SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (osmi razširjeni senat)

z dne 28. novembra 2019(*)

„Ekonomska in monetarna unija – Bančna unija – Enotni mehanizem za reševanje kreditnih institucij in nekaterih investicijskih podjetij (EMR) – Enotni sklad za reševanje (ESR) – Sklep EOR o predhodnih prispevkih za leto 2016 – Ničnostna tožba – Neposredno in posamično nanašanje – Dopustnost – Bistvene postopkovne zahteve – Avtentifikacija odločbe – Postopek sprejetja odločbe – Obveznost obrazložitve“

V zadevi T‑365/16,

Portigon AG s sedežem v Düsseldorfu (Nemčija), ki jo zastopajo D. Bliesener, V. Jungkind in F. Geber, odvetniki,

tožeča stranka,

proti

Enotnemu odboru za reševanje (EOR), ki ga zastopajo B. Meyring, T. Klupsch in S. Ianc, odvetniki,

tožena stranka,

ob intervenciji

Evropske komisije, ki jo zastopata A. Steiblytė in K.‑P. Wojcik, agenta,

intervenientka,

zaradi tožbe na podlagi člena 263 PDEU za razglasitev ničnosti, prvič, Sklepa EOR z dne 15. aprila 2016 o predhodnih prispevkih za leto 2016 v Enotni sklad za reševanje, sprejetega na izvršni seji (SRB/ES/SRF/2016/06), in drugič, Sklepa EOR z dne 20. maja 2016 o prilagoditvi predhodnih prispevkov za leto 2016 v Enotni sklad za reševanje, sprejetega na izvršni seji, s katerim je bil dopolnjen Sklep EOR z dne 15. aprila 2016 o predhodnih prispevkih za leto 2016 v Enotni sklad za reševanje, sprejet na izvršni seji (SRB/ES/SRF/2016/13), v delu, v katerem se nanašata na tožečo stranko,

SPLOŠNO SODIŠČE (osmi razširjeni senat),

v sestavi A. M. Collins, predsednik, M. Kancheva, sodnica, R. Barents, J. Passer (poročevalec) in G. De Baere, sodniki,

sodna tajnica: N. Schall, administratorka,

na podlagi pisnega dela postopka in obravnave z dne 14. februarja 2019

izreka naslednjo

Sodbo

 Pravni okvir

1        Ta zadeva spada v okvir drugega stebra bančne unije v zvezi z enotnim mehanizmom za reševanje (EMR), ki je bil uveden z Uredbo (EU) št. 806/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. julija 2014 o določitvi enotnih pravil in enotnega postopka za reševanje kreditnih institucij in določenih investicijskih podjetij v okviru enotnega mehanizma za reševanje in enotnega sklada za reševanje ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1093/2010 (UL 2014, L 225, str. 1). Cilj uvedbe EMR je okrepiti povezanost okvira reševanja v državah članicah euroobmočja in državah članicah, ki niso del euroobmočja in se odločijo sodelovati v enotnem mehanizmu nadzora (EMN) (v nadaljevanju: sodelujoče države članice).

2        Natančneje, ta zadeva se nanaša na Enotni sklad za reševanje (ESR), uveden s členom 67(1) Uredbe št. 806/2014. ESR se financira s prispevki institucij, ki se pobirajo na nacionalni ravni, med drugim v obliki predhodnih prispevkov na podlagi člena 67(4) navedene uredbe. V skladu s členom 3(1), točka 13, navedene uredbe pojem institucija pomeni kreditno institucijo ali investicijsko podjetje, ki ga zajema konsolidirani nadzor v skladu s členom 2(c). Prispevki se prenesejo na raven Evropske unije v skladu z Medvladnim sporazumom o prenosu in vzajemnosti prispevkov v okviru ESR, podpisanim 21. maja 2014 v Bruslju (v nadaljevanju: Medvladni sporazum).

3        Člen 70 Uredbe št. 806/2014, naslovljen „Predhodni prispevki“, določa:

„1.      Posamezni prispevek vsake institucije se zbere vsaj na letni osnovi in se izračuna sorazmerno z zneskom njenih obveznosti (kapital ni vključen) brez kritih vlog, glede na celotno obveznost (kapital ni vključen) brez kritih vlog vseh institucij z dovoljenjem na ozemljih vseh sodelujočih držav članic.

2.      Odbor vsako leto po posvetovanju z ECB ali pristojnim nacionalnim organom ter v tesnem sodelovanju z nacionalnimi organi za reševanje izračuna posamezne prispevke, da zagotovi, da prispevki, ki jih morajo plačati vse institucije z dovoljenjem na ozemlju vseh sodelujočih držav članic, ne presegajo 12,5 % ciljne ravni.

Izračun prispevkov posameznih institucij vsako leto temelji na:

(a)      pavšalnem prispevku, ki se izračuna sorazmerno z zneskom obveznosti institucije, brez kapitala in kritih vlog, glede na skupne obveznosti, brez kapitala in kritih vlog, vseh institucij z dovoljenjem na ozemlju sodelujočih držav članic, ter

(b)      prispevku, ki je prilagojen tveganju in se izračuna na podlagi meril iz člena 103(7) Direktive 2014/59/EU, pri čemer se upošteva načelo sorazmernosti, ne da bi pri tem prišlo do izkrivljanja med strukturami bančnega sektorja držav članic.

Razmerje med pavšalnim prispevkom in tveganju prilagojenimi prispevki upošteva uravnoteženo porazdelitev prispevkov med različnimi vrstami bank.

Celotni znesek posameznih prispevkov vseh institucij z dovoljenjem na ozemljih vseh sodelujočih držav članic, izračunanih v skladu s točkama (a) in (b), v nobenem primeru letno ne presega 12,5 % ciljne ravni.

[…]

6.      Uporabijo se delegirani akti, v katerih je podrobno pojasnjena prilagoditev prispevkov glede na profil tveganja institucij, ki jih sprejme Komisija v skladu s členom 103(7) Direktive 2014/59/EU.

7.      Svet na predlog Komisije v okviru delegiranih aktov iz odstavka 6 sprejme izvedbene akte za določitev pogojev izvajanja odstavkov 1, 2 in 3 ter zlasti, kar zadeva:

(a)      uporabo metodologije za izračun posameznih prispevkov;

(b)      konkretne ureditve, na podlagi katerih se institucijam dodelijo dejavniki tveganja, opredeljeni v delegiranem aktu.“

4        Uredba št. 806/2014 je bila glede navedenih predhodnih prispevkov dopolnjena z Izvedbeno uredbo Sveta (EU) 2015/81 z dne 19. decembra 2014 o določitvi enotnih pogojev za uporabo Uredbe št. 806/2014 v zvezi s predhodnimi prispevki v ESR (UL 2015, L 15, str. 1).

5        Poleg tega Uredba št. 806/2014 in Izvedbena uredba št. 2015/81 napotujeta na nekatere določbe iz dveh drugih aktov:

–        prvič, na Direktivo 2014/59/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o vzpostavitvi okvira za sanacijo ter reševanje kreditnih institucij in investicijskih podjetij ter o spremembi Šeste direktive Sveta 82/891/EGS ter direktiv 2001/24/ES, 2002/47/ES, 2004/25/ES, 2005/56/ES, 2007/36/ES, 2011/35/EU, 2012/30/EU in 2013/36/EU in uredb (EU) št. 1093/2010 ter (EU) št. 648/2012 Evropskega parlamenta in Sveta (UL 2014, L 173, str. 190);

–        drugič, na Delegirano uredbo Komisije (EU) 2015/63 z dne 21. oktobra 2014 o dopolnitvi Direktive 2014/59/EU Evropskega parlamenta in Sveta v zvezi s predhodnimi prispevki v sheme za financiranje reševanja (UL 2015, L 11, str. 44).

6        Enotni odbor za reševanje (EOR) je bil ustanovljen kot agencija Unije (člen 42 Uredbe št. 806/2014). Zaseda na plenarni in izvršni seji (člen 43(5) Uredbe št. 806/2014). EOR na izvršni seji sprejme vse odločitve za izvajanje Uredbe št. 806/2014, razen če v navedeni uredbi ni drugače določeno (člen 54(1)(b) Uredbe št. 806/2014).

7        EOR je s Sklepom z dne 29. aprila 2015 (SRB/PS/2015/8) na plenarni seji sprejel postopkovna pravila za izvršne seje EOR (v nadaljevanju: PPIS).

8        Člen 9, od (1) do (3), PPIS določa:

„1.      Sklepi se lahko sprejmejo tudi po pisnem postopku, razen če najmanj dva člana izvršne seje, navedena v členu 3(1), ki sodelujeta v pisnem postopku, temu ugovarjata v prvih 48 urah po začetku tega pisnega postopka. V tem primeru se predmet vpiše na dnevni red naslednje izvršne seje.

2.      V pisnem postopku ima vsak član izvršne seje običajno na voljo vsaj pet delovnih dni za preučitev. Če je potrebno nujno ukrepanje, lahko predsednik določi krajše obdobje za sprejetje sklepa s soglasjem. Razlog za skrajšanje obdobja se navede.

3.      Če v pisnem postopku ni mogoče doseči soglasja, lahko predsednik sproži običajni glasovalni postopek v skladu s členom 8.“

 Dejansko stanje

9        Tožeča stranka, družba Portigon AG, nekdanja družba WestLB AG, je kreditna institucija s sedežem v sodelujoči državi članici.

10      Bundesanstalt für Finanzmarktstabilisierung (zvezna agencija za stabilizacijo finančnega trga, Nemčija; v nadaljevanju: FMSA) je leta 2009 ustanovila Erste Abwicklungsanstalt (prva slaba banka; v nadaljevanju: EAA), ki je organizacijsko in gospodarsko samostojen subjekt javnega prava z omejeno pravno sposobnostjo.

11      Evropska komisija je 20. decembra 2011 sprejela Sklep 2013/245/EU o državni pomoči C 40/2009 in C 43/2008 za prestrukturiranje WestLB AG (UL 2013, L 148, str. 1).

12      V okviru tega prestrukturiranja je bil del dejavnosti in portfeljev tožeče stranke (v nadaljevanju: portfelj banke EAA) prenesen na EAA. Del portfelja banke EAA je bil dejansko prenesen na banko EAA z odcepitvijo. Preostali del portfelja banke EAA, vključno s portfeljem izvedenih finančnih instrumentov, s katerimi se trguje na prostem trgu, ni bil na banko EAA prenesen dejansko, temveč le ekonomsko (umetni prenos). V zvezi s tem so bili z banko EAA sklenjeni sporazumi o podudeležbi v gotovini, garanciji ali prevzemu tveganja.

 Prijava tožeče stranke za izračun predhodnega prispevka za leto 2016

13      Tožeča stranka je 28. januarja 2016 prek aplikacije ExtraNet Deutsche Bundesbank (centralna banka Nemčije) FMSA poslala prijavo za predhodni prispevek za leto 2016.

14      Tožeča stranka je z dopisom z istega dne FMSA pojasnila, da v tej prijavi skupna bilanca stanja iz polj 2A 1 (skupne obveznosti) in 4A 17 (celotna sredstva) ne vključuje vrednosti bilance stanja sredstev ali obveznosti tožeče stranke kot fiduciarnega pooblaščenca, ki izhajajo iz portfelja izvedenih finančnih instrumentov, s katerimi se trguje na prostem trgu, ki so bili umetno preneseni na banko EAA. V polju 4D 17, ki se nanaša na člen 6(8)(a) Delegirane uredbe 2015/63, je odgovorila nikalno, ker ni bila v lasti nobene skupine, ki je bila predmet reorganizacije po prejemu vladnih ali primerljivih sredstev, kot je mehanizem reševanja financiranja.

15      Tožeča stranka je v navedenem dopisu „zaradi jasnosti ter preprečevanja nepotrebnih in precenjenih ocen“ priložila alternativno različico prijave (v papirnati obliki), ki „bi morala biti v skladu s pravnim mnenjem FMSA“.

16      FMSA je z elektronskim sporočilom dne 3. marca 2016 tožečo stranko obvestila, da je preučila težave, navedene v njenem dopisu z dne 28. januarja 2016, in da „se je posvetovala z EOR“. Po mnenju FMSA je bilo treba v poljih 2A 1 in 4A 17 prijaviti vse postavke v bilanci stanja, ki ustrezajo letnim računovodskim izkazom. FMSA je v zvezi s poljem 4D 17 navedla, da se kazalnik tveganja, naveden v členu 6(8)(a) Delegirane uredbe 2015/63, uporablja tudi za institucije, ki ne spadajo v nobeno skupino, in zato tudi za tožečo stranko.

17      Tožeča stranka je z dopisom z dne 9. marca 2016 FMSA obvestila, da v celoti ohranja prijavo iz točke 13 zgoraj.

 Prvi izpodbijani sklep in odločba o plačilu, ki se nanaša nanj

18      EOR je na izvršni seji s Sklepom z dne 15. aprila 2016 o predhodnih prispevkih za leto 2016 v ESR (SRB/ES/SRF/2016/06; v nadaljevanju: prvi izpodbijani sklep) v skladu s členom 54(1)(b) in členom 70(2) Uredbe št. 806/2014 določil znesek predhodnega prispevka za leto 2016 za vsako institucijo in torej tudi za tožečo stranko.

19      Priloga k temu sklepu v tabeli vsebuje zneske predhodnih prispevkov za leto 2016 vseh institucij in nekaj drugih rubrik, ki so med drugim naslovljene „Method (AE)“ (metoda (euroobmočje)) in „Risk adjustment factor in the EA environment“ (prilagoditveni faktor glede na profil tveganja v okviru euroobmočja).

20      EOR je istega dne nacionalnim organom za reševanje (v nadaljevanju: NOR) predložil kopijo zbirke podatkov v zvezi z institucijami na ozemljih, ki so v njihovi pristojnosti.

21      FMSA je kot nemški organ za reševanje v smislu člena 3(1), točka 3, Uredbe št. 806/2014 tožečo stranko z odločbo o plačilu z dne 22. aprila 2016, prejeto 29. aprila 2016, obvestila, da je EOR prilagodil njen predhodni prispevek za leto 2016 v ESR, in ji sporočila znesek, ki ga je treba plačati (v nadaljevanju: prva odločba o plačilu).

 Drugi izpodbijani sklep in odločba o plačilu, ki se nanaša nanj

22      EOR je s Sklepom z dne 20. maja 2016 o prilagoditvi predhodnih prispevkov za leto 2016 v ESR, s katerim je bil dopolnjen prvi izpodbijani sklep (SRB/ES/SRF/2016/13; v nadaljevanju: drugi izpodbijani sklep) prispevek tožeče stranke povečal.

23      V prilogi k temu sklepu so za vsako institucijo navedeni začetni zneski predhodnih prispevkov za leto 2016, zneski predhodnih prispevkov za leto 2016 „after IPS“ (po uporabi kazalnika, ki se nanaša na vključenost v institucionalni sistem varstva) in razlika med temi zneski ter med drugim metoda (euroobmočje) in prilagoditveni faktor glede na profil tveganja v okviru euroobmočja.

24      EOR je 22. maja 2016 NOR predložil kopijo zbirke podatkov v zvezi z institucijami na ozemljih, ki so v njihovi pristojnosti.

25      EOR je istega dne NOR sporočil razloge za sprejetje tega sklepa.

26      FMSA je 23. maja 2016 Bundesverband Öffentlicher Banken Deutschlands e.V. (zvezno združenje nemških javnih bank, Nemčija) obvestila o nujnosti poprave prvotnega izračuna predhodnih prispevkov za leto 2016 in o razlogih za to nujnost. Navedeno združenje je ta dopis posredovalo tožeči stranki.

27      FMSA je z odločbo o plačilu z dne 10. junija 2016, prejeto 13. junija 2016, tožeči stranki naložila, naj plača zvišan znesek iz točke 22 zgoraj (v nadaljevanju: druga odločba o plačilu).

 Prošnja tožeče stranke za dostop do dokumentov

28      Tožeča stranka je z dopisom z dne 22. junija 2016 EOR zaprosila za dostop do teh dokumentov:

–        sklep EOR o njeni obveznosti prispevka;

–        sklep EOR o izračunu predhodnih prispevkov v ESR za leto 2016, ki naj se poberejo od nje;

–        sklep o spremembi izračuna zgoraj navedenih prispevkov.

29      EOR je z dopisom z dne 3. avgusta 2016 tožeči stranki predložil kopijo prvega in drugega izpodbijanega sklepa (v nadaljevanju: skupaj: izpodbijana sklepa), katerih priloge so bile predložene le v delu, v katerem se nanašajo na tožečo stranko, kopijo zbirke podatkov v zvezi s tožečo stranko in kopije teh sklepov:

–        sklep EOR z dne 14. septembra 2015, sprejet na izvršni seji, o opredelitvi stebra „dodatni kazalniki tveganja, ki jih določi organ za reševanje“ (SRB/ES/SRF/2015/00);

–        Sklep EOR z dne 30. septembra 2015, sprejet na plenarni seji, o obrazcu za prijavo prispevkov za leto 2016 (SRB/PS/SRF/2015/01);

–        Sklep EOR z dne 23. oktobra 2015, sprejet na plenarni seji, o spremembi obrazca za prijavo prispevkov za leto 2016 (SRB/PS/SRF/2015/02);

–        Sklep EOR z dne 30. novembra 2015, sprejet na izvršni seji, o skupnih pravilih za izračun predhodnih prispevkov za leto 2016 v ESR v zvezi z diskretizacijo iz koraka 2 (SRB/ES/SRF/2015/03);

–        Sklep EOR z dne 30. novembra 2015, sprejet na izvršni seji, o dodatnih garancijah za podatke, predložene za izračun predhodnih prispevkov za leto 2016 v ESR (SRB/ES/SRF/2015/04);

–        Sklep EOR z dne 30. novembra 2015, sprejet na izvršni seji, o skupnih pravilih za izračun predhodnih prispevkov za leto 2016 v ESR v zvezi z referenčnim datumom državnih pomoči (SRB/ES/SRF/2015/05);

–        Sklep EOR z dne 24. februarja 2016, sprejet na izvršni seji, o obravnavi manjkajočih podatkov po predložitvi vseh končnih podatkov (SRB/ES/SRF/2016/00/A);

–        Sklep EOR z dne 10. marca 2016, sprejet na izvršni seji, o ciljni ravni ESR za leto 2016 (SRB/ES/SRF/2016/01);

–        Sklep EOR z dne 10. marca 2016, sprejet na izvršni seji, o odštetju predhodnih prispevkov za leto 2015 od predhodnih prispevkov za leto 2016 (SRB/ES/SRF/2016/03);

–        Sklep EOR z dne 6. aprila 2016, sprejet na izvršni seji, o spremembi obrazca za prijavo prispevkov za leto 2016 (SRB/ES/SRF/2016/04);

–        Sklep EOR z dne 6. aprila 2016, sprejet na izvršni seji, o spremembi obravnave manjkajočih podatkov po predložitvi vseh končnih podatkov (SRB/ES/SRF/2016/05/A).

 Postopek in predlogi strank

30      Tožeča stranka je 8. julija 2016 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo.

31      Komisija je 9. novembra 2016 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila predlog, naj se ji dovoli intervencija v podporo predlogom EOR.

32      Predsednik osmega senata Splošnega sodišča je s sklepom z dne 10. januarja 2017 ugodil predlogu za intervencijo Komisije.

33      Splošno sodišče je s prvim ukrepom procesnega vodstva, sprejetim 9. oktobra 2017 na podlagi člena 89 Poslovnika Splošnega sodišča, EOR pozvalo, naj predloži celotno kopijo izvirnika izpodbijanih sklepov, vključno z njunimi prilogami.

34      EOR je v aktu z dne 26. oktobra 2017 navedel, da ne more ravnati v skladu z ukrepom procesnega vodstva, sprejetim 9. oktobra 2017, pri čemer se je zlasti skliceval na zaupnost podatkov, vsebovanih v prilogah k izpodbijanima sklepoma.

35      Splošno sodišče je s sklepom o pripravljalnih ukrepih z dne 14. decembra 2017 (v nadaljevanju: prvi sklep) na podlagi, prvič, člena 24, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije, in drugič, člena 91(b), člena 92(3) in člena 103 Poslovnika odredilo, naj EOR predloži celotne kopije izvirnika izpodbijanih sklepov, vključno z njunimi prilogami, v nezaupni in zaupni različici.

36      EOR je z vlogo z dne 15. januarja 2018 odgovoril na prvi sklep Splošnega sodišča in predložil – v nezaupni in zaupni različici – štiri dokumente, od katerih se dva nanašata na prvi izpodbijani sklep in dva na drugi izpodbijani sklep, ki v zvezi z vsakim od njiju zajemajo, prvič, glede besedila izpodbijanega sklepa dvostransko skenirano kopijo podpisanega papirnega dokumenta, predloženo v formatu PDF, in drugič, dokument v obliki digitalno generiranih številčnih podatkov v formatu PDF, ki je priloga k zadevnemu sklepu.

37      Splošno sodišče je 12. marca 2018 na podlagi odgovora EOR na prvi sklep, ki ga je izdalo, sprejelo drugi ukrep procesnega vodstva in EOR pozvalo naj, prvič, pojasni format prilog ob sprejetju izpodbijanih sklepov, drugič, če so bile te priloge predložene v digitalnem formatu, pojasni in predloži vse tehnične elemente avtentifikacije, potrebne za to, da se dokaže, da generirani PDF številčnih podatkov, ki je bil predložen Splošnemu sodišču, ustreza tistemu, kar je bilo EOR dejansko predloženo ob podpisu in kar je EOR sprejel na izvršni seji na zasedanjih 15. aprila in 20. maja 2016, in tretjič, predloži svoja stališča o vprašanju pravnega obstoja izpodbijanih sklepov in vprašanju spoštovanja bistvenih postopkovnih zahtev.

38      EOR je na drugi ukrep procesnega vodstva odgovoril z aktom z dne 27. marca 2018. EOR je v zvezi z drugo zahtevo, navedeno zgoraj v točki 37, navedel, da je ne more izpolniti, ker so nekateri dokumenti, ki bi jih moral predložiti, zaupni, in je zaprosil za sprejetje pripravljalnega ukrepa.

39      Splošno sodišče je 2. maja 2018 sprejelo nov sklep o pripravljalnih ukrepih, s katerim je odredilo EOR, naj izpolni drugo zahtevo iz ukrepa procesnega vodstva z dne 12. marca 2018 (v nadaljevanju: drugi sklep).

40      EOR je z aktom z dne 18. maja 2018, ki je bil dopolnjen 29. junija 2018, izpolnil zahteve iz drugega sklepa ter v zaupni in nezaupni različici predložil dokument, naslovljen „Tehnične informacije o identifikaciji“, besedilo štirih elektronskih sporočil EOR, poslanih 13. aprila 2016 ob 17.41, 15. aprila 2016 ob 19.04 in ob 20.06 ter 19. maja 2016 ob 21.25, ter USB ključ z dvema datotekama v formatu XLSX in dvema datotekama v formatu TXT.

41      Splošno sodišče je s sklepom z dne 11. julija 2018 po preučitvi iz člena 103(1) Poslovnika iz spisa umaknilo zaupne različice dokumentov, ki jih je EOR predložil v odgovor na prvi in drugi sklep Splošnega sodišča, razen datotek v formatu TXT, ki so bile na ključih USB, ki jih je EOR predložil 18. maja 2018, ki ne vsebujejo nobene zaupne informacije in ki so bile v spis vložene v papirnati obliki.

42      Splošno sodišče je 11. julija 2018 s tretjim ukrepom procesnega vodstva, sprejetim na podlagi člena 89 Poslovnika, tožečo stranko in Komisijo pozvalo, naj predložita svoja stališča glede odgovorov EOR na ukrepe procesnega vodstva in pripravljalne ukrepe iz točk 33, 35, 37 in 39 zgoraj.

43      Tožeča stranka je 12. julija 2018 navedla nov tožbeni razlog.

44      Komisija in tožeča stranka sta 27. in 30. julija 2018 predložili stališča glede odgovorov EOR na ukrepe procesnega vodstva in pripravljalne ukrepe iz točk 33, 35, 37 in 39 zgoraj.

45      EOR je v dopisu z dne 17. avgusta 2018 predložil svoja stališča glede novega tožbenega razloga tožeče stranke.

46      Splošno sodišče je na predlog osmega senata Splošnega sodišča na podlagi člena 28 Poslovnika odločilo, da zadevo predodeli razširjenemu senatu.

47      Splošno sodišče je 19. novembra 2018 s četrtim ukrepom procesnega vodstva, sprejetim na podlagi člena 89 Poslovnika, EOR pozvalo, naj pojasni, kako je bil vključen v razpravo med FMSA in tožečo stranko glede prijave tožeče stranke za izračun njenega predhodnega prispevka za leto 2016, ter stranki pozvalo, naj odgovorita na nekatera vprašanja in na obravnavi dodatno pojasnita svoje stališče glede spoštovanja obveznosti obrazložitve izpodbijanih sklepov, ki zavezuje EOR.

48      Stranki sta to zahtevo izpolnili 3. in 4. decembra 2018.

49      Splošno sodišče je s sklepom z dne 20. decembra 2018 EOR naložilo, naj – v nezaupni in zaupni različici – predloži kopije elektronskih sporočil, izmenjanih med EOR in družbo FMSA, ki se nanašajo na razpravo med FMSA in tožečo stranko v zvezi z njeno prijavo za izračun predhodnega prispevka za leto 2016, ki jih je EOR omenila v odgovoru na dopis Splošnega sodišča z dne 19. novembra 2018.

50      EOR je 10. januarja 2019 zahtevo iz tega sklepa izpolnil.

51      Splošno sodišče je s sklepom z dne 24. januarja 2019 na podlagi preizkusa iz člena 103(1) Poslovnika iz spisa umaknilo zaupne različice kopij elektronskih sporočil, ki jih je predložil EOR.

52      Tožeča stranka Splošnemu sodišču v bistvu predlaga, naj:

–        izpodbijana sklepa razglasi za nična;

–        EOR naloži plačilo stroškov.

53      EOR Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        tožbo zavrže kot nedopustno oziroma jo zavrne kot neutemeljeno;

–        tožeči stranki naloži plačilo stroškov.

54      Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        tožbo zavrne;

–        tožeči stranki naloži plačilo stroškov.

 Pravo

 Dopustnost

55      EOR meni, da izpodbijana sklepa nimata pravnih učinkov za tretje osebe in nikakor ne za tožečo stranko.

56      S tem, da EOR na izvršni seji potrdi predhodne prispevke, naj namreč ne bi nastala nobena obveznost za institucije, saj ta obveznost zgolj nastane, če in ko pristojni NOR izda pravni akt na podlagi nacionalnega prava. Postopek naj tako ne bi bil končan z izpodbijanima sklepoma, ampak šele s tem, da NOR prejmejo prispevke institucij, ki spadajo v njihovo pristojnost.

57      Poleg tega naj to, da EOR izračuna predhodne prispevke, ne bi neposredno vplivalo na pravni položaj institucij, saj nanje neposredno vpliva šele to, da NOR poberejo prispevke.

58      Tožeča stranka naj bi morala zato odločbi FMSA o plačilu izpodbijati pred nacionalnimi sodišči, ki lahko Sodišču, če je to potrebno, predložijo vprašanja za predhodno odločanje v zvezi z veljavnostjo ali razlago odločitev EOR.

59      Tudi če se sistem predhodnih prispevkov primerja s sistemom državnih pomoči, naj bi novejša sodna praksa na tem področju potrjevala trditev EOR, da ta tožba ni dopustna. Sodišče naj bi namreč menilo, da kadar je odločba, ki se nanaša na državno pomoč, naslovljena samo na državo članico (to je odločba, ki za druge osebe ni zavezujoča), ne da bi opredeljevala posledice, ki jih ustvarja za tretje osebe (posledice, ki se bodo uresničile z upravnimi akti), tožba za razglasitev njene ničnosti ni dopustna.

60      Tožeča stranka tem trditvam nasprotuje.

61      Člen 263, četrti odstavek, PDEU določa, da fizične ali pravne osebe lahko vložijo tožbe zoper nanje naslovljene akte ali zoper akte, ki se nanje neposredno in posamično nanašajo, in zoper predpise, ki se nanje neposredno nanašajo, a ne potrebujejo izvedbenih ukrepov.

62      Člen 263, četrti odstavek, PDEU tako omejuje ničnostne tožbe, ki jih vloži fizična ali pravna oseba, na tri kategorije aktov, in sicer, prvič, na akte, ki so naslovljeni nanjo, drugič, na akte, ki niso naslovljeni nanjo, vendar se nanjo neposredno in posamično nanašajo, in tretjič, na predpise, ki niso naslovljeni nanjo, vendar se nanjo neposredno nanašajo in ne potrebujejo izvedbenih ukrepov (glej sklep z dne 10. decembra 2013, von Storch in drugi/ECB, T‑492/12, neobjavljen, EU:T:2013:702, točka 29 in navedena sodna praksa).

63      V zvezi s pogojem iz člena 263, prvi odstavek, PDEU je iz ustaljene sodne prakse razvidno, da le ukrepi, ki povzročijo zavezujoče pravne učinke, ki lahko vplivajo na interese tožeče stranke tako, da pomembno spremenijo njen pravni položaj, pomenijo akte ali odločbe, ki so lahko predmet ničnostne tožbe (glej sklep z dne 21. aprila 2016, Borde in Carbonium/Komisija, C‑279/15 P, neobjavljen, EU:C:2016:297, točka 37 in navedena sodna praksa).

64      Poleg tega so pri aktih ali odločitvah, ki nastajajo v več fazah, zlasti po opravljenem notranjem postopku, izpodbojni akti načeloma samo ukrepi, ki dokončno določajo stališče institucije ob koncu tega postopka, ne pa tudi vmesni ukrepi, katerih cilj je pripraviti končno odločbo (glej sklep z dne 9. marca 2016, Port autonome du Centre et de l’Ouest in drugi/Komisija, T‑438/15, EU:T:2016:142, točka 20 in navedena sodna praksa).

65      Poleg tega je iz sodne prakse razvidno, da kadar neprivilegirana tožeča stranka vloži ničnostno tožbo zoper akt, ki ni naslovljen nanjo, se zahteva, da zavezujoči pravni učinki izpodbijanega ukrepa posegajo v interese tožeče stranke tako, da bistveno spreminjajo njen pravni položaj, prekriva s pogoji, določenimi v členu 263, četrti odstavek, PDEU (glej sklep z dne 6. marca 2014, Northern Ireland Department of Agriculture and Rural Development/Komisija, C‑248/12 P, neobjavljen, EU:C:2014:137, točka 33 in navedena sodna praksa).

66      V zvezi s tem lahko v skladu z ustaljeno sodno prakso fizična ali pravna oseba, ki ni naslovnik odločbe, na eni strani trdi, da se ta odločba nanjo posamično nanaša, le če nanjo vpliva zaradi nekaterih njenih posebnih značilnosti ali zaradi dejanskega položaja, zaradi katerega se razlikuje od vseh drugih oseb, in jo torej individualizira podobno kot naslovnika te odločbe (sodbi z dne 15. julija 1963, Plaumann/Komisija, 25/62, EU:C:1963:17, str. 223, in z dne 2. aprila 1998, Greenpeace Council in drugi/Komisija, C‑321/95 P, EU:C:1998:153, točki 7 in 28).

67      Na drugi strani se s pogojem, da se mora odločba, zoper katero je vložena tožba, na fizično ali pravno osebo neposredno nanašati, v skladu z ustaljeno sodno prakso zahteva, da ima izpodbijani ukrep neposredne učinke na pravni položaj posameznika in naslovnikom tega akta, ki so zadolženi za njegovo izvedbo, ne dopušča nobene diskrecijske pravice, saj je ta izvedba samodejna in temelji izključno na ureditvi Unije brez uporabe drugih vmesnih pravil (glej sodbo z dne 22. marca 2007, Regione Siciliana/Komisija, C‑15/06 P, EU:C:2007:183, točka 31 in navedena sodna praksa).

68      Vendar je iz sodne prakse razvidno tudi, da se šteje, da je pogoj neposrednega nanašanja – kadar morajo biti za to, da ima izpodbijani akt učinke na pravni položaj posameznikov, nujno sprejeti izvedbeni ukrepi – izpolnjen, če ta akt svojemu naslovniku nalaga obveznosti za izvedbo tega akta in če je ta naslovnik avtomatično zavezan sprejeti ukrepe, ki spreminjajo pravni položaj tožeče stranke (glej v tem smislu sodbo z dne 7. julija 2015, Federcoopesca in drugi/Komisija, T‑312/14, EU:T:2015:472, točka 38 in navedena sodna praksa).

69      Neobstoj manevrskega prostora držav članic, kot je generalni pravobranilec M. Wathelet opozoril v sklepnih predlogih v zadevi Stichting Woonpunt in drugi/Komisija (C‑132/12 P, EU:C:2013:335, točka 68 in navedena sodna praksa), namreč izniči navidezen neobstoj neposredne povezave med aktom Unije in posameznikom. Drugače povedano, da bi se preprečilo neposredno nanašanje, diskrecijska pravica avtorja vmesnega akta za izvajanje akta Unije ne more biti le formalna. Iz nje mora izhajati pravno nanašanje na tožečo stranko.

70      V obravnavanem primeru je, prvič, iz ureditve, ki se uporablja, zlasti iz člena 54(1)(b) in člena 70(2) Uredbe št. 806/2014, razvidno, da je pravi avtor tako izračuna posameznih prispevkov kot avtor sklepa, ki potrjuje te prispevke, EOR. Okoliščina, da EOR in NOR sodelujeta, ne spremeni te ugotovitve (sklep z dne 19. novembra 2018, Iccrea Banca/Komisija in EOR, T‑494/17, EU:T:2018:804, točka 27).

71      Le EOR je namreč pristojen, da „po posvetovanju z ECB ali pristojnim nacionalnim organom ter v tesnem sodelovanju z [NOR]“ izračuna predhodne prispevke institucij (člen 70(2) Uredbe št. 806/2014). Poleg tega imajo NOR obveznost, ki izhaja iz prava Unije, da poberejo te prispevke, ki so določeni s sklepom EOR (člen 67(4) Uredbe št. 806/2014).

72      Sklepi EOR, s katerimi so na podlagi člena 70(2) Uredbe št. 806/2014 določeni predhodni prispevki, so torej dokončni.

73      Izpodbijanih sklepov zato ni mogoče opredeliti kot ukrepe, ki so izključno pripravljalni ali vmesni, saj pomenijo dokončno odločitev institucije EOR o prispevkih, s katero se postopek konča.

74      Drugič, poudariti je treba, da so organi, na katere EOR, avtor sklepa o določitvi predhodnih prispevkov, naslovi ta sklep, ne glede na terminološke razlike v različnih jezikovnih različicah člena 5 Izvedbene uredbe 2015/81, NOR, in ne institucije. NOR so dejansko in glede na izvajanje ureditve, ki se uporablja, edini organi, ki jim mora avtor zadevnega sklepa ta sklep poslati, in so torej v končni fazi naslovniki tega sklepa v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU (sklep z dne 19. novembra 2018, Iccrea Banca/Komisija in EOR, T‑494/17, EU:T:2018:804, točka 28).

75      Ugotovitev, da so NOR naslovniki sklepa EOR v smislu člena 263, četrti odstavek, PDEU, je dalje podprta z dejstvom, da imajo ti nacionalni organi v sistemu, vzpostavljenem z Uredbo št. 806/2014, in v skladu s členom 67(4) te uredbe nalogo, da od institucij poberejo posamezne prispevke, ki jih je določil EOR (sklep z dne 19. novembra 2018, Iccrea Banca/Komisija in EOR, T‑494/17, EU:T:2018:804, točka 29).

76      Čeprav institucije torej niso naslovnice izpodbijanih sklepov, pa se ta sklepa nanje posamično in neposredno nanašata, ker jih prizadeneta na podlagi nekaterih njihovih posebnih značilnosti ali na podlagi dejanskega stanja, v okviru katerega se razlikujejo od vseh drugih oseb in ki jih zato posamično opredeli na podoben način kot naslovnika, ter ker neposredno učinkujeta na njihov pravni položaj, ne da bi naslovnikom tega ukrepa, ki so zadolženi za njegovo izvedbo, puščala kakršno koli diskrecijsko pravico.

77      V zvezi s tem izpodbijana sklepa po eni strani poimensko navajata vsako od institucij in določata ali, v primeru drugega izpodbijanega sklepa, prilagodita njen posamični prispevek. Iz tega sledi, da se izpodbijana sklepa posamično nanašata na institucije, med katere spada tožeča stranka.

78      Po drugi strani je treba glede neposrednega nanašanja poudariti, da NOR, ki so pristojni za izvajanje izpodbijanih sklepov, nimajo nobene diskrecijske pravice glede zneskov posameznih prispevkov, določenih v teh sklepih. Natančneje, NOR teh zneskov ne morejo spremeniti in jih morajo pobrati od zadevnih institucij.

79      Dalje, glede tega, da se EOR v okviru izpodbijanja neposrednega nanašanja na tožečo stranko sklicuje na Medvladni sporazum, je treba poudariti, da se ta sporazum ne nanaša na pobiranje predhodnih prispevkov za leto 2016 od institucij, ki ga izvedejo NOR, temveč samo na prenos teh prispevkov v ESR.

80      Kot je namreč razvidno iz določb Uredbe št. 806/2014 (glej uvodno izjavo 20 in člen 67(4) navedene uredbe) in Medvladnega sporazuma (glej uvodno izjavo 7 ter člena 1(a) in 3 Medvladnega sporazuma), se prispevki zbirajo na podlagi prava Unije (in sicer Direktive 2014/59 in Uredbe št. 806/2014), prenos teh prispevkov v ESR pa se izvede na podlagi Medvladnega sporazuma.

81      Čeprav se s pravno obveznostjo institucij, da na račune, ki jih navedejo NOR, nakažejo zneske, dolgovane iz naslova predhodnih prispevkov, zahteva, da NOR sprejmejo nacionalne akte, to ne spremeni dejstva, da se sklepi EOR, s katerimi se določi znesek posameznih prispevkov teh institucij, nanje nanašajo neposredno.

82      Iz navedenih preudarkov izhaja, da se izpodbijana sklepa na tožečo stranko posamično in neposredno nanašata.

83      Ob upoštevanju zgornjih ugotovitev je treba ugovor EOR, naj Splošno sodišče tožbo zavrže kot nedopustno, zavrniti.

 Utemeljenost

84      Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja osem razlogov. Primarno v bistvu trdi, da bi jo moral EOR izključiti iz obveznosti plačila predhodnih prispevkov (prvi in drugi tožbeni razlog). Podredno trdi, da bi moral EOR vsekakor, prvič, portfelj izvedenih finančnih instrumentov, s katerimi se trguje na prostem trgu, naveden zgoraj v točki 12, izključiti iz obveznosti, upoštevnih za pobiranje prispevka (tretji tožbeni razlog), drugič, upoštevati neto vrednost in ne bruto vrednosti njenih pogodb o izvedenih finančnih instrumentih, s katerimi se trguje na prostem trgu, (četrti tožbeni razlog), in tretjič, šteti, da ni institucija, ki se prestrukturira (peti tožbeni razlog). Poleg tega trdi, da je EOR kršil pravico do izjave (šesti tožbeni razlog), obveznost obrazložitve (sedmi tožbeni razlog) in postopkovna pravila (nov tožbeni razlog).

85      Splošno sodišče v obravnavanem primeru meni, da je treba najprej obravnavati vprašanje avtentifikacije izpodbijanih sklepov, katere cilj je zagotoviti pravno varnost z gotovo opredelitvijo besedila, ki ga je sprejel avtor akta, in ki je bistvena postopkovna zahteva (glej v tem smislu sodbi z dne 15. junija 1994, Komisija/BASF in drugi, C‑137/92 P, EU:C:1994:247, točki 75 in 76, in z dne 6. aprila 2000, Komisija/ICI, C‑286/95 P, EU:C:2000:188, točki 40 in 41), katere kršitev pomeni kršitev javnega reda, ki jo mora sodišče Unije upoštevati po uradni dolžnosti (glej v tem smislu sodbo z dne 13. decembra 2013, Madžarska/Komisija, T‑240/10, EU:T:2013:645, točka 70 in navedena sodna praksa).

 Avtentifikacija izpodbijanih sklepov

86      Opozoriti je treba, da je Sodišče presodilo, da intelektualni in formalni element sestavljata nerazdružljivo celoto, zato je pisnost akta nujni odraz volje organa, ki ga sprejme (sodbi z dne 15. junija 1994, Komisija/BASF in drugi, C‑137/92 P, EU:C:1994:247, točka 70, in z dne 6. aprila 2000, Komisija/ICI, C‑286/95 P, EU:C:2000:188, točka 38).

87      Sodišče je tudi presodilo, da že neobstoj avtentifikacije akta pomeni bistveno kršitev postopka, ne da bi bilo treba poleg tega ugotoviti druge nepravilnosti v zvezi z njim ali da je zaradi neobstoja avtentifikacije osebi, ki se nanj sklicuje, nastala škoda (sodba z dne 6. aprila 2000, Komisija/ICI, C‑286/95 P, EU:C:2000:188, točka 42).

88      Nadzor spoštovanja formalnosti avtentifikacije in torej gotovosti akta se torej izvede pred vsakim drugim nadzorom, kot je nadzor pristojnosti avtorja akta, spoštovanja načela kolegialnosti ali spoštovanja obveznosti obrazložitve aktov (sodba z dne 6. aprila 2000, Komisija/ICI, C‑286/95 P, EU:C:2000:188, točka 46).

89      Če sodišče Unije pri preizkusu akta, ki mu je bil predložen, ugotovi, da ta ni bil pravilno avtentificiran, mora po uradni dolžnosti preizkusiti, ali je zaradi neobstoja ustrezne avtentifikacije podan razlog bistvene kršitve postopka, in posledično akt, v zvezi s katerim je taka kršitev podana, razglasiti za ničen (sodba z dne 6. aprila 2000, Komisija/ICI, C‑286/95 P, EU:C:2000:188, točka 51).

90      V zvezi s tem ni pomembno, da neobstoj avtentifikacije strankam v sporu ni povzročil nobene škode. Avtentifikacija aktov je namreč bistvena postopkovna zahteva v smislu člena 263 PDEU, ki je bistvena za pravno varnost in katere kršitev povzroči razglasitev ničnosti akta, pri katerem je podana napaka, ne da bi bilo treba dokazati obstoj take škode (sodba z dne 6. aprila 2000, Komisija/ICI, C‑286/95 P, EU:C:2000:188, točka 52; glej v tem smislu tudi sodbo z dne 8. septembra 2016, Goldfish in drugi/Komisija, T‑54/14, EU:T:2016:455, točka 47).

91      V obravnavanem primeru je EOR v odgovor na prvi sklep, s katerim mu je bilo naloženo, naj predloži celotno kopijo izvirnika izpodbijanih sklepov, vključno z njunimi prilogami, 15. januarja 2018 v zvezi z besedilom vsakega sklepa predložil dvostransko skenirano kopijo podpisanega papirnega dokumenta, predloženo v formatu PDF, na podlagi česar je bilo torej mogoče sklepati, da sta ti strani izvirni kopiji, to je kopiji dokumenta, ki je bil formalno predložen v podpis in ki ga je EOR sprejel na izvršni seji. EOR v zvezi s prilogami k izpodbijanima sklepoma ni predložil nobene kopije izvirnika, ampak je za vsak sklep predložil le dokument v obliki digitalno generiranih številčnih podatkov, ki je v formatu PDF, brez elementov, ki bi lahko zagotavljali njegovo avtentičnost.

92      Splošno sodišče je z drugim ukrepom procesnega vodstva in nato z drugim sklepom pozvalo EOR, naj pojasni format prilog ob sprejetju izpodbijanih sklepov in, če so bile te priloge predložene v digitalnem formatu, pojasni in predloži vse tehnične elemente avtentifikacije, potrebne za to, da se dokaže, da dokumenti, generirani v formatu PDF, ki so bili predloženi pred Splošnim sodiščem, ustrezajo tistemu, kar je bilo EOR dejansko predloženo ob podpisu in kar je EOR sprejel na izvršni seji na zasedanjih 15. aprila in 20. maja 2016. Splošno sodišče je EOR pozvalo tudi, naj predloži svoja stališča o vprašanju pravnega obstoja izpodbijanih sklepov in vprašanju spoštovanja bistvenih postopkovnih zahtev.

93      EOR je v odgovorih z dne 27. marca in 18. maja 2018 na drugi ukrep procesnega vodstva in na drugi sklep Splošnega sodišča prvič navedel, da izpodbijana sklepa nista bila sprejeta na zasedanju članov izvršne seje EOR, temveč s pisnim postopkom v digitalnem formatu v skladu s členom 7(5) PPIS – v skladu s katerim morajo biti vsa komunikacija in dokumenti, ki so upoštevni za izvršno sejo, načeloma izvedeni digitalno ob spoštovanju pravil o zaupnosti v skladu s členom 15 PPIS – in členom 9 PPIS.

94      Natančneje, v zvezi s postopkom sprejetja prvega izpodbijanega sklepa je iz spisa razvidno, da je EOR z elektronskim sporočilom z dne 13. aprila 2016, ki ga je ob 17.41 poslal članom izvršne seje in ki je vsebovalo tri priloge, med katerimi je bil dokument v formatu PDF, naslovljen „Memorandum2_Final results.pdf“, od izvršne seje EOR zahteval formalno potrditev predhodnih prispevkov za leto 2016, do 15. aprila 2016 ob 12.00.

95      EOR je v elektronskem sporočilu z dne 15. aprila 2016, ki je bilo poslano ob 19.04, navedel, da je bila pri izračunu prispevkov storjena napaka, napovedal, da bo poslana spremenjena različica dokumenta, naslovljena „Memorandum 2“, in da se bo štelo, da potrditev, ki je že bila dana, zajema tudi popravljene zneske, razen če bi naslovniki temu ugovarjali.

96      V elektronskem sporočilu z dne 15. aprila 2016 je bil ob 20.06 poslan napovedan dokument v formatu XLSX, naslovljen „Final results15042016.xlsx“.

97      V zvezi s postopkom sprejetja drugega izpodbijanega sklepa je EOR pojasnil, da je 19. maja 2016 ob 21.25 članom izvršne seje poslal elektronsko sporočilo, da bi začel pisni postopek, ki je vsebovalo predlog potrditve prilagoditve rezultatov izračuna predhodnih prispevkov za leto 2016 in v prilogi datoteko v obliki XLSX, naslovljeno „Delta“, z rezultati prilagojenih izračunov. Potrditev se je – „zaradi nujnosti primera“ – zahtevala za 20. maj 2016 ob 17.00.

98      Nazadnje, EOR je na obravnavi navedel, da je instrumenta izpodbijanih sklepov elektronsko podpisala predsednica EOR.

99      Vendar je treba ugotoviti, da EOR te navedbe nikakor ni niti podprl z dokazi niti predlagal, da jo podpre z dokazi, kar bi načeloma pomenilo predložitev digitalnih instrumentov in potrdil za elektronski podpis za zagotavljanje avtentičnosti, ampak je predložil elemente, ki so s to navedbo dejansko v nasprotju.

100    Glede besedila izpodbijanih sklepov je EOR namreč predložil dokumente PDF, ki na zadnji strani vsebujejo prikaz lastnoročnega podpisa, za katerega se zdi, da je bil vstavljen s funkcijo „kopiranje‑prilepljenje“ slikovne datoteke in brez potrdil za elektronski podpis.

101    Tudi priloge k izpodbijanima sklepoma, ki vključujejo zneske prispevkov in njihove prilagoditve ter ki so zato bistveni element sklepov, ne vsebujejo nobenega elektronskega podpisa, čeprav nikakor niso neločljivo povezane z besedilom izpodbijanih sklepov.

102    Za dokaz avtentičnosti prilog k izpodbijanima sklepoma je EOR v odgovor na drugi sklep predložil dokumente v formatu TXT, da bi dokazal, da so zgoščene vrednosti (hash value) teh prilog enake zgoščenim vrednostim iz dokumentov v formatu XLSX, ki so bili priloženi elektronskemu sporočilu z dne 15. aprila 2016, poslanemu ob 20.06, in elektronskemu sporočilu z dne 19. maja 2016, poslanemu ob 21.25.

103    Vendar je treba ugotoviti, da bi moral EOR za dokaz, da so bile priloge k izpodbijanima sklepoma elektronsko podpisane, kot to trdi (glej točko 98 zgoraj), predložiti potrdila za elektronski podpis, povezana s temi prilogami, ne pa dokumente TXT, ki vsebujejo zgoščeno vrednost. Predložitev takih dokumentov TXT dopušča domnevo, da EOR ni imel potrdil za elektronski podpis in da priloge k izpodbijanima sklepoma, v nasprotju s tem, kar trdi, torej niso bile elektronsko podpisane.

104    Poleg tega dokumenti v formatu TXT, ki jih je predložil EOR, nikakor niso objektivno in neločljivo povezani z zadevnimi prilogami.

105    Nazadnje, za dodatno pojasnitev je treba poudariti, da se avtentifikacija nikakor ne zahteva za osnutke, ki so bili v potrditev predloženi z elektronskim sporočilom z dne 15. aprila 2016, poslanim ob 20.06, in z elektronskim sporočilom z dne 19. maja 2016, poslanim ob 21.25, temveč za instrumente, sprejete po tej potrditvi. Šele s potrditvijo namreč nastane instrument, katerega avtentičnost se zagotovi s podpisom.

106    Iz navedenih preudarkov izhaja, da zahteva po avtentifikaciji izpodbijanih sklepov ni bila izpolnjena.

107    Kljub ugotovitvam v zvezi z neuspešno avtentifikacijo izpodbijanih sklepov, ki v skladu s sodno prakso iz točk od 87 do 90 zgoraj že sama po sebi zahteva razglasitev ničnosti izpodbijanih sklepov, Splošno sodišče meni, da je treba v interesu učinkovitega izvajanja sodne oblasti preučiti tudi nov razlog – ki temelji na dejstvih, ki so se pojavila med postopkom in ki ga je tožeča stranka predložila v skladu s členom 84(2) Poslovnika – in sedmi tožbeni razlog.

 Nov razlog: kršitev postopkovnih pravil v zvezi s sprejetjem izpodbijanih sklepov

108    Tožeča stranka meni, da je EOR izpodbijana sklepa sprejel v nasprotju s splošnimi postopkovnimi zahtevami, ki izhajajo iz člena 41 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, člena 298 PDEU, splošnih pravnih načel in PPIS.

109    Najprej, tožeča stranka trdi, da bi moral EOR, ker je njeno pravno stališče glede obveznosti prispevanja in zneska prispevka (glej točke od 13 do 17 zgoraj) drugačno od njegovega, člane izvršne seje seznaniti s svojim stališčem. Vendar naj bi EOR predložil izvršni seji le rezultate izračunov prispevkov.

110    Dalje, izpodbijana sklepa naj bi bila sprejeta v roku, krajšem od minimalnega trajanja pisnega postopka. Prvi postopek sprejetja prvega izpodbijanega sklepa naj bi bil namreč krajši od 48 ur, v drugem postopku sprejetja navedenega sklepa pa naj bi imeli člani izvršne seje na voljo le nekaj ur. EOR naj v nobenem od dveh primerov ne bi upravičil nujnosti tako kratkih rokov. Tudi pisni postopek za sprejetje drugega izpodbijanega sklepa naj bi bil prekratek, in naj bi trajal približno 19 ur. Tajništvo naj bi tako kratek rok upravičilo s splošnim sklicevanjem na nujnost, ki pa naj je ne bi pojasnilo. EOR naj bi torej kršil določbe člena 9(1) in (2) PPIS.

111    Nazadnje, drugi postopek sprejetja prvega izpodbijanega sklepa naj bi poleg tega kršil člen 9(3) PPIS. Ta določba naj bi zahtevala sprejetje s soglasjem, pri čemer se odsotnosti ne upoštevajo. Trajanje drugega postopka sprejetja prvega izpodbijanega sklepa naj bi bilo vsekakor veliko prekratko. Ob upoštevanju pozne predložitve in izjemno kratkega roka za odziv naj tajništvo EOR namreč ne bi moglo z gotovostjo vedeti, da so bili vsi člani izvršne seje seznanjeni s sklepom in s tem, da morajo nestrinjanje izraziti aktivno.

112    EOR te trditve izpodbija.

113    Prvič, trdi, da pravica do dobrega upravljanja ne pomeni, da morajo člani organa odločanja institucije, organa, urada ali agencije osebno preučiti vse dejanske in pravne elemente, ki so kakor koli povezani z odločbo. Ta pristop naj v praksi ne bi bil mogoč, ker se izpodbijana sklepa nanašata na izračun predhodnih prispevkov skoraj 3800 institucij. Poleg tega naj bi pravica do dobrega upravljanja zajemala tudi obveznost uprave, da odloči učinkovito.

114    V obravnavanem primeru naj bi izpodbijana sklepa natančno pripravila pristojna enota EOR, pri čemer naj bi bili vsi člani izvršne seje EOR obveščeni o metodi in postopku izračuna ter naj bi spremljali potek postopka, ki naj bi se začel septembra 2015, vključno z izračuni prispevkov v vseh pripravljalnih fazah. Tako naj v fazi formalnega sklepa o prispevku, še manj pa v zvezi z metodo za izračun, dejansko ne bi bilo odprtih vprašanj, o katerih bi se morali člani EOR posvetovati ali odločiti.

115    Poleg tega naj tožeča stranka ne bi v celoti spoštovala obveznosti predložitve podatkov. Vendar naj bi predhodni prispevek tožeče stranke temeljil na podatkih, ki jih je predložila, in sicer na podatkih, ki so bili pozneje predloženi v papirnati različici, in ki so, kot je navedla, „v skladu s pravnim mnenjem FMSA“.

116    Drugič, EOR poudarja, da člani izvršne seje niso nasprotovali odločitvi o uporabi pisnega postopka. Poleg tega naj bi se s potrditvijo rezultatov izračuna dolgotrajni postopek formalno končal. Navedeni člani naj bi bili v ta postopek ustrezno vključeni in naj torej za potrditev rezultatov izračuna ne bi potrebovali 48 ur, še manj pa pet delovnih dni.

117    Člani izvršne seje EOR naj bi vsekakor vedeli, da je treba NOR rezultate izračunov predložiti hitro. EOR naj bi se v okviru tesnega sodelovanja z NOR zavezal, da jim bo te rezultate predložil do sredine aprila 2016. Poleg tega je bilo treba na podlagi člena 3(2) Medvladnega sporazuma zneske predhodnega prispevka za leto 2016, zbrane na nacionalni ravni, prenesti v ESR pred 30. junijem 2016.

118    EOR meni, da je ta razlaga PPIS tudi v skladu s potrebami prožnosti in hitrosti delovanja uprave. Domnevnih kršitev člena 9(1) in (2) PPIS naj nikakor ne bi bilo mogoče opredeliti kot bistvene kršitve postopka v smislu člena 263(2) PDEU. Nasprotno, šlo naj bi za notranja postopkovna pravila, na katera se tretje osebe ne morejo sklicevati. Poleg tega naj kršitev postopkovnega pravila ne bi pomenila bistvene kršitve postopka, če se ne ovira uresničitev ciljev, ki jim sledi to pravilo. V obravnavanem primeru naj rokov iz člena 9(2) in (3) PPIS ne bi bilo treba spoštovati, pri čemer naj teh pravil ne bi bilo mogoče razlagati tako, da bi morali člani izvršne seje EOR, ki so sodelovali na izvršni seji, spoštovati minimalni rok, tudi če ta rok za sprejetje odločitve ni potreben.

119    Nazadnje, EOR v zvezi z drugim postopkom sprejetja prvega izpodbijanega sklepa trdi, da je Sodišče že potrdilo, da sklep ni sprejet soglasno, če se njegovemu sprejetju očitno nasprotuje. Poleg tega naj tožeča stranka na podlagi prakse izvršne seje EOR ne bi mogla utemeljeno sklepati, da je za soglasje vedno potreben aktiven glas. Tudi to, da je treba doseči soglasje v zelo kratkem obdobju, naj ne bi pomenilo kršitve člena 9(2) in (3) PPIS, saj naj bi bilo v okoliščinah obravnavane zadeve to kratko obdobje zadostno, zlasti ker prilagojeni zneski, ki so bili 15. aprila 2016 ob 20.06 poslani po elektronski pošti, niso bistveno odstopali od tistih, ki so bili potrjeni v prvem postopku sprejetja prvega izpodbijanega sklepa.

120    V obravnavanem primeru je bil pisni postopek za sprejetje prvega izpodbijanega sklepa, kot je navedeno zgoraj v točki 94, uveden z elektronskim sporočilom z dne 13. aprila 2016, poslanim ob 17.41, v katerem je bilo določeno, da morajo člani izvršne seje EOR osnutek sklepa potrditi do 15. aprila 2016 ob 12.00, torej v roku, krajšem od dveh delovnih dni, čeprav je rok, določen v členu 9(2) PPIS, „običajno […] vsaj pet delovnih dni“. V nasprotju z zahtevami PPIS v elektronskem sporočilu z dne 13. aprila 2016 ni naveden noben razlog, ki upravičuje skrajšanje roka. Prav tako ne omenja člena 9(2) PPIS.

121    Poleg tega in zaradi celovitosti je treba poudariti, da EOR ni dokazal, da je bilo treba sklep nujno sprejeti 15. aprila 2016 namesto 20. aprila 2016, ki je datum, ki bi zagotovil spoštovanje postopkovnih pravil. V zvezi s tem je treba ugotoviti, da 15. april 2016 ni datum, ki ga nalaga ureditev. To skrajšanje roka za sprejetje sklepa je prva postopkovna nepravilnost.

122    Dalje, člen 9(1) PPIS določa, da se sklepi lahko sprejmejo v pisnem postopku, razen če vsaj dva člana izvršne seje temu ugovarjata v prvih 48 urah po začetku tega pisnega postopka.

123    V zvezi s tem se izkaže, da je EOR prav tako kršil PPIS, s tem je bil rok, določen za pisni postopek, šest ur krajši od 48 ur, določenih za ugovor uporabi pisnega postopka. Nič pa ni preprečevalo, da bi bil ob predpostavki, da je bilo treba sklep sprejeti 15. aprila 2016, rok za odgovor ob 18.00 tega dne. To je druga postopkovna nepravilnosti.

124    EOR napačno poizkuša te kršitve PPIS utemeljiti z neobstojem ugovorov članov izvršne seje EOR. Zadostuje ugotoviti, prvič, da mora EOR uporabiti ureditev, ki ureja njegov postopek odločanja in ki organizira ravno skrajšanje rokov, če so nekatera pravila spoštovana, in drugič, da zatrjevani neobstoj ugovora nikakor ne odpravlja kršitve, storjene ab initio, ko je EOR določil rok v nasprotju z zahtevami PPIS.

125    Dalje, čeprav so bili člani izvršne seje EOR v elektronskem sporočilu z dne 13. aprila 2016 pozvani, da na namenski elektronski naslov EOR pošljejo elektronsko sporočilo o formalni potrditvi, EOR ni predložil nobenega elektronskega sporočila o potrditvi. Edini element v zvezi s potrditvijo je navedba EOR v elektronskem sporočilu, poslanem v petek 15. aprila 2016 ob 19.04, da je bila potrditev izvedena.

126    Poleg tega je EOR v tem elektronskem sporočilu, poslanem v petek 15. aprila 2016 ob 19.04, ki vsaj ob prvem pošiljanju ni bilo naslovljeno na vse člane izvršne seje (oseba A, ki je članica izvršne seje EOR, ni bila naslovnik tega elektronskega sporočila, ki ji je bilo poslano 21 minut pozneje), ugotovil napako pri izračunu predhodnih prispevkov in sporočil, da bo v ločenem elektronskem sporočilu poslana spremenjena različica „memorandum 2“. V elektronskem sporočilu, poslanem ob 19.04, je bilo dodano, ne da bi bil določen rok za morebiten odziv, da se bo štelo, da potrditev, ki so jo člani izvršne seje EOR že dali, velja tudi za spremenjene zneske prispevkov, razen če bodo temu ugovarjali. EOR je s tem začel postopek sprejemanja ob neobstoju ugovorov, ki ga določbe PPIS sicer res omogočajo, vendar ki je bil začet v konkretnih okoliščinah, ki niso bile zakonite, zlasti ob upoštevanju tega, da za sprejetje sklepa ni bil naveden rok. To je poleg dveh nepravilnosti, ki sta že bili navedeni zgoraj v točkah od 120 do 123, tretja postopkovna nepravilnost.

127    Dalje, istega dne ob 20.06 je bilo poslano ločeno elektronsko sporočilo EOR, ki mu je bil priložen dokument XLSX, naslovljen „Final results15042016.xlsx“. Tudi tokrat to elektronsko sporočilo ni bilo poslano osebi A. Ta okoliščina je četrta postopkovna nepravilnost.

128    Poleg tega iz datuma prvega izpodbijanega sklepa (15. april 2016) izhaja, da se šteje – čeprav v elektronskem sporočilu, poslanem 15. aprila 2016 ob 19.04, ni bil naveden noben rok – da je bilo soglasje doseženo istega dne, torej logično ob polnoči. Res je, da je EOR v elektronskem sporočilu z dne 13. aprila 2016 (priloženem elektronskemu sporočilu, poslanem 15. aprila 2016 ob 19.04) navedel, da namerava sklep sprejeti 15. aprila. Ob predpostavki, da ta informacija zadoščala za navedbo, da mora biti vsak ugovor podan pred polnočjo 15. aprila 2016, to ne spremeni dejstva, da je bil v obravnavanem primeru postopek potrditve s soglasjem začet v petek zvečer ob 19.04 in kočan istega večera ob polnoči. Te okoliščine povečujejo težo učinkov tretje postopkovne nepravilnosti, ugotovljene zgoraj v točki 126.

129    Zakonitost tega postopka, v okviru katerega se zahteva soglasje, je še bolj vprašljiva, ker poleg tega, da elektronsko sporočilo ni bilo poslano osebi A ob 20.06 (glej točko 127 zgoraj), kar že samo po sebi pomeni kršitev postopka, EOR ni dokazal, da so bili drugi člani izvršne seje EOR seznanjeni s tem, da je bilo elektronsko sporočilo poslano ob 20.06 (niti s tem, da je bilo poslano ob 19.04), ali z njegovo vsebino. EOR je predložil nekatere elemente preverjanja, da bi dokazal, da sta sporočili ob 19.04 in 20.06 prispeli na elektronske naslove naslovnikov. Vendar to preverjanje, ki je bilo izvedeno z anketo in ki ne zajema vseh članov izvršne seje EOR, nikakor ne dokazuje, da bi bili člani izvršne seje EOR konkretno seznanjeni vsaj z obstojem teh elektronskih sporočil pred polnočjo istega večera

130    Ob upoštevanju narave postopka s soglasjem, v katerem se o potrditvi sklepa na podlagi neobstoja ugovarjanja, pa je za tak postopek nujno vsaj, da se pred sprejetjem sklepa ugotovi, da so bile osebe, ki so sodelovale v postopku potrditve s soglasjem, s tem postopkom seznanjene in da so lahko preučile osnutek, ki jim je bil predložen v potrditev. V obravnavanem primeru je bil ob upoštevanju navedb v prvem izpodbijanem sklepu in tega, da so bile podatkovne datoteke, upoštevne v zvezi s tem sklepom, poslane NOR istega dne (glej točko 20 zgoraj), izpodbijani sklep sprejet najpozneje 15. aprila 2016 ob polnoči. Vendar EOR ni dokazal, da je bilo pred polnočjo ugotovljeno, da so bili člani izvršne seje EOR seznanjeni z osnutkom spremenjenega sklepa, niti s tem, da sta bili ob 19.04 in 20.06 poslani elektronski sporočili.

131    Poleg tega je treba ugotoviti tudi, da medtem ko je bila priloga k prvemu izpodbijanemu sklepu, predložena v potrditev 13. aprila 2016, digitalni dokument v formatu PDF (glej točki 94 in 120 zgoraj), je bila priloga, predložena v potrditev 15. aprila 2016, digitalni dokument v formatu XLSX (glej točki 96 in 127 zgoraj).

132    Tako je treba ugotoviti, da bi, če ne bi bilo napake, navedene v elektronskih sporočilih z dne 15. aprila 2016 zvečer (glej točko 95 zgoraj), priloga k prvemu izpodbijanemu sklepu vsebovala digitalni dokument v formatu PDF, in ne datoteke XLSX.

133    V zvezi s to razliko lahko Splošno sodišče zgolj ugotovi, da je EOR, čeprav mora skrbeti za enotnost in formalno skladnost dokumentov, ki so predloženi v potrditev in nato sprejeti, uporabil različna digitalna formata. Posledice te nenatančnosti niso izključno postopkovne, ker elementi, predloženi v datoteki PDF, ne vsebujejo nobene podrobnosti o celicah izračuna datoteke XLSX in ker taka datoteka PDF vsaj v obravnavanem primeru, v nasprotju z datoteko XLSX, vsebuje zaokrožene vrednosti. Tako je glede edinega prilagoditvenega faktorja glede na profil tveganja, ki ga zajema prvi izpodbijani sklep, in sicer prilagoditvenega faktorja, ki se nanaša na evropski okvir, iz vsebine odgovorov EOR razvidno, da vrednost, navedena v prvem izpodbijanem sklepu, ki je bil predložen v odgovor na prvi sklep Splošnega sodišča, torej v datoteki PDF, ni natančna vrednost iz datoteke XLSX, ki vsebuje štirinajst decimalnih števil, ampak vrednost, zaokrožena na dve decimalni števili, ki je ni mogoče uporabiti za preveritev izračuna prispevka.

134    Iz zgornjih preudarkov izhaja, da je bil poleg samega neobstoja avtentifikacije, ki je bil ugotovljen zgoraj v točki 106 in ki zahteva razglasitev ničnosti izpodbijanih sklepov, postopek sprejetja prvega izpodbijanega sklepa voden ob očitnem kršenju postopkovnih zahtev glede potrditve tega sklepa od članov izvršne seje EOR in glede zagotovitve te potrditve.

135    V zvezi s tem je treba ugotoviti, da dejstvo, da se fizične in pravne osebe ne morejo sklicevati na kršitev pravil, ki niso namenjena zagotovitvi varstva posameznikom, ampak je njihov cilj organizacija notranjega delovanja služb v interesu dobrega upravljanja (glej v tem smislu sodbo z dne 7. maja 1991, Nakajima/Svet, C‑69/89, EU:C:1991:186, točki 49 in 50), ne pomeni, da se posameznik nikoli ne more učinkovito sklicevati na kršitev pravila, ki ureja postopek odločanja, ki privede do sprejetja akta Unije. Razlikovati je namreč treba med določbami, ki urejajo notranje postopke institucije, na katerih kršitev se fizične in pravne osebe ne morejo sklicevati, ker se nanašajo le na podrobnosti notranjega delovanja institucije, ki ne morejo vplivati na njihov pravni položaj, in določbami, na katerih kršitev se je, nasprotno, mogoče sklicevati, ker ustvarjajo pravice in so dejavnik pravne varnosti za te osebe (sodba z dne 17. februarja 2011, Zhejiang Xinshiji Foods in Hubei Xinshiji Foods/Svet, T‑122/09, neobjavljena, EU:T:2011:46, točka 103).

136    V obravnavani zadevi je analiza poteka postopka sprejetja prvega izpodbijanega sklepa pokazala veliko število kršitev pravil glede organizacije elektronskega pisnega postopka sprejemanja sklepov. Čeprav člen 9 PPIS tega izrecno ne določa, je jasno, da vsak pisni postopek nujno zajema pošiljanje osnutka sklepa vsem članom organa odločanja, na katere se ta postopek nanaša. Natančneje, glede postopka sprejetja sklepa s soglasjem, kakor je bil sprejet v obravnavanem primeru (glej točke od 126 do 130 zgoraj), je treba ugotoviti, da sklepa ni mogoče sprejeti, ne da bi bilo vsaj ugotovljeno, da so se vsi člani lahko predhodno seznanili z osnutkom sklepa. Nazadnje, ta postopek zahteva navedbo roka, ki članom tega organa omogoča, da izrazijo stališče o osnutku.

137    Ta postopkovna pravila, katerih namen je zagotoviti spoštovanje bistvenih postopkovnih zahtev, ki so značilne za vsak elektronski pisni postopek in vsak postopek sprejemanja s soglasjem, pa so bila v tem primeru kršena. Te kršitve imajo neposreden vpliv na pravno varnost, saj privedejo do sprejetja sklepa, za katerega ni dokazano niti to, da ga je potrdil pristojni organ, niti to, da so bili vsi člani tega organa z njim predhodno seznanjeni.

138    Nespoštovanje takih postopkovnih pravil, ki so potrebna za izražanje soglasja, pomeni kršitev bistvenih postopkovnih zahtev, ki jih sodišče Unije lahko preizkusi po uradni dolžnosti (sodbi z dne 24. junija 2015, Španija/Komisija, C‑263/13 P, EU:C:2015:415, točka 56, in z dne 20. septembra 2017, Tilly-Sabco/Komisija, C‑183/16 P, EU:C:2017:704, točka 116).

139    Nazadnje, glede drugega izpodbijanega sklepa je treba poudariti, da ne nadomešča prvega izpodbijanega sklepa, v katerem so bili določeni zneski prispevkov, ampak določa zgolj tehnično prilagoditev teh zneskov. Razglasitev ničnosti prvega izpodbijanega sklepa nujno povzroči razglasitev ničnosti drugega izpodbijanega sklepa.

140    Ne da bi bilo treba obravnavati druge trditve tožeče stranke, je iz vseh zgoraj navedenih ugotovitev razvidno, da je treba izpodbijana sklepa razglasiti za nična tudi zaradi kršitev postopkovnih pravil ob njunem sprejetju.

 Sedmi tožbeni razlog: kršitev obveznosti obrazložitve

141    Tožeča stranka opozarja, da je treba zahtevo po obrazložitvi v skladu s sodno prakso presojati glede na interes za pojasnitev, ki ga lahko imajo naslovniki ali druge osebe, na katere se akt neposredno in posamično nanaša.

142    Po mnenju tožeče stranke niti obrazložitve, navedene v izpodbijanih sklepih, niti obrazložitve, navedene v odločbi o plačilu, ni mogoče šteti za zadostno.

143    Prvič, na podlagi teh obrazložitev naj ne bi bilo mogoče ugotoviti, ali se je EOR oprl na njeno (popravljeno) elektronsko prijavo ali na njeno pisno prijavo, kateri znesek skupne bilance stanja (s popravki izvedenih fiduciarnih finančnih instrumentov, s katerimi se trguje na prostem trgu, ali brez njih) je bil vključen v izračun prispevka ter ali izračun iz izpodbijanih sklepov temelji na bruto vrednosti ali na neto vrednosti pogodb o izvedenih finančnih instrumentih.

144    Drugič, priloga 2 k prvi odločbi o plačilu naj bi se nanašala izključno na prispevek za leto 2015. V prilogi 1 k prvi odločbi o plačilu je, čeprav se nanaša na prispevek za leto 2016, naveden zgolj rezultat izračuna brez parametrov. Niti v izpodbijanih sklepih niti v odločbi o plačilu naj ne bi bili jasno navedeni niti koraki za izračun niti klasifikacije, uporabljene za tožečo stranko. V njih naj ne bi bil dejansko pojasnjen izračun prispevka z navedbo vrednosti, ki jih je prijavila tožeča stranka (kot so skupne obveznosti, lastna sredstva, zajamčene vloge, obveznosti, ki izhajajo iz vseh pogodb o izvedenih instrumentih itd.). Tožeča stranka naj se tudi ne bi mogla seznaniti, v kolikšnem obsegu ocene EOR odstopajo od podatkov, navedenih v pisni izjavi. Tožeča stranka v zvezi s tem opozarja, da je predložila dva prijavna obrazca, od katerih je bilo treba v skladu z njenim razumevanjem prava uporabiti samo enega.

145    Tudi navedba pravnih podlag v izpodbijanih sklepih naj ne bi mogla ublažiti neobrazložitve. Prvič, izpodbijana sklepa naj bi napotovala le na člen 70(2) Uredbe št. 806/2014, ne da bi se sklicevala niti na Direktivo 2014/59 niti na Delegirano uredbo 2015/63, čeprav sta bili ti za izračun prispevka odločilni. Drugič, napotovanje na pravne podlage, čeprav izčrpno, naj v obravnavanem primeru ne bi bilo zadostno. Zahteve po obrazložitvi naj bi bile še toliko strožje, ker je pravni okvir sprejetega sklepa neznan, in ker so stališča zadevnih strank glede sprejetega ukrepa različna.

146    Tožeča stranka priznava, da je izračun predhodnih prispevkov zapleten. Vendar naj bi bilo treba ravno zaradi te zapletenosti zavezancem omogočiti, da preverijo, ali je izračun prispevkov, ki ga je opravil EOR, pravno utemeljen. Obrazložitev naj bi EOR tudi omogočila možnost samokontrole. Poleg tega naj bi bili parametri za izračun predhodnih prispevkov, ki ga opravi EOR, drugače kot na področju prava omejevalnih sporazumov podrobno določeni z ureditvijo, ki se uporablja. EOR naj zato ne bi smel imeti nepremostljivih težav pri pojasnitvi korakov za izračun, na podlagi katerih bi moral izračunati končne rezultate, tožeči stranki.

147    Tudi to, da imajo lahko druge institucije interes za zaupnost, naj ne bi oviralo ustrezne obrazložitve izpodbijanih sklepov, saj naj bi se tožeča stranka želela seznaniti zgolj s podatki, ki se nanašajo nanjo.

148    Pomanjkljivosti obrazložitve naj ne bi odpravil niti vpogled v spis tožeče stranke po vložitvi te tožbe.

149    V zvezi z drugim izpodbijanim sklepom naj bi bilo treba prav tako ugotoviti, da ni bil pravno zadostno obrazložen. Dopis z dne 22. maja 2016, ki ga je EOR naslovil na NOR, naj bi bil namreč omejen na navedbo, da je bilo treba prvi izpodbijani sklep prilagoditi zaradi spremembe „stebra IV“. Tehnična opomba (technical note with further background), na katero se sklicuje ta dopis, naj ne bi bila priložena niti drugemu izpodbijanemu sklepu niti drugi odločbi o plačilu.

150    V dopisu z dne 23. maja 2016, ki ga je FMSA naslovila na zvezno združenje nemških javnih bank, naj bi bilo navedeno, da je povprečna sprememba zneska letnega prispevka, ki se naloži institucijam z dovoljenjem v Nemčiji, 1,21 %. V primeru tožeče stranke pa naj bi povečanje, določeno z drugim izpodbijanim sklepom, ustrezalo 11,45 % prispevka za leto 2016, ki je bil določen do tedaj.

151    Poleg tega naj bi se razlog, ki je v drugi odločbi o plačilu naveden v utemeljitev popravka, nanašal na merilo v zvezi z institucionalnim sistemom varstva. Ta odločba naj bi se sklicevala na polja CD 133 in CD 134 iz njene priloge. Vendar naj polje CD 134 ne bi vsebovalo nobene vrednosti. Poleg tega naj se spremembe ne bi omejevale na zgoraj navedeni polji.

152    EOR te trditve izpodbija.

153    Trdi, da tožeča stranka ni niti naslovnica izpodbijanih sklepov niti se ta sklepa nanjo ne nanašata neposredno. Ta sklepa naj bi bila naslovljena na FMSA, pri čemer naj bi bila pojasnila, navedena v njiju, zadostna za FMSA, ki naj bi bila, tako kot vsi drugi NOR, tesno vpletena v izračun predhodnih prispevkov za leto 2016. Sklepa naj bi bila vsekakor zadostno obrazložena tudi glede tožeče stranke.

154    Prvič, v izpodbijanih sklepih naj bi bila kot njuna pravna podlaga navedena Uredba št. 806/2014. V navedeni uredbi, Delegirani uredbi 2015/63, Izvedbeni uredbi 2015/81 in Direktivi 2014/59 pa naj bi bila podrobno pojasnjena metoda, ki se uporabi za izračun predhodnih prispevkov. Izpodbijana sklepa naj bi bila zato sprejeta v okviru, ki je bil tožeči stranki dobro znan. Drugič, tožeča stranka naj bi bila tesno povezana s postopkom. Seznanjena naj bi bila z bistvenim razlogovanjem, saj je izračun po eni strani temeljil na osnovni metodi, pojasnjeni v zgoraj navedenih aktih, in po drugi na podrobnih podatkih, ki jih je predložila sama. Tretjič, tožeča stranka naj bi prejela zelo podrobna pojasnila o izračunu in razlogovanju, ki mu sledita odločbi o plačilu. Poleg tega naj bi po vložitvi prošnje za dostop do dokumentov prejela dodatne podatke, in sicer vstopne vrednosti, vmesni izračun in končni rezultat izračuna.

155    Tožeča stranka naj bi s tem, da trdi, da ji mora biti omogočeno, da ponovno natančno izračuna znesek svojih predhodnih prispevkov, presegla zahteve, ki izhajajo iz obveznosti obrazložitve. Predhodni prispevki institucij naj bi bili medsebojno povezani in različni koraki postopka izračuna za posamezno institucijo naj bi vključevali uporabo podatkov vseh ali vsaj velikega števila institucij. V tem okviru naj bi bilo treba obveznost obrazložitve uskladiti z obveznostjo varovanja poslovne skrivnosti drugih institucij. Tožeča stranka pa naj bi že imela dostop do vseh informacij, ki se nanašajo nanjo, in niso povezane z drugimi institucijami.

156    Komisija je v odgovoru na vprašanje, ki ga je postavilo Splošno sodišče na obravnavi, v zvezi s tem dodala, da bi bilo profil tveganja neke institucije z vidika ekonomičnosti sicer res mogoče oceniti le na podlagi njenih podatkov, vendar v obravnavanem primeru ureditev, ki se uporablja, zlasti člena 69(1) in 70(2) Uredbe št. 806/2014, določa, da so predhodni prispevki soodvisni.

157    EOR meni, da je pristop, na podlagi katerega zneska predhodnih prispevkov ni mogoče povsem na novo izračunati, v skladu z upravno prakso na drugih področjih prava Unije, zlasti na področju konkurenčnega prava. Poleg tega naj bi bilo treba upoštevati praktične in tehnične možnosti v zvezi z obveznostjo obrazložitve v roku, določenem za sprejetje izpodbijanih sklepov.

158    V zvezi z drugim izpodbijanim sklepom naj bi bila FMSA z dopisom, ki ga je podpisal podpredsednik EOR in je bil skupaj z drugim izpodbijanim sklepom poslan vsem NOR, obveščena o postopku in razlogih za prilagoditev. Natančna obrazložitev in podrobnosti novega izračuna naj bi bile predložene tožeči stranki z drugo odločbo o plačilu.

159    Nazadnje, EOR trdi, da tožeča stranka, ker trditev o obstoju napake pri (spremenjenem) izračunu njenih predhodnih prispevkov za leto 2016 ni utemeljena, nikakor nima legitimnega interesa za razglasitev ničnosti izpodbijanih sklepov zaradi morebitnih kršitev procesnega prava.

160    V skladu z ustaljeno sodno prakso mora biti obrazložitev, ki se zahteva s členom 296 PDEU, prilagojena vrsti zadevnega akta ter mora jasno in nedvoumno izražati razlogovanje institucije, ki je akt izdala, tako da se lahko stranke seznanijo z utemeljitvijo sprejetega ukrepa, pristojno sodišče pa opravi nadzor (glej sodbo z dne 20. decembra 2017, Comunidad Autónoma de Galicia in Retegal/Komisija, C‑70/16 P, EU:C:2017:1002, točka 59 in navedena sodna praksa).

161    Obveznost obrazložitve je treba presojati glede na okoliščine posameznega primera, zlasti glede na vsebino akta, lastnosti podanih razlogov in interes za pojasnitev, ki ga lahko imajo naslovniki ali druge osebe, na katere se akt neposredno in posamično nanaša. V obrazložitvi ni treba podrobno navesti vseh upoštevnih dejanskih in pravnih okoliščin, ker je treba to, ali so z obrazložitvijo akta izpolnjene zahteve iz člena 296 PDEU, presojati ne le glede na njegovo besedilo, ampak tudi glede na njegov okvir in vsa pravna pravila, ki urejajo zadevno področje (glej sodbo z dne 7. marca 2013, Acino/Komisija, T‑539/10, neobjavljena, EU:T:2013:110, točka 124 in navedena sodna praksa).

162    Poleg tega mora biti obrazložitev akta logična in zlasti ne sme vsebovati notranjih protislovij, ki bi ovirala razumevanje razlogov, na katerih ta akt temelji (glej sodbo z dne 15. julija 2015, Pilkington Group/Komisija, T‑462/12, EU:T:2015:508, točka 21 in navedena sodna praksa).

163    Najprej je treba opozoriti, da se v sistemu, uvedenem z Uredbo št. 806/2014 in Izvedbeno uredbo 2015/81, sklepi, ki določajo predhodne prispevke, sicer pošljejo NOR, vendar se navedeni sklepi, v nasprotju s tem, kar trdi EOR, neposredno in posamično nanašajo na institucije, ki morajo te prispevke plačati, med katerimi je tožeča stranka (glej točke od 61 do 82 zgoraj).

164    Pri presoji obsega obveznosti obrazložitve zadevnih sklepov je zato treba upoštevati tudi interes teh institucij, da prejmejo pojasnila. Poleg tega je treba opozoriti, da je namen obrazložitve tudi omogočiti sodišču Unije, da izvede nadzor.

165    Ne da bi bilo treba preučiti trditve tožeče stranke v zvezi s tem, da v prvem izpodbijanem sklepu ni bilo pojasnil glede vprašanja, katero od njenih prijav je EOR upošteval za izračun in zakaj, je treba v obravnavanem primeru poudariti, da je EOR v zvezi z obveznostjo obrazložitve storil več kršitev.

166    Po eni strani zajema besedilo prvega izpodbijanega sklepa zgolj omembo Uredbe št. 806/2014, natančneje njenega člena 70(2), posvetovanj in sodelovanj z organi (Evropska centralna banka (ECB) in nacionalni organi) ter dejstva, da je izračun opravljen tako, da celota posameznih prispevkov ne preseže določene ravni (in sicer 12,5 % ciljne ravni iz člena 69(1) Uredbe št. 806/2014). Ne vsebuje pa niti kakršnih koli podatkov v zvezi z zaporednimi koraki izračuna prispevka tožeče stranke niti številk, ugotovljenih v teh različnih korakih.

167    Res je, da je na podlagi besedila člena 70 Uredbe št. 806/2014, ki je naveden v prvem izpodbijanem sklepu, zlasti iz njegovega odstavka 6, mogoče razumeti, da EOR predhodne prispevke izračuna z uporabo – med drugim – „delegiranih aktov, v katerih je podrobno pojasnjena prilagoditev prispevkov glede na profil tveganja institucij, ki jih sprejme Komisija v skladu s členom 103(7) Direktive 2014/59/EU“, torej v obravnavanem primeru Delegirane uredbe 2015/63.

168    Poleg tega Delegirana uredba 2015/63 vsebuje podrobna pravila, ki jih mora EOR uporabiti pri izračunu prispevkov.

169    Vendar ti elementi ne zadostujejo za razumevanje, kako je EOR ta pravila uporabil v zvezi s tožečo stranko pri izračunu njenega zneska prispevka, ki je naveden v prilogi k prvemu izpodbijanemu sklepu.

170    Dodati je treba, da prvi izpodbijani sklep ne omenja vmesnih sklepov, ki jih je EOR sprejel za izvajanje predpisov o izračunu prispevkov, in sicer vsaj sklepov, navedenih zgoraj v točki 29.

171    Ugotoviti je treba, prvič, da ti vmesni sklepi vsebujejo elemente postopka izračuna in izračun prispevkov. Drugič, ti vmesni sklepi ne le izvajajo, ampak tudi, vsaj nekateri od njih, dopolnjujejo ureditev, ki se uporablja. Glede na to, da ti vmesni sklepi niti niso bili objavljeni niti institucije z njimi niso bile seznanjene na drug način, EOR s trditvijo, da je bila obrazložitev prvega izpodbijanega sklepa zadostna, ker Uredba št. 806/2014, Delegirana uredba 2015/63, Izvedbena uredba 2015/81 in Direktiva 2014/59 podrobno določajo metodo, ki se uporabi za izračun predhodnih prispevkov (glej točko 154 zgoraj), nikakor ne more uspeti.

172    Zadošča navesti dva primera vmesnih sklepov, navedenih zgoraj v točki 29, in sicer, prvič, Sklep SRB/ES/SRF/2016/01 (glej tretjo alinejo v točki 29 zgoraj), katerega člen 1 določa ciljno raven za leto 2016, ki je element, ki se upošteva pri izračunu predhodnega prispevka tožeče stranke (glej člen 4 Izvedbene uredbe 2015/81 in Prilogo I, korak 6, k Delegirani uredbi 2015/63), in drugič, Sklep SRB/ES/SRF/2015/00 (glej prvo alinejo v točki 29 zgoraj), s katerim je bil izveden člen 6(1)(d) Delegirane uredbe 2015/63, ki se nanaša na to, da EOR določi dodatne kazalnike tveganja, ki sestavljajo steber tveganja IV, ki je eden od dveh stebrov tveganja, ki ju je EOR uporabil v obravnavanem primeru glede na to, kar izhaja iz zbirke podatkov, ki je bila prav tako navedena zgoraj v točki 29.

173    EOR je te vmesne sklepe sicer predložil tožeči stranki, vendar je to storil šele 3. avgusta 2016, torej po vložitvi te tožbe.

174    V zvezi s tem je treba opozoriti, da je treba spoštovanje obveznosti obrazložitve presojati na podlagi informacij, ki jih je tožeča stranka imela na voljo ob vložitvi tožbe (glej sodbo z dne 12. novembra 2008, Evropaïki Dynamiki/Komisija, T‑406/06, neobjavljena, EU:T:2008:484, točka 50 in navedena sodna praksa).

175    Po drugi strani je treba v zvezi s prilogo k prvem izpodbijanem sklepu ugotoviti, da sicer vsebuje znesek, ki se nanaša na prilagoditveni faktor glede na profil tveganja v evropskem okviru, vendar pa ne vsebuje nobene podobne navedbe v zvezi s prilagoditvenim faktorjem glede na profil tveganja za del izračuna, ki se nanaša na nacionalni okvir. Prav tako natančno določa vrsto metode za izračun, ki se uporablja v evropskem okviru, ne vsebuje pa nobene navedbe v zvezi z metodo za izračun, ki jo je EOR uporabil za nacionalni okvir.

176    Vendar se pri izračunu prispevkov, ki ga opravi EOR – kot je razvidno iz člena 8(1)(a) Izvedbene uredbe 2015/81 – v nacionalnem okviru za leto 2016 uporabi koeficient 60 %, v evropskem okviru pa zgolj koeficient 40 %. Obrazložitev iz prvega izpodbijanega sklepa je torej v zvezi s tem nezadostna.

177    Dodati je treba, da v nasprotju s tem, kar trdi EOR, nezadostne obrazložitve prvega izpodbijanega sklepa ni mogoče nadomestiti z obrazložitvijo iz prve odločbe o plačilu, s katero je FMSA izvedla ta sklep.

178    Res je, da v obravnavanem primeru prva odločba o plačilu vsebuje podrobnejša pojasnila o izračunu prispevka tožeče stranke, in to tako za „evropski“ kot tudi za „nacionalni“ del.

179    Vendar je v skladu s sistemom, ki ga določa ureditev, ki se uporablja, EOR tisti, ki izračuna in določi predhodne prispevke. Sklepi EOR o izračunu navedenih prispevkov so naslovljeni zgolj na NOR (člen 5(1) Izvedbene uredbe 2015/81), ki nato te sklepe pošljejo institucijam (člen 5(2) Izvedbene uredbe 2015/81) in od njih na podlagi navedenih sklepov poberejo prispevke (člen 67(4) Uredbe št. 806/2014).

180    EOR tako v okviru ukrepanja na podlagi člena 70(2) Uredbe št. 806/2014 izdaja sklepe, ki so dokončni ter ki se posamično in neposredno nanašajo na institucije.

181    Zato je naloga EOR, ki je avtor teh sklepov, da jih obrazloži. Te obveznosti niti ni mogoče prenesti na NOR, niti NOR kršitve te obveznosti ne morejo ublažiti, saj bi to pomenilo neupoštevanje pristojnosti EOR v zvezi s tem in bi glede na raznolikost NOR povzročilo tveganje neenakega obravnavanja institucij v zvezi z obrazložitvijo sklepov EOR.

182    Vsekakor je treba poudariti, da podatki iz Priloge 1 k prvi odločbi o plačilu, ki so predstavljeni kot podrobnosti izračuna predhodnega prispevka tožeče stranke, niso opredeljeni kot podatki EOR. Nasprotno, predstavljeni so kot sestavni del odločbe o plačilu, ki je akt nemškega prava, tako da elementov, katerih avtor je FMSA, ni mogoče razlikovati od elementov, katerih avtor je – če je to tako – EOR.

183    Poleg tega je treba poudariti, da mora prilagoditveni faktor glede na profil tveganja sicer nujno vsebovati vsa zahtevana decimalna števila, saj je sicer izračun zgolj približen, vendar se prilagoditveni faktor, naveden v prilogi k prvi odločbi o plačilu (s štirimi decimalnimi števili), ne ujema niti s faktorjem (z dvema decimalnima številoma) iz priloge k prvemu izpodbijanemu sklepu, kot ga je EOR 3. avgusta 2016 poslal tožeči stranki (glej točko 29 zgoraj) in kot je bil predložen Splošnemu sodišču v Prilogi A.22 k tožbi, niti s faktorjem (s petnajstimi decimalnimi števili), navedenim v tej prilogi, ki je bila Splošnemu sodišču predložena v okviru odgovora na njegov drugi sklep.

184    Prav tako se druge vrednosti, za katere se zahteva enaka natančnost in ki so navedene (s štirimi decimalnimi števili) v prvi odločbi o plačilu (glej polja CD 21 (količnik finančnega vzvoda), CD 35 (skupni kazalnik steber I), CD 36 (skupni kazalnik steber IV), CD 37 (skupni kazalnik) ali CD 38 (končni skupni kazalnik) v Prilogi 1 k tej odločbi), ne ujemajo z vrednostmi (zgolj z dvema decimalnima številoma), navedenimi v zbirki podatkov, ki jo je EOR 3. avgusta 2016 predložil tožeči stranki (glej točko 29 zgoraj) in ki je bila predložena Splošnemu sodišču v Prilogi A.25 k tožbi.

185    Poleg tega je treba v zvezi s to zadnjo zbirko podatkov, ki jo je EOR predložil tožeči stranki, opozoriti na sodno prakso, ki je že bila navedena v točki 174 in v skladu s katero je treba spoštovanje obveznosti obrazložitve presojati na podlagi informacij, ki jih je tožeča stranka imela na voljo ob vložitvi tožbe.

186    Iz zgoraj navedenega pa je razvidno, da je EOR navedeno zbirko tako kot sklepe, ki so bili prav tako navedeni zgoraj v točki 29, tožeči stranki predložil šele po vložitvi te tožbe.

187    V zvezi z drugim izpodbijanim sklepom je treba poudariti, da tudi ta sklep krši obveznost obrazložitve iz istih razlogov, kot so tisti, navedeni v zvezi s prvim izpodbijanim sklepom, pa tudi zato, ker ne vsebuje nobene obrazložitve v zvezi s prilagoditvijo, ki jo zajema.

188    Razlogi za to prilagoditev so bili sicer navedeni v dopisu z dne 22. maja 2016, ki ga je EOR naslovil na NOR skupaj z drugim izpodbijanim sklepom, in v dopisu z dne 23. maja 2016, ki ga je FMSA naslovila na nemške institucije.

189    Vendar ta dopisa vsebujeta le splošno pojasnilo razlogov za prilagoditev, ki je bila izvedena z drugim izpodbijanim sklepom. Glede tehnične opombe, na katero se sklicuje dopis z dne 22. maja 2016, je treba ugotoviti, da je EOR ni predložil.

190    V zvezi z razlogi, navedenimi v drugi odločbi o plačilu in v zbirki podatkov, ki je bila tožeči stranki predložena 3. avgusta 2016, je treba napotiti na preudarke, navedene zgoraj v točkah od 177 do 184.

191    Poleg tega je treba v zvezi s prilagoditvenim faktorjem glede na profil tveganja v okviru euroobmočja (risk adjustment factor in the EA environnement) poudariti, da ne samo, da tudi zadevni dokumenti ne vsebujejo natančne vrednosti tega faktorja, temveč vrednost, zaokroženo na devet, ali celo dve decimalni števili, ampak se v njih navedena vrednost razlikuje ([zaupno] v zvezi drugo odločbo o plačilu in [zaupno] v zvezi zbirko podatkov) od vrednosti iz priloge k drugemu izpodbijanemu sklepu ([zaupno]).

192    Nazadnje, trditev EOR, navedeno zgoraj v točki 159, je treba zavrniti. Čeprav je iz sodne prakse razvidno, da tožeča stranka nima nobenega upravičenega interesa za razglasitev ničnosti odločbe zaradi kršitev procesnega prava, neobstoja ali nezadostnosti obrazložitve, če bi se lahko po razglasitvi ničnosti odločbe znova sprejela le odločba z isto vsebino, kot jo je imela odločba, ki je bila razglašena za nično (glej v tem smislu sodbo z dne 4. maja 2017, Schräder/OCVV – Hansson (SEIMORA), T‑425/15, T‑426/15 in T‑428/15, neobjavljena, EU:T:2017:305, točka 109 in navedena sodna praksa), je treba namreč ugotoviti, da v obravnavanem primeru ni mogoče izključiti, da bi razglasitev ničnosti izpodbijanih sklepov povzročila sprejetje sklepov, ki bosta drugačna. Zaradi neobstoja popolne informacije o ugotovitvah in vmesnih izračunih EOR ter kakršnih koli podatkov v zvezi z drugimi institucijami, čeprav je prispevek tožeče stranke soodvisen od prispevkov vsake od drugih institucij, v obravnavanem primeru niti tožeča stranka niti Splošno sodišče namreč ne moreta preveriti, ali bi razglasitev ničnosti teh sklepov nujno povzročila sprejetje novega sklepa, ki bi bil vsebinsko enak.

193    Iz navedenega izhaja, da poleg razlogov za razglasitev ničnosti, ki so že bili navedeni zgoraj v točkah od 86 do 107 in od 120 do 140, v zvezi z izpodbijanima sklepoma obstaja tudi razlog za razglasitev ničnosti zaradi kršitve obveznosti obrazložitve.

194    Izpodbijana sklepa je zato treba razglasiti za nična, ne da bi bilo treba preučiti prvih šest tožbenih razlogov, ki jih je navedla tožeča stranka.

 Stroški

195    V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. EOR ni uspel, zato se mu v skladu s predlogi tožeče stranke naloži, da nosi svoje stroške in stroške tožeče stranke.

196    V skladu s členom 138(1) Poslovnika Komisija nosi svoje stroške.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (osmi razširjeni senat)

razsodilo:

1.      Sklep Enotnega odbora za reševanje (EOR) z dne 15. aprila 2016 o predhodnih prispevkih za leto 2016 v Enotni sklad za reševanje, sprejet na izvršni seji (SRB/ES/SRF/2016/06), in Sklep EOR z dne 20. maja 2016 o prilagoditvi predhodnih prispevkov za leto 2016 v Enotni sklad za reševanje, sprejet na izvršni seji, s katerim je bil dopolnjen Sklep EOR z dne 15. aprila 2016 o predhodnih prispevkih za leto 2016 v Enotni sklad za reševanje, sprejet na izvršni seji (SRB/ES/SRF/2016/13), se razglasita za nična v delu, v katerem se nanašata na družbo Portigon AG.

2.      EOR poleg svojih stroškov nosi stroške družbe Portigon.

3.      Evropska komisija nosi svoje stroške.

Collins Kancheva Barents

Passer       De Baere

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 28. novembra 2019.

Podpisi

*      Jezik postopka: nemščina.