Začasna izdaja
SODBA SODIŠČA (peti senat)
z dne 30. maja 2024(*)
„Predhodno odločanje – Varstvo potrošnikov – Direktiva 2011/83/EU – Člen 8(2) – Pogodbe, sklenjene na daljavo z uporabo elektronskih sredstev – Obveznosti obveščanja, ki jih ima trgovec – Naročilo, s katerim je povezana obveznost plačila – Naročilo, oddano s pritiskom na gumb ali z aktiviranjem podobne funkcije na spletni strani – Obveznost trgovca, da na ta gumb ali podobno funkcijo namesti navedbo ‚naročilo z obveznostjo plačila‘ ali podobno izjavo – Pogojna obveznost plačila“
V zadevi C‑400/22,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Landgericht Berlin (deželno sodišče v Berlinu, Nemčija) z odločbo z dne 2. junija 2022, ki je na Sodišče prispela 16. junija 2022, v postopku
VT,
UR
proti
Conny GmbH,
SODIŠČE (peti senat),
v sestavi E. Regan, predsednik senata, Z. Csehi, M. Ilešič (poročevalec), I. Jarukaitis in D. Gratsias, sodniki,
generalni pravobranilec: G. Pitruzzella,
sodna tajnica: K. Hötzel, administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 27. septembra 2023,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za VT in UR N. Meise, Rechtsanwältin,
– za Conny GmbH C. Heber, Rechtsanwältin,
– za Evropsko komisijo I. Rubene, E. Schmidt in G. von Rintelen, agenti,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 14. novembra 2023
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 8(2), drugi pododstavek, Direktive 2011/83/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2011 o pravicah potrošnikov, spremembi Direktive Sveta 93/13/EGS in Direktive 1999/44/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Direktive Sveta 85/577/EGS in Direktive 97/7/ES Evropskega parlamenta in Sveta (UL 2011, L 304, str. 64).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med osebama VT in UR, najemodajalcema stanovanja (v nadaljevanju: skupaj: najemodajalca), na eni strani ter družbo Conny GmbH na drugi glede pravic najemnika (v nadaljevanju: zadevni najemnik), prenesenih na družbo Conny, ki kot prevzemnik pravic tega najemnika od navedenih najemodajalcev zahteva vračilo preveč plačane najemnine.
Pravni okvir
Pravo Unije
3 V uvodnih izjavah 4, 5, 7 in 39 Direktive 2011/83 je navedeno:
„(4) V skladu s členom 26(2) PDEU notranji trg zajema območje brez notranjih meja, na katerem so zagotovljeni prost pretok blaga, storitev in svoboda ustanavljanja. Uskladitev [harmonizacija] določenih vidikov potrošniških pogodb, sklenjenih na daljavo ali zunaj poslovnih prostorov, je nujna za spodbujanje dejanskega potrošniškega notranjega trga, na katerem bi vladalo pravo ravnovesje med visoko ravnjo varstva potrošnikov in konkurenčnostjo podjetij, obenem pa bi bilo zagotovljeno spoštovanje načela subsidiarnosti.
(5) […] [P]opolna uskladitev [harmonizacija] nekaterih vidikov informiranja potrošnikov in pravice do odstopa pri pogodbah, sklenjenih na daljavo in pogodbah, sklenjenih zunaj poslovnih prostorov, [bo] prispevala k visoki ravni varstva potrošnikov in boljšemu delovanju notranjega trga za poslovanje med podjetji in potrošniki.
[…]
(7) Popolna uskladitev [harmonizacija] nekaterih ključnih zakonodajnih vidikov bi morala znatno povečati pravno varnost potrošnikov in trgovcev. Potrošniki in trgovci bi morali imeti možnost zanesti se na enotni zakonodajni okvir, temelječ na jasno opredeljenih pravnih pojmih, ki bodo urejali določene vidike pogodb med podjetji in potrošniki po vsej [Evropski u]niji. Učinek take uskladitve [harmonizacije] bi moral biti odprava ovir, ki izhajajo iz razdrobljenosti pravil, in dokončna vzpostavitev notranjega trga na tem področju. Te ovire se lahko odpravijo samo z vzpostavitvijo enotnih pravil na ravni Unije. Potrošniki bi morali poleg tega uživati visoko raven varstva po vsej Uniji.
[…]
(39) Pomembno je zagotoviti, da lahko pri pogodbah, sklenjenih na daljavo, in ki so sklenjene prek spletne strani, potrošnik v celoti prebere in razume glavne elemente pogodbe, preden odda naročilo. V ta namen bi morala imeti ta direktiva določbo, po kateri bi morali ti elementi biti vidni blizu mesta potrditve oddaje naročila. Treba je tudi zagotoviti, da v teh primerih potrošnik lahko ugotovi, v katerem trenutku prevzame obveznost plačila trgovcu. Zato bi bilo treba potrošnikovo pozornost z nedvoumno formulacijo usmeriti predvsem k dejstvu, da oddaja naročila zajema obveznost plačila trgovcu.“
4 Člen 1 te direktive, naslovljen „Predmet urejanja“, določa:
„Namen te direktive je z doseganjem visoke ravni varstva potrošnikov prispevati k pravilnemu delovanju notranjega trga, in sicer s približevanjem nekaterih vidikov zakonov in drugih predpisov držav članic v zvezi s pogodbami, sklenjenimi med potrošniki in trgovci.“
5 Člen 2 navedene direktive, naslovljen „Opredelitev pojmov“, določa:
„V tej direktivi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:
[…]
7. ‚pogodba, sklenjena na daljavo‘, pomeni vsako pogodbo, sklenjeno med trgovcem ali [in] potrošnikom v okviru organizirane prodaje na daljavo ali sistema izvajanja storitev brez hkratne fizične navzočnosti trgovca in potrošnika ter z izključno uporabo enega ali več sredstev za komuniciranje na daljavo do trenutka sklenitve pogodbe in vključno z njim;
[…].“
6 Člen 3 iste direktive, naslovljen „Področje uporabe“, v odstavkih 1 in 5 določa:
„1. Ta direktiva se uporablja za kakršno koli pogodbo, sklenjeno med trgovcem in potrošnikom, pod pogoji in v obsegu, določenimi v njenih določbah. […]
[…]
5. Ta direktiva ne vpliva na nacionalno splošno pogodbeno pravo, kot so pravila o veljavnosti, obličnosti ali učinku pogodbe, v kolikor vidiki splošnega pogodbenega prava niso urejeni s to direktivo.“
7 Člen 4 Direktive 2011/83, naslovljen „Raven uskladitve [harmonizacije]“, določa:
„Države članice v svojem nacionalnem pravu ne ohranijo ali uvedejo določb, ki se razlikujejo od določb iz te direktive, vključno z bolj ali manj strogimi določbami za zagotavljanje različne ravni varstva potrošnikov, razen če v tej direktivi ni določeno drugače.“
8 Člen 6 te direktive, naslovljen „Obveznosti glede informacij v zvezi s pogodbami, sklenjenimi na daljavo ali zunaj poslovnih prostorov“, v odstavku 1 določa:
„Preden pogodba, sklenjena na daljavo ali zunaj poslovnih prostorov, ali kaka druga podobna ponudba, potrošnika zavezuje, trgovec potrošniku na jasen in razumljiv način zagotovi naslednje informacije:
(a) glavne značilnosti blaga ali storitev v obsegu, ki ustreza nosilcu podatkov in blagu ali storitvam;
[…]
(e) celotno ceno blaga ali storitev, vključno z davki, ali kadar je cena zaradi narave blaga ali storitev taka, da jo je nemogoče razumno izračunati vnaprej, način, na katerega se cena izračuna, […]
[…]
(o) trajanje pogodbe, kadar je to primerno, ali če gre za pogodbo za nedoločen čas ali pogodbo, ki se samodejno podaljšuje, pogoje za odpoved pogodbe;
(p) kadar je to primerno, minimalno trajanje obveznosti potrošnika na podlagi pogodbe;
[…].“
9 Člen 8 navedene direktive, naslovljen „Formalne zahteve za pogodbe, sklenjene na daljavo“, v odstavku 2 določa:
„Če pogodba, sklenjena na daljavo, ki naj bi bila sklenjena z uporabo elektronskih sredstev, potrošnika obvezuje k plačilu, trgovec potrošnika neposredno preden potrošnik odda svoje naročilo jasno in v vidni obliki opozori na informacije iz točk (a), (e), (o) in (p) člena 6(1).
Trgovec zagotovi, da potrošnik ob oddaji svojega naročila izrecno potrdi, da je z oddajo naročila povezana obveznost plačila. Če je treba za oddajo naročila pritisniti na gumb ali aktivirati drugo podobno funkcijo, morata biti gumb oziroma podobna funkcija preprosto označena z besedami ‚naročilo z obveznostjo plačila‘ ali z drugo ustrezno nedvoumno izjavo, s katero se pojasni, da je z oddajo naročila povezana obveznost plačila trgovcu. Če trgovec ne upošteva tega pododstavka, potrošnik ni vezan na pogodbo ali naročilo.“
Nemško pravo
10 Člen 312j Bürgerliches Gesetzbuch (civilni zakonik) v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari (v nadaljevanju: BGB), v odstavkih 3 in 4 določa:
„(3) Pri [elektronskih potrošniških] pogodbah[, ki se nanašajo na odplačno storitev, ki jo opravi trgovec,] mora trgovec naročanje urediti tako, da potrošnik z oddajo svojega naročila izrecno potrdi, da sprejema obveznost plačila. Če se naročilo odda s klikom na gumb, je obveznost trgovca iz prvega stavka izpolnjena le, če so na gumbu čitljivo napisane besede ‚naročilo z obveznostjo plačila‘ ali druga ustrezna nedvoumna izjava.
(4) [Elektronske potrošniške] pogodbe[, ki se nanašajo na odplačno storitev, ki jo opravi trgovec,] se oblikujejo le, če trgovec izpolni svojo obveznost iz odstavka 3.“
Spor o glavni stvari in vprašanje za predhodno odločanje
11 Najemodajalca in zadevni najemnik so sklenili najemno pogodbo za stanovanje, za katero v skladu z nacionalnim pravom velja omejitev višine najemnine, tako da ima najemnik v primeru prekoračitve navedene zgornje meje pravico do vračila preveč plačane najemnine.
12 Conny, družba z omejeno odgovornostjo nemškega prava, ki je registrirana na področju storitev izterjave terjatev, najemnikom stanovanj prek svoje spletne strani ponuja sklenitev mandatne pogodbe, na podlagi katere lahko deluje kot prevzemnica vseh pravic teh najemnikov v razmerju do njihovih najemodajalcev, če je presežena zgornja meja zneska najemnine.
13 Za sklenitev take pogodbe na spletni strani te družbe morajo najemniki odobriti njene splošne pogoje, v katerih je navedena odplačnost pogodbe, nato pa klikniti na gumb za naročilo. Najemniki so morali kot protidajatev plačati znesek v višini tretjine privarčevane letne najemnine, če so bili poskusi družbe Conny za uveljavljanje njihovih pravic uspešni, in, takoj ko je bil najemodajalcu poslan opomin, znesek, ki bi pripadal odvetniku na podlagi določb zakona o odvetniški tarifi.
14 Ker je bila v obravnavanem primeru mesečna najemnina višja od najvišje zgornje meje, dovoljene z nacionalno ureditvijo, je zadevni najemnik z družbo Conny sklenil tako mandatno pogodbo za uveljavljanje njegovih pravic v razmerju do najemodajalcev. Ta najemnik se je v ta namen registriral na spletni strani družbe Conny, na njej označil polje, da sprejema splošne pogoje, in svoje naročilo potrdil s klikom na ustrezni gumb. Navedeni najemnik je nato podpisal obrazec, ki ga je predložila družba Conny, naslovljen „Potrditev, pooblastilo in odstop, odobritev“, ki ni vseboval nobene informacije o kakršni koli obveznosti plačila, ki bi jo imel najemnik.
15 Družba Conny je z dopisom z dne 21. januarja 2020 pri najemodajalcih uveljavljala pravice zadevnega najemnika, ki izhajajo iz nacionalne ureditve v zvezi z zneskom najemnin, in v ta namen trdila, da znesek najemnine, določen v pogodbi, sklenjeni med tem najemnikom in najemodajalcema, presega zgornjo mejo, določeno s to ureditvijo.
16 Ker je ta dopis ostal brez učinka, je družba Conny zoper najemodajalca pri Amtsgericht Berlin-Mitte (okrajno sodišče Berlin Center, Nemčija) vložila tožbo na podlagi odstopljenih pravic.
17 Amtsgericht Berlin-Mitte (okrajno sodišče Berlin Center) je tej tožbi ugodilo, med drugim zato, ker je zahtevana najemnina presegala najemnino, ki sta jo lahko najemodajalca zahtevala, in to v obsegu, na katerega se je sklicevala družba Conny.
18 Najemodajalca sta zoper to sodbo vložila pritožbo pri Landgericht Berlin (deželno sodišče v Berlinu, Nemčija), ki je predložitveno sodišče. Med drugim sta trdila, da družba Conny ne more uveljavljati pravic zadevnega najemnika, ker je mandatna pogodba, na podlagi katere so bile te pravice odstopljene, zaradi nespoštovanja zahtev iz člena 312j(3), drugi stavek, BGB, s katerim je bil v nacionalni pravni red prenesen člen 8(2) Direktive 2011/83, nična.
19 Predložitveno sodišče najprej navaja, da je uspeh te pritožbe odvisen izključno od razlage člena 8(2), drugi pododstavek, Direktive 2011/83. V zvezi s tem se zlasti sprašuje, ali se zahteva iz tega člena 8(2) v povezavi s členom 312j(3) in (4) BGB, v skladu s katero mora gumb za naročilo vsebovati izrecno navedbo o obveznosti plačila v zvezi z naročilom ali podobno izjavo, uporablja v položaju, kakršen je ta iz postopka v glavni stvari.
20 Navedeno sodišče trdi, da v obravnavanem primeru obveznost plačila za zadevnega najemnika ne nastane zgolj na podlagi naročila, ki ga je ta oddal na spletni strani družbe Conny, ampak se za to zahteva izpolnitev poznejših pogojev, kot je uspešno uveljavljanje pravic najemnika ali pošiljanje opomina najemodajalcu.
21 Zato naj bi se postavljalo vprašanje, ali je treba člen 8(2), drugi pododstavek, Direktive 2011/83 razlagati tako, da pogodba, sklenjena na daljavo z uporabo elektronskih sredstev, vključuje tudi „obveznost plačila“ v smislu te določbe, če je odplačna protidajatev dolgovana le pod nekaterimi poznejšimi pogoji, na primer le v primeru morebitnega uspeha ali poznejšega pošiljanja opomina tretji osebi.
22 Predložitveno sodišče ugotavlja, da se nacionalna ureditev, s katero je prenesen člen 8(2), drugi pododstavek, Direktive 2011/83, v nacionalni sodni praksi ne razlaga enotno.
23 Na eni strani naj bi Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče, Nemčija) razsodilo, da cilj varstva iz člena 312j(3) in (4) BGB „izjemoma ni ogrožen“, ker potrošnik zahteva izterjavo morebitne obstoječe terjatve in ker je trgovcu dolžan plačilo le pod določenimi pogoji, in sicer izključno v primeru uspeha.
24 Na drugi strani naj bi nacionalna sodišča nižje stopnje in nacionalna pravna literatura členu 8(2), drugi pododstavek, Direktive 2011/83 ter členu 312j(3) in (4) BGB pripisali precej širše področje uporabe. Menijo namreč, da se te določbe nanašajo tudi na pravna dejanja, pri katerih odplačnost le posredno izhaja iz sklenitve pogodbe ali je povezana z izpolnjevanjem drugih pogojev ali z ravnanji potrošnika.
25 Predložitveno sodišče se nagiba k zadnjenavedeni razlagi. To naj bi na prvem mestu potrjevalo besedilo člena 8(2), drugi pododstavek, Direktive 2011/83, iz katerega izhaja, da obveznost uporabe gumba obstaja, kadar je z vidika potrošnika z naročilom „povezana“ obveznost plačila. S sklenitvijo pogodbe z uporabo elektronskih sredstev pa naj bi bila že sama po sebi povezana obveznost plačila, če ta ne nastopi obvezno, ampak je le mogoča ali ni popolnoma izključena.
26 Na drugem mestu, smisel in namen člena 8(2), drugi pododstavek, Direktive 2011/83 naj bi govorila v prid široki razlagi, saj se nanašata tudi na pogodbe, v katerih najemnik odplačno protidajatev dolguje le pod drugimi posebnimi pogoji, v obravnavanem primeru le v primeru uspešnega uveljavljanja pravic najemnika ali pošiljanja opomina. Iz člena 1 ter uvodnih izjav 4, 5 in 7 te direktive naj bi bilo namreč razvidno, da navedena direktiva sledi cilju zagotavljanja visoke ravni varstva potrošnikov z zagotavljanjem obveščenosti in varnosti potrošnikov pri sklepanju pogodb s trgovci.
27 Vendar naj s takim ciljem ne bi bilo združljivo, če bi bili do varstva iz Direktive 2011/83 upravičeni le potrošniki, katerih poznejša obveznost plačila obstaja že ob sklenitvi pogodbe, pri čemer bi bili iz tega varstva izključeni potrošniki, katerih obveznost plačila ob sklenitvi pogodbe še ni dokončna, ampak je odvisna od poznejšega nastanka drugih pogojev, na katere nimajo nobenega vpliva.
28 Razlaga, ki je v nasprotju z razlago, navedeno v točkah od 24 do 27 te sodbe, naj bi povzročila znatno znižanje ravni varstva potrošnikov, ki jo je želel zagotoviti zakonodajalec Unije, oziroma bi v okoliščinah, kakršne so te iz postopka pred predložitvenim sodiščem, Direktivi 2011/83 delno ali v celoti odvzela pomen. Ne bi naj namreč bilo mogoče izključiti, da trgovci v prihodnje v svoje splošne pogoje vključijo določila, s katerimi bi bila potrošnikova obveznost plačila odvisna od izpolnitve drugih pogojev, da bi se izognili obveznostim trgovcev iz člena 8(2) Direktive 2011/83.
29 Na tretjem mestu, predložitveno sodišče meni, da če bi zakonodajalec Unije želel obveznost obveščanja omejiti le na primer brezpogojne obveznosti plačila, bi to storil izrecno s tem, da bi v uvodnih izjavah ali določbah Direktive 2011/83 sam navedel, da raven varstva potrošnikov, ki je zagotovljena s to direktivo, ne zajema pogodb, pri katerih na dan njihove sklenitve obveznost plačila potrošnika še ni bila določena. Vendar naj to nikakor ne bi izhajalo iz navedene direktive.
30 V teh okoliščinah je Landgericht Berlin (deželno sodišče v Berlinu) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:
„Ali je v skladu s členom 8(2), drugi pododstavek, Direktive [2011/83], da se nacionalna določba (v obravnavanem primeru: člen 312j(3), drugi stavek, in (4), BGB v različici, ki je veljala od 13. junija 2014 do 27. maja 2022) razlaga tako, da se tako kot člen 8(2), drugi pododstavek, Direktive [2011/83] uporablja tudi, če obveznost plačila potrošnika trgovcu ob sklenitvi pogodbe z uporabo elektronskih sredstev ni brezpogojna, ampak obstaja le, če so izpolnjeni nekateri drugi pogoji, na primer izključno, če je uveljavljanje pravic na podlagi mandata pozneje uspešno ali če se tretji osebi pozneje pošlje opomin?“
Dopustnost predloga za sprejetje predhodne odločbe
31 Družba Conny izpodbija upoštevnost vprašanja, ki ga je postavilo predložitveno sodišče, in nasprotuje zlasti temu, da bi se lahko tretja oseba, kot sta najemodajalca iz postopka v glavni stvari, sklicevala na morebitno napako v pravnem razmerju med potrošnikom (odstopnikom) in trgovcem (prevzemnikom). Po mnenju družbe Conny bi namreč to pomenilo, da bi lahko tretja oseba nevtralizirala pogodbo, ki jo je najemnik s trgovcem sklenil prav zato, da bi uveljavljal svoje pravice kot potrošnik proti tej tretji osebi.
32 V zvezi s tem je treba opozoriti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso v okviru sodelovanja med Sodiščem in nacionalnimi sodišči, uvedenega s členom 267 PDEU, le nacionalno sodišče, ki odloča o sporu in ki mora prevzeti odgovornost za sodno odločbo, ki bo izdana, pristojno, da ob upoštevanju posebnosti zadeve presodi potrebo po predhodni odločbi, da bi lahko izdalo sodbo, in tudi upoštevnost vprašanj, ki jih postavi Sodišču. Zato Sodišče, kadar se vprašanja, ki jih zastavi nacionalno sodišče, nanašajo na veljavnost pravila prava Unije, načeloma mora odločiti (sodba z dne 12. oktobra 2023, KBC Verzekeringen, C‑286/22, EU:C:2023:767, točka 21 in navedena sodna praksa).
33 Iz tega sledi, da za vprašanja, ki se nanašajo na pravo Unije, velja domneva upoštevnosti. Sodišče lahko odločanje o predlogu nacionalnega sodišča zavrne samo, če je očitno, da zahtevana razlaga prava Evropske unije nima nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora o glavni stvari, če je problem hipotetičen ali če Sodišče nima na voljo dejanskih in pravnih elementov, ki so potrebni, da bi lahko na zastavljena vprašanja dalo koristne odgovore (sodba z dne 12. oktobra 2023, KBC Verzekeringen, C‑286/22, EU:C:2023:767, točka 22 in navedena sodna praksa).
34 V obravnavanem primeru se predložitveno sodišče sprašuje zlasti o razlagi člena 312j(3) in (4) BGB, s katerim je v nacionalni pravni red prenesen člen 8(2), drugi pododstavek, Direktive 2011/83 tako, da v bistvu določa, da je mogoče šteti, da potrošniška pogodba, sklenjena z uporabo elektronskih sredstev, ki se nanaša na odplačno storitev trgovca, nastane le, če trgovec izpolni obveznost obveščanja, s katero se zahteva, da potrošnik ob oddaji naročila izrecno prizna, da sprejema obveznost plačila. Člen 8(2), drugi pododstavek, Direktive 2011/83 pa določa le, da če trgovec ne upošteva obveznosti iz te določbe, potrošnik ni vezan na pogodbo ali naročilo.
35 Ob tem je iz odgovora predložitvenega sodišča na zahtevo za informacije, ki jo je nanj naslovilo Sodišče, razvidno, da nacionalna zakonodaja iz postopka v glavni stvari tretji osebi omogoča, da izpodbija veljavnost mandatne pogodbe, sklenjene med potrošnikom in trgovcem, če je trgovec na podlagi te pogodbe v imenu tega potrošnika vložil tožbo proti tej tretji osebi. Tako možnost bi bilo mogoče uporabiti, tudi če bi bilo pravno pravilo, sklicevano v utemeljitev te tožbe, namenjeno izključno varstvu navedenega potrošnika, saj bi isti potrošnik po ugotovitvi kršitve tega pravila ohranil možnost, da pogodbo potrdi ali da s trgovcem sklene novo pogodbo.
36 Glede na ta odgovor pa ni mogoče šteti, da je iz elementov spisa očitno razvidno, da zaprošena razlaga člena 8(2), drugi pododstavek, Direktive 2011/83 nima nobene zveze z dejanskim stanjem in predmetom spora o glavni stvari ali da je problem hipotetičen.
37 Ker ima Sodišče poleg tega na voljo vse dejanske in pravne elemente, ki so potrebni za to, da lahko koristno odgovori na postavljeno vprašanje, je treba ugotoviti, da je ta predlog za sprejetje predhodne odločbe dopusten.
Vprašanje za predhodno odločanje
38 Predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba člen 8(2), drugi pododstavek, Direktive 2011/83 razlagati tako, da se pri pogodbah, sklenjenih na daljavo prek spletnih strani, obveznost trgovca, da zagotovi, da potrošnik ob oddaji naročila izrecno sprejme obveznost plačila, uporablja tudi, kadar mora potrošnik temu trgovcu odplačno protidajatev plačati šele po izpolnitvi poznejšega pogoja.
39 Najprej je treba navesti, da so pogodbe, sklenjene na daljavo, v skladu s členom 2, točka 7, Direktive 2011/83 opredeljene kot „vsak[a] pogodb[a], sklenjena med trgovcem [in] potrošnikom v okviru organizirane prodaje na daljavo ali sistema izvajanja storitev brez hkratne fizične navzočnosti trgovca in potrošnika ter z izključno uporabo enega ali več sredstev za komuniciranje na daljavo do trenutka sklenitve pogodbe in vključno z njim“. Iz tega izhaja, da mandatna pogodba, namenjena uveljavljanju pravic najemnika proti najemodajalcu in sklenjena s trgovcem na spletni strani tega trgovca, kot je ta iz postopka v glavni stvari, spada pod pojem „pogodba, sklenjena na daljavo“, in posledično na področje uporabe te direktive, kot je opredeljeno v njenem členu 3(1).
40 Ker gre pri Direktivi 2011/83 v skladu z njenim členom 4 za načeloma popolno harmonizacijo zakonodaje držav članic glede določb, ki jih vsebuje, obseg obveznosti obveščanja iz člena 8(2), drugi pododstavek, te direktive v mejah načela skladne razlage določa obseg pravice potrošnikov, ki je določena z nacionalno ureditvijo, s katero je bila ta določba prenesena v pravni red držav članic (glej v tem smislu sodbo z dne 5. oktobra 2023, Sofatutor, C‑565/22, EU:C:2023:735, točka 38).
41 Pri razlagi določbe prava Unije je treba upoštevati ne le njeno besedilo, ampak tudi njen kontekst in cilje, ki jim sledi ureditev, katere del je (sodba z dne 12. oktobra 2023, KBC Verzekeringen, C‑286/22, EU:C:2023:767, točka 32).
42 Na prvem mestu, v zvezi z besedilom člena 8(2) Direktive 2011/83 je treba opozoriti, da ta določba v prvem pododstavku določa, da mora trgovec, če pogodba, sklenjena na daljavo, ki naj bi bila sklenjena z uporabo elektronskih sredstev, potrošnika obvezuje k plačilu, potrošnika neposredno, preden potrošnik odda svoje naročilo, jasno in v vidni obliki opozoriti na več informacij iz člena 6(1) te direktive, ki se v bistvu nanašajo na glavne značilnosti blaga ali storitve, na končno ceno, trajanje pogodbe in po potrebi na najkrajše trajanje obveznosti, ki so naložene potrošniku.
43 Člen 8(2), drugi pododstavek, Direktive 2011/83 pa določa, da mora trgovec zagotoviti, da potrošnik ob oddaji svojega naročila izrecno potrdi, da je z oddajo naročila povezana obveznost plačila. V tej določbi je pojasnjeno, da če je treba za oddajo naročila pritisniti na gumb ali aktivirati drugo podobno funkcijo, morata biti gumb oziroma podobna funkcija preprosto označena z besedami „naročilo z obveznostjo plačila“ ali z drugo ustrezno nedvoumno izjavo, s katero se pojasni, da je z oddajo naročila povezana obveznost potrošnika, da plača trgovcu, sicer potrošnik ni vezan na pogodbo ali naročilo.
44 Iz tega izhaja, da mora trgovec, kadar se pogodba, sklenjena na daljavo, sklene z uporabo elektronskih sredstev po postopku naročila in jo spremlja obveznost potrošnika, da plača, temu potrošniku neposredno pred oddajo naročila zagotoviti bistvene informacije v zvezi s pogodbo in navedenega potrošnika izrecno obvestiti o tem, da mora z oddajo naročila izpolniti obveznost plačila (sodba z dne 7. aprila 2022, Fuhrmann-2, C‑249/21, EU:C:2022:269, točka 25).
45 V zvezi z zadnjenavedeno obveznostjo je iz jasnega besedila člena 8(2), drugi pododstavek, Direktive 2011/83 razvidno, da morata biti gumb za naročilo ali podobna funkcija preprosto označena z nedvoumno navedbo, da je z oddajo naročila povezana obveznost potrošnika, da plača trgovcu, in da je treba pri ugotavljanju, ali je trgovec izpolnil svojo obveznost zagotoviti, da potrošnik ob oddaji naročila izrecno prizna, da je z oddajo naročila povezana obveznost plačila, upoštevati samo navedbo na tem gumbu ali tej podobni funkciji (glej v tem smislu sodbo z dne 7. aprila 2022, Fuhrmann-2, C‑249/21, EU:C:2022:269, točki 26 in 28).
46 Besedilo člena 8(2), drugi pododstavek, Direktive 2011/83, ki trgovcu nalaga, da kadar pogodbo, sklenjeno na daljavo, sklene z uporabo elektronskih sredstev po postopku naročila, ki jo spremlja obveznost potrošnika, da plača, tega potrošnika pred oddajo naročila izrecno obvesti o tej obveznosti, pa ne določa nobenega razlikovanja med obveznostmi plačila, za katere so določeni pogoji, in obveznostmi plačila, ki so brezpogojne.
47 Nasprotno, iz tega besedila izhaja, da se obveznost obveščanja, ki jo predpisuje navedena določba, uporablja, kadar je z oddanim naročilom „povezana“ obveznost plačila. Zato je iz tega mogoče sklepati, da obveznost trgovca, da obvesti potrošnika, nastane v trenutku, ko ta nepovrnljivo sprejme obveznost plačila v primeru izpolnitve pogoja, ki ni odvisen od njegove volje, čeprav ta pogoj še ni izpolnjen.
48 V zvezi s tem je Sodišče poleg tega pojasnilo, da je dokončanje postopka naročila, posledica česar je nastanek potrošnikove obveznosti plačila, temeljna faza, ki pomeni, da se potrošnik strinja, da ga ne zavezuje le pogodba, sklenjena na daljavo, ampak tudi obveznost plačila (sodba z dne 7. aprila 2022, Fuhrmann-2, C‑249/21, EU:C:2022:269, točka 30). Prav pritisk na gumb ali aktiviranje podobne funkcije za dokončanje naročila namreč pomeni izjavo potrošnika, da nepovrnljivo sprejema obveznost plačila.
49 Na drugem mestu, v zvezi s kontekstom in cilji, v katere je umeščen člen 8(2) Direktive 2011/83, je treba poudariti, da je ta določba del mehanizma, ki temelji na sklopu določb, katerih namen je, kot izhaja iz člena 1 navedene direktive v povezavi z njenimi uvodnimi izjavami 4, 5 in 7, poskrbeti za visoko raven varstva potrošnikov, in sicer z zagotavljanjem njihove obveščenosti in varnosti pri sklepanju pogodb s trgovci, hkrati pa poskrbeti za pravo ravnotežje med visoko ravnjo varstva potrošnikov in konkurenčnostjo podjetij (glej v tem smislu sodbi z dne 7. aprila 2022, Fuhrmann-2, C‑249/21, EU:C:2022:269, točka 21, in z dne 5. maja 2022, Victorinox, C‑179/21, EU:C:2022:353, točka 39 in navedena sodna praksa).
50 Natančneje, v uvodni izjavi 39 Direktive 2011/83 je v zvezi s tem poudarjeno, da je pomembno zagotoviti, da lahko potrošnik pri pogodbah, sklenjenih na daljavo prek spletnih strani, ugotovi, v katerem trenutku prevzame obveznost plačila trgovcu, in potrošnikovo pozornost z nedvoumno formulacijo usmeriti predvsem k dejstvu, da oddaja naročila zajema obveznost plačila trgovcu.
51 Kot pa je generalni pravobranilec poudaril v točki 45 sklepnih predlogov, bi bila razlaga člena 8(2), drugi pododstavek, Direktive 2011/83, v skladu s katero se ta določba ne bi uporabljala, kadar potrošnik nima brezpogojne obveznosti plačila trgovcu, ampak mora temu trgovcu plačati protidajatev šele po izpolnitvi poznejšega pogoja, v nasprotju s cilji te direktive, kot so navedeni v točkah 49 in 50 te sodbe, in sicer da se zagotovi visoka raven varstva potrošnikov in, natančneje, potrošnikova pozornost usmeri k dejstvu, da oddaja naročila zajema obveznost plačila trgovcu.
52 Taka razlaga bi namreč vodila do tega, da trgovec svoje obveznosti obveščanja iz te določbe, da bi potrošniku pojasnil finančne posledice njegovega naročila, ne bi bil dolžan izpolniti v trenutku, ko se ta potrošnik temu naročilu še lahko odpove, ampak šele pozneje, ko zapade v plačilo.
53 Zato bi taka razlaga, kot je v bistvu poudarilo predložitveno sodišče, trgovcem dala možnost, da se obveznosti obveščanja iz člena 8(2), drugi pododstavek, Direktive 2011/83 izognejo prav takrat, ko bi se ta lahko izkazala za koristno za potrošnika, zgolj tako, da bi v svoje splošne pogoje vključili določila, na podlagi katerih bi bila potrošnikova obveznost plačila odvisna od nastanka objektivnih pogojev, ki niso odvisni od izjave volje potrošnika.
54 Ob tem je treba poudariti, da člen 8(2), drugi pododstavek, Direktive 2011/83 za tak primer zgolj določa, da zadevna pogodba potrošnika ne zavezuje. V skladu s členom 3(5) Direktive 2011/83 pa ta ne vpliva na splošno pogodbeno pravo, določeno z nacionalno zakonodajo, kot so pravila o veljavnosti, obličnosti ali učinku pogodbe, v kolikor vidiki splošnega pogodbenega prava niso urejeni s to direktivo.
55 Zato razlaga iz točk od 49 do 53 te sodbe ne posega v možnost, da se lahko potrošnik po tem, ko je pozneje bil obveščen o obveznosti plačila, odloči, da ohrani učinke pogodbe ali naročila, ki ga do takrat ni zavezovala oziroma zavezovalo, ker trgovec ob sklenitvi pogodbe ni izpolnil svoje obveznosti iz člena 8(2), drugi pododstavek, Direktive 2011/83.
56 Glede na zgornje preudarke je treba na postavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba člen 8(2), drugi pododstavek, Direktive 2011/83 razlagati tako, da se pri pogodbah, sklenjenih na daljavo prek spletnih strani, obveznost trgovca, da zagotovi, da potrošnik ob oddaji naročila izrecno sprejme obveznost plačila, uporablja tudi, kadar mora potrošnik temu trgovcu odplačno protidajatev plačati šele po izpolnitvi poznejšega pogoja.
Stroški
57 Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (peti senat) razsodilo:
Člen 8(2), drugi pododstavek, Direktive 2011/83/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2011 o pravicah potrošnikov, spremembi Direktive Sveta 93/13/EGS in Direktive 1999/44/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Direktive Sveta 85/577/EGS in Direktive 97/7/ES Evropskega parlamenta in Sveta
je treba razlagati tako, da
se pri pogodbah, sklenjenih na daljavo prek spletnih strani, obveznost trgovca, da zagotovi, da potrošnik ob oddaji naročila izrecno sprejme obveznost plačila, uporablja tudi, kadar mora potrošnik temu trgovcu odplačno protidajatev plačati šele po izpolnitvi poznejšega pogoja.
Podpisi