SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
DÁMASA Ruiz-JaraboJA ColomerJA,
predstavljeni 20. oktobra 2005(1)
Zadeva C-436/04
Léopold Henri Van Esbroeck
proti
Openbaar Ministerie
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Hof van Cassatie (Belgija))
„Vprašanji za predhodno odločanje na podlagi člena 35 EU – Schengenski pravni red – Konvencija o izvajanju Schengenskega sporazuma – Razlaga člena 54 – Načelo ne bis in idem – Uporaba ratione temporis – Pojem ‚ista dejanja‘ – Prenos dane količine prepovedanih drog ali psihotropnih snovi iz ene države pogodbenice v drugo“
I – Uvod
1. Schengenski pravni red vključuje:
a) sporazum, ki so ga v Luxembourgu 14. junija 1985 sklenile vlade treh držav Gospodarske unije Beneluks, Zvezne republike Nemčije in Francoske republike, o postopni odpravi kontrol na skupnih mejah (v nadaljevanju: Schengenski sporazum)(2);
b) konvencijo o izvajanju tega sporazuma, ki so jo 19. junija 1990 sklenile iste pogodbenice (v nadaljevanju: Konvencija)(3);
c) protokole in sporazume o pristopu drugih držav članic Evropske unije k tema aktoma, sklepe in izjave, ki jih je sprejel Izvršni odbor, ustanovljen s Konvencijo, ter akte, ki so jih sprejeli organi, na katere je ta odbor prenesel pristojnost odločanja(4).
2. Protokol (št. 2), priložen k Pogodbi o Evropski uniji in Pogodbi o ustanovitvi Evropske skupnosti (v nadaljevanju: Protokol), vključuje ta pravni red v okvir Unije. V skladu s členom 2(1), prvi pododstavek, navedenega protokola se schengenski pravni red uporablja od dneva začetka veljavnosti Amsterdamske pogodbe (1. maj 1999) v trinajstih državah članicah iz člena 1, med katerimi je tudi Kraljevina Belgija.(5)
3. Na podlagi člena 6 Protokola morata Republika Islandija in Kraljevina Norveška izvajati in razvijati schengenski pravni red, ki v teh dveh državah velja od 25. marca 2001(6).
4. V okviru predloga za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je predložilo Hof van Cassatie (vrhovno sodišče, Belgija), ima Sodišče priložnost že tretjič podati razlago člena 54 Konvencije(7), v katerem je navedeno načelo ne bis in idem, ter analizirati uporabo ratione temporis tega načela in natančno določiti pojem „ista dejanja“.
II – Pravni okvir
A – Pravo Skupnosti
5. V skladu s preambulo Protokola je namen določb schengenskega pravnega reda okrepiti evropsko povezovanje in zlasti Evropski uniji omogočiti, da se hitreje razvije v območje svobode, varnosti in pravice.
6. Na podlagi člena 2(1), drugi pododstavek, Protokola je Svet 20. maja 1999 sprejel sklepa 1999/435/ES in 1999/436/ES o opredelitvi schengenskega pravnega reda zaradi določanja pravne podlage za vsako določbo ali sklep, ki sestavlja schengenski pravni red, skladno z ustreznimi določbami iz Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti in Pogodbe o Evropski uniji(8).
7. Iz člena 2 Sklepa 1999/436/ES in Priloge A k temu sklepu izhaja, da sta pravna podlaga členov od 54 do 58 Konvencije člena 34 EU in 31 EU iz naslova VI Pogodbe EU, imenovanega „Določbe o policijskem in pravosodnem sodelovanju v kazenskih zadevah“.
8. Navedeni členi Konvencije sestavljajo poglavje 3, z naslovom „Uporaba načela ne bis in idem“, in so del naslova III („Policija in varnost“).
9. Člen 54 se glasi:
„Oseba, proti kateri je bil sodni postopek v eni pogodbenici pravnomočno končan, se za ista dejanja ne sme preganjati v drugi pogodbenici, pod pogojem, da je bila izrečena kazen tudi izvršena, da je v postopku izvrševanja ali je po zakonodaji pogodbenice, ki jo je izrekla, ni več mogoče izvršiti.“
10. Pravna podlaga člena 71, ki je del poglavja 6 („Prepovedane droge“) naslova III, je poleg zgoraj navedenih členov 34 EU in 31 EU tudi člen 30 EU. V prvih dveh odstavkih člena 71 je določeno:
„1. Pogodbenice se v zvezi z neposredno in posredno prodajo kakršne koli vrste prepovedanih drog, tudi konoplje, in s posedovanjem takih proizvodov in snovi za prodajo ali izvoz zavezujejo v skladu z obstoječimi konvencijami Združenih narodov, da bodo sprejele vse potrebne ukrepe za preprečevanje in kaznovanje nedovoljenega prometa s prepovedanimi drogami.
2. Pogodbenice se zavezujejo z upravnimi in kazenskimi ukrepi preprečevati in kaznovati nezakoniti izvoz prepovedanih drog, tudi konoplje, kakor tudi prodajo, dobavo in izročanje takih proizvodov in snovi, ne glede na ustrezne določbe členov 74, 75 in 76[(9)].
[...]“
B – Konvencije Združenih narodov
11. V členu 36 Enotne konvencije o mamilih, podpisane v New Yorku 30. marca 1961, je predvideno:
„1. a) Vsaka podpisnica bo v okviru svojih ustavnih določb sprejela potrebne ukrepe, da bo gojenje, pridelava, proizvodnja, pridobivanje, priprava, posest, ponujanje, ponujanje naprodaj, razdeljevanje, nakup, prodaja, dostava, iz katerega koli naslova, posredovanje, pošiljanje, odprava, prevoz, uvoz in izvoz mamil, ki ni v skladu s to konvencijo, ali vsako drugo dejanje, ki bi bilo po mnenju omenjene podpisnice v nasprotju z določbami te konvencije, opredeljeno kot kaznivo dejanje, če je storjeno naklepno, in da bodo za hujša kazniva dejanja predpisane ustrezne kazni, zlasti zaporne kazni ali druge kazni odvzema prostosti.
[...]
2. V okviru ustavnih določb, pravnega sistema in nacionalne zakonodaje vsake podpisnice,
a) i) se bo vsako izmed kaznivih dejanj, naštetih v odstavku 1, štelo za samostojno kaznivo dejanje, če so bila dejanja storjena v različnih državah;
[...]
3. Nobena določba tega člena ne bo posegala v določbe kazenskega prava podpisnice, kar zadeva pristojnost.
4. Vsaka podpisnica bo glede pristojnosti omejila določbe tega člena s svojo kazensko zakonodajo.“
12. Besedilo člena 22 Konvencije o psihotropnih snoveh iz leta 1971 je dejansko enako besedilu člena 36 Konvencije iz leta 1961.
III – Dejstva v sporu o glavni stvari in vprašanji za predhodno odločanje
13. Bergens tingrett (sodišče prve stopnje v kraju Bergen, Norveška) je 2. oktobra 2000 obsodilo belgijskega državljana L. H. Van Esbroecka na petletno zaporno kazen let zaradi nezakonitega uvoza prepovedanih drog, ki ga je izvedel 1. junija 1999.
14. Ko je odslužil polovico kazni in bil pogojno odpuščen, se je vrnil v matično državo, v kateri je bil 27. novembra 2002 pozvan na zaslišanje in obtožen, da je 31. maja 1999 izvozil snovi, ki jih je naslednji dan uvozil na Norveško. Correctionele rechtbank van Antwerpen (kazensko sodišče v Antwerpnu) ga je obsodilo na enoletno zaporno kazen s sodbo z dne 19. marca 2003, ki jo je v pritožbenem postopku potrdilo Hof van beroep te Antwerpen (pritožbeno sodišče v Antwerpnu) s sodbo z dne 9. januarja 2004.
15. Obdolženec je zoper to sodbo vložil kasacijsko pritožbo, v kateri se je skliceval na kršitev načela ne bis in idem iz člena 54 Konvencije.
16. Hof van Cassatie je med postopkom prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:
„1. Ali je treba člen 54 [Konvencije] razlagati tako, da ga belgijsko sodišče lahko uporabi za obdolženca, zoper katerega je bil v Belgiji po 25. marcu 2001 pred kazenskim sodiščem začet kazenski pregon za ista dejanja, za katera je bil 2. oktobra 2000 obsojen s sodbo norveškega kazenskega sodišča in je že prestal kazen ali ukrep, če Norveška, skladno s členom 2.1 Sporazuma z dne 18. maja 1999, sklenjenega med Svetom Evropske unije in Republiko Islandijo ter Kraljevino Norveško v zvezi s pridružitvijo teh držav pri izvajanju, uporabi in razvoju schengenskega pravnega reda, člen 54 [Konvencije] izvaja in uporablja šele od 25. marca 2001?
Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen:
2. Ali je posledično treba člen 54 [Konvencije], v povezavi s členom 71 [te konvencije], razlagati tako, da je treba kazniva dejanja posesti zaradi izvoza in uvoza istih prepovedanih drog in psihotropnih snovi katere koli vrste, tudi konoplje, ki se kot izvoz ali uvoz preganjajo v različnih državah podpisnicah [Konvencije] ali v državah, v katerih se izvaja in uporablja schengenski pravni red, šteti za ‚ista dejanja‘ v smislu zgoraj navedenega člena 54?“
IV – Postopek pred Sodiščem
17. V tem postopku predhodnega odločanja so pisna stališča predložili pritožnik v postopku v glavni stvari, češka, nizozemska, avstrijska, poljska in slovaška vlada ter Komisija Evropskih skupnosti. Zastopniki L. H. Van Esbroecka, češke in nizozemske vlade ter Komisije so se udeležili obravnave 22. septembra 2005, da so podali ustna stališča.
V – Analiza vprašanj za predhodno odločanje
A – Narava in podlaga načela ne bis in idem
18. V sklepnih predlogih, ki sem jih predstavil v zgoraj navedenih zadevah Gözütok in Brügge (točka 48 in naslednje), sem navedel, da je člen 54 Konvencije pristen izraz načela, ki nasprotuje temu, da bi bila oseba zaradi istega nezakonitega ravnanja večkrat kazensko preganjana in morda tudi večkrat obsojena, če ta kumulacija pregonov in sankcij privede do nesprejemljivega ponavljajočega se izvrševanja ius puniendi.
19. Nato sem dodal, da to načelo temelji na dveh stebrih vsakega pravnega sistema, in sicer na pravni varnosti in pravičnosti. Storilec kaznivega dejanja mora vedeti, da je z izvršitvijo kazni plačal svojo napako in da se mu ni treba bati novih sankcij. Če je oproščen, mora z gotovostjo vedeti, da zoper njega ne bodo sproženi novi nadaljnji postopki.
20. Poleg tega ne smemo pozabiti, da ima vsaka sankcija dva cilja: kaznovalnega in odvračalnega. Njen namen je kaznovati ravnanje ter odvrniti storilce zadevnega kaznivega dejanja in tudi morebitne druge storilce kaznivih dejanj od pravno nedopustnih ravnanj. Torej mora biti sorazmerna s tema ciljema in ohranjati pravo ravnotežje, da se z njo kaznuje zadevno ravnanje in da je hkrati svarilna. Načelo pravičnosti, katerega instrument je pravilo sorazmernosti, tako nasprotuje tej kumulaciji sankcij.
21. Prepoved, določena z načelom ne bis in idem, ima torej dve podlagi. Po eni strani je povzdignjena na raven ustavnega standarda v nekaterih državah članicah, ki jih zavezuje schengenski pravni red(10), in je tako izraz sodnega varstva, ki izhaja iz pravice do pravilnega in pravičnega postopka(11) ter do katerega je upravičen državljan, ki se spoprijema z ius puniendi. Po drugi strani je z njo izpolnjena strukturna zahteva pravnega reda, katerega zakonitost temelji na upoštevanju pravnomočnosti.(12)
22. Ta dvojna narava in cilj člena 54 Konvencije morata biti vodilo za odgovor na vprašanji Hof van Cassatie.
B – Cilj načela ne bis in idem v schengenskem okviru
23. Zgoraj navedena določba(13), s katero je načelu ne bis in idem dana mednarodna veljavnost, vsebuje pravilo, ki se uporablja za vzpostavitev skupnega območja svobode, varnosti in pravice, to je za cilj evropskega povezovanja.
24. Nujni korak na poti do tega skupnega območja je postopna odprava kontrol na skupnih mejah, čeprav odprava upravnih ovir koristi vsem, zlasti tistim, ki zmanjšanje števila kontrol izkoriščajo za širitev svojih nezakonitih dejavnosti.
25. Zato je nujno treba okrepiti sodelovanje – zlasti na področju policije in varnosti – med državami, ki tako postajajo akterji v boju proti kriminalu v celotni evropski družbi in sodelujejo, da bi ohranile red. Vendar pa ta večja odločenost pri pregonu kaznivih dejanj ne sme ogroziti neodtujljivih jamstev, zagotovljenih državljanom v pravni in demokratični družbi.
26. K temu cilju je usmerjen člen 54 Konvencije, s katerim je v skladu z zgoraj navedenima sodbama Gözütok in Brügge ter Miraglia zagotovljen prosti pretok državljanov znotraj Unije (točka 38 oziroma točka 32), ta cilj pa je določen v členu 2, prvi odstavek, četrta alinea, EU.
C – Uporaba ratione temporis člena 54 Konvencije (prvo vprašanje za predhodno odločanje)
27. Schengenski pravni red se v Belgiji uporablja od 1. maja 1999 in na Norveškem od 25. marca 2001. Kaznivo dejanje, ki se očita L. H. Van Esbroecku, je bilo storjeno 31. maja in 1. junija 1999. Obdolženi je bil na Norveškem 2. oktobra 2000 obsojen zaradi nezakonitega uvoza prepovedanih snovi in v Belgiji 19. marca 2003 zaradi prepovedanega izvoza teh proizvodov.
28. Ob upoštevanju tega časovnega poteka predložitveno sodišče sprašuje, ali lahko prepoved dvakratnih kazni, določena v členu 54 Konvencije, ki ni veljala na Norveškem ob izreku prve sodbe, prepreči naložitev poznejše kazni v Belgiji.
29. Treba je ugotoviti, da schengenski pravni red ne vsebuje posebne določbe glede začetka veljavnosti člena 54 Konvencije ali njegovih časovnih učinkov.
30. Odgovor na pomislek, ki ga je izrazilo predložitveno sodišče, s čimer soglašajo vsi sodelujoči v postopku predhodnega odločanja, razen slovaške vlade, izhaja povsem iz narave in podlage načela ne bis in idem.
31. Ker je to načelo temeljna subjektivna pravica, katere namen je preprečiti vsakršen ponovni pregon in kaznovanje, ko je kaznivo dejanje storjeno in kazen odslužena, pride v celoti do izraza, kadar so ti pogoji izpolnjeni, takrat pa morajo javni organi posledično opustiti vse prisilne ukrepe. To načelo je mogoče uporabiti samo, če je bil pred tem sodni postopek zoper obdolženca pravnomočno končan.
32. Belgijsko sodišče je zoper L. H. Van Esbroecka sprožilo kazenski postopek ter ga kaznovalo, čeprav je obstajala obsodilna sodba v tujini in čeprav obe državi zavezuje člen 54 Konvencije. V teh okoliščinah Sodišču predlagam, naj Hof van Cassatie svetuje, naj se ta določba uporablja v primeru, kot je ta v sporu o glavni stvari.
33. V točki 14 sklepnih predlogov, ki sem jih predstavil v zadevah Gözütok in Brügge, sem trdil, da prepoved dvakratnih kazni ni postopkovno pravilo, temveč, nasprotno, temeljno jamstvo državljanom v pravnih sistemih, kot so pravni sistemi držav članic Unije, ki temeljijo na priznavanju, da posameznik v postopku javnih organov razpolaga z več pravicami in svoboščinami.(14) V zvezi s tem bi bilo treba – tudi če bi bilo v okviru zgoraj navedenega načela ugotovljeno, da je pravni okvir v drugi zadevi tisti, ki je veljal pri prvi zadevi, ali celo tisti, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja – retroaktivno uporabiti veljavni pravni okvir, ker je ta za obtoženca najugodnejši, v skladu s temeljnim načelom kazenske politike, priznanim v zgoraj omenjenih pravnih sistemih.
34. Presoja člena 54 Konvencije s postopkovnega vidika pripelje do enake rešitve, saj so s pravili te vrste, razen pri izrecni določbi o nasprotnem, urejeni postopki sproženi po začetku veljavnosti teh pravil, spor o glavni stvari pa se je začel v Belgiji po začetku veljavnosti navedene določbe v tej državi in na Norveškem.
D – Opredelitev pojma „idem“ (drugo vprašanje za predhodno odločanje)
1. Uvodna pojasnila
35. Predložitveno sodišče prosi za razjasnitev obsega izraza „ista dejanja“ iz člena 54 Konvencije.
36. Naloga ugotavljanja, ali so dejanja, na podlagi katerih je bil sprožen kazenski postopek, ista kot dejanja v predhodni zadevi, je v središču funkcije presojanja, za katero je usposobljeno samo sodišče, ki je neposredno seznanjeno s primerom, ki ga presoja, kljub morebitni reviziji na drugi stopnji.
37. Zato se mora Sodišče upreti skušnjavi, da bi prevzelo njegovo vlogo. Naloga Sodišča je omejena na določanje meril za razlago, ki ob upoštevanju podlage in cilja pravila kažejo najprimernejšo pot za dosego enotnega obravnavanja na vsem ozemlju Unije.
38. V tej fazi analize moram priznati, da me je hitro branje drugega vprašanja Hof van Cassatie zavedlo pri začrtovanju meja nedoločenega pravnega pojma „ista dejanja“, s čimer sem želel z vidika prava Skupnosti določiti samostojna pravila, s katerimi bi bilo mogoče oblikovati splošno merilo za reševanje morebitnih primerov v prihodnosti.
39. Lotiti se te naloge ne bi bilo samo domišljavo, temveč bi se naloga izkazala tudi za nemogočo, saj je zaradi nepredvidljivosti kazenskih politik in narave kazenskega postopka težko oblikovati vsesplošna pravila, tako da pristop, ki je uporaben za nekatera kazniva dejanja ali nekatere oblike sodelovanja, za druge morda ni primeren.(15)
40. Razumneje se zdi izbrati srednjo pot in namesto izgubljanja v dejstvih v sporu o glavni stvari presoditi okoliščine, ki so značilne za zadevo, ter s tem pomagati nacionalnemu sodišču z določitvijo pravil, ki bi bila namenjenih rešitvi navedenega spora v skladu z duhom določbe, katere razlaga se zahteva v tem postopku predhodnega odločanja.
2. Povsem stvarna razsežnost navedenega pojma
41. Tako sestavljeni pristop je podlaga za vprašanje Hof van Cassatie, s katerim želi to ugotoviti, ali je v okviru člena 54 Konvencije mogoče nezakoniti izvoz in uvoz prepovedanih drog ali psihotropnih snovi med dvema državama, ki sta podpisnici te konvencije, opredeliti kot isti dejanji ali ju mora nasprotno vsaka država preganjati kot samostojni kaznivi dejanji.
42. Pomembnost tega vprašanja je očitna, ne samo zaradi pravne zapletenosti, ki jo vsebuje, temveč zato, ker je za to vrsto kaznivih dejanj značilno pogosto ponavljanje podobnih ravnanj. Pravna stroka je predvidela take težave(16), njihov obstoj pa je bil potrjen tudi v praksi(17).
43. Torej gre za natančnejšo določitev pomena drugega elementa načela ne bis in idem. V ta namen je treba upoštevati tri vidike: vidik dejanj ob izključitvi vseh drugih premislekov, vidik pravne opredelitve dejanj in vidik, ki poudarja dobrine, varovane s to opredelitvijo.
44. Jezikoslovni pristop omogoča potrditev prve možnosti. Španska različica Konvencije, ki vsebuje izraz „por los mismos hechos“, ni dvoumna. Francosko, nemško, angleško, italijansko in nizozemsko besedilo („pour les mêmes faits“, „wegen derselben Tat“, „for the same acts“, „per i medesimi fatti“ oziroma „wegens dezelfde feiten“) prav tako niso dvoumna, saj se vsa sklicujejo na idem factum ali skupek dogodkov, ki so predmet kazenskega postopka, v obliki pojava, ki ga mora sodišče presoditi, da mu pripiše ustrezne pravne posledice.
45. Ta vidik se potrdi s preučitvijo podlage in pomena tega temeljnega jamstva, zagotovljenega državljanom: prosti pretok v schengenskem območju zahteva, da storilec dejanja, potem ko je bil enkrat obsojen in je kazen prestal, ali če je to primerno, potem ko je bil pravnomočno oproščen v državi članici, ve, da se znotraj schengenskega območja lahko giblje, ne da bi se mu bilo treba bati, da bo v drugi državi članici kazensko preganjan, ker je to ravnanje v pravnem redu te države drugo kaznivo dejanje. Če bi bil ta pristop potrjen, cilj člena 2, prvi pododstavek, četrta alinea, EU v praksi ne bi bil uresničen, v notranjem območju pa bi za to svoboščino nastalo toliko ovir, kot je kazenskih sistemov, za katere je poleg tega – kljub usklajevanju, ki je posledica okvirnih sklepov Sveta – značilen močan nacionalni pečat.
46. Zaradi istih razlogov je treba zavrniti tudi merilo varovane pravne dobrine, saj se zdi tako tesno povezano z legitimnimi odločitvami nacionalnih kazenskih politik, da bi omogočalo večkratni pregon istega ravnanja, kar bi ogrozilo cilj člena 54 Konvencije.
47. Če bi namesto dejanj presojali kazniva dejanja ali vrednote, varovane z njihovo prepovedjo, načelo ne bis in idem na mednarodni ravni ne bi bilo nikoli uporabljeno.(18)
48. Ta okoliščina verjetno pojasnjuje, zakaj imajo v nasprotju z Mednarodnim paktom o državljanskih in političnih pravicah, v katerem je dvakratni pregon za isto „kaznivo dejanje“ prepovedan (člen 14(7)), ter Protokola št. 7 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, katerega besedilo se z enakim ciljem sklicuje na „kaznivo dejanje“(19) – besedili, ki se nanašata na nacionalno razsežnost obravnavanega načela –, drugi sporazumi, v katerih je obravnavana mednarodna razsežnost načela, povsem stvaren pristop(20). Pobuda Helenske republike za sprejetje okvirnega sklepa Sveta o uporabi načela ne bis in idem(21) vsebuje enako merilo, pri čemer je izraz „idem“ opredeljen kot „drugo kaznivo dejanje, ki izhaja izključno iz istih ali vsebinsko podobnih okoliščin, ne glede na njegovo pravno opredelitev“ (člen 1(e)).
49. Poleg tega je treba v tej zadevi ugotoviti, da sta belgijski ministrstvi za notranje zadeve in pravosodje 10. decembra 1998 objavili okrožnico(22), v kateri je navedeno, da se v okviru člena 54 Konvencije ne zahtevajo iste pravne opredelitve, temveč le ista dejanja(23). To pravilo je uporabilo eno izmed belgijskih sodišč.(24)
3. Posebne okoliščine spora o glavni stvari
50. Predhodni premisleki postanejo še pomembnejši, če jih prenesemo na okoliščine obravnavane zadeve.
51. Gotovo je, da je s stvarnega vidika dejanje, zaradi katerega je bil L. H. Van Esbroeck obsojen na Norveškem, isto kot dejanje, za katero je moral odgovarjati v Belgiji, to je nezakoniti prevoz dane količine mamil iz ene države v drugo 31. maja in 1. junija 1999. To ravnanje ima v eni državi drugačno pravno opredelitev kot v drugi: kar zadeva Belgijo, gre za izvoz nedovoljenih snovi, kar zadeva Norveško, pa za uvoz teh proizvodov. Če ima pojem idem povsem stvaren obseg, je L. H. Van Esbroeck upravičen do uporabe člena 54 Konvencije, če pa se pojmu pripiše pravna razsežnost, je mogoča dvakratna kazen.
52. Zadnja možnost se mi ne zdi primerna zaradi treh razlogov. Prvič, ta možnost vodi v prisilno rešitev, ki ni skladna z naraščajočo veljavnostjo temeljnih jamstev, zagotovljenih posamezniku za zaščito njegovega dostojanstva. Drugič, ta možnost je povsem v nasprotju s ciljem zagotoviti prosti pretok državljanov, določenim v členu 54 Konvencije, ker še naprej preti obsojencu, ki je prestal svojo kazen, z novimi sankcijami, če bi prestopil meje države, v kateri je to kazen odslužil. Nazadnje, smešno je govoriti o uvozu in izvozu na ozemlju, urejenem s pravnim redom, katerega namen je odpraviti meje za ljudi in tudi blago.(25)
4. Člen 71 Konvencije
53. Na podlagi te določbe se države članice zavezujejo, da bodo sprejele vse potrebne ukrepe za preprečevanje in kaznovanje nedovoljenega prometa s prepovedanimi drogami v skladu s konvencijami Združenih narodov ter zlasti s konvencijama o mamilih in psihotropnih snoveh, v katerih se zahteva, naj se nekatera kazniva dejanja obravnavajo kot posamezna kazniva dejanja, če so storjena v različnih državah (člen 36 oziroma člen 22).
54. Na prvi pogled zgoraj navedene določbe nasprotujejo zgornjemu sklepanju, vendar pa je mogoče na podlagi skrbne analize njihove vsebine reči, da o njem ne vzbujajo pomislekov, temveč ga potrjujejo.
55. Namen člena 71 je zagotoviti, da pogodbenice v okviru schengenskega območja ne popustijo v boju proti trgovini z mamili, zato se v njem opozarja na obveznosti, ki jih imajo na podlagi sektorskih konvencij Združenih narodov. Ta določba ima splošen obseg in zato ne omejuje področja uporabe člena 54.
56. Ob tem pojasnilu je treba navedeni konvenciji Združenih narodov preučiti v njunem zgodovinskem in regulativnem okviru, saj obveznost, navedena v njunih členih 22 in 36, v skladu s katero morajo pogodbenice sprejeti ukrepe za kaznovanje ravnanj v zvezi z nedovoljeno trgovino, ni brezpogojna, temveč zanjo veljajo omejitve, ki izhajajo iz zadevnih pravnih sistemov. Člen 54 Konvencije je sestavni del pravnega reda držav, ki so to besedilo ratificirale, tako da te omejitve ne morejo ogroziti njene učinkovitosti.
57. Prav tako se ne sme pozabiti, da sta bili navedeni konvenciji Združenih narodov zasnovani za boj proti nedovoljeni trgovini z mamili, s prepovedanimi drogami in psihotropnimi snovmi na svetovni ravni zaradi nezadostnega odziva na to težavo v vseh državah. Ta namen daje členoma 22 in 36 navedenih konvencij njun pravi pomen, in sicer to, da je mogoče, kadar so kazniva dejanja storjena v več državah pogodbenicah, storilce preganjati in kaznovati v kateri koli izmed njih; tudi če nekaterim državam spodleti, storilce kaznujejo druge države. Vendar ta pristop ni smiseln v schengenskem območju, ki temelji, kot sem navedel v sklepnih predlogih Gözütok in Brügge (točka 124) ter kot je potrdilo Sodišče v sodbi v tej zadevi (točka 33), na vzajemnem zaupanju držav članic v njihove sisteme kazenskega prava.(26)
58. Skratka, namen navedenih členov je preprečiti nekaznivost ravnanja, ko pa je to enkrat kaznovano v pravnih sistemih, kot je schengenski, ki priznava načelo ne bis in idem, novi pregoni niso mogoči. Torej si zadevna sestava pravil ne nasprotujeta.
59. Tako se v smislu člena 54 Konvencije in v povezavi s členom 71 te konvencije izvoz in uvoz istih prepovedanih drog ali psihotropnih snovi katere koli vrste, tudi konoplje, med državama, ki sta podpisnici Konvencije ali v katerih se izvaja in uporablja schengenski pravni red, štejeta za „isti dejanji“ v okviru prve od teh določb in kljub pravni opredelitvi teh ravnanj v zadevnih pravnih redih.
VI – Predlog
60. Ob upoštevanju zgornjih premislekov Sodišču predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je postavilo Hof van Cassatie, odgovori:
1. Člen 54 Konvencije o izvajanju sporazuma, sklenjenega 14. junija 1985 v Schengnu med vladami treh držav Gospodarske unije Beneluks, Zvezne republike Nemčije in Francoske republike, o postopni odpravi kontrol na skupnih mejah, se uporablja ratione temporis v kazenskem postopku, sproženem po začetku veljavnosti navedene določbe zaradi dejanj, za katera je že bila izrečena pravnomočna sodba, neodvisno od datuma začetka prvega postopka.
2. Izvoz in uvoz istih prepovedanih drog ali psihotropnih snovi katere koli vrste, tudi konoplje, med državama, ki sta podpisnici Konvencije ali v katerih se izvaja in uporablja schengenski pravni red, se štejeta za ‚isti dejanji‘ v smislu člena 54 navedene konvencije in v zvezi s členom 71 te konvencije, pri čemer se ne upošteva pravne opredelitve teh ravnanj v zadevnih pravnih redih.