Language of document : ECLI:EU:T:2022:603

SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (sedmi senat)

z dne 5. oktobra 2022(*)

„Javni uslužbenci – Začasni uslužbenci – Bolniški dopust – Neupravičene odsotnosti – Odpoved pogodbe brez odpovednega roka – Člen 16 PZDU – Člen 48(b) PZDU – Odgovornost“

V zadevi T‑618/21,

WV, ki ga zastopata L. Levi in A. Champetier, odvetnici,

tožeča stranka,

proti

Prevajalskemu centru za organe Evropske unije (CdT), ki ga zastopa M. Garnier, agent, skupaj z B. Wägenbaurjem, odvetnikom,

tožena stranka,

SPLOŠNO SODIŠČE (sedmi senat),

v sestavi R. da Silva Passos, predsednik, L. Truchot (poročevalec) in M. Sampol Pucurull, sodnika,

sodna tajnica: I. Kurme, administratorka,

na podlagi pisnega dela postopka,

na podlagi obravnave z dne 7. julija 2022

izreka naslednjo

Sodbo

1        Tožeča stranka, WV, s tožbo na podlagi člena 270 PDEU predlaga, prvič, razglasitev ničnosti odločbe direktorja Prevajalskega centra za organe Evropske unije (CdT) z dne 26. novembra 2020 o odpovedi njene zaposlitve za nedoločen čas brez odpovednega roka (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) in, po potrebi, odločbe z dne 17. junija 2021, s katero je bila zavrnjena njena pritožba (v nadaljevanju: odločba o zavrnitvi pritožbe), in drugič, povrnitev škode, ki naj bi jo utrpela zaradi teh odločb.

 Dejansko stanje

2        Tožečo stranko je CdT zaposlil 1. novembra 1997. Dne 16. decembra 2004 je podpisala pogodbo za nedoločen čas. Tožeča stranka je bila od 23. julija 2019 do 15. novembra 2019 na plačanem bolniškem dopustu. CdT je njeno odsotnost od 18. novembra 2019 do 7. februarja 2020 štel za neupravičeno. Njene odsotnosti od 8. februarja do 10. aprila 2020 in od 29. aprila do 4. maja 2020 pa je CdT štel za upravičene. Odsotnosti tožeče stranke od 5. maja 2020 so se štele za neupravičene.

3        Po posvetu na daljavo med tožečo stranko in zdravstveno službo Evropske komisije, ki je delovala v imenu CdT, 4. maja 2020 je ta zdravstvena služba ugotovila, da je tožeča stranka sposobna ponovno začeti delati s polovičnim delovnim časom za en mesec od 5. maja 2020. Navedena zdravstvena služba je tožečo stranko obvestila, da lahko vloži zahtevo za izdajo neodvisnega mnenja. Naslednji dan je tožeča stranka na podlagi člena 59(1), peti pododstavek, Kadrovskih predpisov za uradnike Evropske unije (v nadaljevanju: Kadrovski predpisi) vložila navedeno zahtevo.

4        Ker je neodvisni zdravnik ugotovil, da se tožeča stranka ni udeležila raznih razgovorov, organiziranih za namene postopka za izdajo neodvisnega mnenja, je potrdil odločitev zdravstvene službe Komisije. CdT je zato menil, da odsotnost tožeče stranke v obdobju, ki se je začelo 5. maja 2020, ni bila upravičena. Tožeča stranka je bila o tem obveščena z dopisom direktorja CdT z dne 31. julija 2020.

5        Odvetnica tožeče stranke je z dopisom z dne 10. avgusta 2020 predlagala, naj se ugotovi njena invalidnost. Navedla je, da glede na zdravstveno stanje tožeče stranke vrnitev v običajni položaj v bližnji prihodnosti ni bila predvidena.

6        Direktor CdT je z dopisom z dne 14. septembra 2020 zavrnil predlog tožeče stranke za ugotovitev invalidnosti. Tožeča stranka je bila prav tako obveščena, da je CdT, zlasti ob upoštevanju njene neupravičene odsotnosti od 5. maja 2020, izjave, da ne more ponovno začeti delati, tega, da ni odgovorila na tri dopise CdT, poslane med 7. majem in 7. avgustom 2020, in interesa službe, nameraval za odpoved njene zaposlitve uporabiti člen 48(b) Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev Evropske unije (v nadaljevanju: PZDU). CdT jo je pozval, naj predloži svoje pripombe.

7        Odvetnica tožeče stranke, ki se je sklicevala na dopis direktorja CdT z dne 14. septembra 2020, je z dopisom z dne 14. oktobra 2020 CdT sporočila pripombe tožeče stranke glede morebitne uporabe člena 48(b) PZDU.

8        Na podlagi člena 48(b) PZDU je bila 26. novembra 2020 sprejeta izpodbijana odločba o odpovedi zaposlitve tožeče stranke brez odpovednega roka z 31. decembrom 2020.

9        Tožeča stranka je 26. februarja 2021 vložila pritožbo zoper izpodbijano odločbo.

10      Direktor CdT je 17. junija 2021 pritožbo zavrnil.

 Predlogi strank

11      Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        izpodbijano odločbo razglasi za nično;

–        odločbo o zavrnitvi pritožbe, kolikor je potrebno, razglasi za nično;

–        CdT naloži plačilo odškodnine za nastalo premoženjsko škodo in plačilo 15.000 EUR za povrnitev nastale nepremoženjske škode;

–        CdT naloži plačilo stroškov.

12      CdT Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        tožbo zavrne;

–        tožeči stranki naloži plačilo stroškov.

 Pravo

13      Tožeča stranka je vložila predloga za razglasitev ničnosti in odškodninski zahtevek.

 Predloga za razglasitev ničnosti

14      Tožeča stranka predlaga razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe in po potrebi odločbe o zavrnitvi pritožbe.

15      Najprej je treba v zvezi s predlogom tožeče stranke, naj se po potrebi razglasi ničnost odločbe o zavrnitvi pritožbe, opozoriti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso Splošno sodišče na podlagi predlogov za razglasitev ničnosti, ki so formalno vloženi zoper odločbo o zavrnitvi pritožbe, odloča o aktu, zoper katerega je bila vložena pritožba, kadar so ti predlogi brez samostojne vsebine (glej sodbo z dne 14. julija 2021, AQ/eu-LISA, T‑164/19, neobjavljena, EU:T:2021:456, točka 35 in navedena sodna praksa).

16      Ker odločba o zavrnitvi pritožbe v obravnavanem primeru le potrjuje izpodbijano odločbo, s katero je bila zaposlitev tožeče stranke odpovedana brez odpovednega roka, predlogi za razglasitev ničnosti odločbe o zavrnitvi pritožbe nimajo samostojne vsebine. O teh torej ni treba specifično odločiti, čeprav je treba pri preizkusu zakonitosti izpodbijane odločbe upoštevati obrazložitev, ki je v odločbi o zavrnitvi pritožbe, pri čemer se za to obrazložitev šteje, da se ujema z obrazložitvijo izpodbijane odločbe (glej v tem smislu sodbo z dne 14. julija 2021, AQ/eu-LISA, T‑164/19, neobjavljena, EU:T:2021:456, točka 36 in navedena sodna praksa).

17      Tožeča stranka v utemeljitev svojih predlogov za razglasitev ničnosti navaja tri tožbene razloge, od katerih se prvi nanaša na napačno pravno podlago odločbe o odpovedi sporne zaposlitve, drugi na to, da CdT ni predložil zadeve invalidski komisiji in da je CdT odpovedal sporno zaposlitev brez tehtanja vseh upoštevnih elementov in okoliščin z interesom tožeče stranke, ter na protislovnost obrazložitve in tretji na kršitev pravice do izjave.

18      Tožeča stranka v okviru prvega tožbenega razloga trdi, da člen 48(b) PZDU ne more biti podlaga za odločbo o odpovedi njene zaposlitve, ker na dan sprejetja izpodbijane odločbe ni bila na plačanem bolniškem dopustu, ampak, po mnenju CdT, neupravičeno odsotna, tako da na dan odpovedi njene zaposlitve ni bila na koncu plačanega bolniškega dopusta iz člena 16 PZDU, na katerega napotuje člen 48(b) PZDU.

19      Poleg tega, tudi če bi bila tožeča stranka na dan odpovedi njene zaposlitve na plačanem bolniškem dopustu v smislu člena 16 PZDU, naj pogoji, določeni v tem besedilu in členu 48(b) PZDU, ne bi bili izpolnjeni. Ker je tožeča stranka v CdT delala 22 let, bi se moralo trajanje njenega plačanega bolniškega dopusta ujemati s trajanjem njene službe, ne da bi bilo mogoče njeno zaposlitev na podlagi člena 48(b) PZDU odpovedati pred iztekom tega roka.

20      Nazadnje, tožeča stranka dodaja, da bi CdT, če bi jo želel sankcionirati, moral zoper njo začeti disciplinski postopek, namesto da je uporabil člen 16 in člen 48(b) PZDU.

21      CdT opozarja, da je menil, da je odsotnost tožeče stranke od 5. maja 2020 neupravičena in da je tožeča stranka neprestano trdila, da ji zdravstveno stanje ne omogoča ponovnega začetka dela.

22      CdT meni, da je tožeča stranka izčrpala svoje pravice do bolniškega dopusta, ker, kot izhaja iz člena 59 Kadrovskih predpisov, na katerega napotuje člen 16 PZDU, pravica do tega dopusta nastane le v obdobjih upravičene odsotnosti. Tako naj bi tožeči stranki poteklo obdobje, določeno za plačan bolniški dopust.

23      Tožeča stranka naj bi namreč kljub rokom za prenehanje pravice do bolniškega dopusta, določenim v členu 16 PZDU, s svojim ravnanjem izčrpala svoje pravice, ki izhajajo iz te določbe, ker naj ne bi bila več v položaju upravičene odsotnosti. Zato tožeča stranka ne more trditi, da bi prenehanje njene pravice moralo nastopiti ob koncu obdobja 22 let, enakovrednega obdobju njene službe, čeprav njena odsotnost ne bi več dajala pravice do bolniškega dopusta.

24      CdT tudi trdi, da ker je bila tožeča stranka v položaju po koncu plačanega bolniškega dopusta, kar odraža pogoj prenehanja pravice, uporabe člena 48(b) PZDU ni bilo mogoče izključiti, ker tožeča stranka ob sprejetju izpodbijane odločbe takega dopusta ni imela. Poleg tega naj bi bilo dolgo obdobje med začetkom neupravičene odsotnosti tožeče stranke 5. maja 2020 in sprejetjem izpodbijane odločbe utemeljeno z različnimi fazami postopka za izdajo neodvisnega mnenja in željo CdT, da tožeči stranki odobri več časa, da bi lahko predložila svoje pripombe.

25      Nazadnje, CdT poudarja, da je na podlagi dolžnosti skrbnega ravnanja tožečo stranko večkrat obvestil o namenu uprave, da sprejme ukrepe, ki so hkrati združljivi z njeno blaginjo in interesom službe. Vendar naj bi poskusi CdT ostali brez odgovora tožeče stranke, ki naj tako ne bi izpolnila svoje dolžnosti sodelovanja s CdT.

26      V okviru tega tožbenega razloga je treba ugotoviti, ali je CdT v okoliščinah obravnavane zadeve izpodbijano odločbo lahko oprl na člen 48(b) PZDU, da bi odpovedal zaposlitev tožeče stranke.

27      Člen 48(b) PZDU določa: „Institucija lahko zaposlitev za določen ali nedoločen čas prekine brez odpovednega roka: če uslužbenec po koncu plačanega bolniškega dopusta, predvidenega v členu 16 [PZDU], ne more začeti ponovno delati. […]“.

28      Člen 16, drugi odstavek, PZDU določa: „Plačani bolniški dopust iz člena 59 Kadrovskih predpisov ne sme biti daljši od treh mesecev ali od obdobja, ki ga je začasni uslužbenec do takrat prestal na delu, če je ta daljši. Dopust ne sme trajati dlje od pogodbe.“

29      Iz člena 16, drugi odstavek, in člena 48(b) PZDU tako izhaja, da se lahko pogodbena zaposlitev uslužbenca odpove, če sta izpolnjena dva pogoja, in sicer prekoračitev roka, določenega za plačan bolniški dopust, in nezmožnost uslužbenca, da po izteku navedenega roka ponovno začne delati (sodba z dne 11. junija 2019, TO/AEE, T‑462/17, neobjavljena, EU:T:2019:397, točka 56).

30      V zvezi s prvim pogojem, ki se nanaša na prekoračitev roka za plačan bolniški dopust, je treba opozoriti, da je plačan bolniški dopust iz člena 48(b) PZDU, po izteku katerega je treba presojati možnost uslužbenca, da ponovno začne delati, in se lahko, če to ni podano, zaposlitev odpove brez odpovednega roka, tisti iz člena 16, drugi odstavek, PZDU.

31      Iz člena 48(b) v povezavi s členom 16, drugi odstavek, PZDU izhaja, da se lahko zaposlitev uslužbenca odpove brez odpovednega roka po koncu plačanega bolniškega dopusta, če ta dopust preseže bodisi tri mesece bodisi obdobje, ki ga je uslužbenec do takrat prestal na delu, če je to daljše.

32      Zato je moral CdT za odpoved zaposlitve tožeče stranke na podlagi člena 48(b) PZDU preveriti, ali je ta pogoj izpolnjen.

33      CdT pa je v izpodbijani odločbi, kakor je bila dopolnjena z odločbo o zavrnitvi pritožbe, potem ko je navedel, da tožeča stranka po koncu plačanega bolniškega dopusta ni mogla ponovno začeti delati, ugotovil, da je tožeča stranka izčrpala svoje pravice do plačanega bolniškega dopusta, ki izhajajo iz člena 16 PZDU, ker lahko le obdobja upravičene odsotnosti dajejo pravico do takega dopusta, kot izhaja iz člena 59 Kadrovskih predpisov, na katerega napotuje člen 16 PZDU, saj tožeča stranka ni bila več v položaju upravičene odsotnosti. CdT je iz tega sklepal, da je tožeča stranka s svojim ravnanjem povzročila „a fortiori prenehanje pravice“. Dodal je, da tožeča stranka v teh okoliščinah ne more trditi, da bi moralo do prenehanja pravice priti ob koncu obdobja, enakovrednega trajanju njene službe, to je 22 let, čeprav njena odsotnost ni več dajala pravice do bolniškega dopusta.

34      Iz izpodbijane odločbe ob upoštevanju dodatnih pojasnil, navedenih v odločbi o zavrnitvi pritožbe, izhaja, da je CdT menil, da je zaradi neupravičene odsotnosti tožeče stranke ob odpovedi njene zaposlitve upravičena do te odpovedi, ker so te neupravičene odsotnosti s tem, da je tožeča stranka izčrpala pravice do plačanega bolniškega dopusta, povzročile prenehanje teh pravic. CdT je očitno torej menil, da zaradi neupravičenih odsotnosti tožeče stranke, ki so povzročile konec njenih pravic do plačanega bolniškega dopusta, ni dolžan preveriti, ali je bil izpolnjen pogoj glede prekoračitve roka, določenega za plačan bolniški dopust, ki je priznan tožeči stranki.

35      Opozoriti pa je treba, da se člen 48(b) PZDU, na katerem temelji izpodbijana odločba, sklicuje na določbe člena 16, drugi odstavek, PZDU, ki določa zadnjenavedeni pogoj, in ugotoviti, da nobeno od teh besedil ne določa, da je mogoče odločbo o odpovedi zaposlitvi brez odpovednega roka sprejeti tako, da se predhodno ne preveri prekoračitve roka, določenega za plačan bolniški dopust, ki je priznan zadevnemu uslužbencu v skladu s podrobnimi pravili, določenimi v členu 16, drugi odstavek, PZDU. Poleg tega iz nobene od teh določb niti iz člena 59 Kadrovskih predpisov, ki med drugim določa pravno ureditev, ki se uporablja za bolniški dopust in neupravičene odsotnosti, ne izhaja, da bi bilo mogoče preizkus izpolnjevanja pogoja prekoračitve roka, določenega za plačan bolniški dopust iz člena 16, drugi odstavek, PZDU, v primeru neupravičene odsotnosti na dan sporne odpovedi in pred tem datumom nadomestiti z ugotovitvijo teh odsotnosti. Iz tega izhaja, da je CdT z izpodbijano odločbo uporabil pogoj neupravičene odsotnosti, ki v členu 48(b) in členu 16, drugi odstavek, PZDU ni določen.

36      CdT je torej odpovedal zaposlitev tožeče stranke za nedoločen čas, ne da bi preveril, ali je izpolnjen prvi pogoj iz teh določb.

37      V zvezi z drugim pogojem, ki se nanaša na nezmožnost uslužbenca, da po izteku roka, določenega za plačan bolniški dopust, ponovno začne delati, je treba ugotoviti, da je v dopisu odvetnice tožeče stranke z dne 10. avgusta 2020, naslovljenem na CdT, pojasnjeno, da „zdravniki, s katerimi se je posvetoval [tožeča stranka] – tako njen lečeči zdravnik kot psihiater – v bližnji prihodnosti ne predvidevajo vrnitve v običajno stanje“. Odvetnica tožeče stranke je v istem dopisu predlagala, naj se ugotovi invalidnost tožeče stranke.

38      Dodati je treba, da je v dopisu odvetnice tožeče stranke z dne 14. oktobra 2020, naslovljenem na CdT, navedeno, da je zdravnik specialist, s katerim se je posvetovala tožeča stranka, „z več potrdili ravno tako potrdil, da stanje [tožeče stranke] tej ne omogoča, da bi lahko ponovno začela opravljati delo“.

39      Iz teh dopisov izhaja, da je tožeča stranka priznala, da ne more ponovno opravljati svojega dela, kar je CdT v izpodbijani odločbi upošteval tako, da je povzel vsebino navedenih dopisov.

40      Ker pa je bil datum, na katerega bi bilo treba ugotoviti to nezmožnost, v skladu s členom 48(b) PZDU poznejši od roka, določenega za plačani bolniški dopust, za katerega je bilo predhodno v točki 36 zgoraj navedeno, da ga CdT ni preučil, drugega pogoja ni mogoče šteti za izpolnjenega.

41      Zato je treba ugotoviti, da je CdT s sprejetjem izpodbijane odločbe kršil člen 48(b) in člen 16, drugi odstavek, PZDU.

42      Iz navedenega izhaja, da je treba prvemu tožbenemu razlogu ugoditi. Zato je treba izpodbijano odločbo razglasiti za nično, ne da bi bilo treba preučiti drugi in tretji tožbeni razlog.

 Odškodninski zahtevek

43      Tožeča stranka zahteva povračilo premoženjske in nepremoženjske škode, ki naj bi jo utrpela.

44      Opozoriti je treba, da mora Evropska unija na področju javnih uslužbencev povrniti škodo, ki so jo povzročile njene institucije, organi, uradi in agencije ali njihovi uslužbenci pri opravljanju svojih dolžnosti. V skladu z ustaljeno sodno prakso mora biti za uveljavljanje odgovornosti Unije na tem področju izpolnjenih več pogojev, in sicer nezakonitost ravnanja, ki se očita instituciji, organu, uradu ali agenciji, resničnost škode ter obstoj vzročne zveze med očitanim ravnanjem in zatrjevano škodo. Ti trije pogoji so kumulativni, tako da Unija ne more biti odgovorna, če eden od njih ni izpolnjen (glej sodbo z dne 14. julija 2021, AQ/eu-LISA, T‑164/19, neobjavljena, EU:T:2021:456, točka 97 in navedena sodna praksa).

45      Glede pogoja nezakonitosti ravnanja, ki se očita upravi, je treba opozoriti, da je iz sodne prakse razvidno, da ima Unija, kadar deluje kot delodajalka, povečano odgovornost, ki se odraža v obveznosti, da povrne škodo, povzročeno svojemu osebju zaradi katere koli nezakonitosti, ki jo stori kot delodajalka (glej sodbo z dne 14. julija 2021, AQ/eu-LISA, T‑164/19, neobjavljena, EU:T:2021:456, točka 98 in navedena sodna praksa).

46      Glede pogoja v zvezi z resničnostjo škode, Unija je odgovorna le, če je tožeči stranki dejansko nastala dejanska in gotova škoda. Tožeča stranka mora sodišču Unije predložiti dokaze, da bi dokazala obstoj in obseg take škode (glej sodbo z dne 14. julija 2021, AQ/eu-LISA, T‑164/19, neobjavljena, EU:T:2021:456, točka 99 in navedena sodna praksa).

47      Glede pogoja vzročne zveze, ki se zahteva za nastanek odgovornosti Unije, je nujno, da se dokaže neposredna in gotova vzročna zveza med nezakonitostjo, ki jo je storila institucija Unije, in zatrjevano škodo. Očitano ravnanje mora torej biti odločilen razlog za zatrjevano škodo (glej sodbo z dne 14. julija 2021, AQ/eu-LISA, T‑164/19, neobjavljena, EU:T:2021:456, točka 100 in navedena sodna praksa).

48      Očitke tožeče stranke v podporo odškodninskemu zahtevku je treba preučiti ob upoštevanju teh preudarkov.

 Premoženjska škoda

49      Tožeča stranka v utemeljitev odškodninskega zahtevka zahteva izplačilo svoje plače od začetka učinkovanja odpovedi njene zaposlitve 31. decembra 2020 do datuma razglasitve ničnosti izpodbijane odločbe.

50      Dodaja, da glede na svoje zdravstveno stanje ne zahteva ponovne zaposlitve, temveč predlaga začetek postopka za ugotovitev invalidnosti.

51      CdT trdi, prvič, da pogoji za nastanek odgovornosti Unije niso izpolnjeni, in drugič, da predlog za začetek postopka za ugotovitev invalidnosti pomeni, da se Splošnemu sodišču predlaga, naj nanj naslovi odredbo, česar zadnjenavedeno ne more storiti.

52      V zvezi s pogojem, ki se nanaša na resničnost škode, je treba ugotoviti, ali je CdT s tem, da je nezakonito odpovedal zaposlitev tožeče stranke, v njeno škodo povzročil izgubljeni dobiček, ki ustreza znesku plač, za katere je bila prikrajšana od 31. decembra 2020, ko je začela učinkovati odpoved njene zaposlitve.

53      V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je tožeča stranka od 5. maja 2020 v položaju neupravičene odsotnosti, česar ne izpodbija. Od tega datuma torej ni prejemala plače. Iz tega izhaja, da resničnost škode, ki jo zatrjuje tožeča stranka, ni dokazana.

54      Zato je treba odškodninski zahtevek za premoženjsko škodo, ki naj bi tožeči stranki nastala od 31. decembra 2020, ko je začela učinkovati odpoved njene zaposlitve, glede na njeno neupravičeno odsotnost, zaradi katere je izgubila plačo s 5. majem 2020, zavrniti.

55      V zvezi s predlogom za začetek postopka za ugotavljanje invalidnosti je treba ugotoviti, da se s predlogom tožeče stranke Splošnemu sodišču predlaga, naj CdT izda odredbo. Vendar v skladu z ustaljeno sodno prakso Splošno sodišče glede nadzora zakonitosti ni pristojno da na upravo naslovi odredbe (glej sodbo z dne 2. februarja 2022, LU/EIB, T‑536/20, neobjavljena, EU:T:2022:40, točka 30 in navedena sodna praksa).

56      Zato je treba ta predlog zavrniti.

 Nepremoženjska škoda

57      Tožeča stranka zahteva odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki naj bi ji nastala zaradi odpovedi njene zaposlitve z izpodbijano odločbo, ne da bi bil uveden postopek za ugotovitev invalidnosti, in ki jo ocenjuje na 15.000 EUR. Trdi, da je CdT, ki je vedel za njeno zdravstveno stanje, s sprejetjem izpodbijane odločbe poslabšal njeno depresivno stanje in tesnobnost.

58      CdT te trditve prereka.

59      V zvezi s tem je treba opozoriti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso razglasitev ničnosti nezakonitega akta lahko sama po sebi pomeni primerno in načeloma zadostno odškodnino za vsako nepremoženjsko škodo, ki jo je ta akt lahko povzročil, razen če tožeča stranka dokaže, da je utrpela nepremoženjsko škodo, ki je s to razglasitvijo ničnosti ni mogoče v celoti povrniti (glej sodbo z dne 14. julija 2021, AQ/eu-LISA, T‑164/19, neobjavljena, EU:T:2021:456, točka 130 in navedena sodna praksa).

60      V obravnavanem primeru tožeča stranka ni dokazala, da zatrjevane nepremoženjske škode ni mogoče v celoti povrniti z razglasitvijo ničnosti izpodbijane odločbe, iz katere naj bi izvirala. Zato je treba šteti, da je nepremoženjska škoda, povzročena z izpodbijano odločbo, ustrezno povrnjena z razglasitvijo ničnosti te odločbe.

61      Zato je treba odškodninski zahtevek v zvezi z zatrjevano nepremoženjsko škodo zavrniti, ne da bi bilo treba preučiti vzročno zvezo med nezakonitostjo in navedeno škodo.

62      Glede na vse zgoraj navedeno je treba izpodbijano odločbo razglasiti za nično, v preostalem pa tožbo zavrniti.

 Stroški

63      V skladu s členom 134(1) Poslovnika Splošnega sodišča se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.

64      Ker CdT ni uspel, se mu v skladu s predlogi tožeče stranke naloži plačilo stroškov.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (sedmi senat)

razsodilo:

1.      Odločba z dne 26. novembra 2020, s katero je direktor Prevajalskega centra za organe Evropske unije (CdT) odpovedal zaposlitev WV kot začasnega uslužbenca, se razglasi za nično.

2.      V preostalem se tožba zavrne.

3.      CdT se naloži plačilo stroškov

da Silva Passos

Truchot

Sampol Pucurull

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 5. oktobra 2022.

Podpisi


*      Jezik postopka: francoščina.