Language of document :

Sodba Sodišča (sedmi senat) z dne 13. februarja 2014 (predlog za sprejetje predhodne odločbe Administrativen sad Sofija-grad – Bolgarija) – Maks Pen EOOD proti Direktor na Direkcija „Obžalvane i danačno-osiguritelna praktika“ Sofija, nekdanji Direktor na Direkcija „Obžalvane i upravlenie na izpalnenieto“ Sofija

(Zadeva C-18/13)1

(Obdavčenje – Skupni sistem davka na dodano vrednost – Direktiva 2006/12/ES – Odbitek vstopnega davka – Opravljene storitve – Nadzor – Dobavitelj, ki nima na voljo vseh potrebnih sredstev – Pojem davčna utaja – Obveznost ugotovitve davčne utaje po uradni dolžnosti – Zahteva po učinkovitem opravljanju storitev – Obveznost vodenja dovolj podrobnega knjigovodstva – Spori – Prepoved, da sodišče kazensko opredeli utajo in da postavi tožečo stranko v slabši položaj)

Jezik postopka: bolgarščina

Predložitveno sodišče

Administrativen sad Sofia-grad

Stranki v postopku v glavni stvari

Tožeča stranka: Maks Pen EOOD

Tožena stranka: Direktor na Direkcija „Obžalvane i danačno-osiguritelna praktika“ Sofija, nekdanji Direktor na Direkcija „Obžalvane i upravlenie na izpalnenieto“ Sofija

Predmet

Predlog za sprejetje predhodne odločbe – Administrativen sad Sofija-grad – Razlaga členov 63, 178, prvi odstavek, točka (a), 226, prvi odstavek, točka 6, ter 242 in 273 Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (UL L 347, str. 1) – pojem „davčna utaja“ – Navedba izvajalca, ki ne razpolaga z osebjem, stvarnimi viri in sredstvi, potrebnimi za opravljanje storitve, na računu – Neobstoj knjigovodskih dokazov – Izdaja ponarejenih dokumentov kot dokaz za to, da je bila storitev opravljena – Obveznost nacionalnega sodišča, da po uradni dolžnosti ugotovi obstoj davčne utaje – Pogojevanje pravice do odbitka z dejansko opravitvijo storitve – Zahteva skladnosti z mednarodnimi računovodskimi standardi, da se zadosti zahtevi vodenja dovolj podrobnega knjigovodstva, da omogoči preverjanje pravice do odbitka – Morebitna obveznost, da se na računu navedejo podatki o dejanskem opravljanju storitve – Nacionalna zakonodaja, ki določa, da je storitev opravljena takrat, ko so pogoji za priznanje prihodkov od te storitve izpolnjeni v skladu z ustreznimi davčnimi predpisi

Izrek

Direktivo Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost je treba razlagati tako, da nasprotuje temu, da bi davčni zavezanec odbil davek na dodano vrednost, ki je naveden na računih, ki jih je izdal izvajalec, če se, čeprav je bila storitev opravljena, izkaže, da storitve dejansko ni opravil ta izvajalec ali njegov podizvajalec, predvsem ker zadnjenavedeni nima potrebnega osebja, stvarnih virov in sredstev, in da stroški za njeno opravljanje niso dokazani v njihovih računovodskih izkazih ter da se je identiteta oseb, ki so nekatere dokumente podpisali v imenu izvajalcev, izkazala za netočno, če sta izpolnjena dva pogoja, in sicer da ta dejstva pomenijo goljufivo ravnanje in da je dokazano, da je ob upoštevanju teh objektivnih elementov, ki so jih predložili davčni organi, davčni zavezanec vedel ali bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana s to goljufijo, kar mora preveriti predložitveno sodišče.

Kadar so nacionalna sodišča na podlagi nacionalnega prava dolžna ali pristojna upoštevati pravne razloge, ki izhajajo iz zavezujočega predpisa nacionalnega prava, morajo to storiti ob upoštevanju zavezujočega predpisa prava Unije, kot je ta, ki zahteva, da nacionalni organi in nacionalna sodišča pravico do odbitka DDV zavrnejo, če se na podlagi objektivnih elementov ugotovi, da se je na to pravico sklicevalo z goljufijo ali z zlorabo. Ta sodišča morajo pri presoji, ali gre pri uveljavljanju te pravice do odbitka za goljufijo ali zlorabo, razlagati nacionalno pravo, kolikor je mogoče, ob upoštevanju besedila in namena Direktive 2006/112, da bi se dosegel v njej določen rezultat, zaradi česar morajo narediti vse, kar je v njihovi pristojnosti, upoštevajoč pri tem celotno notranje pravo in ob uporabi načinov razlage, ki jih to priznava.

Direktivo 2006/112, ki v skladu s členom 242 zahteva, naj vsak davčni zavezanec vodi podrobno knjigovodstvo, da sta mogoča uporaba DDV in nadzor davčnega organa, je treba razlagati tako, da ne nasprotuje temu, da zadevna država članica ob upoštevanju omejitev iz člena 273 te direktive zahteva, naj vsak davčni zavezanec v zvezi s tem spoštuje vse nacionalne računovodske predpise, ki določajo usklajenost z mednarodnimi računovodskimi standardi, če ne presegajo to, kar je potrebno za dosego ciljev pravilnega pobiranja davka ter preprečevanja goljufij. V zvezi s tem Direktiva 2006/112 nasprotuje nacionalni določbi, v skladu s katero je storitev opravljena takrat, ko so izpolnjeni pogoji za priznanje prihodkov od zadevne storitve.

____________

1     UL C 79, 16.3.2013.