SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
MELCHIORJA WATHELETA,
predstavljeni 7. decembra 2017(1)
Zadeva C‑438/16 P
Evropska komisija
proti
Francoski republiki,
IFP Énergies nouvelles
„Pritožba – Državne pomoči – Shema pomoči, ki jo je uvedla Francija – Neomejeno državno poroštvo, podeljeno Institut français du pétrole (IFP) z dodelitvijo statusa osebe javnega prava industrijske in komercialne narave (EPIC) – Pojem ‚shema pomoči‘ – Domneva prednosti, ki izhaja iz državnega poroštva – Dokazno breme in dokazni standard“
1. Evropska komisija s to pritožbo predlaga razveljavitev sodbe Splošnega sodišča Evropske unije z dne 26. maja 2016, Francija in IFP Énergies nouvelles/Komisija (T‑479/11 in T‑157/12, v nadaljevanju: izpodbijana sodba, EU:T:2016:320), s katero je to sodišče ugodilo tožbi Francoske republike in osebe javnega prava IFP Énergies nouvelles (v nadaljevanju: IFPEN) za razglasitev ničnosti Sklepa Komisije 2012/26/EU z dne 29. junija 2011(2).
2. V pravu državnih pomoči imajo poroštva zelo pomembno vlogo. V obravnavani zadevi se mora Sodišče v tem okviru še enkrat izreči o francoskih établissements publics à caractère industriel et commercial (EPIC) (osebe javnega prava industrijske in komercialne narave)(3) in zlasti o učinkih neomejenega poroštva, ki ga Francoska republika daje tem ustanovam zaradi njihovega statusa in ki jim v bistvu omogoča, da se zanje ne uporabljajo postopki zaradi insolventnosti in stečajni postopki, poleg tega pa končno odgovornost za plačilo njihovih dolgov nosi država.
I. Pravni okvir
3. Člen 1 Uredbe (ES) št. 659/1999(4) določa:
„V tej uredbi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:
(a) ‚pomoč‘ pomeni vse ukrepe, ki izpolnjujejo merila, določena v členu 107(1) PDEU;
[…]
(c) ‚nova pomoč‘ pomeni vso pomoč, to je sheme pomoči in individualno pomoč, ki ni veljavna pomoč, vključno s spremembami veljavne pomoči;
(d) ‚shema pomoči‘ pomeni vsak akt, na podlagi katerega je mogoče brez nadaljnjih izvedbenih ukrepov dodeliti individualno pomoč podjetjem, opredeljenem v aktu na splošen in abstrakten način, in kateri koli akt, na podlagi katerega je mogoče dodeliti pomoč, ki ni povezana z določenim projektom, enemu ali več podjetjem za nedoločen čas in/ali v nedoločenem znesku;
(e) ‚individualna pomoč‘ pomeni pomoč, ki ni dodeljena na podlagi sheme pomoči, in pomoč, ki jo je treba uradno prijaviti, dodeljeno na podlagi sheme pomoči;
[…]“
4. Obvestilo Komisije o uporabi členov [107] in [108 PDEU] za državno pomoč v obliki poroštev(5) v točki 1.2, naslovljeni „Vrste poroštev“, določa:
„Najbolj običajna oblika poroštev je povezana s posojilom ali drugo finančno obveznostjo, ki jo posojilojemalec sklene s posojilodajalcem; dodelijo se lahko kot posamezna poroštva ali v okviru poroštvenih shem.
Obstajajo lahko različne oblike poroštev glede na njihovo pravno podlago, vrsto zajete transakcije, trajanje itd. Poroštva so lahko v naslednjih oblikah (seznam ni popoln):
[…]
– neomejena poroštva v nasprotju s poroštvi, ki so omejena na znesek in/ali trajanje: Komisija kot pomoč v obliki poroštva obravnava tudi ugodnejše pogoje financiranja, ki jih pridobijo podjetja, katerih pravna narava izključuje stečaj ali druge postopke plačilne nesposobnosti ali zagotavlja izrecno državno poroštvo ali državni prevzem izgube. Enako velja za državni odkup deleža v podjetju, če se sprejme neomejena odgovornost namesto običajne omejene odgovornosti,
[…]“
5. V točki 2.1 obvestila o poroštvih z naslovom „Splošne pripombe“ je določeno:
„Člen [107(1) PDEU] navaja, da je vsaka pomoč, ki jo dodeli država članica ali kakršna koli vrsta pomoči iz državnih sredstev, ki izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco z dajanjem prednosti posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga, nezdružljiva s skupnim trgom, kolikor vpliva na trgovino med državami članicami.
Ta splošna merila veljajo tudi za poroštva. Enako kot druge oblike morebitne pomoči pomenijo državno pomoč tudi neposredna poroštva države, in sicer državnih, regionalnih ali lokalnih organov, ter poroštva, ki jih odobrijo drugi organi pod nadzorom države, kot so podjetja, in ki se lahko pripišejo organom oblasti […].
V izogib vsakršnim dvomom je treba izraz ‚državna sredstva‘ opredeliti v povezavi z državnimi poroštvi. Ugodnosti državnega poroštva izhajajo iz tega, da tveganje, povezano s poroštvom, nosi država. Tovrstni državni prevzem tveganja se navadno poplača z ustrezno premijo. Kadar se država odpove celotni takšni premiji ali njenemu delu, to pomeni ugodnost za podjetje ter zmanjšanje državnih prihodkov. Tudi če se izkaže, da država v okviru poroštva ne izvrši nikakršnih plačil, gre lahko vseeno za državno pomoč po členu [107(1) PDEU]. Pomoč je dodeljena v trenutku izdaje poroštva in ne v trenutku njegove uveljavitve oziroma izvršitve plačil pod pogoji poroštva. Ali to poroštvo pomeni državno pomoč ali ne, in če jo, kolikšen je lahko znesek te pomoči, je treba oceniti v trenutku izdaje poroštva.
[…]“
6. V točki 2.2 obvestila o poroštvih, ki se nanaša na pomoč posojilojemalcu, je navedeno:
„Navadno je do pomoči upravičen posojilojemalec. Prevzem tveganja se navadno poplača z ustrezno premijo, kakor je navedeno v točki 2.1. Kadar posojilojemalcu ni treba plačati premije ali plača nizko premijo, pomeni to zanj prednost. Državno poroštvo v primerjavi z razmerami brez poroštva posojilojemalcu omogoči, da posojilo najame pod finančnimi pogoji, ki so ugodnejši od običajnih na finančnih trgih. Zaradi državnega poroštva so posojilojemalcu po navadi na voljo nižje obrestne mere in/ali nižji stroški zavarovanja. V nekaterih primerih posojilojemalec brez državnega poroštva ne bi našel finančne ustanove, ki bi mu bila pripravljena odobriti posojilo pod kakršnimi koli pogoji. […]“
II. Dejansko stanje in sporni sklep
7. IFPEN je oseba javnega prava, ki se ukvarja z raziskavami na področju iskanja nafte in plina ter tehnoloških postopkov rafiniranja in petrokemije. Ta ustanova je zlasti zadolžena za usposabljanje inženirjev in tehnikov ter zagotavljanje panožnih informacij in dokumentacije.
8. IFPEN je imela do leta 2006 obliko pravne osebe zasebnega prava, ki je bila v skladu z veljavno nacionalno zakonodajo pod gospodarskim in finančnim nadzorom francoske vlade.
9. V skladu z zakonom št. 2005‑781(6) je bila IFPEN z učinkom od 6. julija 2006 preoblikovana v pravno osebo javnega prava, natančneje v EPIC (glej točko 2 teh sklepnih predlogov).
10. V skladu s francoskim pravom imajo take ustanove pravno osebnost, ki je ločena od države, so finančno samostojne in imajo posebne prenesene pristojnosti, ki navadno vključujejo opravljanje ene ali več nalog javne službe. V skladu z načelom, da javnega premoženja ni mogoče zaseči, se za pravne osebe javnega prava ne uporabljajo splošni postopki zaradi insolventnosti.
11. Posebnosti pravnega statusa EPIC so pritegnile pozornost Komisije, ki je v Sklepu 2010/605/EU(7) proučila ta status glede na pravila, ki urejajo državne pomoči v Uniji. Komisija je v navedenem sklepu v bistvu ugotovila, da so EPIC zaradi svojega statusa deležne implicitnega in neomejenega državnega poroštva. Po mnenju Komisije takšno poroštvo pomeni državno pomoč v smislu člena 107(1) PDEU, ker zadevni EPIC (v obravnavanem primeru družbi La Poste) omogoča financiranje pod ugodnejšimi pogoji, kot bi jih imela, če bi jo ocenjevali samo na podlagi njenih odlik.
12. Francoski organi so leta 2006 v okviru postopka, ki je pripeljal do sprejetja sklepa „La Poste“, obvestili Komisijo o preoblikovanju IFPEN iz pravne osebe zasebnega prava v EPIC. Natančneje, to obvestilo je bilo Komisiji poslano med postopkom, začetim leta 2005, ki se je nanašal na preučitev javnega financiranja, ki so ga francoski organi dodelili IFPEN, z vidika pravil, ki urejajo državno pomoč.
13. Komisija je odločila, da se preučitev vprašanja, ali lahko preoblikovanje IFPEN v EPIC pomeni državno pomoč v smislu člena 107(1) PDEU, loči od preučitve javnega financiranja IFPEN. Tako je 16. julija 2008 z Odločbo 2009/157/ES(8) končala preučitev javnega financiranja, dodeljenega IFPEN. Vendar je istega dne z mnenjem, objavljenim v Uradnem listu Evropske unije (Državna pomoč C 35/08 (prej NN 11/08) – Neomejeno državno jamstvo za IFP Poziv k predložitvi pripomb na podlagi člena [108](2) [PDEU] (UL 2008, C 259, str. 12)), začela formalni postopek preiskave glede neomejenega državnega poroštva Francije za IFPEN in pozvala zainteresirane stranke k predložitvi pripomb.
14. Komisija je 29. junija 2011 sprejela sporni sklep. Za namene te pritožbe je treba ugotoviti, da je v tem sklepu Komisija, prvič, na osnovi podobnega sklepanja, kot ga je uporabila v sklepu „La Poste“, štela, da je preoblikovanje IFPEN v EPIC tej ustanovi od 6. julija 2006 zagotavljalo prednost neodplačnega, neomejenega in implicitnega državnega poroštva (v nadaljevanju: neodplačno in neomejeno poroštvo).
15. V zvezi s tem je Komisija v bistvu navedla, da ima zaradi značilnosti, ki so povezane s statusom EPIC, država vlogo poroka v skrajni sili za dolgove IFPEN. To naj bi pomenilo ugodnost za to ustanovo in hkrati zmanjšanje državnih prihodkov, saj se je država odpovedala plačilu, ki običajno spremlja poroštva. Poleg tega naj bi poroštvo ustvarjalo tveganje morebitne in prihodnje zagotovitve sredstev države, ki bi lahko bila zavezana plačati dolgove IFPEN.
16. Drugič, Komisija je proučila, ali to neodplačno in neomejeno poroštvo pomeni selektivno prednost za IFPEN v smislu člena 107(1) PDEU v njenih odnosih z bančnimi in finančnimi ustanovami, dobavitelji ter strankami.
17. Najprej, glede odnosov z bančnimi in finančnimi institucijami je Komisija po eni strani sklenila, da ta ustanova iz državnega poroštva, ki je vključeno v njen status EPIC, v obdobju od preoblikovanja v EPIC julija 2006 do konca leta 2010 (v nadaljevanju: zadevno obdobje) ni imela dejanske gospodarske prednosti. Po drugi strani je Komisija poudarila, da takšna ugotovitev velja le za preteklost, saj ne more predvideti prihodnjega ravnanja gospodarskih subjektov na trgu niti sprememb v njihovem dojemanju vpliva državnega poroštva na tveganje neplačila pri IFPEN.
18. Nato je glede odnosov z dobavitelji Komisija ugotovila, da je imela IFPEN dejansko gospodarsko prednost, saj so njeni dobavitelji nižali cene. Do tega znižanja cen naj bi prišlo, ker so zadnji ugodneje ocenili tveganje neplačila IFPEN, saj zaradi statusa EPIC te ustanove njena sodna likvidacija ni mogoča (točka 203 obrazložitve spornega sklepa). V zvezi s tem je Komisija v bistvu menila, da bi ob neobstoju državnega poroštva moral dobavitelj, ki bi želel pridobiti primerljivo poroštvo, uporabiti storitve posojilne ustanove ali specializirane zavarovalnice. Zato naj bi bilo znižanje cene mogoče ovrednotiti z vidika stroškov kritja enakovrednega tveganja.
19. Nazadnje, glede odnosov s strankami je Komisija menila, da so stranke IFPEN ob upoštevanju njenega državnega poroštva prepričane, da ta nikoli ne bo v položaju sodne likvidacije in bo torej vedno lahko izpolnjevala pogodbene obveznosti ali pa, če tega ne bi storila, da jim bo za neizpolnitev obveznosti povrnjena škoda (točka 220 obrazložitve spornega sklepa). Ob neobstoju tega poroštva bi morala stranka, ki bi želela imeti isto raven varstva, pri finančnem posredniku skleniti garancijo za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti. Zato naj bi imela IFPEN dejansko gospodarsko prednost, ki jo je lahko ponudila svojim strankam, ker ni plačevala premije, ki ustreza garanciji za dobro ali vsaj kar najboljšo izvedbo (točka 236 obrazložitve spornega sklepa).
20. Tretjič, Komisija je menila, da je ta gospodarska prednost selektivna, ker konkurenti IFPEN, za katere se uporabljajo splošni postopki zaradi insolventnosti, nimajo primerljivega državnega poroštva.
21. Nazadnje, Komisija je preučila združljivost te državne pomoči s Pogodbo DEU ob upoštevanju pravil, določenih v Okviru Skupnosti za državno pomoč za raziskave in razvoj ter inovacije (UL 2006, C 323, str. 1). Ugotovila je, da je državna pomoč, dodeljena „skupini IFPEN“, združljiva z notranjim trgom, če se upoštevajo nekateri pogoji, določeni v spornem sklepu.
III. Postopek pred Splošnim sodiščem in izpodbijana sodba
22. Francoska republika je 9. septembra 2011 zoper sporni sklep vložila tožbo, ki je vpisana pod številko T‑479/11, in 5. aprila 2012 je tudi IFPEN vložila tožbo zoper ta sklep, ta pa je vpisana pod številko T‑157/12.
23. V utemeljitev tožbe je Francoska republika navedla tri pritožbene razloge in IFPEN pet pritožbenih razlogov, ki se v bistvu nanašajo na kršitev dokaznih obveznosti, ki jih ima Komisija v zvezi z državnimi pomočmi, in na napačno razlago pojma selektivne prednosti v smislu člena 107(1) PDEU.
24. Splošno sodišče je s sklepom z dne 2. decembra 2013 prekinilo odločanje v zadevah T‑479/11 in T‑157/12 do izdaje sodbe Sodišča z dne 3. aprila 2014, Francija/Komisija (C‑559/12 P, EU:C:2014:217).(9) Splošno sodišče je 8. septembra 2015 sklenilo združiti zadevi T‑479/11 in T‑157/12 za pisni in ustni postopek ter izdajo sodbe.
25. Splošno sodišče je z izpodbijano sodbo (z dne 26. maja 2016) delno ugodilo obema tožbama in razglasilo ničnost spornega sklepa v delu, v katerem ta poroštvo za IFPEN, ki izhaja iz njenega statusa EPIC, šteje za državno pomoč v smislu člena 107(1) PDEU, in v delu, v katerem določa posledice te opredelitve. V preostalem je Splošno sodišče tožbo zavrnilo.
26. Za namene te pritožbe je treba ugotoviti, prvič, da je Splošno sodišče v točkah od 78 do 89 izpodbijane sodbe razložilo, da metoda, ki jo je Komisija izbrala za ugotavljanje obstoja selektivne prednosti v smislu člena 107(1) PDEU – s katero je proučila koristi, ki bi jih IFPEN imela od svojega statusa EPIC v odnosih s svojimi upniki, v obravnavanem primeru z bančnimi in finančnimi ustanovami ter z dobavitelji in strankami – ni bila napačna.
27. Vendar pa je Splošno sodišče v točki 90 izpodbijane sodbe ugotovilo precejšnje pomanjkljivosti pri tem, kako je Komisija v obravnavani zadevi uporabila to metodo, zlasti pri opredelitvi domnevne prednosti, ki naj bi jo IFPEN imela v svojih odnosih z dobavitelji in strankami. Natančneje, sklep Komisije, po katerem naj bi zaradi zadevnega poroštva za IFPEN nastala „dejanska gospodarska prednost“, naj bi po mnenju Splošnega sodišča temeljil na popolnoma hipotetičnem sklepanju (točka 94 izpodbijane sodbe).
28. Prvič, v zvezi z odnosi med IFPEN in dobavitelji je Splošno sodišče v točki 95 izpodbijane sodbe ugotovilo, da naj bi po mnenju Komisije IFPEN zaradi neomejenega poroštva države, vključenega v njen status EPIC, imela prednost v obliki znižanja cen, ki so ji ga odobrili njeni dobavitelji zaradi neobstoja tveganja za neplačilo zaradi insolventnosti.
29. Vendar po mnenju Splošnega sodišča Komisija v spornem sklepu ni predstavila elementov, ki bi to potrdili. Natančneje, noben element naj ne bi dokazoval, da na upoštevnem trgu ali v poslovnem svetu na splošno obstaja pojav zniževanja cen, ki ga dobavitelji odobrijo osebam javnega prava, deležnim državnega poroštva za tveganje insolventnosti (točka 99 izpodbijane sodbe).
30. Drugič, v zvezi z odnosi med IFPEN in strankami je Splošno sodišče v točki 111 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je v spornem sklepu Komisija opredelila prednost, ki bi jo ta ustanova lahko imela zaradi poroštva, vključenega v njen status, kot neplačevanje premije, ki ustreza garanciji za dobro ali vsaj kar najboljšo izvedbo pogodbenih obveznosti, ki jo je ta ustanova lahko ponudila strankam.
31. Po mnenju Splošnega sodišča Komisija pri svojem sklepanju predpostavlja, da v normalnih tržnih razmerah stranke raziskovalnih ustanov, kot je IFPEN, uporabljajo take garancije, da se zavarujejo pred tveganjem insolventnosti svojega sopogodbenika, in da ob obstoju poroštva, kot ga je deležna IFPEN, njenim strankam ni več treba skleniti take garancije (točka 114 izpodbijane sodbe).
32. Po mnenju Splošnega sodišča pa Komisija ni navedla nobenega dokaza, s katerim bi bilo mogoče dokazati utemeljenost ali zgolj verjetnost te predpostavke. Natančneje, v spornem sklepu naj ne bi bil naveden noben dokaz, s katerim bi bilo mogoče potrditi, da stranke raziskovalnih ustanov predvidevajo tveganje insolventnosti svojega sopogodbenika z uporabo navedenih garancij (točka 115 izpodbijane sodbe).
33. V točki 133 in naslednjih izpodbijane sodbe je Splošno sodišče zavrnilo trditve Komisije v zvezi z obsegom in uporabo domneve prednosti, ki jo je določilo Sodišče v sodbi La Poste (C‑559/12 P).
34. Prvič, Splošno sodišče je v točki 136 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je možnost uporabiti domnevo kot način dokazovanja odvisna od verjetnosti predpostavk, na katerih ta domneva temelji. Natančneje, domneva, določena s sodbo La Poste (C‑559/12 P), naj bi temeljila na dvojni premisi, namreč obstoju ugodnega vpliva poroštva na to, kako upniki ocenjujejo tveganje neplačila pri prejemniku, in na obstoju zmanjšanja stroškov kredita. Vendar naj v obravnavani zadevi Komisija v spornem sklepu ne bi navedla nobenega elementa, s katerim bi bilo mogoče dokazati verjetnost njenih predpostavk, zlasti tega, da naj bi dobavitelji cene domnevno znižali zaradi statusa EPIC, ki ga ima IFPEN (točki 139 in 140 izpodbijane sodbe).
35. Drugič, Splošno sodišče je v točki 142 izpodbijane sodbe ugotovilo, da se Komisija glede odnosov IFPEN s strankami in dobavitelji ne more opirati na pravno domnevo, ki je bila določena s sodbo La Poste (C‑559/12 P). Ta domneva naj bi namreč omogočala le dokazovanje obstoja prednosti v obliki ugodnejših pogojev financiranja in naj bi zato veljala le za odnose med EPIC ter finančnimi in bančnimi ustanovami.
36. Tretjič, Splošno sodišče je v točki 162 in naslednjih izpodbijane sodbe odločilo o trditvi Komisije, ki jo je utemeljila na sodni praksi Unije s tega področja,(10) da se Komisija pri presoji sheme pomoči lahko omeji na analizo splošnih značilnosti zadevne sheme in tako preveri, ali ta vsebuje elemente državne pomoči.
37. V zvezi s tem je Splošno sodišče – ne da bi se izreklo o ugovoru nedopustnosti te trditve, na kar sta se sklicevali IFPEN in Francoska republika – trditev zavrnilo kot neutemeljeno, tako da je v točki 164 izpodbijane sodbe ugotovilo, da Komisija v spornem sklepu ni izrecno navedla, ali je zadevna pomoč individualna pomoč ali shema pomoči.
38. Natančneje, Splošno sodišče je v bistvu ugotovilo, da ker je poroštvo, ki je vezano na status EPIC, na splošno mogoče opredeliti kot državno pomoč, gre za pomoč, ki je dodeljena na podlagi sheme pomoči v smislu člena 1(d) Uredbe št. 659/1999 (točka 168 izpodbijane sodbe) in ki jo je treba priglasiti, torej za individualno pomoč v smislu člena 1(e) Uredbe št. 659/1999 (točka 172 izpodbijane sodbe).
39. Nazadnje, glede odnosov med IFPEN ter bančnimi in finančnimi ustanovami je Splošno sodišče v točki 187 izpodbijane sodbe ugotovilo, da bi se Komisija načeloma lahko sklicevala na pravno domnevo, določeno v sodbi La Poste (C‑559/12 P).(11) Vendar je to domnevo ovrgla sama Komisija v spornem sklepu, po katerem IFPEN v zadevnem obdobju ni imela nobene dejanske gospodarske prednosti v obliki ugodnejših pogojev financiranja, ki bi ji jih odobrile bančne in finančne ustanove zaradi njenega statusa EPIC (točki 188 in 189 izpodbijane sodbe). Splošno sodišče je zato v točki 190 izpodbijane sodbe sklenilo, da je iz proučitve Komisije razvidno, da IFPEN v odnosih z bančnimi in finančnimi ustanovami ni imela nobenih prednosti od preoblikovanja v EPIC.
40. Ob upoštevanju vsega navedenega je Splošno sodišče v točki 197 izpodbijane sodbe odločilo, da Komisija v spornem sklepu ni dokazala obstoja prednosti, ki bi jo IFPEN lahko imela zaradi državnega poroštva, vezanega na njen status EPIC, v odnosih z bančnimi in finančnimi ustanovami ter z dobavitelji in strankami.
41. Tako je člen 1(3) do (5) ter člene od 2 do 12 spornega sklepa razglasilo za nične v delu, v katerem je poroštvo za IFPEN, ki izhaja iz statusa EPIC, opredeljeno kot državna pomoč v smislu člena 107(1) PDEU, in v delu, v katerem so določene posledice te opredelitve.
IV. Pritožba
42. Vse strani so bile zaslišane na obravnavi 28. septembra 2017.
43. Komisija je v utemeljitev pritožbe navedla tri pritožbene razloge, ki se vsi nanašajo na kršitev člena 107(1) PDEU in še posebej na napačno uporabo prava v izpodbijani sodbi v zvezi s tem, kako je treba dokazovati obstoj prednosti, ki jo ima podjetje zaradi neodplačnega in neomejenega poroštva, ki je posledica njegove pravno-organizacijske oblike.
44. Komisija v prvem pritožbenem razlogu navaja, da je Splošno sodišče naredilo napako najprej pri razlagi pojma sheme pomoči in nato še, ker ni upoštevalo primernosti ukrepa za zagotovitev prednosti, kar je napačna uporaba prava glede narave dokazov, ki jih mora Komisija predložiti, da bi dokazala obstoj prednosti, ki jo ima podjetje zaradi svojega statusa EPIC. Drugi pritožbeni razlog se nanaša na napačno uporabo prava, ki naj bi jo Splošno sodišče storilo v zvezi z obsegom izpodbojne domneve o obstoju prednosti zaradi neodplačnega in neomejenega poroštva ter v zvezi s sredstvom, s katerim se lahko ta domneva ovrže. Tretji pritožbeni razlog se nanaša na napačno uporabo prava, ki naj bi jo Splošno sodišče storilo v zvezi s področjem uporabe domneve o prednosti, ki izhaja iz neomejenega poroštva, ker naj bi bilo logično, da se ta domneva uporablja tudi za odnose z dobavitelji in strankami, ne le za odnose z bančnimi in finančnimi ustanovami.
A. Prvi pritožbeni razlog (napaka pri razlagi pojma sheme pomoči in neupoštevanje primernosti ukrepa za zagotovitev prednosti)
45. S prvim pritožbenim razlogom, ki je razdeljen na tri dele, Komisija Splošnemu sodišču najprej očita, da je narobe uporabilo pravo, ko ni želelo opredeliti zadevnega ukrepa kot shemo pomoči in je Komisiji prepovedalo, da bi preizkus omejila na splošne značilnosti obravnavane sheme pomoči (prvi del). Po mnenju Komisije naj bi nato Splošno sodišče narobe ocenilo, da za opredelitev obstoja prednosti ne zadostuje, da je ukrep takšen, da v prihodnosti svojemu upravičencu zagotovi prednost (drugi del). Nazadnje Komisija Splošnemu sodišču očita, da je prekoračilo meje sodnega nadzora s tem, ko je sprejelo očitek, ki ga ena tožeča stranka na prvi stopnji ni navedla, druga tožeča stranka pa ga na prvi stopnji ni dovolj podrobno opisala (tretji del). Ker so si trditve iz drugega dela prvega pritožbenega razloga in tiste iz drugega pritožbenega razloga sorodne, jih bom proučil skupaj (kot so to naredile stranke na obravnavi).
1. Prvi del prvega pritožbenega razloga (napačna uporaba prava glede pojma sheme pomoči in njenih posledic)
46. Ta del je uperjen proti točkam 162 in 164 ter 172 in 173 izpodbijane sodbe, pri čemer Komisija trdi, da je Splošno sodišče napačno presodilo, da poroštvo, ki ga je bila deležna IFPEN, ne pomeni sheme pomoči in da se zato Komisija pri dokazovanju, da gre za državno pomoč, ni mogla opreti na splošne značilnosti tega ukrepa.
47. V zvezi s tem Komisija najprej trdi, da pojem sheme pomoči, kot ga določa člen 1(d) Uredbe 659/1999, zajema ukrepe, za katere je značilno, da nekateri elementi niso opredeljeni in ostanejo neopredeljeni v trenutku sprejetja in – v nekaterih primerih – tudi med njihovo uporabo. Zato se lahko Komisija pri proučevanju takih ukrepov z namenom ugotoviti, ali pomenijo pomoč v smislu člena 107(1) PDEU, omeji na proučitev njihovih splošnih značilnosti.
48. Komisija v obravnavanem primeru ocenjuje, da je treba poroštvo, ki ga je deležna IFPEN, ki ni povezano z določenim projektom in ji je bilo dodeljeno za nedoločen čas in v nedoločenem znesku, opredeliti kot shemo pomoči. Natančneje, po mnenju Komisije gre za „shemo shem(e) pomoči“, saj je sama dodelitev poroštva IFPEN del večje sheme pomoči, namreč neodplačnega in neomejenega poroštva države, ki je z zakonom priznano statusu EPIC.
49. Komisija nato oporeka trditvam Splošnega sodišča iz točk od 168 do 170 izpodbijane sodbe, po katerih je status EPIC shema pomoči, medtem ko je bila dodelitev zadevnega poroštva IFPEN, ki je bila predmet spornega sklepa, individualna pomoč, ki bi jo bilo treba priglasiti Komisiji.
50. Glede tega trdi, prvič, da – nasprotno od ugotovitve iz točke 171 izpodbijane sodbe – zahteva po priglasitvi pomoči v ničemer ne dokazuje, da poroštvo, do katerega je upravičena IFPEN, ne pomeni sheme pomoči. Komisiji je namreč treba priglasiti tako sheme pomoči kot individualne pomoči.
51. Drugič, Komisija poudarja, da je bila zaradi razlage Splošnega sodišča Komisiji odvzeta možnost sprejeti ustrezne ukrepe, s katerimi bi od francoskih oblasti zahtevala, naj prekinejo poroštvo za določeno EPIC. V skladu s členom 108(1) PDEU namreč Komisija lahko predlaga ustrezne ukrepe samo za sheme pomoči in ne za individualne pomoči.
a) Dopustnost
52. IFPEN trdi, da je prvi del prvega pritožbenega razloga očitno nedopusten. V zvezi s tem ugotavlja, prvič, da sklepanje, ki ga je predstavila Komisija, temelji na novi razlagi pojma sheme pomoči, po kateri naj bi bilo poroštvo, ki ga je deležna IFPEN, „shema shem(e) pomoči“. Tako naj bi prvi del temeljil na novih trditvah, ki naj jih v skladu s členom 170(1) Poslovnika Sodišča ne bi bilo mogoče sprejeti v fazi pritožbe.
53. Po mojem mnenju zadostuje ugotoviti, da ta del v ničemer ne temelji na novem pojmu „shema shem(e) pomoči“.
54. Ob branju pritožbe je jasno, da je Komisija v točki 71 pritožbe uporabila izraz „shema shem“ le zato, da bi dokazala domnevno napačno sklepanje Splošnega sodišča v točkah od 168 do 172 izpodbijane sodbe, zaradi katerega je to, še vedno po mnenju Komisije, kršilo člen 1(d), drugi del, Uredbe št. 659/1999.
55. To sklepanje naj bi temeljilo na napačnemu razlikovanju med individualno pomočjo, ki jo je treba priglasiti, in shemo pomoči, za katero priglasitev ni potrebna.
56. Komisija je najprej pojasnila, da je to razlikovanje neutemeljeno, in nato dodala, da je nič ne preprečuje, da se nacionalni ukrep opredeli kot shema pomoči, in da ga lahko izkoristi vsako podjetje, ki je zajeto v to shemo, kadar v smislu člena 1(d), drugi del, Uredbe št. 659/1999 pomoč, ki iz tega izhaja, ni povezana z določenim projektom in nima določenega zneska ali/in trajanja.(12)
57. Drugič, IFPEN v bistvu poudarja, da Komisija v spornem sklepu ukrepa ni opredelila kot shemo pomoči. IFPEN je pred Splošnim sodiščem v zvezi s tem vložila ugovor nedopustnosti. Francoska republika dodaja, da bi moral biti ukrep v spornem sklepu opredeljen kot shema pomoči, da bi bilo zadoščeno obveznosti obrazložitve aktov institucij. IFPEN in Francoska republika v bistvu menita, da Komisija, ker bi v spornem sklepu morala ukrep opredeliti kot shemo pomoči, vendar tega ni storila, ne bi smela grajati Splošnega sodišča, ker je sklenilo, da ta ukrep ni shema pomoči.
58. Po mojem mnenju to sklepanje temelji na predpostavki, da bi Komisija v spornem sklepu morala ukrep izrecno označiti za shemo pomoči.
59. Toda pomembno je to, da v izpodbijani sodbi dejstvo, da v spornem sklepu proučevani ukrep ni označen za shemo pomoči, ni sprejeto kot razlog za razglasitev ničnosti (točka 164 izpodbijane sodbe). Ugotoviti je torej treba, da to vprašanje presega predmet te sodbe. V teh pogojih ima Komisija prav, ko v okviru svojega prvega pritožbenega razloga poudarja, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ko je štelo, da obravnavani ukrep ni shema pomoči, in ko zatrjuje, da je dovolj dokazala obstoj prednosti, med drugim ker je bil zadevni ukrep shema pomoči.
60. Čeprav bi bile z izrecno opredelitvijo ukrepa kot sheme pomoči stvari razjasnjene, je prvi del prvega pritožbenega razloga dopusten.
b) Vsebinska preučitev
1) Povzetek trditev strank
61. Kot je podrobno opisano v točkah od 46 do 51 teh sklepnih predlogov, Komisija trdi, da je Splošno sodišče napačno odločilo, da poroštvo, ki ga je deležna IFPEN, ni shema pomoči in da se posledično Komisija ne more omejiti na proučitev splošnih značilnosti tega ukrepa, da bi dokazala, da pomeni državno pomoč v smislu člena 107 PDEU.
62. Po mnenju IFPEN te trditve temeljijo na izkrivljanju presoje, ki jo je opravila Komisija v spornem sklepu in svoji prejšnji praksi, ter presoje, ki jo je opravilo Splošno sodišče v izpodbijani sodbi.
63. Poleg tega naj bi Splošno sodišče pravilno opisalo procesno ravnanje Komisije v spornem sklepu ter pravilno ugotovilo, da proučevani ukrep ni shema pomoči.
64. Francoska vlada navaja isto trditev in iz nje sklepa, da proučevani ukrep ne pomeni sheme pomoči in da se Komisija pri ugotavljanju, ali gre za državno pomoč v smislu člena 107(1) PDEU, ne more omejiti na proučitev splošnih značilnosti ukrepa.
65. Francoska republika nato trdi, da je – kot izhaja iz prakse odločanja Komisije(13) ter iz sodne prakse Splošnega sodišča(14) – pomoč, dodeljeno enemu samemu podjetju, treba opredeliti kot individualno pomoč, in sicer tudi kadar ni povezana z določenim projektom in je dodeljena za nedoločeno obdobje in/ali v nedoločenem znesku.
66. Francoska republika podredno dodaja, da v primeru, da bi Sodišče presodilo, da preoblikovanje IFPEN v EPIC pomeni shemo pomoči in da je torej Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ta napaka ne bi povzročila razveljavitve izpodbijane sodbe.
67. Francoska republika nazadnje trdi, da je prvi del prvega pritožbenega razloga v vsakem primeru brezpredmeten, saj je Splošno sodišče zbralo druge razloge, ki sami po sebi zadostujejo za utemeljitev sklepa, do katerega je prišlo v izreku izpodbijane sodbe.
68. Komisija v repliki zlasti trdi, da je razlaga izpodbijane sodbe, kot jo predlaga Francoska republika, netočna. Splošno sodišče naj bi namreč kršilo obe dokazni pravili, torej tako pravno domnevo, ki je bila določena s sodbo La Poste (C‑559/12 P), kot pravilo, po katerem se Komisija pri ugotavljanju obstoja državne pomoči lahko omeji na proučitev splošnih značilnosti posamezne sheme. Ker bi vsak od teh primerov napačne uporabe prava utegnil povzročiti razveljavitev izpodbijane sodbe, naj bi bila trditev Francoske republike, navedena v prejšnji točki, neutemeljena.
69. Po mnenju Komisije je poleg tega sklepanje Splošnega sodišča v veliki meri neutemeljeno, če naj bi zadevni ukrep obravnavali kot shemo pomoči, kot trdi v svojem prvem pritožbenem razlogu.
2) Presoja
70. Poudarjam, da se zdi, da je Splošno sodišče, potem ko je v točki 164 izpodbijane sodbe ugotovilo, da Komisija v spornem sklepu ni določila, ali se ta nanaša na shemo pomoči ali na individualno pomoč, menilo, da bi sporno poroštvo lahko spadalo v to zadnjenavedeno kategorijo.
71. Pojem sheme pomoči, kakor je bil kodificiran s členom 1(d) Uredbe št. 659/1999, pomeni „vsak akt, na podlagi katerega je mogoče brez nadaljnjih izvedbenih ukrepov dodeliti individualno pomoč podjetjem, opredeljenem v aktu na splošen in abstrakten način, in kateri koli akt, na podlagi katerega je mogoče dodeliti pomoč, ki ni povezana z določenim projektom, enemu ali več podjetjem za nedoločen čas in/ali v nedoločenem znesku“.
72. Zato je treba preveriti, ali je, kot je v bistvu menilo Splošno sodišče v točkah od 169 do 172 izpodbijane sodbe, če proučevani ukrep iz spornega sklepa na splošno ni poroštvo, ki je vezano na status EPIC, temveč preoblikovanje IFPEN v EPIC (kar samodejno povzroči dodelitev državnega poroštva temu podjetju), zaradi te okoliščine dejansko mogoče izključiti ta ukrep s področja uporabe navedenega pojma in ga opredeliti kot pomoč, dodeljeno na osnovi sheme pomoči, v obravnavani zadevi kot individualno pomoč v smislu člena 1(e) navedene uredbe.
73. Menim, da Splošno sodišče v zvezi s tem ni napačno uporabilo prava.
74. Kakor je ugotovila francoska vlada, je Splošno sodišče upravičeno menilo, da ukrep, ki se je proučeval v spornem sklepu, ni poroštvo, ki se dodeli statusu EPIC, na splošno, temveč preoblikovanje IFPEN v EPIC, kar je povzročilo dodelitev državnega poroštva, vezanega na ta status, temu podjetju.
75. Potem ko je v točkah od 169 do 173 izpodbijane sodbe pravilno opisalo procesno ravnanje, ki se ga je držala Komisija v spornem sklepu, je Splošno sodišče sklenilo, da proučevani ukrep ne pomeni sheme pomoči.
76. Kot namreč izhaja iz točke 171 izpodbijane sodbe, se analiza, predstavljena v prejšnjih točkah (169 in 170 navedene sodbe), ujema s spornim sklepom, zlasti s točkami od 256 do 259 njegove obrazložitve, v katerih je Komisija navedla, da preoblikovanje IFPEN v EPIC pomeni novo pomoč v smislu člena 1(c) Uredbe št. 659/1999, za katero velja obveznost priglasitve. Komisije je menila tudi, da ker ji sprememba statusa IFPEN ni bila uradno priglašena, temveč samo posredno sporočena v okviru drugega postopka, francoski organi niso spoštovali te obveznosti in da preoblikovanje IFPEN v EPIC pomeni nezakonito pomoč.
77. Kot trdi IFPEN, se je Komisija odločila zadevni ukrep obravnavati kot ad hoc individualno pomoč, zato je veljavnost spornega sklepa treba proučiti le s stališča te opredelitve, kot je pravilno storilo Splošno sodišče.
78. Splošno sodišče je torej pravilno sklepalo, da ker je kot državno pomoč mogoče opredeliti preoblikovanje IFPEN v EPIC, gre za pomoč, ki je dodeljena na podlagi sheme pomoči in ki jo je treba priglasiti, torej za individualno pomoč v smislu člena 1(e) Uredbe št. 659/1999.
79. Trditve Komisije, ki temeljijo na pojmu „shema shem(e) pomoči“, me ne prepričajo.
80. Tega „inovativnega“ pojma ni nikjer v Uredbi št. 659/1999 (člen 1 te uredbe določa le opredelitev pojmov „shema pomoči“ in „individualna pomoč“) in „shema pomoči“ ne vključuje možnosti, da bi jo vstavili v širšo shemo. V obravnavanem primeru gre vsekakor očitno bolj za izvršitev individualne pomoči kot pa „sheme shem(e)“.
81. Poleg tega se – tako kot francoska vlada – ne strinjam s trditvijo Komisije, po kateri bi bilo, če bi morali preoblikovanje IFPEN v EPIC šteti za individualno pomoč, tej instituciji preprečeno sprejetje ustreznih ukrepov v smislu člena 108(1) PDEU, ki bi francoskim oblastem nalagali prekinitev poroštva za določeno EPIC.
82. Preudarki Splošnega sodišča v zvezi z naravo individualne pomoči proučevanega ukrepa namreč temeljijo na posebnih okoliščinah, ki so povezane s preoblikovanjem IFPEN v EPIC in jih načeloma ni mogoče uporabiti za vse ustanove te vrste.
83. Zato je Splošno sodišče upravičeno menilo, da je trditev Komisije, po kateri proučevani ukrep pomeni shemo pomoči, neutemeljena. Zato je treba prvi del tega pritožbenega razloga zavrniti kot neutemeljen.
84. Pred obravnavo drugega dela prvega pritožbenega razloga skupaj z drugim pritožbenim razlogom je treba odgovoriti še na tretji del prvega pritožbenega razloga.
2. Tretji del prvega pritožbenega razloga (Splošno sodišče je sprejelo očitek, ki ga ena od tožečih strank ni navedla, druga pa ga ni dovolj podrobno opisala)
a) Povzetek trditev strank
85. Komisija očita Splošnemu sodišču, da je pri odločanju preseglo očitke, ki sta jih predstavili stranki v zvezi z obstojem prednosti za IFPEN v njenih odnosih z bančnimi in finančnimi institucijami.
86. V zvezi s tem Komisija trdi, da IFPEN v tožbi na prvi stopnji v ničemer ni grajala analize Komisije v zvezi z obstojem prednosti v njenih odnosih z navedenimi gospodarskimi subjekti. Francoska republika pa naj bi obstoju te prednosti oporekala zgolj z zatrjevanjem, da naj je Komisija ne bi dokazala, ob tem pa naj ne bi izpostavila nobene trditve, s katero bi podprla svoje nasprotovanje.
87. Posledično naj bi Splošno sodišče s tem, ko je sprejelo očitek, ki ga ena od strank ni navedla, druga pa ga ni dovolj podrobno opisala, prekoračilo meje svojih sodnih pristojnosti.
88. IFPEN je nasprotnega mnenja in ugotavlja, da je tretji del prvega pritožbenega razloga treba zavrniti kot brezpredmeten in neutemeljen.
89. V ta namen trdi, da je ta del, ki se ne nanaša na nobeno določeno točko izpodbijane sodbe, brezpredmeten v skladu s členom 169(2) Poslovnika.
90. Komisija v repliki navaja, da z navedenim delom Splošnemu sodišču očita, da je vsebinsko obravnavalo obstoj prednosti, ki jih je imela IFPEN v odnosih z bančnimi in finančnimi institucijami, ne da bi preverilo, ali je bil tak očitek sploh naveden. Graja to opustitev Splošnega sodišča, ki naj je po definiciji ne bi bilo mogoče prepoznati v nobeni določeni točki izpodbijane sodbe.
91. Francoska republika pa se je omejila na opažanje, da je francoska vlada v svoji ničnostni tožbi oporekala, da bi se v prihodnosti lahko pokazala prednost v odnosih med IFPEN ter bančnimi in finančnimi institucijami.
b) Presoja
92. Zadostuje omeniti, da je Komisija v svoji pritožbi sama priznala, da je francoska vlada navedla ta razlog za razglasitev ničnosti v okviru svojih pisnih stališč (kar je poudarjeno tudi v točkah 58 in 185 izpodbijane sodbe). IFPEN je v tožbi in repliki, ki ju je predložila Splošnemu sodišču, večkrat oporekala analizi Komisije, povezani z obstojem prednosti, ki naj bi je bila deležna v svojih odnosih z bančnimi in finančnimi institucijami.
93. Zato je tretji del prvega pritožbenega razloga Komisije treba zavrniti kot neutemeljen.
B. Odnosi IFPEN z bančnimi in finančnimi institucijami: drugi del prvega pritožbenega razloga (napačna uporaba prava pri oceni, da za opredelitev obstoja prednosti ne zadostuje, da je ukrep takšen, da v prihodnosti upravičencu omogoča prednost) in drugi pritožbeni razlog (napačna uporaba prava v zvezi z obsegom izpodbojne pravne domneve o obstoju prednosti zaradi neodplačnega in neomejenega poroštva)
1. Povzetek trditev strank
94. V okviru drugega dela prvega pritožbenega razloga Komisija očita Splošnemu sodišču, da je napačno odločilo, da poroštvo, do katerega je bila upravičena IFPEN, v njenih odnosih z bančnimi in finančnimi institucijami ne pomeni državne pomoči, pri čemer se je enostavno oprlo na neobstoj dejanske prednosti za to ustanovo v zadevnem obdobju, torej v preteklosti (glej zlasti točko 197 izpodbijane sodbe).
95. Poleg tega je po mnenju Komisije pristop Splošnega sodišča takšen, da je dodelil ugodnejšo obravnavo državam članicam, ki ne priglasijo dodelitve neomejenih poroštev, kot državam članicam, ki to storijo v skladu s členom 108 PDEU, medtem ko po ustaljenem načelu s področja državnih pomoči prve države ne bi smele biti postavljene v boljši položaj na škodo drugih.(15)
96. Če namreč država članica priglasi svoj namen dodeliti tako poroštvo, Komisija, ker ne more poznati dejanskih učinkov ukrepa, prouči samo njegove mogoče učinke. Če pa država članica, nasprotno, takšno poroštvo dodeli, ne da bi ga pred tem priglasila, bo nato lahko dokazovala, da ta ukrep ni imel nobenih konkretnih učinkov in posledično izključila njegovo opredelitev kot državno pomoč. To naj bi države članice spodbujalo k temu, da ne priglasijo dodelitve neomejenih poroštev.
97. IFPEN odgovarja, da je drugi del prvega pritožbenega razloga treba zavrniti kot neutemeljen.
98. V zvezi s tem najprej poudarja, da tudi če bi to pomenilo državno pomoč, bi morali dodelitev poroštva v njeno korist opredeliti kot novo individualno pomoč v smislu člena 1(c) in (d) Uredbe št. 659/1999. Komisija naj se torej ne bi mogla sklicevati na dokazni standard, ki ga je Sodišče priznalo v sodbi La Poste (C‑559/12 P) – poleg vsega v zelo specifičnih okoliščinah – povezani s shemami veljavnih pomoči.
99. Komisija naj se prav tako ne bi mogla sklicevati na domnevo, ki je bila uvedena s to sodbo, saj naj ne bi bilo verjetno, da bi status EPIC in z njim povezano poroštvo v preteklosti ali v prihodnosti omogočila selektivno prednost za IFPEN. Ko gre za preteklost, naj bi namreč analiza Komisije pokazala, da so bili v zadevnem obdobju zneski, ki si jih je to podjetje izposodilo, posojeni po tržni stopnji; ko gre za prihodnost, naj bi francosko pravo IFPEN preprečevalo izposojo denarja za obdobje, daljše od dvanajstih mesecev, in glede tega naj bi zanjo veljal nadzor države. Zaradi tega bi moral biti obstoj prednosti izključen iz okoliščin obravnavane zadeve.
100. Francoska republika, prvič, opozarja, da preoblikovanje IFPEN v EPIC ne pomeni sheme pomoči.
101. Drugič, glede domneve, ki je določena s sodbo La Poste (C‑559/12 P), francoski organi trdijo, da ta temelji na predpostavki, da je EPIC zaradi poroštva, ki je povezano z njenim statusom, deležna ugodnejših finančnih pogojev od tistih, ki se običajno odobrijo na finančnih trgih.
102. Tretjič, Francoska republika meni, da je Splošno sodišče v točki 188 izpodbijane sodbe upravičeno menilo, da je bila v primeru IFPEN izpodbojna pravna domneva v smislu sodbe La Poste (C‑559/12 P) ovržena.
103. Komisija nato z drugim pritožbenim razlogom, ki je v bistvu uperjen proti točkam od 134 do 161 in od 188 do 193 izpodbijane sodbe, očita Splošnemu sodišču, da je napačno uporabilo pravo v povezavi z obsegom domneve o obstoju prednosti, ki bi izhajala iz neodplačnega in neomejenega poroštva, kot izhaja iz sodbe La Poste (C‑559/12 P). Komisija v bistvu trdi, da je s skrčenjem obsega izpodbojne pravne domneve o prednosti, ki izhaja iz neodplačnega in neomejenega poroštva, kot ga priznava Sodišče v navedeni sodbi, Splošno sodišče kršilo člen 107(1) PDEU in pravila glede dokazovanja obstoja prednosti v smislu te določbe.
104. IFPEN odgovarja, da je Splošno sodišče pravilno odločilo, da se v obravnavanem primeru Komisija ni mogla sklicevati na domnevo, ki izhaja iz sodbe La Poste (C‑559/12 P).
105. Najprej, ta domneva naj bi pomenila izjemo od načela, po katerem je Komisija dolžna dokazati, da določen ukrep izpolnjuje pogoje, ki jih določa člen 107(1) PDEU, da ga je mogoče opredeliti za državno pomoč. To domnevo naj bi bilo tako treba razlagati ozko in jo uporabiti samo, kadar je verjeten obstoj dejanske prednosti.
106. V spornem sklepu naj nato Komisija ne bi natančno navedla razlogov, zaradi katerih bi lahko domnevali, da obstaja prednost za IFPEN. Zaradi tega naj navedeni sklep ne bi izpolnjeval zahtev po obrazložitvi, ki jih določa člen 296 PDEU.
107. Nazadnje, ker gre za ovržbo domneve, IFPEN ugotavlja, da je Splošno sodišče v točkah od 189 do 192 izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo, da v zadevnem obdobju ta ustanova v odnosih z bančnimi in finančnimi institucijami ni bila deležna nobene koristi na podlagi poroštva, vezanega na njen status. Poleg tega naj Komisija ne bi zagotovila nobenega elementa, na podlagi katerega bi bilo mogoče ugotoviti možno spremembo stanja po letu 2010, zaradi katere bi si IFPEN izposojala denar po pogojih, drugačnih od tržnih.(16)
108. Francoska republika ocenjuje, da je drugi pritožbeni razlog Komisije treba zavrniti kot neutemeljen. V zvezi s tem se v bistvu sklicuje na trditve, ki jih je predstavila v okviru odgovora na drugi del prvega pritožbenega razloga.
2. Presoja
109. Najprej, kot sem že ugotovil v okviru prvega dela tega pritožbenega razloga, Splošno sodišče ni napačno uporabilo prava, ko je odločilo, da preoblikovanje IFPEN v EPIC ne pomeni sheme pomoči.
110. Zato zadostuje poudariti, da je Splošno sodišče pravilno odločilo, da sodna praksa, povezana z dokaznimi obveznostmi, ki bremenijo Komisijo na področju shem pomoči, ne velja za obravnavano zadevo.
111. Nato se mi zdi primerno spomniti na sodbi z dne 8. decembra 2011, Residex Capital IV (C‑275/10, EU:C:2011:814), in La Poste (C‑559/12 P).
112. V prvi navedeni sodbi je Sodišče v bistvu presodilo, da so nacionalna sodišča na podlagi člena 108(3) PDEU pristojna za razveljavitev državnega poroštva v položaju, v katerem se je izvajala nezakonita pomoč s tem poroštvom, ki ga je izdal javni organ zaradi kritja posojila, ki ga je finančna družba dala podjetju, ki takega financiranja ne bi moglo pridobiti v običajnih tržnih razmerah.
113. V tej zadevi o opredelitvi poroštva, ki ga je zagotovil zadevni javni organ, kot državne pomoči v korist posojilojemalca ni bilo dvoma, ker je bilo jasno, da je bil posojilojemalec ob izdaji tega poroštva že v težavah, tako da brez njega ne bi mogel pridobiti financiranja na kapitalskih trgih (točke od 39 do 42).
114. Kot je Splošno sodišče navedlo v točki 151 izpodbijane sodbe, je treba natančno v ta okvir umestiti ugotovitev Sodišča v točki 39 sodbe z dne 8. decembra 2011, Residex Capital IV (C‑275/10, EU:C:2011:814), v kateri je navedlo, da „[če] za posojilo, ki ga da kreditna institucija posojilojemalcu, jamčijo javni organi države članice, pridobi običajno ta posojilojemalec finančno ugodnost in je tako upravičen do pomoči v smislu člena [107(1) PDEU], ker so obresti, ki jih dolguje, nižje od tistih, ki bi jih moral plačati, če bi moral tako financiranje in poroštvo pridobiti po tržnih cenah“, in na katero Sodišče napotuje v točki 96 sodbe La Poste (C‑559/12 P).
115. Sodišče je, napotujoč na to točko 39, v točki 96 druge navedene sodbe, to je sodbe La Poste (C‑559/12 P), razsodilo, da „posojilojemalec, ki je prejel posojilo, za katero jamčijo javni organi države članice, običajno pridobi prednost, ker so obresti, ki jih dolguje, nižje od tistih, ki bi jih moral plačati, če bi moral tako financiranje in poroštvo pridobiti po tržnih cenah“.
116. V naslednji točki (točka 97) sodbe La Poste (C‑559/12 P) je Sodišče tudi opozorilo, da je v obvestilu o poroštvih v točkah 1.2, 2.1 in 2.2 izrecno poudarjeno, da „neomejeno državno poroštvo v korist podjetja, katerega pravna oblika izključuje možnost stečaja ali drugega postopka zaradi insolventnosti, temu podjetju zagotavlja takojšnjo ugodnost in pomeni državno pomoč, ker je odobreno, ne da bi njegov prejemnik plačal primerno premijo za prevzem tveganja, ki ga nosi država, in tako omogoča ‚pridobitev posojila po finančno ugodnejših pogojih od tistih, ki se običajno odobrijo na finančnih trgih‘“.
117. Z vidika teh ugotovitev je Sodišče v naslednji točki razsodilo, da obstaja „izpodbojna pravna domneva, da odobritev implicitnega in neomejenega državnega poroštva v korist podjetja, za katero se ne uporabljata običajna postopka prisilne poravnave in stečaja, povzroči izboljšanje njegovega finančnega položaja z zmanjšanjem stroškov, ki običajno bremenijo njegov proračun“ (sodba La Poste (C‑559/12 P), točka 98).
118. Zato je Sodišče razsodilo (točka 99), da „v okviru postopka v zvezi s sistemi obstoječih pomoči za dokaz prednosti, zagotovljene podjetju prejemniku s takim poroštvom, zadostuje, da Komisija dokaže sam obstoj tega poroštva, ne da bi morala dokazati dejanske učinke, ki jih to povzroča od trenutka svoje odobritve“.
119. Osrednja točka, ki se obravnava tudi v tej zadevi, je vprašanje pravil o dokaznem bremenu in dokaznem standardu pri dokazovanju obstoja prednosti, ki izvira iz neodplačnega in neomejenega državnega poroštva.
120. Glede tega je Sodišče v točki 102 sodbe La Poste (C‑559/12 P) razsodilo, da „je treba poudariti, da je Splošno sodišče menilo, da Komisija ni napačno ugotovila obstoja take prednosti, ko je v točkah 106 in 108 izpodbijane sodbe pravilno razsodilo, da tako poroštvo ‚na splošno pomeni podelitev prednosti‘, saj je odobreno brez protiplačila in prejemniku omogoča, da pridobi ugodnejše pogoje financiranja od tistih, ki bi jih pridobil zgolj na podlagi svojih odlik, s čimer tako zmanjšuje obremenitev njegovega proračuna“.
121. Dalje je v točki 103 navedene sodbe Sodišče razsodilo, da je „[o]b upoštevanju teh ugotovitev […] sicer Splošno sodišče, kot je poudarila pritožnica, sprejelo protislovno in nezadostno obrazložitev, ko je v točki 123 izpodbijane sodbe na podlagi neupoštevne sodne prakse Sodišča razsodilo, da dejanskih učinkov obstoječih pomoči ni treba dokazati, in poleg tega v točki 124 navedene sodbe trdilo, da je ‚[p]oleg tega […] mogoče domnevati dejanski učinek prednosti, ki je posledica poroštva države‘“.
122. Čeprav je Sodišče v točki 104 iste sodbe popravilo sodbo Splošnega sodišča v tej točki, je odločilo, da „taka napaka […] ne more povzročiti razveljavitve izpodbijane sodbe. V navedenih točkah 123 in 124 je namreč Splošno sodišče vseeno pravilno ugotovilo, da je Komisija spoštovala dokazno breme in dokazni standard, ki jo zavezuje pri dokazovanju, ali [neodplačno] in neomejeno državno poroštvo pomeni prednost, pri čemer je spet pojasnilo, da je lahko posojilojemalec zaradi takega poroštva ‚upravičen do nižjih obresti ali ponudi manjše zavarovanje‘“.
123. Tako poudarjam, da domneva, določena s sodbo La Poste (C‑559/12 P), temelji na predpostavki, da je bila ali bi lahko bila EPIC zaradi poroštva, vezanega na njen status, deležna ugodnejših finančnih pogojev od tistih, ki se običajno odobrijo na finančnih trgih, in da izhaja zgolj iz ugotovitve Komisije o obstoju poroštva (točka 99 sodbe La Poste (C‑559/12 P)).
124. Zato je Splošno sodišče storilo napako, ko je preseglo zgolj ugotovitev Komisije o obstoju poroštva, ki jo je zadnjenavedena sprejela, da bi se lahko sklicevala na zadevno domnevo, s tem ko je v točki 137 izpodbijane sodbe menilo, da bi Komisija morala dokazati verjetnost dvojne premise, in sicer: (i) da je imelo poroštvo ugoden vpliv na to, kako so upniki presojali tveganje neplačila pri prejemniku, in (ii) da je privedlo do znižanja stroškov posojila.
125. Gre seveda za izpodbojno pravno domnevo, ki jo je mogoče ovreči z dokazom, da zadevno poroštvo ni imelo, ne bo imelo in ni možno, da bi lahko imelo ugodne učinke na položaj EPIC.(17)
126. V obravnavanem primeru je Splošno sodišče neodvisno od napačne uporabe prava, ki je navedena v točki 124 teh sklepnih predlogov, v točki 188 izpodbijane sodbe odločilo, da je bila v primeru IFPEN izpodbojna pravna domneva v smislu sodbe La Poste (C‑559/12 P) ovržena.
127. V zvezi s tem je treba proučiti, ali so elementi, na podlagi katerih je Splošno sodišče lahko ugotovilo, da je bila ta domneva ovržena ali da se v obravnavanem primeru ni mogoče sklicevati nanjo, skladni z načeli dokazovanja na področju državnih pomoči.
128. Splošno sodišče se za ugotovitev, da je bila domneva ovržena, ni moglo zadovoljiti z dejstvom, da IFPEN, ko gre za preteklost, na podlagi svojega statusa ni bila deležna nobene dejanske gospodarske prednosti v obliki ugodnejših posojilnih pogojev, ki bi jih dodelile bančne in finančne institucije – ta točka se v obravnavani zadevi ne izpodbija – povedano drugače, z dejstvom, da poroštvo ni imelo nobenega „dejanskega učinka“ na odnose med IFPEN ter bančnimi in finančnimi institucijami v zadevnem obdobju.
129. Ta okoliščina namreč ne zadošča za ovržbo domneve o prednosti, kot je bila določena s sodbo La Poste (C‑559/12 P). Poleg tega je treba dokazati, da za obravnavano poroštvo ni verjetno, da bi zaradi posebnosti IFPEN v prihodnosti tej ustanovi zagotovilo prednost v odnosih z navedenimi gospodarskimi subjekti.
130. Tega Splošno sodišče ni naredilo.
131. Res je sicer v točki 186 izpodbijane sodbe ugotovilo, da sta tožeči stranki na prvi stopnji na obravnavi zatrdili, da na podlagi veljavne zakonodaje, to je člena 12 zakona št. 2010/1645, IFPEN pri posojilni ustanovi ne more najeti posojila z ročnostjo, daljšo od dvanajstih mesecev, in da je glede tega podvržena državnemu nadzoru.
132. Kljub temu je Splošno sodišče v točki 191 izpodbijane sodbe razsodilo, da ker „v okviru odnosov med IFPEN ter bančnimi in finančnimi ustanovami v obdobju med letoma 2006 in 2010 [neodplačno] in neomejeno državno poroštvo, vključeno v status EPIC, podeljen IFPEN, ni zagotavljalo prednosti izključno temu podjetju, tega poroštva ni mogoče opredeliti kot državno pomoč v smislu člena 107(1) PDEU“.
133. V točki 193 je dodalo, da ker je bila domneva ovržena, ni več mogoče govoriti o tem, da mora Francoska republika dokazati, da ni mogoče, da bi zaradi poroštva „[IFPEN] lahko [imela] […] prednost v prihodnje“.
134. Sklenilo je, da iz navedenega izhaja, da se mu niti ni treba izreči o dopustnosti (in a fortiori o vsebini) trditve, ki sta jo tožeči stranki navedli na prvi stopnji.
135. V tem smislu menim, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ko se je za ovržbo domneve, ki je bila določena s sodbo La Poste (C‑559/12 P), zadovoljilo s prikazom neobstoja kakršnega koli (dejanskega) učinka, ki bi ga v preteklosti imelo poroštvo na odnose IFPEN z bančnimi in finančnimi institucijami.
136. Zato je treba drugi del prvega pritožbenega razloga ter drugi pritožbeni razlog sprejeti, kar povzroči razveljavitev izpodbijane sodbe v zvezi s tem.
137. Menim, da je o tej točki spora mogoče odločiti na osnovi analize trditev tožečih strank na prvi stopnji, osnovanih na členu 12 zakona št. 2010/1645, trditev, ki sta jih ti tožeči stranki ponovili v pisnih stališčih in na obravnavi na Sodišču in katerih dopustnost je Komisija ponovno izpodbijala, ker „jih Splošno sodišče ni uporabilo v sodbi in jih ni moglo uporabiti, saj Komisije s členom 12 niso seznanili niti francoski organi niti IFPEN“ (kot navedeno na obravnavi pred Sodiščem).
138. Po eni strani menim, da je izjemo, ki jo je uveljavljala Komisija, treba zavrniti, ker gre precej manj za trditev ali pritožbeni razlog kot za objektiven in javen element, saj gre za zakon zadevne države članice.
139. Kot je imelo namreč Sodišče večkrat priložnost pojasniti, se „obseg nadzora zakonitosti iz člena 263 PDEU razteza na vse elemente odločb Komisije v zvezi s postopki na podlagi členov 101 […] in 102 PDEU, nad katerimi Splošno sodišče zagotavlja poglobljen nadzor, tako glede prava kot glede dejstev, glede na razloge, ki jih navedejo tožeče stranke […], in ob upoštevanju vseh elementov, ki jih te predložijo, bodisi zgodnejših ali poznejših od sprejete odločbe in ne glede na to, ali so bili predloženi predhodno v okviru upravnega postopka ali prvič v okviru tožbe, vložene pri Splošnem sodišču, če so ti elementi upoštevni za nadzor nad zakonitostjo odločbe Komisije […].(18)
140. Po drugi strani je Komisija v točki 106 pritožbe vsebinsko priznala, da se na izpodbojno pravno domnevo, ki je bila uvedena s sodbo La Poste (C‑559/12 P), ni mogoče sklicevati v primeru, ko ni verjetno, da bi poroštvo EPIC zagotovilo prednost v odnosih med to ustanovo ter bančnimi in finančnimi institucijami „zaradi posebnosti [EPIC]“. Po mnenju Komisije bi med te posebnosti zlasti lahko uvrstili prepoved zadolževanja pri bankah za EPIC ali pogojevanje možnosti izposoje denarja s takšnimi pogoji, da bi bila morebitna prednost v vsakem primeru de minimis.
141. Poleg tega se je Komisija na obravnavi 28. septembra 2017 pred Sodiščem strinjala, da je iz zakona št. 2010/1645 „zelo verjetno mogoče […] sklepati, kakšen bi bil najvišji znesek, ki bi bil, kjer je to primerno, de minimis in bi torej to dejansko lahko vodilo do ovržbe domneve. To je takšen tip akta, ki bi lahko dejansko privedel do ovržbe domneve.“
142. V obravnavani zadevi sta francoska vlada in IFPEN pred Splošnim sodiščem uspeli dokazati, da če bi morala IFPEN nekega dne pridobiti posojilo za prihodnost, bi ga lahko dobila le za zelo omejen čas, kar izhaja iz statusa različnih organov centralne ravni države (organismes divers d’administration centrale oziroma ODAC), ki ga je deležna IFPEN.
143. Tako bilo v obravnavani zadevi mogoče dokazati, da IFPEN, ki je deležna neodplačnega in neomejenega državnega poroštva, pri bančnih in finančnih institucijah ni pridobila in da ni verjetno, da bo v prihodnosti pridobila posojilo po ugodnejših finančnih pogojih od tistih, ki se običajno odobrijo na finančnih trgih (kot na primer nižja obrestna mera ali manj stroge zahteve glede zavarovanja).
144. Ker je bila domneva ovržena, je treba ugotoviti, da Komisija ni dokazala, da bi bilo podjetje v prihodnosti vseeno lahko deležno „ukrepov, ki v različnih oblikah zmanjšujejo stroške, ki običajno bremenijo proračun podjetja […]“.(19)
C. Odnosi IFPEN z dobavitelji in strankami: tretji pritožbeni razlog (izpodbojna pravna domneva obstoja prednosti v navedenih odnosih)
145. Ta pritožbeni razlog zadeva točke od 134 do 161 izpodbijane sodbe, saj Komisija očita Splošnemu sodišču, da je napačno odločilo, da se v okviru odnosov IFPEN z njenimi dobavitelji in strankami ne more sklicevati na izpodbojno pravno domnevo o obstoju prednosti v dobro te ustanove, ki izhaja iz neodplačnega in neomejenega državnega poroštva, do katerega je upravičena.
1. Povzetek trditev strank
146. Po mnenju Komisije ta sklep Splošnega sodišča v bistvu temelji, prvič, na napačni razlagi sodbe La Poste (C‑559/12 P) in obvestila o poroštvih, in drugič, na domnevnem neobstoju verjetnega vpliva poroštva na odnose IFPEN z dobavitelji in strankami.
147. Na prvem mestu, ko gre za razlago sodbe La Poste (C‑559/12 P), Komisija poudarja, da noben element v tej sodbi ne nakazuje, da naj domneva prednosti ne bi veljala za odnose EPIC z njenimi dobavitelji in njenimi strankami.
148. Poleg tega naj dejstvo, da se tako sodba La Poste (C‑559/12 P) kot obvestilo o poroštvih v okviru proučitve domneve prednosti sklicujeta samo na posojila, ki jih dodelijo bančne ali finančne ustanove, ne bi izključevalo tega, da bi se navedena domneva lahko uporabljala v okviru odnosov med EPIC in njenimi komercialnimi upniki, če ta sklic v navedeni sodbi ni podan le kot primer (točka 102).
149. Na drugem mestu, ob upoštevanju domnevnega neobstoja verjetnega vpliva poroštva na odnose IFPEN z dobavitelji in strankami, je Komisija najprej poudarila, da ni mogoče razumno trditi, da so komercialni upniki na splošno ravnodušni glede vračila njihovih terjatev. Nasprotno, pri vsaki posojilni transakciji, naj bo to finančno posojilo ali komercialni kredit, odnos med sopogodbeniki bremeni tveganje neplačila dolga. Za komercialnega upnika je zato pomen zagotovila, da mu bo v primeru neplačila s strani IFPEN terjatev povrnila država, načeloma nezanemarljiv.
150. Komisija nato ugotavlja, da je v točki 139 izpodbijane sodbe navedeno, da ni verjetno, da bi zaradi obstoja državnega poroštva – in torej navedene prednosti za upnika – prišlo do znižanja cene v korist IFPEN. Komisija sicer priznava, da je znižanje cene povezano z več dejavniki in ne le z obstojem poroštva, ki je vezano na status EPIC, vendar oporeka, da bi zaradi takšne okoliščine lahko spregledali uporabo domneve prednosti, ki izhaja iz sodbe La Poste (C‑559/12 P). V zvezi s tem Komisija navaja, da so v zadevi, v kateri je bila sprejeta ta sodba, stranke v bistvu trdile, da odnosi med družbo La Poste in njenimi upniki izhajajo iz vrste zapletenih dejavnikov in ne zgolj iz poroštva. Toda niti Splošno sodišče niti Sodišče naj ne bi ocenili, da je bila ta okoliščina takšna, da bi zaradi nje spregledali domnevo prednosti.
151. Na tretjem mestu, Komisija oporeka očitkom, ki jih je Splošno sodišče navedlo v točki 130 izpodbijane sodbe, po katerih naj Komisija ne bi upoštevala dolžnosti obrazložitve, ki jo določa člen 296 PDEU, glede prikaza prednosti, ki jo je zaradi poroštva imela IFPEN v odnosih s svojimi dobavitelji in strankami. Iz obrazložitve spornega sklepa naj bi bilo namreč mogoče razumeti, prvič, da sklepanje te institucije temelji na domnevi, čeprav izraz domneva ni izrecno omenjen, in drugič, razlog, zaradi katerega domneva v obravnavani zadevi ni bila ovržena.
152. IFPEN trdi, da če dodelitev poroštva, ki je vezano na status EPIC, pomeni individualno pomoč, in če se domneva, uvedena s sodbo La Poste (C‑559/12 P), v obravnavanem primeru ne uporablja, je Splošno sodišče v točki 129 izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo, da bi Komisija morala proučiti dejanske učinke poroštva, da bi dokazala obstoj prednosti za IFPEN.
153. Poleg tega IFPEN trdi, da v nasprotju s tem, kar je Komisija poudarila v pritožbi, v spornem sklepu ni našla prednosti za upnike IFPEN, zlasti za dobavitelje in stranke.
154. V zvezi s tem trdi, da naj bi Komisija, ko gre za odnose med IFPEN in njenimi dobavitelji, tako v spornem sklepu kot v pritožbi napačno ugotovila, da naj bi bili dobavitelji oproščeni plačila provizije za faktoring pri odstopu svojih terjatev do IFPEN, če so deležni neodplačnega in neomejenega državnega poroštva, ki ga je deležna ta ustanova.
155. Glede odnosov med IFPEN in njenimi strankami ta stranka trdi, da naj bi Komisija v spornem sklepu in pritožbi napačno trdila, da je zaradi poroštva, ki se navezuje na njen status EPIC, IFPEN svojim strankam lahko ponudila garancijo za dobro ali za kar najboljšo izvedbo obveznosti. Ker IFPEN primarno nudi raziskovalne storitve, naj se namreč ne bi pogodbeno obvezovala za rezultat ali dobro izvedbo. Poleg tega naj bi ta ustanova svojim strankam standardno dajala garancijo, omejeno na vrednost pogodbe.
156. Iz tega po mnenju IFPEN sledi, da je Splošno sodišče v točkah od 99 do 108 in od 111 do 120 izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo, da je bila predpostavka, ki jo je navedla Komisija, upoštevajoč domnevno prednost za IFPEN v njenih odnosih s strankami in dobavitelji, teoretična in ni bila verjetna.
157. Francoska republika pa ocenjuje, da Splošno sodišče ni napačno uporabilo prava pri določanju področja uporabe domneve o obstoju prednosti, ki izhaja iz neodplačnega in neomejenega državnega poroštva. Po mnenju te vlade je imelo namreč Splošno sodišče prav, ko tega poroštva ni razširilo na odnose EPIC z njenimi dobavitelji in strankami.
158. V zvezi s tem francoska vlada opozarja, prvič, da domneva, določena s sodbo La Poste (C‑559/12 P), ni utemeljena na primeru odnosov EPIC z njenimi dobavitelji ali njenimi strankami, zato se Komisija v takšnih okoliščinah ni mogla sklicevati nanjo.
159. Na drugem mestu in v vsakem primeru, kot je navedlo Splošno sodišče v točki 136 izpodbijane sodbe, je možnost uporabe takšne domneve kot načina dokazovanja odvisna od verjetnosti predpostavk, na katerih temelji.
160. V zvezi s tem naj bi sporni sklep temeljil, prvič, na predpostavki, da ima EPIC, ki je upravičena do državnega poroštva, korist od nižjih cen, ki ji jih ponudijo dobavitelji. Vendar je po mnenju Francoske republike, kot je pravilno ugotovilo Splošno sodišče, znižanje cen v odnosih med dobaviteljem in zadevno EPIC povezano s številnimi dejavniki, med drugim z obsegom naročil, plačilnimi roki, ki jih odobri dobavitelj, ali dolgotrajnostjo pogodbenih razmerij. Do znižanja cen naj torej ne bi prišlo zaradi poroštva javnih organov v korist EPIC.
161. Drugič, ko gre za odnose med IFPEN in njenimi strankami, navedena vlada trdi, da je Splošno sodišče v točki 141 izpodbijane sodbe upravičeno ugotovilo, da Komisija v spornem sklepu ni opredelila prednosti, ki naj bi za IFPEN izhajala iz obstoja državnega poroštva, in da je posledično domneva, na katero se je nameravala sklicevati v zvezi s tem, brezpredmetna. Po mnenju Francoske republike namreč Komisija ni dokazala, v čem naj bi bila posledica neodplačnega in neomejenega državnega poroštva, vezanega na status EPIC, izboljšanje položaja IFPEN v njenih odnosih s strankami.
162. Na podlagi navedenega Francoska republika meni, da je treba tretji pritožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.
2. Presoja dopustnosti
163. IFPEN trdi, da želi Komisija v resnici izpodbijati dejansko presojo in presojo dokazov, ki jo je Splošno sodišče opravilo v točkah od 90 do 131 izpodbijane sodbe. Zato naj bi bilo ta pritožbeni razlog treba zavrniti kot nedopusten.
164. Ta očitek je zelo površen in niti IFPEN sama ne trdi, da je tretji pritožbeni razlog v celoti nedopusten (saj se je IFPEN v svoji obrambi izognila razpravi o obstoju domneve prednosti).
165. Toda ta pritožbeni razlog se nanaša natanko na področje uporabe domneve prednosti, ki izhaja iz neodplačnega in neomejenega poroštva in, natančneje, vprašanja, ali ta domneva velja tudi za odnose IFPEN z dobavitelji in strankami. Povedano drugače, IFPEN je iz svojih očitkov izpustila sam predmet tretjega pritožbenega razloga.
166. Ker gre za povsem pravno vprašanje, je ugovor nedopustnosti, ki ga je vložila IFPEN, treba zavrniti.
3. Vsebinska presoja
167. Po mnenju Komisije sklep Splošnega sodišča v bistvu temelji, prvič, na napačni razlagi sodbe La Poste (C‑559/12 P) in obvestila o poroštvih, in drugič, na domnevnem neobstoju verjetnega vpliva poroštva na odnose IFPEN z dobavitelji in strankami.
168. Ko gre za področje uporabe domneve, ki izhaja iz sodbe La Poste (C‑559/12 P), in torej za to, kako navedeno sodbo Sodišča razlaga Splošno sodišče, menim, da noben element v tej sodbi ne nakazuje, da domneva prednosti ne bi mogla veljati za odnose EPIC z njenimi dobavitelji in strankami.
169. Res je sicer, da je navedena sodba priznala izpodbojno pravno domnevo samo v enem primeru odnosov EPIC z bančnimi in finančnimi institucijami, vendar zato, ker je bil to edini trg, ki ga je Komisija v navedeni zadevi preverjala.
170. Mislim torej, da iz tega ne moremo sklepati, da izpodbojne pravne domneve ni mogoče razširiti na druge trge ali odnose, in da je torej s tem, ko je odločilo nasprotno (glej zlasti točko 160 izpodbijane sodbe), Splošno sodišče napačno uporabilo pravo.
171. Splošno sodišče je sicer priznalo, da je imela Komisija prav, ko je analizo opravila v treh stopnjah: povezava z bankami, povezava z dobavitelji, povezava s strankami (točka 89 izpodbijane sodbe in točka 26 teh sklepnih predlogov), in priznalo je tudi, da se v vsaki od teh kategorij lahko uresniči neka prednost, vendar je Splošno sodišče v točki 142 izpodbijane sodbe zavrnilo že samo možnost, da bi domnevo prednosti razširili na odnose z dobavitelji ali s strankami (glej tudi točko 35 teh sklepnih predlogov).
172. Vendar v nasprotju s tem, kar je odločilo Splošno sodišče, pri dobaviteljih in strankah zasledimo prednost iste vrste, kot je prednost, ki jo je Sodišče ugotovilo v sodbi La Poste (C‑599/12 P), in sicer gre, prvič, za izboljšanje posojilnih pogojev za upravičenca do poroštva in, drugič, za neobstoj plačila ustrezne premije, ki bi ustrezala premiji za tveganje, ki ga nosi država, s strani upravičenca.
173. Odnosi, ki jih ima upravičenec do neodplačnega in neomejenega državnega poroštva s svojimi dobavitelji in strankami, namreč na splošno vključujejo tudi dodeljevanje kreditov in določanje plačilnih rokov (s tveganji, ki so s tem povezana), če drugega ne, zaradi zamika med opravljanjem storitve oziroma dobavo blaga ter plačilom za to storitev oziroma blago.
174. Očitno je, da sklepanje pogodb s prejemnikom neodplačnega in neomejenega državnega poroštva, kot je IFPEN, za dobavitelja pomeni – kar zanj ni zanemarljivo – gotovost plačila, za stranko pa gotovost, da bo prejela blago ali da bo lahko prejela odškodnino z obrestmi. Te prednosti ne bi bilo, če bi dobavitelj ali stranka pogodbo sklenila z drugimi gospodarskimi subjekti, ki do tega poroštva niso upravičeni, in smiselno je pomisliti, da bi, obratno, tudi upravičenec do poroštva lahko bil deležen nekaterih prednosti, ki bi se zlasti kazale kot nižanje cen ali kot večja pripravljenost do sklepanja pogodb z njim v primerjavi z ostalimi.
175. Poleg tega poudarjam (kot Komisija), da izrecno sklicevanje na kredite, ki so jih dodelile bančne in finančne institucije, niti v sodbi La Poste (C‑559/12 P) niti v obvestilu o poroštvih (točke 1.2, 2.1 in 2.2), na katero se nanaša ta sodba, ni edino sklicevanje. Najpogosteje je govora o kreditnih pogojih, ki jih je deležen imetnik poroštva, in o neobstoju premije, ki bi jo bilo treba plačati državi za kritje tveganja, ki mu je ta imetnik izpostavljen, ne da bi se ti preudarki izrecno nanašali na posojila, najeta pri bančnih in finančnih institucijah.
176. Splošno sodišče poudarja, da je bilo v zadevi, v kateri je bila sprejeta sodba z dne 8. decembra 2011, Residex Capital IV (C‑275/10, EU:C:2011:814), podjetje, ki je bilo prejemnik poroštva, v trenutku dodelitve tega poroštva že v težavah. Vendar ne vidim, kako bi ta okoliščina lahko delovala v korist omejitvi domneve. Nasprotno, dobavitelj ne bo zlahka odobril kredita podjetju v težavah, če to ni deležno neodplačnega in neomejenega državnega poroštva. V podobnem položaju je prednost, ki jo s poroštvom pridobi podjetje v odnosih s tem komercialnim upnikom, očitna.
177. Drži, kot je poudarilo Splošno sodišče, da komercialne odnose med dobaviteljem in njegovo stranko določajo številni dejavniki in torej ne zgolj obstoj oziroma neobstoj neodplačnega in neomejenega državnega poroštva. Vseeno menim, da zaradi te okoliščine ni mogoče spregledati domneve prednosti, ki je rezultat takšnega poroštva.
178. Poleg tega je v zadevi, v kateri je bila sprejeta sodba La Poste (C‑559/12 P), tožeča stranka poudarila, da so odnosi med družbo La Poste in njenimi upniki rezultat niza kompleksnih dejavnikov, ne samo poroštva. Vendar niti Splošno sodišče niti Sodišče nista ocenili, da bi bila ta okoliščina takšna, da bi lahko spregledali domnevo prednosti.
179. Nazadnje je Splošno sodišče nakazalo, da je upnik upravičenca do poroštva dejansko pravi prejemnik poroštva in torej prednosti, in ne – v obravnavanem primeru – IFPEN. Ta trditev naj bi veljala tudi za bančne in finančne institucije, saj kadar ima posojilojemalec neodplačno in neomejeno poroštvo, bančna institucija ne prevzame nobenega tveganja več, kar je zanjo vsekakor prednost.
180. Po mojem mnenju obstoj neodplačnega in neomejenega državnega poroštva dejansko povzroči domnevo prednosti, tako za upravičenca do poroštva kot za gospodarske subjekte, s katerimi sklepa pogodbe.
181. Tudi če bi določeni elementi, ki jih je Splošno sodišče predstavilo v izpodbijani sodbi (zlasti v zvezi s faktoringom ali znižanji cen, ki so po mnenju Splošnega sodišča prej rezultat skupinskih nakupov kot obstoja poroštva), lahko služili za ovržbo domneve, bi Splošno sodišče vseeno moralo sprejeti izpodbojno pravno domnevo prednosti zaradi obstoja neodplačnega in neomejenega državnega poroštva, ki se kaže v odnosih IFPEN z dobavitelji in strankami, in se omejiti na preizkus, ali je bila ta domneva ovržena.
182. Zato je treba tretji pritožbeni razlog sprejeti.
183. Tako menim – ker izpodbijana sodba temelji na premisi, da Splošno sodišče zavrača domnevo za odnose z dobavitelji in strankami – da stanje postopka ne dovoljuje, da bi se dokončno odločilo o zadevi, in da mora Sodišče zadevo vrniti v razsojanje Splošnemu sodišču, da se tam opravi razprava o tretjem pritožbenem razlogu na osnovi obstoja domneve in možnosti, da jo IFPEN in francoska vlada ovržeta.
V. Stroški
184. Ker je zadeva vrnjena v razsojanje Splošnemu sodišču, se odločitev o stroških tega pritožbenega postopka pridrži.
VI. Predlog
185. Iz teh razlogov Sodišču predlagam, naj:
– razveljavi sodbo Splošnega sodišča Evropske unije z dne 26. maja 2016, Francija in IFP Énergies nouvelles/Komisija (T‑479/11 in T‑157/12, EU:T:2016:320), v delu, v katerem je Splošno sodišče odločilo, prvič, da za ovržbo izpodbojne pravne domneve, uvedene s sodbo Sodišča z dne 3. aprila 2014, Francija/Komisija (C‑559/12 P, EU:C:2014:217), zadostuje prikaz, da v preteklosti ni bilo nobenih (dejanskih) učinkov poroštva na odnose osebe javnega prava IFP Énergies nouvelles z bančnimi in finančnimi institucijami, in, drugič, da te izpodbojne pravne domneve ni mogoče razširiti na druge trge ali odnose, razen tistih, ki jih ima oseba javnega prava IFP Énergies nouvelles z bančnimi in finančnimi institucijami, natančneje na njene odnose z dobavitelji in/ali strankami;
– v preostalem pritožbo zavrne, in
– zadevo vrne v razsojanje Splošnemu sodišču za ponovni preizkus trditev, povezanih s tretjim pritožbenim razlogom, in pridrži odločitev o stroških.