SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE EVROPSKE UNIJE
(tretji senat)

z dne 14. maja 2014

Zadeva F‑140/12

Christodoulos Alexandrou

proti

Evropski komisiji

„Javni uslužbenci – Javni natečaj EPSO/AD/231/12 – Dostop do dokumentov – Zavrnitev potrdilne prošnje za dostop do vprašanj z izbirnimi odgovori, postavljenih v pristopnih testih“

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi člena 270 PDEU, ki se za Pogodbo ESAE uporablja na podlagi njenega člena 106a, s katero C. Alexandrou v bistvu predlaga razglasitev ničnosti odločbe Komisije z dne 25. septembra 2012 o zavrnitvi njegove potrdilne prošnje za dostop do dokumentov in, če je potrebno, odločbe Evropskega urada za izbor osebja (EPSO) z dne 20. julija 2012 o nepredložitvi sedmih vprašanj z izbirnimi odgovori, ki so bila postavljena pri pristopnih testih javnega natečaja EPSO/AD/231/12 (v nadaljevanju: natečaj).

Odločitev:      Tožba se zavrne. C. Alexandrou nosi svoje stroške in naloži se mu plačilo stroškov Evropske komisije.

Povzetek

1.      Tožbe uradnikov – Pristojnost Sodišča za uslužbence – Tožba za razglasitev ničnosti odločb, sprejetih na podlagi Uredbe št. 1049/2001 – Izključitev – Prošnje za dostop do dokumentov iz postopka natečaja – Vključitev

(Statut Sodišča, Priloga I, člen 1; Kadrovski predpisi za uradnike, člena 90(2) in 91(1); Uredba Evropskega parlamenta in Sveta št. 1049/2001)

2.      Uradniki – Natečaj – Natečajna komisija – Izločitev kandidata zaradi nezadostnih rezultatov na preizkusih z izbirnimi odgovori – Obveznost obrazložitve – Obseg – Obvestilo o nezadostni končni oceni – Zadostna obrazložitev, razen v primeru posebnih okoliščin

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 25, drugi odstavek)

3.      Uradniki – Natečaj – Natečajna komisija – Izločitev kandidata zaradi nezadostnih rezultatov na preizkusih z izbirnimi odgovori – Obveznost obrazložitve – Obseg – Pridobljena pravica kandidatov, da prejmejo kopijo preizkusa – Neobstoj

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 25, drugi odstavek)

4.      Akti institucij – Domneva zakonitosti – Obstoj indicev, na podlagi katerih je mogoče izpodbijati zakonitost akta – Dokazno breme

(člen 288 PDEU)

1.      Sodišče za uslužbence je pristojno za nadzor nad zakonitostjo aktov, ki jih Evropski urad za izbor osebja sprejme na podlagi določb razpisa natečaja, ni pa pristojno za obravnavo ničnostne tožbe zoper odločbo, ki jo je institucija sprejela na podlagi Uredbe št. 1049/2001.

Pristojnosti Sodišča za uslužbence in Splošnega sodišča Evropske unije, zlasti na področju dostopa do dokumentov, morajo temeljiti na objektivnih merilih in ne smejo biti odvisne od opredelitve aktov s strani strank, zlasti volje tožeče stranke, da pred vložitvijo tožbe začne kakršenkoli predhodni upravni postopek, niti volje institucije, da obravnava prošnjo za dostop do dokumenta na podlagi Uredbe št. 1049/2001 in ne na podlagi Kadrovskih predpisov.

Merilo za določitev sodne pristojnosti je tako pravna podlaga za pravico tožeče stranke, da zaprosi za dostop do dokumentov.

Prošnja tožeče stranke, da se ji pošljejo vprašanja iz njenih pristopnih testov, se nanaša na uporabo člena 6 Priloge III h Kadrovskim predpisom in točke 6.2 Navodil za javne natečaje ter očitno spada v okvir spora, v katerem se prereka izključitev tožeče stranke iz natečaja. Ker je predmet spora torej odločitev institucije, da tožeči stranki zavrne dostop do spornih vprašanj, to pomeni, da ta predlaga razglasitev ničnosti akta, ki posega v položaj na podlagi člena 90(2) in člena 91 Kadrovskih predpisov, in ne odločbe v smislu Uredbe št. 1049/2001.

(Glej točke 17 in od 19 do 27.)

Napotitev na:

Splošno sodišče Evropske unije: 13. december 2012, Komisija/Strack, T‑197/11 P in T‑198/11 P, točka 54;

Sodišče za uslužbence: 18. september 2012, Cuallado Martorell/Komisija, F‑96/09, točka 60; 2. december 2013, Pachtitis/Komisija, F‑49/12, točka 22.

2.      Namen obveznosti obrazložitve odločbe, ki posega v položaj, kakršna je ta, ki jo natečajna komisija sprejme v zvezi s kandidatom, je po eni strani zadevni osebi dati potrebne podatke za ugotovitev, ali je odločba utemeljena ali ne, in po drugi strani omogočiti sodni nadzor nad to odločbo.

Razen v posebnih okoliščinah uprava, ki organizira preizkuse za zaposlitev v obliki vprašanj z izbirnimi odgovori, obveznost obrazložitve izpolni s tem, da kandidatom, ki preizkusov niso opravili, sporoči delež pravilnih odgovorov v odstotkih in jim na zahtevo v zvezi s tem odgovori na kakršno koli vprašanje.

Posebna okoliščina ne more biti dejstvo, da je kandidat pri drugih preizkusih dosegel precej višje ocene kot pri preverjanju verbalnih sposobnosti, če gre ob neobstoju najmanjšega indica v zvezi s tem zgolj za trditev, na podlagi katere ni mogoče ugotoviti, da so sporna vprašanja vsebovala kakršno koli napako.

(Glej točke 34, 37 in 39.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 23. januar 2003, Angioli/Komisija, T‑53/00, točka 67; 27. marec 2003, Martínez Páramo in drugi/Komisija, T‑33/00, točka 43;

Sodišče za uslužbence: 11. september 2008, Coto Moreno/Komisija, F‑127/07, točka 32; 29. junij 2011, Angioi/Komisija, F‑7/07, točki 136 in 138.

3.      Kar zadeva obseg obveznosti obrazložitve rezultatov natečaja, tožeča stranka, ki ni bila uspešna na pristopnih testih, ki se opravljajo z računalnikom, ne more trditi, da je institucija kršila načelo legitimnega pričakovanja, načelo spoštovanja pridobljenih pravic ali načelo enakega obravnavanja, če ne pridobi kopije preizkusa, pri čemer se opira na dejstvo, da je v preteklosti pridobila kopijo svojih pisnih preizkusov. Pristopni testi, ki se opravljajo z računalnikom, so sestavni del sistema testiranja z uporabo podatkovne zbirke, iz katere lahko Evropski urad za izbiro osebja naključno zajema vprašanja za preverjanje verbalnih in numeričnih sposobnosti. To, da so vprašanja, ki so postavljena kandidatom, izbrana naključno z orodjem informacijske tehnologije, je bolj odgovor na prizadevanje za enakost med kandidati, pri čemer je mogoče organizirati tudi večdnevne preizkuse v samem interesu kandidatov.

(Glej točki 47 in 48.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 14. julij 2005, Le Voci/Svet, T‑371/03, točka 18;

Sodišče za uslužbence: 15. april 2010, Matos Martins/Komisija, F‑2/07, točka 178.

4.      Za upravni akt velja domneva zakonitosti, dokazno breme pa je načeloma na strani tistega, ki nekaj trdi, tako da mora zadevna stranka zagotoviti vsaj dovolj jasne, objektivne in skladne dokaze, ki potrjujejo resničnost ali verjetnost dejstev v podporo njeni trditvi.

Tožeča stranka, ki nima niti dokazov niti vsaj sklenjenega kroga indicev, mora zato sprejeti domnevo zakonitosti odločb, ki jih natečajna komisija ali uprava sprejme na področju natečajev. To pomeni, da tožeča stranka v okviru tožbe zoper take odločbe ne more zgolj na podlagi osebnih navedb ali prepričanj trditi, da ji uprava ni poslala informacij, na podlagi katerih bi lahko preverila utemeljenost njenih navedb, in da ji je bila tako odvzeta pravica do poštenega sojenja v smislu člena 47 Listine o temeljnih pravicah in pravica do učinkovitega pravnega sredstva.

(Glej točki 52 in 53.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 19. november 1996, Brulant/Parlament, T‑272/94, točka 35; 13. julij 2000, Griesel/Svet, T‑157/99, točka 25;

Sodišče za uslužbence: 4. februar 2010, Wiame/Komisija, F‑15/08, točka 21.