Tožba, vložena 16. oktobra 2014 – PAN Europe in Unaapi / Komisija

(Zadeva T-729/14)

Jezik postopka: angleščina

Stranke

Tožeči stranki: Pesticide Action Network Europe (PAN Europe) (Bruselj, Belgija); in Unione nazionale associazioni apicoltori italiani (Unaapi) (Castel San Pietro Terme, Italija) (zastopnik: B. Kloostra, odvetnik)

Tožena stranka: Evropska komisija

Predlogi

Tožeči stranki Splošnemu sodišču predlagata:

razglasitev ničnosti odločbe Komisije z dne 5. avgusta 2014, Ares(2014)2589479, ki je bila zastopniku tožečih strank vročena 6. avgusta 2014 (izpodbijana odločba), v odgovor na vlogo za zmanjšanje mejnih vrednosti ostankov (MVO) za aktivno snov imidakloprid v zvezi z medom, cvetnim prahom in matičnim mlečkom, ki sta jo tožeči stranki vložili 10. januarja 2013 na podlagi člena 6(2) Uredbe št. 396/2005¹ ; in

naložitev plačila stroškov postopka Komisiji.

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

Tožeči stranki se v utemeljitev tožbe sklicujeta na en tožbeni razlog, s katerim zatrjujeta, da Komisija pri sprejetju izpodbijane odločbe ni ravnala v skladu z Uredbo št. 396/95, zlasti z njenim členom 14(1) in (2)(a), (c) in (d) navedene uredbe, in je zato delovala nezakonito.

–    Tožeči stranki trdita, da Uredba št. 396/2005 določa, da mora Komisija, ko odloča o vlogi o določitvi ali spremembi MVO na podlagi člena 7 navedene uredbe, upoštevati zdravje živali. Komisija je torej nezakonito odločila, da ne bo ugodila vlogi tožečih strank za zmanjšanje MVO za imidakloprid.

–    Tožeči stranki prav tako trdita, da je treba v skladu z opredelitvijo MVO v členu 3(2)(d) Uredbe št. 396/2005 MVO določiti na podlagi „najnižje izpostavljenosti potrošnika, ki je potrebna za zaščito ranljivih potrošnikov“ in „dobre kmetijske prakse“ (DKP). Iz člena 3(2) in 4(1), drugi odstavek, ter iz člena 14(2)(a) in (d) Uredbe št. 396/2005 je razvidno, da bi morala Komisija pri sprejetju izpodbijane odločbe upoštevati razpoložljivo znanstveno in tehnično znanje o učinkih imidaklopridov na medonosne čebele in čebelje družine. Iz teh določb, in zlasti iz člena 14(2)(d) Uredbe št. 396/2005, je razvidno tudi, da je Komisija ravnala nezakonito, ker v izpodbijani odločbi ni upoštevala Izvedbene uredbe Komisije (EU) št. 485/2013 kot odločitve „glede sprememb načinov uporabe fitofarmacevtskih sredstev“.