne pomoči.
(Glej točke od 311 do 313.)
17. Glej besedilo odločbe.
(Glej točko 390.)
18. Glej besedilo odločbe.
(Glej točke od 392 do 395.)
19. Nacionalne centralne banke opravljajo dve vrsti funkcij, in sicer, prvič, tiste, ki so predvidene s Statutom Evropskega sistema centralnih bank in Evropske centralne banke, in, drugič, tiste, ki v njem niso predvidene. Slednjih ni mogoče pripisati niti Evropskemu sistemu centralnih bank niti Eurosistemu. Člen 14.4 Statuta Evropskega sistema centralnih bank in Evropske centralne banke določa, da lahko nacionalne centralne banke opravljajo tudi funkcije, ki niso navedene v tem statutu, razen če Svet Evropske centralne banke z dvotretjinsko večino oddanih glasov ugotovi, da so te funkcije v nasprotju s cilji in nalogami Evropskega sistema centralnih bank. Funkcije, ki jih nacionalne centralne banke izvajajo na lastno odgovornost in za svoj račun, ne veljajo za sestavni del funkcij Evropskega sistema centralnih bank.
V zvezi s tem Statut Evropskega sistema centralnih bank in Evropske centralne banke med nalogami Evropske centralne banke ali Evropskega sistema centralnih bank ni določal določitve pogojev za dokapitalizacijo ali reševanje finančnih institucij. Gre torej za funkcije, ki jih nacionalne centralne banke izvajajo na lastno odgovornost in za svoj račun. V teh okoliščinah razumen in preudaren bralec ni mogel razumno meniti, da je mogoče trditev nacionalne centralne banke glede določitve pogojev za dokapitalizacijo ali reševanje finančnih institucij pripisati Eurosistemu in da ta trditev slednjega zavezuje. Niti člen 282(1) PDEU niti izjava o poslanstvu Eurosistema te ugotovitve ne izpodbijeta. Zato na podlagi člena 282(1) PDEU ni mogoče razumno sklepati, da bo Eurosistem zagotavljal ohranitev vrednosti vlog, zaupanih nacionalnim bankam, v primeru njihove dokapitalizacije ali reševanja.
(Glej točke od 415 do 417 in 419.)
20. Izjava o poslanstvu Evropske centralne banke in Eurosistema je zgolj izjava o nameri, ki nima nikakršne pravne veljave in tako ni bila objavljena niti v seriji L Uradnega lista Evropske unije, v kateri se objavljajo pravno zavezujoči akti, niti v njegovi seriji C, v kateri se objavljajo informacije, priporočila in mnenja, ki se nanašajo na Unijo. V tej izjavi so namreč že po naravi izražena izključno prizadevanja in ni namenjena niti naložitvi obveznosti svojim avtorjem niti izčrpni predstavitvi vseh nalog in pristojnosti članic Eurosistema.
(Glej točko 420.)
21. Same okoliščine, da v predhodnih fazah mednarodne finančne krize odobritev finančne pomoči s strani Evropskega mehanizma za stabilnost ni bila pogojena s sprejetjem ukrepov, primerljivih z ukrepi, naloženimi državi prejemnici, kot take ni mogoče šteti za natančno, brezpogojno in skladno zagotovilo, ki bi lahko pri delničarjih in imetnikih vlog v bankah, ki jih zadevajo ti ukrepi, vzbudilo legitimna pričakovanja, da odobritev finančne pomoči tej državi ne bo pogojena.
V zvezi s tem se lahko ukrepi, od katerih je lahko odvisna odobritev finančne pomoči, ki jo zagotovi Evropski mehanizem za stabilnost (ali druge mednarodne organizacije, organi in institucije Unije ali držav), za rešitev finančnih težav, s katerimi se srečuje država, ki mora dokapitalizirati svoj bančni sistem, od primera do primera bistveno razlikujejo glede na pridobljene izkušnje in vse posebne okoliščine. V teh okoliščinah brez jasne in izrecne zaveze pristojnih organov ni mogoče ugotoviti, da so lahko delničarji in imetniki vlog pri bankah, na katere se nanašajo zadevni ukrepi, upravičeno pričakovali, da bo odobritev finančne pomoči pogojena z enakimi ali vsaj podobnimi pogoji, kot so veljali za odobritev finančne pomoči drugim državam članicam, katerih valuta je euro.
(Glej točki 432 in 433.)
22. Glej besedilo odločbe.
(Glej točke od 440 do 442.)
23. V različnem položaju za namene uporabe načela enakega obravnavanja sta, na eni strani zasebni subjekt, ki je, tako kot imetniki nezajamčenih vlog v nacionalnih bankah, na katere se nanašajo ukrepi, določeni v memorandumu o soglasju, ki ga je sklenil Evropski mehanizem za stabilnost, in delničarji druge nacionalne banke, ki je bila dokapitalizirana s temi nezajamčenimi vlogami, deloval samo v svojem zasebnem premoženjskem interesu, in na drugi strani centralna banka Eurosistema, katere odločitve so vodili izključno cilji v javnem interesu. Sama okoliščina, da imajo imetniki vlog in centralna banka Eurosistema, katere odločitve vodijo taki cilji, enako vrsto terjatve do iste banke, ne more omajati te ugotovitve, tako da se z načelom enakega obravnavanja ne more zahtevati, da se ti kategoriji oseb obravnavata popolnoma enako
(Glej točko 449.)
24. Pravo Unije v položajih, v katerih ni podana nobena navezna okoliščina glede katerega od položajev, ki jih določa to pravo, in katerih vsa upoštevna dejstva se umeščajo v eno samo državo članico, ne nasprotuje temu, da ta država članica svoje državljane obravnava manj ugodno kot državljane druge države članice. Vendar se ta rešitev ne uporablja za dejanja ali opustitve, s katerimi ena ali več institucij Unije prispevajo k takemu obravnavanju ali zahtevajo njegovo ohranitev ali nadaljnje izvajanje.
Zato glede memoranduma o soglasju, ki ga je sklenil Evropski mehanizem za stabilnost in ki med drugim določa dokapitalizacijo nacionalne banke z nezajamčenimi vlogami druge nacionalne banke tudi ob predpostavki, da se trditve o diskriminaciji med imetniki vlog v bankah zadevne države članice in imetniki vlog v podružnicah teh bank v drugi državi članici lahko nanašajo na položaj, katerega vsi upoštevni elementi so omejeni na ozemlje ene same države članice, ni mogoče tehtno trditi, da je treba vsako diskriminacijo, ki so jo utrpeli delničarji in imetniki vlog zadevnih bank, šteti za obratno diskriminacijo, ki naj ne bi bila prepovedana s pravom Unije.
(Glej točke od 461 do 463.)
25. Glej besedilo odločbe.
(Glej točko 465.)
26. Različno obravnavanje je utemeljeno, prvič, če temelji na objektivnem in razumnem merilu, torej če je povezano z zakonito dopustnim ciljem, ki ga zadevna zakonodaja želi doseči, in, drugič, če je sorazmerno s ciljem, ki se z zadevnim obravnavanjem želi doseči.
Glede vprašanja, ali je različno obravnavanje z memorandumom o soglasju, ki ga je sklenil Evropskim mehanizem za stabilnost, med imetniki vlog pri nacionalnih bankah, na katere se nanašajo ukrepi iz tega memoranduma in imetniki vlog pri podružnicah teh bank v drugi državi članici temeljilo na objektivnem in razumnem merilu, je treba navesti, da je treba cilj preprečitve splošne destabilizacije finančnega sistema druge države članice zaradi širitve negativnih vplivov bančnega sistema prve države članice šteti za objektiven in razumen. Glede sorazmernosti tega različnega obravnavanja je treba ugotoviti, da je to različno obravnavanje primerno za uresničitev zastavljenih ciljev in ne presega tega, kar je za to potrebno.
Posledično je bila okoliščina, da je bila finančna pomoč po eni strani z memorandumom o soglasju pogojena s tem, da nacionalni organi druge države članice sprejmejo ukrep, s katerim odredijo odbitek na vloge v zadevnih bankah v tej državi članici, in da po drugi strani zanjo ni veljal podoben pogoj v zvezi z vlogami v prvi državi članici, objektivno upravičena in torej ne pomeni kršitve načela enakega obravnavanja.
(Glej točke od 469 do 473.)
27. Glede ukrepa, določenega v memorandumu o soglasju, ki ga je sklenil Evropski mehanizem za stabilnost in ki določa, da se na nacionalno banko v težavah prenesejo dolgovi druge nacionalne banke do vsakega od njenih imetnikov vlog, pri čemer je meja 100.000 EUR, zneski, višji od 100.000 EUR, pa ostanejo v drugi banki v pričakovanju njene likvidacije je treba ugotoviti, da se ta ukrep brez razlikovanja uporablja za vse imetnike vlog v drugi banki, tako da ni nobenega različnega obravnavanja med temu imetniki vlog glede na znesek vlog, ki so jih zaupali tej banki.
Sama okoliščina, da za prenos vlog, zaupanih drugi banki, v prvo banko velja enotna zgornja meja 100.000 EUR na imetnika vlog in da ima zato lahko za te imetnike vlog različne posledice glede na višino njihovih vlog, te ugotovitve ne more omajati. Edina taka razlika namreč izhaja iz uporabe omejitve jamstva v višini 100.000 EUR, ki je določena v členu 7(1a) Direktive 94/19 o sistemih zajamčenih vlog, kakor je bila spremenjena z direktivama 2005/1 in 2009/14. Gre za merilo, ki je hkrati objektivno in prilagojeno potrebam delovanja bančnega sistema Unije.
Kar zadeva ukrep pretvorbe delnic v zvezi s prvo banko, ki jo določa memorandum o soglasju, v skladu s katerim se odbitek na nezajamčene vloge v tej banki uporablja samo za imetnike vlog v tej banki katerih vloge presegajo 100.000 EUR, iz njega izhaja različno obravnavanje med imetniki vlog pri tej banki glede na to, ali znesek vlog, ki so ji jih zaupali, presega 100.000 EUR ali ne. Vendar to različno obravnavanje nikakor ne pomeni neenakega obravnavanja, ki je prepovedano s pravom Unije, ker so imetniki vlog, katerih vloge v zadevnih bankah presegajo 100.000 EUR, v pravno drugačnem položaju kot imetniki vlog, katerih vloge v zadevnih bankah ne presegajo tega zneska. V skladu s členom 7(1a) Direktive 94/19, so bile namreč vloge zadnjenavedenih v primeru nerazpoložljivosti vlog v celoti krite z nacionalnim sistemom jamstva za vloge, medtem ko so bile vloge prvih krite samo do višine 100.000 EUR.
(Glej točke od 482 do 485.)
28. Oseba, ki zatrjuje dejstva v podporo nekemu predlogu, mora načeloma predložiti dokaze o njihovi resničnosti.
(Glej točko 501.)
29. Glej besedilo odločbe.
(Glej točke od 504 do 508.)