Language of document : ECLI:EU:T:2014:159

Zadeva T‑47/12

Intesa Sanpaolo SpA

proti

Uradu za usklajevanje na notranjem trgu

(znamke in modeli) (UUNT)

„Znamka Skupnosti – Postopek z ugovorom – Prijava figurativne znamke Skupnosti EQUITER – Prejšnja besedna znamka Skupnosti EQUINET – Relativni razlog za zavrnitev – Resna in dejanska uporaba prejšnje znamke – Člen 42(2) Uredbe (ES) št. 207/2009 – Obveznost obrazložitve“

Povzetek – Sodba Splošnega sodišča (tretji senat) z dne 27. marca 2014

1.      Znamka Skupnosti – Pripombe tretjih oseb in ugovor – Preizkus ugovora – Dokaz o uporabi prejšnje znamke – Delna uporaba – Vpliv

(Uredba Sveta št. 207/2009, člen 42(2))

2.      Znamka Skupnosti – Postopkovne določbe – Obrazložitev odločb – Člen 75, prvi stavek, Uredbe št. 207/2009 – Enak obseg kot obseg člena 296 PDEU

(člen 296 PDEU) (Uredba Sveta št. 207/2009, člen 75, prvi stavek)

1.      Predmet postopka z ugovorom, ki temelji na členu 8(1)(b) Uredbe št. 207/2009, je Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) omogočiti presojo obstaja verjetnosti zmede, ki v primeru podobnosti nasprotujočih si znamk predpostavlja preizkus podobnosti blaga in storitev, ki jih te znamke označujejo. V okviru tega se, če se je prejšnja blagovna znamka Skupnosti uporabljala le za del blaga ali storitev, za katere je registrirana, za namene preizkusa ugovora v skladu s členom 42(2), zadnji stavek, Uredbe št. 207/2009 šteje, da je registrirana le za ta del blaga ali storitev. V istem okviru mora odbor za pritožbe – kadar je dokaz o uporabi predložen le za del blaga ali storitev, ki sodijo v kategorijo, za katero je prejšnja znamka registrirana in ki se navaja kot razlog za ugovor – prav tako presoditi, ali ta kategorija vsebuje samostojne podkategorije, v katere bi sodili to blago in storitve, glede katerih je uporaba dokazana, tako da bi bilo treba šteti, da je bil navedeni dokaz predložen zgolj za to podkategorijo blaga ali storitev, ali pa da, nasprotno, takšne podkategorije niso mogoče.

Posledično je naloga ugotavljanja, ali se znamka, ki se navaja kot razlog za ugovor, resno in dejansko uporablja v smislu člena 42(2) Uredbe št. 207/2009, sestavljena iz dveh neločljivih delov. Namen prvega je ugotoviti, ali se zadevna znamka resno in dejansko uporablja v Uniji, pa čeprav v obliki, ki se razlikuje po elementih, ki pa vendarle ne spreminjajo razlikovalnega učinka te znamke v obliki, v kateri je bila registrirana. Namen drugega dela je ugotoviti, katero je blago ali storitve – za katere je prejšnja znamka registrirana in ki jih imetnik navaja kot razlog za ugovor – za katere je dokazana resna in dejanska uporaba.

(Glej točki 20 in 21.)

2.      Glej besedilo odločbe.

(Glej točko 24.)