SODBA SODIŠČA PRVE STOPNJE (pritožbeni senat)
z dne 22. maja 2008
Zadeva T-250/06 P
Martial Ott in drugi
proti
Komisiji Evropskih skupnosti
„Pritožba – Nasprotna pritožba – Dopustnost – Javni uslužbenci – Uradniki – Napredovanje – Napredovalno obdobje 2004 – Dodelitev prednostnih točk – Splošne določbe za izvajanje člena 45 Kadrovskih predpisov – Ugovor nezakonitosti – Nadomestitev obrazložitve – Pritožba, ki je delno neutemeljena in delno utemeljena – Spor, o katerem je mogoče odločiti – Zavrnitev tožbe“
Predmet: Pritožba zoper sklep Sodišča za uslužbence Evropske unije (drugi senat) z dne 30. junija 2006 v zadevi Ott in drugi proti Komisiji (F‑87/05, ZOdl. JU, str. I-A-1-73 in II-A-1-263), s katero se predlaga razveljavitev tega sklepa. Nasprotna pritožba, ki jo je Komisija vložila zoper izpodbijani sklep.
Odločitev: Sklep Sodišča za uslužbence Evropske unije (drugi senat) z dne 30. junija 2006 v zadevi Ott in drugi proti Komisiji (F-87/05) se razveljavi v delu, v katerem je bila zavržena tožba F. Weilerja. V preostalem se pritožba zavrne. Nasprotna pritožba se zavrne. Tožba pod opravilno številko F-87/05, ki jo je pri Sodišču za uslužbence vložil F. Weiler, se zavrne. M. Ott, F. Lopez Tola in F. Weiler nosijo svoje stroške postopka na tej stopnji in štiri petine stroškov Komisije. Komisija nosi petino svojih stroškov postopka na tej stopnji. F. Weiler in Komisija nosita svoje stroške, ki so nastali v postopku pred Sodiščem za uslužbence.
Povzetek
1. Pritožba – Predmet – Predlog za razveljavitev sodbe Sodišča za uslužbence v delu, v kateri je navedeno, da ni treba odločiti o ugovoru nedopustnosti zoper tožbo, ki je bila zavrnjena kot neutemeljena – Zavrnitev
(Statut Sodišča, Priloga I, člen 9)
2. Pritožba – Razlogi – Razlogi in trditve, predstavljeni pred Sodiščem za uslužbence, ki jih je pritožnik samo ponovil – Nedopustnost – Izpodbijanje razlage ali uporabe prava Skupnosti s strani Sodišča za uslužbence – Dopustnost
(Statut Sodišča, Priloga I, člen 11(1); Poslovnik Sodišča prve stopnje, člen 138(1))
3. Pritožba – Razlogi – Uporaba novega argumenta – Dopustnost – Meje
(Statut Sodišča, Priloga I, člen 11(1); Poslovnik Sodišča prve stopnje, člen 138(1))
4. Uradniki – Napredovanje – Primerjalna ocena uspešnosti
(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 45)
5. Uradniki – Napredovanje – Primerjalna ocena uspešnosti
(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 45)
1. Sodišče za uslužbence mora presoditi, ali učinkovito izvajanje sodne oblasti upravičuje zavrnitev tožbe po temelju brez odločanja o ugovoru nedopustnosti, ki ga je vložila tožena stranka, česar ni mogoče šteti za poseganje v njen položaj. Zato je treba pritožbo zoper to odločbo zavrniti.
(Glej točki 75 in 76.)
Napotitev na: Sodišče, 22. november 2007, Cofradía de pescadores „San Pedro“ de Bermeo in drugi proti Svetu, C-6/06 P, povzetek v ZOdl., str. I‑164*, točka 21.
2. V pritožbi je treba natančno navesti izpodbijane elemente sodbe, katere razveljavitev je predlagana, in pravne argumente, na katerih posebej temelji ta predlog. Te zahteve ne izpolnjuje pritožba, v kateri so samo ponovljeni ali dobesedno navedeni razlogi in trditve, ki so že bili predstavljeni pred Sodiščem prve stopnje, ne da bi sploh vsebovala argumentacijo, s katero bi bila posebej opredeljena napačna uporaba prava v izpodbijani sodbi.
Nasprotno pa, kadar pritožnik izpodbija način, kako je Sodišče za uslužbence v obravnavanem primeru razlagalo ali uporabilo pravo Skupnosti, se lahko pravna vprašanja, obravnavana v postopku na prvi stopnji, znova obravnavajo v pritožbenem postopku. Če namreč pritožnik svoje pritožbe ne bi mogel utemeljiti z razlogi in trditvami, ki so že bili uporabljeni pred Sodiščem za uslužbence, bi pritožbeni postopek deloma izgubil smisel.
(Glej točki 81 in 82.)
Napotitev na: Sodišče, 6. marec 2003, Interporc proti Komisiji, C‑41/00 P, Recueil, str. I‑2125, točka 17; Sodišče, 26. oktober 2006, Koninklijke Coöperatie Cosun proti Komisiji, C‑68/05 P, ZOdl., str. I‑10367, točka 54 in navedena sodna praksa ter točka 55.
3. Pritožnik lahko v pritožbenem postopku pred Sodiščem prve stopnje veljavno prvič navede trditev, čeprav ni bila obravnavana v postopku na prvi stopnji, če ne spreminja predmeta spora pred Sodiščem za uslužbence.
(Glej točko 88.)
Napotitev na: Sodišče, 18. januar 2007, PKK in KNK proti Svetu, C‑229/05 P, ZOdl., str. I‑439, točki 66 in 67.
4. V okviru sistema napredovanja, ki temelji na notranjih predpisih Komisije in na kvantifikaciji delovne uspešnosti ter za katerega je značilna letna dodelitev različnih točk uradnikom, je organ, pristojen za imenovanja, pristojen, da prehodno poskrbi za spremembo pravil v zvezi z napredovanjem, tako da upošteva omejitve, ki so del prehoda z enega načina upravljanja na drugega in ki lahko zahtevajo, da se organ, pristojen za imenovanja, začasno in v določenih mejah oddalji od stroge uporabe stalnih pravil in načel, ki se običajno uporabljajo za zadevne okoliščine. Vendar pa morajo biti taki odmiki utemeljeni z nujno potrebo, povezano s prehodom, njihovo trajanje in obseg pa ne smeta presegati tega, kar je nepogrešljivo za zagotovitev urejenega prehoda z enega sistema na drugega. V zvezi s tem – da bi se upoštevala delovna uspešnost, ki so jo v svojem razredu dosegli uradniki, ki so bili zaposleni ob začetku veljavnosti navedenega sistema – podrobna pravila določajo dodelitev različnih prehodnih točk tem uradnikom.
Kar zadeva prehodne prednostne točke, ki se uradnikom po uradni dolžnosti dodelijo po ena za leto, dopolnjeno v nazivu, do določene najvišje meje, njihova dodelitev vključuje upoštevanje delovne dobe v nazivu v nasprotju s pravili, ki običajno urejajo postopke napredovanja. Vendar sprejetje sistema, za katerega sta značilni kvantifikacija delovne uspešnosti in potreba, da se doseže določen prag, ki ustreza skupnemu številu točk za delovno uspešnost in prednostnih točk, da bi uradnik lahko napredoval, vključuje upoštevanje delovne uspešnosti, ki so jo uradniki dosegli od svojega zadnjega napredovanja, in sicer v obliki dodelitve določenega števila točk in po metodi, ki upošteva načelo enakega obravnavanja. Ukrep, ki vključuje avtomatično dodelitev prednostnih točk na podlagi delovne dobe v nazivu, izpolnjuje to nujno potrebo, povezano s prehodom, in določbe, ki omejujejo njegov obseg – kot so omejitev na prvo napredovalno obdobje po začetku veljavnosti novega sistema, zelo omejen pomen teh točk glede na skupno število točk, ki se lahko dodelijo, ter pogojevanje napredovanja s tem, da je uradnik v svojem zadnjem kariernem ocenjevalnem poročilu zbral določeno število drugih točk –, omogočajo ugotovitev, da organ, pristojen za imenovanja, ni presegel tega, kar je bilo nepogrešljivo za zagotovitev urejenega prehoda z enega sistema na drugega.
Tak je a fortiori tudi primer prehodnih prednostnih točk, ki se ne dodelijo samodejno le na podlagi delovne dobe, ampak tudi po upoštevanju uspešnosti zadevnega uradnika, saj se njihovo število lahko spreminja glede na njegovo oceno in se ne dodelijo, če je ta ocena posebno nizka.
Prehodne prednostne točke, ki jih lahko podeli organ, pristojen za imenovanja, na predlog odborov za napredovanje, so bile uvedene, da bi pravično rešili posebne težave, povezane s prehodom med starim in novim sistemom. Ta posebni cilj nujno spada v okvir cilja vseh prehodnih točk, katerega del so, to je upoštevanja delovne uspešnosti, ki jo je uradnik dosegel od svojega zadnjega napredovanja, tako da določba, v kateri je določena njihova dodelitev, sama po sebi ne krši člena 45 Kadrovskih predpisov. Dejstvo, da bi lahko taka dodelitev pripeljala do samovoljnih napredovanj, naj bi izhajalo iz individualne uporabe te določbe in ne iz njene notranje nezakonitosti.
Prehodne prednostne točke, ki se lahko dodelijo uradnikom, ki so bili predlagani v predhodnem obdobju, a niso napredovali, tudi niso v nasprotju s členom 45 Kadrovskih predpisov. Namreč, organ, pristojen za imenovanja, ima pri primerjalni oceni uspešnosti načeloma pravico upoštevati dejstvo, da je uradnik že bil predlagan za napredovanje v predhodnem obdobju, če se njegove zasluge niso zmanjšale in če se njegova uspešnost oceni v primerjavi z uspešnostjo drugih kandidatov za napredovanje, kar velja za prehodna podrobna pravila, ki jih je uvedla Komisija.
(Glej točke od 109 do 117.)
Napotitev na: Sodišče prve stopnje, 19. oktober 2006, Buendía Sierra proti Komisiji, T‑311/04, ZOdl., str. II‑4137, točke 207, 210, 211, 212, 213 in navedena sodna praksa ter točke od 214 do 219 in 222.
5. Sistem napredovanja, ki temelji na notranjih predpisih Komisije in na kvantifikaciji skupne delovne uspešnosti ter za katerega je značilna letna dodelitev različnih točk uradnikom, pri čemer nekatere – „točke za delovno uspešnost“ – izhajajo iz pretvorbe ocene, ki jo uradnik dobi pri periodičnem ocenjevanju iz naslova člena 43 Kadrovskih predpisov, druge – „prednostne točke“ – pa so dodeljene kot dodatek in same po sebi ne vplivajo na napredovanje, njihov cilj pa je nagraditi uradnike, ki so presegli svoje osebne cilje ali uspešno izpolnili dodatne naloge v interesu institucije, ne krši načela enakega obravnavanja iz člena 45 Kadrovskih predpisov, če je cilj teh dveh vrst točk nagraditi delovno uspešnost in če mora biti dodelitev vedno utemeljena z razmisleki, ki temeljijo na delovni uspešnosti.
Enako velja za dodatne prednostne točke, katerih dodelitev ne vpliva na kvoto prednostnih točk, določenih za vsak generalni direktorat in ki se lahko dodelijo na predlog odbora za napredovanje po interni pritožbi uradnika, ki meni, da bi moral prejeti več prednostnih točk, če se ta pritožba šteje za utemeljeno, ker se te točke dodelijo na podlagi istih meril kot prednostne točke, dodeljene v vsakem generalnem direktoratu, in sicer na podlagi uspešnosti zadevnih uradnikov.
(Glej točke od 119 do 124.)
Napotitev na: zgoraj navedena sodba Buendía Sierra proti Komisiji, točke od 136 do 138, 305 in 306.