Zadeva T‑456/11

International Cadmium Association (ICdA) in drugi

proti

Evropski komisiji

„REACH – Prehodni ukrepi glede omejitev, ki se uporabljajo za proizvodnjo, dajanje na trg ter uporabo kadmija in njegovih spojin – Priloga XVII k Uredbi (ES) št. 1907/2006 – Omejitev uporabe pigmentov s kadmijem v plastičnih materialih – Očitna napaka pri presoji – Analiza tveganj“

Povzetek – Sodba Splošnega sodišča (sedmi senat) z dne 14. novembra 2013

1.      Ničnostna tožba – Umik snovi iz izpodbijanega akta med postopkom – Nerazveljavitev izpodbijanega akta – Izpodbijani akt, ki bi lahko imel pravne učinke – Tožba, ki ohranja svoj predmet – Temelj morebitne odškodninske tožbe – Ohranitev pravnega interesa

(člen 263 PDEU)

2.      Približevanje zakonodaj – Registracija, evalvacija in avtorizacija kemikalij – Uredba REACH – Omejitve za nekatere snovi – Uvedba novih omejitev in sprememba obstoječih omejitev – Diskrecijska pravica organov Unije – Obseg – Sodni nadzor – Meje – Očitna napaka pri presoji

(Uredba Evropskega parlamenta in Sveta št. 1907/2006, člen 68(1), in priloga XVII)

3.      Približevanje zakonodaj – Registracija, evalvacija in avtorizacija kemikalij – Uredba REACH – Omejitve za nekatere snovi – Uvedba novih omejitev in sprememba obstoječih omejitev – Pogoji – Ocena tveganja

(Uredba Evropskega parlamenta in Sveta št. 1907/2006, člena 68(1) in 137(1)(a), in priloga XVII; Uredba Sveta št. 793/93, člen 11)

1.      Zaradi dejstva, da so bile omejitve v zvezi z uporabo nekaterih izdelkov, ki so bile uvedene z izpodbijano uredbo, preklicane z Uredbo z retroaktivnim učinkom od datuma uporabe izpodbijane uredbe, ničnostna tožba ne postane brezpredmetna, saj Komisija izpodbijanega akta uradno ni razveljavila.

Poleg tega le zaradi tega preklica ni nastala obveznost za sodišče Unije, da zaradi neobstoja predmeta ali neobstoja pravnega interesa na dan razglasitve sodbe ustavi postopek. Tožeča stranke ima lahko zaradi razglasitve ničnosti izpodbijanega akta, ki je že bil izvršen, še vedno koristi, čeprav so bile zadevne omejitve, uvedene s tem aktom, v vmesnem času preklicane z retroaktivnim učinkom od datuma uporabe tega akta. Ta akt je namreč lahko imel pravne učinke med obdobjem, v katerem je urejal omejitve, ki so se uporabljale za zadevne izdelke, in sicer od trenutka začetka Uredbe o preklicu omejitev.

Nazadnje je treba ugotoviti, da je izpodbijani akt v tem obdobju prepovedoval določeno uporabo zadevnih izdelkov. V tem okviru ima tožeča stranka še vedno interes za ugotovitev delne nezakonitosti tega akta, saj bo ta ugotovitev na eni strani zavezovala sodišče Unije glede odškodninske tožbe, na drugi strani pa bo lahko pomenila podlago za morebitno zunajsodno pogajanje med Komisijo in tožečo stranko za povrnitev njene morebitne škode.

(Glej točke od 36 do 38.)

2.      Za učinkovito uresničevanje ciljev Uredbe št. 1907/2006 o registraciji, evalvaciji, avtorizaciji in omejevanju kemikalij (REACH), imajo v kompleksnem tehničnem okviru, ki se stalno razvija, organi Unije široko diskrecijsko pravico, zlasti glede presoje zelo zapletenih znanstvenih in tehničnih dejstev za določitev narave in obsega ukrepov, ki jih sprejmejo, zaradi česar se mora nadzor sodišča Unije omejiti na preizkus, ali se pri izvajanju take pravice ni zgodila očitna napaka ali zloraba pooblastila, oziroma tudi na to, ali ti organi niso očitno prekoračili diskrecijske pravice. V tem okviru sodišče Unije s svojo presojo znanstvenih in tehničnih dejstev ne sme nadomestiti presoje institucij, ki jim je Pogodba DEU kot edinim podelila to nalogo.

Široka diskrecijska pravica organov Unije, ki pomeni omejen sodni nadzor nad njenim izvajanjem, pa ne velja le glede narave in obsega predpisov, ki jih je treba sprejeti, ampak delno tudi glede ugotavljanja osnovnih podatkov. Vendar tak sodni nadzor, čeprav v omejenem obsegu, zahteva, da lahko ti organi, ki so avtorji zadevnega akta, pri sodišču Unije dokažejo, da je bil akt sprejet z dejanskim izvajanjem njihove diskrecijske pravice, ki predpostavlja upoštevanje vseh upoštevnih podatkov in okoliščin položaja, ki ga ta akt ureja.

Znanstvena ocena tveganj, ki jo opravijo znanstveniki, mora Komisiji dati dovolj zanesljive in trdne informacije, da bo lahko razumela celoten obseg postavljenega znanstvenega vprašanja in politiko oblikovala ob poznavanju zadeve. Zato mora Komisija, če ne želi sprejeti samovoljnih ukrepov, ki jih nikakor ni mogoče utemeljiti s previdnostnim načelom, skrbeti za to, da ukrepi, ki jih sprejme, čeprav gre za preventivne ukrepe, temeljijo na kar najbolj izčrpni znanstveni oceni tveganj ob upoštevanju posebnih okoliščin posameznega.

Ker iz spisa ni razvidno, da bi Komisija ocenila vse upoštevne elemente in okoliščine primera, ki naj bi jih izpodbijana uredba uredila, je Komisija na podlagi nezadostnih znanstvenih podatkov sprejela sklep o tveganju za zdravje ljudi ali okolje, ki ga je treba obravnavati v celotni Uniji, in s tem pri presoji storila očitno napako.

(Glej točke 45, 46, 52 in 71.)

3.      Čeprav je bila izpodbijana uredba, ki je uvedla omejitve glede nekaterih snovi, sprejeta na podlagi prehodnih ukrepov iz člena 137(1)(a) Uredbe št. 1907/2006 o registraciji, evalvaciji, avtorizaciji in omejevanju kemikalij (REACH), ostaja dejstvo, da morajo biti za spremembo Priloge XVII k navedeni uredbi izpolnjeni pogoji iz člena 68 te uredbe.

Uvedba novih omejitev glede nekaterih snovi z izpodbijano uredbo naj bi torej predpostavljala, da so pogoji iz člena 68(1) Uredbe št. 1907/2006 izpolnjeni. Posledično naj bi sprejetje izpodbijane uredbe predpostavljalo, da je Komisija morala pravilno šteti, da iz uporabe zadevnih snovi v drugih plastičnih materialih, kot so tisti, v katerih je bila ta uporaba omejena pred sprejetjem izpodbijane uredbe, izhaja nesprejemljivo tveganje za zdravje ljudi ali okolje, ki jo je treba obravnavati v celotni Uniji.

Tudi če ni treba, da ukrepi, sprejeti na podlagi člena 137(1)(a) Uredbe št. 1907/2006, izpolnjujejo vsebinske pogoje iz člena 68 te uredbe, ampak morajo izpolnjevati določbe, ki so veljale pred to uredbo, to je člen 11 Uredbe št. 793/93, je treba ugotoviti, da je slednja določba določala tudi, da je omejitvene ukrepe mogoče sprejeti le na podlagi ocene tveganj.

(Glej točke od 47 do 50.)