Začasna izdaja

SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (prvi razširjeni senat)

z dne 22. aprila 2016(*)

„Državne pomoči – Direktiva 92/81/EGS – Trošarine za mineralna olja – Mineralna olja, ki se uporabljajo kot gorivo pri proizvodnji aluminijevega oksida – Oprostitev plačila trošarine – Veljavne ali nove pomoči – Člen 1(b)(i), (iii) in (iv), Uredbe (ES) št. 659/1999 – Pravna varnost – Legitimno pričakovanje – Razumni rok – Načelo dobrega upravljanja – Zloraba pooblastil – Obveznost obrazložitve – Pojem državne pomoči – Prednost – Vpliv na trgovino med državami članicami – Izkrivljanje konkurence“

V združenih zadevah T‑50/06 RENV II in T‑69/06 RENV II,

Irska, ki jo zastopajo E. Creedon, A. Joyce in E. McPhillips, agenti, skupaj s P. McGarryjem, SC,

Aughinish Alumina Ltd s sedežem v Askeatonu (Irska), ki jo zastopajo C. Waterson, C. Little in J. Handoll, solicitors,

tožeči stranki,

proti

Evropski komisiji, ki jo zastopajo V. Di Bucci, N. Khan, G. Conte, D. Grespan in K. Walkerová, agenti,

tožena stranka,

zaradi predloga za razglasitev ničnosti Odločbe Komisije z dne 7. decembra 2005 o oprostitvi plačila trošarine za mineralna olja, ki se uporabljajo kot gorivo pri proizvodnji aluminijevega oksida v regiji Gardanne, v regiji Shannon in na Sardiniji, ki se izvaja v Franciji, na Irskem in v Italiji (2006/323/ES) (UL 2006, L 119, str. 12), v delu, v katerem se ta odločba nanaša na oprostitev plačila trošarine za mineralna olja, ki se uporabljajo kot gorivo pri proizvodnji aluminijevega oksida v regiji Shannon (Irska),

SPLOŠNO SODIŠČE (prvi razširjeni senat),

v sestavi H. Kanninen, predsednik, I. Pelikánová (poročevalka), sodnica, E. Buttigieg, S. Gervasoni in L. Madise, sodniki,

sodna tajnica: S. Spiropulos, administratorka,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 6. maja 2015

izreka naslednjo

Sodbo

 Dejansko stanje

 Sporna oprostitev

1        Aluminijev oksid (glinica) je bel prašek, ki se v glavnem uporablja v talilnicah za proizvodnjo aluminija. Proizvaja se iz boksitne rude s postopkom rafiniranja, pri čemer zadnja faza sestoji iz kalcinacije. Več kot 90 % kalciniranega aluminijevega oksida se uporabi pri spajanju aluminija. Ostanek se predela in uporabi pri kemijskih postopkih. Obstajata dva ločena trga proizvodov, in sicer trg aluminijevega oksida, primernega za talilnice (v nadaljnjem besedilu: SGA), in aluminijevega oksida, primernega za kemično uporabo (v nadaljnjem besedilu: CGA). Mineralna olja je mogoče uporabljati kot gorivo pri proizvodnji aluminijevega oksida.

2        Na Irskem, v Italiji in v Franciji je samo po en proizvajalec aluminijevega oksida. Na Irskem je to družba Aughinish Alumina Ltd (v nadaljevanju: AAL), ki ima sedež v regiji Shannon. Proizvajalci aluminijevega oksida so tudi v Nemčiji, Španiji, Grčiji, na Madžarskem in v Združenem kraljestvu.

3        Mineralna olja, ki se uporabljajo kot gorivo pri proizvodnji aluminijevega oksida, so na Irskem od 12. maja 1983 oproščena plačila trošarine (v nadaljevanju: sporna oprostitev). Sporna oprostitev je bila v irsko pravo uvedena s Statutory instrument n° 126/1983, Imposition of Duties (n° 265) (Excise Duty on Hydrocarbon Oils) Order, 1983 (sklep o uvedbi dajatev (št. 265) (trošarina na olja iz ogljikovodikov)), z dne 12. maja 1983 (v nadaljevanju: sklep iz leta 1983).

4        Uporaba sporne oprostitve v regiji Shannon je bila odobrena z Odločbo Sveta 92/510/EGS z dne 19. oktobra 1992, ki državam članicam dovoljuje, da za nekatera mineralna olja, če so uporabljena v posebne namene, še naprej uporabljajo obstoječe nižje trošarinske stopnje ali oprostitve plačila trošarine v skladu s postopkom iz člena 8(4) Direktive 92/81/EGS (UL L 316, str. 16). Svet Evropske unije je to odobritev ponovno preučil in podaljšal do 31. decembra 1998 z Odločbo 97/425/ES z dne 30. junija 1997, ki državam članicam dovoljuje, da za nekatera mineralna olja, če so uporabljena v posebne namene, še naprej uporabljajo obstoječe nižje trošarinske stopnje ali oprostitve plačila trošarine v skladu s postopkom iz Direktive 92/81/EGS (UL L 182, str. 22). Svet jo je ponovno podaljšal do 31. decembra 2000 z Odločbo 1999/880/ES z dne 17. decembra 1999, ki državam članicam dovoljuje, da za nekatera mineralna olja, če so uporabljena v posebne namene, uporabijo ali še naprej uporabljajo obstoječe nižje trošarinske stopnje ali oprostitve plačila trošarine v skladu s postopkom iz Direktive 92/81/EGS (UL L 331, str. 73).

5        Z Odločbo Sveta 2001/224/ES z dne 12. marca 2001 o nižjih trošarinskih stopnjah in oprostitvah plačila trošarine za nekatera mineralna olja, če so uporabljena v posebne namene (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 9, zvezek 1, str. 342), kar je zadnja odločba o spornih oprostitvah, je bila ta odobritev podaljšana do 31. decembra 2006. V točki 5 obrazložitve te odločbe je navedeno, da ta odločba „ne vpliva na izid morebitnih postopkov, izvedenih [zlasti] na podlagi členov 87 [ES] in 88 [ES], ki se nanašajo na izkrivljanje delovanja enotnega trga“ in da „[n]e razveljavlja zahteve, da morajo države članice v skladu s členom 88 [ES] Komisijo obvestiti o primerih morebitne državne pomoči“.

 Upravni postopek

6        Irska je z dopisom z dne 28. januarja 1983 Komisijo Evropskih skupnosti obvestila, da se pripravlja na izpolnitev zavez, ki jih je aprila 1970 dala družbi Alcan Aluminium Ltd (v nadaljevanju: Alcan) v zvezi z gradnjo tovarne za proizvodnjo aluminijevega oksida v regiji Shannon, ki je bila kasneje prenesena na AAL, in v zvezi z oprostitvijo plačila trošarine za mineralna olja, ki se bodo uporabljala kot gorivo pri proizvodnji aluminijevega oksida v tej tovarni. V dopisu z dne 22. marca 1983 je Komisija navedla, da je ta oprostitev državna pomoč, ki jo je treba priglasiti. Prav tako je pojasnila, da če bi se pomoč dodelila šele zdaj, bi lahko dopis z dne 28. januarja 1983 štela za priglasitev v smislu člena 88(3) ES. Irska je v dopisu z dne 6. maja 1983 Komisijo prosila, naj ga šteje za priglasitev. Komisija na podlagi teh dopisov ni sprejela nobene odločitve.

7        Komisija je v dopisu z dne 17. julija 2000 od Irske zahtevala, naj ji priglasi sporno oprostitev. Z dopisom z dne 27. septembra 2000 je Irsko ponovno opozorila na to zahtevo ter jo pozvala, naj ji posreduje dodatne informacije. Irska je odgovorila z dopisom z dne 18. oktobra 2000.

8        Komisija je z Odločbo C(2001) 3296 z dne 30. oktobra 2001 v zvezi s sporno oprostitvijo sprožila postopek na podlagi člena 88(2) ES (v nadaljevanju: formalni postopek preiskave). Ta odločba je bila Irski vročena z dopisom z dne 5. novembra 2001 in je bila 2. februarja 2002 objavljena v Uradnem listu Evropskih skupnosti (UL C 30, str. 25).

9        Irska je za tem, ko je po telefaksu 1. decembra 2001 vložila prošnjo za podaljšanje roka, ki ji je bilo ugodeno 7. decembra 2001, svoja stališča predložila z dopisom z dne 8. januarja 2002.

10      Komisija je z dopisom z dne 18. februarja 2002 od Irske zahtevala dodatne informacije.

11      Komisija je z dopisi z dne 26. in 28. februarja ter 1. marca 2002 prejela pripombe družb AAL, Eurallumina SpA in Alcan Inc. ter Evropskega združenja za aluminij (European Aluminium Association). Irska je bila o teh pripombah obveščena z dopisi z dne 26. marca 2002.

12      Irska je na zahtevo, ki jo je Komisija nanjo naslovila v dopisu z dne 18. februarja 2002, odgovorila z dopisom z dne 26. aprila 2002.

 Odločba aluminijev oksid I

13      Komisija je 7. decembra 2005 sprejela Odločbo 2006/323/ES o oprostitvi plačila trošarine za mineralna olja, ki se uporabljajo kot gorivo pri proizvodnji aluminijevega oksida v regiji Gardanne, v regiji Shannon in na Sardiniji, ki se izvaja v Franciji, na Irskem in v Italiji (UL 2006, L 119, str. 12, v nadaljevanju: Odločba aluminijev oksid I).

14      Odločba aluminijev oksid I se nanaša na obdobje pred 1. januarjem 2004, ko se je začela uporabljati Direktiva Sveta 2003/96/ES z dne 27. oktobra 2003 o prestrukturiranju okvira Skupnosti za obdavčitev energentov in električne energije (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 9, zvezek 1, str. 405), s katero sta bili z učinkom od 31. decembra 2003 razveljavljeni Direktiva Sveta 92/81/EGS z dne 19. oktobra 1992 o usklajevanju struktur trošarin za mineralna olja (UL L 316, str. 12) in Direktiva Sveta 92/82/EGS z dne 19. oktobra 1992 o približevanju stopenj trošarine za mineralna olja (UL L 316, str. 19) (točka 57 obrazložitve). Vendar je z bil njo formalni postopek preiskave razširjen na obdobje po 31. decembru 2003 (točka 92 obrazložitve).

15      V izreku Odločbe aluminijev oksid I je med drugim določeno:

„Člen 1

Oprostitve plačila trošarine, ki so jih do 31. decembra 2003 odobrile Francija, Irska in Italija glede težkih kurilnih olj, uporabljenih v proizvodnji aluminijevega oksida, pomenijo državno pomoč v smislu člena 87(1) [ES].

Člen 2

Pomoč, dodeljena med 17. julijem 1990 in 2. februarjem 2002, kolikor je nezdružljiva s skupnim trgom, se ne povrne, saj bi bilo to v nasprotju s splošnimi načeli prava Skupnosti.

Člen 3

Pomoč, navedena v členu 1, dodeljena med 3. februarjem 2002 in 31. decembrom 2003, je združljiva s skupnim trgom v smislu člena 87(3) [ES], kolikor upravičenci plačajo najmanj stopnjo 13,01 EUR na 1000 kg težkega kurilnega olja.

Člen 4

Pomoč […], dodeljena med 3. februarjem 2002 in 31. decembrom 2003, je nezdružljiva s skupnim trgom v smislu člena 87(3) [ES], kolikor upravičenci niso plačali najmanj stopnje 13,01 EUR na 1000 kg težkega kurilnega olja.

Člen 5

1.      Francija, Irska in Italija bodo sprejele vse potrebne ukrepe, da bodo upravičenci vrnili nezdružljivo pomoč, navedeno v členu 4.

[…]

5.      Francija, Irska in Italija v dveh mesecih od uradnega obvestila o tej odločbi od upravičencev nezdružljive pomoči, navedenih v členu 4, zahtevajo vračilo nezakonito dodeljene pomoči, skupaj s pripadajočimi obrestmi.“

 Postopek in predlogi strank

16      Irska, 17. februarja 2006, in družba AAL, 23. februarja 2006, sta v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložili tožbi, vpisani pod opravilno številko T‑50/06 oziroma T‑69/06.

17      Družba AAL je z ločeno vlogo v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 22. marca 2006 v skladu s členom 242 ES vložila predlog za izdajo začasne odredbe zaradi odloga izvršitve Odločbe aluminijev oksid I v delu, ki se nanaša na njo. Predlog je bil vpisan pod opravilno številko T‑69/06 R. Predsednik Splošnega sodišča je s sklepom z dne 2. avgusta 2006 ta predlog zavrnil in pridržal odločitev o stroških.

18      Na podlagi člena 14 Poslovnika Splošnega sodišča z dne 2. maja 1991 in na predlog drugega senata je Splošno sodišče po opredelitvi strank v skladu s členom 51 tega poslovnika odločilo, da se ta zadeva odstopi v odločanje razširjenemu senatu.

19      Predsednik drugega razširjenega senata Splošnega sodišča je s sklepom z dne 24. maja 2007 po opredelitvi strank sklenil, da se zadeve T‑50/06, T‑56/06, T‑60/06, T‑62/06 in T‑69/06 (v nadaljevanju: zadeve aluminijev oksid I) v skladu s členom 50 Poslovnika z dne 2. maja 1991 združijo za ustni postopek.

20      Splošno sodišče je s sodbo z dne 12. decembra 2007, Irska in drugi/Komisija (T‑50/06, T‑56/06, T‑60/06, T‑62/06 in T‑69/06, EU:T:2007:383), zadeve aluminijev oksid I združilo za izdajo sodbe, Odločbo aluminijev oksid I razglasilo za nično in v zadevi T‑62/06 tožbo v preostalem delu zavrnilo.

21      Komisija je 26. februarja 2008 zoper to sodbo Splošnega sodišča vložila pritožbo.

22      Sodišče je s sodbo z dne 2. decembra 2009, Komisija/Irska in drugi (C‑89/08 P, ZOdl., EU:C:2009:742), razveljavilo zgoraj v točki 20 navedeno sodbo Irska in drugi/Komisija (EU:T:2007:383) v delu, v katerem je Splošno sodišče Odločbo aluminijev oksid I razglasilo za nično, zadeve aluminijev oksid I vrnilo Splošnemu sodišču v razsojanje in pridržalo odločitev o stroških.

23      Po izdaji zgoraj v točki 22 navedene sodbe Komisija/Irska in drugi (EU:C:2009:742) in v skladu s členom 118(1) Poslovnika z dne 2. maja 1991 so bile zadeve aluminijev oksid I s sklepom predsednika Splošnega sodišča z dne 18. decembra 2009 dodeljene drugemu razširjenemu senatu.

24      Zadeve aluminijev oksid I so bile s sklepom predsednika drugega razširjenega senata z dne 1. marca 2010 združene za pisni in ustni postopek ter izdajo sodbe. S sklepom predsednika Splošnega sodišča z dne 20. septembra 2010 so bile zadeve aluminijev oksid I dodeljene četrtemu razširjenemu senatu.

25      Splošno sodišče je s sodbo z dne 21. marca 2012, Irska/Komisija (T‑50/06 RENV, T‑56/06 RENV, T‑60/06 RENV, T‑62/06 RENV in T‑69/06 RENV, ZOdl., EU:T:2012:134), razglasilo ničnost Odločbe, ker je bilo v njej ugotovljeno – oziroma je temeljila na ugotovitvi – da so oprostitve plačila trošarin za mineralna olja, ki se uporabljajo kot gorivo pri proizvodnji aluminijevega oksida, ki so jih Francoska republika, Irska in Italijanska republika odobrile do 31. decembra 2003 (v nadaljevanju: oprostitve plačila trošarin), državne pomoči v smislu člena 87(1) ES, in ker je bilo v njej odrejeno, naj Francoska republika, Irska in Italijanska republika sprejmejo vse potrebne ukrepe za zagotovitev vračila teh oprostitev od njihovih prejemnikov, če ti niso plačali trošarine po stopnji vsaj 13,01 EUR na 1000 kg težkega kurilnega olja.

26      Komisija je 1. junija 2012 zoper to sodbo Splošnega sodišča vložila pritožbo.

27      Sodišče je s sodbo z dne 10. decembra 2013, Komisija/Irska in drugi (C‑272/12 P, ZOdl., EU:C:2013:812), razveljavilo zgoraj v točki 25 navedeno sodbo Irska/Komisija (EU:T:2012:134), zadeve aluminijev oksid I vrnilo Splošnemu sodišču v razsojanje in pridržalo odločitev o stroških.

28      Po izdaji zgoraj v točki 27 navedene sodbe Komisija/Irska in drugi (EU:C:2013:812) so bile zadeve aluminijev oksid I s sklepoma predsednika Splošnega sodišča z dne 21. januarja in 10. marca 2014 dodeljene prvemu senatu.

29      V skladu s členom 119(1) Poslovnika z dne 2. maja 1991 so stranke predložile pisna stališča, in sicer v zadevi T‑50/06 RENV II Irska 21. februarja 2014 in Komisija 14. aprila 2014 ter v zadevi T‑69/06 RENV II družba AAL 26. februarja 2014 in Komisija 15. aprila 2014. Tožeči stranki sta v pisnih stališčih potrdili, da vztrajata pri vseh tožbenih razlogih, ki sta jih v podporo svojim predlogom navedli v tožbah. Komisija je v svojih pisnih stališčih to vzela na znanje.

30      Zadeve aluminijev oksid I so bile s sklepom predsednika Splošnega sodišča z dne 30. septembra 2014 v skladu s členom 118(1) Poslovnika z dne 2. maja 1991 dodeljene prvemu razširjenemu senatu.

31      Splošno sodišče je na podlagi poročila sodnice poročevalke odločilo, da začne ustni postopek, in v okviru ukrepa procesnega vodstva, sprejetega na podlagi člena 64(3)(d) Poslovnika z dne 2. maja 1991, Irsko v zadevi T‑50/06 RENV II pozvalo k predložitvi dopisov z dne 8. januarja in 26. aprila 2002 (glej točki 9 in 12 zgoraj). Irska je to storila v predpisanem roku.

32      S sklepom predsednika prvega razširjenega senata z dne 23. marca 2015 sta bili obravnavani zadevi združeni za namen ustnega postopka in izdajo sodbe.

33      Stranke so na obravnavi 6. maja 2015 ustno podale navedbe in odgovorile na ustna vprašanja Splošnega sodišča.

34      Irska Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        Odločbo aluminijev oksid I razglasi za nično v delu, v katerem se ta nanaša na sporno oprostitev;

–        Komisiji naloži plačilo stroškov.

35      Družba AAL Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        Odločbo aluminijev oksid I razglasi za nično v delu, v katerem se nanaša nanjo;

–        Komisiji naloži plačilo stroškov.

36      Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        tožbo zavrne;

–        tožečima strankama naloži plačilo stroškov.

 Pravo

37      Uvodoma je treba omeniti, da je treba ti tožbi razlagati tako, da se v bistvu nanašata na razglasitev ničnosti Odločbe aluminijev oksid I v delu, v katerem je v njej ugotovljeno, da gre za državno pomoč, ki naj bi jo Irska na podlagi sporne oprostitve dodelila med 3. februarjem 2002 in 31. decembrom 2003 (v nadaljevanju: sporna pomoč), in v katerem je Irski naloženo, da zagotovi njeno vračilo (v nadaljevanju: izpodbijana odločba). V tem delu je predmet obeh tožb enak.

38      V podporo tožbi v zadevi T‑50/06 RENV II Irska v bistvu navaja štiri tožbene razloge. Prvi tožbeni razlog se nanaša na napačno uporabo prava pri opredelitvi sporne pomoči z vidika člena 88 ES. Drugi tožbeni razlog se nanaša na kršitev načela pravne varnosti, načela „estoppel“ in člena 8(5) Direktive 92/81. Tretji tožbeni razlog se nanaša na kršitev načela varstva legitimnih pričakovanj. Četrti tožbeni razlog se v bistvu nanaša na kršitev načela „estoppel“ in na zlorabo pooblastil.

39      V podporo tožbi v zadevi T‑69/06 RENV II družba AAL navaja šest tožbenih razlogov. Prvi tožbeni razlog se v bistvu nanaša na napačno uporabo pravo pri opredelitvi sporne pomoči z vidika člena 88 ES. Drugi tožbeni razlog se v bistvu nanaša na kršitev načel pravne varnosti in polnega učinka aktov institucij ter na prekoračitev pristojnosti in zlorabo pooblastil. Tretji tožbeni razlog se nanaša na kršitev zahtev, ki izhajajo iz člena 3(1)(m) ES in člena 157 ES. Četrti tožbeni razlog se nanaša na kršitev načel varstva legitimnih pričakovanj in pravne varnosti. Peti tožbeni razlog se v bistvu nanaša na kršitev načel spoštovanja razumnih rokov, pravne varnosti in dobrega upravljanja, ter je povezan s pretiranim trajanjem formalnega postopka preiskave. Šesti tožbeni razlog se v bistvu nanaša na kršitev obveznosti obrazložitve in kršitev člena 87(1) ES.

40      Najprej je treba preizkusiti tožbene razloge, s katerimi tožeči stranki v bistvu nasprotujeta uporabi pravil o državnih pomočeh za sporno oprostitev, to je, po eni strani, drugi tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev načela pravne varnosti, načela „estoppel“ in člena 8(5) Direktive 92/81, in četrti tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev načela „estoppel“ in na zlorabo pooblastil, ki se v navajata v podporo tožbi v zadevi T‑50/06 RENV II, ter, po drugi strani, drugi tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev načel pravne varnosti in polnega učinka aktov institucij ter na prekoračitev pristojnosti in zlorabo pooblastil, in tretji tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev zahtev, ki izhajajo iz člena 3(1)(m) ES in člena 157 ES, ki se navajata v podporo tožbi v zadevi T‑69/06 RENV II.

41      Nato je treba preizkusiti tožbeni razlog, s katerim družba AAL v bistvu nasprotuje opredelitvi sporne oprostitve v obdobju do 31. decembra 2003 za državno pomoč v smislu člena 87(1) ES, to je šesti tožbeni razlog, naveden v podporo tožbi v zadevi T‑69/06 RENV II, ki se nanaša na kršitev obveznosti obrazložitve in člena 87(1) ES.

42      Nadaljevati je treba s preizkusom tožbenih razlogov, s katerimi tožeči stranki v bistvu nasprotujeta temu, da je bila sporna oprostitev opredeljena kot nova pomoč, in ne kot veljavna pomoč v smislu člena 88 ES, to je obeh prvih tožbenih razlogov, navedenih v podporo obravnavanima tožbama, ki se nanašata na napačno uporabo prava pri opredelitvi sporne pomoči z vidika člena 88 ES.

43      Nazadnje, zaključiti je treba s preizkusom tožbenih razlogov, s katerima tožeči stranki v bistvu nasprotujeta vračilu sporne pomoči, to je, po eni strani, tretjega tožbenega razloga, navedenega v podporo tožbi v zadevi T‑50/06 RENV II, ki se nanaša na kršitev načela varstva legitimnih pričakovanj, ter, po drugi strani, četrtega tožbenega razloga, ki se nanaša na kršitev načel varstva legitimnih pričakovanj in pravne varnosti, in petega tožbenega razloga, ki se nanaša na kršitev načel spoštovanja razumnih rokov, pravne varnosti in dobrega upravljanja in je povezan s pretiranim trajanjem formalnega postopka preiskave, navedenih v podporo tožbi v zadevi T‑69/06 RENV II.

 Drugi in četrti tožbeni razlog v podporo tožbi v zadevi T‑50/06 RENV II: kršitev načela pravne varnosti, načela „estoppel“ in člena 8(5) Direktive 92/81 ter kršitev načela „estoppel“ in zloraba pooblastil; ter drugi tožbeni razlog v podporo tožbi v zadevi T‑69/06 RENV II: kršitev načel pravne varnosti in polnega učinka aktov institucij ter prekoračitev pristojnosti in zloraba pooblastil

44      V okviru drugega tožbenega razloga, navajanega v podporo tožbi v zadevi T‑50/06 RENV II, Irska Komisiji očita, da je kršila načelo pravne varnosti, kot ga razlaga sodna praksa, s tem ko je v zvezi s sporno oprostitvijo sprejela odločbo, ki učinkuje obratno od Odločbe 2001/224, ker je Komisija, čeprav je Svet Irski s to zadnjo odločbo odobril nadaljnjo uporabo sporne oprostitve do 31. decembra 2006, z Odločbo aluminijev oksid I odločila, da predstavlja sporna pomoč pomoč, ki ni združljiva s skupnim trgom v smislu člena 87(3) ES, in da jo je treba zato vrniti. Poleg tega Irska trdi, da je Komisija kršila načelo „estoppel“ s tem, da je sprejela izpodbijano odločbo, ki je učinkovala obratno od Odločbe 2001/224, ne da bi na podlagi člena 230 ES vložila tožbo za razglasitev ničnosti te odločbe. Irska nazadnje trdi, da je Komisija, s tem ko je sprejela izpodbijano odločbo, kršila člen 8(5) Direktive 92/81, ker bi morala, če bi menila, da ta sporna oprostitev, katere uporaba je bila Irski z Odločbo 2001/224 odobrena do 31. decembra 2006, izkrivlja konkurenco ali da je nezdružljiva z notranjim trgom, slediti postopku, ki je določen v tem členu, in Svetu predložiti ustrezne predloge za razveljavitev ali spremembo izdane odobritve.

45      V okviru četrtega tožbenega razloga, navajanega v podporo tožbi v zadevi T‑50/06 RENV II, Irska v bistvu navaja, da je Komisija, s tem ko je sprejela izpodbijano odločbo, kršila načelo „estoppel“ in zlorabila svoja pooblastila. Meni, da načelo „estoppel“ Komisiji preprečuje sprejetje izpodbijane odločbe, ker je, ne glede na to da sta ji bila sporna oprostitev in njeno izvrševanje, v skladu z Odločbo 2001/224, znana, odlašala s sprejetjem Odločbe aluminijev oksid I. Prvič, Irska se opira na to, da je sporno oprostitev v začetku leta 1983 priglasila Komisiji, ki je takrat v zvezi z njo sprejela pozitivno odločitev. Drugič, navaja, da je Komisiji od leta 1995 posredovala periodične informacije o ocenjeni višini sporne pomoči, ki jih je Komisija povzemala, ko je priglašala pomoči Svetovni trgovinski organizaciji (STO). Tretjič, sklicuje se na odločbe o odobritvi, ki jih je Svet, ki je odločal soglasno na predlog Komisije, sprejel v letih 1997, 1999 in 2001. Četrtič, sklicuje se na to, da Komisija Svetu ni dala predloga na podlagi člena 8(5) Direktive 92/81, ki je bila sprejeta na podlagi člena 93 ES, ki je lex specialis. Petič, navaja, da Komisija na podlagi člena 230 ES ni vložila tožbe za razglasitev ničnosti Odločbe 2001/224. Šestič, sklicuje se na zamudo Komisije pri sprejetju Odločbe aluminijev oksid I, ki je v nasprotju z zahtevo po spoštovanju razumnih rokov, saj je bila ta odločba sprejeta več kot 43 mesecev po tem, ko je Komisija aprila 2002 prejela odgovor Irske na njeno zadnjo zahtevo za posredovanje dodatnih informacij. Sedmič, sklicuje se na izjave Komisije in odločbe o odobritvi Sveta ves čas poteka formalnega postopka preiskave, na podlagi katerih je bilo mogoče sklepati, da je bila sporna pomoč dovoljena. Osmič, opira se na ravnanje Komisije, ki je v vseh okoliščinah sporno pomoč obravnavala kot veljavno pomoč. Devetič, sklicuje se na to, da je Komisija na podlagi člena 11(1) Uredbe Sveta (ES) št. 659/1999 z dne 22. marca 1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena [88 ES] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 1, str. 339) ni sprejela odredbe o začasnem odlogu pomoči, ki bi ji omogočila ublažiti učinke pomoči na skupni trg in učinke vračila te pomoči na družbo AAL. Irska poleg tega trdi, da je Komisija izpodbijano odločbo sprejela zato, da bi izničila učinke Odločbe 2001/224, s katero se je Irski dovolilo, da do 31. decembra 2006 še naprej uporablja sporno oprostitev, čeprav je Svetu predlagala, naj to dovoljenje podaljša le do 31. decembra 2002.

46      Družba AAL v okviru drugega tožbenega razloga, navedenega v podporo tožbi v zadevi T‑69/06 RENV II, trdi, da je Komisija kršila načelo pravne varnosti, kot se razlaga v sodni praksi, in načelo polnega učinka aktov institucij ter da je prekoračila svoja pooblastila, ker ima izpodbijana odločba v zvezi s sporno oprostitvijo učinke, ki so nasprotni učinkom Odločbe 2001/224, saj je – čeprav je Svet s to odločbo Irski dovoljenje za uporabo sporne oprostitve podaljšal do 31. decembra 2006 – v Odločbi aluminijev oksid I ugotovljeno, da je pomoč, ki je bila dodeljena na podlagi sporne oprostitve, delno nezdružljiva s skupnim trgom in jo je treba v tem delu izterjati od njenega prejemnika, razen za obdobje od 17. julija 1990 do 2. februarja 2002. Prvič, družba AAL se v zvezi s tem opira na podlagi člena 93 ES, ki je lex specialis, sprejeto Direktivo 92/81, ki Irski omogoča, da odstopa od lex generalis pravil o državnih pomočeh iz člena 87(1) ES, ker odločbe Sveta o odobritvi med drugim temeljijo na ugotovitvi, da sporna oprostitev ne vpliva na konkurenco ali da ne povzroča izkrivljanja delovanja skupnega trga. Drugič, družba AAL se sklicuje na to, da Komisija za razrešitev morebitnih težav z izkrivljanjem konkurence, povezanih s sporno oprostitvijo, kot jo je dovolil Svet, ni uporabila postopka iz člena 8(5) Direktive 92/81 in na to, da zoper Odločbo 2001/224 ni vložila ničnostne tožbe na podlagi člena 230 ES. Tretjič, opira se na predlog odločbe Sveta o dovolitvi z dne 29. novembra 1999 in na člen 3 predloga odločbe Sveta o odobritvi z dne 15. novembra 2000, iz katerih je izhajalo, da Komisija pred iztekom veljavnosti odločb Sveta o odobritvi ne namerava sprejeti negativne končne odločbe na področju državnih pomoči in da ne bo oporekala sporni pomoči. Četrtič, opira se na odločbe o dovolitvi, ki jih je Svet sprejel pred Odločbo 2001/224 in ki ne omenjajo možnosti vzporedne uporabe pravil o državnih pomočeh. Petič, omenja, da točke 5 obrazložitve Odločbe 2001/224 ni mogoče uporabiti za sporno oprostitev, ki je veljavna pomoč in je bila priglašena januarja 1983. Šestič, opozarja na spremembo politike Komisije, ki je formalni postopek preiskave v zvezi s sporno oprostitvijo z odločbo z dne 30. oktobra 2001 začela približno trinajst mesecev preden bi se 31. decembra 2002 izteklo dovoljenje za nadaljevanje uporabe te oprostitve, ki jo je sama predlagala Svetu. Sedmič, meni, da Komisija ni ravnala zakonito, ko je, s tem ko je sprejela izpodbijano odločbo, preklicala dovoljenje za uporabo sporne oprostitve do 31. decembra 2006, ki ga je Svet dodelil v Odločbi 2001/224, in tako Direktivi 92/81 odvzela ves smisel in polni učinek.

47      Družba AAL vsekakor trdi, da je Komisija, tudi če bi uporabila le pravila o državnih pomočeh, v izpodbijani odločbi zlorabila svoja pooblastila, ker je sporno pomoč napačno opredelila kot nezakonito pomoč, čeprav jo je Svet odobril. Na to ugotovitev naj ne bi vplivalo dejstvo, da je Svet dodelil dovoljenje za daljše obdobje od tistega, ki ga je predlagala Komisija, saj je Svet ravnal zakonito v okviru svojih pooblastil za usklajevanje za davčnem področju.

48      Komisija predlaga, naj se navedeni tožbeni razlogi zavrnejo kot neutemeljeni.

49      Uvodoma je treba ugotoviti, da se četrti tožbeni razlog, navajan v podporo tožbi v zadevi T‑50/06 RENV II, v delu, v katerem se sklicuje na odločbo o odobritvi zaradi molka, do katere naj bi prišlo v skladu s členom 4(6) Uredbe št. 659/1999 po priglasitvi sporne oprostitve Komisiji v začetku leta 1983 in na podlagi katere naj bi se priglašena pomoč spremenila v veljavno pomoč, prekriva s prvim delom prvega tožbenega razloga, navajanega v podporo isti tožbi, zato bo ta tožbeni razlog preizkušen v okviru tega prvega tožbenega razloga (glej točke od 135 do 163 spodaj).

50      Nato, ker Irska v okviru istega tožbenega razloga Komisiji očita, da je posegla v legitimna pričakovanja družbe AAL o zakonitosti sporne oprostitve, ki jih je sama ustvarila, ker je zamujala s sprejetjem Odločbe aluminijev oksid I, je mogoče ta tožbeni razlog razumeti tako, da se v bistvu nanaša na kršitev načela varstva legitimnih pričakovanj. V tem delu se ta tožbeni razlog prekriva s tretjim tožbenim razlogom, navajanem v podporo tožbi v zadevi T‑50/06 RENV II, zato bo njegov preizkus opravljen v okviru tega tretjega tožbenega razloga (glej točke od 205 do 263 spodaj).

51      Nazadnje, ker Irska v okviru četrtega tožbenega razloga, navajanega v podporo tožbi v zadevi T‑50/06 RENV II, Komisiji očita, da je odlašala s sprejetjem izpodbijane odločbe, Irska v bistvu uveljavlja očitek v zvezi s kršitvijo načela spoštovanja razumnih rokov, ki je podoben očitku družbe AAL iz petega tožbenega razloga, navajanega v podporo tožbi v zadevi T‑69/06 RENV II, in ki ga je treba preizkusiti skupaj z zadnjenavedenim tožbenim razlogom (glej točke od 264 do 273 spodaj).

52      Obravnavani tožbeni razlogi v preostalem v bistvu vsebujejo vprašanje, ali je Komisija kršila načeli pravne varnosti in polnega učinka aktov institucij s tem, da naj bi izpodbijana odločba imela učinke, ki so nasprotni učinkom Odločbe 2001/224, s katero naj bi se Irski izrecno dovolila uporaba sporne oprostitve do 31. decembra 2006, med drugim zaradi tega, ker naj ta oprostitev ne bi izkrivljala konkurence.

53      Poleg tega drugi in četrti tožbeni razlog, navajana v podporo tožbi v zadevi T‑50/06 RENV II, vsebujeta vprašanje glede morebitne kršitve načela „estoppel“, povezano z domnevno nasprotujočimi si učinki Odločbe 2001/224 in izpodbijane odločbe, in vprašanje morebitne kršitve člena 8(5) Direktive 92/81, povezano s tem, da naj Komisija pred sprejetjem izpodbijane odločbe ne bi sledila postopku iz člena 8(5) Direktive 92/81, da bi dosegla spremembo ali razveljavitev Odločbe 2001/224.

54      Irska med drugim v okviru četrtega tožbenega razloga, navajanega v podporo tožbi v zadevi T‑50/06 RENV II, Komisiji očita, da v tej zadevi na podlagi člena 11(1) Uredbe št. 659/1999 ni sprejela odredbe o začasnem odlogu pomoči.

55      Nazadnje, iz četrtega tožbenega razloga, navajanega v podporo tožbi v zadevi T‑50/06 RENV II, in drugega tožbenega razloga, navajanega v podporo tožbi v zadevi T‑69/06 RENV II, izhaja, da je treba preizkusiti, ali je Komisija pri sprejetju izpodbijane odločbe morebiti zlorabila svoja pooblastila.

56      Na prvem mestu, v zvezi z očitkom kršitve načela „estoppel“ iz drugega in četrtega tožbenega razloga, navajanima v podporo tožbi v zadevi T‑50/06 RENV II, je treba spomniti, da je načelo „estoppel“ institut anglosaškega prava, ki ga pravo Evropske unije sicer ne pozna, kar pa ne preprečuje tega, da bi se za nekatera načela, kot sta načeli pravne varnosti ali varstva legitimnih pričakovanj, in nekatera pravila, kot je pravilo nemo potest venire contra factum proprium, ki jih pravo Evropske unije pozna, štelo, da so povezana ali sorodna omenjenemu načelu. Zato je treba ta očitek v delu, v katerem se sklicuje na kršitev načela „estoppel“, zavrniti kot pravno neutemeljen, kar ne preprečuje možnosti, da se argumenti Irske preizkusijo v delu, v katerem se lahko šteje, da podpirajo tožbene razloge, ki se v bistvu nanašajo na načeli pravne varnosti ali varstva legitimnih pričakovanj.

57      Na drugem mestu, v zvezi z očitki, ki se nanašajo na kršitev načel pravne varnosti in polnega učinka aktov institucij, na kršitev člena 8(5) Direktive 92/81 ali na prekoračitev pooblastil, iz obeh drugih tožbenih razlogov, navajanih v podporo obravnavanima tožbama, in iz četrtega tožbenega razloga, navajanega v podporo tožbi v zadevi T‑50/06 RENV II, je treba najprej spomniti, da v skladu z načelom prenesenih pristojnosti iz členov 5 ES in 7 ES Evropska skupnost deluje v mejah pristojnosti in ciljev, ki jih določa Pogodba o ES in vsaka institucija deluje v mejah pristojnosti po isti pogodbi.

58      Poleg tega v skladu s sodno prakso za akte institucij načeloma velja domneva zakonitosti in imajo zato pravne učinke toliko časa, dokler niso preklicani, razglašeni za nične v okviru ničnostne tožbe ali ni ugotovljena njihova neveljavnost v okviru postopka predhodnega odločanja ali ugovora nezakonitosti (glej v tem smislu sodbe z dne 15. junija 1994, Komisija/BASF in drugi, C‑137/92 P, Recueil, EU:C:1994:247, točka 48; z dne 8. julija 1999, Chemie Linz/Komisija, C‑245/92 P, Recueil, EU:C:1999:363, točka 93, in z dne 5. oktobra 2004, Komisija/Grčija, C‑475/01, ZOdl., EU:C:2004:585, točka 18).

59      Nazadnje je treba spomniti, da je načelo pravne varnosti splošno načelo prava Unije (glej sklep z dne 8. novembra 2007, Fratelli Martini in Cargill, C‑421/06, EU:C:2007:662, točka 56 in navedena sodna praksa). V skladu z ustaljeno sodno prakso je namen tega načela zagotoviti predvidljivost pravnih položajev in pravnih razmerij, ki spadajo na področje uporabe prava Unije (sodbi z dne 10. aprila 2003, Schulin, C‑305/00, Recueil, EU:C:2003:218, točka 58, in z dne 15. septembra 2005, Irska/Komisija, C‑199/03, ZOdl., EU:C:2005:548, točka 69). Zato je pomembno, da institucije spoštujejo nedotakljivost aktov, ki so jih sprejele in ki vplivajo na pravni in dejanski položaj pravnih subjektov, tako da lahko te akte spremenijo le ob upoštevanju pravil o pristojnosti in postopkovnih pravil (glej sodbo z dne 21. oktobra 1997, Deutsche Bahn/Komisija, T‑229/94, Recueil, EU:T:1997:155, točka 113 in navedena sodna praksa). Spoštovanje načela pravne varnosti zahteva tudi, da se institucije praviloma izogibajo nedoslednostim, do katerih lahko pride ob izvrševanju različnih določb prava Unije, še posebej če imajo te določbe enak cilj, kot je neizkrivljanje konkurence na skupnem trgu (glej v tem smislu in po analogiji sodbi z dne 15. junija 1993, Matra/Komisija, C‑225/91, Recueil, EU:C:1993:239, točki 41 in 42, in z dne 31. januarja 2001, RJB Mining/Komisija, T‑156/98, Recueil, EU:T:2001:29, točka 112 in navedena sodna praksa).

60      Člen 8(5) Direktive 92/81 določa:

„Če Komisija meni, da izjem ali zmanjšanj, določenih v odstavku 4, ni več mogoče ohranjati, zlasti zaradi nelojalne konkurence ali izkrivljanja delovanja notranjega trga ali iz razlogov, ki so povezani s politiko Skupnosti na področju varstva okolja, Svetu posreduje ustrezne predloge. Svet o teh predlogih odloči soglasno.“

61      V tem primeru je, kot pravilno navaja Komisija, argumentacija, na katero se naslanjajo ti očitki, v neposrednem nasprotju z zgoraj v točki 27 navedeno sodbo Komisija/Irska in drugi (EU:C:2013:812).

62      V točkah od 45 do 48 zgoraj v točki 27 navedene sodbe Komisija/Irska in drugi (EU:C:2013:812) je Sodišče namreč vzpostavilo jasno razlikovanje med pristojnostmi Sveta in Komisije na področju usklajevanja zakonodaj v zvezi s trošarinami in zakonodaj v zvezi z državnimi pomočmi. Med drugim je presodilo, da ima postopek iz člena 8(4) Direktive 92/81 drugačen cilj in področje uporabe kakor ureditev iz člena 88 ES.

63      V točki 49 iste sodbe je na tej podlagi sklepalo, da torej odločitev Sveta, s katero se državi članici v skladu s členom 8(4) Direktive 92/81 odobri uvedba oprostitve trošarin, Komisiji preprečuje, da izvaja pristojnosti, ki jih ima v skladu s Pogodbo ES, in zato začne postopek iz člena 88 ES, da ugotovi, ali je ta oprostitev državna pomoč, in da po koncu tega postopka po potrebi sprejme odločbo, kot je Odločba aluminijev oksid I.

64      Sodišče je v točki 50 zgoraj v točki 27 navedene sodbe Komisija/Irska in drugi (EU:C:2013:812) še pojasnilo, da okoliščina, da je Svet z odločbami o odobritvi dopustil oprostitve trošarin v celoti, pri čemer je določil natančne geografske in časovne omejitve, ki so jih države članice strogo upoštevale, ni vplivala na razdelitev pristojnosti med Svetom in Komisijo ter torej Komisiji ni mogla preprečiti izvajanja svojih pristojnosti.

65      V točki 51 iste sodbe je navedlo, da je bilo sicer ob upoštevanju te razdelitve pristojnosti v točki 5 obrazložitve Odločbe 2001/224, ki je veljala v obdobju, za katero sporna odločba nalaga zagotovitev vračila sporne pomoči, navedeno, da ta odločba ne vpliva na izid morebitnih postopkov, ki bi se lahko začeli na podlagi členov 87 ES in 88 ES, ter držav članic ne oprošča obveznosti, da „morajo Komisijo obvestiti o primerih morebitne državne pomoči“.

66      Nazadnje, v točkah 52 in 53 zgoraj v točki 27 navedene sodbe Komisija/Irska in drugi (EU:C:2013:812) je Sodišče ponovno navedlo, da okoliščina, da je Svet odločbe o odobritvi sprejel na predlog Komisije in da ta ni nikoli uporabila pooblastil, ki jih je imela na podlagi člena 8(5) Direktive 92/81 ali členov 230 ES in 241 ES, da bi dosegla odpravo ali spremembo teh odločb o odobritvi, ni mogla preprečiti, da se te oprostitve plačila trošarine opredelijo kot državne pomoči v smislu člena 87(1) ES, če so izpolnjeni pogoji za obstoj državne pomoči.

67      V skladu s členom 61, drugi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije je Splošno sodišče, če mu je zadeva vrnjena v razsojanje, glede pravnih vprašanj vezano na odločitev Sodišča. Glede na točko 54 obrazložitve zgoraj v točki 27 navedene sodbe Komisija/Irska in drugi (EU:C:2013:812) je treba ugotoviti, da obrazložitev, navedena zgoraj v točkah od 62 do 66, pomeni nujno podlago izreka omenjene sodbe, s katero je Sodišče razveljavilo zgoraj v točki 25 navedeno sodbo Irska/Komisija (EU:T:2012:134) in zadeve aluminijev oksid I vrnilo Splošnemu sodišču v razsojanje.

68      Iz te obrazložitve pa izhaja, da je Komisija z uvedbo postopka iz člena 88 ES, da bi preverila, ali je sporna oprostitev državna pomoč, in s tem ko je ob koncu tega postopka sprejela Odločbo aluminijev oksid I, le izvajala pristojnosti, ki so ji bile na področju državnih pomoči dodeljene s Pogodbo ES, in da s tem ni mogla posegati v pristojnosti, ki so bile Svetu podeljene s Pogodbo ES na področju usklajevanja zakonodaj o trošarinah, ali v akte, ki jih je Svet sprejel v okviru izvajanja teh pristojnosti.

69      Iz tega izhaja, da Komisija, s tem ko je, ne da bi prej uvedla postopek iz člena 8(5) Direktive 92/81, začela postopek na podlagi člena 88 ES, da bi preverila, ali je sporna oprostitev predstavlja državno pomoč, in s tem ko je po koncu tega postopka sprejela Odločbo aluminijev oksid I, čeprav je bila s členom 1(2) Odločbe 2001/224 Irski izrecno dovoljena nadaljnja uporaba sporne oprostitve do 31. decembra 2006, ni mogla kršiti niti načel pravne varnosti in polnega učinka aktov institucij niti, kot trdi Irska, člena 8(5) Direktive 92/81. Odločbe Sveta o odobritvi, sprejete na predlog Komisije, so lahko namreč učinkovale le na področju pravil o usklajevanju zakonodaj o trošarinah in niso prejudicirale učinkov morebitne odločbe, kakršna je Odločba aluminijev oksid I, ki bi jih Komisija lahko sprejela pri izvajanju svojih pristojnosti na področju državnih pomoči.

70      Poleg tega iz točk 52 in 53 zgoraj v točki 27 navedene sodbe Komisija/Irska in drugi (EU:C:2013:812), v katerih Sodišče opozarja, da pojem državne pomoči ustreza objektivnemu položaju in ne more biti odvisen od ravnanja ali izjav institucij, izhaja, da to, da je Komisija – ko je Svet sprejemal odločbe o odobritvi – menila, da oprostitve plačila trošarine ne povzročajo izkrivljanja konkurence in ne ovirajo pravilnega delovanja skupnega trga, ne more preprečiti, da se te oprostitve opredelijo kot državne pomoči v smislu člena 87(1) ES, če so izpolnjeni pogoji za obstoj državne pomoči.

71      Poleg tega iz rešitve, ki jo je sprejelo Sodišče, a fortiori izhaja, da Komisija pri opredelitvi oprostitev plačila trošarin kot državnih pomoči ni bila vezana na presojo Sveta v odločbah na področju usklajevanja zakonodaj o trošarinah, da te oprostitve ne povzročajo izkrivljanja konkurence in ne ovirajo pravilnega delovanja skupnega trga.

72      Trditev družbe AAL, da je Komisija s sprejetjem izpodbijane odločbe prekoračila svoje pristojnosti, torej ni utemeljena. Tožeči stranki torej neutemeljeno trdita, da ima izpodbijana odločba pravne učinke, ki so v nasprotju z učinki Odločbe 2001/224.

73      V delu, v katerem družba AAL v okviru drugega tožbenega razloga, navajanega v podporo tožbi v zadevi T‑69/06 RENV II, Komisiji v bistvu očita, da je sporno oprostitev opredelila za nezakonito pomoč, čeprav jo je Svet odobril, za to, da se ta očitek zavrne kot neutemeljen, zadostuje spomniti, da odločba Sveta o odobritvi, kot je navedeno v točki 49 zgoraj v točki 27 navedene sodbe Irska/Komisija in drugi (EU:C:2013:812), z vidika pravil o usklajevanju zakonodaj o trošarinah Komisiji ne preprečuje, da izvrši pristojnosti na področju državnih pomoči in da po koncu postopka iz člena 88 ES po potrebi sprejme odločbo, kot je izpodbijana odločba.

74      Zato je treba očitke, ki se nanašajo na kršitev načel pravne varnosti in polnega učinka aktov institucij, kršitev člena 8(5) Direktive 92/81 ali prekoračitev pristojnosti, zavrniti kot neutemeljene.

75      Na tretjem mestu, v zvezi z očitki zlorabe pooblastil Komisije iz četrtega tožbenega razloga, navajanega v podporo tožbi v zadevi T‑50/06 RENV II, in iz drugega tožbenega razloga, navajanega v podporo tožbi v zadevi T‑69/06 RENV II, je treba spomniti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso zloraba pooblastil točno določen pojem v pravu Unije, ki se nanaša na položaj, v katerem upravni organ svoja pooblastila uporabi za namen, ki ni namen, zaradi katerega so mu bila ta pooblastila dodeljena. Pri odločbi pride do zlorabe pooblastil, le če je na podlagi objektivnih, upoštevnih in skladnih dokazov jasno, da je bila sprejeta za doseganje drugih ciljev, kot so tisti, ki se jih navaja (glej sodbo z dne 9. septembra 2008, Bayer CropScience in drugi/Komisija, T‑75/06, ZOdl., EU:T:2008:317, točka 254 in navedena sodna praksa).

76      V tej zadevi tožeči stranki, da bi dokazali, da gre za zlorabo pooblastila, ne navajata objektivnih, upoštevnih in skladnih dokazov, na podlagi katerih bi bilo jasno, da je bila izpodbijana odločba sprejeta za doseganje drugih ciljev, kot so tisti, ki jih navajata, to je zagotovitev vračila državne pomoči, ki v smislu člena 87(3) ES ni združljiva z notranjim trgom.

77      Torej je treba tudi očitke v zvezi z zlorabo pooblastil Komisije zavrniti kot neutemeljene.

78      Na četrtem mestu, v delu, v katerem Irska v četrtem tožbenem razlogu, navajanem v podporo tožbi v zadevi T‑50/06 RENV II, Komisiji očita, da v tej zadevi ni sprejela odredbe o začasnem odlogu sporne pomoči na podlagi člena 11(1) Uredbe št. 659/1999, je treba spomniti, da v skladu s to določbo „Komisija lahko, potem ko zadevni državi članici omogoči, da predloži svoje pripombe, sprejme odločbo, ki od države članice zahteva, da začasno odloži vso nezakonito pomoč, dokler Komisija ne odloči o združljivosti pomoči s skupnim trgom“.

79      Člen 11(1) Uredbe št. 659/1999 Komisije ne zavezuje, da mora, če so izpolnjeni določeni pogoji, izdati odredbo o začasnem odlogu pomoči, temveč zgolj določa, da lahko tako odredbo izda, če meni, da je to potrebno. Iz tega izhaja, da Irska Komisiji, ki v tej zadevi ni ocenila, da je treba izdati odredbo o začasnem odlogu vračila pomoči, neutemeljeno očita, da je kršila člen 11(1) Uredbe št. 659/1999.

80      Zato je treba zavrniti očitek, ki se v bistvu nanaša na kršitev člena 11(1) Uredbe št. 659/1999.

81      Ker so bili ostali očitki iz obeh drugih tožbenih razlogov, navajanih v podporo obravnavanima tožbama, in iz četrtega tožbenega razloga, navajanega v podporo tožbi v zadevi T‑50/06 RENV II v celoti zavrnjeni, je treba te tožbene razloge zavrniti kot neutemeljene, pri čemer to ne vpliva na očitke, ki jih je treba preučiti v okviru drugih tožbenih razlogov (glej točki 49 in 50 zgoraj) ali ločeno (glej točko 51 zgoraj).

 Tretji tožbeni razlog v podporo tožbi v zadevi T‑69/06 RENV II: kršitev zahtev, izhajajočih iz člena 3(1)(m) ES in člena 157 ES

82      Družba AAL trdi, da je Komisija kršila zahteve, ki izhajajo iz člena 3(1)(m) ES in iz člena 157 ES, ker je izpodbijana odločba, namesto da bi spodbujala konkurenčnost podjetij iz Skupnosti, zmanjšala konkurenčnost Skupnosti in jo na svetovnem trgu, na katerega je izvažala večino svoje proizvodnje, postavila v slabši položaj. Odločbe Sveta o odobritvi naj bi bile utemeljene s tem, da sporna oprostitev ne izkrivlja konkurence, kar naj bi Komisija sprva priznala in naj bi bilo tudi navedeno v četrti točki obrazložitve Odločbe 92/510.

83      Komisija predlaga, naj se ta tožbeni razlog zavrne kot neutemeljen.

84      Iz tega tožbenega razloga v bistvu izhaja vprašanje, ali je Komisija s sprejetjem izpodbijane odločbe kršila zahteve, ki izhajajo iz člena 3(1)(m) ES in iz člena 157 ES, ker naj bi s tem ovirala izvajanje ukrepa, to je sporne oprostitve, katerega namen naj bi bila krepitev konkurenčnosti družbe AAL na svetovnem trgu proizvodnje aluminijevega oksida, ne da bi se povzročilo izkrivljanje konkurence, kot naj bi izhajalo iz Odločbe 2001/224.

85      Člen 3 ES med drugim določa:

„Za namene iz člena 2 dejavnosti Skupnosti v skladu z določbami te pogodbe in v njej opredeljenim časovnim razporedom vključujejo:

[…]

(m)      krepitev konkurenčnosti industrije Skupnosti […]“

86      Člen 157 ES med drugim določa:

„1.      Skupnost in države članice skrbijo za zagotovitev pogojev, ki so potrebni za konkurenčnost industrije Skupnosti.

Zato je njihovo ukrepanje v skladu s sistemom odprtih in konkurenčnih trgov namenjeno:

–        pospeševanju prilagajanja industrije strukturnim spremembam;

–        spodbujanju okolja, ki je naklonjeno pobudam in razvoju podjetij v celotni Skupnosti, zlasti malih in srednjih podjetij;

–        spodbujanju okolja, ki je naklonjeno sodelovanju med podjetji;

–        podpiranju boljšega izkoriščanja industrijskega potenciala politike inovacij, raziskav in tehnološkega razvoja.

[…]

3.      Skupnost prispeva k doseganju ciljev iz odstavka 1 s politikami in dejavnostmi, ki jih uresničuje v skladu z drugimi določbami te pogodbe. Svet se lahko v skladu s postopkom iz člena 251 [ES] in po posvetovanju z Ekonomsko-socialnim odborom odloči o posebnih ukrepih v podporo ukrepanju držav članic za doseganje ciljev iz odstavka 1.

Ta naslov ne daje podlage za uvedbo kakršnih koli ukrepov Skupnosti, ki bi lahko povzročili izkrivljanje konkurence ali vsebovali davčne določbe ali določbe, ki se nanašajo na pravice in interese zaposlenih.“

87      Kot pravilno navaja Komisija, je člen 3 ES v točki (g) odstavka 1 določal tudi, da dejavnost Skupnosti vključuje „sistem, ki zagotavlja, da na notranjem trgu ni izkrivljanja konkurence“. Poleg tega je člen 157 ES določal, da ne daje podlage za uvedbo kakršnih koli ukrepov Skupnosti, ki bi lahko povzročili izkrivljanje konkurence.

88      Čeprav je Sodišče v točki 52 zgoraj v točki 27 navedene sodbe Irska/Komisija in drugi (EU:C:2013:812) ugotovilo, da je Komisija – ko je Svet na podlagi pravil o usklajevanju davčnih zakonodaj sprejemal odločbe o odobritvi – menila, da te ne povzročajo izkrivljanja konkurence in ne ovirajo pravilnega delovanja skupnega trga, je v točki 53 iste sodbe tudi navedlo, da to ni ovira za opredelitev te oprostitve za državno pomoč v smislu člena 87(1) ES, če so izpolnjeni pogoji za obstoj državne pomoči, ker pojem državne pomoči ustreza objektivnemu položaju in ne more biti odvisen od ravnanja ali izjav institucij.

89      V Odločbi aluminijev oksid I pa je Komisija ugotovila, da je treba sporno oprostitev opredeliti za državno pomoč v smislu člena 87(1) ES, med drugim zato, kot je navedla v točkah 61 in 62 obrazložitve te odločbe, ker je mogoče domnevati, da izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco, čeprav se bistven del proizvodnje aluminijevega oksida porabi v tovarnah za proizvodnjo aluminija, saj je izrecno namenjena okrepitvi konkurenčnosti upravičencev proti njihovim konkurentom – med drugim iz Skupnosti, ki imajo sedež v Grčiji, Španiji, Nemčiji in na Madžarskem (od pristopa te države k Uniji 1. maja 2004) – in s tem, da se zmanjšajo njihovi proizvodni stroški.

90      Družba AAL v okviru tega tožbenega razloga navaja le, da je presoja Komisije, omenjena zgoraj v točki 89, v nasprotju s presojo, na kateri temeljijo odločbe o odobritvi, ki jih je Svet na področju usklajevanja davčnih zakonodaj sprejel na predlog Komisije, ne da bi posebej prerekala utemeljenost te presoje.

91      Ker Komisija iz razlogov, navedenih zgoraj v točki 88, v tej zadevi ni vezana na presoje iz odločb o odobritvi, ki jih je Svet na področju usklajevanja davčnih zakonodaj sprejel na njen predlog, je treba ugotoviti, da s sprejetjem izpodbijane odločbe ni kršila člena 3(1)(m) ES in člena 157 ES.

92      Zato je treba tretji tožbeni razlog, navajan v podporo tožbi v zadevi T‑69/06 RENV II, zavrniti kot neutemeljen.

93      Ta zavrnitev ne vpliva na preizkus, ali je Komisija, s tem ko je v točkah 61 in 62 obrazložitve Odločbe aluminijev oksid I ugotovila, da je pogoj vpliva na konkurenco in trgovino med državami članicami v tej zadevi izpolnjen, kršila obveznost obrazložitve in člen 87(1) ES, ki bo opravljen v okviru šestega tožbenega razloga, navajanega v podporo isti tožbi (glej točke od 94 do 131 spodaj).

 Šesti tožbeni razlog v podporo tožbi v zadevi T‑69/06 RENV II: kršitev obveznosti obrazložitve in člena 87(1) ES

94      Družba AAL na prvem mestu trdi, da je Komisija v izpodbijani odločbi kršila obveznost obrazložitve, ker v zvezi z izpolnjevanjem določenih pogojev za opredelitev sporne pomoči za državno pomoč v smislu člena 87(1) ES, to je pogojev vpliva na trgovino med državami članicami in izkrivljanja konkurence, ni podala ustrezne obrazložitve. V skladu z željo nekaterih članov Komisije naj bi morala slednja v izpodbijani odločbi navesti razloge, na podlagi katerih je, po izvedbi popolne in aktualne ekonomske analize o vplivu sporne pomoči na konkurenco in trgovino med državami članicami, ugotovila, da so omenjeni pogoji v tej zadevi izpolnjeni.

95      Na drugem mestu družba AAL trdi, da je Komisija v izpodbijani odločbi kršila člen 87(1) ES, ker je napačno in ne da bi opravila poglobljeno analizo ugotovila, da ji sporna pomoč daje prednost, da vpliva na trgovino med državami članicami in da izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco. Prvič, v zvezi s tem se opira na to, da Komisija pri analizi vpliva na trgovino med državami članicami v točki 62 obrazložitve Odločbe aluminijev oksid I ni upoštevala tega, da obstajata dva ločena proizvoda, in sicer SGA in CGA, pri čemer kot proizvajalec SGA v glavnem konkurira neevropskim proizvajalcem in ne drugim evropskim proizvajalcem, zlasti ne tistim, ki proizvajajo CGA. Drugič, sklicuje se na to, da daje Komisija v točki 61 obrazložitve Odločbe aluminijev oksid I popačeno sliko položaja, s tem ko trdi, da je bila sporna pomoč namenjena okrepitvi konkurenčnosti družbe AAL nasproti njenim konkurentom, tako da so se zanjo zmanjšali stroški, kar velja le nasproti neevropskim proizvajalcem aluminijevega oksida, ne pa tudi nasproti evropskim proizvajalcem aluminijevega oksida, med katerimi je bila konkurenca zelo šibka, glede na to, da je bila Skupnost neto uvoznik aluminijevega oksida in da je bil velik del proizvodnje aluminijevega oksida v Skupnosti vezan. Tretjič, družba AAL opozarja, da Komisija ni upoštevala, prvič, da so bili evropski proizvajalci aluminijevega oksida, zlasti tisti iz Nemčije, že upravičeni do oprostitev na uporabljeno energijo, ki je bila že cenejša, in drugič, da je bila zaradi različnih nacionalnih zakonodaj o licencah in o varstvu okolja z vidika stroškov že v slabšem položaju kot drugi evropski proizvajalci aluminijevega oksida.

96      Komisija predlaga, naj se ta tožbeni razlog zavrne kot neutemeljen.

97      V zvezi s tem je treba spomniti, da je v skladu s sodno prakso obveznost obrazložitve iz člena 253 ES bistvena postopkovna zahteva, ki jo je treba razlikovati od vprašanja utemeljenosti obrazložitve, ki je del vsebinske zakonitosti spornega akta (glej sodbi z dne 29. septembra 2011, Elf Aquitaine/Komisija, C‑521/09 P, ZOdl., EU:C:2011:620, točka 146 in navedena sodna praksa, in z dne 14. maja 2014, Donau Chemie/Komisija, T‑406/09, ZOdl., EU:T:2014:254, točka 28 in navedena sodna praksa).

98      Najprej je treba torej obravnavati očitek v zvezi s kršitvijo obveznosti obrazložitve iz člena 253 ES, nato pa očitek v zvezi z zatrjevano kršitvijo člena 87(1) ES.

99      Na prvem mestu, v zvezi z očitkom kršitve obveznosti obrazložitve iz člena 253 ES je treba spomniti, da mora biti v skladu s sodno prakso obrazložitev, ki se zahteva v členu 253 ES, prilagojena vrsti obravnavanega akta in mora jasno in nedvoumno izražati razlogovanje institucije, ki je akt izdala, tako da se lahko stranke seznanijo z utemeljitvijo sprejetega ukrepa in da lahko pristojno sodišče izvede nadzor (glej sodbo z dne 2. aprila 1998, Komisija/Sytraval in Brink’s France, C‑367/95 P, Recueil, EU:C:1998:154, točka 63 in navedena sodna praksa). Zahtevo po obrazložitvi je treba presojati glede na okoliščine posameznega primera, zlasti glede na vsebino pravnega akta, lastnosti podanih razlogov in interes za pojasnitev, ki ga lahko imajo naslovniki akta ali druge osebe, ki jih akt neposredno in posamično zadeva (glej zgoraj navedeno sodbo Komisija/Sytraval in Brink’s France, EU:C:1998:154, točka 63 in navedena sodna praksa).

100    Obveznost obrazložitve, uporabljena pri opredelitvi ukrepa kot državne pomoči, zahteva, da mora Komisija navesti, zakaj je štela, da zadevni ukrep spada na področje uporabe člena 87(1) ES (glej sodbo z dne 15. junija 2010, Mediaset/Komisija, T‑177/07, ZOdl., EU:T:2010:233, točka 144 in navedena sodna praksa), ki prepoveduje pomoči, ki vplivajo na trgovino med državami članicami in izkrivljajo ali bi lahko izkrivljale konkurenco (sodba z dne 4. septembra 2009, Italija/Komisija, T‑211/05, ZOdl., EU:T:2009:304, točka 151).

101    Razloge, ki bi jih morala v zvezi s tem navesti Komisija, je treba ugotoviti na podlagi zahtev, ki jih sodna praksa določa za ugotovitev izpolnjevanja pogojev vpliva na trgovino med državami članicami in izkrivljanja konkurence in so navedene v točkah od 112 do 115 spodaj.

102    V tej zadevi je treba torej preizkus, ali je Komisija v zvezi z izpolnjevanjem pogojev vpliva na trgovino med državami članicami in izkrivljanja konkurence dovolj obrazložila izpodbijano odločbo, opreti na sodno prakso, ki je navedena zgoraj v točkah 99 in 100 ter spodaj v točkah od 112 do 115.

103    V tej zadevi je Komisija v točkah od 60 do 62 izpodbijane odločbe navedla to obrazložitev:

„60      Oprostitve plačila trošarine znižujejo stroške pomembne [ surovine] in s tem dajejo ugodnost upravičencem, ki so postavljeni v ugodnejši finančni položaj kot druga podjetja, ki uporabljajo mineralna olja v drugih industrijah ali regijah.

61      V svojih pripombah so upravičenci in Francija izrazili mnenje, da oprostitve niso povzročile izkrivljanja konkurence in niso vplivale na delovanje enotnega trga, predvsem zato, ker je Skupnost neto uvoznica aluminijevega oksida, ker so morali proizvajalci Skupnosti konkurirati na svetovni ravni in so bili v neugodnem položaju zaradi visokih cen energije ter zato, ker preklic oprostitev ne bi izboljšal tržnega položaja za aluminijev oksid na ravni Skupnosti in bi zmanjšal varnost dobave primarnih virov za proizvodnjo aluminija. Menijo, da odsotnost izkrivljanja konkurence potrjuje dejstvo, da nihče od konkurentov ni podal pripomb glede odločitve Komisije o sprožitvi [formalnega] postopka [preiskave]. Vendar pa vse to ne spreminja presoje v [točki] 60. Nasprotno, to potrjuje, da so bila znižanja trošarine namenjena izrecno okrepitvi konkurenčnosti upravičencev proti njihovim konkurentom, s tem ko so se zmanjšali stroški prvih[.] Komisija ugotavlja, da se aluminijev oksid proizvaja tudi v Grčiji, Španiji, Nemčiji in na Madžarskem (čeprav je Madžarska država članica šele od 1. maja 2004).

62      Z aluminijevim oksidom, tako SGA kot CGA, se trguje med državami članicami, kakor tudi z aluminijem, čigar trg je tesno povezan s trgom aluminijevega oksida. Zato je mogoče domnevati, da pomoč vpliva na trgovanje znotraj Skupnosti in izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco, četudi se bistven del proizvodnje aluminijevega oksida porabi v tovarnah aluminija, ki se nahajajo v bližini.“

104    Ker se v točki 62 obrazložitve izpodbijane odločbe Komisija sklicuje na „aluminijev oksid, tako SGA kot CGA“, je treba pojasniti, da je v točki 16 obrazložitve iste odločbe navedla:

„[…] Komisija je v številnih odločbah o [koncentracijah] ugotovila, da obstajata dva ločena proizvodna trga za: aluminijev oksid, primeren za talilnice (v nadaljnjem besedilu ,SGA‘) in aluminijev oksid, primeren za kemično uporabo (v nadaljnjem besedilu ,CGA‘). CGA je produkt z mnogo višjo dodano vrednostjo kakor SGA. Medtem ko je geografski trg za SGA svetoven, obsega trg za CGA zgolj Evropo.“

105    V točkah 61 in 62 obrazložitve izpodbijane odločbe je Komisija ugotovila, da sta v skladu z analizami iz Odločbe Komisije 2002/174/ES z dne 3. maja 2000 o združljivosti koncentracije s skupnim trgom in Sporazumom EGP (Zadeva COMP/M.1693 – Alcoa/Reynolds) (UL 2002, L 58, str. 25, v nadaljevanju: Odločba Alcoa/Reynolds), ki je citirana v opombi k točki 16 obrazložitve izpodbijane odločbe, trga s SGA in s CGA ločena trga na evropski ravni, ker ne vključujeta samo proizvajalcev iz Irske, Italije in Francije, temveč tudi tiste iz Grčije, Španije, Nemčije in Madžarske (od 1. maja 2004). Poleg tega je ugotovila, da se z aluminijevim oksidom (SGA in CGA) trguje med državami članicami, pri čemer se ta trgovina načeloma nanaša na omejeno količino proizvodnje aluminijevega oksida, ki se ne porabi v bližnjih tovarnah aluminija (v nadaljevanju: presežni aluminijev oksid) in se tretjim osebam ponudi na prostem trgu, drugače kakor „vezan aluminijev oksid“, ki ga, kot kaže analiza iz točke 13 obrazložitve zgoraj navedene Odločbe Alcoa/Reynolds, uporabijo vertikalno povezani proizvajalci.

106    Poleg tega je Komisija v točkah 60 in 61 obrazložitve izpodbijane odločbe navedla, da oprostitve plačila trošarine, kot je sporna oprostitev, znižujejo stroške pomembne surovine, ki jo uporabljajo proizvajalci aluminijevega oksida, ki imajo od tega korist, to so tisti iz Irske v regiji Shannon, iz Francije v regiji Gardanne, in iz Italije na Sardiniji, na podlagi česar je mogoče šteti, čeprav Komisija tega v izpodbijani odločbi ni izrecno navedla, da je bila sporna pomoč dodeljena za tekoče poslovanje teh proizvajalcev, katerih produktivnost je bila v primerjavi z drugimi evropskimi proizvajalci aluminijevega oksida v Grčiji, v Italiji in v Nemčiji, ki niso bili upravičeni do teh oprostitev, okrepljena.

107    Nazadnje, Komisija je v točki 61 obrazložitve izpodbijane odločbe zavrnila pripombe, ki so jih prejemniki, med katerimi je tudi družba AAL, in Francoska republika navedli med upravnim postopkom.

108    Na podlagi teh ugotovitev je Komisija v točki 62 obrazložitve izpodbijane odločbe menila, da lahko v tej zadevi domneva, da sporna pomoč vpliva na trgovanje znotraj Skupnosti in izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco.

109    Z vidika sodne prakse, navedene zgoraj v točkah 99 in 100 in spodaj v točkah od 112 do 115, je Komisija glede izpolnjevanja pogojev vpliva na trgovino med državami članicami in izkrivljanja konkurence dovolj obrazložila izpodbijano odločbo s tem, da je na kratko, vendar jasno navedla razloge, zaradi katerih se lahko – ob upoštevanju obstoja trgovine med državami članicami in trgov s presežnim aluminijevim oksidom (SGA in CGA) na evropski ravni ter dejstva, da je bila sporna pomoč dodeljena za tekoče poslovanje – domneva, da je ta pomoč lahko vplivala na trgovino in izkrivljala konkurenco na teh trgih, saj je okrepila konkurenčni položaj proizvajalcev aluminijevega oksida na Irskem v regiji Shannon, v Franciji v regiji Gardanne, in v Italiji na Sardiniji, v primerjavi z drugimi evropskimi proizvajalci aluminijevega oksida iz Grčije, Španije in Nemčije.

110    Očitek kršitve obveznosti obrazložitve iz člena 253 ES je treba torej zavrniti kot neutemeljen.

111    Na drugem mestu, glede očitka v zvezi s kršitvijo člena 87(1) ES družba AAL v bistvu trdi, da je Komisija pri opredelitvi za državno pomoč v smislu člena 87 ES napačno uporabila pravo, ker je menila, da ji daje sporna pomoč prednost, vpliva na trgovino med državami članicami in izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco.

112    V zvezi s tem je treba najprej opozoriti, da Komisija pri presoji pogojev vpliva na trgovino med državami članicami in izkrivljanja konkurence v skladu s sodno prakso ni dolžna dokazati niti dejanskega vpliva pomoči na trgovino med državami članicami niti dejanskega izkrivljanja konkurence, ampak je dolžna le preučiti, ali lahko te pomoči vplivajo na to trgovino in izkrivljajo konkurenco (glej sodbo z dne 9. septembra 2009, Holland Malt/Komisija, T‑369/06, ZOdl., EU:T:2009:319, točka 37 in navedena sodna praksa, in zgoraj v točki 100 navedeno sodbo Italija/Komisija, EU:T:2009:304, točka 152 in navedena sodna praksa). Iz tega izhaja, da Komisiji ni treba izvesti ekonomske analize resničnega stanja zadevnih trgov, tržnega deleža podjetij, ki so upravičena do pomoči, položaja konkurenčnih podjetij in trgovinskih tokov med državami članicami (glej zgoraj v točki 100 navedeno sodbo Mediaset/Komisija, EU:T:2010:233, točka 145 in navedena sodna praksa).

113    Dalje, iz sodne prakse izhaja, da so pogoji, ki se nanašajo na vpliv na trgovino med državami članicami in izkrivljanje konkurence, po navadi neločljivo povezani (sodbi z dne 4. aprila 2001, Regione Autonoma Friuli-Venezia Giulia/Komisija, T‑288/97, Recueil, EU:T:2001:115, točka 41, in z dne 15. junija 2000, Alzetta in drugi/Komisija, T‑298/97, T‑312/97, T‑313/97, T‑315/97, od T‑600/97 do T‑607/97, T‑1/98, od T‑3/98 do T‑6/98 in T‑23/98, Recueil, EU:T:2000:151, točka 81). Iz sodne prakse zlasti izhaja, da lahko vsaka pomoč, dodeljena podjetju, ki opravlja dejavnosti na skupnem trgu, povzroči izkrivljanje konkurence in vpliva na trgovino med državami članicami (glej sodbi z dne 11. junija 2009, ASM Brescia/Komisija, T‑189/03, ZOdl., EU:T:2009:193, točka 68 in navedena sodna praksa, ter Italija/Komisija, T‑222/04, ZOdl., EU:T:2009:194, točka 43 in navedena sodna praksa).

114    Poleg tega je bila glede pogoja v zvezi z izkrivljanjem konkurence s sodno prakso postavljena domneva, da so pomoči podjetjem za tekoče poslovanje, to je pomoči, s katerimi se podjetje razbremeni stroškov, ki bi jih v normalnih okoliščinah imelo pri rednem vodenju ali opravljanju njegovih osnovnih dejavnosti, temu podjetju dajejo umetno finančno podporo, ki načeloma izkrivlja konkurenco v sektorjih, v katerih so take pomoči dodeljene (sodbi z dne 8. junija 1995, Siemens/Komisija, T‑459/93, Recueil, EU:T:1995:100, točki 48 in 77, in z dne 29. septembra 2000, CETM/Komisija, T‑55/99, Recueil, EU:T:2000:223, točka 83; glej tudi v tem smislu sodbi z dne 19. septembra 2000, Nemčija/Komisija, C‑156/98, Recueil, EU:C:2000:467, točka 30, in z dne 5. oktobra 2000, Nemčija/Komisija, C‑288/96, Recueil, EU:C:2000:537, točki 77 in 78). Iz tega izhaja, da Komisiji, kadar ugotovi, da gre za pomoč za tekoče poslovanje, ni treba navesti razlogov, zaradi katerih ta pomoč izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco (glej v tem smislu zgoraj navedeno sodbo Nemčija/Komisija, EU:C:2000:537, točka 86).

115    Nazadnje, v zvezi s pogojem vpliva na trgovino med državami članicami iz sodne prakse izhaja, da če pomoč države članice okrepi položaj podjetja glede na druga podjetja, ki mu konkurirajo v okviru trgovine med državami, je treba šteti, da pomoč države članice vpliva na to trgovino (glej sodbo z dne 14. septembra 1994, Španija/Komisija, od C‑278/92 do C‑280/92, Recueil, EU:C:1994:325, točka 40 in navedena sodna praksa, in zgoraj v točki 100 navedeno sodbo Italija/Komisija, EU:T:2009:304, točka 153 in navedena sodna praksa). Ne obstaja prag, do katerega bi se lahko štelo, da ni vpliva na trgovino med državami članicami (glej zgoraj v točki 113 navedeni sodbi ASM Brescia/Komisija, EU:T:2009:193, točka 69 in navedena sodna praksa, ter Italija/Komisija, EU:T:2009:194, točka 69 in navedena sodna praksa). Zlasti pogoj, v skladu s katerim mora biti pomoč taka, da vpliva na trgovino med državami članicami, ni odvisen od pomena zadevnega področja dejavnosti (sodba z dne 24. julija 2003, Altmark Trans in Regierungspräsidium Magdeburg, C‑280/00, Recueil, EU:C:2003:415, točka 82).

116    Najprej, v zvezi z očitkom, s katerim družba AAL v bistvu prereka to, da je bil pogoj dajanja prednosti prejemniku pomoči izpolnjen, je treba opozoriti, da je namen člena 87 ES preprečiti, da bi se na trgovino med državami članicami vplivalo z ugodnostmi, ki jih dodelijo javni organi, ki v raznih oblikah izkrivljajo ali bi lahko izkrivljali konkurenco z dajanjem prednosti določenim podjetjem ali proizvodnji (glej sodbo z dne 15. marca 1994, Banco Exterior de España, C‑387/92, Recueil, EU:C:1994:100, točka 12 in navedena sodna praksa).

117    Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da pojem pomoči zajema ne le pozitivne dajatve, kot so subvencije, temveč tudi intervencije, ki v različnih oblikah zmanjšujejo stroške, ki običajno bremenijo proračun podjetja, in so zato, ne da bi bile subvencije v pravem pomenu besede, enake narave in imajo enake učinke (sodba z dne 13. junija 2000, EPAC/Komisija, T‑204/97 in T‑270/97, Recueil, EU:T:2000:148, točka 65 in navedena sodna praksa). Iz tega izhaja, da ukrep, s katerim javni organi nekaterim podjetjem dodelijo davčno oprostitev in ki, čeprav ne vključuje prenosa državnih sredstev, upravičence postavlja v finančni položaj, ugodnejši od položaja drugih davkoplačevalcev, pomeni državno pomoč v smislu člena 87(1) ES (zgoraj v točki 116 navedena sodba Banco Exterior de España, EU:C:1994:100, točka 14).

118    V tej zadevi iz točke 60 obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da prednost, ki jo ima družba AAL na podlagi sporne oprostitve, po mnenju Komisije izhaja iz tega, da „oprostitve plačila trošarine znižujejo stroške pomembne [surovine]“, ki jo uporabljajo upravičenci do oprostitve, „in s tem dajejo ugodnost upravičencem, ki so postavljeni v ugodnejši finančni položaj kot druga podjetja, ki uporabljajo mineralna olja v drugih industrijah ali regijah“.

119    Z vidika sodne prakse, navedene zgoraj v točki 117, je Komisija tako utemeljeno trdila, da oprostitve plačila trošarine odpravljajo obremenitev, to je plačilo trošarine za mineralna olja, ki bi moralo v normalnih okoliščinah bremeniti proračun podjetij, ki – kot družba AAL – ta olja uporabljajo kot gorivo za proizvodnjo aluminijevega oksida na Irskem v regiji Shannon, v Franciji v regiji Gardanne in v Italiji na Sardiniji, in zato tem podjetjem dajejo prednost v primerjavi z drugimi podjetji iz drugih sektorjev ali regij, ki v svojem proizvodnem procesu prav tako uporabljajo mineralna olja.

120    Te ugotovitve se ne da izpodbiti z argumentom družbe AAL, ki v bistvu temelji na kompenzacijski funkciji, ki naj bi jo imela sporna oprostitev glede na objektivne konkurenčne neugodnosti na ravni produkcijskih stroškov, ki naj bi jih ta družba trpela v primerjavi z drugimi evropskimi proizvajalci aluminijevega oksida, zlasti s tistimi iz Nemčije. V zvezi s tem namreč zadostuje spomniti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso okoliščina, da poskuša država članica z enostranskimi ukrepi pogoje konkurence v določenem gospodarskem sektorju približati tistim v drugi državi članici, tem ukrepom ne odvzema narave pomoči (glej sodbo z dne 29. aprila 2004, Italija/Komisija, C‑372/97, Recueil, EU:C:2004:234, točka 67 in navedena sodna praksa).

121    Zato je treba očitek, da pogoj dajanja prednosti prejemniku pomoči ni bil izpolnjen, zavrniti kot neutemeljen.

122    Nato, v zvezi z očitkom, s katerim družba AAL v bistvu ugovarja, da bi bil pogoj izkrivljanja konkurence izpolnjen, je treba opozoriti, da lahko v skladu s sodno prakso, navedeno zgoraj v točkah 113 in 114, po eni strani, vsaka pomoč, dodeljena podjetju, ki opravlja dejavnost na skupnem trgu, povzroči izkrivljanje konkurence, in po drugi strani, da se domneva, da pomoči, dodeljene podjetjem za tekoče poslovanje, to je pomoči, s katerimi se podjetje razbremeni stroškov, ki bi jih v normalnih okoliščinah imelo pri rednem vodenju ali opravljanju njegovih osnovnih dejavnosti, izkrivljajo konkurenco v sektorjih, v katerih so take pomoči dodeljene.

123    V tej zadevi iz točke 60 obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da po mnenju Komisije „oprostitve plačila trošarine znižujejo stroške pomembne [surovine]“, ki jo uporabljajo proizvajalci aluminijevega oksida iz Irske v regiji Shannon, iz Francije v regiji Gardanne in iz Italije na Sardiniji. Ta presoja je utemeljena, ker bi morala podjetja, ki so – kot družba AAL – mineralna olja uporabljala kot gorivo za proizvodnjo aluminijevega oksida v omenjenih regijah, v normalnih okoliščinah plačati trošarino za mineralna olja in s tem svoj proračun obremeniti s stroški plačila te dajatve. Torej je bilo pravilno, da je Komisija, kot je bilo navedeno že zgoraj v točki 106, posredno, vendar neizogibno, v točki 60 obrazložitve izpodbijane odločbe ocenila, da gre pri oprostitvah plačila trošarine za pomoči za tekoče poslovanje v smislu sodne prakse, navedene zgoraj v točki 114, od katere so imeli koristi proizvajalci aluminijevega oksida na Irskem, v regiji Shannon, v Franciji, v regiji Gardanne, in v Italiji, na Sardiniji. Nazadnje, kot je bilo že navedeno zgoraj v točki 105, je Komisija v točkah 61 in 62 izpodbijane odločbe ugotovila, da na splošno obstajajo trgovina med državami članicami in trga, na evropski ravni, s presežnim aluminijevim oksidom (SGA in CGA). Te ugotovitve se opirajo zlasti na ekonomsko analizo, ki jo je Komisija izvedla v Odločbi Alcoa/Reynolds (glej točko 105 zgoraj). V okviru te tožbe pa družba AAL ni predložila nobene ekonomske analize, podkrepljene z dokazi, s katero bi lahko ovrgla utemeljenost splošne ekonomske analize iz Odločbe Alcoa/Reynolds, na katero se sklicuje izpodbijana odločba. Zato v tej zadevi ni mogoče ovreči trditve, da ta analiza ni utemeljena. Glede na vse navedbe Komisije v točkah od 60 do 62 obrazložitve izpodbijane odločbe, je ta utemeljeno – v skladu s sodno prakso, navedeno zgoraj v točkah 113 in 114 – domnevala, da sporna pomoč na trgih s presežnim aluminijevim oksidom (SGA in CGA), ki obstajajo na evropski ravni, izkrivlja ali bi lahko izkrivljala konkurenco med proizvajalci aluminijevega oksida na Irskem v regiji Shannon, v Franciji v regiji Gardanne in v Italiji na Sardiniji na eni strani ter evropskimi proizvajalci aluminijevega oksida v Grčiji, Španiji in Nemčiji na drugi.

124    V zvezi z argumentom, s katerim družba AAL v bistvu trdi, da Komisija ni pravilno razumela natančnih pogojev konkurence na trgih z aluminijevim oksidom (SGA in CGA), je treba ugotoviti, da se z njim ne da ovreči utemeljenosti izpodbijane odločbe v delu, v katerem se nanaša na izpolnjevanje pogoja izkrivljanja konkurence. Spomniti je namreč treba, da v skladu s sodno prakso, navedeno zgoraj v točki 111, Komisiji ni treba opraviti natančne ekonomske analize upoštevnih trgov in da je lahko v tem posamičnem primeru, v katerem je bila sporna oprostitev pomoč za tekoče delovanje, utemeljeno sklepala, da ta oprostitev izkrivlja konkurenco vsaj v delu, v katerem se nanaša na aluminijev oksid (SGA in CGA), s katerima se trguje med državami članicami in v zvezi s katerima obstajata trga na evropski ravni (glej točko 123 zgoraj). V delu, v katerem družba AAL Komisiji očita, da je velik del skupnostne proizvodnje vezan, njen očitek ne temelji na dejstvih, saj je Komisija v točki 62 obrazložitve izpodbijane odločbe v bistvu navedla, da se med državami članicami trguje le s presežnim aluminijevim oksidom (SGA in CGA).

125    Poleg tega tudi v delu, v katerem družba AAL v bistvu trdi, da ni konkurirala drugim evropskim proizvajalcem aluminijevega oksida, temveč le neevropskim proizvajalcem aluminijevega oksida, z njenim argumentom ni mogoče ovreči utemeljenosti izpodbijane odločbe v delu, v katerem se nanaša na izpolnjevanje pogoja izkrivljanja konkurence. V zvezi s tem zadostuje ugotovitev, da trditve družbe AAL niso podprte in so poleg tega v nasprotju z njenimi navedbami, da je bila sporna oprostitev kompenzacija za proizvajalca aluminijevega oksida, kot je družba s sedežem na Irskem, ki ima s stroškovnega vidika slabši položaj v primerjavi s položajem proizvajalca aluminijevega oksida iz druge države članice, kot je Nemčija. Iz navedb družbe AAL torej izhaja, da je konkurirala drugim evropskih proizvajalcem aluminijevega oksida.

126    Zato je treba očitek o neizpolnjevanju pogoja izkrivljanja konkurence zavrniti kot neutemeljen.

127    Nazadnje je treba v zvezi z očitkom, s katerim družba AAL v bistvu nasprotuje trditvi, da je bil pogoj vpliva na trgovino med državami članicami izpolnjen, opozoriti, da iz sodne prakse, navedene zgoraj v točkah 113 in 115, izhaja, prvič, da lahko vsaka pomoč, dodeljena podjetju, ki opravlja dejavnost na skupnem trgu, vpliva na trgovino med državami članicami, in drugič, da je treba šteti, če pomoč države članice okrepi položaj podjetja glede na druga podjetja, ki mu konkurirajo v okviru trgovine med državami, da pomoč države članice vpliva na to trgovino.

128    V tej zadevi je Komisija, kot je bilo že navedeno zgoraj v točki 123, utemeljeno ugotovila, da na splošno obstajajo trgovina med državami članicami in trga s presežnim aluminijevim oksidom (SGA in CGA) na evropski ravni. Poleg tega, ker so imeli korist od oprostitev plačila trošarine le proizvajalci aluminijevega oksida iz regije Shannon na Irskem, kjer ima sedež družba AAL, iz regije Gardanne v Franciji in v Italiji na Sardiniji, ne pa tudi evropski proizvajalci aluminijevega oksida iz Grčije, Španije in Nemčije, ki jim je družba AAL konkurirala (glej točko 124 zgoraj), je Komisija utemeljeno sklepala, da je lahko sporna pomoč vplivala na trgovino med državami članicami.

129    Z argumentom družbe AAL, da naj, v bistvu, Komisija ne bi upoštevala dejstva, da je velik del skupnostne proizvodnje aluminijevega oksida vezan in da se z aluminijevim oksidom (SGA in CGA) ni trgovalo med državami članicami, temveč med državami članicami in tretjimi državami, saj je bila Skupnost neto uvoznik teh proizvodov, ni mogoče ovreči utemeljenosti izpodbijane odločbe v delu, v katerem se nanaša na izpolnitev pogoja vplivanja na meddržavno trgovino. Po eni strani očitek v delu, v katerem se nanaša na vezan aluminijev oksid, ne temelji na dejstvih. Kot je bilo že navedeno zgoraj v točki 124, je Komisija v točki 62 obrazložitve izpodbijane odločbe v bistvu navedla, da se je med državami članicami trgovalo le s presežnim aluminijevim oksidom (SGA in CGA). Po drugi strani očitek v delu, v katerem se nanaša na trgovino z aluminijevim oksidom (SGA in CGA) med državami članicami, ni podprt in je celo v nasprotju s trditvami družbe AAL iz njenih vlog, iz katerih izhaja, da je „majhen del [njene proizvodnje], ki se prodaja v obliki trihidrata aluminijevega oksida, […] proizvajalec aluminijevega oksida, primernega za kemično uporabo, v Nemčiji uporabljal kot surovino“ in da je bil „ves aluminijev oksid [, ki ga je ta družba] proizvedla […] preko njenega morskega terminala izvožen iz Irske, v glavnem v Združeno kraljestvo, v Skandinavijo in v druge dele Evrope“. Iz trditev družbe AAL tako izhaja, da je prispevala k meddržavnemu trgovanju s presežnim aluminijevim oksidom (SGA in CGA).

130    Zato je treba očitek o neizpolnjenosti pogoja vplivanja na trgovino med državami članicami zavrniti kot neutemeljen.

131    Ker so bili vsi očitki iz šestega tožbenega razloga, navajanega v podporo tožbi v zadevi T‑69/06 RENV II zavrnjeni, je treba ta tožbeni razlog v celoti zavrniti kot neutemeljen.

 Prva tožbena razloga, navedena v podporo obravnavanim tožbam: napačna uporaba prava pri opredelitvi sporne pomoči z vidika člena 88 ES

132    Tožeči stranki v prvih tožbenih razlogih, navedenih v podporo obravnavanim tožbam, Komisiji očitata, da je v izpodbijani odločbi napačno uporabila pravo, ker je sporno pomoč opredelila za novo pomoč v smislu člena 88(3) ES in ne kot veljavno pomoč v smislu člena 88(1) ES, in ker za to pomoč ni uporabila postopka za veljavne sheme pomoči.

133    Prvi tožbeni razlog, naveden v podporo tožbi v zadevi T‑50/06 RENV II je razdeljen na tri alternativne dele. Prvi del se v bistvu nanaša na kršitev člena 88 ES in pravila iz člena 1(b)(iii) Uredbe št. 659/1999 ter, v bistvu, kršitev postopkovnih pravil v zvezi z veljavnimi shemami pomoči, ki so določene v členih 17 in 18 Uredbe št. 659/1999. Drugi del se nanaša na kršitev člena 88 ES v povezavi s členoma 1(b)(iv) in 15(3) Uredbe št. 659/1999 ter, v bistvu, kršitev postopkovnih pravil v zvezi z veljavnimi shemami pomoči, ki so določene v členih 17 in 18 Uredbe št. 659/1999. Tretji del se v bistvu nanaša na kršitev člena 88 ES in pravila iz člena 1(b)(i) Uredbe št. 659/1999.

134    Tudi prvi tožbeni razlog, naveden v podporo tožbi v zadevi T‑69/06 RENV II, je razdeljen na tri alternativne dele. Prvi del se v bistvu nanaša na kršitev člena 88 ES in pravila iz člena 1(b)(i) Uredbe št. 659/1999. Drugi del se nanaša na kršitev člena 88 ES in pravila iz člena 1(b)(iii) Uredbe št. 659/1999. Tretji del se v bistvu nanaša na kršitev določb člena 88 ES v povezavi s členoma 1(b)(iv) in 15(3) Uredbe št. 659/1999.

 Prvi del prvega tožbenega razloga, navajanega v podporo tožbi v zadevi T‑50/06 RENV II, in drugi del prvega tožbenega razloga, navajanega v podporo tožbi v zadevi T‑69/06 RENV II: kršitev člena 88 ES in pravila iz člena 1(b)(iii) Uredbe št. 659/1999; ter v zadevi T‑50/06 RENV II: kršitev postopkovnih pravil v zvezi z veljavnimi shemami pomoči, ki so določene v členih 17 in 18 Uredbe št. 659/1999

135    Tožeči stranki v bistvu trdita da je Komisija v izpodbijani odločbi kršila člen 88 ES in pravilo iz člena 1(b)(iii) Uredbe št. 659/1999, ker pri opredelitvi sporne pomoči za novo pomoč v smislu člena 88(3) ES ni upoštevala, da bi se morala ta pomoč šteti za odobreno, ker Komisija glede sporne oprostitve v razumnem roku od njene priglasitve ni zavzela stališča. V zadevi T‑50/06 RENV II se Irska sklicuje tudi na kršitev postopkovnih pravil v zvezi z veljavnimi shemami pomoči, ki so določene v členih 17 in 18 Uredbe št. 659/1999.

136    Prvič, Irska se v zvezi s tem opira na dopis z dne 6. maja 1983, iz katerega izhaja, da je sprejela ponudbo, ki ji jo je Komisija dala v dopisu z dne 22. marca 1983, da lahko njen dopis z dne 28. januarja 1983, s katerim Komisijo obvešča o načrtovani uvedbi sporne oprostitve, obravnava kot priglasitev v smislu člena 88(2) ES. Drugič, ponovno se sklicuje na dopis z dne 6. maja 1983, s katerim je Komisijo v skladu s pravilom iz člena 4(6) Uredbe št. 659/1999 predhodno obvestila o nameravanem izvajanju sporne oprostitve. Tretjič, sklicuje se na to, da Komisija v dveh mesecih po priglasitvi sporne oprostitve, to je v roku, določenem v členu 4(5) Uredbe št. 659/1999, ali v razumnem roku po predhodnem obvestilu o nameravanem izvajanju ni sprejela nobene odločitve ter na nedelovanje in molk Komisije do leta 1992, to je v obdobju devetih let od tega obvestila oziroma priglasitve. Četrtič, vztraja, da dejstvo, da je sporno oprostitev začela uporabljati, ne da bi počakala na uradno stališče Komisije z vidika pravil o državnih pomočeh, ni upoštevno, ker Komisija stališča ni zavzela v razumnem roku in ker je do začetka izvajanja sporne oprostitve prišlo več kot dva meseca po priglasitvi Komisiji 28. januarja 1983. Poleg tega se Irska sklicuje, da je Komisija ravnala tako, kot da bi štela, da je sporna pomoč veljavna pomoč. V zvezi s tem se na prvem mestu sklicuje na jasno in natančno besedilo četrte točke obrazložitve Odločbe 92/510, v skladu s katero „Komisija in vse države članice priznavajo, da so vse oprostitve upravičene iz razlogov, povezanih s posamičnimi politikami, da ne izkrivljajo konkurence in da ne ovirajo dobrega delovanja skupnega trga“, kar je mogoče šteti za pozitivno odločbo v zvezi s sporno oprostitvijo, priglašeno 28. januarja 1983, ali vsaj kot načelno izjavo, da Komisija nima več dvomov v zvezi z združljivostjo sporne pomoči s skupnim trgom. Na drugem mestu se Irska opira na terminologijo, uporabljeno v peti uvodni izjavi Odločbe 97/425 in v uvodni izjavi 4 Odločbe 1999/880, ki je podobna tisti, ki jo Komisija uporablja, ko na podlagi člena 17 Uredbe št. 659/1999 pregleduje veljavne sheme pomoči. Na tretjem mestu omenja predloge odločb Sveta o odobritvi z novembra 1999 in 2000 ter uvodno izjavo 5 Odločbe 2001/224, ki ni vsebovala nobenega opozorila v zvezi z nezakonitostjo sporne pomoči. Na četrtem mestu se sklicuje na dejstvo, da je Komisija Svetu celo predlagala, naj odobri uporabo sporne oprostitve po letu 1983. Poleg tega Irska Komisiji v bistvu očita, da je kršila postopek v zvezi z veljavnimi shemami pomoči iz členov 17 in 18 Uredbe št. 659/1999, s tem ko je vračilo sporne pomoči naložila z učinkom za nazaj, ne glede na dejstvo, da je v okviru stalnega pregledovanja veljavnih shem pomoči pristojna le za odpravo ali spremembo te pomoči, v roku, ki ga sama določi.

137    Prvič, družba AAL se sklicuje na dopis z dne 6. maja 1983, iz katerega izhaja, da je Irska sprejela ponudbo, ki ji jo je Komisija dala v dopisu z dne 22. marca 1983, da lahko njen dopis z dne 28. januarja 1983, s katerim Komisijo obvešča o načrtovani uvedbi sporne oprostitve, obravnava kot priglasitev v smislu člena 88(2) ES. Drugič, spominja, da se je sporna oprostitev začela izvajati približno tri mesece po tem, ko je bil Komisiji poslan dopis z dne 28. januarja 1983. Tretjič, sklicuje se na dopis z dne 6. maja 1983, s katerim je Irska Komisijo v skladu s pravilom iz člena 4(6) Uredbe št. 659/1999 predhodno obvestila o nameravanem izvajanju sporne oprostitve. Četrtič, navaja, da zanjo ni mogoče uporabiti argumenta Komisije, da naj Irska in družba AAL sporne oprostitve ne bi izvajali ob strogem upoštevanju pogojev, ki so bili uveljavljeni s sodno prakso (sodba z dne 11. decembra 1973, Lorenz, 120/73, Recueil, EU:C:1973:152) in nato predpisani z Uredbo št. 659/1999, ker je Komisija, s tem ko je Irski ponudila, da bo njen dopis z dne 28. januarja 1983 štela za priglasitev, sama odstopila od tega pravnega okvira, s čimer se je odrekla možnosti, da v razumnem roku dveh mesecev zavzame stališče. Podredno navaja, da zanjo ni mogoče uporabiti argumenta Komisije, ki se nanaša na domnevno nepopolnost priglasitve, ker se je, potem ko jo je Irska obvestila o skorajšnjem začetku izvajanja pomoči, v dopisu z dne 22. marca 1983 odrekla zahtevi po dopolnitvi priglasitve. Petič, omenja nedelovanje in molk Komisije do julija 2000, to je v obdobju 17 let po priglasitvi sporne oprostitve in prejetju informacije o skorajšnjem začetku njenega izvajanja. Šestič, opira se na to, da Komisija, ko je 17. julija 2000 zahtevala priglasitev oprostitve in ko je 30. oktobra 2001 začela formalni postopek preiskave, ni upoštevala priglasitve z dne 28. januarja 1983, zaradi česar je pomoč napačno opredelila. Sedmič, sklicuje se na četrto točko obrazložitve Odločbe 92/510, iz katere izhaja priznanje Komisije, da je sporna oprostitev veljavna pomoč. Osmič, opira se na položaj, ki ga je Komisija sprožila in dolgo časa dopuščala, in iz katerega objektivno izhaja, da je treba sporno pomoč opredeliti za veljavno pomoč.

138    Komisija predlaga, naj se ti deli prvih tožbenih razlogov zavrnejo kot neutemeljeni.

139    V zvezi s tem je treba najprej spomniti, da Pogodba ES uvaja različne postopke glede na to, ali so pomoči obstoječe ali nove. Medtem ko morajo biti nove pomoči v skladu s členom 88(3) ES predhodno priglašene Komisiji in se jih ne sme začeti izvajati, dokler ni izdana končna odločba v postopku, se obstoječe pomoči v skladu s členom 88(1) ES lahko zakonito izvajajo, dokler Komisija ne ugotovi njihove nezdružljivosti (glej sodbo z dne 24. marca 2011, Freistaat Sachsen in Land Sachsen-Anhalt/Komisija, T‑443/08 in T‑455/08, ZOdl., EU:T:2011:117, točka 187 in navedena sodna praksa). Obstoječe pomoči so torej, če pride do takega primera, lahko le predmet odločbe o nezdružljivosti, ki ima učinke za naprej (glej zgoraj navedeno sodbo Freistaat Sachsen in Land Sachsen-Anhalt/Komisija, EU:T:2011:117, točka 187 in navedena sodna praksa).

140    Poleg tega je treba glede dela, v katerem se tožeči stranki formalno sklicujeta na kršitev člena 1(b)(iii) Uredbe št. 659/1999, ugotoviti, da je materialno pravilo iz te določbe v trenutku, ko je Komisija sprejela izpodbijano odločbo, že začelo veljati, in sicer 16. aprila 1999. Čeprav v skladu s sodno prakso (sodbe z dne 14. maja 1975, CNTA/Komisija, 74/74, Recueil, EU:C:1975:59, točke od 33 do 43; z dne 26. junija 1990, Sofrimport/Komisija, C‑152/88, Recueil, EU:C:1990:259, točki 16 in 17, in z dne 5. oktobra 1993, Driessen in drugi, od C‑13/92 do C‑16/92, Recueil, EU:C:1993:828, točke od 30 do 35) načeli pravne varnosti in varstva legitimnih pričakovanj omejujeta takojšnjo uporabo materialnih pravil, te meje niso upoštevne v primeru nezakonite pomoči ali v primeru priglašene pomoči, ki je Komisija ni odobrila. V sistemu in logiki nadzora državnih pomoči položaj namreč ni ugotovljen takoj in dokončno s priglasitvijo ali dodelitvijo pomoči, ampak ostaja odprt do odločitve institucij Unije. V tem primeru mora Komisija uporabiti materialna pravila, ki veljajo v trenutku sprejetja odločitve o zadevni pomoči ali o shemi pomoči ter o skladnosti te pomoči ali sheme pomoči s skupnim trgom, saj je treba zakonitost odločbe, ki jo je sprejela v zvezi s tem, presojati samo glede na ta pravila (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 11. decembra 2008, Komisija/Freistaat Sachsen, C‑334/07 P, ZOdl., EU:C:2008:709, točka 53). V trenutku, ko je Komisija sprejela izpodbijano odločbo, je člen 1(b)(iii) Uredbe št. 659/1999 torej veljal, tako da ga je treba v tej zadevi uporabiti.

141    Nasprotno pa procesna pravila iz člena 4(6) Uredbe št. 659/1999, na katera napotuje člen 1(b)(iii) iste uredbe, ne morejo veljati za procesna dejanja, ki so bila opravljena, preden so ta pravila – 16. aprila 1999 – začela veljati. V skladu s sodno prakso se namreč procesna pravila običajno uporabljajo za spore, ki potekajo, ko ta pravila začnejo veljati (glej v tem smislu sodbi z dne 12. novembra 1981, Meridionale Industria Salumi in drugi, od 212/80 do 217/80, Recueil, EU:C:1981:270, točka 9, in z dne 23. februarja 2006, Molenbergnatie, C‑201/04, ZOdl., EU:C:2006:136, točka 31 in navedena sodna praksa). V času, ko je potekala predhodna preučitev sporne oprostitve, med katero naj bi prišlo do odobritve sporne pomoči s strani Komisije, to je leta 1983, pa ta pravila še niso začela veljati. Vendar pa je treba upoštevati to, da se je, kot je v točki 67 obrazložitve Odločbe aluminijev oksid I pravilno ugotovila Komisija, s členom 4(6) Uredbe št. 659/1999 med drugim želelo predpisati nekatera postopkovna pravila, ki so na podlagi sodne prakse Sodišča, ki je sledila zgoraj v točki 137 navedeni sodbi Lorenz, (EU:C:1973:152, točka 6) (v nadaljevanju: sodna praksa Lorenz), v času, ko so bila procesna dejanja opravljena, že veljala. V skladu s to sodno prakso, ki jo družba AAL navaja v zadevi T‑69/06 RENV II, je iz člena 93(3) Pogodbe ES (ki je postal člen 88(3) ES) izhajalo, da če Komisija, potem ko jo je država članica obvestila o načrtu uvedbe ali spremembe pomoči, ni začela kontradiktornega postopka iz člena 93(2) Pogodbe ES (ki je postal člen 88(2) ES) (ali formalnega postopka preiskave) in pri tem zadevne države članice ni pozvala, naj predloži svoja stališča, je lahko ta država članica po izteku roka, ki je zadostoval za prvo preučitev pomoči, začela izvajati načrtovano pomoč, če je Komisijo o tem predhodno obvestila, pri čemer se je za to pomoč nato štelo, da spada v veljavno shemo pomoči (sodba z dne 9. avgusta 1994, Namur-Les assurances du crédit, C‑44/93, Recueil, EU:C:1994:311, točka 12). V zvezi z zadostnim ali razumnim rokom za to, da Komisija opravi prvo preučitev (ali postopek predhodne preučitve), je Sodišče navedlo, da se je treba zgledovati po roku dveh mesecev, ki je bil v členih 173 ES in 175 ES (ki sta postala člena 230 ES in 232 ES) določen za vložitev ničnostne tožbe in tožbe zaradi nedelovanja (zgoraj v točki 137 navedena sodba Lorenz, EU:C:1973:152, točka 6).

142    Zato je treba očitke, ki se nanašajo na kršitev člena 1(b)(iii) Uredbe št. 659/1999, razumeti, kot da v bistvu napotujejo na kršitev sodne prakse Lorenz.

143    V tej zadevi tožeči stranki v bistvu trdita, da je Komisija v izpodbijani odločbi napravila napako s tem, da je sporno pomoč opredelila kot novo pomoč in s tem, da je zahtevala njeno vračilo z učinkom za nazaj, čeprav je šlo v smislu sodne prakse Lorenz za veljavno pomoč, saj Komisija v razumnem roku od njene priglasitve do nje ni zavzela stališča.

144    Na prvem mestu je treba preizkusiti, primarno, ali se lahko dopis z dne 28. januarja 1983 formalno šteje za priglasitev sporne oprostitve v smislu člena 88(3) ES, in, podredno, ali je bila ta priglasitev nepopolna, ker Irska v dopisu z dne 6. maja 1983 ni odgovorila na vprašanje, ki ji ga je Komisija v zvezi z obdobjem dodeljevanja pomoči družbi AAL postavila v dopisu z dne 22. marca 1983.

145    V zvezi s tem je treba spomniti, da v okviru nadzora zakonitosti Splošno sodišče obrazložitve avtorja izpodbijanega akta nikakor ne sme nadomestiti s svojo obrazložitvijo (glej po analogiji sodbo z dne 24. januarja 2013, Frucona Košice/Komisija, C‑73/11 P, ZOdl., EU:C:2013:32, točka 89 in navedena sodna praksa). Iz tega izhaja, da Splošno sodišče zavrnitve predloženega tožbenega razloga, ki se nanaša na razglasitev ničnosti, ne more opreti na razloge, ki niso navedeni v sporni odločbi, saj bi sicer prekoračilo meje svojega nadzora (glej v tem smislu in po analogiji zgoraj navedeno sodbo Frucona Košice/Komisija, EU:C:2013:32, točka 88).

146    Komisija je v točki 67 obrazložitve Odločbe aluminijev oksid I navedla:

„[…] pomoč se ne more obravnavati kot odobrena v skladu s členom 4(6) Uredbe (ES) št. 659/1999. Francija in Italija nista nikoli priglasili ukrepov. V dopisu z dne 6. maja 1983 je Irska potrdila, da se je pomoč tedaj šele začela izvajati in da se lahko njen dopis Komisiji obravnava kot obvestilo za namene člena 93(3) Pogodbe [ES]. Vendar pa ni Irska Komisiji nikoli poslala predhodnega uradnega obvestila o svoji nameri glede izvajanja ukrepa pomoči, kot določa člen 4(6) Uredbe (ES) št. 659/1999. Nasprotno, ukrep je začela izvajati že en teden po poslanem dopisu z dne 6. maja 1983, ki je Komisijo pozval, naj pomoč obravnava kot priglašeno. Zato Komisija meni, da se mora pomoč šteti za nezakonito pomoč v smislu člena 1(f) Uredbe (ES) št. 659/1999. Tudi francoska in italijanska pomoč sta se začeli izvajati brez odobritve Komisije, kar je v nasprotju s členom 88(3) Pogodbe. Države članice se glede takšne pomoči ne morejo sklicevati na pravila, določena v členu 4(6) Uredbe (ES) št. 659/1999. Čeprav je [ta] [u]redba […] začela veljati šele leta 1999, so že pred tem datumom veljala podobna pravila v skladu s sodno prakso Sodišča.“

147    Poleg tega je Komisija v členu 5(5) Odločbe aluminijev oksid I med drugim Irski naložila, naj od upravičenca, to je družbe AAL, zahteva vračilo sporne pomoči, dodeljene med 3. februarjem 2002 in 31. decembrom 2003.

148    Iz točke 67 obrazložitve Odločbe aluminijev oksid I je razvidno, da je Komisija Francoski republiki in Italijanski republiki očitala, da ji nista priglasili oprostitev plačila trošarin, ki sta jih izvajali, po drugi strani pa Irski ni nikoli očitala, da ji ni priglasila sporne oprostitve, temveč le, da je ni predhodno obvestila o nameravanem izvajanju te oprostitve , kot se to zahteva s sodno prakso Lorenz, in je oprostitev začela izvajati le en teden po tem, ko je poslala dopis z dne 6. maja 1983, s katerim Komisijo prosi, naj dopis z dne 28. januarja 1983 šteje za priglasitev. To je v skladu z dejstvom, da je Irska v dopisu z dne 6. maja 1983 le pritrdila predlogu Komisije iz dopisa z dne 22. marca 1983, naj se dopis z dne 28. januarja 1983, s katerim jo je Irska obvestila o načrtovanem izvajanju sporne oprostitve, obravnava kot priglasitev v skladu s členom 93(3) Pogodbe ES.

149    Ker razlog, da Irska Komisiji sporne oprostitve ni priglasila oziroma da je bila priglasitev nepopolna, ni naveden v izpodbijani odločbi, Splošno sodišče zavrnitve prvega dela prvega tožbenega razloga, navajanega v podporo tožbi v zadevi T‑50/06 RENV II, ne more opreti na tak razlog, saj bi sicer prekoračilo meje svojega nadzora v okviru ničnostne tožbe.

150    Zato je treba zavrniti argumente, ki jih je Komisija navedla zoper prvi del prvega tožbenega razloga, navajanega v podporo tožbi v zadevi T‑50/06 RENV II, in se, primarno, nanašajo na to, da sporna oprostitev ni bila priglašena v smislu člena 88(3) ES, ter, podredno, na nepopolnost zatrjevane priglasitve.

151    Na drugem mestu je treba preizkusiti razlog, s katerim je Komisija ugovarjala drugemu delu prvega tožbenega razloga, navajanega v podporo tožbi v zadevi T‑69/06 RENV II, in se v bistvu nanaša na to, da je šele na podlagi dopisa z dne 6. maja 1983 lahko štela, da je dopis z dne 28. januarja 1983 priglasitev sporne oprostitve v smislu člena 88(3) ES, tako da bi moral rok teči od prejema dopisa z dne 6. maja 1983.

152    V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je Irska šele v dopisu z dne 6. maja 1983 Komisijo zaprosila, naj njen dopis z dne 28. januarja 1983 šteje za priglasitev v skladu s členom 93(3) Pogodbe ES, kot je Komisija predlagala v dopisu z dne 22. marca 1983. Komisija torej pravilno trdi, da ni mogoče šteti, da je pred prejemom dopisa z dne 6. maja 1983, prejela kakršnokoli uradno priglasitev sporne pomoči, tako da je lahko zadosten ali razumni rok za izvedbo prvega pregleda te pomoči začel teči šele od prejema zadnjenavedenega dopisa.

153    Na tretjem mestu je treba odgovoriti na trditve, s katerimi Komisija ugovarja prvemu delu prvega tožbenega razloga, navajanega v podporo tožbi v zadevi T‑50/06 RENV II, in drugemu delu prvega tožbenega razloga, navajanega v podporo tožbi v zadevi T‑69/06 RENV II, da se dopis z dne 6. maja 1983 ne more šteti za predhodno obvestilo o nameravanem izvajanju načrtovane pomoči, ki se zahteva v skladu s sodno prakso, kot to zatrjujeta tožeči stranki.

154    V zvezi s tem tako iz vsebine kot iz ciljev določb člena 93 Pogodbe ES (ki je postal člen 88 ES) izhaja, da je treba za veljavne pomoči v smislu odstavka 1 tega člena, šteti, med drugim, pomoči, ki bi se lahko zakonito izvedle pod pogoji iz člena 93(3) Pogodbe ES, vključno s pomočmi, ki so posledica razlage tega člena, ki jo je dalo Sodišče v zgoraj v točki 137 navedeni sodbi Lorenz (EU:C:1973:152, točke od 4 do 6) (zgoraj v točki 141 navedena sodba Namur-Les assurances du crédit, EU:C:1994:311, točka 13, in sodba z dne 17. junija 1999, Piaggio, C‑295/97, Recueil, EU:C:1999:313, točka 48). Ob upoštevanju postopkovnih pravil, ki izhajajo iz sodne prakse Lorenz, morata biti za preoblikovanje nove pomoči v veljavno pomoč izpolnjena nujna in potrebna pogoja, prvi je, da zadevna država članica predhodno obvesti Komisijo o izvedbi načrtovane pomoči, drugi pa je, da Komisija ne začne kontradiktornega postopka na podlagi člena 93(2) Pogodbe ES v dvomesečnem roku od prejema popolne priglasitve pomoči (glej v tem smislu sodbo z dne 15. februarja 2001, Avstrija/Komisija, C‑99/98, Recueil, EU:C:2001:94, točka 84).

155    V tej zadevi je treba odločiti le o morebitni neizpolnitvi pogoja predhodne obvestitve Komisije o tem, da država članica namerava izvajati načrtovane pomoči, kar je edini pogoj, ki ga je Komisija v točki 67 obrazložitve izpodbijane odločbe preučila (glej točko 146 zgoraj).

156    Tudi če bi se štelo, da je bila irska priglasitev sporne oprostitve Komisiji popolna takrat, ko je ta v dopisu z dne 6. maja 1983 Komisijo zaprosila, naj njen dopis z dne 28. januarja 1983 šteje za priglasitev v skladu s členom 93(3) Pogodbe ES, kot je Komisija predlagala v dopisu z dne 22. marca 1983, bi morala Komisija ob upoštevanju postopkovnih pravil, ki izhajajo iz sodne prakse Lorenz, v roku dveh mesecev sprožiti formalni postopek preiskave. Iz teh pravil izhaja, da bi lahko Irska začela izvajati sporno oprostitev šele po preteku tega roka, to je načeloma 7. julija 1983 (glej v tem smislu zgoraj v točki 154 navedeno sodbo Avstrija/Komisija, EU:C:2001:94, točka 77), če je o tem predhodno obvestila Komisijo, ker za pomoč, ki je bila dodeljena na podlagi te oprostitve, spada v veljavno shemo pomoči (zgoraj v točki 141 navedena sodba Namur-Les assurances du crédit, EU:C:1994:311, točka 12).

157    Ugotoviti pa je treba, da dopisa z dne 6. maja 1983, s katerim je bila potrjena priglasitev sporne oprostitve Komisiji, ni mogoče šteti za predhodno obvestilo o nameravanem izvajanju te oprostitve. Tudi če bi se štelo, da je mogoče predhodno obvestilo podati pred iztekom dvomesečnega roka, določenega za začetek formalnega postopka preiskave, to je v obdobju, v katerem Irski izvajanje sporne oprostitve sploh ni bilo odobreno, je treba namreč ugotoviti, da v tem dopisu slednja Komisije ni nikjer obvestila o tem, da bo med njenim molkom začela izvajati sporno oprostitev, temveč je le priznala, da je treba sporno oprostitev priglasiti, potrdila, da to oprostitev priglaša Komisiji, in slednji predložila dodatne informacije v zvezi s to oprostitvijo. Po drugi strani je treba ugotoviti, da iz spisa ne izhaja, da je Irska, potem ko je poslala dopis z dne 6. maja 1983 in preden je 12. maja 1983 začela izvajati sporno oprostitev, na Komisijo naslovila akt, ki bi ga bilo mogoče šteti za predhodno obvestilo o nameravanem izvajanju sporne oprostitve.

158    Zato Komisija pravilno navaja, da v tej zadevi vsi pogoji, ki se v skladu s sodno prakso zahtevajo za preoblikovanje priglašene pomoči v veljavno pomoč, niso bili izpolnjeni.

159    Na četrtem mestu je treba preizkusiti argumente tožečih strank v zvezi s tem, da naj bi Komisija ravnala tako, kot da bi bila sporna pomoč veljavna pomoč, ki se dejansko opirajo na vsebino odločb o odobritvi, ki jih je Svet sprejel na predlog Komisije, in na dolžino obdobja, v katerem Komisija ni sprožila formalnega postopka preiskave.

160    V zvezi s tem je treba spomniti, da vprašanje, ali je neka pomoč v skladu s sodno prakso, navedeno zgoraj v točki 154, nova ali veljavna in ali njena uvedba posledično zahteva sprožitev formalnega postopka preiskave iz člena 93(3) Pogodbe ES, ne more biti odvisno od subjektivne presoje Komisije (glej v tem smislu zgoraj v točki 154 navedeno sodbo Piaggio, EU:C:1999:313, točki 47 in 48). Zgolj zaradi dejstva, da Komisija razmeroma dolgo ni začela preiskave glede določenega državnega ukrepa, ta ukrep ne pridobi objektivne lastnosti veljavne pomoči, če gre za pomoč (sodba z dne 30. aprila 2002, Government of Gibraltar/Komisija, T‑195/01 in T‑207/01, Recueil, EU:T:2002:111, točka 129).

161    Iz sodne prakse, navedene zgoraj v točki 160, izhaja, da argumenti, s katerimi tožeči stranki v bistvu trdita, da ravnanje Komisije izraža njeno prepričanje, da je bila sporna pomoč veljavna pomoč, niso utemeljeni, in jih je treba zavrniti.

162    Iz vseh zgoraj navedenih razlogov je treba ugotoviti, da Komisija, s tem ko ni štela, da se je sporna pomoč po priglasitvi preoblikovala v veljavno pomoč, ni storila napake. Zato s tem, da je zahtevala zagotovitev vračila te pomoči z učinkom za nazaj, od 3. februarja 2002, ni kršila postopka v zvezi z veljavnimi shemami pomoči, ki je določen v členih 17 in 18 Uredbe št. 659/1999, saj ta postopek za to pomoč ni bil upošteven.

163    Zato je treba prvi del prvega tožbenega razloga, navajanega v podporo tožbi v zadevi T‑50/06 RENV II, in drugi del prvega tožbenega razloga, navajanega v podporo tožbi v zadevi T‑69/06 RENV II, zavrniti kot neutemeljena.

 Drugi del prvega tožbenega razloga, navajanega v podporo tožbi v zadevi T‑50/06 RENV II, in tretji del prvega tožbenega razloga, navajanega v podporo tožbi v zadevi T‑69/06 RENV II: kršitev člena 88 ES v povezavi s členoma 1(b)(iv) in 15(3) Uredbe št. 659/1999

164    Tožeči stranki navajata, da je Komisija v točki 68 obrazložitve Odločbe aluminijev oksid I kršila člen 88 ES v povezavi s členoma 1(b)(iv) in 15(3) Uredbe št. 659/1999, ker pri tem, ko je sporno pomoč od 17. julija 1990 dalje opredelila za novo pomoč v smislu člena 88(3) ES, ni upoštevala, da je družba AAL to pomoč prejemala od septembra 1983, da je desetletni zastaralni rok iz člena 15(3) Uredbe št. 659/1999, ki velja za pooblastilo Komisije, da zahteva vračilo pomoči, v trenutku, ko je Komisija 17. julija 2000 začela ukrepati, torej že potekel in da bi bilo treba od tega datuma sporno pomoč šteti za veljavno pomoč.

165    Poleg tega Irska v zadevi T‑50/06 RENV II Komisiji v bistvu očita, da je kršila postopkovna pravila v zvezi z veljavnimi shemami pomoči, ki so določene v členih 17 in 18 Uredbe št. 659/1999, ker je v izpodbijani odločbi odredila zagotovitev vračila sporne pomoči z učinkom za nazaj, ne glede na dejstvo, da je bila v okviru stalnega pregledovanja veljavnih shem pomoči pristojna le za odpravo ali spremembo te pomoči v roku, ki ga sama določi.

166    Prvič, Irska se v zvezi s tem sklicuje na stališče, ki naj bi bilo zastopano v teoriji, da do zastaranja pride po poteku zastaralnega roka, če se značilnosti pomoči – kot v tej zadevi – v tem obdobju niso spremenile. Drugič, navaja, da je treba vsako državno pomoč opredeliti bodisi za „veljavno“ bodisi za „novo“ pomoč v smislu člena 15 Uredbe št. 659/1999, pojem „deloma veljavna in deloma nova“ pomoč pa v Uredbi št. 659/1999 ni določen. Tretjič, sklicuje se na sodno prakso, iz katere izhaja, da je namen zastaralnega roka predvsem varstvo določenih zainteresiranih strank, med katerimi sta zadevna država članica in upravičenec do pomoči. Četrtič, navaja, da dopis z dne 17. julija 2000, ki je bil sestavljen po izteku zastaralnega roka iz člena 15(3) Uredbe št. 659/1999, ni mogel odložiti zastaralni rok. Petič, sklicuje se na pojem „veljavne pomoči“ iz Uredbe št. 659/1999, ki se ne nanaša le na finančne prednosti, ki so bile na nek datum dejansko prejete, temveč vključuje tudi sheme pomoči. Poleg tega Irska Komisiji v bistvu tudi očita, da je kršila postopkovna pravila v zvezi z veljavnimi shemami pomoči, kot so predpisana v členih 17 in 18 Uredbe št. 659/1999, s tem ko je v izpodbijani odločbi odredila zagotovitev vračila sporne pomoči z učinkom za nazaj, ne glede na to da je bila v okviru stalnega pregledovanja veljavnih shem pomoči pristojna le za odpravo ali spremembo te pomoči v roku, ki ga sama določi.

167    Prvič, družba AAL trdi, da je razlaga člena 15 Uredbe št. 659/1999, ki jo je Komisija podala v izpodbijani odločbi in po kateri se na podlagi sporne oprostitve dodeljena pomoč šteje za veljavno pomoč le v delu, v katerem je zastaralni rok potekel, v nasprotju z načelom pravne varnosti. Drugič, trdi, da se Komisija ne more prvič v odgovoru na tožbo sklicevati na to, da je bila sporna oprostitev shema pomoči in ne individualna pomoč, ki ji je bila dodeljevana postopoma, in sicer vsakokrat, ko je bila na podlagi sporne oprostitve v okviru carinskega postopka oproščena plačila trošarine. Tretjič, opira se na besedo „šteje“ v členu 15(3) Uredbe št. 659/1999, iz katere lahko v tej zadevi sklepamo, da se šteje, da je individualna pomoč po izteku desetletnega zastaralnega roka, ki je začel teči s prvo dodelitvijo pomoči leta 1983, postala veljavna pomoč.

168    Komisija predlaga, naj se ta dela prvih tožbenih razlogov zavrneta kot neutemeljena.

169    Ker se tožeči stranki sklicujeta na kršitev člena 1(b)(iv) Uredbe št. 659/1999, je treba opozoriti, da je ta določba v skladu s sodno prakso, navedeno zgoraj v točki 140, v trenutku, ko je Komisija odločila o sporni pomoči, veljala, tako da jo je treba v tej zadevi uporabiti.

170    V skladu s to določbo je treba za „veljavno pomoč“ opredeliti „pomoč, za katero se šteje, da je veljavna na podlagi člena 15“.

171    Člen 15 Uredbe št. 659/1999 določa:

„1.      Pooblastila Komisije zahtevati vračilo pomoči imajo desetletni zastaralni rok.

2.      Zastaralni rok začne teči na dan, ko se nezakonita pomoč dodeli prejemniku kot individualna pomoč ali na podlagi sheme pomoči. Kakršen koli ukrep glede nezakonite pomoči, ki ga sprejme Komisija ali država članica na zahtevo Komisije, prekine zastaralni rok. Po vsaki prekinitvi začne rok teči znova. Zastaranje se zadrži tako dolgo, dokler je odločba Komisije v postopku pred Sodiščem Evropskih skupnosti.

3.      Kakršna koli pomoč, pri kateri je zastaralni rok iztekel, se šteje kot veljavna pomoč.“

172    Kot izhaja iz uvodne izjave 14 Uredbe št. 659/1999, je namen zastaralnega roka, določenega v členu 15 iste uredbe, predvsem varstvo določenih zainteresiranih strank, med katerimi sta zadevna država članica in upravičenec do pomoči (sodba z dne 6. oktobra 2005, Scott/Komisija, C‑276/03 P, ZOdl., EU:C:2005:590, točka 30).

173    Uvodoma je treba opozoriti, da je člen 15 Uredbe št. 659/1999 procesna norma, ki bi se morala v skladu s sodno prakso, navedeno zgoraj v točki 141, začeti uporabljati z začetkom njene veljavnosti, v tem primeru 16. aprila 1999. Vendar pa je treba presoditi, ker drugače kakor člen 11(2), zadnji pododstavek, Uredbe št. 659/1999 člen 15 iste uredbe ne vsebuje nobene prehodne določbe glede njene časovne veljavnosti, da se ta člen uporablja za vse formalne postopke preiskave, ki so bili 16. aprila 1999 v teku ali ki so bili začeti po tem datumu (glej v tem smislu sodbo z dne 28. novembra 2008, Hotel Cipriani in drugi/Komisija, T‑254/00, T‑270/00 in T‑277/00, ZOdl., EU:T:2008:537, točka 357). Iz tega izhaja, da je bila pomoč sicer dodeljena pred začetkom veljavnosti člena 15 Uredbe št. 659/1999, vendar ta vseeno učinkuje tako, da sproži uporabo desetletnega zastaralnega roka iz tega člena, če je odločba o zagotovitvi vračila te pomoči – kot je to v tem primeru – sprejeta po začetku veljavnosti tega člena.

174    V tej zadevi tožeči stranki v bistvu trdita, da je Komisija ravnala napačno, s tem ko je ocenila, da je bila sporna pomoč nova pomoč, medtem ko je v točki 68 obrazložitve Odločbe aluminijev oksid I, ugotovila, da je treba pomoč, dodeljeno na podlagi sporne oprostitve, v obdobju pred 17. julijem 1990 v skladu s členom 15 Uredbe št. 659/1999 šteti za veljavno pomoč v smislu člena 1(b)(iv) iste uredbe, in da je treba zato zastaranje, določeno v členu 15 Uredbe št. 659/1999, uporabiti tudi za sporno pomoč.

175    Komisija je v točki 68 obrazložitve Odločbe aluminijev oksid I navedla:

„[…] pomoč se lahko le delno šteje kot veljavna pomoč v skladu s členom 15 Uredbe Sveta (ES) št. 659/1999. Navedeni člen daje Komisiji pooblastila zahtevati vračilo pomoči z desetletnim zastaralnim rokom, ki začne teči na dan, ko je dodeljena nezakonita pomoč. […] V primeru Irske je bil ta rok prekinjen z dopisom Komisije z dne 17. julija 2000. To pomeni, da se lahko le irska oprostitev šteje za veljavno pomoč, v kolikor zadeva [obdobje] pred 17. julijem 1990.“

176    Iz zgoraj navedene točke obrazložitve Odločbe aluminijev oksid I izhaja, da je Komisija v tej odločbi štela, da je bila v obdobju pred 17. julijem 1990 sporna oprostitev pomoč, za katero se je v skladu s členom 15 Uredbe št. 659/1999 štelo, da je veljavna pomoč v smislu člena 1(b)(iv) iste uredbe.

177    Komisija v svojih dopisih navaja, da to rešitev upravičuje dejstvo, da je sporna oprostitev „shema pomoči“ v smislu člena 1(d) Uredbe št. 659/1999, in da je v skladu s členom 15 iste uredbe zastaralni rok začel teči šele na dan, ko je bila nezakonita pomoč v okviru te sheme dejansko dodeljena družbi AAL.

178    Na podlagi člena 1(d) Uredbe št. 659/1999 „,shema pomoči‘ pomeni vsak akt, na podlagi katerega je mogoče brez nadaljnjih izvedbenih ukrepov dodeliti individualno pomoč podjetjem, opredeljenim v aktu na splošen in abstrakten način, in vsak akt, na podlagi katerega je mogoče enemu ali več podjetjem dodeliti pomoč, ki ni povezana z določenim projektom, za nedoločen čas in/ali v nedoločenem znesku“. V tej določbi je bila povzeta in podrobneje določena prejšnja sodna praksa (glej v tem smislu sodbo z dne 5. junija 1996, Kahn Scheepvaart/Komisija, T‑398/94, Recueil, EU:T:1996:73, točki 41 in 49).

179    V tej zadevi ni sporno, da je bila sporna oprostitev v irsko pravo uvedena s sklepom iz leta 1983, ki se je začel uporabljati 13. maja 1983. Ta sklep dodeljuje olajšavo plačila trošarin za mineralna olja, uporabljana kot gorivo pri proizvodnji aluminijevega oksida, ki je enaka stopnji te dajatve, kar v praksi pomeni, da uvaja oprostitev plačila te trošarine. Tudi če se upošteva natančne geografske in časovne omejitve sporne oprostitve, ki so bile določene s sklepi Sveta o odobritvi (glej v tem smislu zgoraj v točki 27 navedeno sodbo Komisija/Irska in drugi, EU:C:2013:812, točka 50), v nasprotju s tem, kar trdi družba AAL, ta ukrep ustreza „shemi pomoči“ v smislu člena 1(d) Uredbe št. 659/1999, ker so bili vsi upravičenci do pomoči splošno in abstraktno opredeljeni kot, v bistvu, proizvajalci aluminijevega oksida, in ker višina pomoči, ki jim je bila odobrena, ni bila določena.

180    Ker družba AAL Komisiji očita, da je v odgovoru na tožbo prvič štela, da je sporna oprostitev shema pomoči in ne individualna pomoč, zadostuje ugotovitev, da ta očitek temelji na tezi, da naj bi izpodbijana odločba izključevala opredelitev sporne oprostitve za „shemo pomoči“ v smislu člena 1(d) Uredbe št. 659/1999. Družba AAL pa v podporo tej tezi ni navedla nobenega dokaza. Zato je treba ta očitek zavrniti.

181    Kot pravilno ugotavlja Komisija, iz člena 15(2) Uredbe št. 659/1999 izhaja, da začne zastaralni rok pri shemah pomoči teči na dan, ko je bila nezakonita pomoč dodeljena upravičencu, čemur v tem primeru ustreza vsak primer, ko je družba AAL uvozila mineralna olja, namenjena uporabi kot goriva za proizvodnjo aluminijevega oksida v njeni tovarni v regiji Shannon, ali ko so ji bila dobavljena iz rafinerije ali skladišča. Družba AAL je namreč pri vsakem izmed teh aktov dejansko uporabila sporno oprostitev in na njeni podlagi individualno prejela pomoč (glej zgoraj v točki 173 navedeno sodbo Hotel Cipriani in drugi/Komisija, EU:T:2008:537, točka 364 in navedena sodna praksa). Torej je, v nasprotju s tem, kar trdita tožeči stranki, zastaralni rok iz člena 15 Uredbe št. 659/1999 za vsako pomoč, ki je bila tako dodeljena v okviru sheme pomoči, ki ustreza sporni oprostitvi, začel teči od dneva dodelitve te pomoči (glej v tem smislu sodbo z dne 8. decembra 2011, France Télécom/Komisija, C‑81/10 P, ZOdl., EU:C:2011:811, točka 84).

182    Te razlage člena 15 Uredbe št. 659/1999, ki se nanaša na izhodiščni trenutek teka zastaralnega roka (dies a quo) v zvezi s pomočjo, ki je bila dodeljena v okviru sheme pomoči, ni mogoče ovreči z zgoraj v točki 172 navedeno sodbo Scott/Komisija (EU:C:2005:590), na katero se Irska sklicuje v zadevi T‑50/06 RENV II in ki se nanaša le na vprašanje, ali je za prekinitev zastaralnega roka iz tega člena pri individualni pomoči potrebna vročitev akta, s katerim se zastaranje pretrga, prejemniku pomoči.

183    Poleg tega je do prekinitve zastaralnega rok iz člena 15 Uredbe št. 659/1999 v zvezi s sporno oprostitvijo prišlo z dopisom Komisije z dne 17. julija 2000.

184    Komisija je torej v tem kontekstu v točki 68 obrazložitve Odločbe aluminijev oksid I pravilno navedla, da je zastaralni rok iz člena 15 Uredbe št. 659/1999 potekel le za oprostitve, ki so bile dodeljene pred 17. julijem 1990, in da zato sporne pomoči, ki je bila dodeljena po tem datumu, ni mogoče šteti za veljavno pomoč v smislu člena 1(b)(iv) Uredbe št. 659/1999 v povezavi s členom 15(3) iste uredbe. Tako s tem, da je 3. februarja 2002 odredila zagotovitev vračila pomoči za nazaj, tudi ni kršila postopka, ki velja za veljavne sheme pomoči in ki je predpisan v členih 17 in 18 Uredbe št. 659/1999, saj se ta postopek za to pomoč ni uporabljal.

185    Zato je treba drugi del prvega tožbenega razloga, navajanega v podporo tožbi v zadevi T‑50/06 RENV II, in tretji del prvega tožbenega razloga, navajanega v podporo tožbi v zadevi T‑69/06 RENV II, zavrniti kot neutemeljena.

 Tretji del prvega tožbenega razloga, navajanega v podporo tožbi v zadevi T‑50/06 RENV II, in prvi del prvega tožbenega razloga, navajanega v podporo tožbi v zadevi T‑69/06 RENV II: kršitev člena 88 ES in pravila iz člena 1(b)(i) Uredbe št. 659/1999

186    Tožeči stranki v bistvu navajata, da je Komisija v izpodbijani odločbi kršila člen 88 ES in pravilo iz člena 1(b)(i) Uredbe št. 659/1999, ker pri opredelitvi sporne pomoči za novo pomoč v smislu člena 88(3) ES ni upoštevala, da je Irska pred pristopom k Evropski gospodarski skupnosti (EGS) 1. januarja 1973, nasproti družbi Alcan sprejela pravno zavezujočo zavezo v zvezi z uporabo sporne oprostitve v okviru obratovanja tovarne za proizvodnjo aluminijevega oksida, ki jo je ta družba postavila v regiji Shannon in nato prenesla na družbo AAL, tako da je bila sporna pomoč dodeljena pred začetkom veljavnosti Pogodbe EGS na njenem ozemlju.

187    Prvič, Irska se v zvezi s tem opira na zavezo, ki je bila formalizirana z dopisi, izmenjanimi z družbo Alcan od leta 1970, in na podlagi katere se ne sme terjati nobene dajatve na surovine, uporabljane za proizvodnjo aluminijevega oksida v tovarni, ki jo je družba Alcan nameravala zgraditi v regiji Shannon. Drugič, sklicuje se na pravno zavezujočo naravo te obveznosti po irskem pravu, kar so leta 1981 potrdili pravni svetovalci irske vlade in Attorney General. Tretjič, navaja, da Komisija ni opravila temeljite preiskave o naravi te obveznosti po irskem pravu. Četrtič, sklicuje se na vsebino dopisa z dne 6. maja 1983, v katerem ni nikoli priznala, da sporna pomoč ni veljavna pomoč, temveč je le odgovorila na ponudbo Komisije, da bo dopis z januarja 1983 obravnavala kot priglasitev izvajanja sporne oprostitve. Petič, trdi da to, da je bil sklep iz leta 1983 sprejet po začetku veljavnosti Pogodbe EGS na njenem ozemlju, ni upoštevno, ker je ta sklep pomenil le formalno izvedbo pravno zavezujoče obveznosti, ki je bila nasproti družbi Alcan sprejeta pred začetkom veljave te pogodbe, in da je bil v trenutku, ko je bila ta zaveza sprejeta, zakon, ki je ministru omogočal sprejetje tega sklepa, že v veljavi.

188    Prvič, družba AAL se sklicuje na pravno zavezujočo obveznost, s katero se je Irska aprila 1970 družbi Alcan zavezala, da ne bo terjala nobene dajatve na surovine, uporabljane za proizvodnjo aluminijevega oksida v tovarni, ki je bila načrtovana v regiji Shannon, pri čemer je Irska družbi AAL obstoj te pravne obveznosti potrdila z dopisom Komisiji z dne 28. januarja 1983. Drugič, sklicuje se na to, da je Irska vedno, tudi v dopisu z dne 6. maja 1983, zastopala stališče, da sporne oprostitve ni treba priglasiti, ker je veljala že v trenutku njenega pristopa k EGS, Komisijo pa je leta 1983 le obvestila o njenem izvajanju. Tretjič, opozarja, da posebna davčna ureditev ni bila upoštevna, ker je bila pomoč dana v obliki splošne oprostitve notranjega davka na surovine, namenjene predelavi. Četrtič, navaja argument v zvezi z naravo irskega zakonodajnega postopka, v katerem minister sprejme odločitev s podzakonskim predpisom, parlament pa nato podzakonski ukrep potrdi z zakonom.

189    Komisija predlaga, naj se tretji del prvega tožbenega razloga, navajanega v podporo tožbi v zadevi T‑50/06 RENV II, na podlagi načela nemo potest venire contra factum proprium zavrne kot nedopusten, ker naj bi Irska v upravnem postopku zavzela nasprotno stališče. Vsekakor pa naj tretji del prvega tožbenega razloga, navajanega v podporo tožbi v zadevi T‑50/06 RENV II, ne bi bil utemeljen. Poleg tega Komisija predlaga, naj se prvi del prvega tožbenega razloga, navajanega v podporo tožbi v zadevi T‑69/06 RENV II, zavrne kot neutemeljen.

190    Uvodoma in v delu, v katerem se tožeči stranki formalno sklicujeta na kršitev člena 1(b)(i) Uredbe št. 659/1999, je treba opozoriti, da je člen 1(b)(i) Uredbe št. 659/1999, v skladu s sodno prakso, navedeno zgoraj v točki 140, v trenutku, ko je Komisija odločila o sporni pomoči, veljal, tako da ga je treba v tej zadevi uporabiti.

191    V skladu s to določbo se lahko „vso pomoč, ki je obstajala pred začetkom veljavnosti Pogodbe v zadevnih državah članicah, to je sheme pomoči in individualno pomoč, ki se je začela izvajati pred začetkom veljavnosti Pogodbe in se še vedno uporablja“ šteje za „veljavno pomoč“.

192    Na prvem mestu, v zvezi z ugovorom nedopustnosti, ki ga Komisija navaja zoper tretji del prvega tožbenega razloga, navajanega v podporo tožbi v zadevi T‑50/06 RENV II, je treba spomniti, da v skladu s pravilom nemo potest venire contra factum proprium nihče ne more izpodbijati tistega, kar je prej priznal (glej v tem smislu in po analogiji sklep z dne 13. februarja 2014, Marszałkowski/UUNT, C‑177/13 P, EU:C:2014:183, točki 73 in 74 ter navedena sodna praksa).

193    V tej zadevi in če se domneva, da se Komisija utemeljeno sklicuje na pravilo nemo potest venire contra factum proprium v zvezi s trditvami, ki so bile najprej navedene v okviru upravnega postopka, je treba preveriti, ali je Irska v tem postopku priznala, da sporne pomoči ni dodelila pred njenim pristopom k EGS, pred 1. januarjem 1973.

194    V dopisu z dne 6. maja 1983 je Irska izjavila, da lahko na podlagi argumentov iz dopisa Komisije z dne 22. marca 1983, ki se nanašajo na zaveze, ki naj bi jih sprejela do družbe Alcan, dopusti, da je treba izvedbo teh zavez priglasiti v skladu s členom 93(3) Pogodbe ES, in je posledično zaprosila, naj se njen dopis z dne 28. januarja 1983 obravnava kot taka priglasitev. V zadnjem stavku točke 65 obrazložitve Odločbe aluminijev oksid I je Komisija tako navedla, da je Irska v dopisu z dne 6. maja 1983 sprejela njene razloge za to, da se mora sporna pomoč priglasiti, kar pomeni da je štela, da ne gre za veljavno pomoč temveč za novo pomoč v smislu člena 1(c) Uredbe št. 659/1999, saj obveznost priglasitve iz člena 93(3) Pogodbe ES velja le za nove pomoči (zgoraj v točki 154 navedena sodba Piaggio, EU:C:1999:313, točka 48).

195    Vendar pa je Irska, kot izhaja iz točke 53 obrazložitve izpodbijane odločbe, v formalnem postopku preiskave opozorila na zgodovino sporne oprostitve in vztrajala, da se obravnava kot veljavna pomoč.

196    V dopisu družbe AAL Komisiji z dne 1. marca 2002 je bilo to nasprotovanje sicer omejeno na vprašanje, ali se je sporna oprostitev, ki je bila na začetku nova pomoč, po priglasitvi Komisiji na podlagi sodne prakse Lorenz, ki je bila kasneje predpisana s členom 1(b)(iii) Uredbe št. 659/1999, spremenila v veljavno pomoč (glej točki 135 in 136 zgoraj). V tem dopisu je namreč družba AAL navedla da je bila „oprostitev […] irskih organov kot državna pomoč priglašena maja 1983 in je postala veljavna pomoč v smislu pravil o državnih pomočeh“.

197    Vendar pa je Irska v točki 3.1 dopisa z dne 8. januarja 2002, citiranega v točki 13 obrazložitve izpodbijane odločbe, katerega kopija je bila predložena v odgovor na pisna vprašanja Splošnega sodišča, vztrajala, da šteje, da so „zadevno pomoč […] organi potrdili leta 1970, pred pristopom Irske k EGS, in [da] se izvaja od leta 1982“. Poleg tega je Irska v prilogi dopisa z dne 26. aprila 2002, citiranega v točki 13 obrazložitve izpodbijane odločbe, katerega kopija je bila predložena v odgovor na pisna vprašanja Splošnega sodišča, na predlog Komisije predložila sklop dokumentov, s katerimi je želela dokazati, da je Irska sporno pomoč dodelila pred pristopom k EGS.

198    Iz preučitve listin iz spisa tako izhaja, da je Irska po priglasitvi oprostitve Komisiji v upravnem postopku še naprej trdila, da je sporno pomoč dodelila pred pristopom k EGS, zaradi česar je Komisija preučila to vprašanje.

199    V teh okoliščinah, čeprav je Irska sprejela ponudbo Komisije, da lahko dopis z januarja 1983 obravnava kot priglasitev izvajanja sporne oprostitve, ni mogoče ugotoviti, da naj bi Irska v okviru tretjega dela prvega tožbenega razloga, navajanega v podporo tožbi v zadevi T‑50/06 RENV II, izpodbijala dejstva in pravne okoliščine, ki naj bi jih v upravnem postopku prej priznala.

200    Zato je treba ugotoviti, da trditev Komisije, da je Irska v upravnem postopku priznala, da sporne pomoči ni dodelila pred pristopom k EGS 1. januarja 1973, ne temelji na dejstvih, in nato zavrniti ugovor nedopustnosti, ki ga je Komisija uveljavljala na podlagi pravila nemo potest venire contra factum proprium.

201    Na drugem mestu, v zvezi z utemeljenostjo tretjega dela prvega tožbenega razloga, navajanega v podporo tožbi v zadevi T‑50/06 RENV II, in prvega dela prvega tožbenega razloga, navajanega v podporo tožbi v zadevi T‑69/06 RENV II, je treba spomniti, da mora biti shema pomoči, da bi bila opredeljena za „veljavno pomoč“ v smislu člena 1(b)(i) Uredbe št. 659/1999, pred pristopom zadevne države članice k EGS ne samo dodeljena, v tem smislu da se pristojni nacionalni organ s pravno zavezujočim aktom zaveže, da bo odobril pomoč (glej v tem smislu sodbo z dne 14. januarja 2004, Fleuren Compost/Komisija, T‑109/01, Recueil, EU:T:2004:4, točki 73 in 74), temveč se mora tudi začeti izvajati, v tem smislu, da je dejansko prišlo do dejanskega izplačila nekaterih pomoči, ki so bile dodeljene v okviru te sheme.

202    V tej zadevi med strankami ni sporno, da se je sporna oprostitev, ki po mnenju tožečih strank temelji na zavezi, ki jo je Irska proti družbi Alcan sprejela pred pristopom k EGS 1. januarja 1973, vsekakor začela izvajati šele leta 1983, to je precej časa po tem pristopu. Tožeči stranki z odgovori na vprašanja, ki so bila v zvezi s tem postavljena na obravnavi, nista uspeli dokazati, da bi bil pogoj izvajanja predmetne sheme pomoči pred pristopom te države članice k EGS, ki se zahteva za to, da bi bilo mogoče to shemo opredeliti za „veljavno pomoč“ v smislu člena 1(b)(i) Uredbe št. 659/1999, v tej zadevi izpolnjen.

203    Tako je mogoče ugotoviti, da eden izmed pogojev za to, da bi se lahko sporna oprostitev opredelila za „veljavno pomoč“ v smislu člena 1(b)(i) Uredbe št. 659/1999, v tej zadevi ni bil izpolnjen, zaradi česar ni treba preizkusiti, ali je Irska, kot trdita tožeči stranki, pred pristopom k EGS do družbe Alcan sprejela pravno zavezujočo obveznost v zvezi z obratovanjem tovarne za proizvodnjo aluminijevega oksida, ki jo je družba Alcan postavila v regiji Shannon in nato prenesla na družbo AAL. Zato je treba zavrniti tretji del prvega tožbenega razloga, navajanega v podporo tožbi v zadevi T‑50/06 RENV II, in prvi del prvega tožbenega razloga, navajanega v podporo tožbi v zadevi T‑69/06 RENV II.

204    Ker so bili vsi deli, navedeni v okviru prvih tožbenih razlogov, navajanih v podporo obravnavanima tožbama, zavrnjeni, je treba te tožbene razloge zavrniti v celoti.

 Tretji tožbeni razlog, naveden v podporo tožbi v zadevi T‑50/06 RENV II: kršitev načela varstva legitimnih pričakovanj; in četrti tožbeni razlog, naveden v podporo tožbi v zadevi T‑69/06 RENV II: kršitev načel varstva legitimnih pričakovanj in pravne varnosti

205    V okviru tretjega tožbenega razloga, navajanega v podporo tožbi v zadevi T‑50/06 RENV II, Irska trdi, da je Komisija v izpodbijani odločbi kršila načelo varstva legitimnih pričakovanj, s tem ko je odločila, da je legitimno pričakovanje družbe AAL, da je domnevno dodeljena pomoč zakonita, prenehalo 2. februarja 2002, to je na dan objave odločitve o začetku formalnega postopka preiskave. V zvezi s tem se najprej sklicuje na to, da je imela družba AAL legitimno pričakovanje, da je sporna pomoč veljavna pomoč. Po eni strani se opira na protislovnost Odločbe aluminijev oksid I, ki v točkah 68 in 104 obrazložitve vsebuje ugotovitev, da je sporna pomoč deloma veljavna pomoč v delu, v katerem je bila dodeljena pred 17. julijem 1990, ob čemer pa navaja, da je ta pomoč nova pomoč, ki je v veliki meri nezdružljiva s skupnim trgom, v smislu člena 87(3) ES. Po drugi strani se sklicuje na napako Komisije, ker, prvič, sporne pomoči ni opredelila za veljavno pomoč, drugič, v tej zadevi ni uporabila postopka v zvezi z veljavnimi shemami pomoči, ki je predpisan v Uredbi št. 659/1999, in tretjič, ker je z odločitvijo, da je sporna pomoč nezdružljiva s skupnim trgom v smislu člena 87(3) ES, zamujala, saj je bila izpodbijana odločba sprejeta več kot 43 mesecev po tem, ko je Komisija aprila 2002 prejela njen odgovor na zadnjo zahtevo za dodatne informacije, ki ji ga je poslala ta institucija. Dalje Irska trdi, da si Komisija ne more prilastiti pravice ali pristojnosti, da v izpodbijani odločbi določi trenutek, ko je povzročila nastanek in, nato, prenehanje legitimnega pričakovanja družbe AAL, da je domnevno dodeljena pomoč zakonita. Nazadnje Irska meni, da sta se z družbo AAL upravičeno sklicevali na Odločbo 2001/224, s katero ji je bila nadaljnja uporaba sporne oprostitve odobrena do 31. decembra 2006.

206    V repliki Irska navaja, da bi moralo biti vračilo pomoči omejeno na obdobje 18 mesecev pred sprejetjem Odločbe aluminijev oksid I, glede na člen 7(6) Uredbe št. 659/1999, v katerem je navedeno, da se mora Komisija čim bolj truditi, da sprejme odločbo v roku 18 mesecev, glede na načelo pravičnosti in glede na dejstvo, da si je Komisija prisvojila pristojnost, da sama odloči o uporabi načela varstva legitimnih interesov pri družbi AAL. Poleg tega bi bilo treba upoštevati, da je Komisija v zvezi z družbo AAL dajala protislovne signale in da ta ni mogla omejiti svojih izgub v primeru vračila pomoči, ki je bila domnevno dodeljena od 3. februarja 2002. Nazadnje, upoštevati bi bilo treba, da Komisija ni sprejela odredbe o začasnem odlogu sporne pomoči na podlagi člena 11(1) Uredbe št. 659/1999 in torej ni poskušala ublažiti učinkov te pomoči na skupni trg.

207    V okviru četrtega tožbenega razloga, navajanega v podporo tožbi v zadevi T‑69/06 RENV II, družba AAL trdi, da je Komisija v izpodbijani odločbi kršila načeli varstva legitimnih pričakovanj in pravne varnosti. Ta tožbeni razlog je razdeljen na dva dela, pri čemer je drugi le nadaljevanje prvega na podlagi dodatnih argumentov.

208    V okviru prvega dela četrtega tožbenega razloga družba AAL navaja, da je Komisija v izpodbijani odločbi kršila načeli varstva legitimnih pričakovanj in pravne varnosti zlasti s tem, da je iz razlogov, navedenih v točkah 98 in 99 obrazložitve Odločbe aluminijev oksid I, odredila zagotovitev vračila sporne pomoči, ter da je, po eni strani, z objavo odločitve o začetku formalnega postopka preiskave prenehalo njeno legitimno pričakovanje, da je sporna pomoč zakonita, in da se je, po drugi strani, načelo pravne varnosti prenehalo uporabljati v trenutku, ko je razjasnila položaj, ki je bil prej dvoumen. Meni, da v tej zadevi obstajajo izjemne okoliščine, ki ji dajejo možnost, da se v skladu s sodno prakso sklicuje na legitimna pričakovanja v zvezi z dejstvom, da je bila sporna pomoč zakonito dodeljena na podlagi Odločbe 2001/224 in da ne bo terjana nazaj, in dejstvom, da je mogoče sporno oprostitev v skladu z navedeno odločbo zakonito uporabljati do 31. decembra 2006, in to tudi po objavi odločbe o začetku formalnega postopka preiskave. Ta objava naj ne bi odpravila dvoumnosti v zvezi z zakonitostjo sporne oprostitve. V zvezi s tem se družba AAL sklicuje, prvič, na priglasitev sporne oprostitve Komisiji v letu 1983 in na nedelovanje ali molk Komisije v obdobju 17 let. Drugič, sklicuje se na odločbe Sveta o odobritvi, ki so bile soglasno sprejete na predlog Komisije, na podlagi katerih je mislila, da je sporna pomoč zakonita, ker je bila v teh odločbah vsebovana ugotovitev, da sporna oprostitev ne povzroča izkrivljanja konkurence, oziroma so na tej ugotovitvi temeljile, in je bila z njimi uporaba sporne oprostitve Irski dovoljena, nazadnje do leta 2006. Tretjič, opira se na predlog odločbe Sveta o odobritvi z novembra 1999, iz katere je izhajal namen Komisije, da po izteku odpravi odobritev za uporabo sporne oprostitve, ne pa tudi, da zahteva vračilo pomoči, ki se je na podlagi te oprostitve dodeljevala v celotnem obdobju, za katero jo je Svet odobril. Četrtič, sklicuje se na pričakovanje, da bo Irska izpolnila svoje obveznosti na podlagi pravil o državnih pomočeh. Petič, opozarja na objavo odločitve o začetku formalnega postopka preiskave, v kateri so izraženi le dvomi Komisije o združljivosti sporne pomoči s skupnim trgom in ni bila taka, da bi lahko, glede na Odločbo št. 2001/224, omajala njeno legitimno pričakovanje, da se v nobenem primeru ne bo zahtevalo vračilo pomoči, ki je bila dodeljena do leta 2006. Šestič, sklicuje se na svoje pričakovanje, da v formalnem postopku preiskave ne bo sprejeta negativna odločba o državnih pomočeh. Sedmič, sklicuje se na zamudo Komisije pri sprejetju Odločbe aluminijev oksid I, ki je bila v nasprotju z načeloma dobrega upravljanja in pravne varnosti sprejeta več kot 43 mesecev po tem, ko je Komisija aprila 2002 prejela odgovor Irske na zadnjo zahtevo te institucije za posredovanje dodatnih informacij, kar je še okrepilo njeno legitimno pričakovanje, da sporna pomoč ne bo izterjana. Osmič, sklicuje se na ravnanje Komisije, ko je Svet sprejemal Direktivo 2003/96, zlasti njeno sporočilo za javnost z dne 27. oktobra 2003, v katerem je pozdravila to sprejetje, ki je utrdilo njeno legitimno pričakovanje, da je sporna pomoč z vidika pravil o državnih pomočeh zakonita. Devetič, omenja, da Komisija zoper Irsko ni sprejela odločbe, s katero bi na podlagi člena 11(1) Uredbe št. 659/1999 začasno odložila izplačevanje domnevno dodeljene nezakonite pomoči do odločitve o združljivosti te pomoči s skupnim trgom. Desetič, navaja obsežne dolgoročne investicije, ki jih je na podlagi legitimnega pričakovanja, da se bo sporna oprostitev uporabljala do 31. decembra 2006, ali vsaj da pomoči dodeljene do tega datuma ne bo treba vrniti, v dobri veri začela jeseni 2003 in se nanašajo na približno 100 milijonov EUR vreden obrat za soproizvodnjo toplote in elektrike in na 70‑milijonsko investicijo, namenjeno povečanju njenih proizvodnih zmogljivosti.

209    Komisija predlaga, naj se navedeni tožbeni razlogi zavrnejo kot neutemeljeni.

210    Uvodoma je treba izpostaviti, da se ker družba AAL se v okviru prvega dela četrtega tožbenega razloga, navajanega v podporo tožbi v zadevi T‑69/06 RENV II, navaja očitek kršitve načela pravne varnosti, ta del meša z očitkom, prav tako v zvezi s kršitvijo načela pravne varnosti, iz drugega tožbenega razloga, navajanega v podporo isti tožbi.

211    Iz razlogov, navedenih zgoraj v točkah 59 in od 61 do 74, pa je treba ta očitek zavrniti kot neutemeljen.

212    V preostalem delu se v tretjem tožbenem razlogu, navedenem v podporo tožbi v zadevi T‑50/06 RENV II, in četrtem tožbenem razlogu, navedenem v podporo tožbi v zadevi T‑69/06 RENV II, v bistvu sprašuje, ali je Komisija, s tem ko je v izpodbijani odločbi zahtevala vračilo sporne pomoči, kršila načelo varstva legitimnih pričakovanj.

213    V zvezi s tem je treba najprej opozoriti, da načelo varstva legitimnih pričakovanj, ki je temeljno načelo prava Unije (sodba z dne 14. oktobra 1999, Atlanta/Evropska skupnost, C‑104/97 P,Recueil, EU:C:1999:498, točka 52) vsakemu gospodarskemu subjektu, pri katerem je institucija vzbudila legitimna pričakovanja, omogoča, da se nanje sklicuje (sodbe z dne 11. marca 1987, Van den Bergh en Jurgens in Van Dijk Food Products (Lopik)/EGS, 265/85, Recueil, EU:C:1987:121, točka 44; z dne 24. marca 2011, ISD Polska in drugi/Komisija, C‑369/09 P, ZOdl., EU:C:2011:175, točka 123, in z dne 27. septembra 2012, Producteurs de légumes de France/Komisija, T‑328/09, EU:T:2012:498, točka 18). Vendar, če lahko razumen in preudaren gospodarski subjekt predvidi, da bodo institucije sprejele ukrep, ki lahko vpliva na njegove interese, se ob sprejetju ukrepa na to načelo ne more sklicevati (glej sodbi z dne 1. februarja 1978, Lührs, 78/77, Recueil, EU:C:1978:20, točka 6, in z dne 25. marca 2009, Alcoa Trasformazioni/Komisija, T‑332/06, EU:T:2009:79, točka 102). Za uveljavljanje pravice do sklicevanja na legitimna pričakovanja morajo biti hkrati izpolnjeni trije pogoji. Prvič, uprava mora zainteresirani osebi dati natančna, brezpogojna in skladna zagotovila, ki izhajajo iz pooblaščenih in zanesljivih virov. Drugič, ta zagotovila morajo biti taka, da pri osebi, na katero so naslovljena, ustvarijo legitimna pričakovanja. Tretjič, dana zagotovila morajo biti v skladu z veljavnimi predpisi (glej zgoraj navedeno sodbo Producteurs de légumes de France/Komisija, EU:T:2012:498, točka 19 in navedena sodna praksa).

214    Nato je treba, bolj natančno v zvezi z uporabo načela varstva legitimnih pričakovanj na področju državnih pomoči, poudariti, da se država članica, katere organi so pomoč dodelili s kršitvijo postopkovnih pravil iz člena 88 ES, lahko sklicuje na legitimna pričakovanja podjetja, ki je prejelo pomoč, da bi tako pred sodiščem Unije izpodbijala veljavnost odločbe, s katero ji Komisija nalaga, da zagotovi vračilo pomoči, ne more pa se nanje sklicevati, da bi se izognila obveznosti sprejetja potrebnih ukrepov za njeno izvršitev (glej sodbo z dne 14. januarja 1997, Španija/Komisija, C‑169/95, Recueil, EU:C:1997:10, točki 48 in 49 ter navedena sodna praksa). Poleg tega iz sodne prakse izhaja, da lahko prejemniki pomoči, glede na temeljno vlogo, ki jo ima obveznost priglasitve za zagotavljanje učinkovitosti nadzora nad državnimi pomočmi, ki ga opravlja Komisija in je obligatoren, načeloma legitimno pričakujejo, da je pomoč zakonita, le če je bila odobrena v skladu s postopkom za dodelitev državne pomoči, določenim v členu 88 ES, in da mora biti skrben gospodarski subjekt običajno sposoben ugotoviti, ali se je ravnalo v skladu z navedenim postopkom. Zlasti če je bil ukrep pomoči izveden brez predhodne priglasitve Komisiji ali, kot v tem primeru, brez obvestila o nameravanem izvajanju, ki se zahteva po sodni praksi Lorenz (glej točke 154 in od 156 do 158 zgoraj), in torej v skladu s členom 88(3) ES ni zakonit, prejemnik pomoči ne more imeti legitimnih pričakovanj glede zakonitosti dodelitve pomoči (glej v tem smislu zgoraj v točki 213 navedeno sodbo Producteurs de légumes de France/Komisija, točki 20 in 21 ter navedena sodna praksa), razen v izjemnih okoliščinah (sodbi z dne 20. septembra 1990, Komisija/Nemčija, C‑5/89, Recueil, EU:C:1990:320, točka 16; glej tudi sodbi z dne 29. aprila 2004, Italija/Komisija, C‑298/00 P,Recueil, EU:C:2004:240, točka 86 in navedena sodna praksa ter z dne 30. novembra 2009, Francija/Komisija, T‑427/04 in T‑17/05, ZOdl., EU:T:2009:474, točka 263 in navedena sodna praksa).

215    Poleg tega je treba opozoriti, da je spoštovanje razumnih rokov pri izvajanju upravnega postopka splošno načelo prava Unije (sodba z dne 27. novembra 2003, Regione Siciliana/Komisija, T‑190/00, Recueil, točka 136). Poleg tega sodni organ pri ugotavljanju, ali potek upravnega postopka kaže na obstoj izredno zapoznelega ravnanja Komisije, vodi temeljna zahteva pravne varnosti, ki nasprotuje temu, da bi lahko Komisija za nedoločen čas zamujala z izvrševanjem svojih pooblastil (sodbi z dne 24. septembra 2002, Falck in Acciaierie di Bolzano/Komisija, C‑74/00 P in C‑75/00 P, Recueil, EU:C:2002:524, točki 140 in 141, ter zgoraj v točki 201 navedena sodba Fleuren Compost/Komisija, EU:T:2004:4, točke od 145 do 147).

216    Zamuda Komisije pri sprejetju odločitve, da neka pomoč ni zakonita, da mora biti odpravljena in da jo mora država članica izterjati, lahko v nekaterih okoliščinah pri prejemnikih navedene pomoči vzbudi taka legitimna pričakovanja, ki lahko Komisiji preprečijo, da od nacionalnih organov zahteva, naj odredijo vračilo pomoči (sodba z dne 24. novembra 1987, RSV/Komisija, 223/85, Recueil, EU:C:1987:502, točka 17).

217    Zgolj dejstvo, da Uredba št. 659/1999 razen desetletnega zastaralnega roka (od dodelitve pomoči), po izteku katerega se vračila pomoči ne more več zahtevati, ne določa nobenega drugega roka za Komisijino preiskavo nezakonite pomoči, niti instrukcijskega ne, saj člen 13(2) te uredbe določa, da Komisije ne zavezuje rok, določen v členu 7(6) iste uredbe, sodišča Unije ne ovira pri preizkusu, ali je ta institucija spoštovala razumen rok ali pa je ravnala izredno zapoznelo (v zvezi z instrukcijskimi roki glej v tem smislu in po analogiji sodbe z dne 15. junija 2005, Regione autonoma della Sardegna/Komisija, T‑171/02, ZOdl., EU:T:2005:219, točka 57; z dne 9. septembra 2009, Diputación Foral de Álava in drugi, od T‑230/01 do T‑232/01 in od T‑267/01 do T‑269/01, EU:T:2009:316, točki 338 in 339, ter Diputación Foral de Álava in drugi/Komisija, od T‑30/01 do T‑32/01 in od T‑86/02 do T‑88/02, ZOdl., EU:T:2009:314, točki 259 in 260).

218    Nazadnje je treba spomniti, da v skladu s sodno prakso načelo pravne varnosti zahteva, da mora Komisija, kadar je z nespoštovanjem svoje dolžnosti skrbnega ravnanja ustvarila nejasen položaj, ker je vnesla elemente negotovosti, ker upoštevni predpisi niso jasni in ker dalj časa ni ukrepala, čeprav je za zadevne pomoči vedela, pojasniti ta položaj, preden lahko trdi, da je storila vse, da bi odredila vračila že plačanih pomoči (v tem smislu glej sodbo z dne 9. julija 1970, Komisija/Francija, 26/69, Recueil, EU:C:1970:67, točke od 28 do 32).

219    Argumente strank je treba presoditi z vidika pravil, navedenih zgoraj v točkah od 210 do 218.

220    V tej zadevi je treba najprej poudariti, da se sporna oprostitev, tudi če je bila Komisiji priglašena z dopisoma z dne 28. januarja in  6. maja 1983, ni izvajala zakonito, ker eno izmed postopkovnih pravil, ki izhajajo iz sodne prakse Lorenz, to je tisto, ki državi članici nalaga, da mora Komisijo predhodno obvestiti o nameravanem izvajanju načrtovane pomoči, ni bilo spoštovano (glej točke 154 in od 156 do 158 zgoraj). Sporna pomoč se je tako izvajala nezakonito, s kršitvijo člena 88(3) ES.

221    Nato, v nasprotju s trditvami tožečih strank, je objava odločitve o uvedbi formalnega postopka preiskave v Uradnem listu povzročila prenehanje legitimnega pričakovanja, da je sporna oprostitev zakonita, ki bi ga družba AAL lahko imela glede na dvoumni položaj, ki je bil prej ustvarjen z besedilom na predlog Komisije sprejetih odločb Sveta o odobritvi, vključno z Odločbo 2001/224, ki je veljala v obdobju, na katero se nanaša izpodbijana odločba.

222    V točkah 52 in 53 zgoraj v točki 27 navedene sodbe Komisija/Irska in drugi (EU:C:2013:812), ki v skladu s členom 61, drugi odstavek, Statuta Sodišča zavezujeta Splošno sodišče, je Sodišče presodilo, da je treba glede na načeli varstva legitimnih pričakovanj in pravne varnosti v zvezi z obveznostjo vračila nezdružljive pomoči upoštevati okoliščini, da so bile odločbe Sveta o odobritvi sprejete na predlog Komisije in da slednja ni nikoli uporabila pooblastil, ki jih je imela na podlagi člena 8(5) Direktive 92/81 ali členov 230 ES in 241 ES, da bi dosegla odpravo ali spremembo teh odločb o odobritvi, tako kot je Komisija to storila v Odločbi aluminijev oksid I s tem, da ni odredila vračila pomoči, ki so bile dodeljene pred 2. februarjem 2002, torej dnem, ko je bila v Uradnem listu objavljena odločitev o začetku formalnega postopka preiskave. Ta razlog je bil odločilnega pomena za ugotovitev Sodišča v točki 54 zgoraj v točki 27 navedene sodbe Komisija/Irska in drugi (EU:C:2013:812), da z obrazložitvijo, navedeno v točkah od 39 do 44 omenjene sodbe, ni mogoče pravno utemeljiti ugotovitve Splošnega sodišča, da Odločba aluminijev oksid I postavlja dvom o veljavnosti odločb Sveta o odobritvi in tako krši načeli pravne varnosti in domneve zakonitosti aktov institucij, ter ugotovitve, ki temelji na enakih razlogih, da je Komisija v zadevi T 62/06 RENV kršila načelo dobrega upravljanja.

223    Glede na zahteve, ki izhajajo iz načel varstva legitimnih pričakovanj in pravne varnosti, je dvoumen položaj, ki je bil ustvarjen z besedilom na predlog Komisije sprejetih odločb Sveta o odobritvi, preprečeval le vračilo pomoči, ki je bila na podlagi sporne oprostitve dodeljena do objave odločitve o začetku formalnega postopka preiskave v Uradnem listu. Nasprotno pa je morala družba AAL od te objave dalje vedeti, da mora sporno pomoč, če ta predstavlja državno pomoč, v skladu s členom 88 ES odobriti Komisija.

224    Iz tega izhaja, da je objava odločitve o začetku formalnega postopka preiskave dejansko povzročila prenehanje legitimnega pričakovanja, da je sporna oprostitev zakonita, ki bi ga družba AAL lahko imela glede na predhodno na predlog Komisije sprejete odločbe Sveta o odobritvi.

225    Komisija je torej v točki 98 obrazložitve Odločbe aluminijev oksid I pravilno upoštevala to, da so bile okoliščine v tej zadevi izjemne, ker je sama povzročila in vzdrževala določeno nejasnost s tem, da je Svetu pošiljala predloge, in ker ni mogla ugotoviti, če oziroma kdaj so države članice različne prejemnike pomoči dejansko obvestile o njeni odločitvi, da začne formalni postopek preiskave, zato ni mogoče izključiti možnosti, da se lahko prejemniki pomoči sklicujejo na načelo varstva legitimnih pričakovanj do 2. februarja 2002, ko so bile njene odločitve o začetku formalnega postopka preiskave v zvezi z oprostitvami plačila trošarin objavljene v Uradnem listu, pri čemer je ta objava dokončno prekinila vsakršno negotovost, povezano z besedilom odločb Sveta o odobritvi, v zvezi s tem, da mora Komisija zadevne ukrepe, če ti pomenijo državno pomoč, odobriti na podlagi člena 88 ES.

226    Utemeljenosti te ugotovitve ni mogoče izpodbiti z drugimi argumenti, ki jih navajata tožeči stranki.

227    V zvezi z argumentom Irske, ki se nanaša na domnevno protislovnost Odločbe aluminijev oksid I v delu, v katerem je v točkah 68 in 104 obrazložitve navedeno, da je sporna pomoč deloma veljavna in deloma nova, je treba iz razlogov, ki so bili že navedeni zgoraj v točkah od 174 do 184, ugotoviti, da je Komisija v teh točkah obrazložitve pravilno, in ne v nasprotju sama s seboj, uporabila pravilo iz člena 15 Uredbe št. 659/1999, pri čemer je upoštevala, da je bila sporna oprostitev „shema pomoči“ v smislu člena 1(d) iste uredbe. Zato je treba ta argument zavrniti kot neutemeljen.

228    V zvezi z argumentom Irske, ki se nanaša na napako, ki naj bi jo Komisija storila, s tem ko sporne pomoči ni opredelila za veljavno pomoč in s tem ko za sporno oprostitev ni uporabila postopka, ki se uporablja za veljavne sheme pomoči, je treba iz razlogov, ki so bili že navedeni zgoraj v točkah od 139 do 143, od 155 do 162, 190 in od 201 do 203, ugotoviti, da Komisija v teh točkah obrazložitve, s tem ko je za sporno pomoč, dodeljeno na podlagi sporne oprostitve, uporabila člen1(b)(iii) Uredbe št. 659/1999 v povezavi s sodno prakso Lorenz in člen 1(b)(i) iste uredbe, ni storila napake. Zato je treba ta argument zavrniti kot neutemeljen.

229    V zvezi z argumentom družbe AAL, ki se nanaša na dozdevno nedelovanje Komisije v obdobju 17 let po priglasitvi sporne oprostitve v letu 1983, je treba ugotoviti, kot je bilo opozorjeno v točki 5 obrazložitve Odločbe 2001/224, da odločbe Sveta o odobritvi Irske ne oproščajo obveznosti priglasitve morebitnih državnih pomoči (glej v tem smislu zgoraj v točki 27 navedeno sodbo Komisija/Irska in drugi, EU:C:2013:812, točka 51), in ker je Irska po priglasitvi sporno oprostitev začela izvajati brez predhodnega obvestila o nameravanem izvajanju, ki se zahteva v skladu s sodno prakso Lorenz (glej točko 220 zgoraj), Komisiji ni mogoče očitati, da v razumnem roku od enega od teh dogodkov ni sprejela odločitve v zvezi z združljivostjo sporne oprostitve s skupnim trgom z vidika pravil o državnih pomočeh. Zato je treba ta argument zavrniti kot neutemeljen.

230    V zvezi z argumentom družbe AAL, ki se nanaša na njeno domnevno pričakovanje, da je Irska ravnala v skladu s svojimi obveznostmi na področju državnih pomoči, je treba spomniti, da je morala Irska za zakonito izvajanje sporne pomoči spoštovati ne samo obveznost, da Komisiji v skladu s členom 88(3) ES priglasi to oprostitev, temveč jo v skladu z zahtevami iz sodne prakse Lorenz tudi predhodno obvestiti o njenem nameravanem izvajanju. Poleg tega v skladu z ustaljeno sodno prakso in ob upoštevanju obveznega nadzora, ki ga Komisija izvaja nad državnimi pomočmi v skladu s členom 88 ES, podjetja, ki jim je bila dodeljena pomoč, načeloma ne morejo legitimno pričakovati, da je pomoč zakonita, razen če je bila dodeljena ob upoštevanju postopka iz navedenega člena. Vesten gospodarski subjekt mora biti namreč navadno sposoben ugotoviti, ali je bil ta postopek spoštovan (zgoraj v točki 214 navedeni sodbi Komisija/Nemčija, EU:C:1990:320, točka 14, in Španija/Komisija, EU:C:1997:10, točka 51). V tej zadevi bi morala tako družba AAL preveriti, po potrebi pri Komisiji, ali je Irska spoštovala vse svoje obveznosti, zlasti obveznost, da jo predhodno obvesti o nameravanem izvajanju sporne oprostitve. Ta argument je torej treba zavrniti kot neutemeljen.

231    V zvezi z argumenti tožečih strank, ki se nanašajo na zamudo Komisije pri sprejemanju Odločbe aluminijev oksid I, je treba ugotoviti, da ta zamuda ni izjemna okoliščina, ki bi lahko pri družbi AAL ponovno vzbudila legitimno pričakovanje, da je sporna pomoč zakonita, in sicer iz vseh razlogov, ki so navedeni v točkah od 232 do 255 v nadaljevanju.

232    Na prvem mestu je treba preizkusiti, ali je trajanje formalnega postopka preiskave v tej zadevi prekoračilo razumno mejo.

233    V zvezi s tem je treba opozoriti, da je Sodišče v zgoraj v točki 216 navedeni sodbi RSV/Komisija (EU:C:1987:502) ugotovilo, da je obdobje 26 mesecev, kolikor je Komisija potrebovala za sprejetje odločbe, prekoračilo razumno mejo.

234    Poleg tega je treba opozoriti, da je v skladu s členom 7(6) Uredbe št. 659/1999 instrukcijski rok za dokončanje formalnega postopka preiskave priglašenih državnih pomoči 18 mesecev. Čeprav se ta rok v skladu s členom 13(2) Uredbe št. 659/1999 (glej točko 217 zgoraj) ne uporablja za nezakonite pomoči, pa predstavlja koristen referenčni okvir za presojo, ali je trajanje formalnega postopka preiskave, ki se v teh zadevah nanaša na ukrep, ki se je začel izvajati nezakonito, razumno (glej točko 220 zgoraj).

235    V tej zadevi je treba ugotoviti, da je Komisija 17. julija 2000 od Francoske republike, Irske in Italijanske republike zahtevala, naj na podlagi določb, ki urejajo državne pomoči, priglasijo oprostitve plačila trošarine. Septembra, oktobra in decembra 2000 je prejela odgovore, ki niso imeli narave priglasitve. Nato je z odločbo z dne 30. oktobra 2001, ki je bila zadevnim državam članicam vročena 5. novembra 2001 in je bila v Uradnem listu objavljena 2. februarja 2002, začela formalni postopek preiskave. Nato je prejela stališča družbe AAL (dopisa z dne 26. februarja in 1. marca 2002), družbe Eurallumina (dopisi z dne 28. februarja 2002) in družbe Alcan Inc. (dopis z dne 1. marca 2002) ter Evropskega združenja za aluminij (dopis z dne 26. februarja 2002). Ta stališča so bila 26. marca 2002 posredovana Irski, Italijanski republiki in Francoski republiki. Irska je svoja stališča v zvezi z odločitvijo o začetku formalnega postopka preiskave predstavila 8. januarja 2002. Komisija je 18. februarja 2002 od Irske zahtevala dodatne informacije, ta pa je, potem ko je zaprosila za podaljšanje roka za odgovor, odgovorila 26. aprila 2002. Francoska republika je, potem ko je 21. novembra 2001 prav tako zaprosila za podaljšanje roka za odgovor, 12. februarja 2002 sporočila stališča v zvezi z odločitvijo o začetku postopka. Italijanska republika je stališča predstavila 6. februarja 2002.

236    Odločba aluminijev oksid I je bila sprejeta 7. decembra 2005.

237    Tako je med sprejetjem odločitve o začetku formalnega postopka preiskave in sprejetjem Odločbe aluminijev oksid I preteklo nekaj več kot 49 mesecev.

238    Na prvi pogled se zdi tako obdobje, ki je skoraj dvakratnik obdobja, upoštevanega v zgoraj v točki 216 navedeni sodbi RSV/Komisija (EU:C:1987:502), in je nekaj več kot dvakratnik obdobja, ki je v členu 7(6) Uredbe št. 659/1999 določeno za dokončanje formalnega postopka preiskave na področju državnih pomoči, nerazumno. V skladu s sodno prakso pa je treba kljub temu preveriti, ali je lahko to obdobje glede na okoliščine v danem primeru upravičeno.

239    S tega vidika pa okoliščine, na katere se sklicuje Komisija, niso take, da bi lahko upravičile 49 mesecev trajajočo preiskavo.

240    Pri tem obdobju se zagotovo upošteva, prvič, rok, ki so ga imele države članice in prejemniki za predstavitev stališč, in drugič, dejstvo, da so francoska, irska in italijanska vlada Komisijo zaprosile za podaljšanje rokov za predstavitev stališč in odgovorov v okviru formalnega postopka preiskave. Ob upoštevanju tesnih povezav, ki v tej zadevi obstajajo med oprostitvami plačila trošarine v smislu podobnih ukrepov, ki so bili po koncu vzporedno vodenih postopkov odobreni z isto odločbo Sveta, je treba upoštevati vse procesne akte, ki so bili vloženi v zadevni spis, in zlasti dejstvo, da je 26. aprila 2002 Irska odgovorila na zadnjo zahtevo Komisije za posredovanje dodatnih informacij.

241    Vendar pa je po tem zadnjem datumu poteklo še nekaj več kot 43 mesecev, preden je Komisija sprejela Odločbo aluminijev oksid I. Tako trajanje preiskave zadevnih spisov pa, glede na vsa stališča, ki so jih predložile zadevne države in zainteresirane stranke, v okoliščinah, kakršne so v tej zadevi, ni upravičeno.

242    Prvič, v zvezi z zatrjevano težavnostjo spisov je treba ugotoviti, da ta ni dokazana in da, tudi če bi bilo tako, to ne bi moglo upravičiti tako dolgega trajanja preiskave, kot je bilo v tej zadevi. Spis namreč ne vsebuje nobenega indica v zvezi s posebej težkimi pravnimi vprašanji, s katerimi naj bi bila soočena Komisija, saj je Odločba aluminijev oksid I zmerno dolga (112 točka obrazložitve), iz njene obrazložitve pa tudi ni razvidna kaka očitna težava. Dalje, Komisija je za oprostitve plačila trošarin vedela že veliko pred začetkom formalnega postopka preiskave, saj prve prošnje za oprostitev izhajajo iz leta 1992 za Irsko, iz leta 1993 za Italijansko republiko in iz leta 1997 za Francosko republiko. Poleg tega je bila Komisija tista, ki je Svetu posredovala zaporedne predloge odločb o odobritvi oprostitev plačila trošarin, potem ko je od Francoske republike, Irske in Italijanske republike prejela prošnje v tem smislu. Nazadnje, Komisija je v okviru svojih poročil o državnih pomočeh STO obvestila o irski oprostitvi.

243    Poleg tega je Komisija navedla, da od leta 1999 šteje, da so oprostitve plačila trošarin v nasprotju s pravili o državnih pomočeh. Od tega obdobja dalje bi torej lahko poglobila svoj razmislek o zakonitosti teh oprostitev z vidika pravil, ki urejajo to področje.

244    Poleg tega dejstvo, da Komisija od Francoske republike, Irske ali Italijanske republike v 43 mesecih pred sprejetjem Odločbe aluminijev oksid I ni zahtevala nobene dodatne informacije, potrjuje, da je v tem obdobju že razpolagala z vsemi potrebnimi elementi za sprejetje odločbe v zvezi z oprostitvami plačila trošarine.

245    Nazadnje, v zvezi z domnevnimi težavami, ki izhajajo iz sprememb ureditve Skupnosti o obdavčenju mineralnih olj in zlasti iz sprejetja Direktive 2003/96, je treba ugotoviti, da se Komisija nanje sklicuje neupravičeno. Odločba aluminijev oksid I se namreč nanaša na pravni položaj, ki ga ne ureja nova davčna ureditev za mineralna olja iz Direktive 2003/96, ki je začela veljati šele 1. januarja 2004, temveč ga ureja davčna ureditev za mineralna olja, ki se je uporabljala pred tem. Zato spremembe ureditve Skupnosti, na katere se sklicuje Komisija, na to zadevo niso imele vpliva. To potrjuje dejstvo, da je Komisija v Odločbi aluminijev oksid I uvedla nov formalni postopek preiskave v zvezi z oprostitvami plačila trošarine za mineralna olja, ki se uporabljajo kot gorivo pri proizvodnji aluminijevega oksida v regiji Gardanne, v regiji Shannon in na Sardiniji, za obdobje od 1. januarja 2004, kar je datum, ko se je začela uporabljati nova davčna ureditev za mineralna olja iz Direktive 2003/96. Vsekakor je treba poudariti, da je bila Odločba aluminijev oksid I sprejeta skoraj dve leti po sprejetju Direktive 2003/96. Zgolj dejstvo, da je po trditvah Komisije v Odločbi aluminijev oksid I nujno upoštevati novo davčno ureditev za mineralna olja iz Direktive 2003/96, pa ne more zadostovati za to, da bi se upravičilo obdobje, ki je tako dolgo kot v tej zadevi.

246    V teh okoliščinah je bila Komisija dobro seznanjena s pravnimi in dejanskimi okoliščinami oprostitev plačila trošarine in ni imela nobene očitne težave pri njihovem preizkusu z vidika pravil na področju državnih pomoči.

247    Drugič, v zvezi s praktičnimi in jezikovnimi težavami, ki jih zatrjuje Komisija, je treba ugotoviti, da, tudi če bi bile dokazane, ne bi mogle upravičiti obdobja, ki je tako dolgo kot v tej zadevi. Vsekakor je imela Komisija službe, ki bi ji – med drugim, z dobrim usklajevanjem dela teh služb – omogočale, da se sooči z zatrjevanimi jezikovnimi težavami in hkrati opravi preiskavo oprostila plačila trošarin v precej krajšem času, kot je ta, ki je potekel v tej zadevi.

248    Zato je trajanje preiskave sporne pomoči v tej zadevi nerazumno.

249    Na drugem mestu je treba preveriti ali je lahko družba AAL zaradi zamude Komisije pri sprejetju izpodbijane odločbe razumno verjela, da Komisija nima več dvomov in da sporni oprostitvi ne bo nasprotovala in ali je bila ta zamuda taka, da je Komisiji preprečevala zahtevati vračilo med 3. februarjem 2002 in 31. decembrom 2003 dodeljene pomoči, kot je bilo presojeno v zgoraj v točki 216 navedeni sodbi RSV/Komisija (EU:C:1987:502, točka 16).

250    V omenjeni sodbi je Sodišče sicer menilo, da je čas 26 mesecev, ki ga je potrebovala Komisija, da je izdala odločbo, pri tožeči stranki, prejemnici pomoči, lahko povzročil nastanek legitimnih pričakovanj, ki instituciji preprečuje, da od zadevnih nacionalnih organov zahteva, da naložijo vračilo te pomoči.

251    Vendar, čeprav je treba paziti na spoštovanje zahtev pravne varnosti, ki varujejo zasebne interese, je treba te zahteve uravnotežiti tudi z zahtevami varstva javnih interesov, med katerimi je, na področju državnih pomoči, zahteva, da se prepreči izkrivljanje delovanja trga z državnimi pomočmi, ki so škodljive za konkurenco, zaradi česar se v skladu z ustaljeno sodno prakso zahteva, da se nezakonite pomoči z namenom ponovne vzpostavitve prejšnjega stanja vrnejo (glej sodbo z dne 5. avgusta 2003, P & O European Ferries (Vizcaya) in Diputación Foral de Vizcaya/Komisija, T‑116/01 in T‑118/01, Recueil, EU:T:2003:217, točki 207 in 208 ter navedena sodna praksa).

252    Sodna praksa je torej zgoraj v točki 216 navedeno sodbo RSV/Komisija (EU:C:1987:502) razlagala tako, da so imele konkretne okoliščine zadeve, na podlagi katere je bila ta sodba sprejeta, odločilno vlogo pri stališčih, ki jih je zavzelo Sodišče (v tem smislu glej zgoraj v točki 214 navedeno sodbo Italija/Komisija, EU:C:2004:240, točka 90; zgoraj v točki 120 navedeno sodbo Italija/Komisija, EU:C:2004:234, točka 119, ter zgoraj v točki 217 navedeni sodbi Diputación Foral de Álava in drugi/Komisija, EU:T:2009:314, točka 286, in Diputación Foral de Álava in drugi, EU:T:2009:316, točka 344). Zlasti se je upoštevalo to, da je bila pomoč, ki je bila predmet zgoraj v točki 216 navedene sodbe RSV/Komisija (EU:C:1987:502), dodeljena, preden je Komisija v zvezi z njo začela formalni postopek preiskave. Poleg tega je bila pomoč, čeprav že po njenem nakazilu formalno priglašena Komisiji. Dalje, povezana je bila z dodatnimi stroški v zvezi s pomočmi, ki jih je Komisija odobrila, in se je nanašala na sektor, ki je od leta 1977 prejemal pomoči, ki jih je Komisija odobrila. Nazadnje, preizkus združljivosti pomoči ni zahteval poglobljene analize.

253    Vse te izjemne okoliščine, predstavljene v zadevi, v kateri je bila sprejeta zgoraj v točki 216 navedena sodba RSV/Komisija (EU:C:1987:502), v tej zadevi ne obstajajo. Sicer je Komisija, kot v zadevi, v kateri je bila sprejeta zgoraj v točki 216 navedena sodba RSV/Komisija (EU:C:1987:502), v trenutku, ko je kot kaže ostala pasivna, že dobro poznala sporno oprostitev in je torej imela možnost, da si ustvari mnenje o njeni zakonitosti z vidika pravil o državnih pomočeh, tako da ji v zvezi s tem ni bilo več treba opraviti poglobljene analize. Vendar pa druge bistvene okoliščine, ki so bile ugotovljene v zgoraj v točki 216 navedeni sodbi RSV/Komisija (EU:C:1987:502), v tej zadevi ne obstajajo. Zlasti je bila v tej zadevi sporna pomoč dodeljena po tem, ko je Komisija v zvezi s sporno oprostitvijo začela formalni postopek preiskave.

254    Dejanske okoliščine iz zadeve, v kateri je bila sprejeta zgoraj v točki 216 navedena sodba RSV/Komisija (EU:C:1987:502), se torej bistveno razlikujejo od okoliščin, ki so podlaga tej zadevi.

255    Poleg tega je treba upoštevati, da je Sodišče v točki 52 sodbe z dne 11. novembra 2004, Demesa in Territorio Histórico de Álava/Komisija (C‑183/02 P in C‑187/02 P, ZOdl., EU:C:2004:701), v zvezi z izjemnimi okoliščinami, s katerimi bi lahko prejemnik nezakonite pomoči legitimno utemeljil svoje legitimno pričakovanje, da je ta pomoč zakonita, presodilo, da je vsako navidezno nedelovanje Komisije nepomembno, če ji shema pomoči ni bila priglašena. To velja tudi v primeru, kakršen je v obravnavanih zadevah, ko se je shema pomoči začela izvajati brez predhodnega obvestila o nameravanem izvajanju, ki se zahteva s sodno prakso Lorenz (glej točko 220 zgoraj), in, posledično, ne da bi se v celoti upoštevalo postopek iz člena 88 ES (glej sodno prakso, navedeno zgoraj v točki 214). Tako v tej zadevi dozdevno nedelovanje Komisije v obdobju 43 mesecev po odgovoru Irske na zadnjo zahtevo Komisije za posredovanje dodatnih informacij (glej točko 241 zgoraj), ne glede na to, koliko je to v nasprotju z načelom spoštovanja razumnih rokov, z vidika uporabe pravil o državnih pomočeh nima posebnega pomena za sporno pomoč, ki se ni izvajala zakonito. Zato to nedelovanje ne zadostuje za ugotovitev obstoja izjemnih okoliščin, na podlagi katerih bi se lahko pri družbi AAL ponovno vzbudilo legitimno pričakovanje, da je sporna pomoč z vidika pravil o državnih pomočeh zakonita. Iz tega izhaja, da v tej zadevi zgolj kršitev načela spoštovanja razumnih rokov za sprejetje Odločbe aluminijev oksid I ni pomenila ovire za to, da Komisija s to odločbo odredi vračilo sporne pomoči.

256    Argumente, ki se nanašajo na nespoštovanje razumnega roka, je treba torej zavrniti.

257    V zvezi z argumentom Irske glede nespoštovanja roka 18 mesecev iz člena 7(6) Uredbe št. 659/1999 je treba opozoriti, da ta določba za primere, ko je pomoč priglašena, določa le, da se „Komisija […] čim bolj trudi, da sprejme odločbo v roku 18 mesecev od začetka postopka“. Iz tega člena ne izhaja, da bi že potek roka, navedenega v njem – tudi če desetletni zastaralni rok iz člena 15(1) Uredbe št. 659/1999 ni potekel – Komisiji preprečeval zahtevati vračilo pomoči. Člen 7(7) Uredbe št. 659/1999 namreč določa, da „po izteku roka iz odstavka 6 in če tako zahteva zadevna država članica, Komisija v dveh mesecih sprejme odločbo na podlagi podatkov, ki jih ima na voljo“. Ta argument je treba tako zavrniti kot neutemeljen.

258    Argument družbe AAL, da je Komisija javno pozdravila sprejetje Direktive Sveta 2003/96, ni upošteven, ker dejstvo, da je člen 18(1) Direktive 2003/96 v povezavi s členom 28(2) te direktive Irski dopuščal, da od 1. januarja 2003 še naprej uporablja sporno oprostitev, ne vpliva na morebitno legitimno pričakovanje družbe AAL, da je bila sporna oprostitev zakonita z vidika pravil o državnih pomočeh. Na dan, ko se je začel uporabljati člen 18(1) Direktive 2003/96, to je 1. januarja 2003, je morala biti namreč družba AAL obveščena o tem, da v zvezi s sporno oprostitvijo poteka formalni postopek preiskave, in o tem, da mora sporno oprostitev, če pomeni državno pomoč, na podlagi člena 88 ES odobriti Komisija. Ta položaj se ni mogel spremeniti s sprejetjem, 27. oktobra 2003, in začetkom veljavnosti, 31. oktobra 2003, Direktive 2003/96, v katere uvodni izjavi 32 je izrecno navedeno, da ta direktiva „ne vpliva na izid kakršnih koli prihodnjih postopkov glede državnih pomoči, ki bi bili lahko začeti v skladu s členoma 87 [ES] in 88 [ES]“ (v tem smislu glej, po analogiji, zgoraj v točki 27 navedeno sodbo Komisija/Irska in drugi, EU:C:2013:812, točka 51). Člen 18(1) Direktive 2003/96 tako po objavi odločitve o začetku formalnega postopka preiskave, pri družbi AAL ni mogel ponovno vzbuditi legitimnega pričakovanja, da je sporna oprostitev z vidika pravil o državnih pomočeh zakonita.

259    V zvezi z argumenti tožečih strank, da Komisija v tej zadevi ni sprejela odredbe o začasnem odlogu sporne pomoči na podlagi člena 11(1) Uredbe št. 659/1999, zadostuje spomniti, kot je bilo že navedeno zgoraj v točki 79, da ta določba Komisije ne zavezuje, da mora v primeru izpolnitve določenih pogojev izdati odredbo o začasnem odlogu pomoči, temveč zgolj določa, da lahko tako odredbo izda, če meni, da je to potrebno. Iz tega izhaja, da družba AAL v tej zadevi na podlagi tega, da Komisija ni presodila, da je treba sprejeti odredbo o začasnem odlogu pomoči, ne more sklepati o ničemer. Zato je treba ta argument zavrniti kot neutemeljen.

260    V zvezi z argumentom družbe AAL, ki se nanašajo na njene dolgoročne investicije v tovarni za proizvodnjo aluminijevega oksida v regiji Shannon, je treba ugotoviti, da je Komisija v tej zadevi ravnala pravilno, ko teh investicij ni upoštevala. Družba AAL namreč neutemeljeno trdi, da so bile te investicije izvedene na podlagi njenega legitimnega pričakovanja, da bodo te investicije amortizirane, med drugim, z dobički, ki jih bo imela na podlagi uporabe sporne oprostitve do 31. decembra 2006. V zvezi s tem iz izjav družbe AAL iz njenih dopisov izhaja, da so bile te investicije „naročene jeseni 2003“, torej po tem, ko je Komisija 2. februarja 2002 objavila odločitev o začetku formalnega postopka preiskave. Kot izhaja iz točk od 221 do 225 zgoraj, pa družba AAL po tej objavi ni več mogla imeti legitimnega pričakovanja, da je sporna oprostitev z vidika pravil o državnih pomočeh zakonita, in da lahko, če pomeni državno pomoč, Komisija zahteva vračilo sporne oprostitve. Kot je bilo že navedeno zgoraj v točki 258, sprejetje Direktive 2003/96, katere določbe urejajo le usklajevanje zakonodaj o trošarinah, po objavi odločitve o začetku formalnega postopka preiskave pri družbi AAL ni moglo ponovno vzbuditi legitimnega pričakovanja, da je sporna oprostitev z vidika pravil o državnih pomočeh zakonita in da na podlagi teh pravil ne bo zahtevano njeno vračilo. Družba AAL vsekakor ni predložila nobenega dokaza za to, da je te investicije izvedla zaradi legitimnega pričakovanja, da bodo lahko te investicije amortizirane, med drugim z dobički, ki jih bo imela na podlagi sporne oprostitve do 31. decembra 2006. Ena izmed teh investicij je bila sicer izvedena v okviru javnega naročila, to je Irish Capacity 2005 Competition, ki ga je družba AAL dobila v letu 2003. Zato Komisija v izpodbijani odločbi pravilno ni upoštevala legitimnega pričakovanja, ki ga v tej zadevi navaja družba AAL, da bodo investicije, ki jih je izvedla v svoji tovarni za proizvodnjo aluminijevega oksida v regiji Shannon, lahko amortizirane, med drugim, z dobičkom, ki ga bo imela na podlagi sporne oprostitve do 31. decembra 2006. Zato je treba ta argument zavrniti kot neutemeljen.

261    Nazadnje, trditvi Irske, da pred 31. decembrom 2003 družba AAL ni mogla pokriti izgube, povezane z vračilom pomoči, dodeljene na podlagi sporne oprostitve, ni mogoče pritrditi, saj v repliki v zadevi T‑50/06 RENV II, v kateri je bila navedena, ni bila obrazložena in podkrepljena z dokazi.

262    Glede na zgoraj navedeno je treba ugotoviti, da tožeči stranki v tej zadevi nista dokazali obstoja takih izjemnih okoliščin, na podlagi katerih bi lahko družba AAL razumno verjela, da Komisija nima več dvomov in da sporni oprostitvi ne bo nasprotovala, in ki bi Komisiji preprečevale, da v izpodbijani odločbi odredi zagotovitev vračila sporne pomoči.

263    Zato je treba tretji tožbeni razlog, naveden v podporo tožbi v zadevi T‑50/06 RENV II, in četrti tožbeni razlog, naveden v podporo tožbi v zadevi T‑69/06 RENV II, zavrniti kot neutemeljena.

 Očitek kršitve načela spoštovanja razumnih rokov iz četrtega tožbenega razloga, navajanega v podporo tožbi v zadevi T‑50/06 RENV II, in peti tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev načel spoštovanja razumnih rokov, pravne varnosti in dobrega upravljanja in je povezan s pretiranim trajanjem formalnega postopka preiskave, naveden v podporo tožbi v zadevi T‑69/06 RENV II

264    V okviru četrtega tožbenega razloga, navajanega v podporo tožbi v zadevi T‑50/06 RENV II, Irska Komisiji v bistvu očita, da je kršila načelo spoštovanja razumnih rokov, s tem ko je zamujala s sprejetjem izpodbijane odločbe (glej točki 45 in 51 zgoraj).

265    V okviru petega tožbenega razloga, navajanega v podporo tožbi v zadevi T‑69/06 RENV II, družba AAL trdi, da je Komisija kršila načela spoštovanja razumnih rokov, pravne varnosti in dobrega upravljanja, s tem ko je zamujala s sprejetjem Odločbe aluminijev oksid I, do katerega je prišlo šele več kot 43 mesecev po tem, ko je Komisija aprila 2002 prejela odgovor Irske na njeno zadnjo zahtevo po posredovanju dodatnih informacij.

266    Komisija predlaga, naj se omenjena očitek in tožbeni razlog zavrneta kot neutemeljena.

267    V zvezi s tem je treba spomniti, da temeljna zahteva po pravni varnosti nasprotuje temu, da bi Komisija lahko neomejeno odlašala z izvrševanjem svojih pooblastil (sodba z dne 14. julija 1972, Geigy/Komisija, 52/69, Recueil, EU:C:1972:73, točki 20 in 21, ter zgoraj v točki 215 navedena sodba Falck in Acciaierie di Bolzano/Komisija, EU:C:2002:524, točka 140).

268    Poleg tega to, da Komisija pri sprejemanju odločb po koncu upravnih postopkov na področju konkurenčne politike upošteva razumen rok, pomeni načelo dobrega upravljanja (glej sodbo z dne 20. oktobra 2011, Eridania Sadam/Komisija, T‑579/08, EU:T:2011:608, točka 79 in navedena sodna praksa). Tako ima Komisija na področju državnih pomoči, če se odloči za začetek formalnega postopka preiskave, na razpolago razumen rok, v katerem mora ta postopek končati (sklep z dne 11. julija 1979, Fédération nationale des producteurs de vins de table et vins de pays/Komisija, 59/79, Recueil, EU:C:1979:188, str. 2425, str. 2428).

269    Kot je bilo navedeno zgoraj v točki 248, je bilo v tej zadevi trajanje preiskave sporne pomoči zagotovo nerazumno.

270    Vendar pa je kršitev spoštovanja razumnih rokov upravičen razlog za razglasitev ničnosti odločbe, ki je bila sprejeta po koncu tega roka, le če krši tudi pravice zadevnih podjetij do obrambe. Če ni dokazano, da je predolgo trajanje vplivalo na zmožnost zadevnih podjetij, da si zagotovijo učinkovito obrambo, neupoštevanje načela razumnih rokov ne vpliva na veljavnost upravnega postopka in ga je torej mogoče šteti le za razlog škode, na katero se je mogoče sklicevati pred sodiščem Unije (glej zgoraj v točki 268 navedeno sodbo Eridania Sadam/Komisija, EU:T:2011:608, točka 80 in navedena sodna praksa).

271    Vsekakor je treba spomniti, da v fazi preiskave, na katero se nanaša člen 88(2) ES, zainteresirane osebe, kot je v tej zadevi družba AAL, nimajo možnosti, da bi lahko uveljavljale pravico do obrambe, ki jo imajo osebe, zoper katere se vodi postopek, ampak samo pravico do tega, da so ustrezno vključene v upravni postopek, ob upoštevanju okoliščin zadeve (glej zgoraj v točki 268 navedeno sodbo Eridania Sadam/Komisija, EU:T:2011:608, točka 81 in navedena sodna praksa).

272    V tej zadevi tožeči stranki ne trdita, da je Komisija v formalnem postopku preiskave kršila pravico družbe AAL do izjave in do ustreznega sodelovanja v postopku, glede na okoliščine v tej zadevi.

273    Zato je treba očitek v zvezi s kršitvijo načela spoštovanja razumnih rokov iz četrtega tožbenega razloga, navajanega v podporo tožbi v zadevi T‑50/06 RENV II, in peti tožbeni razlog, navajan v podporo tožbi v zadevi T‑69/06 RENV II, zavrniti kot neutemeljena.

274    Ker so bili zavrnjeni vsi tožbeni razlogi in očitki, navajani v podporo obravnavanima tožbama, je treba tožbi v celoti zavrniti.

 Stroški

275    V skladu s členom 219 Poslovnika Splošnega sodišča v odločbah, ki jih Splošno sodišče izda po razveljavitvi in vrnitvi v razsojanje, to sodišče odloči o stroških postopkov pred Splošnim sodiščem in o stroških pritožbenega postopka pred Sodiščem. Ker je Sodišče v zgoraj v točki 22 navedeni sodbi Komisija/Irska in drugi, (EU:C:2009:742) in zgoraj v točki 27 navedeni sodbi Komisija/Irska in drugi (EU:C:2013:812) odločitev o stroških pridržalo, mora Splošno sodišče v tej sodbi odločiti tudi o stroških, ki so nastali v teh pritožbenih postopkih.

276    V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Vendar lahko Splošno sodišče v skladu s členom 135(1) Poslovnika izjemoma, če to zahteva pravičnost, odloči, da neuspela stranka poleg svojih stroškov nosi le del stroškov druge stranke. Poleg tega lahko Splošno sodišče v skladu s členom 135(2) Poslovnika stranki, tudi tisti, ki je uspela, naloži plačilo dela ali vseh stroškov, če je to upravičeno zaradi njenega ravnanja, tudi pred vložitvijo tožbe. Med drugim lahko Splošno sodišče instituciji, katere odločba ni bila razglašena za nično, naloži plačilo stroškov, če so lahko pomanjkljivosti te odločbe tožečo stranko napeljale k vložitvi tožbe (po analogiji glej sodbo z dne 9. septembra 2010, Evropaïki Dynamiki/Komisija, T‑387/08, EU:T:2010:377, točka 177 in navedena sodna praksa).

277    Tožeči stranki s svojimi predlogi nista uspeli. Vendar je bilo v okviru preizkusa teh tožb zgoraj v točki 248 ugotovljeno, da je Komisija pri sprejetju izpodbijane odločbe kršila načelo spoštovanja razumnih rokov, kar je tožeči stranki lahko napeljalo k vložitvi te tožbe, da se ugotovi ta kršitev. V teh okoliščinah Splošno sodišče meni, da je pravično in primerno, da se Irski v zadevah T‑50/06, T‑50/06 RENV I in T‑50/06 RENV II naloži, da nosi svoje stroške in tri četrtine stroškov Komisije, Komisiji pa se naloži, da nosi četrtino svojih stroškov, ter da se družbi AAL v zadevah T‑69/06, T‑69/06 RENV I in T‑69/06 RENV II naloži, da nosi svoje stroške in tri četrtine stroškov Komisije, Komisiji pa se naloži, da nosi četrtino svojih stroškov. V zvezi z zadevama C‑89/08 P in C‑272/12 P, v katerih je Komisiji nasprotovalo pet strank, je treba na podlagi formule za razdelitev stroškov, ki je bila uporabljena v zadevah T‑50/06, T‑50/06 RENV I in T‑50/06 RENV II ter T‑69/06, T‑69/06 RENV I in T‑69/06 RENV II, Irski in družbi AAL naložiti, da nosita svoje stroške in plača tri dvajsetine, to je eno petino od treh četrtin, stroškov Komisije, slednji pa se naloži, da nosi petino svojih stroškov.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (prvi razširjeni senat)

razsodilo:

1.      Tožbi se zavrneta.

2.      Irski se naloži, da nosi svoje stroške, tri četrtine stroškov Evropske komisije v zadevah T‑50/06, T‑50/06 RENV I in T‑50/06 RENV II in tri dvajsetine stroškov Komisije v zadevah C‑89/08 P in C‑272/12 P.

3.      Družbi Aughinish Alumina Ltd se naloži, da nosi svoje stroške, tri četrtine stroškov Evropske komisije v zadevah T‑69/06, T‑69/06 RENV I in T‑69/06 RENV II, tri dvajsetine stroškov Komisije v zadevah C‑89/08 P in C‑272/12 P in vse stroške v zadevi T‑69/06 R.

4.      Komisiji se naloži, da nosi četrtino svojih stroškov v združenih zadevah T‑50/06 in T‑69/06, v združenih zadevah T‑50/06 RENV I in T‑69/06 RENV I in v združenih zadevah T‑50/06 RENV II in T‑69/06 RENV II ter petino svojih stroškov v zadevah C‑89/08 P in C‑272/12 P.

H. Kanninen I. Pelikánová E. Buttigieg

S. Gervasoni L. Madise

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 22. aprila 2016.

Podpisi

Kazalo

Dejansko stanje

Sporna oprostitev

Upravni postopek

Odločba aluminijev oksid I

Postopek in predlogi strank

Pravo

Drugi in četrti tožbeni razlog v podporo tožbi v zadevi T‑50/06 RENV II: kršitev načela pravne varnosti, načela „estoppel“ in člena 8(5) Direktive 92/81 ter kršitev načela „estoppel“ in zloraba pooblastil; ter drugi tožbeni razlog v podporo tožbi v zadevi T‑69/06 RENV II: kršitev načel pravne varnosti in polnega učinka aktov institucij ter prekoračitev pristojnosti in zloraba pooblastil

Tretji tožbeni razlog v podporo tožbi v zadevi T‑69/06 RENV II: kršitev zahtev, izhajajočih iz člena 3(1)(m) ES in člena 157 ES

Šesti tožbeni razlog v podporo tožbi v zadevi T‑69/06 RENV II: kršitev obveznosti obrazložitve in člena 87(1) ES

Prva tožbena razloga, navedena v podporo obravnavanim tožbam: napačna uporaba prava pri opredelitvi sporne pomoči z vidika člena 88 ES

Prvi del prvega tožbenega razloga, navajanega v podporo tožbi v zadevi T‑50/06 RENV II, in drugi del prvega tožbenega razloga, navajanega v podporo tožbi v zadevi T‑69/06 RENV II: kršitev člena 88 ES in pravila iz člena 1(b)(iii) Uredbe št. 659/1999; ter v zadevi T‑50/06 RENV II: kršitev postopkovnih pravil v zvezi z veljavnimi shemami pomoči, ki so določene v členih 17 in 18 Uredbe št. 659/1999

Drugi del prvega tožbenega razloga, navajanega v podporo tožbi v zadevi T‑50/06 RENV II, in tretji del prvega tožbenega razloga, navajanega v podporo tožbi v zadevi T‑69/06 RENV II: kršitev člena 88 ES v povezavi s členoma 1(b)(iv) in 15(3) Uredbe št. 659/1999

Tretji del prvega tožbenega razloga, navajanega v podporo tožbi v zadevi T‑50/06 RENV II, in prvi del prvega tožbenega razloga, navajanega v podporo tožbi v zadevi T‑69/06 RENV II: kršitev člena 88 ES in pravila iz člena 1(b)(i) Uredbe št. 659/1999

Tretji tožbeni razlog, naveden v podporo tožbi v zadevi T‑50/06 RENV II: kršitev načela varstva legitimnih pričakovanj; in četrti tožbeni razlog, naveden v podporo tožbi v zadevi T‑69/06 RENV II: kršitev načel varstva legitimnih pričakovanj in pravne varnosti,

Očitek kršitve načela spoštovanja razumnih rokov iz četrtega tožbenega razloga, navajanega v podporo tožbi v zadevi T‑50/06 RENV II, in peti tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev načel spoštovanja razumnih rokov, pravne varnosti in dobrega upravljanja in je povezan s pretiranim trajanjem formalnega postopka preiskave, naveden v podporo tožbi v zadevi T‑69/06 RENV II

Stroški

* Jezik postopka: angleščina.