Zadeva T‑552/13
Oil Turbo Compressor Co. (Private Joint Stock)
proti
Svetu Evropske unije
„Ničnostna tožba – Skupna zunanja in varnostna politika – Omejevalni ukrepi proti Iranu, sprejeti s ciljem preprečiti širjenje jedrskega orožja – Zamrznitev sredstev – Rok za vložitev tožbe – Zamuda – Nedopustnost – Odškodninski zahtevek – Nedopustnost“
Povzetek – Sodba Splošnega sodišča (drugi senat) z dne 23. oktobra 2015
1. Ničnostna tožba – Roki – Začetek – Akt o omejevalnih ukrepih proti posamezniku ali subjektu – Objavljen in naslovniku vročen akt – Datum vročitve akta – Obvestitev zadevne osebe z objavo v Uradnem listu Evropske unije – Dopustnost – Splošna obveznost obveščanja naslovnikov o pravnih sredstvih in rokih – Neobstoj
(člena 263, četrti in šesti odstavek, in 275, drugi odstavek, PDEU; Poslovnik Splošnega sodišča (1991), člen 102; Uredba Sveta št. 267/2012, člen 46(3))
2. Ničnostna tožba – Roki – Začetek – Akt o omejevalnih ukrepih proti posamezniku ali subjektu – Objavljeni akt, o katerem se obvesti naslovnike – Datum vročitve akta – Obvestitev zadevne osebe z objavo v Uradnem listu Evropske unije – Dopustnost – Pogoji – Nemožnost Sveta, da opravi vročitev – Skrbnost Sveta – Obseg
(člen 263, šesti odstavek, in 275, drugi odstavek, PDEU; Poslovnik Splošnega sodišča (1991), člen 102; uredbi Sveta št. 1245/2011 in 267/2012)
3. Ničnostna tožba – Roki – Začetek –Vročitev – Pojem – Vročitev zastopniku tožeče stranke – Zahteva
(člen 263, šesti odstavek, PDEU)
4. Ničnostna tožba – Roki – Začetek – Akt o omejevalnih ukrepih proti posamezniku ali subjektu – Neobjavljen in naslovniku nevročen akt – Dan, ko tožnik izve za akt
(člena 263, šesti odstavek, in 275, drugi odstavek, PDEU; Poslovnik Splošnega sodišča (1991), člen 102; uredbi Sveta št. 1245/2011 in 267/2012)
5. Ničnostna tožba – Sodba o razglasitvi ničnosti – Izvršilni ukrepi – Zavrnitev sprejetja ukrepov, ki presegajo nadomestitev ničnega akta – Izpodbijanje obsega obveznosti izvršitve – Postopkovna pot – Tožba zaradi nedelovanja
(členi 263, 265 in 266 PDEU)
6. Sodni postopek – Vloga, s katero se postopek začne – Formalne zahteve – Označitev predmeta spora – V repliki prvič podan odškodninski zahtevek – Nedopustnost
(Poslovnik Splošnega sodišča, člena 44(1)(c), in 48(2))
1. Kar zadeva omejevalne ukrepe proti Iranu, Svet ne more svobodno in samovoljno izbirati načina sporočanja svojih sklepov zadevnim osebam. Le kadar zadevne stranke ni mogoče osebno obvestiti o aktu, s katerim se v zvezi z njo sprejmejo omejevalni ukrepi ali se ti ohranijo, začne rok za vložitev tožbe teči od objave obvestila v Uradnem listu.
Tako dejstvo, da v takem obvestilu ni nobenega pouka o možnosti, da osebe in subjekti, ki jih zadevajo omejevalni ukrepi, pri Splošnem sodišču vložijo tožbo v skladu s členom 275, drugi odstavek, PDEU in členom 263, četrti in šesti odstavek, PDEU, ne more omajati ugotovitve, da je bila s to objavo tožeči stranki omogočena seznanitev z razlogi za njen vpis na seznam oseb in subjektov, ki jih zadevajo omejevalni ukrepi proti Iranu.
Ob neobstoju izrecne določbe prava Unije namreč ni mogoče ugotoviti, da imajo institucije Unije splošno obveznost stranke poučiti o razpoložljivih pravnih sredstvih in pogojih, pod katerimi jih je mogoče vložiti.
V Uredbi št. 267/2012 o omejevalnih ukrepih proti Iranu in razveljavitvi Uredbe št. 961/2010 pa ni nobene določbe, ki bi Svetu nalagala, da pri obvestitvi z objavo obvestila v Uradnem listu, poda pouk o razpoložljivih pravnih sredstvih in pogojih, pod katerimi jih je mogoče vložiti. Natančneje, v členu 46(3) te uredbe, ki se nanaša na obvestilo zadevnim osebam in subjektom o razlogih za sprejetje omejevalnih ukrepov, ni določena nobena obveznost v tem smislu.
(Glej točke 43 in od 67 do 69.)
2. Kar zadeva omejevalne ukrepe proti Iranu se šteje, da Svet fizične ali pravne osebe oziroma subjekta ni mogel osebno obvestiti o aktu, ki vsebuje omejevalne ukrepe, ki ga zadevajo, bodisi kadar naslov te osebe ali subjekta ni objavljen in Svetu ni bil predložen bodisi kadar vročitev, opravljena na naslovu, ki ga Svet ima, kljub temu, da si je z vso potrebno skrbnostjo prizadeval, da bi to vročitev opravil, ni bila uspešna.
Svet je v položaju, ko me more opraviti osebne vročitve – podobno kot bi bil v primeru, če ne bi poznal naslova tožeče – kadar je subjektu poslal dopis s povratnico, da bi ga obvestil o njegovem vpisu na seznam oseb in subjektov, ki jih zadevajo omejevalni ukrepi zoper Iran, in mu je iranska poštna služba ta dopis vrnila z navedbo „preseljen“. Ta ugotovitev drži tudi, če je naslov pravilen.
Prvič, službe, ki so v Iranu pristojne za razpošiljanje pošte, so namreč s takim načinom odprave pošte seznanjene. Drugič, tak način pošiljanja ustreza osebni obvestitvi, saj je na podlagi vročitve s priporočeno pošiljko s podpisano povratnico mogoče z gotovostjo določiti dies a quo roka za vložitev tožbe.
Svet, ki ima v Iranu le omejene možnosti za poizvedovanje o zasebnih naslovih oseb in subjektov, ki jih zadevajo omejevalni ukrepi , je tako izkazal ustrezno skrbnost pri izpolnitvi obveznosti obvestitve tožeče stranke o omejevalnih ukrepih, sprejetih zoper njo.
Iz tega sledi, da se je Svet lahko upravičeno zanašal na navedbo iranske poštne službe, da se je tožeča stranka preselila, in da mu ni bilo treba še enkrat poskusiti opraviti vročitve obvestila po pošti ali morda kako drugače.
(Glej točke 44 in od 47 do 51.)
3. Glej besedilo odločbe.
(Glej točko 62.)
4. Glej besedilo odločbe.
(Glej točke od 72 do 76.)
5. Glej besedilo odločbe.
(Glej točko 81.)
6. Glej besedilo odločbe.
(Glej točke 86, 91 in 92.)