SODBA SODIŠČA (drugi senat)
z dne 14. septembra 2017(*)
„Predhodno odločanje – Pravosodno sodelovanje v civilnih zadevah – Sodna pristojnost – Pristojnost v zadevah v zvezi z individualnimi pogodbami o zaposlitvi – Uredba (ES) št. 44/2001 – Člen 19, točka 2(a) – Pojem ,kraj, kjer delavec običajno opravlja svoje delo‘ – Sektor zračnega prevoza – Navigacijsko osebje – Uredba (EGS) št. 3922/91 – Pojem ,domača baza‘“
V združenih zadevah C‑168/16 in C‑169/16,
katerih predmet sta predloga za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ju je vložilo Cour du travail de Mons (delovno sodišče iz Monsa, Belgija) z odločbama z dne 18. marca 2016, ki sta na Sodišče prispeli 25. marca 2016, v postopkih
Sandra Nogueira,
Victor Perez-Ortega,
Virginie Mauguit,
Maria Sanchez-Odogherty,
José Sanchez-Navarro
proti
Crewlink Ireland Ltd (C‑168/16),
in
Miguel José Moreno Osacar
proti
Ryanair Designated Activity Company, nekdanja Ryanair Ltd (C‑169/16),
SODIŠČE (drugi senat),
v sestavi M. Ilešič, predsednik senata, K. Lenaerts, predsednik Sodišča v funkciji sodnika drugega senata, A. Rosas, sodnik, C. Toader (poročevalka), sodnica, in E. Jarašiūnas, sodnik,
generalni pravobranilec: H. Saugmandsgaard Øe,
sodni tajnik: I. Illéssy, administrator,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 2. februarja 2017,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za S. Nogueira, V. Perez-Ortego, V. Mauguit, M. Sanchez-Odogherty in J. Sanchez-Navarra ter za M. J. Morena Osacarja S. Gilson in F. Lambinet, odvetnika,
– za Crewlink Ireland Ltd S. Corbanie in F. Harmel, odvetnika,
– za Ryanair Designated Activity Company, nekdanjo Ryanair Ltd, S. Corbanie, F. Harmel, E. Vahida in G. Metaxas-Maranghidis, odvetniki,
– za belgijsko vlado C. Pochet, M. Jacobs in L. Van den Broeck, agentke,
– za Irsko A. Joyce, agent, skupaj s S. Kingston, barrister,
– za francosko vlado D. Colas, D. Segoin in C. David, agenti,
– za nizozemsko vlado M. Bulterman in C. Schillemans, agentki,
– za švedsko vlado najprej C. Meyer-Seitz, A. Falk, U. Persson in N. Otte Widgren, nato C. Meyer-Seitz in A. Falk, agentke,
– za Evropsko komisijo M. Wilderspin, M. Heller in P. Costa de Oliveira, agenti,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 27. aprila 2017
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predloga za sprejetje predhodne odločbe se nanašata na razlago člena 19, točka 2(a), Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 4, str. 42, v nadaljevanju: Uredba Bruselj I).
2 Ta predloga sta bila predložena v okviru dveh sporov, in sicer v zadevi C‑168/16 med Sandro Nogueira, Victorjem Perez‑Ortego, Virginie Mauguit, Mario Sanchez‑Odogherty in Joséjem Sanchez‑Navarrom (v nadaljevanju: S. Nogueira in drugi) na eni strani ter družbo Crewlink Ireland Ltd (v nadaljevanju: Crewlink) na drugi strani in v zadevi C‑169/16 med Miguelom Joséjem Morenom Osacarjem in družbo Ryanair Designated Activity Company, nekdanjo Ryanair Ltd (v nadaljevanju: Ryanair), in sicer v zvezi s pogoji za izvajanje in prekinitev individualnih pogodb o zaposlitvi S. Nogueira in drugih ter M. J. Morena Osacarja in v zvezi z mednarodno pristojnostjo belgijskih sodišč za odločanje o teh sporih.
Pravni okvir
Mednarodno pravo
3 Konvencijo o mednarodnem civilnem letalstvu, podpisano 7. decembra 1944 v Čikagu (Združene države) (v nadaljevanju: Čikaška konvencija), so ratificirale vse države članice Evropske unije, vendar zadnjenavedena ni pogodbenica te konvencije.
4 Člen 17 te konvencije določa:
„Zrakoplovi imajo državno pripadnost države, v kateri so registrirani.“
Pravo Unije
5 V uvodnih izjavah 13 in 19 Uredbe Bruselj I je navedeno:
„(13) Šibkejša stranka mora biti v zvezi z zavarovanjem, potrošniškimi pogodbami in zaposlitvijo zaščitena s pravili o pristojnosti, ki so za varstvo njenih pravic ugodnejša od splošnih pravil.
[…]
(19) Zagotoviti je treba kontinuiteto med [Konvencijo z dne 27. septembra 1968 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL 1972, L 299, str. 32), kakor je bila dopolnjena s konvencijami o pristopu novih držav članic k tej konvenciji,] in to uredbo ter v ta namen predpisati prehodne določbe. To velja tudi za razlago [te] konvencije […] in [Prvi protokol o razlagi Konvencije iz leta 1968 s strani Sodišča v revidirani in spremenjeni različici (UL 1998, C 27, str. 28)] se mora še naprej uporabljati za zadeve, ki so viseče v trenutku začetka veljavnosti te uredbe.“
6 V oddelku 5 poglavja II te uredbe, ki vsebuje člene od 18 do 21, so opredeljena pravila v zvezi s pristojnostjo v sporih glede individualnih pogodb o zaposlitvi.
7 Člen 18(1) navedene uredbe določa:
„V zadevah v zvezi z individualnimi pogodbami o zaposlitvi se pristojnost določa v skladu s tem oddelkom brez poseganja v člen 4 in v peto točko člena 5.“
8 Člen 19 iste uredbe določa:
„Delodajalec s stalnim prebivališčem v državi članici je lahko tožen:
1. pred sodišči v državi članici, kjer ima stalno prebivališče; ali
2. v drugi državi članici:
(a) pred sodišči v kraju, kjer delavec običajno opravlja svoje delo, ali pred sodišči v kraju, kjer je nazadnje opravljal svoje delo; ali
(b) če delavec običajno ne opravlja ali ni opravljal svojega dela v eni in isti državi, pred sodišči v kraju, kjer se nahaja ali se je nahajala poslovna enota, ki je zaposlila delavca.“
9 Člen 21 Uredbe Bruselj I določa:
„Odstopanje od določb tega oddelka je mogoče samo po dogovoru o pristojnosti:
1. ki je bil sklenjen po nastanku spora; ali
2. ki omogoča delavcu, da sproži postopek pred sodišči, ki niso navedena v tem oddelku.“
10 Preambula Rimske konvencije o uporabi prava v pogodbenih obligacijskih razmerjih, na voljo za podpis 19. junija 1980 v Rimu (UL 2005, C 169, str. 10, v nadaljevanju: Rimska konvencija), določa:
„Visoke pogodbenice Pogodbe o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti –
v želji nadaljevati delo, ki je bilo v Skupnosti že opravljeno pri poenotenju prava na področju mednarodnega zasebnega prava, zlasti na področju pristojnosti in izvrševanja sodnih odločb;
v želji oblikovati enotna pravila za uporabo prava v pogodbenih obligacijskih razmerjih –
so se dogovorile […]“
11 Uredba Sveta (EGS) št. 3922/91 z dne 16. decembra 1991 o uskladitvi tehničnih predpisov in upravnih postopkov na področju civilnega letalstva (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 7, zvezek 1, str. 348), kakor je bila spremenjena z Uredbo (ES) št. 1899/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 (UL 2006, L 377, str. 1) (v nadaljevanju: Uredba št. 3922/91) se – kot določa njen člen 1 – uporablja „za uskladitev tehničnih predpisov in upravnih postopkov na področju varnosti v civilnem letalstvu, ki se nanašajo na operacije in vzdrževanje zrakoplovov ter osebe in organizacije, ki so vključeni v te naloge“.
12 Ta uredba je vsebovala Prilogo III – ki pa je bila kasneje razveljavljena z Uredbo (ES) št. 216/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. februarja 2008 o skupnih predpisih na področju civilnega letalstva in ustanovitvi Evropske agencije za varnost v letalstvu in razveljavitvi Direktive Sveta 91/670/EGS, Uredbe (ES) št. 1592/2002 in Direktive 2004/36/ES (UL 2008, L 79, str. 1) – katere poddel Q je bil naslovljen „Omejitve letalskega delovnega časa in delovnega časa ter zahtevani počitek“. Letalski standard (OPS) 1.1090, točka 3.1, ki je bil v tem poddelu, je določal:
„Operator za vsakega člana posadke določi domačo bazo.“
13 Navedeni poddel je vseboval tudi standard OPS 1.1095, ki je v točki 1.7 „domačo bazo“ opredeljeval kot „[k]raj, ki ga za člana posadke določi operator, na katerem član posadke ponavadi začne in konča delovni čas ali vrsto delovnih časov in na katerem operator v običajnih okoliščinah ni odgovoren za nastanitev zadevnega člana posadke“.
14 Poleg tega je standard OPS 1.1110, ki je bil prav tako v Prilogi III, poddel Q, k Uredbi št. 3922/91 in ki je bil naslovljen „Čas počitka“, določal:
„1. Najkrajši čas počitka
1.1. Najkrajši čas počitka, ki ga je treba zagotoviti pred začetkom letalskega delovnega časa posadke v domači bazi, mora trajati vsaj tako dolgo kot predhodni delovni čas ali 12 ur, kar traja dlje.
1.2. Najkrajši čas počitka, ki ga je treba zagotoviti pred začetkom letalskega delovnega časa posadke zunaj domače baze, mora trajati vsaj tako dolgo kot predhodni delovni čas ali deset ur, kar traja dlje; pri najkrajšem času počitka zunaj domače baze mora operator omogočiti osemurno spanje, pri čemer ustrezno upošteva čas potovanja in druge fiziološke potrebe.
[…]“
15 Kar zadeva področje socialne varnosti, je pojem „domača baza“ omenjen tudi v uvodni izjavi 18 Uredbe (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 5, str. 72), kakor je bila spremenjena z Uredbo (EU) št. 465/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2012 (UL 2012, L 149, str. 4). V tej uvodni izjavi je navedeno:
„V Prilogi III k Uredbi [št. 3922/91] je pojem ‚domača baza‘ za člane letalske posadke in kabinskega osebja opredeljen kot kraj, ki ga za člana posadke določi operator, na katerem član posadke ponavadi začne in konča delovni čas ali vrsto delovnih časov in na katerem operator v običajnih okoliščinah ni odgovoren za nastanitev zadevnega člana posadke. Zaradi lažje uporabe naslova II te uredbe za člane letalske posadke in kabinskega osebja je upravičeno, da se pojem domače baze uporabi kot merilo za določanje zakonodaje, ki se uporablja za člane letalske posadke in kabinskega osebja. Vendar bi morala zakonodaja, ki se uporablja za člane letalske posadke in kabinskega osebja, ostati stabilna in zaradi vzorcev dela ali sezonskih potreb tega sektorja načelo domače baze ne bi smelo povzročati pogostih sprememb zakonodaje, ki se uporablja.“
16 Člen 11 Uredbe št. 883/2004, ki spada pod njen naslov II, ki se nanaša na določitev zakonodaje, ki se uporablja, določa:
„1. Za osebe, za katere se uporablja ta uredba, velja zakonodaja ene same države članice. Ta zakonodaja se določi v skladu s tem naslovom.
[…]
3. [Če členi od 12 do 16] ne določajo drugače, velja:
(a) za osebo, ki opravlja dejavnost zaposlene ali samozaposlene osebe v državi članici[,] zakonodaja te države članice;
[…]
5. Dejavnost članov letalske posadke in kabinskega osebja, ki opravljajo potniške ali tovorne storitve v zračnem prometu, se šteje za dejavnost, ki se opravlja v državi članici, v kateri je domača baza, kakor je opredeljena v Prilogi III k Uredbi (EGS) št. 3922/91.“
17 Člen 3 Uredbe št. 465/2012 določa, da odstavek 5 člena 11 Uredbe št. 883/2004 začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije. Ker je do navedene objave prišlo 8. junija 2012, spremembe, ki jih uvaja ta uredba, ratione temporis ne veljajo za spore v postopkih v glavni stvari.
Spora o glavni stvari in vprašanji za predhodno odločanje
Zadeva C‑169/16
18 M. J. Moreno Osacar je 21. aprila 2008 z letalsko družbo Ryanair, ki ima sedež na Irskem, sklenil pogodbo o zaposlitvi.
19 Na podlagi te pogodbe so njegove naloge zajemale „varnost potnikov, skrb zanje, pomoč potnikom in njihovo preverjanje; naloge pri vkrcavanju in na zemlji […], prodaja na letalu; čiščenje notranjosti letala, varnostna preverjanja in vse ustrezne naloge, ki jih družba lahko […] naloži“.
20 V skladu s to pogodbo, sestavljeno v angleščini, so bila za odločanje o morebitnih sporih med strankama v zvezi z izvajanjem in odpovedjo te pogodbe pristojna irska sodišča, delovnopravna razmerja med tema strankama pa je urejala zakonodaja te države članice. V navedeni pogodbi je bilo še določeno, da se za delo M. J. Morena Osacarja, ki je član kabinskega osebja, šteje, kot da se opravlja na Irskem, glede na to, da so se te naloge opravljale na letalih, registriranih v tej državi članici in ki so pripadala tej letalski družbi.
21 Poleg tega je bilo v pogodbi o zaposlitvi M. J. Morena Osacarja letališče Charleroi (Belgija) določeno kot „domača baza“, zahtevalo pa se je tudi, da prebiva največ eno uro vožnje od baze, v katero je bil dodeljen, zaradi česar se je priselil v Belgijo.
22 M. J. Moreno Osacar je 1. aprila 2009 napredoval na delovno mesto „nadzornika“. Odpoved pa je dal 16. junija 2011.
23 Nato je M. J. Moreno Osacar – ker je menil, da mora njegov nekdanji delodajalec spoštovati in uporabljati določbe belgijskega prava ter da so za odločanje o njegovih zahtevkih pristojna sodišča te države članice – 8. decembra 2011 pri Tribunal du travail de Charleroi (delovno sodišče v Charleroiju, Belgija) vložil tožbo zoper družbo Ryanair, s katero je predlagal, naj se njegovemu nekdanjemu delodajalcu naloži, da mu plača različne zneske iz naslova odškodnine.
24 Družba Ryanair je pristojnost belgijskih sodišč za odločanje o tem sporu izpodbijala. V zvezi s tem je družba zatrjevala, da med navedenim sporom in irskimi sodišči obstaja tesna in dejanska povezava. Tako – poleg klavzule o izbiri sodišča in klavzule o določitvi irskega prava za pravo, ki se uporabi – navedena družba trdi, da je za M. J. Morena Osacarja glede davčnih in socialnovarnostnih zadev veljalo irsko pravo, da je svojo pogodbo o zaposlitvi izvrševal na letalih, registriranih na Irskem in podvrženih pravu te države članice, ter da je bila pogodba o zaposlitvi, čeprav jo je M. J. Moreno Osacar podpisal v Španiji, sklenjena šele, ko jo je podpisala družba Ryanair s sedežem na Irskem.
25 Tribunal du travail de Charleroi (delovno sodišče v Charleroiju) je v sodbi z dne 4. novembra 2013 presodilo, da belgijska sodišča niso pristojna za odločanje o zahtevku M. J. Morena Osacarja. Zadnji se je zoper to sodbo pritožil pri predložitvenem sodišču Cour du travail de Mons (delovno sodišče v Monsu, Belgija).
26 Predložitveno sodišče je najprej predstavilo nekatere ugotovitve. Tako je poudarilo, da je M. J. Moreno Osacar delovni dan vedno začel in končal na letališču Charleroi. Poleg tega je bil včasih dolžan biti tam in dežurati, da bi nadomestil morebiti manjkajočega člana osebja.
27 Predložitveno sodišče je dalje ugotovilo, da mora, preden se spusti v vsebinsko presojo spora, presojati o pristojnosti belgijskih sodišč za odločanje o tem sporu.
28 Predložitveno sodišče je najprej presodilo, da klavzule o izbiri sodišča glede M. J. Morena Osacarja na podlagi člena 21 Uredbe Bruselj I ni mogoče uporabiti, potem pa je pojasnilo, da je to vprašanje treba presojati ob uporabi člena 19, točka 2, te uredbe. Predložitveno sodišče je opozorilo, da ta določba določa različna sodišča, pristojna za odločanje o sporih, ki izvirajo iz pogodbe o zaposlitvi. Predložitveno sodišče je menilo, da je glede teh sodišč kraj običajnega opravljanja dela že dolgo časa bistveno merilo v sodni praksi Sodišča.
29 V zvezi s tem – kadar opravljanje dela, dodeljenega zaposlenemu, zajema ozemlje več držav članic – naj bi iz sodne prakse Sodišča in zlasti točke 24 sodbe z dne 13. julija 1993, Mulox IBC (C‑125/92, EU:C:1993:306), izhajalo, da kraj običajnega opravljanja dela lahko pomeni „kraj, v katerem ali iz katerega delavec opravlja bistveni del svojih obveznosti do delodajalca“. Iz tega naj bi izhajalo, da morajo nacionalna sodišča pri določitvi tega kraja uporabiti metodo, ki temelji na indicih, torej upoštevati vse okoliščine obravnavane zadeve, da tako določijo državo, za katero poklicna dejavnost pomeni najmočnejšo navezno okoliščino.
30 Vendar pa naj bi bila določitev sodišča, pristojnega za odločanje o sporih, ki jih pred sodišči držav članic začne navigacijsko osebje letalskih družb, posebej zahtevna.
31 Natančneje, glede opredelitve „dejanskega centra poklicnih dejavnosti“ teh oseb se predložitveno sodišče sprašuje, ali navsezadnje ta kraj ni zelo podoben „domači bazi“, opredeljeni v Prilogi III k Uredbi št. 3922/91, na kar naj bi nakazovalo tudi dejstvo, da se na ta pojem sklicuje zakonodaja Unije s področja socialne varnosti.
32 V teh okoliščinah je Cour d’appel de Mons (pritožbeno sodišče v Monsu) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:
„Ali ob upoštevanju:
– zahtev po predvidljivosti rešitev in pravni varnosti, na katerih je temeljilo sprejetje pravil v zvezi s sodno pristojnostjo in izvrševanjem odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, ki so bila določena [s Konvencijo z dne 27. septembra 1968 o pristojnosti in izvrševanju odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, kakor je bila spremenjena s kasnejšimi konvencijami o pristopu novih držav članic k tej konvenciji] in z Uredbo [Bruselj I] (glej med drugim sodbo z dne 19. julija 2012, Mahamdia (C‑154/11, EU:C:2012:491, točki 44 in 46),
– posebnosti, povezanih s sektorjem evropske zračne navigacije, v okviru katerega navigacijsko osebje letalskih družb, katerih sedež je v kateri od držav Unije, dnevno preletava ozemlje Evropske unije iz domače baze, ki je lahko, tako kot v obravnavanem primeru, v drugi državi Unije,
– posebnosti tega spora, kakor so opisane v obrazložitvi [predloga za sprejetje predhodne odločbe],
– merila, ki izhaja iz pojma ‚domača baza‘ (kakor je opredeljen v Prilogi III k Uredbi št. 3922/91), uporabljenega v Uredbi št. 883/2004 za določitev zakonodaje s področja socialne varnosti, ki se uporablja za člane letalske posadke in kabinskega osebja od 28. junija 2012,
– ugotovitve, izhajajoče iz sodne prakse Sodišča Evropske unije v skladu s sodbami, navedenimi v obrazložitvi tega [predloga za sprejetje predhodne odločbe];
pojma ‚kraj običajnega izpolnjevanja pogodbe o zaposlitvi‘, kakor je naveden v členu 19, točka 2, Uredbe [Bruselj I], ni mogoče razlagati tako, da bi ga bilo mogoče izenačiti s pojmom ‚domača baza‘, opredeljenim v Prilogi III k Uredbi [št. 3922/91] kot ‚kraj, ki ga za člana posadke določi operator, na katerem član posadke ponavadi začne in konča delovni čas ali vrsto delovnih časov in na katerem operator v običajnih okoliščinah ni odgovoren za nastanitev zadevnega člana posadke‘, in sicer da bi se določila država pogodbenica (in s tem njeno sodišče), na ozemlju katere delavci običajno opravljajo delo, če so ti delavci, zaposleni kot člani navigacijskega osebja, dodeljeni družbi, za katero velja pravo katere od držav Unije in ki opravlja mednarodni zračni prevoz potnikov na celotnem ozemlju Evropske unije, pod pogojem da je ta navezna okoliščina – izhajajoča iz ‚domače baze‘, razumljene kot ‚dejanski center delovnega razmerja‘, ker delavci v njej dosledno začenjajo svoj delovni dan in ga v njej končajo, saj tam organizirajo svoje vsakodnevno delo in za obdobje pogodbenih razmerij, v katerem so bili dodeljeni navedeni letalski družbi, dejansko stalno prebivajo v njeni bližini – tista, ki je najtesneje povezana z državo pogodbenico in hkrati zagotavlja najustreznejše varstvo najšibkejši stranki pogodbenega razmerja?“
Zadeva C‑168/16
33 S. Nogueira in drugi, ki so portugalski, španski ali belgijski državljani, so v letih 2009 in 2010 z družbo Crewlink, ki je pravna oseba s sedežem na Irskem, sklenili pogodbe o zaposlitvi.
34 V vseh pogodbah o zaposlitvi je bilo določeno, da bo te delavce zaposlila družba Crewlink, napoteni pa bodo v družbo Ryanair kot člani kabinskega osebja, da bodo opravljali podobne naloge kot M. J. Moreno Osacar.
35 Te pogodbe o zaposlitvi, sestavljene v angleščini, so tudi določale, da za delovnopravna razmerja med njimi velja irsko pravo ter da so za odločanje o sporih v zvezi z izvajanjem in odpovedjo teh pogodb pristojna sodišča te države članice. Te pogodbe so tudi določale, da se njihova plača nakaže na račun v irski banki.
36 Delovnopravna razmerja so prenehala, ker so v letu 2011 delavci dali odpoved ali so bili odpuščeni.
37 Iz istih razlogov kot M. J. Moreno Osacar so S. Nogueira in drugi pri Tribunal du travail de Charleroi (delovno sodišče v Charleroiju) vložili tožbe za plačilo več zneskov iz naslova odškodnine.
38 Navedeno sodišče je s sodbo z dne 4. novembra 2013 presodilo, da belgijska sodišča niso pristojna za odločanje o teh tožbah. Tožeče stranke iz postopkov v glavni stvari so zoper to sodbo vložile pritožbo pri predložitvenem sodišču.
39 Predložitveno sodišče med drugim poudarja, da je v pogodbah S. Nogueira in drugih določeno, da „[so letala stranke] registrirana v Republiki Irski, in ker bo delavec opravljal naloge na teh letalih, je kraj njegove zaposlitve v Republiki Irski“, da je letališče Charleroi kraj „domače baze“ za te delavce in da morajo vsi delavci prebivati največ eno uro vožnje od baze, v katero so dodeljeni.
40 Poleg tega navedeno sodišče izpostavlja nekatera upoštevna dejstva, do katerih je prišlo na podlagi lastnih ugotovitev. Prvič, čeprav je lahko na podlagi pogodbe o zaposlitvi delodajalec S. Nogueira in drugih te dodelil na drugo letališče, v obravnavani zadevi ni sporno, da je bila edina domača baza za opravljanje storitev družbe Crewlink letališče Charleroi. Drugič, vsi ti delavci so svoj delovni dan začenjali na letališču Charleroi in se v svojo bazo dosledno vračali po koncu vsakega delovnega dne. Tretjič, vsak od teh delavcev je kdaj moral dežurati na letališču Charleroi, da bi nadomestil morebiti manjkajočega člana osebja.
41 Predložitveno sodišče tudi navaja, da so pogodbe o zaposlitvi S. Nogueira in drugim nalagale obveznost spoštovanja letalske varnostne politike, ki jo je izvajala družba Ryanair. Prav tako naj bi obstoj skupnega prostora družb Ryanair in Crewlink na letališču Charleroi ter izvajanje disciplinskih pristojnosti vodstvenega osebja družbe Ryanair v odnosu do osebja, ki ga je zagotovila družba Crewlink, zadostno dokazovali obstoj delovne skupnosti med osebjem teh dveh podjetij.
42 To sodišče s podobno obrazložitvijo, kot je bila podana za njegov predlog za sprejetje predhodne odločbe v zadevi C‑169/16, utemeljuje nujnost za predhodno odločanje. Delovno sodišče v Monsu je prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo v bistvu podobno vprašanje.
43 S sklepom predsednika Sodišča z dne 11. aprila 2016 sta bili zadevi C‑168/16 in C‑169/16 združeni za pisni in ustni postopek ter izdajo sodbe.
Vprašanji za predhodno odločanje
44 Predložitveno sodišče s svojima vprašanjema v bistvu sprašuje, ali se – v primeru tožbe delavca, ki je član navigacijskega osebja letalske družbe ali ki je tej družbi dodeljen, in za namen določitve pristojnosti sodišča, ki odloča – pojem „kraj, kjer delavec običajno opravlja svoje delo“ v smislu člena 19, točka 2(a), Uredbe Bruselj I lahko izenači s pojmom „domača baza“ v smislu Priloge III k Uredbi št. 3922/91.
45 Uvodoma je treba pojasniti, na prvem mestu, da – kot izhaja iz uvodne izjave 19 Uredbe Bruselj I in ker ta uredba glede odnosov med državami članicami nadomešča Konvencijo z dne 27. septembra 1968 o pristojnosti in izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, kakor je bila spremenjena s konvencijami o pristopu novih držav članic k tej konvenciji (v nadaljevanju: Bruseljska konvencija) – razlaga, ki jo je Sodišče podalo glede določb te konvencije, velja tudi za določbe te uredbe, kadar je mogoče določbe teh aktov šteti za enakovredne (sodba z dne 7. julija 2016, Hőszig, C‑222/15, EU:C:2016:525, točka 30 in navedena sodna praksa).
46 V zvezi s tem je treba ugotoviti, da čeprav ta konvencija v svoji začetni različici ni vsebovala specifične določbe glede pogodbe o zaposlitvi, pa je besedilo člena 19, točka 2, Uredbe Bruselj I skoraj identično členu 5, točka 1, drugi in tretji stavek, navedene konvencije v različici, kot izhaja iz Konvencije 89/535/EGS o pristopu Kraljevine Španije in Portugalske republike h Konvenciji o pristojnosti in izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah in k protokolu o razlagi te konvencije s strani Sodišča, kakor je bila spremenjena s Konvencijo o pristopu Kraljevine Danske, Irske ter Združenega kraljestva Velika Britanija in Severna Irska in kakor je bila spremenjena s Konvencijo o pristojnosti Helenske republike (UL 1989, L 285, str. 1), tako da je v skladu s sodno prakso, navedeno v prejšnji točki, treba zagotoviti kontinuiteto pri razlagi teh dveh aktov.
47 Poleg tega, kar zadeva individualno pogodbo o zaposlitvi, je treba kraj izpolnitve obveznosti, ki je podlaga zahtevka, določen v členu 5, točka 1, drugi del stavka, Bruseljske konvencije, določiti na podlagi enotnih meril, ki jih mora določiti Sodišče na podlagi sistematike in ciljev te konvencije. Sodišče je namreč poudarilo, da se lahko le s takšno avtonomno razlago zagotovi enotna uporaba navedene konvencije, katere cilj je zlasti poenotiti pravila o pristojnosti sodišč držav pogodbenic, da bi se izognili, kolikor je to mogoče, kopičenju sodnih pristojnosti v zvezi z istim pravnim razmerjem, in okrepiti pravno varstvo oseb s sedežem v Skupnosti ter s tem hkrati omogočiti, da tožnik brez težav ugotovi, kateremu sodišču lahko predloži zadevo, tožencu pa, da razumno predvidi, pred katerim je lahko tožen (sodba z dne 10. aprila 2003, Pugliese, C‑437/00, EU:C:2003:219, točka 16 in navedena sodna praksa).
48 Iz navedenega izhaja, da obveznost avtonomne razlage velja tudi za člen 19, točka 2, Uredbe Bruselj I (glej v tem smislu sodbo z dne 10. septembra 2015, Holterman Ferho Exploitatie in drugi, C‑47/14, EU:C:2015:574, točka 37 in navedena sodna praksa).
49 Na drugem mestu, iz ustaljene sodne prakse Sodišča izhaja, na eni strani, da za spore v zvezi s pogodbami o zaposlitvi oddelek 5 poglavja II Uredbe Bruselj I vsebuje številna pravila, katerih namen je, kot izhaja iz uvodne izjave 13 te uredbe, zaščititi šibkejšo pogodbeno stranko s predpisi o pristojnosti, ki so zanjo ugodnejši (glej v tem smislu sodbi z dne 19. julija 2012, Mahamdia, C‑154/11, EU:C:2012:491, točka 44 in navedena sodna praksa, in z dne 10. septembra 2015, Holterman Ferho Exploitatie in drugi, C‑47/14, EU:C:2015:574, točka 43).
50 Ta pravila namreč delavcu omogočajo zlasti, da zoper delodajalca sproži postopek pred sodiščem, za katero meni, da je najbližje njegovim interesom, tako da lahko vloži tožbo pred sodiščem države članice, v kateri ima delodajalec prebivališče, oziroma pred sodiščem kraja, v katerem delavec običajno opravlja svoje delo, oziroma – kadar to delo ni opravljeno v isti državi – pred sodiščem kraja, v katerem je poslovna enota, pri kateri je delavec zaposlen. Določbe navedenega oddelka poleg tega omejujejo izbiro sodišča delodajalcu, ki toži delavca, in možnost odstopanja od pravil glede pristojnosti, kot so določena v navedeni uredbi (sodba z dne 19. julija 2012, Mahamdia, C‑154/11, EU:C:2012:491, točka 45 in navedena sodna praksa).
51 Na drugi strani, določbe iz oddelka 5 poglavja II Uredbe Bruselj I niso le posebne, temveč tudi izčrpne (glej v tem smislu sodbo z dne 10. septembra 2015, Holterman Ferho Exploitatie in drugi, C‑47/14, EU:C:2015:574, točka 44 in navedena sodna praksa).
52 Na tretjem mestu, člen 21 Uredbe Bruselj I omejuje pristojnost strank pogodbe o zaposlitvi, da skleneta dogovor o pristojnosti sodišča. Tako je treba tak dogovor skleniti po nastanku spora, če pa je sklenjen pred njegovim nastankom, mora biti delavcu omogočeno, da se obrne na sodišča, ki niso tista, pristojna na podlagi teh pravil (sodba z dne 19. julija 2012, Mahamdia, C‑154/11, EU:C:2012:491, točka 61).
53 Iz tega izhaja, da te določbe ni mogoče razlagati tako, da je mogoče klavzulo o določitvi pristojnosti uporabiti izključno in s tem delavcu prepovedati vložitev tožbe pri sodiščih, pristojnih na podlagi členov 18 in 19 Uredbe Bruselj I (glej v tem smislu sodbo z dne 19. julija 2012, Mahamdia, C‑154/11, EU:C:2012:491, točka 63).
54 V obravnavanih zadevah je treba ugotoviti, kot je poudaril generalni pravobranilec v točkah 57 in 58 sklepnih predlogov, da klavzula o določitvi pristojnosti sodišča, kakršna je bila dogovorjena v pogodbah, obravnavanih v postopkih v glavni stvari, ne ustreza nobeni od obeh zahtev iz člena 21 Uredbe Bruselj I in je zato ni mogoče uporabiti proti tožečim strankam iz postopkov v glavni stvari.
55 Na četrtem in zadnjem mestu, poudariti je treba, da avtonomna razlaga člena 19, točka 2, Uredbe Bruselj I ne nasprotuje temu, da se upošteva določbe ustreznice iz Rimske konvencije, saj je med drugim namen te konvencije – kot izhaja iz njene preambule – nadaljevati delo, ki je bilo v Uniji že opravljeno pri poenotenju prava na področju mednarodnega zasebnega prava, zlasti na področju pristojnosti in izvrševanja sodnih odločb.
56 Kot je namreč poudaril generalni pravobranilec v točki 77 sklepnih predlogov, je Sodišče v sodbah z dne 15. marca 2011, Koelzsch (C‑29/10, EU:C:2011:151), in z dne 15. decembra 2011, Voogsgeerd (C‑384/10, EU:C:2011:842), že razlagalo Rimsko konvencijo, in to zlasti v zvezi z določbami Bruseljske konvencije, ki zadevajo individualne pogodbe o zaposlitvi.
57 V zvezi z določitvijo pojma „kraj, v katerem delavec običajno opravlja svoje delo“ v smislu člena 19, točka 2(a), Uredbe Bruselj I je Sodišče večkrat presodilo, da je navezno okoliščino, ki se nanaša na državo članico, v kateri delavec običajno opravlja svoje delo, treba razlagati široko (glej po analogiji sodbo z dne 12. septembra 2013, Schlecker, C‑64/12, EU:C:2013:551, točka 31 in navedena sodna praksa).
58 V zvezi s pogodbo o zaposlitvi, ki se izvaja na ozemlju več držav pogodbenic in ob odsotnosti dejanskega centra poklicnih dejavnosti delavca, iz katerega bi delavec dejansko opravljal bistveni del svojih obveznosti do delodajalca, je Sodišče presodilo, da je člen 5, točka 1, Bruseljske konvencije – glede na nujnost, da se določi kraj, ki za spor pomeni najpomembnejšo navezno okoliščino za namene določitve sodišča, ki je najprimernejše za odločanje, ter da se zagotovi primerno varstvo delavca kot najšibkejše pogodbene stranke in prepreči kopičenje pristojnih sodišč – treba razlagati tako, da zadeva kraj, v katerem ali iz katerega delavec dejansko opravlja bistveni del svojih obveznosti do delodajalca. Delavec lahko namreč v tem kraju z manjšimi stroški na sodišču vloži tožbo zoper delodajalca oziroma se brani, sodišče v tem kraju pa je tudi najustreznejše za odločanje o sporu v zvezi s pogodbo o zaposlitvi (glej v tem smislu sodbo z dne 27. februarja 2002, Weber, C‑37/00, EU:C:2002:122, točka 49 in navedena sodna praksa).
59 Tako je v podobnih okoliščinah pojem „kraj, v katerem delavec običajno opravlja svoje delo“ iz člena 19, točka 2(a), Uredbe Bruselj I treba razlagati tako, da pomeni kraj, v katerem ali iz katerega delavec dejansko opravlja bistveni del svojih obveznosti do delodajalca.
60 V obravnavanih zadevah spori iz postopkov v glavni stvari zadevajo delavce, zaposlene kot člane navigacijskega osebja letalske družbe ali ki so tej družbi dodeljeni. Tako mora sodišče države članice, pri katerem so takšni spori začeti – kadar ne more brez dvoma določiti „kraja, kjer delavec običajno opravlja svoje delo“, in za preveritev lastne pristojnosti – določiti „kraj, iz katerega“ je delavec opravljal bistveni del svojih obveznosti do delodajalca.
61 Kot je poudaril generalni pravobranilec v točki 95 sklepnih predlogov, iz sodne prakse Sodišča izhaja tudi, da mora nacionalno sodišče za opredelitev tega kraja presoditi sklop indicev.
62 Takšna metoda, ki temelji na indicih, omogoča ne le, da se bolje odrazi resničnost pravnih razmerij, ker mora upoštevati vse elemente, ki so značilni za dejavnost delavca (glej po analogiji sodbo z dne 15. marca 2011, Koelzsch, C‑29/10, EU:C:2011:151, točka 48), ampak tudi, da se prepreči, da bi se pojem, kakršen je „kraj, v katerem ali iz katerega delavec običajno opravlja svoje delo“, instrumentaliziral ali da bi prispeval k uresničitvi strategij za izogibanje obveznosti (glej po analogiji sodbo z dne 27. oktobra 2016, D’Oultremont in drugi, C‑290/15, EU:C:2016:816, točka 48 in navedena sodna praksa).
63 Kot je poudaril generalni pravobranilec v točki 85 sklepnih predlogov, je glede na posebnost delovnih razmerij v sektorju cestnega in pomorskega prevoza Sodišče v sodbah z dne 15. marca 2011, Koelzsch (C‑29/10, EU:C:2011:151, točka 49), in z dne 15. decembra 2011, Voogsgeerd (C‑384/10, EU:C:2011:842, točke od 38 do 41), navedlo več indicev, ki jih nacionalno sodišče lahko upošteva. To sodišče mora zlasti ugotoviti, v kateri državi članici je kraj, iz katerega delavec opravlja prevozne naloge, kraj, kamor se vrača po opravljenih nalogah, kjer prejema navodila za naloge in si organizira delo, ter kraj, v katerem so delovna sredstva.
64 V zvezi s tem – v okoliščinah, kakršne so obravnavane v postopku v glavni stvari, in kot je poudaril generalni pravobranilec v točki 102 sklepnih predlogov – je treba upoštevati tudi kraj, v katerem so parkirani zrakoplovi, na krovu katerih je delo običajno opravljeno.
65 Zato se pojem „kraj, v katerem ali iz katerega delavec običajno opravlja svoje delo“ ne more enačiti s kakšnim drugim pojmom iz drugega pravnega akta Unije.
66 Glede navigacijskega osebja letalske družbe ali osebja, ki je tej družbi dodeljeno, navedenega pojma ni mogoče enačiti s pojmom „domača baza“ v smislu Priloge III k Uredbi št. 3922/91. Uredba Bruselj I se namreč ne sklicuje na Uredbo št. 3922/91 niti ne sledi istim ciljem, saj je namen zadnjenavedene uredbe harmonizacija tehničnih predpisov in upravnih postopkov na področju varnosti v civilnem letalstvu.
67 Okoliščina, da se pojem „kraj, v katerem delavec običajno opravlja svoje delo“ v smislu člena 19, točka 2(a), Uredbe Bruselj I ne more enačiti s pojmom „domača baza“ v smislu Priloge III k Uredbi št. 3922/91, pa vendarle ne pomeni, kot je poudaril generalni pravobranilec v točki 115 sklepnih predlogov, da je zadnjenavedeni pojem neupošteven za določitev – v okoliščinah, kakršne so obravnavane v postopkih v glavni stvari – kraja, iz katerega delavec običajno opravlja svoje delo.
68 Natančneje, kot izhaja iz točk od 61 do 64 te sodbe, je Sodišče že poudarilo, da je pri opredelitvi tega kraja treba uporabiti metodo, ki temelji na indicih.
69 V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je pojem „domača baza“ lahko pomemben element pri opredelitvi indicev, navedenih v točkah 63 in 64 te sodbe, saj v okoliščinah, kakršne so obravnavane v postopkih v glavni stvari, omogoča določiti kraj, iz katerega delavci običajno opravljajo svoje delo, in posledično sodišče, ki je v smislu člena 19, točka 2(a), Uredbe Bruselj I pristojno za odločanje o tožbah, ki jih vložijo ti delavci.
70 Ta pojem je namreč v Prilogi III k Uredbi št. 3922/91 pod postavko standard OPS 1.1095 opredeljen kot kraj, iz katerega člani navigacijskega osebja dosledno začenjajo svoj delovni dan in ga v njem končajo, saj tam organizirajo svoje vsakodnevno delo in za obdobje pogodbenih razmerij v njegovi bližini stalno prebivajo ter so na voljo letalskemu prevozniku.
71 Iz standarda OPS 1.1110 te priloge izhaja, da je najkrajši čas počitka delavcev, kakršni so tožeče stranke iz postopkov v glavni stvari, različen glede na to, ali se ta čas počitka dodeli zunaj ali v kraju „domače baze“ v smislu Priloge III k Uredbi št. 3922/91.
72 Prav tako je treba poudariti, da ta kraj ni določen naključno niti ga ne določi delavec, ampak ga v skladu s standardom OPS 1.1090, točka 3.1, navedene priloge za vsakega člana posadke določi operator.
73 Pojem „domača baza“ bi bil za opredelitev pojma „kraj, iz katerega delavci običajno opravljajo svoje delo“ brezpredmeten le, če bi ob upoštevanju dejstev vsake obravnavane zadeve zahtevki, kakršni so obravnavani v postopkih v glavni stvari, bili v tesnejši zvezi z drugim krajem kot krajem „domače baze“ (glej v tem smislu sodbo z dne 27. februarja 2002, Weber, C‑37/00, EU:C:2002:122, točka 53, in po analogiji sodbo z dne 12. septembra 2013, Schlecker, C‑64/12, EU:C:2013:551, točka 38 in navedena sodna praksa).
74 Poleg tega avtonomnosti pojma „kraj, v katerem delavec običajno opravlja svoje delo“ ni mogoče omajati s sklicevanjem na pojem „domača baza“ v smislu te uredbe in ki je v Uredbi št. 883/2004, saj zadnjenavedena uredba in Uredba Bruselj I sledita različnim ciljem. Medtem ko namreč Uredba Bruselj I sledi cilju, navedenemu v točki 47 te sodbe, pa je cilj Uredbe št. 883/2004 – kot je navedeno v njeni uvodni izjavi 1 – poleg prostega gibanja oseb „prispevati k izboljšanju njihovega življenjskega standarda in pogojev za zaposlitev“.
75 Poleg tega ugotovitev, da se pojem kraja, v katerem ali iz katerega delavec običajno opravlja svoje delo, na katerega napotuje člen 19, točka 2(a), Uredbe Bruselj I, ne more enačiti z nobenim drugim pojmom, kot je to razvidno iz točke 65 te sodbe, velja tudi glede „državne pripadnosti“ zrakoplovov v smislu člena 17 Čikaške konvencije.
76 Tako – in v nasprotju s podanimi stališči družb Ryanair in Crewlink – se tudi država članica, iz katere član navigacijskega osebja letalske družbe ali član, ki je tej družbi dodeljen, običajno opravlja svoje delo, ne more enačiti z ozemljem države članice, katere državno pripadnost v smislu člena 17 Čikaške konvencije imajo zrakoplovi te letalske družbe.
77 Glede na zgornje preudarke je na zastavljeni vprašanji treba odgovoriti, da je člen 19, točka 2(a), Uredbe Bruselj I treba razlagati tako, da se – v primeru tožbe delavca, ki je član navigacijskega osebja letalske družbe ali ki je tej družbi dodeljen, in za določitev pristojnosti sodišča, ki odloča – pojem „kraj, kjer delavec običajno opravlja svoje delo“ v smislu te določbe ne more enačiti s pojmom „domača baza“ v smislu Priloge III k Uredbi št. 3922/91. Vendar pa je pojem „domača baza“ pomemben indic za določitev „kraja, kjer delavec običajno opravlja svoje delo“.
Stroški
78 Ker je ta postopek za stranke v postopkih v glavni stvari ena od stopenj v postopkih pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat) razsodilo:
Člen 19, točka 2(a), Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah je treba razlagati tako, da se – v primeru tožbe delavca, ki je član navigacijskega osebja letalske družbe ali ki je tej družbi dodeljen, in za določitev pristojnosti sodišča, ki odloča – pojem „kraj, kjer delavec običajno opravlja svoje delo“ v smislu te določbe ne more enačiti s pojmom „domača baza“ v smislu Priloge III k Uredbi Sveta (EGS) št. 3922/91 z dne 16. decembra 1991 o uskladitvi tehničnih predpisov in upravnih postopkov na področju civilnega letalstva, kakor je bila spremenjena z Uredbo (ES) št. 1899/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006. Vendar pa je pojem „domača baza“ pomemben indic za določitev „kraja, kjer delavec običajno opravlja svoje delo“.
Podpisi