Zadeva T‑324/10
Firma Léon Van Parys NV
proti
Evropski komisiji
„Carinska unija – Uvoz banan s poreklom iz Ekvadorja – Naknadna izterjava uvoznih dajatev – Zahtevek za odpust uvoznih dajatev – Člena 220(2)(b) in 239 Uredbe (EGS) št. 2913/92 – Napaka carinskih organov – Očitna malomarnost stranke“
Povzetek – Sodba Splošnega sodišča (drugi senat) z dne 19. marca 2013
1. Viri lastnih sredstev Evropske unije – Naknadna izterjava uvoznih ali izvoznih dajatev – Pogoji za neupoštevanje uvoznih dajatev, navedeni v členu 220(2)(b) Uredbe št. 2913/92
(Uredba Sveta št. 2913/92, člen 220(2)(b))
2. Viri lastnih sredstev Evropske unije – Naknadna izterjava uvoznih ali izvoznih dajatev – Pogoji za neupoštevanje uvoznih dajatev, navedeni v členu 220(2)(b) Uredbe št. 2913/92 – Napaka pristojnih organov – Obstoj aktivnega ravnanja
(Uredba Sveta št. 2913/92, člen 220(2)(b))
3. Viri lastnih sredstev Evropske unije – Naknadna izterjava uvoznih ali izvoznih dajatev – Pogoji za neupoštevanje uvoznih dajatev, navedeni v členu 220(2)(b) Uredbe št. 2913/92
(Uredba Sveta št. 2913/92, členi 4(3), 13, 14 in 220(2)(b))
4. Viri lastnih sredstev Evropske unije – Naknadna izterjava uvoznih ali izvoznih dajatev – Vložitev predloga za neizvedbo pri Komisiji – Posredovanje ugovorov vložniku zahtevka – Dostop do dokumentov – Obseg
(Uredba Sveta št. 2913/92)
5. Viri lastnih sredstev Evropske unije – Povrnitev ali opustitev uvoznih ali izvoznih dajatev – Okoliščine, iz katerih ni razvidno „niti golufivo ravnanje niti malomarnost“ stranke – Pojem očitna malomarnost – Ozka razlaga – Pridobitev uvoznih potrdil prek posrednika brez preverjanja pri imetnikih – Izključitev
(Uredba Sveta št. 2913/92, člen 239; Uredba Komisije št. 2454/93, člen 905)
6. Viri lastnih sredstev Evropske unije – Povrnitev ali opustitev uvoznih ali izvoznih dajatev – Določba o enakovrednosti iz člena 239 carinskega zakonika Skupnosti in člena 905 njene izvedbene uredbe št. 2454/93 – Diskrecijska pravica Komisije – Podrobna pravila za izvajanje
(Uredba Sveta št. 2913/92, člen 239)
7. Viri lastnih sredstev Evropske unije – Povrnitev ali opustitev uvoznih ali izvoznih dajatev – Okoliščine, iz katerih ni razvidno „niti golufivo ravnanje niti malomarnost“ stranke – Dokazno breme
(Uredba Sveta št. 2913/92, člen 239(1))
1. Člen 220(2)(b) Uredbe št. 2913/92 o carinskem zakoniku Skupnosti za opustitev naknadne izterjave uvoznih in izvoznih dajatev s strani nacionalnih organov določa tri kumulativne pogoje. Če so ti trije pogoji izpolnjeni, je dolžnik upravičen, da se naknadna izterjava ne opravi.
Najprej, neopravljena izterjava dajatev mora biti posledica napake pristojnih organov. Dalje, njihova napaka mora biti taka, da dolžnik, ki je ravnal v dobri veri, te napake ni mogel odkriti kljub svojim poklicnim izkušnjam in skrbnemu ravnanju, ki ga je moral dokazati. Nazadnje, dolžnik je moral upoštevati vse določbe o carinski deklaraciji, navedene v veljavni zakonodaji.
Obstoj teh pogojev je treba ugotavljati ob upoštevanju cilja člena 220(2)(b) navedene uredbe, ki je varstvo legitimnega pričakovanja dolžnika, da so vsi dokazi, navedeni v odločbi o izterjavi ali neizterjavi carin, utemeljeni.
(Glej točke od 34 do 36.)
2. Zgolj aktivno ravnanje organov upravičuje pravico, da se ne opravi naknadna izterjava uvoznih ali izvoznih dajatev v skladu s členom 220(2)(b) Uredbe št. 2913/92 o carinskem zakoniku Skupnosti.
(Glej točko 53.)
3. Poleg tega je iz člena 4(3) Uredbe št. 2913/92 o carinskem zakoniku Skupnosti. razvidno, da so „carinski organi“ organi, ki so med drugim pristojni za uveljavljanje carinskih predpisov. Iz tega izhaja, da so to upravni organi držav članic in tretjih držav, katerih naloga je zagotavljati nadzor in kontrolo carinske zakonodaje v skladu z opredelitvami nalog iz člena 4(13) in (14), Uredbe št. 2913/92. V zvezi s tem Komisije ni mogoče šteti za carinski organ v smislu navedene direktive. Morebitne napake, ki jih Komisija stori v okviru tega, zato ne omogočajo uporabe mehanizma neizvedbe naknadne izterjave uvoznih ali izvoznih dajatev iz člena 220(2)(b) te uredbe.
(Glej točko 60.)
4. Opozoriti je treba, da o tem, kateri dokumenti so za stranko koristni v postopku neizvedbe naknadne izterjave, na podlagi načela spoštovanja pravic obrambe ne more odločati zgolj Komisija. V upravnem spisu so lahko dokumenti, ki vsebujejo dejstva, ki podpirajo neizvedbo naknadne izterjave, in ki jih lahko udeleženi uporabi v podporo svojemu zahtevku, čeprav jih Komisija ni uporabila. Vložnik zahtevka ima torej pravico do dostopa do vseh dokumentov nezaupne narave v spisu, vključno s tistimi, na katerih ne temeljijo ugovori Komisije.
Vendar se domneva, da dokumenta, glede katerega je bila vložena prošnja za dostop, ni, kadar to potrdi zadevna institucija. Vendar gre zgolj za domnevo, ki jo lahko vložnik zahtevka na podlagi upoštevnih in skladnih dokazov ovrže na kakršen koli način.
(Glej točki 70 in 72.)
5. Povračilo uvoznih dajatev na podlagi člena 905 Uredbe št. 2454/93 o določbah za izvajanje Uredbe št. 2913/92 o carinskem zakoniku Skupnosti je pogojeno z dvema kumulativnima pogojema, in sicer, prvič, obstojem posebnega položaja in, drugič, neobstojem očitne malomarnosti in goljufivega ravnanja stranke. Zato je treba predlog za povračilo dajatve zavrniti, če ni izpolnjen eden od teh dveh pogojev.
V zvezi s tem je treba pri presoji, ali gre za očitno malomarnost, upoštevati predvsem kompleksnost predpisov, katerih neizvajanje je privedlo do nastanka carinskega dolga, strokovne izkušnje in skrbnost gospodarskega subjekta. Poleg tega, ker povračilo ali odpust uvoznih dajatev, ki se lahko odobri le pod določenimi pogoji in v posebej predvidenih primerih, pomeni izjemo od običajnega uvoznega in izvoznega sistema, je treba določbe o takem povračilu ali odpustu razlagati ozko. Natančneje, ker je odsotnost očitne malomarnosti pogoj sine qua non za možnost zahtevati povračilo ali odpust uvoznih dajatev, je treba ta pojem razlagati tako, da število primerov povračila ali odpusta ostane omejeno.
Na splošno torej ni mogoče sprejeti, da gospodarski subjekt, ki uvaža blago v Unijo in ki za to pri najemu uvoznih potrdil uporabi storitve posrednika, ni previden ali skrben, če ni preveril imetnikov potrdil. Uporaba storitev takega posrednika je namreč eden izmed načinov izvajanja dejavnosti uvoza, ki ga ima uvoznik na voljo, pri čemer je namen take uporabe olajšati opravljanje te dejavnosti, ker uvoznik oceni, da lahko posrednik v danem ekonomskem položaju lažje od njega najde nove dobavitelje, ki so pridobili potrdila in jih želijo oddati, zlasti kadar uvoznik potrebuje veliko število potrdil v precej kratkem roku. Če ni drugega podrobnega elementa, ki bi pri dobavitelju vzbujal dvom o pristnosti uporabljenih uvoznih potrdil, ni mogoče ugotoviti, da so stiki z imetniki uvoznih potrdil nujno potrebni za sprostitev uvoženega blaga v prosti promet.
(Glej točke 77, 79, 80 in 102.)
6. Čeprav ima Komisija pri uporabi člena 239 Uredbe št. 2913/92 o carinskem zakoniku Skupnosti diskrecijsko pravico, mora pri izvrševanju te pravice dejansko tehtati med interesom Unije, da se zagotovi spoštovanje carinskih določb, in interesom dobrovernega uvoznika, da ne utrpi škode, ki presega običajno poslovno tveganje.
(Glej točko 81.)
7. Če carinski organi ugotovijo, da ni mogoče dokazati, da je gospodarski subjekt ravnal goljufivo ali očitno malomarno, mora Komisija, če se oddalji od stališča nacionalnih organov, dokazati obstoj očitno malomarnega ravnanja navedenega subjekta na podlagi upoštevnega dejanskega stanja.
(Glej točko 86.)