Zadeva T-249/06

Interpipe Nikopolsky Seamless Tubes Plant Niko Tube ZAT (Interpipe Niko Tube ZAT) in Interpipe Nizhnedneprovsky Tube Rolling Plant VAT (Interpipe NTRP VAT)

proti

Svetu Evropske unije

„Damping – Uvoz nekaterih brezšivnih cevi iz železa ali jekla s poreklom iz Hrvaške, Romunije, Rusije in Ukrajine – Izračun normalne vrednosti – Sodelovanje industrije Skupnosti – Prilagoditev – Funkcije, podobne funkcijam zastopnika, ki dela na podlagi provizije – Enoten gospodarski subjekt – Očitna napaka pri presoji – Ponudba zaveze – Pravica do obrambe – Obveznost obrazložitve“

Povzetek sodbe

1.      Skupna trgovinska politika – Zaščita pred dampingom – Diskrecijska pravica institucij – Sodni nadzor – Meje

2.      Skupna trgovinska politika – Zaščita pred dampingom – Dampinška marža – Določitev običajne vrednosti – Uporaba konstruirane vrednosti

(Uredba Sveta št. 384/96, člena 6(8) in 18)

3.      Skupna trgovinska politika – Zaščita pred dampingom – Škoda

(Uredba Sveta št. 384/96, členi 3(2), (3), (5), (6) in (7), 6(2) in 18(3))

4.      Skupna trgovinska politika – Zaščita pred dampingom – Protidampinški postopek – Vpogled v spis – Sporočanje nezaupnih povzetkov

(Uredba Sveta št. 384/96, člen 19(3))

5.      Skupna trgovinska politika – Zaščita pred dampingom – Preiskava – Diskrecijska pravica Komisije

(Uredba Sveta št. 384/96, člen 5(4))

6.      Pravo Skupnosti – Načela – Pravica do obrambe – Upoštevanje v upravnih postopkih – Preprečevanje dampinga

(Uredba Sveta št. 384/96, člena 2(10) in 20(2))

7.      Skupna trgovinska politika – Zaščita pred dampingom – Dampinška marža – Izračun izvozne cene

(Uredba Sveta št. 384/96, člen 2(10)(i))

8.      Skupna trgovinska politika – Zaščita pred dampingom – Dampinška marža – Primerjava med običajno vrednostjo in izvozno ceno – Prilagoditve

(Uredba Sveta št. 384/96, člen 2(10))

9.      Skupna trgovinska politika – Zaščita pred dampingom – Predlogi cenovnih zavez – Sprejetje – Diskrecijska pravica institucij

(Uredba Sveta št. 384/96, člen 8(1))

1.      Na področju ukrepov trgovinske zaščite imajo institucije Skupnosti široko diskrecijsko pravico zaradi zapletenosti ekonomskih, političnih in pravnih položajev, ki jih morajo preučevati.

Nadzor sodišč Skupnosti nad presojo institucij mora biti torej omejen na preverjanje, ali so bila upoštevana postopkovna pravila, ali je bilo dejansko stanje, na katerem temelji izpodbijana odločitev, pravilno ugotovljeno in ali ne gre za očitno napako pri presoji tega dejanskega stanja ali zlorabo pooblastil.

(Glej točki 38 in 39.)

2.      Kadar imajo institucije Skupnosti široko diskrecijsko pravico, je spoštovanje pravic, zagotovljenih s pravnim redom Skupnosti v upravnih postopkih, še bolj temeljnega pomena. Med temi jamstvi je predvsem obveznost pristojne institucije, da skrbno in nepristransko preuči vse upoštevne vidike posamezne zadeve.

Čeprav na področju ukrepov trgovinske zaščite in zlasti protidampinških ukrepov sodišča Skupnosti ne smejo posegati v presojo, ki je pridržana organom Skupnosti, pa je njihova naloga, da se prepričajo, da so institucije upoštevale vse pomembne okoliščine in da so dejansko stanje presodile z vso dolžno skrbnostjo, tako da se lahko šteje, da je bila normalna vrednost razumno določena.

Glede tega mora tožeča stranka, če ima Komisija po koncu skrbnega vrednotenja odgovorov tožečih strank in njune povezane družbe za prodajo SGIP Interpipe na vprašalnik protislovne informacije ali vsaj informacije, katerih veljavnost je lahko vprašljiva, dokazati to, kar zatrjuje oziroma želi zatrjevati. Brez tega dokaza Komisija izpolni svojo obveznost, da skrbno in nepristransko preuči vse upoštevne vidike posamezne zadeve, kadar trdi, da ne more upoštevati novih nepreverjenih informacij.

(Glej točke 40, 41, 50, 51 in 53.)

3.      Čeprav je v okviru temeljne protidampinške uredbe št. 384/96 naloga Komisije kot preiskovalnega organa, da določi, ali je proizvod, na katerega se nanaša protidampinški postopek, predmet dampinga in zaradi njega nastaja škoda, če se sprosti v prosti promet v Skupnosti, in se torej ta institucija pri tem ne more razbremeniti enega dela dokaznega bremena, ki ga nosi v tem pogledu, ostane dejstvo, da s to uredbo Komisiji ni podeljeno pooblastilo za preiskavo, s katerim bi lahko prisilila družbe, da sodelujejo v preiskavi ali predložijo informacije. V teh okoliščinah sta Svet in Komisija odvisna od prostovoljnega sodelovanja strank, da jima sporočijo potrebne informacije v določenih rokih. V teh okoliščinah so torej odgovori teh strank na vprašalnik, naveden v členu 6(2) navedene uredbe, bistveni za potek protidampinškega postopka.

Čeprav so stranke v protidampinškem postopku načeloma dolžne v skladu s členom 6(2) Uredbe št. 384/96 odgovoriti na vprašalnik Komisije, je iz besedila člena 18(3) te uredbe razvidno, da informacij, ki so predložene v drugi obliki ali drugem dokumentu, ni treba zanemariti, kadar pomanjkljivosti ne povzročajo pretiranih težav pri doseganju razumno točnih ugotovitev, kadar so informacije ustrezno in pravočasno predložene in so preverljive in kadar je zainteresirana stranka delovala po svojih najboljših zmožnostih.

Tako stranki ni mogoče očitati nesodelovanja, kadar ne odgovori na navedeni vprašalnik, vendar zagotovi informacije v drugem dokumentu, če so izpolnjeni ti štirje pogoji. Ne šteje se, da taka stranka ne sodeluje, če pomanjkljivosti v predložitvi podatkov ne vplivajo znatno na potek preiskave. V tem primeru Svetu ni mogoče očitati, da je storil očitno napako pri presoji, če meni, da zaradi nepredložitve odgovorov na vprašalnik nista bila izkrivljena niti določanje škode niti izračun stopnje škode.

(Glej točke 87, 88, od 90 do 92 in 98.)

4.      V protidampinškem postopku nepravilno sporočanje nezaupnih povzetkov Komisije v smislu člena 19(3) temeljne protidampinške uredbe št. 384/96 pomeni kršitev procesnih pravic, ki upravičuje razglasitev ničnosti uredbe, s katero so določene protidampinške dajatve, samo če zainteresirana stranka ni bila dovolj seznanjena z bistveno vsebino enega ali več zadevnih dokumentov in zato ni mogla veljavno izraziti svojega stališča o njihovi resničnosti ali primernosti. Stranke v protidampinškem postopku lahko torej navajajo dejstvo, da je Komisija uporabila informacije, ki niso bile poslane kot nezaupen povzetek, kot razlog za razglasitev ničnosti protidampinškega ukrepa, samo če lahko prikažejo, da je bila uporaba teh informacij kršitev njihove pravice do obrambe.

Glede pravice do vpogleda v spis je pravica do obrambe kršena le, če bi bil lahko posledica razkritja zadevnih dokumentov, čeprav omejenega, drugačen izid upravnega postopka, kadar bi se zadevno podjetje med tem postopkom lahko sklicevalo nanjo.

(Glej točki 131 in 134.)

5.      V protidampinškem postopku člen 5(4) temeljne protidampinške uredbe št. 384/96 ne obvezuje Komisije, da konča potekajoč protidampinški postopek, kadar se stopnja podpore pritožbi zniža pod minimalni prag iz uredbe, torej 25 % proizvodnje Skupnosti. Ta člen se namreč nanaša le na stopnjo podpore pritožbi, ki je potrebna, da Komisija lahko sproži postopek. To razlago potrjuje člen 9(1) te uredbe. Tako Komisija ni zavezana končati postopka, čeprav je industrija Skupnosti umaknila pritožbo, temveč ima na voljo zgolj možnost, da to stori.

(Glej točko 139.)

6.      Na podlagi načela spoštovanja pravice do obrambe je treba zadevnim podjetjem v postopkih preiskave pred sprejetjem protidampinških uredb med upravnim postopkom omogočiti, da primerno predstavijo svoje stališče o resničnosti in upoštevnosti zatrjevanih dejstev in okoliščin ter o dokazih, ki jih Komisija navaja v podporo svoji trditvi o obstoju dampinga in škode, ki naj bi s tem nastala.

Toda, čeprav je nameraval zakonodajalec na podlagi člena 20(2) temeljne protidampinške uredbe št. 384/96 zadevnim strankam, zlasti izvoznikom, priznati pravico do obveščenosti o bistvenih dejstvih in preudarkih, na podlagi katerih se namerava priporočiti uvedba dokončnih protidampinških ukrepov, Komisiji ni treba obvestiti zadevnih strank o vseh različnih dejanskih in pravnih upoštevnih elementih, kot so podrobnosti ocene navedene škode.

Poleg tega imata stranki, na kateri se protidampinški postopek nanaša, pri primerjavi med normalno vrednostjo in izvozno ceno pravico biti obveščeni ne samo o tem, da je bila opravljena prilagoditev v skladu s členom 2(10) temeljne uredbe, temveč tudi o razlogih zanjo. Tako preproste obvestitve tožečih strank o tem, da je bila opravljena prilagoditev, ne da bi bili pojasnjeni razlogi zanjo, ni mogoče šteti za zadostno glede spoštovanja pravice do obrambe.

Kakor koli, taka nepravilnost Komisije lahko pomeni kršitev pravice do obrambe, zaradi katere je upravičena razglasitev ničnosti uredbe o uvedbi dokončnih protidampinških dajatev samo, če je tožeča stranka dokazala, da izpodbijana uredba ne bi imela drugačne vsebine, vendar bi brez te nepravilnosti lahko bolje poskrbela za svojo obrambo.

(Glej točke 64, 146, 148, 200, 201 in 208.)

7.      V protidampinškem postopku in zlasti pri izračunu izvozne cene delitev dejavnosti proizvodnje in prodaje v skupini, ki jo oblikujejo pravno ločene družbe, ne vpliva na dejstvo, da gre za enoten gospodarski subjekt, ki tako organizira vse dejavnosti, ki jih v drugih primerih izvaja subjekt, ki je enoten tudi v pravnem smislu.

Dejstvo, da se institucije oprejo na cene, ki jih prvi neodvisni kupec plača povezanemu distributerju, je upravičeno, kadar je ugotovljeno, da proizvajalec naloge, ki jih navadno opravlja notranji oddelek za prodajo, zaupa družbi za distribucijo njegovih proizvodov, ki jo gospodarsko nadzoruje in s katero tvori enoten gospodarski subjekt. Z upoštevanjem cen povezanega distributerja se je mogoče izogniti temu, da stroški, ki so očitno zajeti s prodajno ceno proizvoda, kadar to prodajo opravlja vključeni oddelek za prodajo v organizaciji proizvajalca, niso več zajeti, kadar enako dejavnost prodaje izvaja pravno ločena družba, čeprav jo gospodarsko nadzoruje proizvajalec.

Enoten gospodarski subjekt obstaja, kadar proizvajalec naloge, ki jih navadno opravlja notranji oddelek za prodajo, zaupa družbi za distribucijo njegovih proizvodov, ki jo gospodarsko nadzoruje. Poleg tega je struktura kapitala pomemben pokazatelj obstoja enotnega gospodarskega subjekta. Tudi enoten gospodarski subjekt lahko obstaja, kadar proizvajalec prevzame del funkcij prodaje, ki se dopolnjujejo s funkcijami družbe za distribucijo njegovih proizvodov.

(Glej točke od 177 do 179.)

8.      Tako iz besedila kot iz sistematike člena 2(10) temeljne protidampinške uredbe št. 384/96 je razvidno, da se lahko prilagoditev izvozne cene ali normalne vrednosti opravi le zato, da se upoštevajo razlike med dejavniki, ki vplivajo na cene in tako na njihovo primerljivost. Namen prilagoditve je ponovna vzpostavitev simetrije med normalno vrednostjo in izvozno ceno. Če je bila prilagoditev veljavno opravljena, to tako pomeni, da je bila z njo ta simetrija spet vzpostavljena. Nasprotno, če prilagoditev ni bila veljavno opravljena, to pomeni, da se je z njo ohranila ali celo nastala asimetrija med normalno vrednostjo in izvozno ceno.

Poleg tega se morajo institucije – tako kot mora stranka, ki na podlagi člena 2(10) temeljne protidampinške uredbe št. 384/96 predlaga prilagoditve, da bi bili normalna vrednost in izvozna cena primerljivi zaradi določanja stopnje dampinga, predložiti dokaz, da je njen predlog upravičen – kadar menijo, da je treba opraviti prilagoditev, opirati na dokaze ali vsaj na indice, s katerimi se lahko ugotavlja obstoj dejavnika, zaradi katerega je opravljena prilagoditev, in njegov učinek na primerljivost cen.

(Glej točke 180, 184, 194 in 195.)

9.      Nobena določba temeljne protidampinške uredbe št. 384/96 ne zavezuje institucij Skupnosti, da sprejmejo predloge cenovnih zavez, ki jih izrazijo gospodarski subjekti, na katere se nanaša preiskava pred uvedbo protidampinških dajatev. Nasprotno, iz navedene uredbe je razvidno, da institucije opredelijo sprejemljivost takih zavez v okviru diskrecijske pravice.

V skladu s členom 8(1) navedene temeljne uredbe je osnovni pogoj za to, da Komisija sprejme ponudbo zaveze, da se „izvoznik [zaveže], da bo popravil cene ali ustavil izvoz po dampinških cenah“. Tako je zavrnitev predloga zavez lahko posledica ugotovitve, da minimalne uvozne cene ne zadostujejo za odpravo škodljivega učinka dampinga.

(Glej točki 225 in 230.)