Začasna izdaja
SODBA SODIŠČA (deveti senat)
z dne 25. aprila 2024(*)
„Predhodno odločanje – Varstvo potrošnikov – Direktiva 93/13/EGS – Nepošteni pogoji v potrošniških pogodbah – Hipotekarni kredit – Pogoj, ki določa plačilo stroškov, povezanih s pogodbo, v breme potrošnika – Pravnomočna sodna odločba, s katero je bila ugotovljena nepoštenost tega pogoja in s katero je bil ta pogoj razglašen za ničnega – Tožba za vračilo zneskov, plačanih na podlagi nepoštenega pogoja – Začetek teka zastaralnega roka za vložitev tožbe za vračilo“
V zadevi C‑561/21,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Tribunal Supremo (vrhovno sodišče, Španija) z odločbo z dne 22. julija 2021, ki je na Sodišče prispela 10. septembra 2021, v postopku
GP,
BG
proti
Banco Santander SA,
SODIŠČE (deveti senat),
v sestavi O. Spineanu-Matei, predsednica senata, S. Rodin (poročevalec) in L. S. Rossi, sodnica,
generalni pravobranilec: A. M. Collins,
sodni tajnik: A. Calot Escobar,
na podlagi pisnega postopka,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za Banco Santander SA M. Á. Cepero Aránguez in M. García-Villarrubia Bernabé, abogados,
– za špansko vlado A. Ballesteros Panizo in A. Pérez-Zurita Gutiérrez, agenta,
– za italijansko vlado G. Palmieri, agentka, skupaj z G. Rocchittom, avvocato dello Stato,
– za poljsko vlado B. Majczyna in S. Żyrek, agenta,
– za Evropsko komisijo J. Baquero Cruz in N. Ruiz García, agenta,
na podlagi sklepa, sprejetega po opredelitvi generalnega pravobranilca, da bo v zadevi razsojeno brez sklepnih predlogov,
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 6(1) in člena 7(1) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 2, str. 288, in popravek v UL 2019, L 214, str. 25).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med GP in BG, potrošnikoma, ter Banco Santander SA, kreditno institucijo, glede zahteve za vračilo zneskov, plačanih na podlagi pogodbenega pogoja, katerega nepoštenost je bila ugotovljena s pravnomočno sodno odločbo.
Pravni okvir
Pravo Unije
3 Člen 6(1) Direktive 93/13 določa:
„Države članice določijo, da nepošteni pogoji, uporabljeni v pogodbi, ki jo s potrošnikom sklene prodajalec ali ponudnik, kakor je določeno z nacionalnim pravom, niso zavezujoči za potrošnika in da pogodba še naprej zavezuje obe stranki na podlagi teh pogojev, če je nadaljnji obstoj mogoč brez nepoštenih pogojev.“
4 Člen 7(1) te direktive določa:
„Države članice zagotovijo, da v interesu potrošnikov in konkurentov obstajajo ustrezna in učinkovita sredstva za preprečevanje nadaljnje uporabe nepoštenih pogojev v pogodbah, ki jih s potrošniki sklenejo prodajalci ali ponudniki.“
Špansko pravo
5 Código Civil (civilni zakonik) v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari (v nadaljevanju: civilni zakonik), v členu 1303 določa:
„Če se ugotovi ničnost obveznosti, morata stranki ena drugi vrniti vse, kar sta prejeli na podlagi pogodbe, skupaj s plodovi ali ceno z obrestmi, razen če je v naslednjih členih določeno drugače.“
6 Člen 1896, prvi odstavek, civilnega zakonika določa:
„Kdor v slabi veri prejme neupravičeno plačilo, mora plačati zakonske obresti, če gre za denar, oziroma plodove, ki jih je prejel oziroma bi jih moral prejeti, če prejeta stvar daje plodove.“
7 Člen 1964 tega zakonika v različici, ki se uporabi v sporu o glavni stvari, določa:
„Izvršba na podlagi hipoteke zastara po dvajsetih letih, zahtevki posameznikov, za katere ni določen poseben zastaralni rok, pa po petnajstih letih.“
8 Člen 1969 civilnega zakonika določa:
„Če s posebnim predpisom ni določeno drugače, začne zastaranje za vse vrste zahtevkov teči na dan, ko je bilo te zahtevke mogoče uveljavljati.“
Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje
9 Tožeči stranki v postopku v glavni stvari sta 29. junija 1999 – kot potrošnika – z banko Banco Santander sklenili pogodbo o hipotekarnem kreditu, ki je vsebovala pogoj, s katerim jima je bilo naloženo plačilo vseh stroškov, nastalih zaradi pogodbe (v nadaljevanju: pogoj o stroških).
10 Tožeči stranki iz postopka v glavni stvari sta 28. oktobra 2017 vložili tožbo za razglasitev ničnosti pogoja o stroških in za vračilo zneskov, plačanih iz tega naslova.
11 Prvostopenjsko sodišče je razglasilo ničnost pogoja o stroških in banki Banco Santander naložilo, naj tožečima strankama iz postopka v glavni stvari vrne zneske, ki sta jih plačali iz naslova notarskih stroškov, zemljiške knjige in upravnih stroškov, skupaj z zakonskimi obrestmi od datuma, ko so bili ti zneski plačani.
12 Audiencia Provincial de Barcelona (pokrajinsko sodišče v Barceloni, Španija) je pritožbi, ki jo je banka Banco Santander vložila zoper prvostopenjsko odločbo, delno ugodilo, saj je to sodišče ugotovilo zastaranje terjatve v zvezi z zneski, plačanimi na podlagi pogoja o stroških. Pritožbeno sodišče je namreč menilo, da dan začetka teka zastaralnega roka za vložitev tožbe za vračilo teh zneskov ustreza datumu, ko sta tožeči stranki v postopku v glavni stvari izvršili neupravičena plačila, to je ob sklenitvi njune pogodbe o hipotekarnem kreditu leta 1999, in da je od takrat minilo več kot petnajst let.
13 Tožeči stranki v postopku v glavni stvari sta zoper to sodbo Audiencia Provincial de Barcelona (pokrajinsko sodišče v Barceloni) vložili kasacijsko pritožbo pri Tribunal Supremo (vrhovno sodišče, Španija), ki je predložitveno sodišče. V utemeljitev pritožbe trdita, da iz sodne prakse Sodišča izhaja, da za začetek teka zastaralnega roka za vložitev tožbe za vračilo zneskov, plačanih na podlagi nepoštenega pogoja, ni mogoče določiti datuma sklenitve pogodbe, ki je vsebovala ta pogoj.
14 Predložitveno sodišče ima dvome glede tega, kdaj začne teči zastaralni rok za vložitev tožbe za vračilo zneskov, plačanih na podlagi nepoštenega pogoja, v kontekstu Direktive 93/13.
15 Po mnenju tega sodišča se zdi, da je nezdružljivo z načelom pravne varnosti, če se določi, da ta rok začne teči na datum sodne odločbe, s katero je bila ugotovljena nepoštenost zadevnega pogodbenega pogoja in s katero se ta pogoj razglasi za ničnega, saj bi v praksi taka rešitev povzročila, da tožba za vračilo ne bi zastarala. Ker zastaralni rok za to tožbo hipotetično ne more začeti teči, dokler se ne ugodi tožbi za ugotovitev ničnosti takega pogoja, pri čemer ta tožba v skladu z nacionalnim pravom sama po sebi ne zastara, ker gre za absolutno ničnost, zastaralni rok za tožbo za vračilo ne bi nikoli mogel začeti teči. Poleg tega bi bilo načelo pravne varnosti resno ogroženo, če bi se dopustili zahtevki v zvezi s pogodbami, katerih učinki so morda prenehali pred desetletji.
16 V tem smislu se predložitveno sodišče sprašuje, ali ne bi bilo treba kot datum začetka teka zastaralnega roka za vložitev tožbe za vračilo določiti datum, ko je to sodišče izdalo vrsto enotnih sodb, v katerih je ugotovilo nepoštenost pogojev, s katerimi je bilo potrošniku naloženo plačilo vseh stroškov v zvezi s kreditno pogodbo, in odločilo, kako je treba po razglasitvi ničnosti takega pogoja take stroške porazdeliti. Prav tako bi bilo mogoče določiti začetek teka tega roka na datum izdaje odločb Sodišča, s katerimi se je Direktiva 93/13 razlagala tako, da ta ne nasprotuje temu, da za tako tožbo za vračilo velja zastaralni rok, če se spoštuje načelo učinkovitosti. Vendar predložitveno sodišče dvomi, da je povprečni potrošnik, ki je razumno pozoren in preudaren, seznanjen z njegovo sodno prakso oziroma sodno prakso Sodišča na tem področju.
17 V teh okoliščinah je Tribunal Supremo (vrhovno sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
„1. Ali je v skladu z načelom pravne varnosti, če se člena 6(1) in 7(1) [Direktive 93/13] razlagata tako, da začne zastaralni rok za vložitev tožbe za vračilo zneskov, plačanih na podlagi nepoštenega pogoja, teči šele po tem, ko je bila ničnost tega pogoja ugotovljena s pravnomočno sodbo?
2. Ali je, če taka razlaga ne bi bila v skladu z načelom pravne varnosti, v nasprotju s členoma [6(1) in 7(1)] Direktive 93/13 razlaga, v skladu s katero se za datum začetka teka zastaralnega roka [za vložitev tožbe za vračilo zneskov, plačanih na podlagi nepoštenega pogoja,] šteje datum sodb Tribunal Supremo (vrhovno sodišče), v katerih je bila določena sodna praksa v zvezi z restitucijskimi učinki[, ki izhajajo iz razglasitve ničnosti takega pogoja] (sodbe z dne 23. januarja 2019)?
3. Ali je, če bi bila taka razlaga v nasprotju s členoma [6(1) in 7(1) Direktive 93/13], v nasprotju z istima členoma razlaga, v skladu s katero je datum začetka teka zastaralnega roka [za vložitev tožbe za vračilo zneskov, plačanih na podlagi nepoštenega pogoja,] datum sodb Sodišča, v katerih je bilo odločeno, da za restitucijski zahtevek lahko velja zastaralni rok ([sodba z dne 9. julija 2020, Raiffeisen Bank SA in BRD Groupe Société Générale (C‑698/18 in C‑699/18, EU:C:2020:537),] ali [sodba z dne 16. julija 2020, Caixabank in Banco Bilbao Vizcaya Argentaria (C‑224/19 in C‑259/19, EU:C:2020:578)], s katero je bila potrjena prejšnja sodba)?“
Vprašanja za predhodno odločanje
18 Najprej je treba opozoriti, da je Sodišče v bistvu že razsodilo, da je treba člen 6(1) Direktive 93/13 razlagati tako, da je treba za pogodbeni pogoj, ki je razglašen za nepoštenega, načeloma šteti, da ni nikoli obstajal, tako da ne sme imeti učinkov za potrošnika. Zato mora biti posledica sodne ugotovitve nepoštenosti takega pogoja načeloma to, da se ponovno vzpostavi pravni in dejanski položaj potrošnika, v katerem bi ta bil, če tega pogoja ne bi bilo (sodbi z dne 21. decembra 2016, Gutiérrez Naranjo in drugi, C‑154/15, C‑307/15 in C‑308/15, EU:C:2016:980, točka 61, in z dne 15. junija 2023, Bank M. (Posledice ničnosti pogodbe), C‑520/21, EU:C:2023:478, točka 57).
19 Iz tega izhaja, da obveznost nacionalnega sodišča, da ne uporabi nepoštenega pogodbenega pogoja, ki nalaga plačilo zneskov, ki so se izkazali za neupravičene, načeloma zajema restitucijski učinek glede teh zneskov (sodbi z dne 21. decembra 2016, Gutiérrez Naranjo in drugi, C‑154/15, C‑307/15 in C‑308/15, EU:C:2016:980, točka 62, in z dne 15. junija 2023, Bank M. (Posledice ničnosti pogodbe), C‑520/21, EU:C:2023:478, točka 58).
20 Neobstoj takega restitucijskega učinka bi namreč lahko ogrozil odvračilni učinek, ki ga člen 6(1) Direktive 93/13 v povezavi s členom 7(1) te direktive pripisuje ugotovitvi nepoštenosti pogojev v pogodbah, ki jih s potrošniki sklenejo prodajalci ali ponudniki (sodbi z dne 21. decembra 2016, Gutiérrez Naranjo in drugi, C‑154/15, C‑307/15 in C‑308/15, EU:C:2016:980, točka 63, in z dne 15. junija 2023, Bank M. (Posledice ničnosti pogodbe), C‑520/21, EU:C:2023:478, točka 58).
21 Člen 6(1) Direktive 93/13 sicer zahteva, da države članice določijo, da nepošteni pogoji za potrošnike niso zavezujoči, „kakor je določeno z nacionalnim pravom“ (sodbi z dne 6. oktobra 2009, Asturcom Telecomunicaciones, C‑40/08, EU:C:2009:615, točka 57, in z dne 21. decembra 2016, Gutiérrez Naranjo in drugi, C‑154/15, C‑307/15 in C‑308/15, EU:C:2016:980, točka 64).
22 Vendar ureditev varstva, ki ga potrošnikom zagotavlja Direktiva 93/13, z nacionalnim pravom ne sme spremeniti obsega in torej vsebine tega varstva ter tako ogroziti krepitve učinkovitosti tega varstva s sprejetjem enotnih pravil glede nepoštenih pogojev, kar je bil, kot je navedeno v deseti uvodni izjavi Direktive 93/13, namen zakonodajalca Evropske unije (sodbi z dne 21. decembra 2016, Gutiérrez Naranjo in drugi, C‑154/15, C‑307/15 in C‑308/15, EU:C:2016:980, točka 65, in z dne 15. junija 2023, Bank M. (Posledice ničnosti pogodbe), C‑520/21, EU:C:2023:478, točka 60).
23 Zato mora taka ugotovitev – čeprav morajo države članice v svojem nacionalnem pravu opredeliti podrobna pravila, v okviru katerih se poda ugotovitev nepoštenosti pogodbenega pogoja in se konkretni pravni učinki te ugotovitve materializirajo – omogočati ponovno vzpostavitev pravnega in dejanskega položaja, v kakršnem bi potrošnik bil, če tega pogoja ne bi bilo, zlasti z določitvijo pravice do vračila ugodnosti, ki jih je prodajalec ali ponudnik na podlagi navedenega nepoštenega pogoja neupravičeno pridobil v škodo tega potrošnika (sodbi z dne 21. decembra 2016, Gutiérrez Naranjo in drugi, C‑154/15, C‑307/15 in C‑308/15, EU:C:2016:980, točka 66, in z dne 15. junija 2023, Bank M. (Posledice ničnosti pogodbe), C‑520/21, EU:C:2023:478, točka 61).
Prvo vprašanje
24 Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 6(1) in člen 7(1) Direktive 93/13 ter načelo pravne varnosti razlagati tako, da nasprotujejo temu, da zastaralni rok za vložitev tožbe za vračilo stroškov, ki jih je potrošnik plačal na podlagi pogoja iz pogodbe, sklenjene s prodajalcem ali ponudnikom, katerega nepoštenost je bila ugotovljena s pravnomočno sodno odločbo, izdano po plačilu teh stroškov, začne teči na datum te odločbe.
25 Opozoriti je treba, da je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso, ob neobstoju pravil Unije na zadevnem področju, na podlagi načela procesne avtonomije v notranjem pravnem redu vsake države članice določiti procesna pravila za sodna pravna sredstva, katerih namen je varstvo pravic, ki jih imajo posamezniki na podlagi prava Unije, pod pogojem, da ta pravila niso manj ugodna od tistih, ki urejajo podobne položaje, za katere velja nacionalno pravo (načelo enakovrednosti), in v praksi ne onemogočajo ali pretirano otežujejo uveljavljanja pravic, ki jih daje pravo Unije (načelo učinkovitosti) (sodba z dne 22. aprila 2021, Profi Credit Slovakia, C‑485/19, EU:C:2021:313, točka 52 in navedena sodna praksa)
26 Kar zadeva načelo učinkovitosti, ki je edino obravnavano v tem postopku, je treba navesti, da je treba vsak primer, v katerem se postavlja vprašanje, ali se z neko nacionalno postopkovno določbo onemogoča ali pretirano otežuje uporaba prava Unije, preizkusiti ob upoštevanju umestitve te določbe v celotnem postopku, poteka postopka in njegovih posebnosti pred različnimi nacionalnimi sodišči. S tega vidika je treba po potrebi upoštevati načela, na katerih temelji nacionalni sodni sistem, kot so načelo varstva pravice do obrambe, načelo pravne varnosti in načelo učinkovitega poteka postopka (sodba z dne 10. junija 2021, BNP Paribas Personal Finance, od C‑776/19 do C‑782/19, EU:C:2021:470, točka 28 in navedena sodna praksa).
27 Poleg tega je Sodišče pojasnilo, da obveznost držav članic, da zagotovijo učinkovitost pravic, ki jih imajo pravni subjekti na podlagi prava Unije, med drugim v zvezi s pravicami, ki izhajajo iz Direktive 93/13, vključuje zahtevo po zagotovitvi učinkovitega sodnega varstva, določeno tudi v členu 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ki med drugim velja za opredelitev postopkovnih pravil v zvezi s tožbami, ki temeljijo na takih pravicah (sodba z dne 10. junija 2021, BNP Paribas Personal Finance, od C‑776/19 do C‑782/19, EU:C:2021:470, točka 29 in navedena sodna praksa).
28 V zvezi z analizo značilnosti zastaralnega roka, kot je ta iz postopka v glavni stvari, je Sodišče pojasnilo, da se mora ta analiza nanašati na trajanje takega roka in podrobna pravila njegove uporabe, vključno z načinom sprožitve teka tega roka (sodba z dne 10. junija 2021, BNP Paribas Personal Finance, od C‑776/19 do C‑782/19, EU:C:2021:470, točka 30 in navedena sodna praksa).
29 Sodišče je sicer razsodilo, da se za zahtevek, ki ga potrošnik vloži za ugotovitev nepoštenosti pogoja iz pogodbe, sklenjene med prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom, ne more uporabljati nikakršen zastaralni rok (sodba z dne 10. junija 2021, BNP Paribas Personal Finance, od C‑776/19 do C‑782/19, EU:C:2021:470, točka 38 in navedena sodna praksa), vendar je pojasnilo, da člen 6(1) in člen 7(1) Direktive 93/13 ne nasprotujeta nacionalni ureditvi, ki določa zastaralni rok za tožbo takšnega potrošnika za uveljavljanje restitucijskih učinkov te ugotovitve, če sta spoštovani načeli enakovrednosti in učinkovitosti (glej v tem smislu sodbo z dne 10. junija 2021, BNP Paribas Personal Finance, od C‑776/19 do C‑782/19, EU:C:2021:470, točka 39 in navedena sodna praksa).
30 Zato je treba ugotoviti, da uveljavljanje zastaralnega roka zoper restitucijske zahtevke, ki jih potrošniki vložijo za uveljavljanje pravic, ki jih imajo na podlagi Direktive 93/13, samo po sebi ni v nasprotju z načelom učinkovitosti, če z uporabo takšnega roka ni v praksi onemogočeno ali pretirano oteženo izvrševanje pravic, ki jih podeljuje ta direktiva (sodba z dne 10. junija 2021, BNP Paribas Personal Finance, od C‑776/19 do C‑782/19, EU:C:2021:470, točka 40 in navedena sodna praksa).
31 Glede trajanja zastaralnega roka, ki se uporablja za zahtevek potrošnika za vračilo neupravičeno plačanih zneskov na podlagi nepoštenih pogojev v smislu Direktive 93/13, je treba navesti, da je Sodišče že imelo priložnost odločiti zlasti v sodbah z dne 9. julija 2020, Raiffeisen Bank in BRD Groupe Société Générale (C‑698/18 in C‑699/18, EU:C:2020:537, točki 62 in 64), z dne 16. julija 2020, Caixabank in Banco Bilbao Vizcaya Argentaria (C‑224/19 in C‑259/19, EU:C:2020:578, točka 87), in z dne 8. septembra 2022, D.B.P. in drugi (Hipotekarni kredit, izražen v tuji valuti) (od C‑80/21 do C‑82/21, EU:C:2022:646, točka 92), o združljivosti zastaralnih rokov treh, petih oziroma desetih let, ki so bili določeni za vložitev tožbe za uveljavljanje restitucijskih učinkov ugotovitve nepoštenosti pogodbenega pogoja, z načelom učinkovitosti, saj so ti roki, če so določeni in znani vnaprej, zadostni, da zadevnemu potrošniku omogočajo pripravo in vložitev učinkovitega pravnega sredstva.
32 Zato je treba ugotoviti, da ni razvidno, da bi se s petnajstletnim zastaralnim rokom, kot je ta iz postopka v glavni stvari in ki se uveljavlja zoper zahtevek potrošnika za vračilo neupravičeno plačanih zneskov na podlagi nepoštenih pogojev v smislu Direktive 93/13, če je ta zastaralni rok določen in vnaprej znan, v praksi onemogočalo ali pretirano oteževalo izvrševanje pravic, ki jih podeljuje Direktiva 93/13. Rok, ki traja tako dolgo, namreč načeloma dejansko zadostuje, da lahko potrošnik pripravi in vloži učinkovito pravno sredstvo za uveljavljanje pravic, ki jih ima na podlagi te direktive, in to med drugim v obliki restitucijskih zahtevkov, ki temeljijo na nepoštenosti pogodbenega pogoja (glej po analogiji sodbo z dne 8. septembra 2022, D.B.P. in drugi (Hipotekarni kredit, izražen v tuji valuti), od C‑80/21 do C‑82/21, EU:C:2022:646, točka 93).
33 Vendar je treba upoštevati, da je potrošnik v razmerju do prodajalca ali ponudnika v podrejenem položaju tako glede pogajalske sposobnosti kot glede ravni obveščenosti, zaradi česar ta potrošnik pristopi k pogojem, ki jih je predhodno sestavil prodajalec ali ponudnik, ne da bi lahko vplival na njihovo vsebino. Prav tako je treba opozoriti, da potrošniki morda ne vedo za nepoštenost pogoja iz pogodbe o hipotekarnem kreditu ali se ne zavedajo obsega svojih pravic, ki izhajajo iz Direktive 93/13 (glej v tem smislu sodbo z dne 10. junija 2021, BNP Paribas Personal Finance, od C‑776/19 do C‑782/19, EU:C:2021:470, točka 45 in navedena sodna praksa).
34 Sodišče je v tem kontekstu presodilo, da uporaba zastaralnega roka, ki začne teči od sklenitve pogodbe – če ta uporaba pomeni, da lahko potrošnik zahteva vračilo plačil, izvršenih na podlagi pogodbenega pogoja, za katerega je bilo ugotovljeno, da je nepošten, le v določenem roku po podpisu te pogodbe, ne glede na to, ali je vedel oziroma bi lahko razumno vedel za nepoštenost tega pogoja – čezmerno oteži uresničevanje pravic tega potrošnika, ki so mu podeljene z Direktivo 93/13, in s tem krši načelo učinkovitosti v povezavi z načelom pravne varnosti (glej v tem smislu sodbo z dne 16. julija 2020, Caixabank in Banco Bilbao Vizcaya Argentaria, C‑224/19 in C‑259/19, EU:C:2020:578, točka 91; glej po analogiji tudi sodbo z dne 22. aprila 2021, Profi Credit Slovakia, C‑485/19, EU:C:2021:313, točka 63).
35 V okoliščinah, kakršne so te v postopku v glavni stvari, pa je potrošnik na dan, ko je odločba o ugotovitvi nepoštenosti zadevnega pogodbenega pogoja in o njegovi ničnosti iz tega razloga postala pravnomočna, zagotovo vedel za nezakonitost tega pogoja. Zato lahko ta potrošnik od tega datuma načeloma učinkovito uveljavlja pravice, ki mu jih podeljuje Direktiva 93/13, in lahko zato začne teči zastaralni rok za vložitev tožbe za vračilo, katere glavni cilj je vzpostavitev pravnega in dejanskega položaja potrošnika, v katerem bi ta bil v primeru neobstoja takega pogoja, kot je razvidno iz točk 18 in 23 te sodbe.
36 Ker gre namreč takrat za sodno odločbo, ki je pravnomočna in je naslovljena na zadevnega potrošnika, se ta lahko seznani z nepoštenostjo zadevnega pogodbenega pogoja in sam presodi, ali je primerno vložiti tožbo za vračilo zneskov, plačanih na podlagi tega pogoja, v roku, določenem v nacionalnem pravu, oziroma če nacionalno postopkovno pravo to določa, pravnomočna sodna odločba glede ničnosti nepoštenega pogoja sodišču omogoča, da dopusti odškodninski zahtevek, ki iz tega izhaja.
37 Tako je zastaralni rok, ki začne teči na dan, ko postane pravnomočna odločba, s katero je bila ugotovljena nepoštenost pogodbenega pogoja in je bil zato ta pogoj razveljavljen, združljiv z načelom učinkovitosti, saj ima potrošnik možnost, da se seznani s svojimi pravicami, preden je ta rok začel teči oziroma je potekel (glej v tem smislu sodbo z dne 10. junija 2021, BNP Paribas Personal Finance, od C‑776/19 do C‑782/19, EU:C:2021:470, točka 46 in navedena sodna praksa).
38 Vendar je treba pojasniti, da čeprav – kot izhaja iz sodne prakse, navedene v točki 34 te sodbe – Direktiva 93/13 nasprotuje temu, da lahko zastaralni rok za vložitev tožbe za vračilo zneskov, ki jih je potrošnik plačal na podlagi nepoštenega pogodbenega pogoja, začne teči ne glede na to, ali je ta potrošnik vedel oziroma bi lahko razumno vedel za nepoštenost tega pogoja, ta direktiva ne nasprotuje temu, da ima prodajalec ali ponudnik možnost dokazati, da je navedeni potrošnik za to dejstvo vedel oziroma bi lahko razumno vedel pred izdajo sodbe, s katero je bila ugotovljena ničnost navedenega pogoja.
39 Nazadnje, ker se predložitveno sodišče sprašuje, ali okoliščina, da se kot začetek teka tega zastaralnega roka določi tak trenutek, ne more biti v nasprotju z načelom pravne varnosti, ker prodajalca ali ponudnika postavlja v negotov položaj glede datuma začetka teka navedenega roka, je treba opozoriti, da je dejanski namen zastaralnih rokov zagotoviti pravno varnost (glej v tem smislu sodbo z dne 9. julija 2020, Raiffeisen Bank in BRD Groupe Société Générale, C‑698/18 in C‑699/18, EU:C:2020:537, točka 81 in navedena sodna praksa).
40 Vendar, kot je v bistvu poudarila poljska vlada v pisnem stališču, prodajalec ali ponudnik z vključitvijo nepoštenega pogoja v pogodbo, sklenjeno s potrošnikom, sam ustvari položaj, ki ga Direktiva 93/13 prepoveduje in se mu želi izogniti s tem, da izkoristi svoj vodilni položaj, da potrošnikom enostransko naloži pogodbene obveznosti, ki niso v skladu z zahtevami dobre vere, ki jih določa ta direktiva, in tako v škodo potrošnikov povzroči znatno neravnotežje med pogodbenimi pravicami in obveznostmi strank.
41 Vsekakor lahko prodajalec ali ponudnik, kot je razvidno iz točke 38 te sodbe, dokaže, da je potrošnik vedel oziroma bi lahko razumno vedel za nepoštenost tega pogoja pred izdajo sodbe, s katero je bila ugotovljena ničnost navedenega pogoja, s tem, da predloži posebne dokaze, ki se nanašajo na njegovo razmerje do tega potrošnika v skladu z veljavnimi nacionalnimi dokaznimi pravili.
42 Glede na zgornje preudarke je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 6(1) in člen 7(1) Direktive 93/13 ter načelo pravne varnosti razlagati tako, da ne nasprotujejo temu, da zastaralni rok za vložitev tožbe za vračilo stroškov, ki jih je potrošnik plačal na podlagi pogoja iz pogodbe, katerega nepoštenost je bila ugotovljena s pravnomočno sodno odločbo, izdano po plačilu teh stroškov, začne teči na datum, ko je ta odločba postala pravnomočna, s pridržkom možnosti za prodajalca ali ponudnika, da dokaže, da je ta potrošnik vedel oziroma bi lahko razumno vedel za nepoštenost zadevnega pogoja pred izdajo te odločbe.
Drugo vprašanje
43 Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v povezavi z navedbami v predlogu za sprejetje predhodne odločbe v bistvu sprašuje, ali je treba člen 6(1) in člen 7(1) Direktive 93/13 razlagati tako, da nasprotujeta temu, da zastaralni rok za vložitev tožbe za vračilo stroškov, ki jih je potrošnik plačal na podlagi pogoja iz pogodbe, sklenjene s prodajalcem ali ponudnikom, katerega nepoštenost je bila ugotovljena s pravnomočno sodno odločbo, izdano po plačilu teh stroškov, začne teči pred datumom, ko je nacionalno vrhovno sodišče v ločenih zadevah izdalo sodbe, s katerimi so bili tipski pogoji, ki ustrezajo zadevnemu pogoju iz te pogodbe, razglašeni za nepoštene.
44 Čeprav predložitveno sodišče to vprašanje postavlja za primer, da določitev začetka teka tega zastaralnega roka na datum pravnomočne sodne odločbe, s katero je bila ugotovljena nepoštenost zadevnega pogodbenega pogoja in s katero je bil ta razglašen za ničnega, ne bi bila v skladu s členom 6(1) in členom 7(1) Direktive 93/13, je treba nanj vseeno odgovoriti glede na odgovor na prvo vprašanje. Ker ta namreč prodajalcu ali ponudniku pridržuje možnost, da dokaže, da je potrošnik pred sprejetjem te odločbe vedel oziroma bi lahko razumno vedel za nepoštenost tega pogoja, je treba predložitvenemu sodišču v zvezi s tem dati nekatere elemente razlage, ki se zdijo koristni za rešitev spora, o katerem odloča.
45 Glede na sodno prakso, navedeno na začetku, in v okviru odgovora Sodišča na prvo vprašanje določitev začetka teka zastaralnega roka za vložitev tožbe za vračilo stroškov, plačanih na podlagi pogodbenega pogoja, katerega nepoštenost je bila pozneje sodno ugotovljena, na dan, ko je nacionalno vrhovno sodišče izreklo sodbe, s katerimi so bili tipski pogoji, ki ustrezajo temu pogodbenemu pogoju, razglašeni za nepoštene, načeloma ne more biti v skladu z načelom učinkovitosti.
46 Kot namreč izhaja iz sodne prakse, navedene v točkah 18 in 23 te sodbe, je namen Direktive 93/13 omogočiti ponovno vzpostavitev pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi bil potrošnik, če ne bi bilo tega nepoštenega pogodbenega pogoja, zlasti z določitvijo pravice do vračila ugodnosti, ki jih je prodajalec ali ponudnik v škodo tega potrošnika neupravičeno pridobil na podlagi tega pogoja.
47 Določitev začetka teka zastaralnega roka za vložitev tožbe za vračilo stroškov, ki jih je potrošnik plačal na podlagi nepoštenega pogodbenega pogoja, na dan, ko je nacionalno vrhovno sodišče izreklo sodbe, s katerimi so bili standardizirani pogoji, ki ustrezajo pogoju, navedenemu v sporni pogodbi, razglašeni za nepoštene, pa v številnih primerih prodajalcu ali ponudniku omogoča, da na podlagi nepoštenega pogoja obdrži neupravičeno pridobljene zneske v škodo tega potrošnika, kar naj ne bi bilo združljivo z zahtevo, ki izhaja iz sodne prakse, navedene v točki 34 te sodbe, v skladu s katero tega izhodišča ni mogoče določiti neodvisno od vprašanja, ali je navedeni potrošnik vedel oziroma bi lahko razumno vedel za nepoštenost tega zadnjenavedenega pogoja, na katerem temelji pravica do vračila, in ne da bi prodajalcu ali ponudniku nalagal obveznost potrebne skrbnosti in zagotavljanja informacij potrošniku, s čimer bi bil poudarjen podrejeni položaj potrošnika, ki ga Direktiva 93/13 želi omiliti.
48 Poleg tega ob neobstoju obveznosti prodajalca ali ponudnika, da v zvezi s tem zagotovi informacije, ni mogoče domnevati, da je potrošnik lahko razumno seznanjen z dejstvom, da ima pogoj v njegovi pogodbi enak obseg kot standardizirani pogoj, katerega nepoštenost je ugotovilo nacionalno vrhovno sodišče.
49 Namreč, čeprav lahko sodna praksa vrhovnega sodišča države članice potrošniku omogoči, da se seznani z nepoštenostjo standardiziranega pogoja, ki je vključen v njegovo pogodbo s prodajalcem ali ponudnikom, pod pogojem, da je dovolj javen, pa od tega potrošnika, ki ga želi Direktiva 93/13 ob upoštevanju njegovega položaja podrejenosti v razmerju do prodajalca ali ponudnika zaščititi, ni mogoče pričakovati, da bo storil korak, ki spada v okvir pravnega raziskovanja (glej v tem smislu sodbo z dne 13. julija 2023, Banco Santander (Napotilo na uradni indeks), C‑265/22, EU:C:2023:578, točka 60).
50 Poleg tega je treba v zvezi s tem poudariti, da taka nacionalna sodna praksa ne omogoča nujno, da se vsi tovrstni pogoji, ki so vključeni v vse pogodbe med prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom v pravnem redu te države članice, razglasijo za nepoštene. Kadar nacionalno vrhovno sodišče ugotovi, da je standardizirani pogoj nepošten, je treba načeloma za vsak primer posebej še ugotoviti, v kolikšnem obsegu je pogoj, ki je vključen v konkretno pogodbo, enakovreden temu standardiziranemu pogoju in ga je treba na enaki podlagi kot zadnjenavedenega šteti za nepoštenega.
51 V skladu s členom 3(1) in členom 4(1) Direktive 93/13 preučitev morebitne nepoštenosti pogoja v pogodbi, sklenjeni med prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom, pri kateri se ugotovi tudi to, ali ta pogoj v škodo potrošnika ustvarja znatno neravnovesje med pravicami in obveznostmi pogodbenih strank, je treba opraviti ob upoštevanju zlasti vseh okoliščin, ki so obstajale v času sklenitve pogodbe. Taka preučitev vsakega posameznega primera je še toliko pomembnejša, ker lahko nepoštenost pogoja izhaja iz pomanjkanja njegove preglednosti. Tako načeloma ni mogoče domnevati, da je določen pogodbeni pogoj nepošten, saj je taka opredelitev lahko odvisna od posebnih okoliščin sklenitve vsake pogodbe in zlasti od posebnih informacij, ki jih vsak prodajalec ali ponudnik zagotovi vsakemu potrošniku.
52 Iz teh ugotovitev izhaja, da od povprečnega potrošnika, ki je razumno pozoren in preudaren, ne bi bilo mogoče zahtevati, da se na lastno pobudo redno seznanja z odločitvami nacionalnega vrhovnega sodišča v zvezi s standardiziranimi pogoji v pogodbah iste vrste, kot so pogodbe, ki jih je lahko sklenil s prodajalci ali ponudniki, poleg tega pa tudi, da na podlagi sodbe nacionalnega vrhovnega sodišča ugotovi, ali je pogoj, kot je tisti, ki je vključen v določeno pogodbo, nepošten.
53 Poleg tega bi bilo v nasprotju z Direktivo 93/13, če bi bilo prodajalcu ali ponudniku dovoljeno, da se zaradi svoje pasivnosti okoristi v primeru te nezakonitosti, ki jo je ugotovilo nacionalno vrhovno sodišče. V okoliščinah, kakršne so te v postopku v glavni stvari, ima prodajalec ali ponudnik v vlogi bančne ustanove načeloma specializirano pravno službo, ki je sestavila pogodbo, obravnavano v tej zadevi, in ki lahko spremlja razvoj sodne prakse tega sodišča ter na podlagi slednje oblikuje zaključke glede pogodb, ki jih je ta ustanova že sklenila. Taka bančna institucija ima načeloma tudi službo za storitve za stranke, ki ima na voljo vse potrebne informacije za enostaven stik z zadevnimi strankami.
54 Glede na zgornje preudarke je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 6(1) in člen 7(1) Direktive 93/13 razlagati tako, da nasprotujeta temu, da zastaralni rok za vložitev tožbe za vračilo stroškov, ki jih je potrošnik plačal na podlagi pogoja iz pogodbe, sklenjene s prodajalcem ali ponudnikom, katerega nepoštenost je bila ugotovljena s pravnomočno sodno odločbo, izdano po plačilu teh stroškov, začne teči na datum pred dnevom, ko je nacionalno vrhovno sodišče v ločenih zadevah izdalo sodbe, s katerimi so bili za nepoštene razglašeni standardizirani pogoji, ki ustrezajo temu pogoju iz te pogodbe.
Tretje vprašanje
55 Predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 6(1) in člen 7(1) Direktive 93/13 razlagati tako, da nasprotujeta temu, da zastaralni rok za vložitev tožbe za vračilo stroškov, ki jih je potrošnik plačal na podlagi pogoja iz pogodbe, sklenjene s prodajalcem ali ponudnikom, katerega nepoštenost je bila ugotovljena s pravnomočno sodno odločbo, začne teči na dan, ko je Sodišče izdalo nekatere sodbe, s katerimi je bila načeloma potrjena skladnost zastaralnih rokov za vložitev tožb za vračilo, s pravom Unije, če sta s temi roki spoštovani načeli enakovrednosti in učinkovitosti.
56 Tako kot na drugo vprašanje je treba na tretje vprašanje odgovoriti pritrdilno, ker je izhodišče, ki je predvideno v tem vprašanju, podobno tistemu iz drugega vprašanja.
57 Obrazložitev, navedena v točkah 47 in 48 te sodbe, na podlagi katere je mogoče šteti, da okoliščina, da je nacionalno vrhovno sodišče izdalo sodbe, s katerimi je ugotovljena nepoštenost nekaterih standardiziranih pogojev, sama po sebi ne more pomeniti, da je potrošnik vedel ali bi lahko razumno vedel za nepoštenost podobnega pogoja v pogodbi, ki jo je sklenil s prodajalcem ali ponudnikom, namreč smiselno velja za odločbe Sodišča, s katerimi je v okviru predhodnega odločanja odločeno o razlagi prava Unije.
58 Poleg tega je treba poudariti, da čeprav so odločbe Sodišča, s katerimi je v okviru predhodnega odločanja odločeno o razlagi prava Unije, objavljene tako, da se tudi potrošnikom olajša dostop do njih, se Sodišče v njih ne izreče o nepoštenosti posameznih pogojev in je njihova konkretna preučitev sistematično prepuščena nacionalnemu sodišču, saj Sodišče za to preučitev načeloma ni pristojno (glej v tem smislu sodbo z dne 26. januarja 2017, Banco Primus, C‑421/14, EU:C:2017:60, točka 57 in navedena sodna praksa).
59 Iz tega izhaja, da potrošnik, tudi če ga postopek v glavni stvari zadeva neposredno, iz take odločbe Sodišča ne more z gotovostjo sklepati, da je pogodbeni pogoj v pogodbi, ki jo je sklenil s prodajalcem ali ponudnikom, nepošten, tako da sodb Sodišča, ki jih je navedlo predložitveno sodišče, ni mogoče šteti za vir informacij za povprečnega potrošnika, kar zadeva nepoštenost konkretnega pogodbenega pogoja.
60 Vsekakor je Sodišče v sodbah z dne 9. julija 2020, Raiffeisen Bank in BRD Groupe Société Générale (C‑698/18 in C‑699/18, EU:C:2020:537), in z dne 16. julija 2020, Caixabank in Banco Bilbao Vizcaya Argentaria (C‑224/19 in C‑259/19, EU:C:2020:578), na katere se predložitveno sodišče natančneje sklicuje v tretjem vprašanju, ugotovilo le, da Direktiva 93/13 načeloma ne nasprotuje temu, da je za vložitev tožbe za uveljavljanje restitucijskih učinkov ugotovitve ničnosti nepoštenega pogodbenega pogoja določen zastaralni rok, če ta rok ni manj ugoden od roka, ki velja za podobna nacionalna pravna sredstva (načelo enakovrednosti), in če v praksi ne onemogoča ali čezmerno otežuje uresničevanja pravic, ki jih daje pravni red Unije, zlasti Direktiva 93/13 (načelo učinkovitosti). Poleg tega je Sodišče v prvi od teh sodb razsodilo, da ta direktiva nasprotuje triletnemu zastaralnemu roku, ki teče od dneva, ko je bila v celoti izpolnjena pogodba, sklenjena med potrošnikom in prodajalcem ali ponudnikom, če se domneva – česar ni treba preveriti – da bi potrošnik moral vedeti za nepoštenost zadevnega pogoja, in če za podobne tožbe, ki temeljijo na nekaterih določbah nacionalnega prava, isti rok začne teči šele od sodne ugotovitve predmeta, na katerih temeljijo te tožbe.
61 Glede na zgoraj navedeno je treba na tretje vprašanje odgovoriti, da je treba člen 6(1) in člen 7(1) Direktive 93/13 razlagati tako, da nasprotujeta temu, da zastaralni rok za vložitev tožbe za vračilo stroškov, ki jih je potrošnik plačal na podlagi pogoja iz pogodbe, sklenjene s prodajalcem ali ponudnikom, katerega nepoštenost je bila ugotovljena s pravnomočno sodno odločbo, začne teči na dan, ko je Sodišče izdalo nekatere sodbe, s katerimi je bila načeloma potrjena skladnost zastaralnih rokov za vložitev tožb za vračilo, s pravom Unije, če sta z njimi spoštovani načeli enakovrednosti in učinkovitosti.
Stroški
62 Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (deveti senat) razsodilo:
1. Člen 6(1) in člen 7(1) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah ter načelo pravne varnosti
je treba razlagati tako, da
ne nasprotujejo temu, da zastaralni rok za vložitev tožbe za vračilo stroškov, ki jih je potrošnik plačal na podlagi pogoja iz pogodbe, katerega nepoštenost je bila ugotovljena s pravnomočno sodno odločbo, izdano po plačilu teh stroškov, začne teči na datum, ko je ta odločba postala pravnomočna, s pridržkom možnosti za prodajalca ali ponudnika, da dokaže, da je ta potrošnik vedel oziroma bi lahko razumno vedel za nepoštenost zadevnega pogoja pred izdajo te odločbe.
2. Člen 6(1) in člen 7(1) Direktive 93/13
je treba razlagati tako, da
nasprotujeta temu, da zastaralni rok za vložitev tožbe za vračilo stroškov, ki jih je potrošnik plačal na podlagi pogoja iz pogodbe, sklenjene s prodajalcem ali ponudnikom, katerega nepoštenost je bila ugotovljena s pravnomočno sodno odločbo, izdano po plačilu teh stroškov, začne teči na datum pred dnevom, ko je nacionalno vrhovno sodišče v ločenih zadevah izdalo sodbe, s katerimi so bili za nepoštene razglašeni standardizirani pogoji, ki ustrezajo temu pogoju iz te pogodbe.
3. Člen 6(1) in člen 7(1) Direktive 93/13
je treba razlagati tako, da
nasprotujeta temu, da zastaralni rok za vložitev tožbe za vračilo stroškov, ki jih je potrošnik plačal na podlagi pogoja iz pogodbe, sklenjene s prodajalcem ali ponudnikom, katerega nepoštenost je bila ugotovljena s pravnomočno sodno odločbo, začne teči na dan, ko je Sodišče izdalo nekatere sodbe, s katerimi je bila načeloma potrjena skladnost zastaralnih rokov za vložitev tožb za vračilo, s pravom Unije, če sta s temi roki spoštovani načeli enakovrednosti in učinkovitosti.
Podpisi