Language of document : ECLI:EU:C:2017:949

Zadeva C636/16

Wilber López Pastuzano

proti

Delegación del Gobierno en Navarra

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Juzgado de lo Contencioso-Administrativo no 1 de Pamplona)

„Predhodno odločanje – Status državljanov tretjih držav, ki so rezidenti za daljši čas – Direktiva 2003/109/ES – Člen 12 – Sprejetje odločbe o izgonu glede rezidenta za daljši čas – Dejavniki, ki jih je treba upoštevati – Nacionalna ureditev – Neupoštevanje teh dejavnikov – Združljivost“

Povzetek – Sodba Sodišča (osmi senat) z dne 7. decembra 2017

1.        Vprašanja za predhodno odločanje – Dopustnost – Meje – Očitno neupoštevna vprašanja in hipotetična vprašanja, postavljena v kontekstu, ki izključuje koristen odgovor – Neobstoj

(Člen 267 PDEU)

2.        Mejni nadzor, azil in priseljevanje – Politika priseljevanja – Status državljanov tretjih držav, ki so rezidenti za daljši čas – Direktiva 2003/109 – Zaščita pred izgonom – Dejavniki, ki jih je treba upoštevati – Nacionalna ureditev, ki glede na to, kako jo razlaga del nacionalnih sodišč, ne omogoča upoštevanja navedenih dejavnikov pred sprejetjem odločbe o izgonu zaradi kazenske obsodbe – Nedopustnost

(Direktiva Sveta 2003/109, člen 12)

1.      Glej besedilo odločbe.

(glej točke od 19 do 21)

2.      Člen 12 Direktive Sveta 2003/109/ES z dne 25. novembra 2003 o statusu državljanov tretjih držav, ki so rezidenti za daljši čas, je treba razlagati tako, da nasprotuje ureditvi države članice, ki ob upoštevanju tega, kako jo razlaga del njenih sodišč, ne določa uporabe pogojev za zaščito pred izgonom državljana tretje države, ki je rezident za daljši čas, za vse upravne odločbe o izgonu ne glede na to, kakšna je narava ali pravna oblika tega ukrepa.

Navesti je treba, da je v skladu s sodno prakso Sodišča osnovni cilj Direktive 2003/109 vključitev državljanov tretjih držav, ki so za daljši čas naseljeni v državah članicah (sodbi z dne 26. aprila 2012, Komisija/Nizozemska, C‑508/10, EU:C:2012:243, točka 66, in z dne 2. septembra 2015, CGIL in INCA, C‑309/14, EU:C:2015:523, točka 21).

Poleg tega člen 12(3) te direktive določa, da morajo države članice pred sprejetjem odločbe o izgonu državljana tretje države, ki je rezident za daljši čas, upoštevati dolžino prebivanja zadevne osebe na njihovem ozemlju, starost zadevne osebe, posledice izgona zanjo in njene družinske člane ter povezanost te osebe z državo prebivanja ali nepovezanost z matično državo. Torej ni pomembno, ali je bil tak ukrep sprejet kot upravna sankcija ali pa je posledica kazenske obsodbe.

Poleg tega je Sodišče v sodbi z dne 8. decembra 2011, Ziebell (C‑371/08, EU:C:2011:809, točki 82 in 83), že poudarilo, da takega ukrepa ni mogoče izreči samodejno zaradi kazenske obsodbe, ampak je zanj potrebna presoja v vsakem posamičnem primeru, ki se mora med drugim nanašati na elemente iz točke 3 tega člena. Odločbe o izgonu državljana tretje države, ki je rezident za daljši čas, torej ni mogoče sprejeti samo zato, ker je bil obsojen na zaporno kazen, daljšo od enega leta.

(glej točke 23, od 26 do 29 in izrek)