SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE

(tretji senat)

z dne 28. septembra 2011

Zadeva F‑9/10

AC

proti

Svetu Evropske unije

„Javni uslužbenci – Napredovanje – Napredovalno obdobje 2009 – Primerjalna ocena uspešnosti – Očitna napaka pri presoji“

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi člena 270 PDEU, ki se uporablja za Pogodbo ESAE v skladu z njenim členom 106a, s katero AC v bistvu predlaga razglasitev ničnosti odločbe Sveta, v skladu s katero se ga ne uvrsti na seznam uradnikov, ki v napredovalnem obdobju 2009 napredujejo v naziv AD 13.

Odločitev:      Tožba se zavrne. Tožeča stranka nosi vse stroške.

Povzetek

1.      Uradniki – Napredovanje – Primerjalna ocena uspešnosti

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 45)

2.      Uradniki – Napredovanje – Primerjalna ocena uspešnosti

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 45)

3.      Uradniki – Napredovanje – Primerjalna ocena uspešnosti

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 45)

4.      Uradniki – Napredovanje – Primerjalna ocena uspešnosti

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 45)

5.      Uradniki – Napredovanje – Pritožba uradnika, ki ni napredoval

(Kadrovski predpisi za uradnike, členi 25, drugi odstavek, 45 in 90(2))

6.      Uradniki – Napredovanje – Primerjalna ocena uspešnosti

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 45)

7.      Uradniki – Napredovanje – Primerjalna ocena uspešnosti

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 45)

8.      Uradniki – Dolžnost skrbnega ravnanja uprave

(člen 21, tretji odstavek, ES; Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 41(4))

1.      Široka diskrecijska pravica, ki jo ima uprava pri primerjalni oceni uspešnosti uradnikov, ki lahko napredujejo, je omejena s tem, da je treba to oceno opraviti skrbno in nepristransko, v interesu službe in v skladu z načelom enakega obravnavanja. V praksi je treba to oceno opraviti na enaki podlagi ter na podlagi primerljivih virov podatkov in informacij.

(Glej točko 14.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 15. september 2005, Casini proti Komisiji, T‑132/03, točka 53.

2.      Institucija ob upoštevanju svobodne izbire, ki jo ima pri izvajanju ciljev iz člena 45 Kadrovskih predpisov v skladu s svojimi potrebami organizacije in upravljanja zaposlenih, ni obvezana sprejeti posebnega sistema ocenjevanja in napredovanja.

(Glej točko 16.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 14. februar 2007, Simões Dos Santos proti UUNT, T‑435/04, točka 132.

3.      Organ, pristojen za imenovanja (OPI) ima pri primerjalni oceni uspešnosti, ki se upošteva v odločbi o napredovanju na podlagi člena 45 Kadrovskih predpisov, široko pooblastilo za odločanje po prostem preudarku, nadzor sodišča na tem področju pa mora biti omejen na vprašanje, ali je uprava glede na načine in sredstva, na podlagi katerih je lahko sprejela oceno, ostala v nespornih mejah in ni očitno napačno uporabila svojega pooblastila. Sodišče Unije torej s svojo oceno kvalifikacij in uspešnosti uradnikov ne more nadomestiti ocene OPI.

Da se ohrani polni učinek diskrecijske pravice, ki jo je zakonodajalec podelil OPI na področju napredovanja, sodišče ne more razglasiti ničnosti odločbe samo zato, ker meni, da obstajajo dejstva, ki lahko vzbudijo verjeten dvom o oceni OPI, in celo dokazujejo obstoj napake pri presoji. Razglasitev ničnosti zaradi očitne napake pri presoji je mogoča le, če iz listin iz spisa izhaja, da je OPI presegel meje navedene diskrecijske pravice.

Sodišču Unije torej ni treba znova podrobno preučiti vseh prijav kandidatov, ki lahko napredujejo, da bi se prepričalo, da se strinja s sklepom OPI, saj bi s tem preseglo okvir nadzora zakonitosti, ki ga opravlja, in tako s svojo presojo uspešnosti kandidatov, ki lahko napredujejo, nadomestilo presojo OPI.

(Glej točke od 22 do 24.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: zgoraj navedena sodba Casini proti Komisiji, točka 52.

4.      Člen 45(1) Kadrovskih predpisov daje institucijam določeno svobodo glede dejanskih elementov, ki jih upoštevajo pri primerjalni oceni uspešnosti uradnikov, ki lahko napredujejo, saj v zvezi s tem ne določa izčrpnega seznama. S tem, da člen 45(1) Kadrovskih predpisov določa, da organ, pristojen za imenovanja (OPI) „upošteva predvsem poročila o uradnikih, uporabo jezikov pri izvrševanju nalog, razen jezikov, za katere so predložili dokazila o dobrem znanju […], in, kadar je to primerno, raven odgovornosti“, z uporabo izraza „predvsem“ namreč pojasnjuje, kateri trije glavni dejanski elementi se morajo obvezno upoštevati pri primerjalni oceni uspešnosti. Vseeno ne izključuje upoštevanja drugih dejanskih elementov, ki prav tako lahko kažejo na uspešnost uradnikov, ki lahko napredujejo. Te ugotovitve ne izpodbija dejstvo, da lahko OPI na področju napredovanj le podredno – v primeru enake uspešnosti uradnikov, ki lahko napredujejo, na podlagi treh elementov, ki so izrecno omenjeni v členu 45(1) Kadrovskih predpisov – upošteva starost kandidatov in njihovo delovno dobo v nazivu ali službi. Niti starost niti delovna doba sami po sebi namreč ne moreta pokazati uspešnosti kandidatov za napredovanje. Zato se lahko upoštevata le pri izbiri med enako uspešnimi kandidati.

Uprava ima določen manevrski prostor glede pomena, ki ga daje vsakemu od treh dejanskih elementov, omenjenih v členu 45 Kadrovskih predpisov, ki jih mora upoštevati pri primerjalni oceni uspešnosti uradnikov, ki lahko napredujejo, saj določbe tega člena ne izključujejo možnosti tehtanja med navedenimi merili, če je to upravičeno.

(Glej točki 25 in 65.)

Napotitev na:

Sodišče za uslužbence: 5. maj 2010, Bouillez in drugi proti Komisiji, F‑53/08, točka 50.

5.      Organ, pristojen za imenovanja (OPI) zavrnjenim kandidatom ni dolžan obrazložiti odločb o napredovanju in enako velja za odločbe OPI o nesprejetju prijave. Kljub temu mora OPI obrazložiti svojo odločbo o zavrnitvi pritožbe, ki jo je kandidat, ki ni napredoval, vložil v skladu s členom 90(2) Kadrovskih predpisov, pri čemer mora biti obrazložitev te odločbe skladna z obrazložitvijo odločbe, zoper katero je bila vložena pritožba.

(Glej točko 29.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 29. maj 1997, Contargyris proti Svetu, T‑6/96, točka 147.

6.      Glede na besedilo člena 45 Kadrovskih predpisov, in sicer da „pri preučitvi primerjalnih odlik organ, pristojen za imenovanja, upošteva predvsem […] uporabo jezikov pri izvrševanju nalog“, ni v nasprotju s tem členom to, da se pri primerjalni oceni uspešnosti uradnikov upoštevajo le jeziki, katerih uporaba ob upoštevanju resničnih zahtev službe daje dovolj veliko dodano vrednost, da se zdi potrebna za dobro delovanje službe.

(Glej točko 61.)

7.      Kadar se zahteva po nepristranskosti uporablja za sodišče, ima dva vidika. Prvič, sodišče mora biti subjektivno nepristransko, noben njegov član torej ne sme biti pristranski in ne sme imeti osebnih predsodkov, pri čemer se osebna nepristranskost domneva, dokler se ne dokaže nasprotno. Drugič, sodišče mora biti objektivno nepristransko, ponujati mora primerno jamstvo, da se v zvezi s tem izključi vsak upravičen dvom.

Vendar je treba opozoriti, da institucije ni mogoče opredeliti kot „sodišče“, ker postopek napredovanja uradnikov institucij ni sodni postopek, ampak upravni. Zato od institucij ni mogoče zahtevati upoštevanja vseh značilnosti, ki jih ta sodna praksa nalaga „sodišču“, kadar v postopku napredovanja primerjajo uspešnost uradnikov, ki lahko napredujejo.

Če bi sodišče Unije priznalo, da lahko „obveznost nepristranskosti“ velja za upravo, je treba v vsakem primeru opozoriti, da se odločbe na področju napredovanja sprejmejo predvsem na podlagi predhodnega poznavanja, ki so ga nadrejeni lahko pridobili glede uspešnosti uradnikov, ki lahko napredujejo, v poklicnem razmerju, v katerem so bili z njimi. Torej gre na tem področju manj za izključitev vsakega vnaprej oblikovanega mnenja – tudi negativnega – kot za zagotovitev, da je primerjava uspešnosti uradnikov, ki lahko napredujejo, objektivna, kar po eni strani preprečuje samovoljnost in diskriminacijo ter po drugi strani zagotavlja enako obravnavanje vseh kandidatov za napredovanje.

(Glej točke od 113 do 115.)

Napotitev na:

Sodišče: 19. februar 2009, Gorostiaga Atxalandabaso proti Parlamentu, C‑308/07 P, točka 46;

Sodišče prve stopnje: 19. marec 1998, Tzoanos proti Komisiji, T‑74/96, točka 339; 10. junij 2008, Ceuninck proti Komisiji, T‑282/03, točka 73.

8.      Institucije morajo v skladu z dolžnostjo skrbnega ravnanja posamično odločbo na uradnika nasloviti v jeziku, ki ga ta zelo dobro pozna. Tako dejstvo, da so dokumenti, ki jih je uprava naslovila na enega od svojih uradnikov, zapisani v jeziku, ki ni njegov materni jezik ali izbrani prvi tuji jezik, ne pomeni nobene kršitve njegovih pravic, če mu znanje jezika, ki ga je uporabila uprava, omogoča, da se dejansko in brez težav seznani z vsebino zadevnih dokumentov.

Takega sklepa ne more ovreči trditev, da ima uradnik na podlagi člena 21, tretji odstavek, ES in člena 41(4) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah pravico, da prejme odgovore na dopise, ki jih pošlje, v jeziku prvotnega dopisa.

(Glej točki 116 in 119.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 23. marec 2000, Rudolph proti Komisiji, T‑197/98, točka 46; 17. maj 2006, Lavagnoli proti Komisiji, T‑95/04, točka 48;

Splošno sodišče Evropske unije: 3. februar 2011, Italija proti Komisiji, T‑205/07, točki 54 in 55.