SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (drugi senat)
z dne 23. oktobra 2015(*)
„Ničnostna tožba – Skupna zunanja in varnostna politika – Omejevalni ukrepi proti Iranu, sprejeti s ciljem preprečiti širjenje jedrskega orožja – Zamrznitev sredstev – Rok za vložitev tožbe – Zamuda – Nedopustnost – Odškodninski zahtevek – Nedopustnost“
V zadevi T‑552/13,
Oil Turbo Compressor Co. (Private Joint Stock) s sedežem v Teheranu (Iran), ki jo zastopa K. Kleinschmidt, odvetnik,
tožeča stranka,
proti
Svetu Evropske unije, ki ga zastopata M. Bishop in J.‑P. Hix, agenta,
tožena stranka,
katere predmet je, prvič, predlog za razglasitev ničnosti Izvedbene uredbe Sveta (EU) št. 1245/2011 z dne 1. decembra 2011 o izvajanju Uredbe (EU) št. 961/2010 o omejevalnih ukrepih proti Iranu (UL L 319, str. 11) in Uredbe Sveta št. 267/2012 z dne 23. marca 2012 o omejevalnih ukrepih proti Iranu in razveljavitvi Uredbe (EU) št. 961/2010 (UL L 88, str. 1) v delu, v katerem se nanašata na tožečo stranko, in drugič, odškodninski zahtevek,
SPLOŠNO SODIŠČE (drugi senat),
v sestavi M. E. Martins Ribeiro, predsednica, S. Gervasoni in L. Madise (poročevalec), sodnika,
sodni tajnik: L. Grzegorczyk, administrator,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 11. marca 2015
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje
1 Ta zadeva spada v okvir sistema omejevalnih ukrepov, ki je bil vzpostavljen za izvrševanje pritiska na Islamsko republiko Iran, da bi ta ustavila jedrske dejavnosti, ki pomenijo tveganje za širjenje jedrskega orožja in razvoj sistemov za izstrelitev jedrskega orožja.
2 Tožeča stranka Oil Turbo Compressor Co. (Private Joint Stock) je družba s sedežem v Iranu, ki opravlja dejavnosti proizvodnje, raziskav in storitev v plinskem, petrokemičnem in na splošno v energetskem sektorju. Zlasti proizvaja in trži turbine ter turbokompresorje za uporabo v plinskem in petrokemičnem sektorju.
3 Svet Evropske unije je 26. julija 2010 sprejel Sklep 2010/413/SZVP o omejevalnih ukrepih proti Iranu in razveljavitvi Skupnega stališča 2007/140/SZVP (UL L 195, str. 39). Člen 20(1) Sklepa 2010/413 določa zamrznitev sredstev in gospodarskih virov oseb in subjektov, ki so navedeni na seznamih v prilogah I in II k temu sklepu.
4 Svet je 25. oktobra 2010, po sprejetju Sklepa 2010/413, sprejel Uredbo (EU) št. 961/2010 o omejevalnih ukrepih proti Iranu in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 423/2007 (UL L 281, str. 1). Člen 16(2)(a) Uredbe št. 961/2010 določa zamrznitev sredstev in gospodarskih virov oseb, subjektov ali organov, navedenih v Prilogi VIII k tej uredbi.
5 Svet je 1. decembra 2011 sprejel Sklep 2011/783/SZVP o spremembi Sklepa 2010/413 (UL L 319, str. 71), s katerim je med drugim na seznam oseb in subjektov, navedenih v Prilogi II k Sklepu 2010/413, dodal ime tožeče stranke.
6 Svet je istega dne sprejel Izvedbeno uredbo (EU) št. 1245/2011 o izvajanju Uredbe št. 961/2010 (UL L 319, str. 11), s katero je med drugim na seznam iz Priloge VIII k Uredbi št. 961/2010 dodal ime tožeče stranke.
7 Svet je v Sklepu 2011/783 in v Izvedbeni uredbi št. 1245/2011 zamrznitev sredstev in gospodarskih virov tožeče stranke obrazložil tako:
„Družba, povezana z družbo Sakhte Turbopomp va Kompressor (SATAK) (alias Turbo Compressor Manufacturer, TCMFG), ki je na seznamu EU.“
8 Svet je 2. decembra 2011 v Uradnem listu Evropske unije objavil Obvestilo osebam in subjektom, za katere se uporabljajo člena 19(1)(b) in 20(1)(b) Sklepa Sveta 2010/413/SZVP (Priloga II) in člen 16(2) Uredbe Sveta (EU) št. 961/2010 (Priloga VIII) (UL C 351, str. 15; v nadaljevanju: obvestilo z dne 2. decembra 2011), v njihovi različici po sprejetju Sklepa 2011/783 in Izvedbene uredbe št. 1245/2011. Svet je v tem obvestilu s sklicevanjem na upoštevne akte glede razlogov za vsak vpis med drugim pojasnil, da je sklenil, da bi bilo treba v Prilogo II k Sklepu 2010/413 in Prilogo VIII k Uredbi št. 961/2010 vključiti še druge osebe in subjekte. Svet je poleg tega zadevne osebe in subjekte opozoril na možnost izpodbijanja teh aktov pri Splošnem sodišču v skladu s pogoji iz členov 275, drugi odstavek, PDEU ter 263, četrti in šesti odstavek, PDEU.
9 Svet je z dopisom z dne 5. decembra 2011 (v nadaljevanju: dopis z dne 5. decembra 2011), ki ga je 6. decembra 2011 poslal priporočeno s povratnico, tožečo stranko obvestil o njenem vpisu na seznam oseb in subjektov iz Priloge II k Sklepu 2010/413, kakor je bil spremenjen s Sklepom 2011/783, in Priloge VIII k Uredbi št. 961/2010, kakor je bila spremenjena z Izvedbeno uredbo št. 1245/2011. Ta dopis se je Svetu vrnil z navedbo iranske poštne službe „preseljen“.
10 Tožeča stranka je 13. februarja 2012 pri Splošnem sodišču vložila tožbo za razglasitev ničnosti Sklepa 2011/783 v delu, v katerem se nanaša nanjo, med drugim iz razloga, da je Svet pri presoji dejstev, na katerih temelji ta sklep v delu, ki se nanaša nanjo, storil očitno napako. Ta tožba je bila vpisana pod opravilno številko T‑63/12.
11 Uredba št. 961/2010 je bila razveljavljena z Uredbo Sveta (EU) št. 267/2012 z dne 23. marca 2012 o omejevalnih ukrepih proti Iranu, (UL L 88, str. 1), v kateri je v členu 23(2) določena zamrznitev sredstev in gospodarskih virov oseb, subjektov ali organov, navedenih v Prilogi IX k tej uredbi. Svet je ime tožeče stranke vključil v to prilogo na podlagi enakih razlogov, kot so bili navedeni v Sklepu 2011/783 in Izvedbeni uredbi št. 1245/2011 (glej točko 7 zgoraj).
12 Splošno sodišče je s sodbo z dne 26. oktobra 2012, Oil Turbo Compressor/Svet (T‑63/12, ZOdl., EU:T:2012:579), ugodilo tožbi tožeče stranke za razglasitev ničnosti Sklepa 2011/783 v delu, v katerem se nanaša nanjo.
13 Svet je 11. decembra 2012 v Uradnem listu objavil Obvestilo za osebe in subjekte, za katere veljajo omejevalni ukrepi iz Sklepa 2010/413 in Uredbe št. 267/2012 (UL C 380, str. 7, v nadaljevanju: obvestilo z dne 11. decembra 2012). S tem obvestilom so bile osebe in subjekti, navedeni v Prilogi II k Sklepu 2010/413 in Prilogi IX k Uredbi št. 267/2012, obveščene o možnosti, da Svetu skupaj z dokazili pošljejo zahtevek za ponovno preučitev odločitve o njihovi vključitvi v navedeni prilogi.
14 Tožeča stranka je z dopisom z dne 21. januarja 2013, v katerem se je sklicevala na zgoraj v točki 12 navedeno sodbo Oil Turbo Compressor/Svet (EU:T:2012:579) in opozorila, da njeno ime še vedno ni bilo izbrisano niti iz Priloge II k Sklepu 2010/413 niti iz Priloge IX k Uredbi št. 267/2012, od Sveta zahtevala, naj ji navede razloge, ki onemogočajo izvršitev navedene sodbe.
15 Tožeča stranka je z dopisoma z dne 6. februarja 2013 in 29. aprila 2013 od Sveta v bistvu zahtevala izvršitev zgoraj v točki 12 navedene sodbe Oil Turbo Compressor/Svet (EU:T:2012:579).
16 Ime tožeče stranke je bilo je bilo z Izvedbeno uredbo Sveta (EU) št. 1203/2013 z dne 26. novembra 2013 o izvajanju Uredbe št. 267/2012 (UL L 316, str. 1) izbrisano s seznama iz Priloge št. IX k Uredbi št. 267/2012.
Postopek in predlogi strank
17 Tožeča stranka je 15. oktobra 2013 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo.
18 Tožeča stranka je istega dne z ločeno vlogo v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila predlog, naj se zadeva v skladu s členom 76a Poslovnika Splošnega sodišča z dne 2. maja 1991 obravnava po hitrem postopku.
19 Splošno sodišče je z ukrepom procesnega vodstva iz člena 64 Poslovnika Splošnega sodišča z dne 2. maja 1991, ki je bil strankama vročen 28. novembra 2013, stranki vprašalo, ali in katerega dne je Svet tožečo stranko obvestil – bodisi neposredno bodisi z objavo obvestila v Uradnem listu – o svoji odločitvi, da njeno ime vpiše, prvič, na seznam iz edine priloge k Izvedbeni uredbi št. 1245/2011, in drugič, na seznam iz Priloge IX k Uredbi št. 267/2012. Stranki sta na to vprašanje odgovorili v za to določenem roku.
20 Svet je 29. novembra 2013 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložil odgovor na tožbo, v katerem je podredno predlagal ustavitev postopka, ker je bilo ime tožeče stranke z Izvedbeno uredbo št. 1203/2013 izbrisano s seznama iz Priloge IX k Uredbi št. 267/2012 (glej točko 16 zgoraj).
21 Splošno sodišče (drugi senat) je s sklepom z dne 12. decembra 2013 zavrnilo predlog za odločanje po hitrem postopku.
22 Tožeča stranka je 25. marca 2014 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila repliko, v kateri je razširila svoje tožbene predloge. Splošno sodišče je to vlogo vpisalo v vpisnik in pridržalo odločitev o njeni dopustnosti.
23 Splošno sodišče (drugi senat) je na podlagi poročila sodnika poročevalca odločilo, da bo izvedlo ustni postopek.
24 Splošno sodišče je z ukrepom procesnega vodstva iz člena 64 Poslovnika z dne 2. maja 1991, ki je bil strankama vročen 30. januarja 2015, strankama postavilo pisno vprašanje in jima predlagalo, da nanj odgovorita na obravnavi. To vprašanje se je nanašalo na sklep z dne 20. februarja 2014, Jannatian/Svet (T‑187/13, EU:T:2014:134), in na njegovo upoštevnost v tej zadevi.
25 Obravnava, ki je bila sprva določena za 4. februar 2015, je bila na predlog tožeče stranke prestavljena na 11. marec 2015.
26 Stranki sta na obravnavi 11. marca 2015 podali ustne navedbe in odgovorili na vprašanja Splošnega sodišča.
27 Svet se je na obravnavi pri odgovoru na vprašanje iz točke 24 zgoraj skliceval na obvestilo z dne 11. decembra 2012 in je na zahtevo Splošnega sodišča predložil njegovo kopijo. Ta listina je bila vložena v spis, čemur tožeča stranka ni nasprotovala. Ta je v zvezi s to listino podala svoja stališča, ki so se vpisala v zapisnik obravnave.
28 Tožeča stranka Splošnemu sodišču v tožbi predlaga, naj:
– Izvedbeno uredbo št. 1245/2011 in Uredbo št. 267/2012 (v nadaljevanju: skupaj: izpodbijana akta) v delu, v katerem se nanašata nanjo, razglasi za nični;
– Svetu naloži plačilo stroškov.
29 Tožeča stranka Splošnemu sodišču v repliki predlaga še, naj Svetu naloži plačilo odškodnine v višini 90.528.392,56 EUR.
30 Svet Splošnemu sodišču v odgovoru na tožbo predlaga, naj:
– primarno, zavrne tožbo in tožeči stranki naloži plačilo stroškov;
– podredno, ustavi postopek.
31 Svet v dupliki glede odškodninskega zahtevka, ki ga je tožeča stranka podala v repliki, Splošnemu sodišču poleg tega predlaga, naj:
– odškodninski zahtevek zavrne kot nedopusten in, podredno, neutemeljen;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Pravo
Predloga za razglasitev ničnosti
32 Tožeča stranka v utemeljitev ničnostne tožbe navaja tri tožbene razloge. Prvi se nanaša na očitno napako pri presoji dejstev, na katerih temeljita izpodbijana akta, drugi na kršitev načela sorazmernosti, tretji pa na kršitve pravice do izjave, obveznosti obrazložitve, pravice do obrambe in pravice do učinkovitega pravnega sredstva.
33 Svet, ne da bi formalno podal ugovor nedopustnosti na podlagi člena 114 Poslovnika Splošnega sodišča z dne 2. maja 1991, primarno trdi, da sta predloga za razglasitev ničnosti prepozna in zato nedopustna. Podredno meni, da ker je bila tožeča stranka z Izvedbeno uredbo št. 1203/2013 izbrisana s seznama iz Priloge IX k Uredbi št. 267/2012, o tem nikakor ni več treba odločati.
34 Najprej je treba preizkusiti dopustnost predlogov za razglasitev ničnosti z vidika spoštovanja rokov za vložitev tožbe.
35 Svet v zvezi s tem najprej trdi, da je tožečo stranko poizkusil uradno obvestiti o Izvedbeni uredbi št. 1245/2011 z dopisom z dne 5. decembra 2011, ki pa mu ga je iranska poštna služba vrnila. Zato naj bi zaradi nemožnosti osebne vročitve obvestila rok za vložitev tožbe začel teči z dnem objave obvestila z dne 2. decembra 2011. Kar zadeva Uredbo št. 267/2012, pa je Svet na obravnavi opozoril, da je začel rok za vložitev tožbe teči z dnem objave obvestila z dne 11. decembra 2012, oziroma najpozneje – kakor je navedel tudi v pisnih stališčih – na dan, ko je tožeča stranka izvedela za sprejetje te uredbe in njeno vsebino, torej najpozneje 21. januarja 2013.
36 Tožeča stranka izpodbija argumente Sveta, ker naj roka za vložitev tožbe zaradi neobstoja osebne obvestitve o izpodbijanih aktih v bistvu sploh ne bi začela teči. Natančneje, kar zadeva Izvedbeno uredbo št. 1245/2011, naj se Svet ne bi mogel sklicevati na to, da mu je iranska poštna služba dopisa z dne 5. decembra 2011 vrnila, saj naj bi bil zavezan k zagotovitvi prejema svojih dopisov. Kar zadeva Uredbo št. 267/2012, pa tožeča stranka v bistvu trdi, da bi jo Svet vsekakor moral poskusiti neposredno ali vsaj prek njenega odvetnika uradno obvestiti in da naj obvestilo z dne 11. decembra 2012 nikakor ne bi moglo sprožiti začetka teka roka za vložitev tožbe. Poleg tega tožeča stranka meni, da – glede na to, da je po izdaji zgoraj v točki 12 navedene sodbe Oil Turbo Compressor/Svet (EU:T:2012:579) lahko upravičeno pričakovala, da bo Svet njeno ime izbrisal s seznamov iz Priloge VIII k Uredbi št. 961/2010 in Priloge IX k Uredbi št. 267/2012, saj je bil vpis utemeljen z enakimi razlogi, kot so tisti iz Sklepa 2011/783, ki je bil v delu, v katerem se nanaša nanjo, razglašen za ničen – je zastaranje te tožbe v nasprotju z načelom zakonitosti v upravnih zadevah. Tožeča stranka poleg tega dodaja, da bi moral Svet, ki na njene dopise z dne 21. januarja, 6. februarja in 29. aprila 2013 ni odgovoril, upoštevati njene izjave in jo po potrebi poučiti o razpoložljivih pravnih sredstvih.
37 Najprej je treba spomniti, da se v skladu s členom 263, šesti odstavek, PDEU „[p]ostopki iz tega člena […] glede na posamezni primer sprožijo v dveh mesecih od objave akta ali njegovega uradnega obvestila tožniku, če tega ni bilo, pa od dneva, ko je zanj izvedel“.
38 V skladu s sodno prakso načelo učinkovitega sodnega varstva vključuje to, da organ Unije, ki sprejme akt o omejevalnih ukrepih glede osebe ali subjekta, kolikor je le mogoče sporoči razloge, na katerih temelji ta akt, bodisi ko sprejme akt bodisi vsaj kolikor hitro po sprejetju je mogoče, da tem osebam in subjektom omogoči vložiti pravno sredstvo (sodba z dne 6. septembra 2013, Bank Melli Iran/Svet, T‑35/10 in T‑7/11, ZOdl., EU:T:2013:397, točka 56; v tem smislu glej tudi sodbo z dne 16. novembra 2011, Bank Melli Iran/Svet, C‑548/09 P, ZOdl., EU:C:2011:735, točka 47 in navedena sodna praksa).
39 Ta položaj je posledica posebnosti aktov, s katerimi se zoper osebo ali subjekt sprejmejo omejevalni ukrepi, saj so ti akti hkrati splošni akti, ker kategoriji naslovnikov, ki je določena na splošno in abstraktno, med drugim prepovedujejo, da dajo sredstva in gospodarske vire na voljo osebam in subjektom, ki so navedeni na seznamih, priloženih tem aktom, in sveženj posamičnih odločb, sprejetih v zvezi s temi osebami in subjekti (glej sodbo z dne 23. aprila 2013, Gbagbo in drugi/Svet, od C‑478/11 P do C‑482/11 P, ZOdl., EU:C:2013:258, točka 56 in navedena sodna praksa).
40 V obravnavanem primeru se to načelo uresničuje s členom 36(3) Uredbe št. 961/2010 in členom 46(3) Uredbe št. 267/2012, ki določata, da Svet zadevno osebo ali subjekt o svoji odločitvi o vpisu njenega imena na seznam oseb in subjektov, na katere se nanašajo omejevalni ukrepi, in njeni utemeljitvi obvesti bodisi neposredno, če je naslov znan, bodisi z objavo obvestila, s čimer ji da možnost predložiti pripombe.
41 Iz navedenega izhaja, da čeprav začnejo akti, kakršna sta izpodbijana akta, veljati na dan njihove objave, začne rok za vložitev tožbe za razglasitev ničnosti teh aktov na podlagi člena 263, četrti odstavek, PDEU za vsako od teh oseb in subjektov teči z dnem, ko je izpolnjena obveznost, da so o teh aktih obveščeni (zgoraj v točki 39 navedena sodba Gbagbo in drugi/Svet, EU:C:2013:258, točka 59).
42 Tako začne ta rok teči bodisi z dnem, ko je bila zadevna oseba osebno obveščena o tem aktu, če je njen naslov znan, bodisi z objavo obvestila v Uradnem listu, če njen naslov ni znan (sodba z dne 16. julija 2014, Hassan/Svet, T‑572/11, ZOdl., EU:T:2014:682, točka 33; v tem smislu glej tudi zgoraj v točki 39 navedeno sodbo Gbagbo in drugi/Svet, EU:C:2013:258, točke od 59 do 62).
43 V zvezi s tem je treba na eni strani navesti, da Svet ne more svobodno in samovoljno izbirati načina sporočanja svojih sklepov zadevnim osebam. V skladu s sodno prakso je namreč treba določbe, navedene v točki 40 zgoraj, razlagati tako, da kadar ima Svet naslov osebe, ki jo zadevajo omejevalni ukrepi, rok, ki ga mora ta oseba spoštovati pri izpodbijanju aktov pred Splošnim sodiščem, ki vsebujejo te ukrepe, ne začne teči, če oseba o teh aktih ni neposredno obveščena. Zato začne ta rok teči od objave obvestila v Uradnem listu zgolj v primeru, da zadevne stranke ni mogoče osebno obvestiti o aktu, s katerim se v zvezi z njo sprejmejo omejevalni ukrepi ali se ti ohranijo (glej po analogiji sodbo z dne 5. novembra 2014, Mayaleh/Svet, T‑307/12 in T‑408/13, ZOdl., EU:T:2014:926, točka 60 in navedena sodna praksa; v tem smislu in po analogiji glej tudi zgoraj v točki 39 navedeno sodbo Gbagbo in drugi/Svet, EU:C:2013:258, točki 61 in 62).
44 Na drugi strani je v skladu s sodno prakso mogoče šteti, da Svet fizične ali pravne osebe oziroma subjekta ni mogel osebno obvestiti o aktu, ki vsebuje omejevalne ukrepe, ki ga zadevajo, bodisi če naslov te osebe ali subjekta ni objavljen in Svetu ni bil predložen bodisi če vročitev, opravljena na naslovu, ki ga Svet ima, kljub temu, da si je z vso potrebno skrbnostjo prizadeval, da bi to vročitev opravil, ni bila uspešna (zgoraj v točki 43 navedena sodba Mayaleh/Svet, EU:T:2014:926, točka 61).
45 Dopustnost obravnavanih predlogov za razglasitev ničnosti je treba primarno preizkusiti ob upoštevanju teh ugotovitev.
46 V zvezi z dopustnostjo predloga za razglasitev ničnosti Izvedbene uredbe št. 1245/2011 v delu, v katerem se nanaša na tožečo stranko, je treba najprej ugotoviti, prvič, da ni sporno, da je bilo v zvezi s to uredbo 2. decembra 2011 v Uradnem listu za osebe in subjekte, ki jih zadevajo omejevalni ukrepi, objavljeno obvestilo.
47 Drugič, ugotoviti je treba, da je Svet 6. decembra 2011 tožeči stranki poslal dopis z dne 5. decembra 2011 s povratnico, zlasti zato, da bi jo obvestil o njenem vpisu v edino prilogo k Izvedbeni uredbi št. 1245/2011. Nesporno je, da je bil ta dopis Svetu vrnjen z navedbo iranske poštne službe „preseljen“.
48 Svet je bil tako očitno v položaju, v katerem v smislu sodne prakse, navedene v točki 44 zgoraj, ni mogel opraviti osebne vročitve, podobno kot v primeru, da naslov tožeče stranke ni znan. V nasprotju z argumenti, ki jih je tožeča stranka navedla na obravnavi, ta ugotovitev drži tudi, če je bil naslov pravilen.
49 Svet je namreč pri tem, da je tožeči stranki poslal dopis z dne 5. decembra 2011, ravnal skrbno, saj ga je poslal s priporočeno pošto in ga opremil s povratnico. Ugotoviti pa je treba, prvič, da so službe, ki so v Iranu pristojne za razpošiljanje pošte, s takim načinom odprave pošte seznanjene (glej v tem smislu sklep z dne 20. novembra 2012, Shahid Beheshti University/Svet, T‑120/12, EU:T:2012:610, točka 49). Drugič, tak način pošiljanja ustreza osebni obvestitvi v smislu sodne prakse, navedene v točkah 42 in 43 zgoraj, saj je v skladu s sodno prakso na podlagi vročitve s priporočeno pošiljko s podpisano povratnico mogoče z gotovostjo določiti dies a quo roka za vložitev tožbe (glej v tem smislu sodbo z dne 30. maja 1984, Ferriera Vittoria/Komisija, 224/83, Receuil, EU:C:1984:208, točka 9 in navedena sodna praksa).
50 Zato je treba ugotoviti, da je Svet, ki ima v Iranu le omejene možnosti za poizvedovanje o zasebnih naslovih oseb in subjektov, ki jih zadevajo omejevalni ukrepi (glej po analogiji zgoraj v točki 42 navedeno sodbo Hassan/Svet, EU:T:2014:682, točka 58), izkazal ustrezno skrbnost pri izpolnitvi obveznosti obvestitve tožeče stranke o omejevalnih ukrepih, sprejetih zoper njo.
51 Iz tega, ob upoštevanju sodne prakse, navedene v točki 44 zgoraj, in v nasprotju z argumenti tožeče stranke, sledi, da se je Svet lahko upravičeno zanašal na navedbo iranske poštne službe, da se je tožeča stranka preselila, in da mu ni bilo treba še enkrat poskusiti opraviti vročitve obvestila po pošti ali morda kako drugače.
52 Zlasti je treba dodati, da Svet – v nasprotju z argumenti, ki jih je navedla tožeča stranka na obravnavi – po vrnitvi dopisa z dne 5. decembra 2011 ni bil več zavezan, da jo o Izvedbeni uredbi št. 1245/2011 obvesti po telefaksu ali po elektronski pošti. Tožeča stranka namreč ni nikakor dokazala, da je imel Svet njeno številko telefaksa ali njen elektronski naslov. Nasprotno, omejila se je na trditve, da bi bilo te podatke mogoče najti na spletu, za kar pa ni predložila nobenega dokaza.
53 V teh okoliščinah je rok za vložitev tožbe, kar zadeva Izvedbeno uredbo št. 1245/2011, začel teči z dnem objave obvestila z dne 2. decembra 2011.
54 Ta ugotovitev velja še toliko bolj, ker je v zadevi, v kateri je bila izdana zgoraj v točki 12 navedena sodba Oil Turbo Compressor/Svet (EU:T:2012:579), tožeča stranka pravočasno vložila tožbo za razglasitev ničnosti Sklepa 2011/783. Ta sklep, ki je bil sprejet istega dne kot Izvedbena uredba št. 1245/2011, pa je bil, kar zadeva tožečo stranko, utemeljen na enakih razlogih za vpis, kot so tisti iz te uredbe, in je bil prav tako vključen v obvestilo z dne 2. decembra 2011.
55 Predlog za razglasitev delne ničnosti Izvedbene uredbe št. 1245/2011, vložen 15. oktobra 2013, je torej nedopusten, ker je bil vložen prepozno.
56 Dalje, v zvezi z dopustnostjo predloga za razglasitev ničnosti Uredbe št. 267/2012 v delu, v katerem se nanaša na tožečo stranko, ni sporno niti, da – kot je Svet pojasnil v odgovoru na vprašanje, ki ga je Splošno sodišče postavilo v sklopu ukrepov procesnega vodstva – tožeča stranka o tej uredbi, ki je bila objavljena v Uradnem listu v seriji L, ni bila obveščena, niti da ta uredba ob sprejetju 23. marca 2012 ni bila vključena v obvestilo, objavljeno v Uradnem listu za osebe in subjekte, ki jih zadevajo z njo uvedeni omejevalni ukrepi.
57 Vendar pa prav tako ni sporno, da je Svet 11. decembra 2012 v Uradnem listu objavil obvestilo za osebe in subjekte, za katere veljajo omejevalni ukrepi, med drugim določeni v Uredbi št. 267/2012. Z objavo tega obvestila, s katerim so bili navedene osebe in subjekti obveščeni o možnosti, da Svetu pošljejo zahtevek za ponovno preučitev odločitve o njihovi vključitvi na, med drugim, seznam iz Priloge IX k tej uredbi, je za tožečo stranko začel teči rok za vložitev tožbe (glej v tem smislu zgoraj v točki 24 navedeni sklep Jannatian/Svet, EU:T:2014:134, točka 22).
58 Te ugotovitve ne omaja niti dejstvo, da Svet – kakor mu očita tožeča stranka – ni tožeče stranke ali njenega odvetnika nikakor poskusil obvestiti o Uredbi št. 267/2012, niti dejstvo – ki ga prav tako navaja tožeča stranka – da v obvestilu z dne 11. decembra 2012 ni nikjer navedeno, katera pravna sredstva so na voljo za izpodbijanje zakonitosti njenega vpisa v Prilogo IX k navedeni uredbi in kakšni so roki zanje.
59 Na prvem mestu je treba v zvezi z neobstojem obvestitve o Uredbi št. 267/2012, prvič, spomniti, da je bilo v točkah od 47 do 52 zgoraj ugotovljeno, da se je Svet po vrnitvi dopisa z dne 5. decembra 2011 lahko upravičeno zanašal na navedbo iranske poštne službe, da se je tožeča stranka preselila, in da mu ni bilo treba še enkrat poskusiti opraviti vročitve obvestila, ne po pošti na isti naslov ne po telefaksu ali elektronski pošti.
60 Ugotoviti pa je treba tudi, da Svet štiri mesece pozneje, ob sprejetju Uredbe št. 267/2012 23. marca 2012, ni bil več zavezan, da pošlje obvestilo o tej uredbi na naslov, za katerega je lahko upravičeno štel, da ni pravilen. Te ugotovitve ne omaja niti dejstvo, da se naslov, naveden na potrdilu o oddaji pošiljke z dne 5. decembra 2011, ujema z naslovom, navedenim v pisnih vlogah tožeče stranke v zadevi, v kateri je bila izdana zgoraj v točki 12 navedena sodba Oil Turbo Compressor/Svet (EU:T:2012:579), česar tožeča stranka tudi ne zatrjuje.
61 Drugič, ugotoviti je treba, da Svet – v nasprotju z argumenti, ki jih je tožeča stranka podala na obravnavi – ni bil zavezan, da o Uredbi št. 267/2012 uradno obvesti njenega odvetnika.
62 Ob upoštevanju besedila člena 263, šesti odstavek, PDEU je namreč treba pojasniti, da če je treba o aktu poslati uradno obvestilo, da začne teči rok za vložitev tožbe, mora biti to obvestilo načeloma poslano naslovniku tega akta, in ne odvetnikom, ki ga zastopajo. V skladu s sodno prakso tako uradno obvestilo zastopniku tožeče stranke pomeni uradno obvestilo naslovniku le v primeru, da je taka oblika uradnega obvestila izrecno določena s predpisi ali s sporazumom med strankama (glej zgoraj v točki 43 navedeno sodbo Mayaleh/Svet, EU:T:2014:926, točka 74 in navedena sodna praksa), in ne če ga enostransko določi ena od njiju (sodba z dne 11. julija 2013, BVGD/Komisija, T‑104/07 in T‑339/08, EU:T:2013:366, točka 146).
63 V obravnavanem primeru pa je treba poleg dejstva, da v Uredbi št. 267/2012 ni nobene določbe o tem, da se o omejevalnih ukrepih obvesti zastopnik zadevne osebe ali subjekt, ugotoviti tudi, da tožeča stranka ni dokazala obstoja takega sporazuma med njo in Svetom, na podlagi katerega bi Svet lahko oziroma moral o navedeni uredbi uradno obvestiti njenega zastopnika, da bi rok začel teči.
64 Tako se je tožeča stranka na obravnavi sklicevala na pooblastilo z dne 28. decembra 2011, s katerim je svojega zastopnika pooblastila za zastopanje v vseh postopkih v zvezi z omejevalnimi ukrepi, sprejetimi zoper njo. Pojasnila je, da je bilo to pooblastilo Svetu posredovano z dopisom z dne 9. februarja 2012, ki pa ga ni v spisu, in na to, da ga je priložila tudi k tožbi, vloženi v zadevi, v kateri je bila izdana zgoraj v točki 12 sodba navedena Oil Turbo Compressor/Svet (EU:T:2012:579). Sklicevala se je tudi na dopise, ki jih je njen zastopnik 21. januarja, 6. februarja in 29. aprila 2013 poslal Svetu.
65 Vendar niti pooblastilo z dne 28. decembra 2011 niti dopisi z dne 21. januarja, 6. februarja in 29. aprila 2013, priloženi k tožbi, ne dokazujejo, da je bil med tožečo stranko in Svetom sklenjen kakršen koli sporazum, na podlagi katerega bi lahko Svet o Uredbi št. 267/2012 uradno obvestil zastopnika tožeče stranke. Nasprotno je iz teh dokumentov razvidno, da je bila odločitev tožeče stranke o pooblastitvi svojega zastopnika, da jo zastopa v zvezi z omejevalnimi ukrepi, sprejetimi zoper njo, in da v teh okoliščinah sprejema morebitna obvestila Sveta, enostranska. Taka enostranska odločitev pa v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 62 zgoraj, ni zadostna. Če stranki nista sklenili sporazuma v smislu sodne prakse, navedene v točki 62 zgoraj, zgolj dejstvo, da je Svet vedel za pooblastilo odvetnika tožeče stranke in njegov naslov, še ne pomeni, da bi moral ta vročitev opraviti po odvetniku.
66 V teh okoliščinah je treba skleniti, da dejstvo, da tožeča stranka in njen odvetnik o Uredbi št. 267/2012 nista bila osebno obveščena, samo po sebi ne preprečuje, da se začetek teka roka za vložitev tožbe računa od dneva objave obvestila z dne 11. decembra 2012.
67 Na drugem mestu je treba ugotoviti, da dejstvo, da – kot je na obravnavi opozorila tožeča stranka – v obvestilu z dne 11. decembra 2012 ni nobenega pouka o možnosti, da osebe in subjekti, ki jih zadevajo omejevalni ukrepi, pri Splošnem sodišču vložijo tožbo v skladu s členom 275, drugi odstavek, PDEU in členom 263, četrti in šesti odstavek, PDEU, ne more omajati ugotovitve, da je bila s to objavo tožeči stranki omogočena seznanitev z razlogi za njen vpis v Prilogo IX k Uredbi št. 267/2012.
68 Na eni strani iz sodne prakse namreč izhaja, da – ob neobstoju izrecne določbe prava Unije v zvezi s tem – ni mogoče ugotoviti, da imajo institucije Unije splošno obveznost stranke poučiti o razpoložljivih pravnih sredstvih in pogojih, pod katerimi jih je mogoče vložiti (sklepi z dne 5. marca 1999, Guérin automobiles/Komisija, C‑153/98 P, Recueil, EU:C:1999:123, točka 15, in Guérin automobiles/Komisija, C‑154/98 P, Recueil, EU:C:1999:124, točka 15; z dne 30. marca 2000, Méndez Pinedo/ECB, T‑33/99, Recueil FP, EU:T:2000:94, točka 36; glej tudi, v tem smislu, sklep z dne 7. decembra 2004, Internationaler Hilfsfonds/Komisija, C‑521/03 P, EU:C:2004:778, točka 44).
69 V Uredbi št. 267/2012 pa ni nobene določbe, ki bi Svetu nalagala, da pri obvestitvi z objavo obvestila v Uradnem listu, poda pouk o razpoložljivih pravnih sredstvih in pogojih, pod katerimi jih je mogoče vložiti. Natančneje, v členu 46(3) te uredbe, ki se nanaša na obvestilo zadevnim osebam in subjektom o razlogih za sprejetje omejevalnih ukrepov (glej točko 40 zgoraj), ni določena nobena obveznost v tem smislu.
70 Na drugi strani je treba ob upoštevanju ugotovitev iz točke 54 zgoraj vsekakor ugotoviti, da je tožeča stranka v obravnavanem primeru vedela za razpoložljiva pravna sredstva in roke za vložitev tožbe in zlasti za možnost, da izpodbija zoper njo sprejete omejevalne ukrepe.
71 Na podlagi navedenega je treba ugotoviti, da – kar zadeva Uredbo št. 267/2012 – je rok za vložitev tožbe začel teči z dnem objave obvestila z dne 11. decembra 2012. Zato je predlog za razglasitev delne ničnosti navedene uredbe, vložen 15. oktobra 2013, nedopusten, ker je bil vložen prepozno.
72 Vsekakor tudi v primeru, da objave obvestila z dne 11. decembra 2012 ne bi bilo mogoče upoštevati za začetek teka roka za vložitev ničnostne tožbe, ker v njem ni pouka o pravnih sredstvih, ki so na voljo tožeči stranki za izpodbijanje njenega vpisa v Prilogo IX k Uredbi št. 267/2012, je treba vseeno dodati, da zastopnik tožeče stranke v dopisu, ki ga je Svetu poslal 21. januarja 2013, navaja, da po izdaji zgoraj v točki 12 navedene sodbe Oil Turbo Compressor/Svet (EU:T:2012:579) ime tožeče stranke še vedno ni bilo izbrisano niti iz Priloge II k Sklepu 2010/413 niti iz Priloge IX k Uredbi št. 267/2012, pri čemer se v zvezi s tem sklicuje na točko 103 dela I B Priloge IX k tej uredbi, v kateri je navedeno natančno ime tožeče stranke.
73 Iz listin v spisu, navedenih v točki 72 zgoraj, je tako razvidno, da sta zastopnik tožeče stranke in torej tudi tožeča stranka gotovo in natančno vedela za vpis tožeče stranke v Prilogo IX k Uredbi št. 267/2012 in razloge za ta vpis najpozneje na dan dopisa z dne 21. januarja 2013. V zvezi s tem je treba znova zavrniti argument, ki ga je tožeča stranka navedla na obravnavi, da je na ta dan za njen vpis v Prilogo k Uredbi št. 267/2012 in razloge za ta vpis vedel le njen zastopnik, ona sama pa ne. Treba je namreč ugotoviti, da je tožeča stranka na obravnavi trdila tudi, da bi Svet, kljub predpostavki, da se je lahko zanašal na navedbo iranske poštne službe, da se je preselila, o navedeni uredbi vseeno lahko in moral obvestiti njenega zastopnika. Tožeča stranka pa ne more, ne da bi pri tem nasprotovala sama sebi, trditi, da obvestilo njenemu zastopniku pomeni osebno obvestitev, ne da bi pri tem priznala, da navedba njenega zastopnika o njenem vpisu v Prilogo IX k Uredbi št. 267/2012 dokazuje, da je za ta vpis vedela tudi sama.
74 Zato v okoliščinah iz te zadeve zadošča ugotovitev, da je tožba – kljub predpostavki, da dneva objave obvestila z dne 11. decembra 2012 ni mogoče upoštevati, kakor trdi tožeča stranka – vseeno prepozna, saj je iz listin v spisu razvidno, da je tožeča stranka vedela za njen vpis v Prilogo IX k Uredbi št. 267/2012 najpozneje 21. januarja 2013.
75 V zvezi s tem je treba dodati še, da pri zamrznitvi sredstev upoštevanje dneva, ko je tožeča stranka izvedela za sprejetje omejevalnih ukrepov zoper njo in razloge zanje, ni v nasprotju s sodno prakso, na katero se tožeča stranka sklicuje in v skladu s katero rok za vložitev tožbe ne začne teči, če Svet o aktu, s katerim so bili zoper osebo ali subjekt sprejeti omejevalni ukrepi, te ne obvesti, čeprav je poznal njen naslov (glej v tem smislu zgoraj v točki 38 navedeno sodbo Bank Melli Iran/Svet, EU:T:2013:397, točka 59; sodbo z dne 16. septembra 2013, Bank Kargoshaei in drugi/Svet, T‑8/11, EU:T:2013:470, točka 44; zgoraj v točki 42 navedeno sodbo Hassan/Svet, EU:T:2014:682, točka 38, in zgoraj v točki 43 navedeno sodbo Mayaleh/Svet, EU:T:2014:926, točki 60 in 66), ali če je ne obvesti niti osebno niti z objavo obvestila (glej v tem smislu sodbi z dne 4. februarja 2014, Syrian Lebanese Commercial Bank/Svet, T‑174/12 in T‑80/13, ZOdl., EU:T:2014:52, točka 54, in z dne 23. septembra 2014, Mikhalchanka/Svet, T‑196/11 in T‑542/12, EU:T:2014:801, točka 57).
76 Splošno sodišče se namreč v sodbah, navedenih v točki 75 zgoraj, ni izreklo niti o dnevu, ko je zadevna stranka izvedela za zadevne akte, niti o vprašanju, ali se ta dan lahko v primeru, ko o teh aktih ni bila obveščena, šteje za dan, od katerega začne teči rok za vložitev tožbe. Poleg tega, čeprav je Sodišče v točki 62 sodbe Gbagbo in drugi/Svet (EU:C:2013:258), navedene v točki 39 zgoraj, navedlo, da se v primeru, ko Svet o zadevnih aktih ni mogel neposredno obvestiti oseb, na katere se nanašajo, in so bili ti akti objavljeni v obvestilih v Uradnem listu, te osebe ne morejo sklicevati, da so se z navedenimi akti dejansko seznanile šele pozneje, pa je treba ugotoviti, da Sodišče ni odločilo o morebitnem vplivu merila seznanitve s tem aktom v primeru neobstoja kakršnega koli obvestila o tem aktu. Sporni akti v zadevi, v kateri je bila izdana navedena sodba, so bili namreč objavljeni v obvestilih v Uradnem listu.
77 Na podlagi navedenega in zlasti ugotovitev iz točk 71 in 74 zgoraj je treba ugotoviti, da je predlog za razglasitev ničnosti Uredbe št. 267/2012 v delu, v katerem se nanaša na tožečo stranko, vložen 15. oktobra 2013, nedopusten, ker je bil vložen prepozno.
78 Argumenti tožeče stranke ugotovitev iz točk 55 in 77 zgoraj ne omajajo. Tožeča stranka s temi argumenti trdi, da je zastaranje predlogov za razglasitev ničnosti v nasprotju z načelom zakonitosti v upravnih zadevah, saj je lahko upravičeno pričakovala, da bo Svet po zgoraj v točki 12 navedeni sodbi Oil Turbo Compressor/Svet (EU:T:2012:579) njeno ime izbrisal iz seznamov v Prilogi VIII k Uredbi št. 961/2010 in Prilogi IX k Uredbi št. 267/2012, in da bi moral Svet, ki ji na njene dopise z dne 21. januarja, 6. februarja in 29. aprila 2013 ni odgovoril, upoštevati njene izjave ter jo po potrebi poučiti o razpoložljivih pravnih sredstvih.
79 V zvezi s tem je treba najprej spomniti, da so pravila, ki se nanašajo na roke za vložitev tožbe, del javnega reda in jih mora sodišče uporabiti tako, da se zagotovita pravna varnost in enakost posameznikov pred zakonom (sodba z dne 18. januarja 2007, PKK in KNK/Svet, C‑229/05 P, ZOdl., EU:C:2007:32, točka 101) in da pomenijo ti roki zaradi zagotovitve pravne varnosti nujno omejitev pravice dostopa do sodišča (glej v tem smislu sklep z dne 12. septembra 2013, Ellinika Nafpigeia in 2. Hoern/Komisija, C‑616/12 P, EU:C:2013:884, točka 31).
80 Sprejetje argumentacije tožeče stranke, utemeljene na domnevni opustitvi Sveta v zvezi z odgovori na njene dopise z dne 21. januarja, 6. februarja in 29. aprila 2013 in domnevni nezakoniti zavrnitvi izbrisa njenega imena iz edine priloge k Izvedbeni uredbi št. 1245/2011 in Priloge IX k Uredbi št. 267/2012, pa bi bilo v nasprotju z namenom roka za vložitev tožbe.
81 Dalje, glede dela, v katerem tožeča stranka Svetu očita, da je po zgoraj v točki 12 navedeni sodbi Oil Turbo Compressor/Svet (EU:T:2012:579) nezakonito zavrnil izbris njenega imena iz seznama oseb, ki jih zadevajo omejevalni ukrepi proti Iranu, je treba dodati, da je tožba zaradi nedelovanja iz člena 265 PDEU primerno pravno sredstvo tako v primerih nezakonite opustitve ukrepanja institucije v zvezi s sprejetjem ukrepov za izvršitev sodbe (sodba z dne 19. februarja 2004, SIC/Komisija, T‑297/01 in T‑298/01, ZOdl., EU:T:2004:48, točka 32) kot tudi za ugotovitev, ali je bila institucija – poleg nadomestitve akta, ki je bil razglašen za ničnega, z novim – zavezana tudi k sprejetju drugih ukrepov v zvezi s preostalimi akti, ki se jih v okviru prvotne ničnostne tožbe ni izpodbijalo (sodbi z dne 26. aprila 1988, Asteris in drugi/Komisija, 97/86, 99/86, 193/86 in 215/86, Receuil, EU:C:1988:199, točke od 22 do 24, in z dne 18. septembra 1996, Asia Motor France in drugi/Komisija, T‑387/94, Receuil, EU:T:1996:120, točka 40).
82 Nazadnje je treba pojasniti, da zaradi teže opustitve ukrepanja zadevne institucije ali obsega iz tega izhajajoče kršitve temeljnih pravic nikakor ni mogoče odstopiti od uporabe meril dopustnosti, ki jih Pogodba izrecno določa (glej v tem smislu sklep z dne 10. maja 2001, FNAB in drugi/Svet, C‑345/00 P, ZOdl., EU:C:2001:270, točka 40).
83 Na podlagi teh ugotovitev je treba predloga za razglasitev ničnosti izpodbijanih aktov v delu, v katerem se nanašata na tožečo stranko, zavrniti kot nedopustna, ker sta bila vložena prepozno, ne da bi bilo treba preizkusiti predlog za ustavitev postopka, ki ga je podredno podal Svet.
Odškodninski zahtevek
84 Tožeča stranka v repliki z „dopolnilno tožbo“ zahteva vračilo škode v višini 90.528.392,56 EUR, ki naj bi ji nastala, ker zaradi sprejetja nezakonitih omejevalnih ukrepov ni mogla izpolniti pogodb, ki jih je sklenila s svojimi strankami, katerim je zato morala plačati pogodbeno kazen in pavšalno odškodnino. Glede dopustnosti tega predloga se tožeča stranka najprej sklicuje na sodbo z dne 26. junija 1990, Sofrimport/Komisija (C‑152/88, ZOdl., EU:C:1990:259), iz katere naj bi izhajalo, da se lahko skupaj s predlogom za razglasitev ničnosti poda tudi odškodninski zahtevek. Trdi tudi, da je vložitev takega zahtevka v repliki razumna zaradi ekonomičnosti postopka, pri čemer pojasnjuje, da je zahtevana odškodnina povezana s predmetom tega postopka.
85 Svet na to odgovarja, da je odškodninski zahtevek, podan v repliki, očitno nedopusten, saj se z njim spreminja predmet spora, kakor je bil ta opredeljen v vlogi, s katero se je začel postopek. Poleg tega naj Splošno sodišče v delu, v katerem se odškodninski zahtevek opira na nezakonitost Sklepa 2011/783, ne bi bilo pristojno za odločanje o njem. V vsakem primeru pa naj bi bil ta zahtevek neutemeljen.
86 V skladu s členom 44(1)(c) Poslovnika Splošnega sodišča z dne 2. maja 1991 mora tožeča stranka v vlogi, s katero se postopek začne, opredeliti predmet postopka in svoje tožbene predloge. Čeprav člen 48(2) tega poslovnika v določenih primerih dovoljuje predložitev novih razlogov med postopkom, se ta določba nikakor ne more razlagati, kot da tožeči stranki dovoljuje, da pred Splošnim sodiščem poda nove predloge in tako spremeni predmet spora (sodbi z dne 18. septembra 1992, Asia Motor France in drugi/Komisija, T‑28/90, ZOdl., EU:T:1992:98, točka 43, in z dne 20. maja 2009, VIP Car Solutions/Parlament, T‑89/07, ZOdl., EU:T:2009:163, točka 110; glej tudi, po analogiji, sodbo z dne 25. septembra 1979, Komisija/Francija, 232/78, ZOdl., EU:C:1979:215, točka 3).
87 V obravnavani je iz tožbe nedvoumno razvidno, da se ta nanaša le na ugotovitev ničnosti Izvedbene uredbe št. 1245/2011 in Uredbe št. 267/2012 v delu, v katerem se ta akta nanašata na tožečo stranko. Tožeča stranka je na obravnavi v odgovoru na vprašanje Splošnega sodišča med drugim izrecno potrdila tako razlago tožbe, kar je bilo vpisano tudi v zapisnik obravnave.
88 V teh okoliščinah – glede na to, da je bil predmet postopka v tožbi opredeljen kot predlog za razglasitev ničnosti Izvedbene uredbe št. 1245/2011 in Uredbe št. 267/2012 – je odškodninski zahtevek, podan v repliki, ob upoštevanju sodne prakse, navedene v točki 86 zgoraj, nedopusten.
89 Te ugotovitve argumenti tožeče stranke ne omajajo.
90 Na eni strani je treba v zvezi z delom, v katerem se tožeča stranka sklicuje na zgoraj v točki 84 navedeno sodbo Sofrimport/Komisija (EU:C:1990:259), ugotoviti, da se okoliščine v tej zadevi razlikujejo od teh iz zadeve, v kateri je bila izdana navedena sodba, zato ta za razlago odškodninskega zahtevka v obravnavanem primeru ni upoštevna. V navedeni zadevi, kakor je razvidno iz točke 1 navedene sodbe, sta bila namreč tako predlog za razglasitev ničnosti kot tudi odškodninski zahtevek podana v vlogi, s katero se je začel postopek.
91 Na drugi strani je treba v zvezi z delom, v katerem se tožeča stranka sklicuje na razloge ekonomičnosti postopka, spomniti, da so pogoji dopustnosti, navedeni v členu 44(1)(c) Poslovnika Splošnega sodišča z dne 2. maja 1991, del javnega reda (glej v tem smislu sklep z dne 17. julija 2014, Melkveebedrijf Overenk in drugi/Komisija, C‑643/13 P, EU:C:2014:2118, točka 38, in sodbo z dne 21. marca 2002, Joynson/Komisija, T‑231/99, Recueil, EU:T:2002:84, točka 154) in zato stranke z njimi ne morejo razpolagati. Če bi se tožeči stranki dovolilo, da pri Splošnem sodišču v repliki poda nov odškodninski zahtevek, katerega predmet se razlikuje od predlogov, ki jih je navedla v tožbi, v kateri bi sicer lahko podala tak zahtevek, bi to pomenilo tožeči stranki dovoliti, da zaobide te pogoje dopustnosti, ki so del javnega reda.
92 Na podlagi teh ugotovitev je treba ugotoviti, da je treba odškodninski zahtevek, ki je bil prvič podan v repliki, zavrniti kot nedopusten (glej v tem smislu sodbo z dne 11. junija 2014, Syria International Islamic Bank/Svet, T‑293/12, EU:T:2014:439, točka 83).
93 Na podlagi vseh navedenih ugotovitev je treba to tožbo v celoti zavrniti.
Stroški
94 V skladu s členom 134(1) Poslovnika Splošnega sodišča se neuspeli stranki na predlog naloži plačilo stroškov. Ker tožeča stranka ni uspela, se ji v skladu s predlogi Sveta naloži plačilo stroškov.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (drugi senat)
razsodilo:
1. Tožba se zavrže kot nedopustna.
2. Oil Turbo Compressor Co. (Private Joint Stock) poleg svojih stroškov nosi tudi stroške, ki so nastali Svetu Evropske unije.
M. E. Martins Ribeiro | S. Gervasoni | L. Madise |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 23. oktobra 2015.
Podpisi