SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (deveti razširjeni senat)

z dne 21. februarja 2024(*)

„Damping – Uvoz nekaterih polivinil alkoholov s poreklom iz Kitajske – Dokončna protidampinška dajatev – Izvedbena uredba (EU) 2020/1336 – Izračun normalne vrednosti – Znatno izkrivljanje v državi izvoznici – Člen 2(6a) Uredbe (EU) 2016/1036 – Pravo STO – Načelo skladne razlage – Prilagoditve – Nevračljiv DDV – Funkcije, podobne funkcijam zastopnika, ki dela na podlagi provizije – Poštena primerjava izvozne cene in normalne vrednosti – Dokazno breme – Člen 2(10)(b) in (i) Uredbe 2016/1036 – Nesodelovanje – Dostopna dejstva – Člen 18 Uredbe 2016/1036 – Dvojna uporaba – Kaznovalna uporaba – Različni proizvodni postopki – Nelojalno nižanje prodajnih cen – Segmenti trga – Metoda kontrolne številke izdelka – Člen 3(2) in (3) Uredbe 2016/1036 – Pravica do obrambe – Zaupna obravnava – Člena 19 in 20 Uredbe 2016/1036“

V zadevi T‑762/20,

Sinopec Chongqing SVW Chemical Co. Ltd s sedežem v Chongqingu (Kitajska),

Sinopec Great Wall Energy & Chemical (Ningxia) Co. Ltd s sedežem v Lingwuju (Kitajska),

Central‑China Company, Sinopec Chemical Commercial Holding Co. Ltd s sedežem v Wuhanu (Kitajska),

ki jih zastopajo J. Cornelis, F. Graafsma in E. Vermulst, odvetniki,

tožeče stranke,

ob sodelovanju

Wegochem Europe BV s sedežem v Amsterdamu (Nizozemska), ki jo zastopajo R. Antonini, E. Monard in B. Maniatis, odvetniki,

intervenientka,

proti

Evropski komisiji, ki jo zastopa G. Luengo, agent,

tožena stranka,

ob intervenciji

Evropskega parlamenta, ki ga zastopajo A. Neergaard, D. Moore in A. Pospíšilová Padowska, agenti,

in

Sveta Evropske unije, ki ga zastopata H. Marcos Fraile in B. Driessen, agenta, skupaj z N. Tuominen, odvetnico,

ter ob sodelovanju

Kuraray Europe GmbH s sedežem v Hattersheimu am Main (Nemčija), ki jo zastopata R. MacLean in D. Sevilla Pascual, odvetnika,

in

Sekisui Specialty Chemicals Europe SL s sedežem v La Canonji (Španija), ki jo zastopata A. Borsos in J. Jousma, odvetnika,

intervenientke,

SPLOŠNO SODIŠČE (deveti razširjeni senat),

v sestavi L. Truchot (poročevalec), predsednik, H. Kanninen, L. Madise, sodnika, R. Frendo in T. Perišin, sodnici,

sodna tajnica: I. Kurme, administratorka,

na podlagi pisnega dela postopka,

na podlagi obravnave z dne 14. in 15. decembra 2022

izreka naslednjo

Sodbo

1        Tožeče stranke, Sinopec Chongqing SVW Chemical Co. Ltd (v nadaljevanju: Sinopec Chongqing), Sinopec Great Wall Energy & Chemical (Ningxia) Co. Ltd (v nadaljevanju: Sinopec Ningxia) in Central‑China Company, Sinopec Chemical Commercial Holding Co. Ltd (v nadaljevanju: Sinopec Central‑China), s tožbo na podlagi člena 263 PDEU predlagajo razglasitev ničnosti Izvedbene uredbe Komisije (EU) 2020/1336 z dne 25. septembra 2020 o uvedbi dokončnih protidampinških dajatev na uvoz nekaterih polivinil alkoholov s poreklom iz Ljudske republike Kitajske (UL 2020, L 315, str. 1; v nadaljevanju: izpodbijana uredba) v delu, ki se nanaša nanje.

 Dejansko stanje

2        Sinopec Chongqing in Sinopec Ningxia sta kitajski podjetji, ki proizvajata polivinil alkohole (v nadaljevanju: PVA), medtem ko je Sinopec Central‑China kitajsko podjetje, povezano s prej navedenima, ki izdelke, ki jih proizvajata navedeni podjetji, izvaža zlasti v Evropsko unijo.

3        Družba Kuraray Europe GmbH (v nadaljevanju: Kuraray), proizvajalec PVA, ki predstavlja več kot 60 % skupne proizvodnje Unije, je 18. junija 2019 pri Evropski komisiji vložila pritožbo na podlagi člena 5 Uredbe (EU) 2016/1036 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2016 o zaščiti proti dampinškemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske unije (UL 2016, L 176, str. 21; v nadaljevanju: osnovna uredba). Zato je Komisija objavila Obvestilo o začetku Protidampinškega postopka glede uvoza nekaterih PVA s poreklom iz Ljudske republike Kitajske (UL 2019, C 256, str. 4).

4        Preiskava dampinga in posledične škode je zajemala obdobje od 1. julija 2018 do 30. junija 2019 (v nadaljevanju: obdobje preiskave). Preučitev trendov, pomembnih za oceno škode, ki so se nanašali na elemente iz preglednic od 1 do 11 v izpodbijani uredbi, je zajemala obdobje od 1. januarja 2016 do konca obdobja preiskave (v nadaljevanju: obravnavano obdobje) (uvodna izjava 39 izpodbijane uredbe).

5        Komisija je po več pisnih izmenjavah s tožečimi strankami in drugimi podjetji, na katera se je nanašala njena preiskava, 3. julija 2020 tožečim strankam posredovala dokončno razkritje iz člena 20 osnovne uredbe (v nadaljevanju: dokončno razkritje), v katerem je nameravala v zvezi z njimi uporabiti 26,3‑odstotno protidampinško dajatev, ki je ustrezala njihovi stopnji dampinga. Po drugih pisnih izmenjavah in zaslišanju 17. julija 2020 pred Komisijo so tožeče stranke 20. julija 2020 predložile pripombe k dokončnemu razkritju. Komisija je 24. julija 2020 tožečim strankam poslala dodatno dokončno razkritje (v nadaljevanju: dodatno dokončno razkritje), v katerem je po sprejetju nekaterih trditev, ki so jih navedle tožeče stranke, menila, da je stopnjo dampinga mogoče zmanjšati na 17,3 %. Tožeče stranke so 29. julija 2020 predložile pripombe k temu dodatnemu razkritju.

6        Komisija je z izpodbijano uredbo uvedla dokončno protidampinško dajatev na uvoz nekaterih PVA s poreklom iz Kitajske in določila, da stopnja dokončne protidampinške dajatve, ki se uporablja za neto ceno franko meja Unije pred plačilom dajatve, za tožeče stranke znaša 17,3 %.

7        Komisija se za izračun normalne vrednosti izdelkov, ki jih proizvajajo tožeče stranke, ni oprla na splošno pravilo iz člena 2(1), prvi pododstavek, osnovne uredbe, v skladu s katerim „[n]ormalna vrednost običajno temelji na cenah, ki so jih neodvisne stranke plačale ali jih plačujejo v običajnem poteku trgovanja v državi izvoznici“. Uporabila je člen 2(6a) te uredbe, ki je bil vstavljen na podlagi Uredbe (EU) 2017/2321 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2017 o spremembi osnovne uredbe in Uredbe (EU) 2016/1037 o zaščiti proti subvencioniranemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske unije (UL 2017, L 338, str. 1) (uvodni izjavi 86 in 87 izpodbijane uredbe).

8        Člen 2(6a) osnovne uredbe določa:

„6a.(a)      Če se pri uporabi te ali katere koli druge ustrezne določbe te uredbe ugotovi, da ni primerno uporabiti domačih cen in stroškov v državi izvoznici zaradi znatnega izkrivljanja v tej državi v smislu točke (b), se normalna vrednost računsko določi izključno na podlagi stroškov proizvodnje in prodaje, ki odražajo neizkrivljene cene ali referenčne vrednosti, in sicer ob upoštevanju naslednjih pravil.

Viri, ki jih Komisija lahko uporabi, vključujejo:

–        ustrezne stroške proizvodnje in prodaje v primerni reprezentativni državi, ki je po gospodarski razvitosti podobna državi izvoznici, pod pogojem, da so relevantni podatki o stroških na voljo takoj; kadar je takšnih držav več, se prednost nameni državam z ustrezno ravnjo socialne zaščite in varstva okolja, kjer je to ustrezno;

–        če meni, da je to ustrezno, neizkrivljene mednarodne cene, stroške ali referenčna merila; ali

–        domače stroške, vendar le, če se na podlagi točnih in ustreznih dokazov zanesljivo ugotovi, da niso izkrivljeni, tudi v okviru določb o zainteresiranih straneh iz točke (c).

Brez poseganja v člen 17 se ta ocena ločeno opravi za vsakega izvoznika in proizvajalca.

Računsko določena normalna vrednost vključuje neizkrivljen in razumen znesek za upravne, prodajne in splošne stroške ter za dobiček.

(b)      Znatno izkrivljanje je izkrivljanje, do katerega pride, kadar sporočene cene ali stroški, vključno s stroški surovin in energije, niso rezultat sil prostega trga, in sicer zaradi znatnega poseganja države. Pri ugotavljanju obstoja znatnega izkrivljanja se med drugim upošteva možni učinek enega ali več naslednjih elementov:

–        ali zadevni trg v veliki meri oskrbujejo podjetja, ki delujejo v okviru lastništva, pod nadzorom ali pod nadzorom politik ali po navodilih organov države izvoznice;

–        ali prisotnost države v podjetjih državi omogoča, da vpliva na cene ali stroške;

–        ali javne politike ali ukrepi diskriminirajo v korist domačih dobaviteljev ali kako drugače vplivajo na sile prostega trga;

–        ali je prisotno pomanjkanje zakonodaje o stečaju, družbah ali lastnini, ali diskriminatorna uporaba ali nezadostno izvrševanje navedene zakonodaje;

–        ali so stroški plač izkrivljeni;

–        ali dostop do financiranja ponujajo institucije, ki izvajajo cilje javne politike ali kako drugače ne delujejo neodvisno od države.

(c)      Kadar ima Komisija utemeljene informacije glede morebitnega obstoja znatnega izkrivljanja v smislu točke (b) v posamezni državi ali posameznem sektorju v tej državi in če je to ustrezno za učinkovito uporabo te uredbe, Komisija pripravi, objavi in redno posodablja poročilo, v katerem opiše tržne razmere iz točke (b) v tej državi ali sektorju. Takšna poročila in dokazi, na katere se poročila opirajo, se priložijo spisu katere koli preiskave, ki se nanaša na navedeno državo ali navedeni sektor. Zainteresirane strani morajo imeti dovolj priložnosti, da izpodbijajo ali dopolnijo poročilo in dokaze, na katere se poročilo opira, podajo pripombe v zvezi z njimi ali se oprejo nanje pri vsaki preiskavi, v kateri se takšno poročilo ali dokazi uporabljajo. Komisija pri ugotavljanju obstoja znatnega izkrivljanja upošteva vse ustrezne dokaze, ki so prisotni v spisu preiskave.“

9        Ker je Komisija v izpodbijani uredbi zlasti na podlagi poročila o razmerah na Kitajskem z dne 20. decembra 2017, ki ga je objavila na podlagi člena 2(6a)(c) osnovne uredbe, ugotovila, da v tej državi obstajajo „znatna izkrivljanja“ v smislu člena 2(6a)(b) navedene uredbe (uvodni izjavi 91 in 171 izpodbijane uredbe), je normalno vrednost računsko določila po metodi iz člena 2(6a)(a), drugi pododstavek, prva alinea, navedene uredbe. Za to je kot primerno reprezentativno državo uporabila Turčijo (uvodni izjavi 172 in 222 izpodbijane uredbe). Poleg tega je Komisija v skladu s členom 2(6a)(a), zadnji pododstavek, osnovne uredbe v normalno vrednost vključila znesek, ki ga je štela za neizkrivljenega in razumnega za upravne, prodajne in splošne stroške (v nadaljevanju: PSU-stroški) ter za dobiček (uvodna izjava 87 izpodbijane uredbe).

10      Dalje je Komisija v zvezi z družbo Sinopec Ningxia ugotovila obstoj znatnih in resnih pomanjkljivosti v predloženih podatkih o stroških proizvodnje. Zato je Komisija pri računski določitvi normalne vrednosti izdelkov, ki jih proizvaja družba Sinopec Ningxia, na podlagi člena 2(6a) osnovne uredbe uporabila člen 18(1) osnovne uredbe, ki določa, da ko katera koli stranka „ne dovoli dostopa do […] potrebnih informacij […] ali pa močno ovira preiskavo“, se Komisija lahko opre na „dostopna dejstva“ (v nadaljevanju: dostopna dejstva v smislu člena 18). Normalna vrednost izdelkov, ki jih proizvaja družba Sinopec Ningxia, je bila tako izračunana na podlagi informacij, ki so jih predložili drugi proizvajalci izvozniki, Komisija pa je za vsako vrsto zadevnega PVA uporabila najvišjo računsko določeno normalno vrednost izmed takih vrednosti drugih proizvajalcev izvoznikov (uvodne izjave od 327 do 333 izpodbijane uredbe).

11      Komisija je pri primerjavi normalne vrednosti izdelkov, ki jih proizvajajo tožeče stranke, in njihove izvozne cene izvedla dve prilagoditvi na podlagi člena 2(10)(b) in (i) osnovne uredbe. Na eni strani je povečala normalno vrednost „za razliko v posrednih davkih med izvozom iz [Kitajske] v Unijo in normalno vrednostjo, pri kateri so bili posredni davki, kot je [davek na dodano vrednost], izključeni“ (uvodna izjava 388 izpodbijane uredbe). Na drugi strani je zmanjšala izvozno ceno, ker so bili PVA, ki jih proizvajata družbi Sinopec Chongqing in Sinopec Ningxia, v Unijo prodani prek družbe Sinopec Central-China, ki jo je treba šteti ne kot notranji oddelek za prodajo, ampak bolj kot trgovca (uvodne izjave od 358 do 373 izpodbijane uredbe). Poleg tega je Komisija izvedla prilagoditve izvozne cene navzdol, da je iz nje izvzela stroške zavarovanja, stroške prevoza, manipulacije in natovarjanja, stroške kredita in bančne stroške (v nadaljevanju: sporni stroški), da je dobila raven teh stroškov, ki ustreza ravni „franko tovarna“ (uvodne izjave 313, 314 in 357 izpodbijane uredbe).

12      Pri preučitvi škode, ki naj bi jo utrpela industrija Unije, opravljeni v skladu s členom 3(2), (3) in (6) osnovne uredbe, je Komisija analizirala nelojalno nižanje prodajnih cen. Pri tem se je, prvič, oprla na svoje ugotovitve, v skladu s katerimi trg PVA ni razdeljen na dva ločena segmenta (uvodne izjave od 61 do 64 izpodbijane uredbe). Drugič, uporabila je zlasti metodo, pri kateri je primerjala cene uvoza in prodajne cene industrije Unije na vrsto izdelka, pri čemer je treba pojasniti, da za nekatere ni našla ujemanja (uvodni izjavi 432 in 433 izpodbijane uredbe).

 Predlogi strank

13      Tožeče stranke Splošnemu sodišču predlagajo, naj:

–        izpodbijano uredbo razglasi za nično v delu, v katerem se nanaša nanje;

–        Komisiji in družbam, ki so intervenirale v podporo Komisiji, naloži plačilo stroškov.

14      Družba Wegochem Europe BV (v nadaljevanju: Wegochem), ki je intervenirala v podporo tožečim strankam, Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        izpodbijano uredbo razglasi za nično v delu, v katerem se nanaša na tožeče stranke;

–        Komisiji naloži plačilo stroškov, tudi tistih, ki jih je sama priglasila.

15      Komisija ob podpori Evropskega parlamenta, Sveta Evropske unije ter družb Kuraray in Sekisui Specialty Chemicals Europe SL (v nadaljevanju: Sekisui) Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        tožbo zavrne;

–        tožečim strankam naloži plačilo stroškov.

 Pravo

16      Tožeče stranke v utemeljitev tožbe navajajo pet tožbenih razlogov, ki se nanašajo na, prvič, nezdružljivost uporabe člena 2(6a) osnovne uredbe z obveznostmi, ki izhajajo iz prava Svetovne trgovinske organizacije (STO), drugič, kršitev člena 2(10) osnovne uredbe in očitno napako pri presoji, tretjič, kršitev člena 18(1) in (5) osnovne uredbe ter člena 6.8 Sporazuma o izvajanju člena VI Splošnega sporazuma o carinah in trgovini 1994 (GATT) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 21, str. 189; v nadaljevanju: Protidampinški sporazum), ki je v Prilogi 1 A k Sporazumu o ustanovitvi STO (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 21, str. 82), in Priloge II k Protidampinškemu sporazumu (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 21, str. 204; v nadaljevanju: Priloga II), četrtič, kršitev člena 3(2) in (3) osnovne uredbe pri ugotavljanju nelojalnega nižanja prodajnih cen in kršitev člena 3(6) te uredbe, in petič, kršitev pravice do obrambe.

 Prvi tožbeni razlog: nezdružljivost uporabe člena 2(6a) osnovne uredbe z obveznostmi, ki izhajajo iz prava STO

17      Tožeče stranke trdijo, da je Komisija v izpodbijani uredbi uporabila člen 2(6a) osnovne uredbe na način, ki ni skladen s Protidampinškim sporazumom, kot se razlaga v sklepih organa STO za reševanje sporov. Tožeče stranke priznavajo, da Protidampinški sporazum nima neposrednega učinka, vendar trdijo, da ob upoštevanju skupnih točk med tem sporazumom in osnovno uredbo ta okoliščina ne vpliva na obveznost – ki jo je Komisija kršila v obravnavanem primeru – da se zgoraj navedena določba osnovne uredbe razlaga v skladu s pravom STO, vključno s sklepi organa za reševanje sporov.

18      Tožeče stranke pojasnjujejo, da tega tožbenega razloga ni mogoče šteti za ugovor nezakonitosti, ki se nanaša na člen 2(6a) osnovne uredbe. Izpodbijale naj namreč ne bi te določbe, temveč Komisijino uporabo te določbe v izpodbijani uredbi. Tožeče stranke poudarjajo, da je člen 2(6a) osnovne uredbe mogoče razlagati v skladu s pravom STO, ne da bi bila taka razlaga contra legem ali ne da bi tej določbi odvzela bistvo.

19      Komisija ob podpori Parlamenta, Sveta ter družb Kuraray in Sekisui izpodbija trditve tožečih strank.

20      Opozoriti je treba, da so v skladu s členom 216(2) PDEU mednarodni sporazumi, ki jih sklene Unija, zavezujoči za njene institucije in imajo zato prednost pred akti Unije. Zato je treba akte sekundarne zakonodaje, kolikor je mogoče, razlagati v skladu s temi sporazumi, zlasti kadar je namen teh besedil prav izvajanje mednarodnega sporazuma, ki ga je sklenila Unija (glej v tem smislu sodbe z dne 9. januarja 2003, Petrotub in Republica/Svet, C‑76/00 P, EU:C:2003:4, točka 57 in navedena sodna praksa; z dne 18. marca 2014, Z., C‑363/12, EU:C:2014:159, točki 71 in 72 ter navedena sodna praksa, in z dne 20. januarja 2022, Komisija/Hubei Xinyegang Special Tube, C‑891/19 P, EU:C:2022:38, točka 31 in navedena sodna praksa).

21      V skladu z uvodno izjavo 3 osnovne uredbe se mora besednjak navedenega sporazuma – da se zagotovi primerno in transparentno izvajanje pravil iz Protidampinškega sporazuma – v največji možni meri odražati v zakonodaji Unije. Načelo splošnega mednarodnega prava o spoštovanju pogodbenih obveznosti (pacta sunt servanda), določeno v členu 26 Dunajske konvencije o pravu mednarodnih pogodb z dne 23. maja 1969 (Recueil des traités des Nations unies, zv. 1155, str. 331), pomeni, da mora Sodišče Unije pri razlagi in uporabi Protidampinškega sporazuma upoštevati sklepe organa za reševanje sporov, v katerih je podana razlaga določb tega sporazuma (glej v tem smislu sodbo z dne 20. januarja 2022, Komisija/Hubei Xinyegang Special Tube, C‑891/19 P, EU:C:2022:38, točke 30, 32 in 33 ter navedena sodna praksa).

22      Vendar, kot kaže uporaba izraza „po možnosti“ v sodni praksi, navedeni v točki 20 zgoraj, te sodne prakse ni mogoče uporabiti v zvezi z določbo, ki je jasna in nedvoumna in zato ne potrebuje nobene razlage. Če bi bilo tako, bi bilo načelo skladne razlage besedil sekundarnega prava Unije podlaga za razlago te določbe contra legem, česar pa ni mogoče sprejeti (glej sodbo z dne 13. julija 2018, Confédération nationale du Crédit mutuel/ECB, T‑751/16, EU:T:2018:475, točka 34 in navedena sodna praksa; glej v tem smislu tudi sodbo z dne 28. februarja 2017, Canadian Solar Emea in drugi/Svet, T‑162/14, neobjavljena, EU:T:2017:124, točka 151).

23      Poleg tega je treba navesti, da se skladna razlaga aktov institucij Unije glede na določbe mednarodnega sporazuma, katerega pogodbenica je Unija, kot je opredeljena v sodni praksi, na katero je bilo opozorjeno v točkah od 20 do 22 zgoraj, ne sme zamenjevati z nadzorom zakonitosti teh aktov.

24      Na določbe mednarodnega sporazuma se je namreč mogoče v podporo tožbi za razglasitev ničnosti akta sekundarne zakonodaje Unije ali ugovoru nezakonitosti takega akta sklicevati le če sta izpolnjena pogoja, da narava in sistematika tega sporazuma temu ne nasprotujeta in da so te določbe z vidika vsebine nepogojne in dovolj natančne. Zgolj če sta ta pogoja kumulativno izpolnjena, se je mogoče na take določbe sklicevati pred sodiščem Unije kot na merilo za presojo zakonitosti akta Unije (glej sodbo z dne 16. julija 2015, Komisija/Rusal Armenal, C‑21/14 P, EU:C:2015:494, točka 37 in navedena sodna praksa).

25      Ker v obravnavanem primeru tožeče stranke trdijo, da ne podajajo ugovora nezakonitosti, ter nikakor ne trdijo in a fortiori ne dokazujejo, da sta pogoja, določena v sodni praksi, na katero je bilo opozorjeno v točki 24 zgoraj, izpolnjena, morajo za to, da bi Splošno sodišče lahko sprejelo ta tožbeni razlog, dokazati, da člen 2(6a) osnovne uredbe ni jasen ali vsebuje dvoumnosti, ki bi jih bilo treba odpraviti s skladno razlago teh pravil, in da ta razlaga ni contra legem.

26      Poudariti je treba, da tožeče stranke ne trdijo, da je besedilo člena 2(6a) osnovne uredbe dvoumno.

27      Vendar na prvem mestu tožeče stranke trdijo, da je treba člen 2(6a) osnovne uredbe, da se lahko uporablja v skladu s pravom STO, razlagati tako, da je treba med tremi viri informacij, ki so navedeni v členu 2(6a)(a) navedene uredbe, upoštevati le zadnjo, tako da se uporabijo domači stroški države izvoznice.

28      Opozoriti je treba, da je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso pri razlagi določbe prava Unije upoštevati ne le njeno besedilo, ampak tudi sobesedilo in cilje, ki se dosegajo z ureditvijo, katere del je (glej sodbo z dne 2. julija 2020, Magistrat der Stadt Wien (Veliki hrček), C‑477/19, EU:C:2020:517, točka 23 in navedena sodna praksa).

29      Vendar razlaga člena 2(6a) osnovne uredbe, ki jo predlagajo tožeče stranke, pomeni, da se izključita prva dva vira informacij, ki ju določa člen 2(6a)(a) navedene uredbe, in da se tretjemu pripiše širok obseg v smislu, da bi se moral uporabiti, tudi če ne bi bilo dokazano, da zadevni stroški niso izkrivljeni.

30      Najprej, razlaga, ki jo navajajo tožeče stranke, se ne more opirati na besedilo zadevne določbe, v kateri so naštete tri možnosti, od katerih je za tretjo določen natančen pogoj. Kot izhaja iz uporabe glagola „vključujejo“, te tri možnosti niso izčrpne, tako da bi Komisija lahko uporabila druge vire informacij od tistih, ki jih vsebujejo te tri možnosti. Vendar polje proste presoje, ki ga je zakonodajalec dal Komisiji pri odločanju za uporabo dodatnih virov informacij, tej instituciji ne more omogočiti, da upošteva četrti vir, ki bi bil tako podoben tretjemu, da ne bi bilo treba izpolniti pogoja, v skladu s katerim je treba dokazati, da domači stroški države izvoznice niso izkrivljeni.

31      Dalje, te razlage ne potrjuje niti sobesedilo, v katero se umešča člen 2(6a) osnovne uredbe. Ta določba namreč uvaja posebna pravila, ki se razlikujejo od pravil, ki izhajajo iz drugih odstavkov člena 2 osnovne uredbe, ker se uporabljajo za primere, v katerih na domačem trgu države izvoznice obstajajo znatna izkrivljanja. Zato sklicevanje v členu 2(6a)(a), prvi pododstavek, osnovne uredbe na „uporabo te ali katere koli druge ustrezne določbe te uredbe“ ne pomeni, da je treba to določbo v vseh primerih razlagati tako, da je v skladu z določbami Protidampinškega sporazuma, ki ustrezajo drugim določbam člena 2 osnovne uredbe.

32      Nazadnje, glede ciljev člena 2(6a) osnovne uredbe je treba poudariti, da je cilj te določbe preprečiti, da se za protidampinško preiskavo uporabijo podatki o cenah in stroških v državi izvoznici, ki bi bili izkrivljeni zaradi znatnega izkrivljanja na domačem trgu te države. Tako je določeno, da se uporabijo ali podatki o primerni reprezentativni tretji državi ali mednarodni podatki ali celo domači stroški države izvoznice, če je dokazano, da ti niso izkrivljeni.

33      Zato je treba ugotoviti, da tožeče stranke s trditvijo, povzeto v točki 27 zgoraj, predlagajo razlago contra legem člena 2(6a) osnovne uredbe, ki je ni mogoče uporabiti.

34      Na drugem mestu tožeče stranke trdijo, da je treba člen 2(6a) osnovne uredbe razlagati v skladu s členom 2.2 in členom 2.2.1.1 Protidampinškega sporazuma.

35      Na eni strani tožeče stranke menijo, da člen 2.2 Protidampinškega sporazuma omogoča računsko določitev normalne vrednosti namesto izračuna na podlagi cen, ki se uporabljajo v državi izvoznici, le v treh primerih, med katerimi je obstoj posebnih tržnih razmer v državi izvoznici.

36      Tožeče stranke pojasnjujejo, da pojem posebnih tržnih razmer, kot se razlaga v sklepih organa za reševanje sporov, organu, pristojnemu za protidampinško preiskavo (v nadaljevanju: pristojni organ), ne podeljuje neomejene svobode, ampak zajema le položaje, v katerih je primerljivost normalne vrednosti in izvozne cene prizadeta. Nasprotno, položaj, v katerem obstajajo znatna izkrivljanja zaradi znatnih poseganj države na trg države izvoznice, naj sam po sebi ne bi omogočal, da se pri izračunih normalne vrednosti ne upoštevajo stroški proizvajalcev izvoznikov v tej državi in se namesto njih uporabijo stroški proizvajalcev tretje države. Komisija naj bi morala dokazati obstoj povezave med tem položajem in primerljivostjo cen. Vendar naj v obravnavanem primeru dokaz o tem ne bi bil predložen.

37      Na drugi strani tožeče stranke menijo, da je tudi ob domnevi, da zaradi izkrivljanja stroškov vložkov nastanejo posebne tržne razmere, metodologija, ki jo je Komisija uporabila v obravnavanem primeru ter s katero nastane obveznost uporabe stroškov vložkov iz neizkrivljenih virov in neupoštevanja podatkov o stroških proizvodnje kitajskih proizvajalcev izvoznikov, vpisanih v njihove evidence, vseeno v nasprotju s členom 2.2.1.1 Protidampinškega sporazuma, kot se razlaga v sklepih organa za reševanje sporov.

38      Spomniti je treba, kot je bilo poudarjeno v točki 23 zgoraj, da sklicevanje tožečih strank na načelo skladne razlage ne more pripeljati do tega, da Splošno sodišče opravi nadzor zakonitosti člena 2(6a) osnovne uredbe glede na pravila STO, ne da bi bilo treba dokazati, da so izpolnjeni pogoji, ki se v sodni praksi zahtevajo za izvajanje tega nadzora.

39      Poleg tega iz točke 20 zgoraj izhaja, da mora biti za to, da se načelo skladne razlage v celoti uporablja, namen zadevnih določb prava Unije izvajanje pravil STO.

40      Opozoriti je treba, da je zakonodajalec Unije z Uredbo 2017/2321 spremenil člen 2 osnovne uredbe, da je vanj vstavil odstavek 6a in spremenil odstavek 7.

41      V skladu s sodno prakso je člen 2(7) osnovne uredbe v različici, ki je veljala pred tisto, ki izhaja iz Uredbe 2017/2321, izražal voljo zakonodajalca Unije, da na tem področju uveljavi pristop, značilen za pravni red Unije, s tem, da vzpostavlja poseben režim, ki določa podrobna pravila za izračun normalne vrednosti v zvezi z uvozom iz držav brez tržnega gospodarstva. Zato je bilo razsojeno, da te določbe ni mogoče šteti za ukrep, s katerim se v pravnem redu Unije zagotavlja izvršitev posebne obveznosti, ki jo je Unija prevzela v okviru sporazumov STO, ki ne določajo pravil za izračun normalne vrednosti za države brez tržnega gospodarstva (sodba z dne 5. maja 2022, Zhejiang Jiuli Hi-Tech Metals/Komisija, C‑718/20 P, EU:C:2022:362, točka 88; glej v tem smislu in po analogiji tudi sodbo z dne 16. julija 2015, Komisija/Rusal Armenal, C‑21/14 P, EU:C:2015:494, točke od 47 do 50). Splošno sodišče je pojasnilo, da ta določba vzpostavlja pravila za izračun normalne vrednosti, ki nimajo ustreznice v sporazumih STO, zato je Komisiji ni bilo treba razlagati v skladu z obveznostmi Unije v okviru STO. Če bi bilo tako, bi namreč ostala brez polja proste presoje, ki ji ga je zakonodajalec želel priznati (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 19. septembra 2019, Zhejiang Jndia Pipeline Industry/Komisija, T‑228/17, EU:T:2019:619, točke od 111 do 113).

42      Poudariti je treba, da se ta načela po analogiji uporabljajo za člen 2(6a) osnovne uredbe.

43      Ta določba namreč vzpostavlja poseben režim, ki določa pravila za določitev normalne vrednosti v primeru izvoza iz držav, za katere je dokazano, da na njihovem domačem trgu obstajajo znatna izkrivljanja, kot so opredeljena v tej določbi. Pravo STO pa ne vsebuje posebnih pravil za izračun normalne vrednosti v takih primerih.

44      Poleg tega drži, da je v uvodni izjavi 2 Uredbe 2017/2321 pojasnjeno, da ta uredba „ne posega v ugotavljanje, ali je posamezna članica STO država s tržnim gospodarstvom, ali v pogoje, določene v protokolih in drugih instrumentih, v skladu s katerimi so države pristopile k [Sporazumu o ustanovitvi STO]“, med katerimi je Protokol o pristopu Ljudske republike Kitajske k STO (v nadaljevanju: Protokol o pristopu).

45      Drži tudi, da točka 15 Protokola o pristopu vsebuje posebna pravila za uporabo Protidampinškega sporazuma za uvoz s poreklom iz Kitajske in določa prehodno obdobje, ki se je izteklo najpozneje 15 let po tem, ko je Ljudska republika Kitajska postala članica STO, to je 11. decembra 2016.

46      Vendar iz uvodne izjave 2 v preambuli Uredbe 2017/2321 ni mogoče sklepati, da je zakonodajalec Unije s to uredbo želel oblikovati mehanizem za izvajanje točke 15 Protokola o pristopu.

47      Vsekakor bi ob predpostavki, da točka 15 Protokola o pristopu po izteku prehodnega obdobja, ki ga določa, nasprotuje temu, da se v okviru protidampinške preiskave uporabi metodologija za določitev normalne vrednosti, ki ne temelji na kitajskih cenah ali stroških za proizvodno panogo, ki je predmet te preiskave, iz tega sledilo, da člen 2(6a) osnovne uredbe ne bi bil združljiv s to točko.

48      Ker tožeče stranke niso podale ugovora nezakonitosti člena 2(6a) osnovne uredbe glede na pravila STO, bi ta morebitna nezdružljivost zgolj potrjevala, da te določbe ni mogoče razlagati v smislu, ki ga želijo tožeče stranke.

49      Posledično je treba ugotoviti, da zahtevani pogoji za to, da se načelo skladne razlage uporablja za člen 2(6a) osnovne uredbe glede na pravila STO, niso izpolnjeni.

50      Zato je treba prvi tožbeni razlog zavrniti.

 Drugi tožbeni razlog: kršitev člena 2(10) osnovne uredbe in očitna napaka pri presoji

51      Drugi tožbeni razlog je sestavljen iz treh delov, ki se nanašajo, prvič, na kršitev člena 2(10)(i) osnovne uredbe in očitno napako pri presoji, drugič, kršitev uvodnega dela člena 2(10) navedene uredbe, in tretjič, kršitev člena 2(10)(b) navedene uredbe.

 Prvi del

52      Potem ko so tožeče stranke ob podpori družbe Wegochem opozorile, da je ves njihov izvoz PVA v Unijo potekal prek družbe Sinopec Central‑China, trdijo, da je Komisija, ki je menila, da funkcije te družbe niso bile funkcije notranjega oddelka za prodajo, ampak so bile podobne funkcijam zastopnika, ki dela na podlagi provizije, za izvozno ceno te prodaje napačno uporabila prilagoditev navzdol na podlagi člena 2(10)(i) osnovne uredbe (v nadaljevanju: prva sporna prilagoditev), ki ustreza PSU‑stroškom te družbe in njenemu dobičku, ocenjenemu na podlagi informacij, ki jih je predložil neodvisen gospodarski subjekt.

53      Na prvem mestu, tožeče stranke poudarjajo, da mora glede na besedilo člena 2(10)(i) osnovne uredbe in upoštevno sodno prakso Komisija, da lahko izvede prilagoditev na podlagi te določbe, predložiti vsaj skladne indice, da družba za prodajo, povezana s proizvajalcem, opravlja funkcije, podobne funkcijam zastopnika, ki dela na podlagi provizije.

54      Tožeče stranke pojasnjujejo, da Komisija ne more obrniti dokaznega bremena s tem, da meni, da je taka prilagoditev praviloma upravičena, ko podjetje ustanovi povezano gospodarsko družbo, ki skrbi za njegov izvoz, in da mora zato proizvajalec, ki je ustanovil to družbo, dokazati, da zadevna prilagoditev ni upravičena.

55      Na drugem mestu, na podlagi elementov, na katere se je Komisija sklicevala med postopkom, ki je privedel do sprejetja izpodbijane uredbe, in v tej uredbi, naj ne bi bilo mogoče šteti, da je prva sporna prilagoditev v obravnavanem primeru upravičena.

56      Komisija izpodbija trditve tožečih strank.

57      Na prvem mestu, obstajalo naj bi splošno pravilo, da če podjetje ustanovi povezano družbo za izvajanje poslov, ki bi jih sicer zaupalo tretjim gospodarskim subjektom, je prilagoditev na podlagi člena 2(10)(i) osnovne uredbe upravičena. Dejstvo naj bi namreč bilo, da tako ustanovljena povezana družba opravlja funkcije, podobne funkcijam zastopnika, ki dela na podlagi provizije. Le kot izjema od tega splošnega pravila naj taka prilagoditev ne bi smela biti izvedena, kadar sta proizvajalec in z njim povezan distributer za izvoze v Unijo enoten gospodarski subjekt. Vsako izjemo od splošnega pravila naj bi bilo treba razlagati ozko.

58      Na drugem mestu, Komisija pojasnjuje, da ni nikoli trdila, da je na podlagi zgolj enega od elementov, na katere se je oprla za izvedbo prve sporne prilagoditve, mogoče izključiti, da je družba Sinopec Central‑China lahko opredeljena kot notranji oddelek za prodajo. Poudarja nujnost celovite presoje upoštevnih elementov in trdi, da je iz vseh elementov, upoštevanih v obravnavanem primeru, mogoče ugotoviti, da je družba Sinopec Central‑China samostojna in neodvisna gospodarska družba.

–       Pravila, ki se uporabijo

59      Spomniti je treba na besedilo upoštevnih določb člena 2(10) osnovne uredbe:

„Izvede se poštena primerjava med izvozno ceno in normalno vrednostjo. Ta primerjava se izvede na isti trgovinski ravni in glede na prodajo, opravljeno v kolikor je mogoče istem času, pri čemer se upoštevajo druge razlike, ki vplivajo na primerljivost cen. Kadar normalna vrednost in izvozna cena ne temeljita na taki primerljivi osnovi, se v obliki prilagoditev ustrezno upoštevajo, v vsakem primeru, odvisno od pomena, razlike v dejavnikih, za katere se ugotovi in dokaže, da vplivajo na cene in s tem na primerljivost cen. Pri izvajanju prilagoditev se bo izogibalo vsem podvajanjem, predvsem glede na popuste, rabate, količine in ravni trgovanja. Če so predpisani pogoji izpolnjeni, so dejavniki, za katere se lahko delajo prilagoditve, naslednji:

[…]

(i)      Provizije

Prilagoditev se izvede zaradi razlik v provizijah, ki se plačujejo v zvezi z obravnavano prodajo.

Izraz ‚provizije‘ se razume tako, da vključuje pribitek, ki ga je prejel trgovec izdelka ali podobnega izdelka, če so funkcije takega trgovca podobne funkcijam zastopnika, ki dela na podlagi provizije.“

60      Iz sodne prakse izhaja, da prilagoditve na podlagi člena 2(10)(i) osnovne uredbe ni mogoče izvesti, kadar sta proizvajalec s sedežem v tretji državi in z njim povezan distributer za izvoze v Unijo enoten gospodarski subjekt (glej po analogiji sodbo z dne 26. oktobra 2016, PT Musim Mas/Svet, C‑468/15 P, EU:C:2016:803, točka 39).

61      Delitev dejavnosti proizvodnje in prodaje v skupini, ki jo oblikujejo pravno ločene družbe, namreč ne vpliva na dejstvo, da gre za enoten gospodarski subjekt, ki tako organizira vse dejavnosti, ki jih v drugih primerih izvaja subjekt, ki je enoten tudi v pravnem smislu (glej po analogiji sodbo z dne 26. oktobra 2016, PT Musim Mas/Svet, C‑468/15 P, EU:C:2016:803, točka 40 in navedena sodna praksa).

62      V teh okoliščinah se je s priznanjem obstoja enotnega gospodarskega subjekta mogoče izogniti temu, da stroški, ki so očitno zajeti s prodajno ceno proizvoda, kadar to prodajo opravlja vključeni oddelek za prodajo v organizaciji proizvajalca, niso več zajeti, kadar enako dejavnost prodaje izvaja pravno ločena družba, čeprav jo gospodarsko nadzoruje proizvajalec (glej po analogiji sodbo z dne 26. oktobra 2016, PT Musim Mas/Svet, C‑468/15 P, EU:C:2016:803, točka 41 in navedena sodna praksa).

63      Iz tega izhaja, da distributerja, ki skupaj s proizvajalcem s sedežem v tretji državi tvori enoten gospodarski subjekt, ni mogoče obravnavati, kot da opravlja funkcije, podobne funkcijam zastopnika, ki dela na podlagi provizije v smislu člena 2(10)(i) osnovne uredbe (glej po analogiji sodbo z dne 26. oktobra 2016, PT Musim Mas/Svet, C‑468/15 P, EU:C:2016:803, točka 42).

64      V okviru analize obstoja enotnega gospodarskega subjekta med proizvajalcem in z njim povezanim distributerjem je odločilno, da se obravnava gospodarsko stanje obstoječih razmerij med tem proizvajalcem in tem distributerjem. Glede na zahtevo, da se ugotovi gospodarsko stanje razmerij med tem proizvajalcem in tem distributerjem, morajo institucije Unije upoštevati vse upoštevne dejavnike, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, ali ta distributer opravlja funkcije vključenega oddelka za prodajo tega proizvajalca (glej po analogiji sodbo z dne 26. oktobra 2016, PT Musim Mas/Svet, C‑468/15 P, EU:C:2016:803, točka 43 in navedena sodna praksa).

–       Dokazi

65      Glede dokaznega bremena v zvezi s posebnimi prilagoditvami, navedenimi v členu 2(10) osnovne uredbe, iz sodne prakse izhaja, da ga mora nositi stranka, ki se namerava nanje sklicevati (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 26. oktobra 2016, PT Musim Mas/Svet, C‑468/15 P, EU:C:2016:803, točka 83 in navedena sodna praksa).

66      Kadar torej instituciji Unije menita, da je treba izvozno ceno prilagoditi navzdol, ker družba za prodajo, povezana s proizvajalcem, opravlja funkcije, podobne funkcijam zastopnika, ki dela na podlagi provizij, morata ti instituciji predložiti vsaj skladne indice, da je ta pogoj izpolnjen (glej po analogiji sodbo z dne 26. oktobra 2016, PT Musim Mas/Svet, C‑468/15 P, EU:C:2016:803, točka 84 in navedena sodna praksa).

67      Iz tega izhaja, da če bi institucije Unije predložile skladne indice, ki dokazujejo, da distributer, ki je povezan s proizvajalcem, opravlja podobne funkcije kot zastopnik, ki dela na podlagi provizije, bi moral ta distributer ali ta proizvajalec predložiti dokaz, da prilagoditev na podlagi člena 2(10)(i) osnovne uredbe ni upravičena (glej po analogiji sodbo z dne 26. oktobra 2016, PT Musim Mas/Svet, C‑468/15 P, EU:C:2016:803, točka 85).

68      Iz tega izhaja, da je Komisija, da je lahko upravičeno izvedla prvo sporno prilagoditev, morala predložiti skladne indice za dokaz, da je ta prilagoditev upravičena.

69      Komisija ne more šteti, da je treba prilagoditev na podlagi člena 2(10)(i) osnovne uredbe načeloma izvesti, ko podjetje ustanovi povezano gospodarsko družbo, ki skrbi za njegov izvoz.

70      Obstoj tega splošnega pravila, ki bi obrnil dokazno breme, namreč ni dokazan, ker sodna praksa, ki jo za to navaja Komisija, ni upoštevna.

71      Prvič, Komisija se opira na sodbo z dne 7. februarja 2013, EuroChem MCC/Svet (T‑459/08, neobjavljena, EU:T:2013:66). Splošno sodišče je v točki 132 te sodbe poudarilo, da drugi stavek člena 2(10)(i) Uredbe Sveta (ES) št. 1225/2009 z dne 30. novembra 2009 o zaščiti proti dampinškemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske skupnosti (UL 2009, L 343, str. 51) izhaja iz člena 1(5) Uredbe Sveta (ES) št. 1972/2002 z dne 5. novembra 2002 o spremembah Uredbe (ES) št. 384/96 o zaščiti proti dampinškem uvozu iz držav, ki niso članice Evropske skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 10, str. 132). V isti točki je ugotovilo, da je v skladu z uvodno izjavo 6 Uredbe št. 1972/2002 namen vstavitve zadevnega stavka, da se v skladu s stalno prakso institucij pojasni, da so prilagoditve na podlagi te določbe potrebne tudi, če stranke ne delujejo na podlagi odnosa naročnik – zastopnik, temveč dosegajo enak gospodarski rezultat delujoč kot kupec in prodajalec. Vendar iz točk 133 in 134 navedene sodbe izhaja, da je prilagoditev potrebna, če družba, odgovorna za prodajo, ki je povezana s proizvajalcem izvoznikom, opravlja podobne funkcije kot zastopnik, ki dela na podlagi provizije, in da je treba za ugotovitev, ali je tako, preučiti vloge, ki jih opravljajo različne povezane družbe. Iz tega sledi, da Splošno sodišče v navedeni sodbi ni priznalo obstoja splošnega pravila, na katero se Komisija sklicuje v obravnavanem primeru.

72      Drugič, Komisija se sklicuje na sodbo z dne 26. oktobra 2016, PT Musim Mas/Svet (C‑468/15 P, EU:C:2016:803, točka 39), v kateri pa nista omenjena ne splošno pravilo ne izjema od tega pravila.

73      Tretjič, Komisija se opira na točko 50 sodbe z dne 28. oktobra 2004, Shanghai Teraoka Electronic/Svet (T‑35/01, EU:T:2004:317), in točko 49 sodbe z dne 28. junija 2019, Changmao Biochemical Engineering/Komisija (T‑741/16, neobjavljena, EU:T:2019:454). Splošno sodišče je v teh sodbah poudarilo, da je metodologija za določitev normalne vrednosti izdelka iz člena 2(7)(b) Uredbe Sveta (ES) št. 384/96 z dne 22. decembra 1995 o zaščiti proti dumpinškemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 11, zvezek 10, str. 45) in Uredbe št. 1225/2009, ki sta veljali v času upoštevnega dejanskega stanja, izjema od posebne metodologije, ki jo za to določa člen 2(7)(a) teh uredb in ki se načeloma uporablja pri uvozu iz držav brez tržnega gospodarstva. Vendar Komisija v obravnavanem primeru ni ne pojasnila ne a fortiori dokazala, da je neuporaba prilagoditve iz člena 2(10)(i) osnovne uredbe, kadar proizvajalec izvoznik svoje izdelke v Unijo prodaja prek povezane družbe, izjema od pravila iz te uredbe, na podlagi katerega bi bila ta prilagoditev v takih okoliščinah načeloma potrebna. Zato ti sodbi ne podpirata ne obstoja splošnega pravila, na katero se sklicuje Komisija, ne izjemne narave neuporabe take prilagoditve, kadar obstaja enoten gospodarski subjekt.

74      Četrtič, Komisija se je na obravnavi sklicevala na sodbo z dne 14. decembra 2022, Xinyi PV Products (Anhui) Holdings/Komisija, (T‑586/14 RENV II, neobjavljena, EU:T:2022:799, točka 57), ki naj bi potrjevala obstoj pravila, v skladu s katerim se prilagoditev na podlagi člena 2(10)(i) osnovne uredbe običajno izvede, kadar proizvajalec izvoznik svoje izdelke prodaja prek povezane družbe. Vendar je treba poudariti, da je Splošno sodišče v tej sodbi odločilo o položaju, v katerem ni bilo sporno, da je družba, povezana z zadevnim proizvajalcem izvoznikom, delovala poleg njegove notranje službe za izvoz, kot je razvidno iz točk 52 in 57 zgoraj navedene sodbe. Ker je položaj v obravnavanem primeru drugačen, se Komisija napačno opira na navedeno sodbo.

75      Komisija tudi ne more šteti, da je treba prilagoditev na podlagi člena 2(10)(i) osnovne uredbe izvesti, tako da se opira na dejstvo, ki so ga tožeče stranke omenile pred Splošnim sodiščem, da družba Sinopec Central‑China ni pod neposrednim nadzorom družb Sinopec Chongqing in Sinopec Ningxia.

76      Čeprav v zvezi s tem iz uvodne izjave 366 izpodbijane uredbe izhaja, da Komisija priznava obstoj skupnega nadzora, saj so družbe Sinopec Central‑China, Sinopec Chongqing in Sinopec Ningxia „vse pod nadzorom skupine Sinopec“, ta uredba ne vsebuje uvodne izjave, ki bi bila namenjena preučitvi posredne narave tega nadzora in posledicam, ki bi jih ta preučitev lahko imela za dokazovanje, ki ga mora Komisija opraviti na podlagi sodne prakse, na katero je bilo opozorjeno v točkah od 65 do 67 zgoraj.

77      Komisija je v uvodni izjavi 366 izpodbijane uredbe poudarila tudi, da „je obstoj skupnega nadzora nujen predpogoj za obstoj enotnega gospodarskega subjekta[] ter vodi v analizo, ali celota ustreznih dejstev v zvezi s povezanim trgovcem dokazuje obstoj enotnega gospodarskega subjekta“, in da je „[n]amen […] ugotoviti, ali so funkcije, ki jih opravlja povezani trgovec, podobne funkcijam notranjega oddelka za prodajo ali ne“.

78      Ta pristop, ki ga je Komisija uporabila v izpodbijani uredbi, je treba odobriti, ker je v skladu s sodno prakso, v kateri se šteje, da je struktura kapitala družb, ki bi lahko tvorile enoten gospodarski subjekt, pomemben pokazatelj obstoja takega subjekta (glej v tem smislu sodbo z dne 10. marca 2009, Interpipe Niko Tube in Interpipe NTRP/Svet, T‑249/06, EU:T:2009:62, točka 179).

79      Zato je treba po tej ugotovitvi preveriti, ali je Komisija predložila dovolj skladnih indicev, na podlagi katerih je mogoče dokazati, da kljub obstoju skupnega nadzora ni mogoče šteti, da družba Sinopec Central‑China deluje kot notranji oddelek za prodajo in da je posledično treba izvesti prvo sporno prilagoditev.

–       Indici, ki jih je zbrala Komisija

80      Komisija svojo odločitev opira na te indice:

–        družba Sinopec Central‑China je iskala stranke in z njimi vzpostavljala stike;

–        družba Sinopec Chongqing je neposredno izvažala;

–        družbi Sinopec Chongqing in Sinopec Ningxia sta neposredno prodajali na Kitajskem;

–        družbi Sinopec Chongqing in Sinopec Ningxia sta imeli prodajne stroške;

–        družba Sinopec Central‑China je prodajala tudi izdelke drugih proizvajalcev poleg izdelkov družb Sinopec Chongqing in Sinopec Ningxia.

81      Ugotoviti je treba, ali je na podlagi zgoraj navedenih indicev mogoče šteti, da je Komisija predložila zahtevani dokaz.

82      Uvodoma je treba opozoriti, da je bil prvi element, naveden v točki 80 zgoraj, v zvezi s tem, da je družba Sinopec Central‑China iskala stranke in z njimi vzpostavljala stike, naveden v dokončnem razkritju. Tožeče stranke so v pripombah k dokončnemu razkritju izpodbijale upoštevnost prvega elementa in trdile, da sta iskanje strank in vzpostavljanje stikov z njimi dejavnosti, ki ju opravljata tako neodvisen trgovec kot notranji oddelek za prodajo. Komisija je ta element omenila v uvodni izjavi 358 izpodbijane uredbe, vendar ni odgovorila na trditve tožečih strank.

83      Komisija je pred Splošnim sodiščem zgolj trdila, da je prvi element upošteven, čeprav sta iskanje strank in vzpostavljanje stikov z njimi dejavnosti, ki ju lahko opravljata tako notranji oddelek za prodajo kot prodajni zastopnik.

84      V teh okoliščinah tožeče stranke utemeljeno trdijo, da dejstvo, da subjekt išče stranke in vzpostavlja stike z njimi, ni upoštevno za ugotovitev, ali je ta subjekt notranji oddelek za prodajo ali prodajni zastopnik.

85      Glede drugega elementa, navedenega v točki 80 zgoraj, v zvezi z dejstvom, da je družba Sinopec Chongqing neposredno izvažala, iz sodne prakse izhaja, da večji kot je delež te neposredne prodaje, težje je trditi, da povezani distributer opravlja funkcije notranjega oddelka za prodajo (glej v tem smislu sodbi z dne 10. marca 1992, Matsushita Electric/Svet, C‑175/87, EU:C:1992:109, točka 14, in z dne 25. junija 2015, PT Musim Mas/Svet, T‑26/12, neobjavljena, EU:T:2015:437, točka 69). Nasprotno pa lahko enoten gospodarski subjekt obstaja, kadar proizvajalec prevzame del funkcij prodaje, ki se dopolnjujejo s funkcijami družbe za distribucijo njegovih proizvodov (glej sodbo z dne 10. marca 2009, Interpipe Niko Tube in Interpipe NTRP/Svet, T‑249/06, EU:T:2009:62, točka 179 in navedena sodna praksa).

86      V obravnavanem primeru tožeče stranke trdijo, da izvoz, ki ga je neposredno opravljala družba Sinopec Chongqing, brez posredovanja družbe Sinopec Central‑China, le dopolnjuje izvoz, ki ga je opravljala zadnjenavedena družba, in se ne nanaša na prodajo PVA strankam v Uniji, ampak na prodajo strankam v Združenih državah, iz razlogov, povezanih s sistemom Združenih držav za pobiranje protidampinških dajatev, ki omogoča dajatev po stopnji nič le za neposredno prodajo. Količina PVA, povezana s tem neposrednim izvozom v Združene države, ki naj bi predstavljal le 10,9 % skupnega izvoza v Unijo in Združene države, naj ne bi bila dovolj velika, da bi se štelo, da je na podlagi obstoja te neposredne prodaje mogoče ugotoviti neobstoj enotnega gospodarskega subjekta.

87      Komisija odgovarja, da dejstvo, da je družba Sinopec Chongqing v Združene države neposredno prodajala znatno količino, ki ustreza 12,1 % obsega njene prodaje v Unijo, dokazuje, da ima lasten notranji oddelek za prodajo. Razlog, da je družba Sinopec Chongqing sama opravljala to prodajo, naj ne bi bil „nujno odločilen“ za presojo njenega ekonomskega razmerja z družbo Sinopec Central‑China. Poleg tega naj ne bi bilo pomembno, da je ves izvoz v Unijo opravila zadnjenavedena družba.

88      Na prvem mestu, opozoriti je treba, da je Splošno sodišče v točki 185 sodbe z dne 10. marca 2009, Interpipe Niko Tube in Interpipe NTRP/Svet (T‑249/06, EU:T:2009:62), za ugotovitev, da je bila prilagoditev na podlagi člena 2(10)(i) Uredbe št. 384/96 izvedena napačno, med drugim upoštevalo, da je bil neposredni izvoz, ki ga je opravljala ena od tožečih strank v zadevi, v kateri je bila izdana navedena sodba, obroben in da je dopolnjeval izvoz, ki ga je opravljal distributer, povezan s tema družbama. Splošno sodišče je zato ugotovilo, prvič, da se je ta neposredna prodaja izvajala v nove države članice v prehodni fazi, in drugič, da je pomenila približno 8 % prodaje teh družb v Unijo.

89      Na drugem mestu, Splošno sodišče je v točkah 69 in 70 sodbe z dne 25. junija 2015, PT Musim Mas/Svet (T‑26/12, neobjavljena, EU:T:2015:437), štelo, da obstoj neposrednega izvoza v obsegu 27,08 % skupnega izvoza ne omogoča izključitve, da distributer, povezan z zadevnimi proizvajalci, opravlja funkcije notranjega oddelka za prodajo, vseeno pa je bil to indic, ki je potrjeval druge dejavnike in torej prispeval k ugotovitvi neobstoja enotnega gospodarskega subjekta.

90      V obravnavanem primeru ni sporno, da je družba Sinopec Chongqing neposredno izvažala v Združene države v obsegu, ki ustreza 10,9 % njene skupne prodaje v Unijo in Združene države, ta obseg pa je ustrezal 12,1 % njene prodaje v Unijo, če je neposredna prodaja v Združene države izražena le v odstotnem deležu prodaje v Unijo v nasprotju s skupno prodajo v Unijo in Združene države. Poleg tega so tožeče stranke na obravnavi, ne da bi jim Komisija nasprotovala, pojasnile, da svoje PVA izvažajo tudi v druge države in da ta izvoz opravlja družba Sinopec Central‑China. Če bi se upošteval celoten izvoz, bi torej obseg, ki bi ustrezal neposredni prodaji družbe Sinopec Chongqing, predstavljal še manjši odstotni delež vseh PVA, ki jih je ta proizvedla in so bili izvoženi.

91      Zato je treba, prvič, poudariti, da Komisija napačno trdi, da je odstotni delež količine PVA, povezan z neposrednim izvozom, ki ga je opravila družba Sinopec Chongqing, „očitno znaten“, ker naj bi presegal raven 8 %, ki se je v točki 185 sodbe z dne 10. marca 2009, Interpipe Niko Tube in Interpipe NTRP/Svet (T‑249/06, EU:T:2009:62), štela za obrobno. Kot je razvidno iz točke 88 zgoraj, je Splošno sodišče v navedeni sodbi namreč preučilo, kolikšen je bil odstotni delež obsega neposrednega izvoza v Unijo, ki so ga opravili zadevni proizvajalci izvozniki, v primerjavi s skupnim obsegom njihovega izvoza v Unijo. V obravnavanem primeru pa je odstotni delež obsega neposrednega izvoza v Unijo, ki ga je opravila družba Sinopec Chongqing, nič, ker je za celoten izvoz PVA, ki jih proizvaja družba Sinopec Chongqing in je namenjen v Unijo, odgovorna družba Sinopec Central-China.

92      Drugič, ugotoviti je treba, da ne glede na skupno prodajo, glede na katero se izračuna odstotni delež (glej točko 90 zgoraj), obseg PVA v zvezi z neposrednim izvozom, ki ga je opravila družba Sinopec Chongqing, ne predstavlja odstotnega deleža tega skupnega obsega, ki bi bil blizu številki 27,08 %, v zvezi s katero je Splošno sodišče v točkah 69 in 70 sodbe z dne 25. junija 2015, PT Musim Mas/Svet (T‑26/12, neobjavljena, EU:T:2015:437), v tem primeru štelo, da gre za indic, ki lahko prispeva k ugotovitvi neobstoja enotnega gospodarskega subjekta (glej točko 89 zgoraj).

93      Poleg tega je treba opozoriti, da je Splošno sodišče v točki 68 sodbe z dne 25. junija 2015, PT Musim Mas/Svet (T‑26/12, neobjavljena, EU:T:2015:437), poudarilo tudi, da ni izključeno, da znotraj takega subjekta povezana družba opravlja funkcije notranjega oddelka za prodajo s tem, da organizira prodajo proizvajalca in se pogaja o tej prodaji, ne da bi neposredno izdajala vse račune za to prodajo, saj je lahko udeležba proizvajalca na papirju utemeljena z različnimi razlogi. V obravnavanem primeru pa so tožeče stranke, ne da bi jim Komisija nasprotovala, pojasnile, da je bila družba Sinopec Chongqing v Združenih državah upravičena do nične stopnje protidampinške dajatve. Poleg tega je na obravnavi družba Wegochem, ki ji Komisija prav tako ni nasprotovala, pojasnila, da skupina, katere del je, uvaža PVA, ki jih proizvajajo tožeče stranke, tako v Unijo kot v Združene države ter da se v obeh primerih ta skupina pogaja z družbo Sinopec Central‑China, čeprav iz zgoraj navedenega razloga račune za izvoz v Združene države izdaja družba Sinopec Chongqing.

94      Glede na navedeno je treba ugotoviti, da drugi element ni indic, ki bi dokazoval, da družbe Sinopec Central‑China ni mogoče opredeliti kot notranji oddelek za prodajo.

95      Glede tretjega elementa, navedenega v točki 80 zgoraj, v zvezi s tem, da sta družbi Sinopec Chongqing in Sinopec Ningxia neposredno prodajali na kitajskem trgu, tožeče stranke trdijo, da obstoj te neposredne prodaje ne nasprotuje temu, da je družba Sinopec Central-China opredeljena kot notranji oddelek za prodajo, odgovoren za izvoz. Tožeče stranke naj namreč ne bi nikoli trdile, da družba Sinopec Central‑China deluje kot notranji oddelek za prodajo, ki je odgovoren tako za prodajo na kitajskem trgu kot za izvoz. Trdile naj bi le, da je družba Sinopec Central‑China odgovorna za izvoz. Način, kako proizvajalec prodaja svoje izdelke na svojem domačem trgu, naj ne bi bil upošteven za ugotovitev obstoja enotnega gospodarskega subjekta, kar zadeva izvoz.

96      Komisija odgovarja, da to, da sta družbi Sinopec Chongqing in Sinopec Ningxia veliko prodajali na kitajskem trgu, pripomore k dokazu, da sta imeli notranja oddelka za prodajo, ki sta se lahko uporabljala tudi za njune izvozne trge, in da je družba Sinopec Central‑China delovala kot samostojna gospodarska družba.

97      Poudariti je treba, da bi obstoj neposredne prodaje PVA s strani družb Sinopec Chongqing in Sinopec Ningxia na kitajskem trgu lahko dokazoval, da sta ti družbi imeli potrebno strukturo za prodajo svojih izdelkov, ne da bi uporabili storitve družbe Sinopec Central‑China ali drugih, eventualno nepovezanih družb.

98      Vendar, kot trdijo tožeče stranke, iz sodne prakse izhaja, da izvoz in prodaja na nacionalnem trgu proizvajalca izvoznika lahko vključujeta povezane ali nepovezane družbe ali različne notranje službe za prodajo (glej v tem smislu sodbo z dne 10. marca 1992, Minolta Camera/Svet, C‑178/87, EU:C:1992:112, točke 2, 9 in 13, ter sklepne predloge generalnega pravobranilca P. Mengozzija v združenih zadevah Svet in Komisija/Interpipe Niko Tube in Interpipe NTRP, C‑191/09 P in C‑200/09 P, EU:C:2011:245, točki 65 in 66).

99      Iz tega sledi, da tretji element ni indic, ki bi lahko oviral priznanje statusa notranjega oddelka za prodaje družbi Sinopec Central‑China.

100    Glede četrtega elementa, navedenega v točki 80 zgoraj, v zvezi s tem, da imata družbi Sinopec Chongqing in Sinopec Ningxia prodajne stroške, tožeče stranke trdijo, da so prodajni stroški teh družb nastali le pri prodaji na kitajskem trgu, kar zadeva družbo Sinopec Chongqing, pa tudi pri prodaji v Združene države.

101    Komisija v zvezi s četrtim elementom odgovarja, da je dejstvo, da sta družbi Sinopec Chongqing in Sinopec Ningxia imeli prodajne stroške, ki so bili, kar zadeva drugonavedeno, višji od stroškov družbe Sinopec Central‑China, dodaten dokaz, da je ta samostojna.

102    Poudariti je treba, da ni sporno, da sta družbi Sinopec Chongqing in Sinopec Ningxia imeli stroške le pri prodaji na kitajskem domačem trgu, prvonavedena pa tudi pri neposrednem izvozu v Združene države. Zato četrti element ne more spremeniti presoje Splošnega sodišča glede drugega in tretjega elementa.

103    Glede petega elementa, navedenega v točki 80 zgoraj, v zvezi s tem, da družba Sinopec Central‑China prodaja tudi izdelke drugih proizvajalcev poleg izdelkov družb Sinopec Chongqing in Sinopec Ningxia, tožeče stranke trdijo, da PVA tretjih proizvajalcev, ki jih kupi družba Sinopec Central‑China, predstavljajo le 2 % PVA, ki jih kupi od družb Sinopec Chongqing in Sinopec Ningxia. Le če povezani trgovec velik del svojega prometa ustvari s prodajo izdelkov, ki prihajajo od tretjih podjetij, funkcij tega trgovca ne bi bilo mogoče enačiti s funkcijami notranjega oddelka za prodajo. Poleg tega naj bi družba Sinopec Central‑China prodajala PVA tretjih proizvajalcev le na kitajskem trgu.

104    Družba Wegochem dodaja, da zgolj to, da je družba Sinopec Central‑China prodajala tudi nekatere izdelke drugih proizvajalcev, ne more dokazovati, da je ta družba delovala kot neodvisni trgovec. Za to naj bi Komisija morala dokazati, da so te prodajne dejavnosti dovolj obsežne, da so družbi Sinopec Central‑China omogočile, da ravna neodvisno od skupine, s katero je povezana. Komisija naj bi torej morala obseg prodaje, ki jo je družba Sinopec Central‑China ustvarila s PVA, ki so prihajali od tretjih podjetij, presoditi glede na promet te družbe. Vendar naj Komisija ne bi opravila take presoje.

105    Komisija odgovarja, da čeprav ni ocenila obsega prodaje vseh izdelkov, ki jih je družba Sinopec Central‑China kupila od drugih družb, ne od družb Sinopec Chongqing in Sinopec Ningxia, glede na njen skupni promet, je vseeno ugotovila, da prodaja družbe Sinopec Central‑China v zvezi s PVA drugih proizvajalcev predstavlja 10 % celotne prodaje PVA, ki jo je družba Sinopec Central‑China ustvarila v Uniji, in torej ni zanemarljiva.

106    Spomniti je treba, da je v skladu s sodno prakso del prodaje, ki jo je distributer, povezan s proizvajalcem, ustvaril s proizvodi, ki prihajajo od nepovezanih proizvajalcev, pomemben dejavnik za določitev, ali je ta distributer s povezanim proizvajalcem enoten gospodarski subjekt. Če torej distributer velik del svojega prometa ustvari s prodajo izdelkov, ki prihajajo od nepovezanih podjetij, bi ta okoliščina lahko bila indic, da funkcije tega distributerja niso funkcije notranjega oddelka za prodajo (glej sodbo z dne 14. julija 2021, Interpipe Niko Tube in Interpipe Nizhnedneprovsky Tube Rolling Plant/Komisija, T‑716/19, EU:T:2021:457, točka 159 in navedena sodna praksa).

107    V sodni praksi je pojasnjeno tudi, da so za ugotovitev obstoja enotnega gospodarskega subjekta institucije Unije upravičene upoštevati tudi dejavnosti povezanega distributerja v zvezi z izdelki, ki niso izdelek, ki je predmet protidampinške preiskave, in del prodaje, ki jo je ta distributer ustvaril z izdelki, ki prihajajo od nepovezanih proizvajalcev (glej v tem smislu sodbo z dne 26. oktobra 2016, PT Musim Mas/Svet, C‑468/15 P, EU:C:2016:803, točke od 44 do 46 in 49).

108    V obravnavanem primeru je treba poudariti, da Komisija priznava (glej točko 105 zgoraj), da ni opravila preučitve, predvidene v zgoraj navedeni sodni praksi. Zato se ne more sklicevati na peti element kot na upošteven indic, da v obravnavanem primeru ne obstaja enoten gospodarski subjekt.

109    Vsekakor je treba ob predpostavki, da je Komisija upravičeno preučila le promet, ki ga je družba Sinopec Central‑China ustvarila s prodajo PVA, ugotoviti, da Komisija ne zanika, da – kot so tožeče stranke trdile že v pripombah k dodatnemu dokončnemu razkritju – PVA tretjih proizvajalcev, ki jih je kupila družba Sinopec Central‑China, predstavljajo le 2 % njenih nakupov PVA od družb Sinopec Chongqing in Sinopec Ningxia. Promet, ki ga je družba Sinopec Central‑China ustvarila s svojo prodajo PVA, izhaja iz PVA, ki jih je skoraj v celoti kupila od družb Sinopec Chongqing in Sinopec Ningxia.

110    Glede trditve Komisije, da količina PVA, ki jo je družba Sinopec Central‑China kupila od tretjih proizvajalcev, predstavlja 10 % skupne količine PVA, ki jih je v obdobju preiskave izvozila v Unijo, je treba ugotoviti, da Komisija ne pojasnjuje, kako bi ta podatek pripomogel k dokazu, da družba Sinopec Central‑China ni delovala kot notranji oddelek za prodajo. O upoštevnosti tega podatka se lahko podvomi z dejstvom, poudarjenim v pripombah tožečih strank k dodatnemu dokončnemu razkritju in na obravnavi, ki ga Komisija ni izpodbijala, da PVA, ki jih je družba Sinopec Central‑China kupila od tretjih proizvajalcev, niso bili izvoženi v Unijo, ampak na Kitajskem prodani povezani družbi.

111    Posledično je treba ugotoviti, da peti element ni upošteven za dokazovanje, da je družba Sinopec Central‑China opravljala funkcije, podobne funkcijam zastopnika, ki dela na podlagi provizije.

112    Glede na vse zgornje preudarke v zvezi s prvim do petim elementom je očitno, da drugi in tretji element nista dovolj, da bi tvorila skupek skladnih indicev, ki bi dokazoval, da so funkcije družbe Sinopec Central‑China funkcije, podobne funkcijam zastopnika, ki dela na podlagi provizije, ali ki bi oviral priznanje njenega statusa notranjega oddelka za prodajo. V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da Komisija ni predložila dokaza, ki bi ga morala na podlagi sodne prakse, na katero je bilo opozorjeno v točkah od 65 do 67 zgoraj, tako da je s tem, da je menila, da družba Sinopec Central‑China opravlja funkcije, podobne funkcijam zastopnika, ki dela na podlagi provizije, storila očitno napako pri presoji.

113    Zato je treba sprejeti prvi del drugega tožbenega razloga.

 Drugi del

114    Tožeče stranke trdijo, da je Komisija v izpodbijani uredbi kršila obveznost, ki izhaja posebej iz uvodnega dela člena 2(10) osnovne uredbe, da na isti trgovinski ravni izvede pošteno primerjavo med izvozno ceno in normalno vrednostjo.

115    Da bi dobila raven izvozne cene, ki ustreza ravni „franko tovarna“, naj bi Komisija izvedla prilagoditve, pri katerih je od prodajne cene, zaračunane neodvisnim strankam, odštela sporne stroške (glej točko 11 zgoraj).

116    Nasprotno pa naj ne bi bila nobena podobna prilagoditev uporabljena za normalno vrednost, ki jo je Komisija računsko določila na podlagi člena 2(6a) osnovne uredbe in za katero naj bi se štelo, da ustreza, ne da bi bilo treba izvesti prilagoditve, ravni „franko tovarna“. Vendar naj bi ta normalna vrednost ustrezala stroškom proizvodnje, ki so bili določeni na podlagi proizvodnih dejavnikov tožečih strank, pomnoženih z neizkrivljenimi vrednostmi za upoštevano reprezentativno državo, in sicer Turčijo, in povečani za 17,6 % na podlagi PSU‑stroškov. Odločitev o tem povečanju naj bi bila sprejeta na podlagi informacij, ki jih je Komisija dobila v zvezi s turškim proizvajalcem, družbo Ilkalem Ticaret V^e Sanayi A. S. (v nadaljevanju: Ilkalem), in ki niso natančneje določale obsega teh PSU‑stroškov. Vendar naj bi ti običajno vključevali sporne stroške.

117    Tožeče stranke opozarjajo, da so v pripombah k dokončnemu razkritju Komisijo opozorile, da so sporni stroški a priori vključeni v PSU‑stroške, ki so del normalne vrednosti, ki jo je ta ugotovila, zato obstaja velika verjetnost, da primerjava med izvozno ceno in normalno vrednostjo ni poštena.

118    Tožeče stranke pojasnjujejo, da Komisija ne more predpostavljati, da normalna vrednost, računsko določena na podlagi člena 2(6a) osnovne uredbe, v vseh okoliščinah ustreza ravni „franko tovarna“.

119    Družba Wegochem podpira trditve tožečih strank in poudarja, da mora Komisija v okviru uporabe člena 2(10) osnovne uredbe, če mora stranka, ki želi uveljavljati prilagoditev, dokazati, da so za to zahtevani pogoji izpolnjeni, tej stranki sporočiti, katere informacije so potrebne, in ji ne naložiti nerazumnega dokaznega bremena.

120    Po mnenju družbe Wegochem so tožeče stranke v pripombah k dokončnemu razkritju zahtevale uporabo prilagoditev normalne vrednosti, da bi se zagotovila poštena primerjava, in so to zahtevo zadostno obrazložile, ob upoštevanju dejstva, da je bila normalna vrednost računsko določena v skladu s členom 2(6a) osnovne uredbe in da podatki o PSU‑stroških, ki jih je uporabila Komisija, niso prišli od tožečih strank, temveč iz podatkovne zbirke Orbis (v nadaljevanju: zbirka Orbis), ki jo je Komisija uporabila in v kateri je bila zagotovljena le celotna vrednost teh stroškov, brez njihove razčlenitve. Po mnenju družbe Wegochem Komisija od tožečih strank ni mogla zahtevati, da o tretji osebi predložijo podrobnejše podatke od tistih, ki jih je Komisija sama imela na voljo.

121    Družba Wegochem vsekakor pojasnjuje, da je znano, da PSU‑stroški običajno vključujejo sporne stroške, kot je potrjeno v uporabniškem vodniku za zbirko Orbis.

122    Komisija odgovarja, da stranka, ki želi uveljavljati prilagoditev na podlagi člena 2(10) osnovne uredbe za zagotovitev poštene primerjave med izvozno ceno in normalno vrednostjo, nosi breme dokaza, da je ta prilagoditev upravičena. Tožeče stranke naj bi med postopkom, ki je privedel do sprejetja izpodbijane uredbe, trdile, da nekateri stroški, ki so bili odšteti od izvozne cene, niso bili odšteti od normalne vrednosti, vendar naj svoje zahteve za prilagoditve ne bi podprle. Po mnenju Komisije poskušajo tožeče stranke s sklicevanjem na kršitev uvodnega dela zgoraj navedene določbe obiti dokazno breme, ki jim je naloženo.

123    Komisija pojasnjuje tudi, da bi tožeče stranke morale bolj podpreti svojo zahtevo za prilagoditve kljub dejstvu, da je bila v obravnavanem primeru normalna vrednost računsko določena v skladu s členom 2(6a) osnovne uredbe.

124    Besedilo prvega do petega stavka člena 2(10) osnovne uredbe je bilo navedeno v točki 59 zgoraj.

125    V obravnavanem primeru se je Komisija odločila za prilagoditve izvozne cene navzdol na podlagi člena 2(10)(e), (g) in (k) osnovne uredbe, da bi iz nje izvzela sporne stroške in tako dobila raven, ki ustreza ravni „franko tovarna“, v skladu z njeno prakso, kot izhaja iz uvodnih izjav 313, 314 in 357 izpodbijane uredbe in pojasnil, ki jih je Komisija dala v odgovor na pisna vprašanja, ki jih je postavilo Splošno sodišče in so bila postavljena na obravnavi.

126    Poudariti je treba, da so prilagoditve, katerih namen je doseči raven „franko tovarna“ izvozne cene, potrebne za zagotovitev „poštene primerjave med izvozno ceno in normalno vrednostjo“, zahtevane v členu 2(10) osnovne uredbe, le če je tudi normalna vrednost izračunana na ravni „franko tovarna“.

127    Zato mora v skladu s sodno prakso, na katero je bilo opozorjeno v točki 65 zgoraj, Komisija, ki se je odločila opraviti zadevno primerjavo na ravni „franko tovarna“, dokazati, da so bile te prilagoditve potrebne za to, da je primerjava med izvozno ceno in normalno vrednostjo poštena.

128    Vsekakor je treba ob predpostavki, da so dokazno breme nosile tožeče stranke, poudariti, da so te v pripombah k dokončnemu razkritju trdile, da izvozna cena, ki jo je uporabila Komisija, ne vključuje spornih stroškov, medtem ko je bila normalna vrednost računsko določena z vključitvijo PSU‑stroškov, ki po vsej verjetnosti vključujejo sporne stroške, tako da primerjava morda ni poštena. Komisiji so predlagale, naj ali spornih stroškov ne odšteje od izvozne cene ali uporabi prilagoditve navzdol za računsko določeno normalno vrednost na podlagi podatkov, ki jih je predložila družba Sinopec Chongqing. Zato so, kot poudarja družba Wegochem, tožeče stranke od Komisije v bistvu zahtevale, naj izvede prilagoditve za zagotovitev poštenosti primerjave izvozne cene z normalno vrednostjo, in svojo zahtevo ustrezno obrazložile.

129    Drži, da v skladu s sodno prakso člen 2(10) osnovne uredbe v nasprotju s členom 2.4 Protidampinškega sporazuma ne določa, da „[o]blasti sporočijo določenim udeležencem, kateri podatki so potrebni, da se zagotovi pravična primerjava, in [da] ne smejo povzročati nerazumnega dokaznega bremena za te udeležence“. Vendar so zahteve, ki izhajajo iz zadnjenavedenega člena, kolikor se nanašajo na pravico strank v upravnem postopku do prejetja potrebnih informacij, da se lahko udeležijo tega postopka ob polnem poznavanju dejstev, in na intenzivnost dokaznega bremena, ki mu morajo zadostiti, del splošnih načel prava Unije in zlasti načela dobrega upravljanja, ki je vpisano tudi v člen 41 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Tako morajo institucije Unije stranki, ki zahteva uporabo prilagoditve, sporočiti, katere informacije so potrebne za to, in ji ne naložiti nerazumnega dokaznega bremena (glej v tem smislu sodbo z dne 8. julija 2008, Huvis/Svet, T‑221/05, neobjavljena, EU:T:2008:258, točki 77 in 78; glej v tem smislu in po analogiji tudi sodbi z dne 10. oktobra 2012, Ningbo Yonghong Fasteners/Svet, T‑150/09, neobjavljena, EU:T:2012:529, točka 124, in z dne 11. septembra 2014, Gold East Paper in Gold Huasheng Paper/Svet, T‑443/11, EU:T:2014:774, točka 166).

130    V obravnavanem primeru so bile pripombe tožečih strank, povzete v točki 128 zgoraj, obravnavane v uvodnih izjavah 313 in 314 izpodbijane uredbe, v katerih je navedeno:

„(313)      Trije vzorčeni proizvajalci izvozniki so v svojih pripombah h končnemu razkritju izpodbijali dejstvo, da je Komisija nekatere stroške prevoza izvzela iz izvozne cene, ti stroški pa (skupaj z manipulativnimi in podobnimi stroški ter finančnimi odhodki, kot so bančni stroški) niso bili izvzeti iz PSU-stroškov proizvajalca v reprezentativni državi.

(314)      Komisija se s to trditvijo ni strinjala. Opozorila je, da nič ne kaže na to, da so bili taki stroški vključeni v PSU-stroške, sporočene za proizvajalca v reprezentativni državi. Poleg tega vzorčeni proizvajalci izvozniki niso predložili nobenega nasprotnega dokaza. Ta trditev je bila zato zavrnjena.“

131    Poudariti je treba, da je Komisija normalno vrednost računsko določila v skladu s členom 2(6a) osnovne uredbe, zato podatki, ki jih je za to uporabila v zvezi s PSU‑stroški, niso prišli od tožečih strank, temveč od družbe Ilkalem, ki jo je izbrala Komisija. Glede tega Komisija priznava, da za PSU‑stroške, ki jih je uporabila in so bili pridobljeni iz zbirke Orbis, ni bila zlahka dostopna nobena dodatna razčlenitev in da je zato tožečim strankam sporočila informacije, ki so bile v tej podatkovni zbirki navedene v zvezi z družbo Ilkalem.

132    Kot trdi družba Wegochem, pa podatki, ki jih je uporabila Komisija, vsebujejo vrstico o „other operating expenses“ (drugi stroški poslovanja). V uporabniškem vodniku za zbirko Orbis je omenjeno, da je treba „other operating expenses“ razumeti kot „[a]ll costs not directly related to the production of goods sold such as commercial costs, administrative expenses, etc. + depreciation of those costs“ (vsi stroški, ki niso neposredno povezani s proizvodnjo prodanega blaga, kot so trgovinski stroški, upravni stroški itd. + amortizacija teh stroškov). Komisija je v odgovor na pisno vprašanje Splošnega sodišča priznala, da ne ve, ali so sporni stroški vključeni v „other operating expenses“. Torej je treba ugotoviti, da zgoraj navedena opredelitev ne omogoča, da se izključi, da ti „other operating expenses“ vključujejo sporne stroške.

133    Poleg tega je, kot prav tako opozarja družba Wegochem, Komisija v vprašalniku, ki ga je poslala proizvajalcem izvoznikom v okviru preiskave, ki je privedla do sprejetja izpodbijane uredbe, med PSU‑stroške vključila stroške, ki ustrezajo spornim stroškom.

134    Iz tega sledi, da Komisija, ki sama ni imela na voljo natančnejše razčlenitve PSU‑stroškov družbe Ilkalem, od tožečih strank, ko so v pripombah k dokončnemu razkritju postavile vprašanje glede poštenosti primerjave med izvozno ceno in normalno vrednostjo, ni mogla razumno zahtevati, da svojo zahtevo dodatno podprejo s predložitvijo podatkov o tretji osebi, ki bi bili natančnejši od tistih, ki jih je imela na voljo Komisija.

135    Zato je treba ugotoviti, da je Komisija v uvodni izjavi 314 izpodbijane uredbe od tožečih strank zahtevala, naj predložijo nerazumen dokaz.

136    Te ugotovitve ne omaje novejša sodna praksa Sodišča, iz katere izhaja, da se zgolj zato, ker je bila normalna vrednost določena na podlagi elementov, ki ne izvirajo od zadevnih proizvajalcev izvoznikov, ne more zahtevati omilitev pravila o razdelitvi dokaznega bremena, kot to izhaja iz člena 2(10) osnovne uredbe in upoštevne sodne prakse (glej točke od 65 do 67 zgoraj). Iz te sodne prakse namreč izhaja, da pravilo, v skladu s katerim mora stranka, ki zahteva prilagoditev na podlagi enega od dejavnikov iz tega člena, dokazati, da ta dejavnik lahko vpliva na cene in s tem na njihovo primerljivost, velja ne glede na metodo, na podlagi katere je bila določena normalna vrednost (glej v tem smislu sodbo z dne 28. aprila 2022, Changmao Biochemical Engineering/Komisija, C‑666/19 P, EU:C:2022:323, točka 151).

137    Preden je Sodišče ugotovilo, da Komisija zadevnim proizvajalcem izvoznikom ni naložila nerazumnega dokaznega bremena, je namreč poudarilo, da iz sporne uredbe izhaja, da jim je Komisija sporočila upoštevne podatke (glej v tem smislu sodbo z dne 28. aprila 2022, Changmao Biochemical Engineering/Komisija, C‑666/19 P, EU:C:2022:323, točka 152).

138    V obravnavanem primeru pa Komisija tožečim strankam ni zagotovila podatkov, na podlagi katerih bi lahko dodatno podprle svojo zahtevo, naj se sporni stroški ne izvzamejo iz izvozne cene ali naj se izvzamejo iz normalne vrednosti.

139    Glede na vse zgornje preudarke je treba sprejeti drugi del drugega tožbenega razloga.

 Tretji del

140    Tretji del tega tožbenega razloga vsebuje dva očitka. Prvič, tožeče stranke, ki jih podpira družba Wegochem, izpodbijajo odločitev Komisije, da izvede prilagoditev normalne vrednosti navzgor na podlagi člena 2(10)(b) osnovne uredbe (v nadaljevanju: druga sporna prilagoditev), da bi se odrazila razlika med stopnjo davka na dodano vrednost (DDV), ki se plača, in stopnjo povračila DDV na izvoz. Drugič, trdijo, da je Komisija to prilagoditev vsekakor določila na previsoki ravni.

–       Prvi očitek

141    Tožeče stranke trdijo, da čeprav so bile za izvoz upravičene do povračila vstopnega DDV, pa ni bil obračunan noben izstopni DDV, kot dokazujejo njihovi računi. Poleg tega tožeče stranke menijo, da je bila normalna vrednost računsko določena na podlagi podatkov v zvezi s tretjo državo, zato v njej po definiciji ni upoštevan kitajski DDV. Komisija naj ne bi predložila dokaza o nasprotnem. Tako naj ne bi bilo pomembno, da so kitajska pravila o DDV drugačna glede na to, ali gre za prodajo na kitajskem domačem trgu ali za izvoz. Komisija naj ne bi pojasnila, zakaj je druga sporna prilagoditev potrebna, čeprav je bila normalna vrednost računsko določena na podlagi navedenih podatkov.

142    Tožeče stranke iz tega sklepajo, da druga sporna prilagoditev ni bila potrebna za zagotovitev davčno nevtralne primerjave med izvozno ceno in normalno vrednostjo. Ta elementa naj bi bila namreč že na isti ravni posredne obdavčitve, ker naj bi bila oba izražena brez DDV.

143    Komisija izpodbija trditve tožečih strank.

144    Opozoriti je treba, da člen 2(10)(b) osnovne uredbe določa:

„Uvozne dajatve in posredni davki

Izvede se prilagoditev normalne vrednosti za znesek, ki ustreza kakršnim koli uvoznim dajatvam ali posrednim davkom, ki bremenijo podoben izdelek in materiale, ki so vanj fizično vgrajeni, če so namenjeni za potrošnjo v državi izvoznici in ki se ne pobirajo ali se vrnejo za izdelek, ki se izvozi v Unijo.“

145    Komisija je v uvodnih izjavah 387 in 388 izpodbijane uredbe pojasnila razloge, zaradi katerih se ji je za zagotovitev poštenosti primerjave med izvozno ceno in normalno vrednostjo zdelo potrebno izvesti drugo sporno prilagoditev kljub ugovorom, ki so jih podale zlasti tožeče stranke v pripombah k dokončnemu razkritju.

146    V teh uvodnih izjavah je navedeno:

„(387)      Trije vzorčeni proizvajalci izvozniki in proizvajalec Unije/uporabnik so v svojih pripombah h končnemu razkritju trdili, da se ne bi smela izvesti prilagoditev za nevračljiv DDV. Te zainteresirane strani so zlasti trdile, da Komisija ni pojasnila, zakaj je taka prilagoditev potrebna, zlasti ob upoštevanju dejstva, da je normalna vrednost računsko določena z (delno) uporabo podatkov iz tretje države. Trdile so tudi, da Komisija ni pojasnila, zakaj bi brez prilagoditve za DDV razlika med izvozno ceno in konstruirano normalno vrednostjo vplivala na primerljivost cen. Ker se normalna cena določi računsko, ni povračila vstopnega DDV, zato se po njihovem mnenju ne bi smela izvesti prilagoditev za razlike v povračilu DDV.

(388)      Komisija se s to trditvijo ni strinjala. Komisija je izvedla prilagoditev na podlagi člena 2(10)(b) osnovne uredbe za razliko [v zvezi s posrednimi davki] med izvozom iz [Kitajske] v Unijo in normalno vrednostjo, [iz katere] so bili posredni davki, kot je DDV, izključeni. Komisiji ni treba dokazati, da konstruirana normalna vrednost dejansko vključuje DDV, ki ga je mogoče v celoti povrniti ob prodaji na domačem trgu, ker to ni pomembno. Normalna vrednost, ki je bila računsko določena, kot je navedeno v uvodnih izjavah 335 do 347 in 295, ni vključevala DDV, saj se za izračun normalne vrednosti v državi izvoznici uporabljajo neizkrivljene vrednosti v reprezentativni državi brez DDV. Dejansko stanje v zvezi z obravnavo DDV pri prodaji na domačem trgu in pri izvozu [je] v celoti omejeno na [Kitajsko]. Preiskava je pokazala, da so bili v [obdobju preiskave na Kitajskem] proizvajalci izvozniki ob izvozu zavezani k plačilu DDV v višini 13 % ali 16 % (13 % je veljalo v obdobju od aprila do junija 2019, 16 % pa v obdobju od julija 2018 do marca 2019), od katerih se jim ga je 5 %, 9 % ali 10 % povrnilo (5 % je veljalo v obdobju od julija do avgusta 2018, 9 % v obdobju od septembra do oktobra 2018 in 10 % v obdobju od novembra 2018 do junija 2019). Zato je Komisija v skladu s členom 2(10)(b) osnovne uredbe zaradi razlike v posredni obdavčitvi, v tem primeru DDV, ki se delno povrne za izvoz, ustrezno prilagodila normalno vrednost. […]“

147    Ker je Komisija prevzela pobudo za drugo sporno prilagoditev, je morala v skladu s sodno prakso, na katero je bilo opozorjeno v točkah od 65 do 67 zgoraj, dokazati, da je ta prilagoditev potrebna.

148    Zato je treba ugotoviti, ali je Komisija zadostno dokazala nujnost druge sporne prilagoditve.

149    Ugotoviti je treba, da besedilo uvodne izjave 388 izpodbijane uredbe ni zlahka razumljivo.

150    Vendar je treba opozoriti, da se mora v skladu s sodno prakso zahteva po obrazložitvi aktov Unije v smislu člena 296, drugi odstavek, PDEU presojati glede na okoliščine posameznega primera, zlasti glede na vsebino akta, lastnosti podanih razlogov in interes za pojasnitev, ki ga lahko imajo naslovniki ali druge osebe, ki jih akt neposredno in posamično zadeva. V obrazložitvi ni treba podrobno navesti vseh upoštevnih dejanskih in pravnih okoliščin, ker je treba vprašanje, ali obrazložitev akta izpolnjuje zahteve iz navedenega člena, presojati ne le glede na njegovo besedilo, ampak tudi glede na njegovo sobesedilo in vsa pravna pravila, ki urejajo zadevno področje (glej sodbo z dne 20. januarja 2022, Komisija/Hubei Xinyegang Special Tube, C‑891/19 P, EU:C:2022:38, točka 88 in navedena sodna praksa).

151    Tudi kadar gre za uredbo, se obrazložitev lahko omeji na navedbo, prvič, vseh okoliščin, ki so pripeljale do njenega sprejetja, in drugič, splošnih ciljev, ki se želijo doseči. Zato od institucij Unije ni mogoče zahtevati niti tega, naj navedejo različna dejstva, ki so včasih zelo številna in zapletena, na podlagi katerih je bila uredba sprejeta, niti – a fortiori – tega, da zagotovijo bolj ali manj popolno presojo teh dejstev (glej sodbo z dne 20. januarja 2022, Komisija/Hubei Xinyegang Special Tube, C‑891/19 P, EU:C:2022:38, točka 89 in navedena sodna praksa).

152    Iz tega sledi, da mora uredba o določitvi protidampinških dajatev vsebovati bistvo razlogovanja Komisije, vendar Komisiji ni treba posebej obrazložiti vsake od številnih dejanskih trditev, ki jih navedejo zainteresirane stranke. Splošno sodišče lahko tako od Komisije zahteva dodatna pojasnila, ki jih upošteva pri svojem nadzoru, če temeljijo na elementih, ki so sestavni del spisa Komisije (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 20. januarja 2022, Komisija/Hubei Xinyegang Special Tube, C‑891/19 P, EU:C:2022:38, točke 92, 93, 95 in 96 ter navedena sodna praksa).

153    V obravnavanem primeru je Komisija v prilogah F.6 in F.7 k vlogi z odgovori na pisna vprašanja Splošnega sodišča predložila dokumenta, oba naslovljena „Poročilo o preverjanju“, ki ju je poslala tožečim strankam po dveh obiskih, opravljenih v prostorih družb Sinopec Chongqing in Sinopec Ningxia. Iz strani 12 Priloge F.6 in strani 8 Priloge F.7 je razvidno, da če kitajska družba, odgovorna za izvoz, od druge kitajske družbe kupi izdelke, ki jih želi nato izvoziti, plača DDV po stopnji, ki je v obdobju preiskave znašala 16 % in nato 13 %. Ob izvozu se za del tega že plačanega DDV lahko vloži zahtevek za delno vračilo po stopnji, ki je bila v navedenem obdobju najprej 5 %, nato 9 % in nazadnje 10 %. Razlika med DDV, plačanim pred izvozom, in tem vračilom pomeni nevračljiv DDV.

154    Poleg tega so tožeče stranke na obravnavi pojasnile, da izpodbijajo uvodno izjavo 388 izpodbijane uredbe v delu, v katerem Komisija trdi, da je v obdobju preiskave na Kitajskem obstajal izvozni DDV po stopnji 13 % ali 16 %, medtem ko se je po njihovem mnenju ta DDV uporabljal za nacionalno prodajo, ne pa za izvoz. Tožeče stranke so priznale tudi, da je upoštevno le vprašanje nevračljivega DDV.

155    Glede na pojasnila, ki jih je tako zagotovila Komisija in so jih tožeče stranke imele na voljo, je treba uvodno izjavo 388 izpodbijane uredbe razumeti tako, da je Komisija, kot je potrdila na obravnavi, menila, prvič, da izvozna cena izdelkov tožečih strank vključuje znesek, ki ustreza nevračljivemu DDV, medtem ko je bila normalna vrednost računsko določena brez DDV, in drugič, da te okoliščine upravičujejo prilagoditev normalne vrednosti navzgor, da bi se zagotovila poštena primerjava.

156    Zato je treba ugotoviti, da je Komisija dokazala nujnost druge sporne prilagoditve.

157    V obravnavanem primeru je treba poudariti, prvič, da v členu 2(10)(b) osnovne uredbe ni določena prilagoditev normalne vrednosti v reprezentativni državi, računsko določene v skladu s členom 2(6a) te uredbe, da bi se upošteval nevračljiv DDV na izvozno ceno v državi, iz katere prihaja dampinški uvoz. Komisija je tako napačno uporabila pravo v zvezi s pravno podlago za drugo sporno prilagoditev. Vendar je treba opozoriti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso razglasitev ničnosti akta Unije zaradi napačne pravne podlage ni upravičena, če taka napaka ni imela odločilnega vpliva na presojo, ki jo je opravil avtor akta (glej v tem smislu in po analogiji sodbi z dne 18. decembra 1997, Costantini/Komisija, T‑57/96, EU:T:1997:214, točka 23 in navedena sodna praksa, in z dne 9. junija 2015, Navarro/Komisija, T‑556/14 P, EU:T:2015:368, točka 26 in navedena sodna praksa). V obravnavanem primeru je treba uporabiti to načelo. Poudariti je treba namreč, da je člen 2(10)(k) osnovne uredbe, v skladu s katerim je „[p]rilagoditev […] možna […] zaradi razlike v drugih dejavnikih, ki niso določeni v [členu 2(10), od (a) do (j), te uredbe], če se pokaže, da ti dejavniki vplivajo na primerljivost cen, […] ter zlasti, če se pokaže, da stranke dosledno plačujejo različne cene na domačem trgu zaradi razlike v takih dejavnikih“, Komisiji omogočal, da je izvedla drugo sporno prilagoditev za ponovno vzpostavitev simetrije med normalno vrednostjo in izvozno ceno zadevnega izdelka ter zagotovitev poštene primerjave med tema vrednostma (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 19. maja 2021, China Chamber of Commerce for Import and Export of Machinery and Electronic Products in drugi/Komisija, T‑254/18, v pritožbenem postopku, EU:T:2021:278, točka 597).

158    V zvezi s tem je treba v odgovor na trditev, ki so jo navedle tožeče stranke na obravnavi in družba Wegochem v intervencijski vlogi, pojasniti, da je drugi pogoj iz člena 2(10)(k) osnovne uredbe v obravnavanem primeru izpolnjen. Medtem ko nevračljivi DDV vpliva na zvišanje izvozne cene, namreč ni sporno, da ni noben DDV vključen v normalno vrednost, ki je bila računsko določena na podlagi podatkov iz tretje države in ki v skladu s členom 2(6a) osnovne uredbe nadomešča ceno zadevnega izdelka na nacionalnem trgu države izvoznice.

159    Glede na navedeno je treba zavrniti prvi očitek, ki ga tožeče stranke navajajo v podporo tretjemu delu drugega tožbenega razloga.

–       Drugi očitek

160    Tožeče stranke trdijo, da je ob predpostavki, da je bilo treba izvesti prilagoditev na podlagi člena 2(10)(b) osnovne uredbe, prilagoditev, uporabljena v izpodbijani uredbi, pretirana, ker ne upošteva dejstva, da je vstopni DDV izračunan od vrednosti surovin, medtem ko je vračilo ob izvozu izračunano od vrednosti prodaje. Ta očitek ponazarjajo s številčnim primerom, v katerem so znesek nevračljivega DDV izračunale kot razliko med zneskom, ki izhaja iz uporabe stopnje vstopnega DDV za stroške nekaterih vložkov, uporabljenih za računsko določitev normalne vrednosti, in zneskom, ki izhaja iz uporabe stopnje vračila DDV za izvozno ceno.

161    Komisija izpodbija trditve tožečih strank.

162    Opozoriti je treba, da druga sporna prilagoditev vključuje povečanje normalne vrednosti, računsko določene brez DDV na podlagi turških podatkov, za odstotni delež, ki omogoča zagotovitev poštene primerjave z izvozno ceno, ob upoštevanju dejstva, da ta izvozna cena vključuje znesek, ki ustreza nevračljivemu DDV. Tako v nasprotju s tem, kar, kot se zdi, trdijo tožeče stranke, Komisija ni uporabila stopnje vstopnega DDV za stroške vložkov, uporabljenih za računsko določitev normalne vrednosti, in od zneska, ki ga je tako dobila, ni odštela zneska, ki ustreza uporabi stopnje vračila DDV za izvozno ceno. Iz tega sledi, da trditve tožečih strank, ki naj bi podpirale ta očitek, ne ustrezajo dejanskemu stanju v obravnavanem primeru, tako da z njimi ni mogoče dokazati, da je druga sporna prilagoditev pretirana.

163    Zato je treba zavrniti drugi očitek, ki ga tožeče stranke navajajo v podporo tretjemu delu drugega tožbenega razloga, in posledično ta celoten del.

164    Glede na navedeno je treba ugotoviti, da je drugi tožbeni razlog utemeljen, kar zadeva prva dva dela, medtem ko v zvezi s tretjim delom ni utemeljen.

 Tretji tožbeni razlog: kršitev člena 18(1) in (5) osnovne uredbe ter člena 6.8 Protidampinškega sporazuma in Priloge II

165    Tožeče stranke s tem tožbenim razlogom, potem ko so pojasnile, da ne izpodbijajo tega, da je Komisija normalno vrednost družbe Sinopec Ningxia upravičeno izračunala na podlagi dostopnih dejstev v smislu člena 18 (glej točko 10 zgoraj), navajajo dva očitka. Prvič, trdijo, da Komisija kot dostopna dejstva v smislu člena 18 ne more uporabiti podatkov, ki jih je pridobila s prvo uporabo tega člena. Drugič, Komisiji očitajo, da jim je namenila kaznovalno obravnavo in da se ni oprla na „najboljše dostopne informacije“ iz Priloge II (v nadaljevanju: najboljše dostopne informacije) v zvezi s členom 6.8 Protidampinškega sporazuma, ki je bil v pravo Unije prenesen s členom 18 osnovne uredbe.

 Prvi očitek

166    Tožeče stranke ob podpori družbe Wegochem opozarjajo, da so dostopna dejstva v smislu člena 18, ki jih je Komisija uporabila za izračun normalne vrednosti družbe Sinopec Ningxia, dejstva o dveh drugih skupinah kitajskih proizvajalcev izvoznikov, ki so kot one same del vzorca, ki ga je Komisija uporabila na podlagi člena 17 osnovne uredbe (v nadaljevanju: drugi proizvajalci izvozniki), in za katere je Komisija prav tako uporabila člen 18 te uredbe. Vendar tožeče stranke menijo, da ko je Komisija enkrat uporabila to določbo za izračun normalne vrednosti proizvajalca izvoznika, tako pridobljeni podatki ne morejo biti dostopna dejstva v smislu člena 18, ki bi Komisiji omogočala izračun normalne vrednosti drugega proizvajalca izvoznika, vključenega v ta vzorec. Tožeče stranke se v podporo svoji tezi po analogiji sklicujejo na člen 9(6) osnovne uredbe, ki bi, čeprav se v obravnavanem primeru ne uporablja, omogočil ugotovitev obstoja splošnega načela.

167    Komisija ob podpori družb Kuraray in Sekisui izpodbija trditve tožečih strank.

168    Spomniti je treba na besedilo upoštevnih določb člena 18 osnovne uredbe, ki se nanaša na „[n]esodelovanje“ in določa:

„1.      V primerih, ko katera koli stranka ne dovoli dostopa do informacij ali na kak drug način ne dobavi potrebnih informacij v rokih, ki jih navaja ta uredba, ali pa močno ovira preiskavo, se lahko začasne ali dokončne ugotovitve, bodisi pozitivne ali negativne, naredijo na osnovi dostopnih dejstev.

[…]

5.      Če ugotovitve, vključno s tistimi o normalni vrednosti, temeljijo na določbah odstavka 1, vključno z informacijami, dostavljenimi v pritožbi, se, kadar je to izvedljivo, in ob ustreznem upoštevanju rokov preiskave, preverijo na osnovi drugih neodvisnih virov, ki so morda na razpolago, kot so objavljeni ceniki, uradne uvozne statistike in carinski podatki ali informacije, dostavljene od drugih zainteresiranih strani tekom preiskave.

[…]

6.      Če zainteresirana stran ne sodeluje ali pa sodeluje le delno, tako da se pomembne informacije zaradi tega zadržujejo, je lahko izid preiskave za to stranko manj ugoden, kot bi bil, če bi sodelovala.“

169    Komisija je v izpodbijani uredbi menila, da družba Sinopec Ningxia ni predložila vseh potrebnih informacij za izračun normalne vrednosti njenih izdelkov. Torej je za določitev te normalne vrednosti uporabila člen 18(1) osnovne uredbe. Za to je Komisija uporabila normalne vrednosti drugih proizvajalcev izvoznikov, ki jih je delno določila na podlagi te iste določbe.

170    Ker se tožeče stranke po analogiji sklicujejo na člen 9(6) osnovne uredbe, je treba spomniti, da ta določa:

„6.      Ko Komisija omeji preiskavo v skladu s členom 17, nobena protidampinška dajatev na uvoz od izvoznikov ali proizvajalcev, ki so se javili v skladu s členom 17, vendar niso bili vključeni v preiskavo, ne presega tehtanega povprečja stopnje dampinga, ki je bilo ugotovljeno za stranke v vzorcu, ne glede na to, ali je normalna vrednost za te stranke izračunana na podlagi člena 2(1) do (6) ali točke (a) člena 2(7).

Za namene tega odstavka Komisija zanemari vse ničelne in de minimis stopnje in stopnje, ki se ugotovijo v okoliščinah, navedenih v členu 18.“

171    Poudariti je treba, da določbe člena 9(6) osnovne uredbe določajo pravila, ki se uporabljajo za proizvajalce izvoznike, ki bi želeli biti del vzorca, ki ga Komisija uporabi na podlagi člena 17 te uredbe, vendar nazadnje v ta vzorec niso vključeni. Tako je namen teh določb zaščititi te proizvajalce izvoznike, ki niso mogli sodelovati s Komisijo, med drugim pred pomanjkljivim sodelovanjem proizvajalcev izvoznikov, ki sestavljajo ta vzorec. Vendar je položaj proizvajalcev izvoznikov, vključenih v vzorec, tako drugačen od položaja proizvajalcev izvoznikov, izključenih iz vzorca, da ni mogoča nobena analogija. Zato te določbe ne omogočajo ugotovitve obstoja splošnega načela, ki bi nasprotovalo temu, da lahko Komisija kot dostopna dejstva v smislu člena 18 uporabi podatke, ki jih je pridobila s prvo uporabo tega člena.

172    Poleg tega družba Wegochem napačno trdi, da tezo tožečih strank podpira poročilo pritožbenega organa v zvezi s sporom „ZDA – Protidampinški ukrepi za nekatere vroče valjane jeklene izdelke z Japonske“, ki ga je organ za reševanje sporov sprejel 23. avgusta 2001 (WT/DS 184/AB/R). Glede na točko 123 tega poročila je namreč namen člena 9.4 Protidampinškega sporazuma, ki se enako kot člen 9(6) osnovne uredbe nanaša na določitev protidampinških dajatev za proizvajalce izvoznike, ki niso del vzorca, ki ga uporabi pristojni organ, „preprečiti, da izvozniki, od katerih se med preiskavo ni zahtevalo sodelovanje, ne utrpijo škode zaradi pomanjkljivosti ali nezadostnosti informacij, ki jih predložijo izvozniki, ki so predmet preiskave“. To poročilo, ne da bi podprlo tezo tožečih strank, potrjuje, da je cilj teh določb tisti, ki je naveden v točki 171 zgoraj.

173    Ker so bile tožeče stranke del vzorca, ki ga je Komisija uporabila v obravnavanem primeru, so imele možnost sodelovati z njo, da bi preprečile, da ne bi normalne vrednosti družbe Sinopec Ningxia izračunala na podlagi dostopnih dejstev v smislu člena 18. Neodvisno od razlogov, zaradi katerih Komisiji niso zagotovile vseh elementov, ki jih je zahtevala, njihov položaj ni primerljiv s položajem proizvajalcev izvoznikov, izključenih iz vzorca.

174    Zato je treba zavrniti prvi očitek, ki ga tožeče stranke navajajo v podporo tretjemu tožbenemu razlogu.

 Drugi očitek

175    Tožeče stranke ob podpori družbe Wegochem opozarjajo, da je Komisija v izpodbijani uredbi v zvezi z družbo Sinopec Ningxia določila normalno vrednost za vsako vrsto izdelka, ki jo ta prodaja, pri čemer se je oprla na najvišjo normalno vrednost za isto vrsto izdelka, ki jo je izračunala za druge proizvajalce izvoznike, namesto da bi uporabila preverjene informacije o družbi Sinopec Chongqing. Razlike med proizvodnimi postopki, ki jih uporabljata zadnjenavedena družba in družba Sinopec Ningxia, naj ne bi bile upoštevne, kot naj bi potrjevalo dejstvo, da se proizvodni postopek družbe Kuraray razlikuje od proizvodnih postopkov kitajskih proizvajalcev izvoznikov. Komisija naj bi torej uporabila nezanesljive podatke, ki naj ne bi bili najboljše dostopne informacije in naj ne bi izhajali iz primerjalne ocene. Tako naj bi za tožeče stranke uporabila kaznovalno obravnavo, ki je v nasprotju s pravom STO, ob upoštevanju tudi dejstva, da naj bi bile stopnje dampinga drugih proizvajalcev izvoznikov precej višje od stopnje dampinga družbe Sinopec Chongqing.

176    Poleg tega tožeče stranke izpodbijajo tezo Komisije, navedeno v uvodni izjavi 333 izpodbijane uredbe, v skladu s katero ni dokazov o tem, da bi bila normalna vrednost družbe Sinopec Ningxia na vrsto izdelka nižja od najvišje normalne vrednosti na vrsto izdelka drugih proizvajalcev izvoznikov. Podatki v spisu Komisije naj bi namreč dokazovali, da je normalna vrednost, ki jo je določila za družbo Sinopec Ningxia, za 50 % višja od normalne vrednosti družbe Sinopec Chongqing, čeprav naj bi ta uporabljala višjo izvozno ceno kot družba Sinopec Ningxia.

177    Družba Wegochem poudarja, da neobstoj dokazov, na katerega se sklicuje Komisija v uvodni izjavi 333 izpodbijane uredbe, nima smisla, ker so bili elementi, ki so bili po mnenju Komisije potrebni, da v zvezi z družbo Sinopec Ningxia ne uporabi najvišje normalne vrednosti izmed normalnih vrednosti drugih proizvajalcev izvoznikov, prav elementi, ki jih družba Sinopec Ningxia ni mogla predložili in zaradi neobstoja katerih je Komisija uporabila dostopna dejstva v smislu člena 18.

178    Komisija ob podpori družb Kuraray in Sekisui odgovarja, da ni kršila člena 18(6) osnovne uredbe, ko je kot dostopna dejstva v smislu člena 18 za določitev normalne vrednosti vsake vrste izdelka, ki jo prodaja družba Sinopec Ningxia, uporabila najvišjo normalno vrednost izmed normalnih vrednosti drugih proizvajalcev izvoznikov. S tem naj ne bi kaznovala tožečih strank. Komisija pojasnjuje, prvič, da je tako ravnala, ker ni noben dokaz kazal na to, da je normalna vrednost družbe Sinopec Ningxia na vrsto izdelka nižja od normalne vrednosti, ki jo je uporabila, in drugič, da ni mogla uporabiti povprečja normalnih vrednosti drugih proizvajalcev izvoznikov, ker bi s tem proizvajalce izvoznike spodbudila, da bi selektivno zavračali sodelovanje na vseh področjih, na katerih bi vedeli, da imajo višje stroške od povprečja.

179    Poleg tega Komisija trdi, da je opravila primerjalno oceno podatkov o drugih proizvajalcih izvoznikih, ki so uporabljali podoben proizvodni postopek kot družba Sinopec Ningxia, ker se je v vseh teh postopkih uporabljal premog. Podatki o družbi Sinopec Chongqing naj ne bi bili primerni, saj se je v njenem proizvodnem postopku uporabljala nafta. Komisija naj bi tako primerjala vse podatke, ki jih je imela na voljo, in uporabila najvišje normalne vrednosti izmed normalnih vrednosti proizvajalcev izvoznikov, v katerih proizvodnih postopkih se je uporabljal premog. Te normalne vrednosti naj bi bile najboljše dostopne informacije.

180    Družba Kuraray pojasnjuje, da dejstvo, da je njen proizvodni postopek drugačen od postopkov tožečih strank, ni upoštevno. Poleg tega naj tožeče stranke ne bi zadostno razvile svojih trditev v zvezi s tem, zato naj te trditve ne bi bile dopustne, ker naj ne bile v skladu s členom 76(d) Poslovnika Splošnega sodišča.

181    Da bi se lahko razumel razlog za obstoj člena 18 osnovne uredbe, je treba spomniti, da je naloga Komisije kot preiskovalnega organa, da dokaže obstoj dampinga, škode in vzročne zveze med uvozom, ki je predmet dampinga, in škodo. Ker z nobeno določbo osnovne uredbe Komisiji ni podeljeno pooblastilo, da zainteresirane stranke prisili k sodelovanju v preiskavi ali k predložitvi informacij, je ta institucija odvisna od pripravljenosti teh strank, da ji prostovoljno predložijo potrebne informacije. V teh okoliščinah iz uvodne izjave 27 osnovne uredbe izhaja, da je zakonodajalec Unije menil, da je „[t]reba […] določiti, da se v primeru, kadar stranke ne sodelujejo zadovoljivo, lahko uporabijo druge informacije in tako pride do ugotovitev, pri čemer so take informacije lahko za stranke manj ugodne, kakor če bi sodelovale“. Tako je cilj člena 18 osnovne uredbe Komisiji omogočiti, da preiskavo nadaljuje, čeprav bi zainteresirane stranke zavrnile sodelovanje ali bi sodelovale nezadovoljivo. Zato morajo zainteresirane stranke, ker so dolžne sodelovati po svojih najboljših zmožnostih, predložiti vse informacije, s katerimi razpolagajo in za katere instituciji Unije ocenita, da jih potrebujeta za oblikovanje svojih ugotovitev (glej po analogiji sodbo z dne 14. decembra 2017, EBMA/Giant (China), C‑61/16 P, EU:C:2017:968, točke od 54 do 56).

182    Poleg tega iz sodne prakse izhaja, da sta s členom 18 osnovne uredbe v pravo Unije prenesena člen 6.8 Protidampinškega sporazuma in Priloga II, glede na katera ga je treba – kolikor je mogoče – razlagati (glej po analogiji sodbo z dne 22. maja 2014, Guangdong Kito Ceramics in drugi/Svet, T‑633/11, neobjavljena, EU:T:2014:271, točka 40 in navedena sodna praksa).

183    Člen 6.8 Protidampinškega sporazuma določa:

„Kadar katera koli zainteresirana stran odkloni dostop do ali sicer ne zagotovi potrebnih podatkov v določenem razumnem času, ali znatno ovira preiskavo, je dovoljeno, da se sprejmejo predhodne in dokončne ugotovitve, pritrdilne ali odklonilne, na podlagi razpoložljivih podatkov. Določbe Priloge II se upoštevajo pri uporabi tega odstavka.“

184    Priloga II je naslovljena „Najboljše dostopne informacije v smislu odstavka 8 člena 6“, vendar ne vsebuje opredelitve teh informacij.

185    Člen 7 Priloge II, ki v bistvu določa enaka pravila, kot so določena v členu 18(5) in (6) osnovne uredbe, kot je bilo nanje opozorjeno v točki 168 zgoraj, določa:

„Če oblasti utemeljujejo svoje ugotovitve, vključno s tistimi, ki se nanašajo na normalno vrednost, na informacijah iz sekundarnega vira, vključno z informacijami, ki so vsebovane v vlogi za uvedbo preiskave, tedaj morajo biti posebej previdne. V takih primerih morajo oblasti, če je to izvedljivo, preveriti informacije iz drugih neodvisnih virov, ki so jim na razpolago, kot so objavljeni ceniki, uradna uvozna statistika in carinska poročila, in iz informacij drugih zainteresiranih strani med preiskavo. Toda jasno je, če neka zainteresirana stran ne sodeluje in se na ta način zadržujejo ustrezne informacije pred oblastmi, lahko taka situacija vodi k manj ugodnemu izidu za tako stran, kakor če bi ta stran sodelovala.“

186    Poudariti je treba, da je Priloga II „s sklicevanjem vključena v člen 6.8“ Protidampinškega sporazuma (poročilo pritožbenega organa v zvezi s sporom „ZDA – Protidampinški ukrepi za nekatere vroče valjane jeklene izdelke z Japonske“, ki ga je organ za reševanje sporov sprejel 23. avgusta 2001 (WT/DS 184/AB/R, točka 75)), in da so določbe te priloge zavezujoče, čeprav so pogosto izražene v pogojniku (poročilo posebne skupine „Združene države Amerike – Protidampinški ukrepi, ki se nanašajo na jekleno pločevino s poreklom iz Indije“, ki ga je organ za reševanje sporov sprejel 29. julija 2002 (WT/DS 206/R, točka 7.56)).

187    Glede na poročilo posebne skupine v zvezi s sporom „Mehika – Dokončni protidampinški ukrepi za goveje meso in riž“, ki ga je organ za reševanje sporov sprejel 20. decembra 2005 (WT/DS/295/AB/R, točka 7.238), namen uporabe razpoložljivih podatkov v smislu člena 6.8 Protidampinškega sporazuma ni kaznovati stranke, ki ne predložijo informacij, ki jih od njih zahteva pristojni organ. Podobni preudarki so navedeni v poročilu posebne skupine v zvezi s sporom „Kitajska – Izravnalne in protidampinške dajatve na zrnato usmerjeno ploščato valjano elektropločevino iz ZDA“, ki ga je organ za reševanje sporov sprejel 16. novembra 2012 (WT/DS/414, točka 7.391) in v katerem je poudarjeno, da se razpoložljivi podatki v smislu navedenega člena ne bi smeli uporabljati tako, da bi se kaznovalo nesodelovanje. To poročilu potrjuje tudi, da bi – kot določa člen 7 Priloge II – nesodelovanje lahko vodilo k manj ugodnemu izidu kot sodelovanje.

188    Vendar je treba spomniti tudi, da je sodišče Unije že razsodilo, da če Komisija svoje ugotovitve opre na dostopna dejstva v položajih, v katerih so predloženi podatki pomanjkljivi, tej instituciji ni treba pojasniti, zakaj so uporabljena dostopna dejstva najboljša možna, ker taka obveznost ne izhaja ne iz člena 18 osnovne uredbe ne iz sodne prakse (glej v tem smislu in po analogiji sodbi z dne 19. marca 2015, City Cycle Industries/Svet, T‑413/13, neobjavljena, EU:T:2015:164, točka 132).

189    Prvič, iz tega sledi, da Komisija, ko uporabi dostopna dejstva v smislu člena 18, ni upravičena kaznovati proizvajalca izvoznika, ker ta ni sodeloval ali ni dovolj sodeloval. Drugič, možno je, da je zadevna stranka, tudi če je Komisija ravnala v skladu s tem načelom, v manj ugodnem položaju, kot bi bila, če bi polno sodelovala. Ta zadnja ugotovitev je sicer v skladu z jasnim besedilom člena 18(6) osnovne uredbe. Tretjič in vsekakor Komisiji ni treba pojasniti, zakaj so bila uporabljena dostopna dejstva najboljša.

190    Poleg tega je treba navesti, da čeprav Komisija nima neomejene diskrecijske pravice, imajo v skladu z ustaljeno sodno prakso na področju skupne trgovinske politike in predvsem ukrepov trgovinske zaščite institucije Unije široko polje proste presoje zaradi zapletenosti gospodarskih in političnih razmer, ki jih morajo preučiti, tako da mora biti sodni nadzor tega širokega polja proste presoje omejen na preverjanje, ali so bila spoštovana postopkovna pravila, ali je bilo pravilno ugotovljeno dejansko stanje, ali ni obstajala očitna napaka pri presoji tega dejanskega stanja oziroma ali niso bila zlorabljena pooblastila (glej sodbo z dne 12. maja 2022, Komisija/Hansol Paper, C‑260/20 P, EU:C:2022:370, točka 58 in navedena sodna praksa).

191    Poleg tega nadzor Splošnega sodišča nad dokazi, s katerimi institucije Unije utemeljujejo svoje ugotovitve, ne pomeni nove presoje dejanskega stanja, ki nadomešča presojo institucij. Ta nadzor ne posega v široko polje proste presoje navedenih institucij na področju trgovinske politike, temveč je omejen na ugotovitev, ali je s temi dokazi mogoče utemeljiti ugotovitve, do katerih so te institucije prišle. Zato Splošno sodišče ni pristojno le za preverjanje resničnosti navajanih dokazov, njihove zanesljivosti in notranje skladnosti, temveč tudi za nadzor nad tem, ali ti dokazi pomenijo celoto upoštevnih podatkov, ki so pomembni pri presoji kompleksnega položaja, in ali je z njimi mogoče utemeljiti iz njih izpeljane ugotovitve (glej sodbo z dne 12. maja 2022, Komisija/Hansol Paper, C‑260/20 P, EU:C:2022:370, točka 59 in navedena sodna praksa).

192    V obravnavanem primeru ni sporno, da tožeče stranke, kot je razvidno iz uvodnih izjav od 327 do 333 izpodbijane uredbe, Komisiji niso predložile podatkov, za katere je menila, da jih potrebuje, zato je ta normalno vrednost družbe Sinopec Ningxia določila na podlagi dostopnih dejstev v smislu člena 18. Za to je za vsako vrsto izdelka upoštevala najvišjo normalno vrednost izmed normalnih vrednosti drugih proizvajalcev izvoznikov, ki jih je določila na podlagi člena 18 osnovne uredbe, kar zadeva samoproizvedene proizvodne dejavnike, kot sta para in električna energija, proizvedeni neposredno v proizvodnem obratu proizvajalca izvoznika, kot je razvidno iz pojasnil, ki jih je Komisija dala v odgovor na vprašanje Splošnega sodišča. Komisija kot dostopnih dejstev v smislu člena 18 ni uporabila podatkov o družbi Sinopec Chongqing, ker se je njen proizvodni postopek, temelječ na nafti, razlikoval od proizvodnega postopka družbe Sinopec Ningxia, temelječega na premogu, in proizvodnih postopkov drugih proizvajalcev izvoznikov.

193    Glede na te elemente je treba ugotoviti, da je Komisija, ko se je seznanila z dejstvom – ki ni bilo izpodbijano (glej točko 165 zgoraj) – da ji tožeče stranke ne morejo predložiti potrebnih podatkov o družbi Sinopec Ningxia, primerjala podatke, ki jih je imela na voljo. Zato ji tožeče stranke napačno očitajo, da ni primerjalno preučila podatkov, ki jih je imela na voljo, in to kljub temu, da iz sodne prakse, na katero je bilo opozorjeno v točki 188 zgoraj, izhaja, da ji ni treba pojasniti, zakaj so bila uporabljena dostopna dejstva najboljša.

194    Glede utemeljenosti odločitve Komisije je treba navesti, da je ta pri izvrševanju svojega polja proste presoje lahko brez očitne napake pri presoji štela, da podatki o družbi Sinopec Chongqing niso najustreznejši podatki, ker je imel proizvodni postopek družbe Sinopec Ningxia več podobnosti s proizvodnimi postopki drugih proizvajalcev izvoznikov kot s proizvodnim postopkom družbe Sinopec Chongqing, saj je ta edina kot surovino uporabljala nafto, in ne premog. Kot je namreč poudarila Komisija v uvodni izjavi 332 izpodbijane uredbe, računska določitev normalne vrednosti temelji na proizvodnih dejavnikih, vključno s surovinami in stopnjami njihove uporabe.

195    Druge trditve tožečih strank ne omajejo te ugotovitve.

196    Prvič, tožeče stranke se sklicujejo na dejstvo, da sta družbi Sinopec Chongqing in Sinopec Ningxia del iste skupine, da ti družbi prodajata v Unijo prek iste povezane družbe Sinopec Central‑China in da vse te družbe uporabljajo podobno oblikovanje cen tako na kitajskem trgu kot na trgu Unije. Tožeče stranke napotujejo tudi na svoje pripombe k dokončnemu razkritju, v katerih so trdile, da teh elementov ne ovrže dejstvo, da se proizvodni postopek družbe Sinopec Chongqing razlikuje od proizvodnega postopka družbe Sinopec Ningxia.

197    Vendar je treba najprej poudariti, da v primeru računske določitve normalne vrednosti, kot v obravnavanem primeru, cene, ki jih te družbe uporabljajo na Kitajskem, niso upoštevne. Dalje, računska določitev normalne vrednosti na podlagi člena 2(6a) osnovne uredbe ni odvisna od izvozne cene. Nazadnje, ni očitno napačno šteti, da proizvodni postopek vpliva na računsko določitev normalne vrednosti v skladu s to določbo.

198    Drugič, tožeče stranke ob podpori družbe Wegochem trdijo, da normalne vrednosti drugih proizvajalcev izvoznikov ne morejo biti najboljše dostopne informacije, ker so bile te normalne vrednosti določene delno na podlagi dostopnih dejstev v smislu člena 18.

199    Vendar je treba poudariti, da je morala Komisija ob dejstvu, da ji tožeče stranke niso mogle predložiti zahtevanih podatkov, da bi lahko računsko določila normalno vrednost družbe Sinopec Ningxia na podlagi podatkov o tej družbi, uporabiti dostopna dejstva v smislu člena 18. Za to je morala odločiti, kateri so najustreznejši: podatki o družbi Sinopec Chongqing ali podatki o drugih proizvajalcih izvoznikih. Če so bili zadnjenavedeni podatki delno določeni na podlagi člena 18 osnovne uredbe, pa so se podatki o družbi Sinopec Chongqing nanašali na družbo, katere proizvodni postopek se je razlikoval od proizvodnega postopka družbe Sinopec Ningxia bolj kot proizvodni postopki drugih proizvajalcev izvoznikov.

200    V obravnavanem primeru je treba ugotoviti, da se je Komisija pri izvajanju svojega polja proste presoje lahko oprla na stopnjo podobnosti med proizvodnimi postopki, ki so jih uporabljali proizvajalci izvozniki, da je izbrala ustrezna dostopna dejstva. Glede tega je treba navesti, da je Splošno sodišče s sodbo s tega dne v zadevi Inner Mongolia Shuangxin Environment-Friendly Material/Komisija (T‑763/20), katere predmet je tožba, ki jo je zoper izpodbijano uredbo vložil proizvajalec izvoznik, katerega podatki so bili uporabljeni kot dostopna dejstva v smislu člena 18 za družbo Sinopec Ningxia, zavrnilo tožbeni razlog, ki ga je ta proizvajalec izvoznik navedel v zvezi s kršitvijo člena 18 osnovne uredbe. Nazadnje, kot je bilo ugotovljeno v točkah od 170 do 174 zgoraj, v nasprotju s tem, kar trdijo tožeče stranke, ni splošnega načela, ki bi nasprotovalo dvojni uporabi navedenega člena.

201    Zato Komisija ni storila očitne napake pri presoji, ko se je odločila uporabiti podatke drugih proizvajalcev izvoznikov namesto podatkov družbe Sinopec Chongqing.

202    Tretjič, tožeče stranke se sklicujejo na točko 27 sodbe z dne 30. aprila 2013, Alumina/Svet (T‑304/11, EU:T:2013:224). V skladu s to sodbo, če normalne vrednosti ni mogoče določiti na podlagi člena 2(1) osnovne uredbe, je namen njene računske določitve na podlagi člena 2(3) in (6) te uredbe, da se določi normalna vrednost, ki je, kolikor je mogoče, blizu prodajni ceni proizvoda, kakršna bi bila, če bi bil proizvod prodan v državi izvora ali izvoza ob običajnem poteku trgovanja.

203    Vendar Komisija ne preseže svojega polja proste presoje, kadar meni, da opiranje na podatke o družbi, ki uporablja drugačen proizvodni postopek od tistega, ki ga uporablja družba, katere normalno vrednost je treba računsko določiti, ni najboljši način za uresničevanje cilja, na katerega se nanaša sodna praksa, navedena v točki 202 zgoraj.

204    Četrtič, tožeče stranke se opirajo na točki 121 in 137 sodbe z dne 3. maja 2018, Distillerie Bonollo in drugi/Svet (T‑431/12, EU:T:2018:251), in trdijo, da razlike med proizvodnimi postopki niso upoštevne.

205    Splošno sodišče pa je v sodbi z dne 3. maja 2018, Distillerie Bonollo in drugi/Svet (T‑431/12, EU:T:2018:251), poudarilo, da ima zadevni izdelek enake lastnosti in je namenjen enaki osnovni uporabi ne glede na uporabljeni proizvodni postopek izmed dveh, ki sta bila upoštevna. Iz tega je sklepalo, da ni v nasprotju s členom 2 osnovne uredbe, če se normalna vrednost, izračunana na podlagi podatkov o enem od proizvodnih postopkov, primerja z izvozno ceno, izračunano na podlagi podatkov o drugem proizvodnem postopku.

206    V obravnavanem primeru se ta tožbeni razlog ne nanaša na primerjavo med normalno vrednost in izvozno ceno, temveč na primerjavo med različnimi podatki, ki jih je Komisija lahko uporabila kot dostopna dejstva v smislu člena 18, da je določila normalno vrednost družbe Sinopec Ningxia, to je primerjavo, ob koncu katere je Komisija morala izbrati najustreznejše podatke.

207    Iz tega sledi, da iz sodne prakse, na katero se sklicujejo tožeče stranke, ni mogoče sklepati, da je Komisija storila očitno napako pri presoji s tem, da je izključila, da bi se oprla na podatke o družbi Sinopec Chongqing, zaradi razlik med proizvodnim postopkom te družbe in proizvodnim postopkom družbe Sinopec Ningxia.

208    Petič, tožeče stranke trdijo, da v pravu STO obstaja splošno načelo, v skladu s katerim je treba uporabiti informacije, ki so čim bližje zadevnemu proizvajalcu izvozniku.

209    Tožeče stranke obstoj tega domnevnega splošnega načela opirajo na točko 6.34 poročila pritožbenega organa v zvezi s sporom „Evropska unija – Protidampinški ukrepi za biodizel iz Argentine“, ki ga je organ za reševanje sporov sprejel 26. oktobra 2016 (WT/DS 473/AB/R), to je točko, v kateri je razložen člen 2.2.2 Protidampinškega sporazuma, ki se nanaša na PSU‑stroške in dobiček proizvajalcev izvoznikov. Vendar tožeče stranke niso zmožne utemeljiti, kako bi bilo mogoče po analogiji s to določbo razlagati člen 6.8 Protidampinškega sporazuma, ki ustreza členu 18 osnovne uredbe, katerega kršitev se uveljavlja v okviru tega tožbenega razloga.

210    Šestič, tožeče stranke trdijo, da Komisija v okviru analize nelojalnega nižanja prodajnih cen ni pripisala nobenega pomena razlikam med proizvodnim postopkom družbe Kuraray in njihovimi proizvodnimi postopki, zato ni bila upravičena šteti, da podatki o normalni vrednosti družbe Sinopec Chongqing niso najboljše dostopne informacije, ker se je njen proizvodni postopek razlikoval od proizvodnega postopka družbe Sinopec Ningxia. Vendar je treba poudariti, da analiza nelojalnega nižanja prodajnih cen ni upoštevna za oceno normalne vrednosti. Zato je treba to trditev zavrniti kot neutemeljeno, ne da bi bilo treba odločiti o njeni dopustnosti, ki jo izpodbija družba Kuraray (glej točko 180 zgoraj).

211    Ker je bilo ugotovljeno, da je Komisija upravičeno kot ustrezne podatke zavrnila podatke o družbi Sinopec Chongqing in da je lahko uporabila podatke o drugih proizvajalcih izvoznikih, je treba preučiti odločitev Komisije, da za vsako vrsto izdelka, ki jo prodaja družba Sinopec Ningxia, upošteva najvišjo normalno vrednost izmed normalnih vrednosti drugih proizvajalcev izvoznikov.

212    Čeprav je Komisija z izbiro najvišje normalne vrednosti nujno opravila primerjavo med normalnimi vrednostmi drugih proizvajalcev izvoznikov, je treba preveriti, ali je s tem, kot trdijo tožeče stranke, te stranke kaznovala zaradi njihovega nesodelovanja, s čimer so bila kršena načela, na katera je bilo opozorjeno v točki 187 zgoraj.

213    V zvezi s tem na eni strani iz sodne prakse izhaja, da domneva, čeprav jo je težko ovreči, ostane v dopustnih mejah, če je sorazmerna z legitimnim ciljem, ki mu sledi, če obstaja možnost predložitve nasprotnega dokaza in če je zagotovljena pravica do obrambe (glej sodbo z dne 18. julija 2013, Schindler Holding in drugi/Komisija, C‑501/11 P, EU:C:2013:522, točka 107 in navedena sodna praksa).

214    Na drugi strani iz člena 18 osnovne uredbe izhaja, da zakonodajalec Unije ni hotel določiti pravne domneve, na podlagi katere bi bilo mogoče iz nesodelovanja zainteresiranih strank sklepati, da normalna vrednost na vrsto izdelka ni nižja od najvišje izmed normalnih vrednosti drugih sodelujočih proizvajalcev izvoznikov na vrsto izdelka, in s katero bi bila posledično institucijam Unije odvzeta vsaka dolžnost dokazovanja, Vendar je ob upoštevanju možnosti – priznane v sodni praksi na področju ukrepov trgovinske zaščite – da se na podlagi dostopnih dejstev lahko sprejmejo celo dokončne ugotovitve in se stranka, ki ne sodeluje ali sodeluje le delno, obravnava manj ugodno, kot bi se, če bi sodelovala, razvidno tudi, da se lahko institucije Unije oprejo na sklop skladnih indicev, ki jim omogočajo, da izmed dostopnih dejstev v smislu člena 18 osnovne uredbe izberejo najustreznejša. Kakršna koli druga rešitev bi namreč lahko ogrozila učinkovitost ukrepov trgovinske zaščite Unije vsakič, ko bi se institucije Unije soočile z nesodelovanjem v okviru določanja normalne vrednosti (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 4. septembra 2014, Simon, Evers & Co., C‑21/13, EU:C:2014:2154, točki 36 in 37).

215    V obravnavanem primeru je Komisija v uvodni izjavi 329 izpodbijane uredbe v bistvu trdila, da je bila zaradi znatnih in resnih pomanjkljivosti pri poročanju o stroških proizvodnje normalna vrednost za družbo Sinopec Ningxia računsko določena na podlagi informacij, ki so jih predložili drugi sodelujoči proizvajalci izvozniki. Dodala je, da je uporabila najvišjo računsko določeno normalno vrednost drugih sodelujočih proizvajalcev izvoznikov.

216    V uvodni izjavi 333 izpodbijane uredbe je Komisija, potem ko je odgovorila na trditve, ki sta jih eden od vzorčenih proizvajalcev izvoznikov in eden od proizvajalcev izvoznikov Unije navedla zoper metodologijo, uporabljeno v zvezi z družbo Sinopec Ningxia, poudarila, da „[…] podatkov, ki jih je predložila družba Sinopec Ningxia za računsko določitev svoje normalne vrednosti, ni mogla preveriti in torej uporabiti, [zato] ni dokazov o tem, da bi bila normalna vrednost družbe Sinopec Ningxia na vrsto izdelka nižja od najvišje normalne vrednosti na vrsto izdelka drugih sodelujočih proizvajalcev, ki uporabljajo podobne surovine“.

217    V zvezi s tem je Komisija sicer na obravnavi priznala, da je v uvodni izjavi 333 izpodbijane uredbe uporabila domnevo, da normalna vrednost na vrsto izdelka družbe Sinopec Ningxia ni nižja od najvišje izmed normalnih vrednosti drugih proizvajalcev izvoznikov na vrsto izdelka.

218    Torej je treba ugotoviti, da je Komisija v uvodnih izjavah 329 in 333 izpodbijane uredbe po ugotovitvi nesodelovanja tožečih strank uporabila domnevo, v skladu s katero normalna vrednost družbe Sinopec Ningxia na vrsto izdelka ni nižja od najvišje izmed normalnih vrednosti drugih proizvajalcev izvoznikov na vrsto izdelka.

219    Poleg tega je Komisija, ko je bila na obravnavi posebej vprašana, ali spis vsebuje elemente, s katerimi je mogoče pozitivno utemeljiti to, da se za družbo Sinopec Ningxia sistematično uporablja najvišja normalna vrednost izmed normalnih vrednosti drugih proizvajalcev izvoznikov, odgovorila, da je element iz spisa, na katerega se je oprla, nesodelovanje tožečih strank.

220    Zato je treba ugotoviti, da je Komisija s tem, da je uporabila zgoraj navedeno domnevo, napačno uporabila pravo. V skladu z razlogovanjem, ki ga je Komisija uporabila, da je lahko ovrgla domnevo, omenjeno v točki 218 zgoraj, bi tožeče stranke namreč morale Komisiji predložiti informacije, katerih nepredložitev je pravzaprav dejavnik, zaradi katerega je Komisija uporabila dostopna dejstva v smislu člena 18.

221    Glede na vse zgornje preudarke je treba sprejeti ta tožbeni razlog v delu, v katerem je Komisija normalno vrednost družbe Sinopec Ningxia izračunala tako, da je za vsako vrsto izdelka upoštevala najvišjo normalno vrednost izmed normalnih vrednosti drugih proizvajalcev izvoznikov, in ta tožbeni razlog v preostalem zavrniti.

 Četrti tožbeni razlog: kršitev člena 3(2) in (3) osnovne uredbe pri določitvi nelojalnega nižanja prodajnih cen in kršitev člena 3(6) iste uredbe

222    Četrti tožbeni razlog ima tri dele, ki se vsi nanašajo na kršitev člena 3(2) in (3) osnovne uredbe. Natančneje se ti deli nanašajo na, prvič, neobstoj analize nelojalnega nižanja prodajnih cen po tržnih segmentih, drugič, neobstoj prilagoditve, ki bi omogočila upoštevanje različne kakovosti med uvoženimi PVA in PVA, proizvedenimi v Uniji, in tretjič, neugotovitev nelojalnega nižanja prodajnih cen za zadevni izdelek v celoti. Tožeče stranke se sklicujejo tudi na povezano kršitev člena 3(6) te uredbe.

223    Ker Komisija poleg tega, da izpodbija utemeljenost tega tožbenega razloga, trdi, da je brezpredmeten, je treba najprej preučiti to vprašanje.

 Upoštevnost četrtega tožbenega razloga

224    V skladu z ustaljeno sodno prakso se v okviru ničnostne tožbe za brezpredmeten šteje tožbeni razlog, s katerim, čeprav je utemeljen, ni mogoče doseči ničnosti, ki jo predlaga tožeča stranka (sklep z dne 26. februarja 2013, Castiglioni/Komisija, T‑591/10, neobjavljen, EU:T:2013:94, točka 45, in sodba z dne 15. januarja 2015, Francija/Komisija, T‑1/12, EU:T:2015:17, točka 73; glej v tem smislu tudi sodbo z dne 21. septembra 2000, EFMA/Svet, C‑46/98 P, EU:C:2000:474, točka 38).

225    Komisija trdi, da je v izpodbijani uredbi poleg tega, da je preučila nelojalno nižanje prodajnih cen zaradi uvoza, ugotovila obstoj oviranja dviga cen PVA, ki jih je prodajala industrija Unije, kot je razvidno iz uvodnih izjav od 460 do 462, 473 in 490 te uredbe. Tožeče stranke naj ne bi pojasnile, kako naj njene ugotovitve v zvezi s tem oviranjem ne bi zadostovale za podprtje njenega sklepa, da dampinški uvoz povzroča škodo industriji Unije. Tako naj bi bil četrti tožbeni razlog, s katerim tožeče stranke izpodbijajo preučitev nelojalnega nižanja prodajnih cen zaradi uvoza, brezpredmeten.

226    Tožeče stranke odgovarjajo, da s preprostimi izjavami o oviranju dviga cen, nepodprtimi z dokazi, ni mogoče odpraviti kršitev člena 3(2) in (3) osnovne uredbe, ki jo uveljavljajo s tem tožbenim razlogom.

227    Spomniti je treba na besedilo upoštevnih določb člena 3 osnovne uredbe, ki določa:

„1.      V skladu s to uredbo izraz ‚škoda‘, če ni drugače določeno, pomeni znatno škodo za industrijo Unije, grožnjo znatne škode za industrijo Unije ali znatno zamudo pri izgradnji take industrije in se razlaga v skladu z določbami tega člena.

2.      Določanje škode temelji na pozitivnih dokazih in vključuje objektivno preverjanje:

(a)      obsega dampinškega uvoza in učinka dampinškega uvoza na cene na trgu Unije za podobne izdelke in

(b)      posledičnega vpliva tega uvoza na industrijo Unije.

3.      V zvezi z obsegom dampinškega uvoza se ugotavlja, ali je prišlo do znatnega povečanja dampinškega uvoza, bodisi v absolutnem smislu ali pa relativno glede na proizvodnjo ali potrošnjo v Uniji. V zvezi z učinkom dampinškega uvoza na cene se ugotavlja, ali je prišlo do znatnega nelojalnega nižanja cen zaradi dampinškega uvoza, če to ceno primerjamo s ceno podobnega izdelka industrije Unije, oziroma, ali tak uvoz kako drugače v znatni meri pritiska na znižanje cen ali v znatni meri preprečuje zvišanja cen, do katerih bi sicer prišlo. Ne eden ali več teh dejavnikov skupaj ni oziroma niso odločujoči.

[…]

5.      Preiskava učinka dampinškega uvoza na zadevno industrijo Unije vsebuje oceno vseh gospodarskih dejavnikov in pokazateljev, ki vplivajo na stanje industrije […].

6.      Na osnovi vseh zadevnih dokazov, predstavljenih v zvezi z odstavkom 2, je treba dokazati, da dampinški uvoz povzroča škodo v smislu te uredbe. Konkretno to pomeni, da je treba dokazati, da so obseg in/ali ravni cen, ugotovljeni na podlagi odstavka 3, odgovorni za učinek na industrijo Unije, kot ga predvideva odstavek 5, in da je ta učinek tako velik, da ga je mogoče označiti kot znatnega.“

228    Določbe člena 3(2), (3), (5) in (6) osnovne uredbe kažejo pomembno podobnost, celo identičnost z določbami člena 3.1, člena 3.2 in člena 3.5 Protidampinškega sporazuma. Zato se uporabljajo načela, na katera je bilo opozorjeno v točkah od 20 do 22.

229    Glede na poročilo pritožbenega organa v zvezi s sporom „Kitajska – Izravnalne in protidampinške dajatve na zrnato usmerjeno ploščato valjano elektropločevino iz ZDA“, ki ga je organ za reševanje sporov sprejel 16. novembra 2012 (WT/DS 414/AB/R, točka 137), se upoštevni elementi za preučitev znatnega nelojalnega nižanja prodajnih cen lahko razlikujejo od elementov, ki so upoštevni za preučitev znatnega nižanja cen ali znatnega oviranja dviga teh cen. Zato tudi če cene zadevnega uvoza niso znatno nelojalno znižane v primerjavi s cenami podobnih nacionalnih izdelkov, bi ta uvoz lahko vseeno za domače cene imel učinek nižanja cen ali oviranja dviga cen.

230    Poleg tega iz poročila posebne skupine v zvezi s sporom „Koreja – Protidampinške dajatve za pnevmatske ventile iz Japonske“, ki ga je organ za reševanje sporov sprejel 30. septembra 2019 (WT/DS 504/R, točka 7.299), izhaja, da če se nelojalno nižanje prodajnih cen zaradi uvoza pogosto navaja kot element, ki daje misliti, da je posledica dampinškega uvoza nižanje cen ali oviranje dviga cen, povzročenega od industrije države uvoznice, lahko pristojni organ ustrezno šteje, da je tudi ob neobstoju nelojalnega nižanja prodajnih cen posledica dampinškega uvoza nižanje cen ali oviranje dviga cen.

231    V obravnavanem primeru se stranke strinjajo, da do oviranja dviga cen, ki jih uporablja industrija Unije, načeloma lahko pride tudi brez nelojalnega nižanja prodajnih cen zaradi uvoza.

232    Vendar, čeprav so po mnenju Komisije ugotovitve v izpodbijani uredbi v zvezi z obstojem oviranja dviga cen industrije Unije neodvisne od ugotovitev v zvezi z nelojalnim nižanjem prodajnih cen zaradi uvoza, tožeče stranke trdijo, da je to oviranje posledica tega nelojalnega nižanja prodajnih cen.

233    Spomniti je treba, da je v uvodni izjavi 490 izpodbijane uredbe navedeno:

„Analiza kazalnikov škode v uvodnih izjavah 398 do 478 kaže, da se je gospodarski položaj industrije Unije v obravnavanem obdobju poslabšal, kar je sovpadalo z znatnim povečanjem dampinškega uvoza iz zadevne države, za katerega je bilo ugotovljeno, da je v obdobju preiskave nelojalno zniževal prodajne cene industrije Unije in povzročil znatno oviranje dviga cen, saj industrija Unije ni mogla zvišati cen v skladu z zvišanjem stroškov proizvodnje.“

234    Zgolj zaradi veznika „in“, ki je v nekaterih jezikovnih različicah izpodbijane uredbe uporabljen med izrazoma „v obdobju preiskave nelojalno zniževal prodajne cene industrije Unije“ in „povzročil znatno oviranje dviga cen“, je uvodno izjavo 490 izpodbijane uredbe mogoče razumeti tako, da je znatno povečanje kitajskega uvoza povzročilo na eni strani nelojalno nižanje prodajnih cen in na drugi strani oviranje dviga cen, ki naj bi bilo neodvisno od nelojalnega nižanja prodajnih cen.

235    Vseeno je treba ugotoviti, ali izpodbijana uredba vsebuje analizo povezave med tem oviranjem dviga cen in povečanjem uvoza, ki bi temeljila na drugih elementih, ne na elementih v zvezi z nelojalnim nižanjem prodajnih cen.

236    V zvezi s tem se Komisija sklicuje na uvodne izjave od 460 do 462 in 473 izpodbijane uredbe.

237    Iz uvodnih izjav od 460 do 462 in 473 izpodbijane uredbe izhaja, da je Komisija preučila razvoj prodajnih cen industrije Unije in ugotovila, da so se te cene v obravnavanem obdobju povečale za 14 %, medtem ko so se proizvodni stroški na enoto povečali za 24 % zaradi višjih stroškov glavne uporabljene surovine. Ugotovila je, da je cenovni pritisk, ki ga je izvajal kitajski uvoz, industriji Unije preprečil, da bi še bolj zvišala svoje cene in pokrila to zvišanje.

238    Iz tega sledi, da uvodnih izjav od 460 do 462 in 473 izpodbijane uredbe ni mogoče razlagati v smislu, da je oviranje dviga cen industrije Unije posledica drugih dejavnikov, in ne nelojalnega nižanja prodajnih cen zaradi uvoza. Razlog, zaradi katerega ta industrija kljub znatnemu zvišanju proizvodnih stroškov na enoto ni ustrezno zvišala svojih cen, je namreč pritisk, ki ga je izvajal dampinški uvoz. Ta pritisk je posledica dejstva, da so cene kitajskih proizvajalcev izvoznikov nižje od cen industrije Unije, kar ustreza nelojalnemu nižanju prodajnih cen zaradi uvoza.

239    Poleg tega se Komisija napačno sklicuje na točke od 95 do 99 sodbe z dne 14. septembra 2022, Methanol Holdings (Trinidad)/Komisija (T‑744/19, v pritožbenem postopku, EU:T:2022:558), in točke od 257 do 261 sodbe z dne 14. septembra 2022, Nevinnomysskiy Azot in NAK „Azot“/Komisija (T‑865/19, neobjavljena, v pritožbenem postopku, EU:T:2022:559). Najprej, kar zadeva prvo od navedenih sodb, se je vprašanje, obravnavano v točkah, na katere se opira Komisija, namreč nanašalo na dopustnost očitka, podanega v repliki, medtem ko je bil v obravnavanem primeru četrti tožbeni razlog podan v tožbi. V preostalem je Splošno sodišče v teh dveh sodbah v točkah, ki neposredno sledijo točkam, na katere se opira Komisija, poudarilo, da obstaja povezava med nelojalnim nižanjem prodajnih cen na eni strani ter nižanjem cen in oviranjem dviga cen na drugi. Splošno sodišče torej nižanju cen ali oviranju dviga cen pri ugotavljanju obstoja škode, povzročene industriji Unije, ni pripisalo samostojne vrednosti.

240    Glede na navedeno je treba ugotoviti, da je v nasprotju s tem, kar trdi Komisija, četrti tožbeni razlog upošteven, tako da je treba preučiti vprašanje njegove utemeljenosti.

 Utemeljenost četrtega tožbenega razloga

–       Prvi del

241    Tožeče stranke trdijo, da je v nasprotju s tem, kar je Komisija ugotovila v izpodbijani uredbi, trg PVA razdeljen na dva segmenta. Prvi segment naj bi se nanašal na razrede visokokakovostnih PVA, za katere so značilni ozki razponi viskoznosti in hidrolize, nizka vsebnost metanola, nizka vsebnost pepela in manjši delci. Ti razredi PVA naj bi se prodajali po višjih cenah. Drugi segment naj bi se nanašal na razrede manj kakovostnih PVA, za katere so značilni široki razponi viskoznosti in hidrolize, visoka vsebnost metanola, visoka vsebnost pepela in večji delci. Ti razredi PVA naj bi se prodajali po nižjih cenah.

242    Tožeče stranke poudarjajo, da čeprav bi se v teoriji nekatere industrije, ki uporabljajo razrede PVA nižje kakovosti, lahko obrnile k razredom PVA višje kakovosti, taka sprememba ne bi bila ekonomsko smiselna. Industrije, ki uporabljajo razrede PVA višje kakovosti, pa teh ne bi mogle nadomestiti z razredi manjše kakovosti.

243    Zaradi velikih razlik v cenah in kakovosti med razredi PVA, ki spadajo v prvi ali drugi zgoraj navedeni tržni segment, naj ti razredi ne bi bili neposredno zamenljivi na strani povpraševanja.

244    Po mnenju tožečih strank je morala Komisija zaradi razdeljenosti trga PVA na zgoraj navedena segmenta upoštevati obstoj teh segmentov pri analizi nelojalnega nižanja prodajnih cen, zlasti ob upoštevanju, da številni kitajski proizvajalci proizvajajo predvsem PVA, ki spadajo v nižji segment, medtem ko PVA, proizveden v Uniji, običajno spada v višji segment.

245    Tožeče stranke se v podporo svojim trditvam sklicujejo med drugim na poročilo pritožbenega organa v zvezi sporom „Kitajska – Ukrepi za uvedbo protidampinških dajatev za visokozmogljive brezšivne cevi iz nerjavnega jekla iz Japonske“, ki ga je organ za reševanje sporov sprejel 28. oktobra 2015 (WT/DS 454/AB/R, točka 5.181) (v nadaljevanju: poročilo HP-SSST).

246    Po razglasitvi sodbe z dne 20. januarja 2022, Komisija/Hubei Xinyegang Special Tube (C‑891/19 P, EU:C:2022:38), so tožeče stranke v odgovor na pisno vprašanje Splošnega sodišča svoje trditve natančneje pojasnile z vidika spoznanj, ki izhajajo iz te sodbe, s katero je Sodišče razveljavilo sodbo z dne 24. septembra 2019, Hubei Xinyegang Special Tube/Komisija (T‑500/17, neobjavljena, EU:T:2019:691), na katero so se sklicevale v svojih vlogah. Po njihovem mnenju ta primer ustreza trem izjemnim okoliščinam, ki izhajajo iz navedene sodbe Sodišča in v katerih Komisija ne more zgolj preučiti nelojalnega nižanja prodajnih cen na podlagi kontrolnih številk izdelka (v nadaljevanju: PCN), ampak mora opraviti analizo po tržnih segmentih. Namreč, prvič, trg PVA naj bi bil sestavljen iz dveh ločenih segmentov, drugič, cene PVA naj bi bile bistveno različne glede na segment, in tretjič, prodaja PVA, ki jih proizvaja industrija Unije, naj bi bila osredotočena na segment visokokakovostnih PVA, medtem ko naj bi bil uvoz PVA iz Kitajske osredotočen na segment PVA nižje kakovosti.

247    Komisija ob podpori družb Kuraray in Sekisui izpodbija trditve tožečih strank.

248    Na upoštevne določbe člena 3 osnovne uredbe je bilo opozorjeno v točki 227 zgoraj.

249    V skladu s sodno prakso se izračun nelojalnega nižanja prodajnih cen zadevnega uvoza opravi v skladu s členom 3(2) in (3) osnovne uredbe za določitev obstoja škode, ki jo je utrpela industrija Unije zaradi tega uvoza, in se v širšem smislu uporablja za ocenitev te škode in določitev njene stopnje, to je stopnje odprave navedene škode (glej po analogiji sodbo z dne 10. aprila 2019, Jindal Saw in Jindal Saw Italia/Komisija, T‑301/16, EU:T:2019:234, točka 176). Za to ima Komisija široko polje proste presoje (glej sodbo z dne 20. januarja 2022, Komisija/Hubei Xinyegang Special Tube, C‑891/19 P, EU:C:2022:38, točka 36 in navedena sodna praksa).

250    Osnovna uredba ne vsebuje opredelitve pojma „nelojalno nižanje prodajnih cen“ in ne določa metode za njegov izračun (sodba z dne 20. januarja 2022, Komisija/Hubei Xinyegang Special Tube, C‑891/19 P, EU:C:2022:38, točka 73; glej po analogiji tudi sodbo z dne 10. aprila 2019, Jindal Saw in Jindal Saw Italia/Komisija, T‑301/16, EU:T:2019:234, točka 175).

251    Vendar iz samega besedila člena 3(3) osnovne uredbe izhaja, da je treba metodo, ki se je uporabila za ugotavljanje morebitnega nelojalnega znižanja prodajnih cen, načeloma izvajati za „podoben izdelek“ v smislu člena 1(4) te uredbe, čeprav je lahko ta sestavljen iz različnih vrst izdelkov, ki izhajajo iz več segmentov trga (glej v tem smislu sodbo z dne 20. januarja 2022, Komisija/Hubei Xinyegang Special Tube, C‑891/19 P, EU:C:2022:38, točka 74 in navedena sodna praksa).

252    Zato osnovna uredba Komisiji načeloma ne nalaga obveznosti izvajanja analize obstoja nelojalnega nižanja prodajnih cen za izdelek, ki ni podoben izdelek (sodba z dne 20. januarja 2022, Komisija/Hubei Xinyegang Special Tube, C‑891/19 P, EU:C:2022:38, točka 75).

253    To razlago potrjuje točka 5.180 poročila HP‑SSST, na katero se sklicujejo tožeče stranke in v skladu s katero pristojnemu organu na podlagi člena 3.2 Protidampinškega sporazuma ni treba dokazati obstoja nelojalnega nižanja prodajnih cen za vsako vrsto proizvodov, na katere se nanaša preiskava, ali za vse vrste izdelkov, iz katerih je sestavljen podoben nacionalni izdelek (sodba z dne 20. januarja 2022, Komisija/Hubei Xinyegang Special Tube, C‑891/19 P, EU:C:2022:38, točka 76).

254    Vendar kot potrjuje točka 5.180 poročila HP‑SSST, ker mora Komisija na podlagi člena 3(2) osnovne uredbe „objektivno preveriti“ učinek dampinškega uvoza na cene podobnih izdelkov industrije Unije, mora ta institucija pri analizi nelojalnega nižanja prodajnih cen upoštevati vse upoštevne pozitivne dokaze, po potrebi vključno s tistimi, ki se nanašajo na različne segmente trga zadevnega izdelka (sodba z dne 20. januarja 2022, Komisija/Hubei Xinyegang Special Tube, C‑891/19 P, EU:C:2022:38, točka 77).

255    Poleg tega iz sodne prakse izhaja, da preučitev nelojalnega nižanja prodajnih cen na podlagi metode, pri kateri se opravi primerjava glede na različne PCN (v nadaljevanju: metoda PCN), v določeni meri omogoča upoštevanje morebitne segmentacije trga zadevnega izdelka (glej v tem smislu sodbo z dne 20. januarja 2022, Komisija/Hubei Xinyegang Special Tube, C‑891/19 P, EU:C:2022:38, točke 106, 113 in 114).

256    Dejstvo je, da je lahko Komisija, da bi zagotovila objektivnost analize nelojalnega nižanja prodajnih cen, v nekaterih okoliščinah zavezana, da izvede tako analizo na ravni segmentov trga zadevnega izdelka, čeprav široko polje proste presoje, ki ga ima ta institucija, da bi med drugim ugotovila obstoj škode (glej točko 249 zgoraj), zajema vsaj odločitve glede izbora metode analize, glede podatkov in dokazov, ki jih mora zbrati, glede metode izračuna, ki se uporabi za določitev stopnje nelojalnega nižanja cen, ter glede razlage in presoje zbranih podatkov (glej v tem smislu sodbo z dne 20. januarja 2022, Komisija/Hubei Xinyegang Special Tube, C‑891/19 P, EU:C:2022:38, točka 78).

257    Tako se lahko Komisiji v nekaterih izjemnih okoliščinah poleg uporabe metode PCN naloži dodatna analiza nelojalnega nižanja prodajnih cen, in sicer primerjava cen v vsakem segmentu (glej v tem smislu sodbo z dne 20. januarja 2022, Komisija/Hubei Xinyegang Special Tube, C‑891/19 P, EU:C:2022:38, točka 111).

258    Te izjemne okoliščine se nanašajo na obstoj tako značilne segmentacije trga zadevnega izdelka, ki vključuje velike spremembe med segmenti trga (v nadaljevanju: prvi pogoj), kot položaja, za katerega je značilna velika zgoščenost notranjih prodaj in dampinškega uvoza v različnih segmentih (v nadaljevanju: drugi pogoj) (glej v tem smislu sodbo z dne 20. januarja 2022, Komisija/Hubei Xinyegang Special Tube, C‑891/19 P, EU:C:2022:38, točke od 79 do 81, 110 in 111).

259    Z vidika teh preudarkov in preudarkov o obsegu sodnega nadzora, predstavljenih v točkah 190 in 191 zgoraj, je treba preučiti trditve, ki jih tožeče stranke navajajo v podporo temu delu četrtega tožbenega razloga.

260    Komisija je v izpodbijani uredbi ugotovila:

„(60)      Informacije, zbrane med preiskavo, so pokazale tudi, da se nekateri od teh kakovostnih razredov (ki jih prodajajo industrija Unije in proizvajalci izvozniki) uporabljajo v najrazličnejše namene in so na splošno cenejši. Drugi bolj specializirani kakovostni razredi, zasnovani za uporabe z ozkimi specifikacijami […], so na splošno dražji. Te kakovostne razrede prodajajo tudi proizvajalci Unije in proizvajalci izvozniki.

(61)      Vendar je Komisija ugotovila, da kljub velikemu številu kakovostnih razredov na trgu PVA ni opredeljenih segmentov. Različni uporabniki lahko kupujejo številne kakovostne razrede PVA, odvisno od zahtevanih tehničnih specifikacij. Za nekatere uporabnike je najpomembnejši element vsebnost pepela, za druge viskoznost, nekateri pa lahko večinoma uporabljajo katero koli specifikacijo. Vsaka industrija uporabnikov lahko medsebojno zamenljivo uporablja različen sklop kakovostnih razredov PVA. Čeprav so nekateri uporabniki […] bolj omejeni glede števila kakovostnih razredov, ki jih lahko uporabljajo, se njihov nabor kakovostnih razredov še vedno prekriva z drugimi vrstami uporabnikov, ki lahko kupujejo širši nabor kakovostnih razredov.

(62)      Komisija je zato sklenila, da si vsaj v določenem obsegu vsi kakovostni razredi medsebojno konkurirajo, zato analiza segmentov v tem primeru ni niti upravičena niti ustrezna. […]

(64)      Analiza, ki jo je izvedla Komisija, je potrdila, da so različni kakovostni razredi, kot je pojasnjeno v uvodni izjavi 61, vsaj v določenem obsegu medsebojno zamenljivi. Tudi če je res, da lahko nekateri uporabniki za svojo uporabo kupujejo le omejeno število kakovostnih razredov, ti kakovostni razredi niso izključno povezani z industrijo uporabnika nižje v proizvodni verigi, ampak se prekrivajo s kakovostnimi razredi, ki se kupujejo za druge uporabe nižje v proizvodni verigi. Poleg tega je preiskava pokazala, da kitajski proizvajalci izvozniki dobavljajo kakovostne razrede za vse štiri glavne uporabe PVA in v celoti konkurirajo kakovostnim razredom, ki jih prodaja industrija Unije.

[…]

(78)      [R]azlični kakovostni razredi PVA [imajo] enake osnovne značilnosti, njihove uporabe so večinoma enake in medsebojno zamenljive. Zgolj ravni vsebnosti pepela ali metanola same po sebi ne določajo uporabe ali cene zadevnega izdelka, saj značilnosti kakovostnega razreda, njegovo možno končno uporabo in prodajno ceno opredeljuje kombinacija z drugimi ustreznimi značilnostmi, kot sta viskoznost in hidroliza.

(79)      V preiskavi zbrani dokazi so pokazali, da znaša povprečna razlika v ceni med kakovostnimi razredi PVA z ‚nizko vsebnostjo pepela‘ in tistimi s ‚standardno vsebnostjo pepela‘ približno 10 %. Vendar se lahko cene PVA med kakovostnimi razredi PVA z enako vsebnostjo pepela razlikujejo za 40 %. Poleg tega so lahko nekateri domnevno cenejši kakovostni razredi s ‚standardno‘ vsebnostjo pepela do 27 % dražji od tistih z ‚nizko‘ vsebnostjo pepela. Zato ni mogoče skleniti, kot so trdile zainteresirane strani, da je trg Unije razdeljen na visokokakovostne PVA (ki jih proizvaja industrija Unije) in nizkokakovostne PVA (uvožene iz [Kitajske]) na podlagi vsebnosti pepela in metanola, niti da se ta domnevna razdelitev kaže v cenah in proizvodnih stroških. Nasprotno, […] več kakovostnih razredov z domnevnimi ‚standardnimi‘ specifikacijami konkurira domnevno ‚visokokakovostnim‘ razredom podobnega izdelka.“

261    Iz tega sledi, da je Komisija izključila tako obstoj značilne segmentacije trga PVA kot veliko zgoščenost prodaje industrije Unije in dampinškega uvoza v obeh ločenih segmentih.

262    Ker je Komisija morala opraviti objektivno preverjanje nelojalnega nižanja prodajnih cen (glej točki 254 in 256 zgoraj), je treba preveriti, ali so njene ugotovitve dovolj podprte z elementi iz spisa postopka, ki je privedel do sprejetja izpodbijane uredbe, vključno z elementi, ki v izpodbijani uredbi niso izrecno navedeni (glej točko 152 zgoraj).

263    V obravnavanem primeru je Splošno sodišče Komisijo zaprosilo, naj natančneje opredeli elemente iz spisa, na podlagi katerih je lahko izključila tako obstoj segmentiranega trga kot koncentracijo uvoza in prodaje industrije Unije v ločenih segmentih.

264    Pri tem se je Komisija sklicevala na odgovore uporabnikov PVA na njeno zahtevo po informacijah v zvezi z njihovimi nakupi PVA na PCN in na podatke, ki ji jih je predložila družba Kuraray.

265    V zvezi z neobstojem značilne segmentacije je Komisija predložila en primer svoje zahteve po informacijah, čeprav ni predložila prejetih odgovorov, ki jih je opredelila kot zaupne. Predložila je tudi izvleček s spletnega mesta družbe Kuraray. Komisija je na obravnavi, ne da bi ji tožeče stranke nasprotovale, pojasnila, da je bila prejšnja različica tega izvlečka v spisu postopka, ki je privedel do sprejetja izpodbijane uredbe.

266    Ugotoviti je treba, da izvleček s spletnega mesta družbe Kuraray dokazuje, da so glavne uporabe za več razredov PVA tako v industrijah, ki naj bi uporabljale visokokakovostne PVA, kot v industrijah, ki naj bi uporabljale PVA nižje kakovosti. Kot ugotavlja Komisija, več razredov PVA, ki jih uporablja industrija papirja in lepil, uporablja tudi industrija emulzijske polimerizacije in proizvodnje polivinil butirala. Posledično je s tem izvlečkom mogoče potrditi, da na trgu PVA ne obstaja značilna segmentacija.

267    Poleg tega je treba ugotoviti, da se prvi pogoj nanaša na obstoj značilne segmentacije zadevnega izdelka, za izključitev možnosti, da bi bil izpolnjen, v nasprotju s tem, kar trdijo tožeče stranke, zato ni potrebno, da lahko vsi uporabniki brez razlikovanja kupujejo vse razrede PVA in da so zato ti razredi popolnoma zamenljivi.

268    Torej je treba ugotoviti, da v obravnavanem primeru prvi pogoj ni izpolnjen.

269    Zato je, ne da bi bilo treba odločiti o drugem pogoju, že mogoče ugotoviti, da Komisiji ni bilo treba opraviti dodatne analize nelojalnega nižanja prodajnih cen poleg analize, temelječe na metodi PCN.

270    Vsekakor je treba glede drugega pogoja poudariti naslednje.

271    Spis te zadeve vsebuje tri preglednice, ki so bile v spisu postopka, ki je privedel do sprejetja izpodbijane uredbe, in od katerih se vsaka nanaša ne enega od treh glavnih sodelujočih kitajskih proizvajalcev izvoznikov, med katerimi so tožeče stranke. V teh preglednicah so prikazane količine PVA na PCN, uvožene v Unijo. Nasprotno pa zaradi zaupnosti v teh preglednicah ni prikazano, kolikšen je na PCN obseg prodaje družbe Kuraray. S preučitvijo številk v teh preglednicah je mogoče ugotoviti, da uvoz, obravnavan v celoti, zajema osem različnih PCN v pregledanih različicah, ki jih tožeče stranke ne izpodbijajo, in da so količine dveh od teh PCN za vsako od njiju enakovredne približno 29 % skupnega uvoza teh proizvajalcev izvoznikov, medtem ko količine za drugih šest PCN dosegajo odstotne deleže med 3,24 in 9,54 %.

272    Posledično ni mogoče šteti, da je uvoz močno koncentriran, tako da je treba tudi brez podatkov o prodaji družbe Kuraray ugotoviti, da drugi pogoj ni izpolnjen.

273    Ker pogoja, določena v sodni praksi, na katero je bilo opozorjeno v točki 258, nista izpolnjena, je treba ugotoviti, da Komisiji ni bilo treba opraviti dodatne analize nelojalnega nižanja prodajnih cen poleg analize, temelječe na metodi PCN.

274    Glede na zgornje ugotovitve je treba prvi del četrtega tožbenega razloga zavrniti.

–       Drugi del

275    Tožeče stranke trdijo, da Komisija ni pravilno ugotovila nelojalnega nižanja prodajnih cen, ker je izvedla 10‑odstotno prilagoditev zaradi upoštevanja manjše kakovosti PVA, uvoženih iz Kitajske, na ravni vsebnosti pepela v primerjavi s PVA, proizvedenimi v Uniji, vendar je zavrnila izvedbo drugih prilagoditev, ki bi odražale druge kakovostne razlike med temi PVA.

276    Komisija ob podpori družbe Sekisui izpodbija trditve tožečih strank.

277    Spomniti je treba, da je v upoštevnih uvodnih izjavah izpodbijane uredbe navedeno:

„(423)      Nelojalno nižanje prodajnih cen zaradi uvoza je bilo ugotovljeno na podlagi podatkov sodelujočih proizvajalcev izvoznikov v zadevni državi in podatkov o domači prodaji, ki jih je za obdobje preiskave predložila industrija Unije. […]

(424)      Primerjava cen je bila izvedena za vsako vrsto izdelka posebej za posle na isti ravni trgovanja in po odbitku preloženih popustov. Po potrebi je bila uvozna cena zadevnega izdelka, uvoženega iz [Kitajske], ustrezno prilagojena v primerjavi s primerljivo vrsto izdelka, ki jo prodaja industrija Unije.

(425)      Kar zadeva razlike v nekaterih značilnostih med zadevnim izdelkom in podobnim izdelkom, […] vrste izdelkov, uvožene iz [Kitajske], konkurirajo vrstam izdelkov, ki jih proizvaja in prodaja Unija industrija [industrija Unije]. Ker je bila vsebnost pepela v PVA, ki jih proizvajajo in prodajajo sodelujoči proizvajalci izvozniki, na splošno višja od vsebnosti pepela v PVA, ki jih proizvaja in prodaja industrija Unije, je Komisija menila, da je za zagotovitev poštene primerjave med vrstami izdelkov iz Kitajske in EU na podlagi kontrolnih številk izdelka potrebna prilagoditev. Določila jo je na podlagi razlike, ugotovljene pri uvozu PVA z visoko in nizko vsebnostjo pepela iz tretjih držav, na podlagi informacij, ki so jih predložili uporabniki. Ugotovljena razlika v ceni je znašala 10 %.

(426)      Na podlagi tega je bila ceni CIF za PVA z visoko vsebnostjo pepela, ki so jo prodajali sodelujoči proizvajalci izvozniki, prišteta 10‑odstotna prilagoditev.

[…]

(429)      Poleg tega imata vsebnost metanola in embalaža zanemarljiv vpliv na cene, […] zato je Komisija sklenila, da je te značilnosti za namene nelojalnega nižanja prodajnih cen primerno zanemariti.“

278    Komisija je pred Splošnim sodiščem pojasnila, da so bile PCN, kot je razvidno iz vprašalnika, ki ga je poslala kitajskim proizvajalcem izvoznikom, določene na podlagi petih značilnosti PVA, in sicer viskoznosti, stopnje hidrolize, vsebnosti pepela, vsebnosti metanola in embalaže.

279    Iz tega sledi, da se je Komisiji zdelo potrebno izvesti 10‑odstotno prilagoditev navzgor za cene nekaterih vrst izdelkov, uvoženih iz Kitajske, ki so z vidika viskoznosti in stopnje hidrolize ustrezale vrstam izdelkov, ki jih prodaja industrija Unije, zaradi razlik v vsebnosti pepela, ki je bila večja pri prvih kot pri drugih. Nasprotno pa je izključila, da razlike v vsebnosti metanola in embalaži upravičujejo druge prilagoditve.

280    Tožeče stranke ne izpodbijajo utemeljenosti 10‑odstotne prilagoditve, ki jo je Komisija izvedla zaradi razlik v vsebnosti pepela, ampak trdijo, da so bile druge prilagoditve potrebne.

281    Vendar niso predložile dokaza, ki bi dokazoval, da je Komisija storila očitno napako pri presoji s tem, da je štela, da razlike v vsebnosti metanola in embalaži med vrstami izdelkov, ki so primerljive na ravni viskoznosti in stopnje hidrolize, ne vplivajo znatno na njihove cene.

282    Zato je treba drugi del četrtega tožbenega razloga zavrniti.

–       Tretji del

283    Tožeče stranke trdijo, da iz uvodnih izjav 432 in 433 izpodbijane uredbe ter informacij, ki so jih lahko dobile od Komisije, in informacij, ki so jim jih predložili drugi proizvajalci izvozniki, izhaja, da je Komisija pri analizi nelojalnega nižanja prodajnih cen primerjala 100 % uvoza PVA iz Kitajske z 82 % prodaje PVA s strani industrije Unije. Komisija naj bi namreč ugotovila, da se PCN, ki jih prodaja industrija Unije, in PCN, ki jih prodajajo kitajski proizvajalci izvozniki, prekrivajo v 82 %. Tako naj bi iz svoje analize izključila 18 % prodaje industrije Unije. S tem naj bi Komisija kršila obveznost, ki naj bi izhajala iz člena 3(2) in (3) osnovne uredbe, da ugotovi nelojalno nižanje prodajnih cen za zadevni izdelek v celoti.

284    Tožeče stranke prerekajo, da je izpodbijano uredbo mogoče razlagati tako, da je Komisija primerjala 100 % prodaje industrije Unije z 82 % prodaje kitajskih proizvajalcev izvoznikov, in se za to opirajo na izračune nelojalnega nižanja prodajnih cen v zvezi z njimi samimi in drugimi proizvajalci izvozniki, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da je bilo 100 % uvoza primerjanih z 82 % prodaje industrije Unije. Vsekakor menijo, da tudi če bi bila ta razlaga sprejeta, je Komisija vseeno kršila člen 3(2) in (3) osnovne uredbe, ker je bila dolžna upoštevati 100 % uvoza.

285    Komisija ob podpori družbe Sekisui izpodbija trditve tožečih strank.

286    Spomniti je treba, da je v uvodnih izjavah 432 in 433 izpodbijane uredbe navedeno:

„(432)      Družba Wacker in kitajski proizvajalci izvozniki so trdili, da industrija Unije ni prodajala 18 % izvoza iz [Kitajske], ker za to količino niso bile ugotovljene primerljive kontrolne številke izdelka. Strani so se v zvezi s svojo trditvijo, da je analiza škode, ki jo je izvedla Komisija, temeljila le na omejenem obsegu prodaje industrije Unije in ne na celotnem podobnem izdelku, sklicevale na sodbo [z dne 24. septembra 2019, Hubei Xinyegang Special Tube/Komisija (T‑500/17, neobjavljena, EU:T:2019:691)].

(433)      Prvič, Komisija je opozorila, da je zoper to sodbo vložena pritožba pred Sodiščem, zaradi česar se nanjo ni mogoče sklicevati. Drugič, osnovna uredba ne zahteva, da bi Komisija izvedla analizo škode za vsako vrsto izdelka posebej, temveč je pravna zahteva določitev stopnje za podobni izdelek. Čeprav se kontrolne številke izdelka uporabljajo kot izhodišče za tako oceno, to ne pomeni, da si različne kontrolne številke izdelka niso konkurenčne. Dejstvo, da se nekatere kontrolne številke izdelka industrije Unije niso primerjale z uvozom, ne pomeni, da nanje ne pritiskajo cene dampinškega uvoza. Dejansko je določitev nelojalnega nižanja prodajnih in ciljnih cen tako, da se najprej izračunajo stopnje na ravni kontrolne številke izdelka, le vmesni in pripravljalni korak za zahtevano primerjavo cen. Čeprav ta korak ni zakonsko predpisan, je standardna praksa Komisije. Tretjič, kadar se uporabi vzorčenje, ni presenetljivo, da se uvoz vzorčenih proizvajalcev izvoznikov in prodaja vzorčene industrije Unije ne ujemata popolnoma. To ne pomeni nujno, da uvoz določenih vrst ne obstaja, temveč da tovrstnega uvoza v Unijo vzorčeni proizvajalci izvozniki v obdobju preiskave niso izvajali. […] Komisija [je] nazadnje sklenila, da so si bili vsi kakovostni razredi PVA vsaj v določeni meri konkurenčni. Zato 18 % izvoza vzorčenih proizvajalcev izvoznikov, ki ga industrija Unije ne prodaja, ne pomeni posebne kategorije zadevnega izdelka, temveč v celoti konkurira preostalim kakovostnim razredom, za katere je bilo ugotovljeno ujemanje. Poleg tega so bile kontrolne številke izdelkov, ki jih industrija Unije ne prodaja, tiste vrste izdelkov, ki so primerne za uporabo v sektorjih lepil, polimerizacije in papirja, zaradi česar so bile enakovredne in neposredno konkurenčne drugim vrstam izdelkov, ki jih industrija Unije proizvaja in prodaja za isto uporabo, čeprav niso bile uporabljene za količinsko opredelitev nelojalnega nižanja prodajnih cen.“

287    Poudariti je treba, da je Komisija v uvodnih izjavah 432 in 433 izpodbijane uredbe povzela trditev, ki so jo tožeče stranke navedle v zvezi s sodbo z dne 24. septembra 2019, Hubei Xinyegang Special Tube/Komisija (T‑500/17, neobjavljena, EU:T:2019:691), preden jo je zavrnila.

288    Spomniti je treba, da je Splošno sodišče v točkah od 68 do 75 sodbe z dne 24. septembra 2019, Hubei Xinyegang Special Tube/Komisija (T‑500/17, neobjavljena, EU:T:2019:691), v bistvu razsodilo, da Komisija s tem, da v okviru analize nelojalnega nižanja prodajnih cen ni upoštevala določene količine zadevnega izdelka, ki so ga proizvedli vzorčeni proizvajalci Unije, in sicer 17 od 66 opredeljenih vrst izdelkov, kar predstavlja 8 % upoštevnega obsega prodaje navedenih proizvajalcev, ki jih vzorčeni kitajski proizvajalci izvozniki niso izvažali, ni upoštevala vseh upoštevnih podatkov v tem primeru, kar je v nasprotju s členom 3(2) in (3) osnovne uredbe (glej v tem smislu sodbo z dne 20. januarja 2022, Komisija/Hubei Xinyegang Special Tube, C‑891/19 P, EU:C:2022:38, točka 22).

289    Komisija je za zavrnitev trditve tožečih strank v zvezi s sodbo z dne 24. septembra 2019, Hubei Xinyegang Special Tube/Komisija (T‑500/17, neobjavljena, EU:T:2019:691), najprej v prvem stavku uvodne izjave 433 izpodbijane uredbe poudarila, da je zoper to sodbo vložena pritožba.

290    Dalje, v odstavkih od drugega do devetega uvodne izjave 433 izpodbijane uredbe je Komisija zagovarjala utemeljenost svojega ravnanja v Uredbi, ki se je izpodbijala v zadevi, v kateri je bila izdana sodba z dne 24. septembra 2019, Hubei Xinyegang Special Tube/Komisija (T‑500/17, neobjavljena, EU:T:2019:691), ob tem pa izrazila tudi splošne preudarke o analizi nelojalnega nižanja prodajnih cen po metodi PCN. V tem okviru je ugotovila, da „se nekatere kontrolne številke izdelka industrije Unije niso primerjale z uvozom“. Tega dela stavka torej ni mogoče razlagati tako, da je Komisija priznala, da v obravnavanem primeru ni upoštevala nekaterih PCN, ki jih proizvaja industrija Unije.

291    Nazadnje, v desetem do dvanajstem stavku uvodne izjave 433 izpodbijane uredbe je Komisija preučila okoliščine obravnavanega primera. Iz teh stavkov izhaja, prvič, da za 18 % PVA, ki so jih v Unijo izvozili vzorčeni kitajski proizvajalci izvozniki, ni bilo mogoče najti nobene ustrezne vrste izdelka, ki ga je prodajala industrija Unije, in drugič, da so si vsi PVA v določeni meri konkurenčni, zato so bili PVA, ki jih je prodajala industrija Unije, konkurenčni tudi tem 18 % PVA, uvoženim iz Kitajske.

292    Iz tega sledi, prvič, da je Komisija vsako vrsto izdelka, ki jo je prodajala industrija Unije, povezala z vrsto uvoženega izdelka, in drugič, da je za uvožene vrste izdelkov, ki niso ustrezale vrstam izdelkov, ki jih je prodajala ta industrija, menila, da je vseeno obstajalo konkurenčno razmerje. S tem je Komisija opravila analizo, ki jo zahteva člen 3(2) in (3) osnovne uredbe in s katero se preuči učinek „dampinškega uvoza“ na cene industrije Unije (sodba z dne 20. januarja 2022, Komisija/Hubei Xinyegang Special Tube, C‑891/19 P, EU:C:2022:38, točka 161), ter analizirala nelojalno nižanje prodajnih cen za zadevni izdelek v celoti.

293    V nasprotju s tem, kar trdijo tožeče stranke, je ta razlaga uvodne izjave 433 izpodbijane uredbe združljiva s pojasnili, ki jim jih je Komisija dala med postopkom, ki je privedel do sprejetja izpodbijane uredbe, in v skladu s katerimi je „odstotek ujemanja med industrijo Unije in vzorčenimi kitajskimi proizvajalci izvozniki […] 82 %“. Čeprav iz teh pojasnil izhaja, da popolnega ujemanja ni bilo mogoče najti, besede, ki jih je uporabila Komisija, namreč ne pojasnjujejo, ali je več vrst izdelkov prodajala industrija Unije ali so jih več kitajski proizvajalci izvozniki.

294    Poleg tega te razlage uvodne izjave 433 izpodbijane uredbe niso ovržene s preglednicami, ki so jih tožeče stranke priložile repliki. V teh preglednicah so namreč za vsakega od vzorčenih proizvajalcev izvoznikov, med katerimi so tožeče stranke, navedene PCN, za katere obstaja ujemanje med uvoženimi vrstami izdelkov in vrstami izdelkov, ki jih je prodajala industrija Unije. Čeprav zaradi zaupnosti v teh preglednicah niso navedene količine, ki jih je prodala industrija Unije, na PCN, iz tega ni mogoče ugotoviti, da je bilo upoštevanih samo 82 % prodaje te industrije, kot trdijo tožeče stranke.

295    Zato je treba ugotoviti, da trditev tožečih strank, v skladu s katero je Komisija analizirala nelojalno nižanje prodajnih cen brez upoštevanja celotne prodaje PVA, ki jo je opravila industrija Unije, nima dejanske podlage.

296    Vsekakor je treba ob predpostavki, da je Komisija nekatere vrste izdelkov, ki jih je prodajala industrija Unije, izključila iz analize nelojalnega nižanja prodajnih cen, spomniti, da je Sodišče razveljavilo sodbo z dne 24. septembra 2019, Hubei Xinyegang Special Tube/Komisija (T‑500/17, neobjavljena, EU:T:2019:691). Sodišče je ugotovilo, da je Splošno sodišče v navedeni sodbi napačno uporabilo pravo s tem, da je razsodilo, da mora Komisija v okviru analize učinkov dampinškega uvoza na cene industrije Unije iz člena 3(2) in (3) osnovne uredbe in zlasti v okviru analize nelojalnega nižanja prodajnih cen v vseh okoliščinah upoštevati vse izdelke, ki jih prodaja ta industrija, vključno z vrstami zadevnega izdelka, ki jih vzorčeni proizvajalci izvozniki niso izvozili (sodba z dne 20. januarja 2022, Komisija/Hubei Xinyegang Special Tube, C‑891/19 P, EU:C:2022:38, točka 159).

297    Kot poudarjajo tožeče stranke, iz točk od 138 do 140 sodbe z dne 20. januarja 2022, Komisija/Hubei Xinyegang Special Tube, C‑891/19 P, EU:C:2022:38), izhaja, da morata biti za to, da je Komisiji naložena ta obveznost, izpolnjena prvi in drugi pogoj (glej točko 258 zgoraj). Vendar v nasprotju s tem, kar trdijo tožeče stranke, v obravnavanem primeru ni tako (glej točke od 265 do 272 zgoraj).

298    Zato je treba zavrniti tudi tretji del četrtega tožbenega razloga.

299    Ker so bili vsi deli četrtega tožbenega razloga v zvezi s kršitvijo člena 3(2) in (3) osnovne uredbe zavrnjeni, tožeče stranke nič bolj ne morejo utemeljeno trditi, da je Komisija zaradi teh kršitev kršila tudi člen 3(6) te uredbe (glej točko 222 zgoraj).

300    Glede na vse zgoraj navedeno je treba četrti tožbeni razlog zavrniti v celoti.

 Peti tožbeni razlog: kršitev pravice do obrambe

301    Tožeče stranke trdijo, da je Komisija kršila njihovo pravico do obrambe s tem, da jim kljub prošnjam ni zagotovila informacij o prodanih količinah in prodajnih cenah industrije Unije na PCN ter stopnjah nelojalnega nižanja prodajnih cen in ciljnih cenah na PCN (v nadaljevanju: sporni elementi). Komisiji očitajo, da jim ni sporočila vsaj vrednostnih razredov za te elemente. Menijo, da čeprav člen 19 osnovne uredbe določa zaupno obravnavo nekaterih informacij, njegova uporaba ne sme spodkopati bistvene vsebine pravice do obrambe. Opozarjajo, da člen 19(2) osnovne uredbe od zainteresiranih strank, ki se sklicujejo na zaupnost predloženih informacij, zahteva, da za te informacije priskrbijo povzetke, ki niso zaupni, ali vsaj navedejo razloge, zakaj tak povzetek ni mogoč. Poleg tega tožeče stranke menijo, da ni pomembno, da se domnevno zaupni podatki nanašajo na samo enega proizvajalca Unije.

302    Tožeče stranke pojasnjujejo, da jim za utemeljenost tega tožbenega razloga ni treba dokazati, da bi bil rezultat preiskave drugačen, ampak le, da taka možnost ni povsem izključena. Ker pa niso imele na voljo spornih elementov, naj ne bi mogle ugotoviti, niti ali za nekatere PCN niso bili ugotovljeni nobeno nelojalno nižanje prodajnih cen ali ciljne cene niti s katerimi PCN je industrija Unije opravila večino svoje prodaje. Ti elementi naj bi bili torej bistveni, da bi bilo mogoče preveriti točnost tako ugotovitve nelojalnega nižanja prodajnih cen, katerega analiza bi lahko zahtevala preučitev tržnih deležev različnih PCN, kot obstoja škode, ki bi jo uvoz lahko povzročil tej industriji.

303    Komisija ob podpori družb Kuraray in Sekisui izpodbija trditve tožečih strank.

304    Spomniti je treba na besedilo upoštevnih določb za preučitev tega tožbenega razloga.

305    Člen 19 osnovne uredbe določa:

„1.      Vse informacije, ki so po svoji naravi zaupne (na primer, ker bi njihovo razkritje dalo znatno konkurenčno prednost konkurentu ali bi močno škodovalo osebi, ki je te informacije dostavila, ali pa osebi, od katere je oseba, ki je dostavila informacije, informacije prejela) ali ki jih stranke, udeležene v preiskavi, dostavijo na zaupni osnovi, jih pristojni organi obravnavajo kot take, če se predloži ustrezen razlog za to.

2.      Od zainteresiranih strani, ki dostavljajo zaupne informacije, se zahteva, da priskrbijo za te informacije povzetke, ki niso zaupni. Ti povzetki so dovolj podrobni, da dovoljujejo smiselno razumevanje vsebine informacij, predloženih v zaupni obliki. V izjemnih okoliščinah lahko te strani navedejo, da takih informacij ni mogoče povzeti. V takih izjemnih okoliščinah je treba predložiti izjavo o razlogih, zakaj tak povzetek ni mogoč.

[…]

4.      Ta člen ne onemogoča, da pristojni organi Unije razkrijejo splošne informacije, še posebej razloge, na katerih temeljijo odločitve, sprejete na podlagi te uredbe, ali razkritja dokazov, ki so jih pristojni organi Unije uporabljali, v taki meri, kot je potrebno za obrazložitev teh razlogov v sodnih postopkih. Tako razkritje mora upoštevati upravičene interese vpletenih strank, da se njihove poslovne skrivnosti ne razkrijejo.

5.      Komisija in države članice, vključno z njihovimi uradniki, ne razkrijejo nobene informacije, ki so jo prejeli na podlagi te uredbe in za katero je oseba, ki jo je predložila, zahtevala zaupno obravnavo, razen če ta oseba tega izrecno ne dovoli.

[…]“

306    Člen 20 osnovne uredbe določa:

„1.      Pritožniki, uvozniki in izvozniki in njihova predstavniška združenja in predstavniki države izvoznice lahko zahtevajo razkritje podrobnosti, na katerih temeljijo bistvena dejstva in premisleki, na osnovi katerih so bili uvedeni začasni ukrepi. […]

2.      Stranke iz odstavka 1 lahko zahtevajo dokončno razkritje bistvenih dejstev in premislekov, na osnovi katerih se namerava priporočiti uvedbo dokončnih ukrepov, ali pa zaključek preiskave ali postopka brez uvedbe ukrepov, pri čemer se še posebna pozornost posveča razkritju katerih koli dejstev ali premislekov, ki so drugačni od tistih, ki so bili uporabljeni pri začasnih ukrepih.

[…]“

307    Člen 6(7) osnovne uredbe določa:

„7.      Pritožniki, uvozniki in izvozniki […] lahko na pisno zahtevo pregledajo vse informacije, ki jih je katera koli stranka dala na razpolago za preiskavo, za razliko od internih dokumentov, ki jih pripravijo pristojni organi Unije ali njenih držav članic, ki so pomembne za predstavitev njihovih primerov in niso zaupne v smislu člena 19 ter so uporabljene v preiskavi.

[…]“

308    Osnovna uredba s temi določbami uresničuje dva cilja, in sicer, prvič, zainteresiranim stranem omogočiti, da učinkovito branijo svoje interese, in drugič, ohraniti zaupnost informacij, zbranih med preiskavo (sodba z dne 30. junija 2016, Jinan Meide Casting/Svet, T‑424/13, EU:T:2016:378, točka 96; glej v tem smislu tudi sodbo z dne 1. junija 2017, Changmao Biochemical Engineering/Svet, T‑442/12, EU:T:2017:372, točka 142 in navedena sodna praksa).

309    V zvezi s prvim ciljem, omenjenim v točki 308 zgoraj, je treba spomniti, da je spoštovanje pravice do obrambe v vseh postopkih, sproženih zoper posameznika, ki bi lahko pripeljali do sprejetja akta, ki bi škodljivo vplival na njegov položaj, eno izmed temeljnih načel prava Unije, ki ga je treba zagotoviti tudi takrat, kadar postopkovna zakonodaja ne obstaja. To načelo je v postopkih protidampinških preiskav temeljno (glej sodbo z dne 1. junija 2017, Changmao Biochemical Engineering/Svet, T‑442/12, EU:T:2017:372, točka 139 in navedena sodna praksa).

310    Na podlagi navedenega načela mora biti zainteresiranim podjetjem med upravnim postopkom omogočeno, da učinkovito predstavijo svoje stališče o resničnosti in upoštevnosti zatrjevanih dejstev in okoliščin ter o dokazih, na katerih temeljijo trditve Komisije o obstoju dampinga in škode, ki naj bi s tem nastala (glej sodbo z dne 1. junija 2017, Changmao Biochemical Engineering/Svet, T‑442/12, EU:T:2017:372, točka 140 in navedena sodna praksa).

311    V zvezi z drugim ciljem, omenjenim v točki 308 zgoraj, je treba spomniti, da je varstvo poslovnih podatkov splošno načelo prava Unije. Ohranjanje neizkrivljene konkurence je pomemben javni interes, s katerega ohranitvijo je mogoče upravičiti zavrnitev razkritja zaupnih poslovnih informacij (glej v tem smislu sodbo z dne 30. junija 2016, Jinan Meide Casting/Svet, T‑424/13, EU:T:2016:378, točka 165 in navedena sodna praksa).

312    Za uskladitev zadevnih dveh ciljev morajo institucije Unije pri izpolnjevanju svoje obveznosti zagotavljanja informacij ravnati z vso potrebno skrbnostjo, ko zadevnim podjetjem posredujejo – če je zagotovljeno spoštovanje poslovne skrivnosti – uporabne podatke za obrambo njihovih interesov, in pri tem izbrati, po potrebi po uradni dolžnosti, ustrezne načine za tako posredovanje (glej v tem smislu sodbo 1. junija 2017, Changmao Biochemical Engineering/Svet, T‑442/12, EU:T:2017:372, točka 141).

313    Nujnost uskladitve teh ciljev izhaja tudi iz dejstva, da v skladu s sodno prakso cilj člena 19 osnovne uredbe ni samo zaščita poslovnih skrivnosti, temveč tudi pravice do obrambe drugih strank v protidampinškem postopku (glej sodbo z dne 15. oktobra 2020, Zhejiang Jiuli Hi-Tech Metals/Komisija, T‑307/18, neobjavljena, EU:T:2020:487, točka 82 in navedena sodna praksa).

314    Varstvo zaupnih poslovnih informacij ne zahteva kategorične izključitve vsakršnega razkritja informacij, uporabljenih v protidampinški preiskavi, zainteresiranim strankam, ne glede na okoliščine. Zlasti je treba presojati poseben položaj zainteresirane stranke glede teh informacij in zlasti položaj, ki ga ta zainteresirana stranka zavzema na trgu, glede na dobavitelja te informacije (sodba z dne 30. junija 2016, Jinan Meide Casting/Svet, T‑424/13, EU:T:2016:378, točka 199; glej v tem smislu tudi sodbo z dne 1. junija 2017, Changmao Biochemical Engineering/Svet, T‑442/12, EU:T:2017:372, točka 159).

315    V sodni praksi je pojasnjeno, da obveznost spoštovanja zaupnih informacij ne sme spodkopati bistvene vsebine pravice do obrambe (glej sodbo z dne 1. junija 2017, Changmao Biochemical Engineering/Svet, T‑442/12, EU:T:2017:372, točka 142 in navedena sodna praksa).

316    V obravnavanem primeru so, kot izhaja iz uvodne izjave 435 izpodbijane uredbe in dopisa, ki so ga tožeče stranke poslale Komisiji 8. julija 2020, tožeče stranke po prejemu dokončnega razkritja zahtevale dostop do spornih elementov.

317    Družba Kuraray je v elektronskem sporočilu z dne 13. julija 2020 Komisijo obvestila, da nasprotuje temu, da se tožečim strankam pošljejo sporni elementi, vključno v obliki vrednostnih razredov, ki bi nadomestili točne podatke. Kot je Komisija pojasnila na obravnavi, je bilo to elektronsko sporočilo odgovor družbe Kuraray na elektronsko sporočilo, ki ji ga je Komisija poslala, potem ko je prejela dopis tožečih strank z dne 8. julija 2020, omenjen v točki 316 zgoraj. Družba Kuraray je trdila, da so sporni elementi po naravi zaupni v smislu člena 19(1) osnovne uredbe, ter pojasnila, da je sama v vzorcu, ki ga je uporabila Komisija, edini proizvajalec Unije, ki prodaja zadevni izdelek tretjim osebam, zato bi razkritje dodatnih elementov o izračunih nelojalnega nižanja prodajnih cen in ciljnih cen koristilo njenim konkurentom in imelo zelo negativen učinek nanjo. To razkritje, s katerim naj bi se razkrile informacije o količinah PVA, prodanih v obdobju preiskave, in povprečnih cenah na PCN, naj bi povzročilo nepopravljivo škodo njenemu poslovanju v Uniji.

318    Poleg tega je družba Kuraray trdila, da informacije o nelojalnem nižanju prodajnih cen in ciljnih cenah, ki so že bile sporočene tožečim strankam, tem omogočajo, da razumejo, kakšno škodo uvoz povzroča industriji Unije, in uveljavljajo svojo pravico do obrambe. Poudarila je, da bo za vsakega proizvajalca izvoznika uporabljena protidampinška dajatev na isti ravni za ves njegov izvoz zadevnega izdelka v Unijo, brez razlikovanja glede na PCN.

319    Komisija je v elektronskem sporočilu z dne 14. julija 2020 tožeče stranke obvestila, da je po preučitvi njihove zahteve za dostop do spornih elementov odločila, da to zahtevo zavrne, saj so ti elementi zaupni v skladu s členom 19 osnovne uredbe. Razlogi, s katerimi je Komisija utemeljila svojo odločitev, se ujemajo z razlogi, ki jih je navedla družba Kuraray in so povzeti v točki 318 zgoraj.

320    Komisija je v uvodni izjavi 436 izpodbijane uredbe ugotovila, da v skladu s členom 19 osnovne uredbe ni mogla razkriti spornih elementov, ker bi se z razkritjem takih podrobnosti lahko neposredno ali v kombinaciji s tržnimi informacijami rekonstruirali zaupna prodaja ali podatki o proizvodnji posameznih proizvajalcev Unije.

321    Ugotoviti je treba, da ob upoštevanju člena 19(1) in (5) osnovne uredbe Komisija zaradi nasprotovanja družbe Kuraray ni smela tožečim strankam sporočiti spornih elementov (glej po analogiji sodbi z dne 30. junija 2016, Jinan Meide Casting/Svet, T‑424/13, EU:T:2016:378, točka 178, in z dne 19. maja 2021, China Chamber of Commerce for Import and Export of Machinery and Electronic Products in drugi/Komisija, T‑254/18, v pritožbenem postopku, EU:T:2021:278, točka 477).

322    Vendar če informacij zaradi njihove zaupnosti ni mogoče posredovati, se s členom 19(2) osnovne uredbe stranem, ki so predložile te informacije, nalaga, da predložijo nezaupen povzetek teh informacij vsakič, ko je to mogoče (glej v tem smislu sodbo z dne 19. maja 2021, China Chamber of Commerce for Import and Export of Machinery and Electronic Products in drugi/Komisija, T‑254/18, v pritožbenem postopku, EU:T:2021:278, točka 483).

323    Zato je treba preveriti, ali je Komisija s tem, da ni sprejela ukrepov, ki bi tožečim strankam omogočili, da dobijo sporne elemente v obliki nezaupnih povzetkov v smislu člena 19(2) osnovne uredbe, kršila njihovo pravico do obrambe.

324    Za to se je treba v skladu z načeli, na katera je bilo opozorjeno v točkah od 20 do 22 zgoraj, sklicevati na sklepe organa za reševanje sporov v zvezi s členoma 6.5 in 6.5.1 Protidampinškega sporazuma, ki v bistvu ustrezata členu 19(1), (2) in (5), prvi stavek, osnovne uredbe (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 30. junija 2016, Jinan Meide Casting/Svet, T‑424/13, EU:T:2016:378, točke 103, 188 in 190).

325    Glede na poročilo pritožbenega organa v zvezi s sporom „Evropske skupnosti – Dokončni protidampinški ukrepi za nekatere pritrdilne elemente iz železa ali jekla iz Kitajske“, ki ga je organ za reševanje sporov sprejel 28. julija 2011 (WT/DS 397/AB/R, točke od 542 do 544), glede informacij, ki se obravnavajo kot zaupne na podlagi člena 6.5 Protidampinškega sporazuma, člen 6.5.1 tega sporazuma pristojnemu organu nalaga, da zahteva predložitev nezaupnega povzetka informacij. Zadostnost predloženega povzetka bo odvisna od zadevnih zaupnih informacij, vendar bo povzetek moral omogočiti razumen vpogled v vsebino nesporočenih informacij, da se drugim stranem v preiskavi omogoči, da odgovorijo in branijo svoje interese. Člen 6.5.1 Protidampinškega sporazuma določa možnost, da v izjemnih okoliščinah zaupnih informacij ni mogoče pripraviti v obliki povzetka. V teh izjemnih okoliščinah bo stranka lahko sporočila, da ne more predložiti nezaupnega povzetka zaupnih informacij, vendar bo vseeno morala zagotoviti izjavo o razlogih, zakaj priprava povzetka ni možna. Pristojni organ pa mora skrbno preučiti to izjavo, da ugotovi, ali dokazuje obstoj izjemnih okoliščin in ali navedeni razlogi ustrezno pojasnjujejo, zakaj v teh okoliščinah ni mogoče pripraviti povzetka, ki bi omogočil razumen vpogled v vsebino informacij. Povzetka zaupnih informacij ne bo mogoče predložiti v primerih, v katerih ne bo mogoče pripraviti nobene druge metode za predložitev informacij, ki ne bi razkrila občutljivih informacij ali ne bi zagotovila zadostnih podrobnosti, da bi se omogočil razumen vpogled v vsebino zaupno predloženih informacij.

326    V obravnavanem primeru je treba na eni strani ugotoviti, da je družba Kuraray, ko je nasprotovala razkritju spornih elementov, vključno v obliki vrednostnih razredov, zavrnila izpolnitev obveznosti, da predloži nezaupne povzetke teh elementov, in da se je za to sklicevala na obstoj izjemne okoliščine, da je edini proizvajalec Unije, katerega prodajo je Komisija upoštevala pri analizi nelojalnega nižanja prodajnih cen in ciljnih cen. Na drugi strani je Komisija preučila trditve družbe Kuraray in odločila, da je njeno stališče utemeljeno, tudi ob upoštevanju dejstva, ki je bilo v bistvu predstavljeno v uvodni izjavi 436 izpodbijane uredbe, da bi kitajski proizvajalci izvozniki lahko zahtevane elemente razlagali z vidika informacij o trgih, s katerimi so že razpolagali.

327    Zato je treba ugotoviti, da je Komisija pravilno sledila fazam, ki so v upoštevnih določbah določene za uravnoteženje obeh ciljev, omenjenih v točki 308 zgoraj.

328    Glede utemeljenosti presoje Komisije je treba ugotoviti, da ob upoštevanju občutljivosti spornih elementov in izjemnih okoliščin obravnavanega primera ta institucija ni storila napake s tem, da je zavrnila razkritje teh elementov.

329    Neobstoj napake Komisije je potrjen s tem, da tožeče stranke, ko so prejele elektronsko sporočilo Komisije, v katerem je bila zavrnjena njihova zahteva za dostop do spornih elementov (glej točko 319 zgoraj), tega vprašanja niso postavile pooblaščencu za zaslišanje, čeprav bi to lahko storile v skladu s členom 15 Sklepa predsednika Evropske komisije (EU) 2019/339 z dne 21. februarja 2019 o funkciji in mandatu pooblaščenca za zaslišanje v nekaterih trgovinskih postopkih (UL 2019, L 60, str. 20).

330    Ugotoviti je treba, da so se tožeče stranke s tem, da pooblaščencu za zaslišanje niso postavile vprašanja, strinjale z uravnoteženjem zadevnih ciljev, ki ga je opravila Komisija.

331    Vsekakor je treba opozoriti, da iz sodne prakse izhaja, da čeprav od tožeče stranke ni mogoče zahtevati, naj dokaže, da bi bila odločitev Komisije drugačna, če ne bi bilo zadevne postopkovne nepravilnosti, temveč le to, da taka hipoteza ni popolnoma izključena, ker bi se ta stranka lahko bolje branila, če te nepravilnosti ne bi bilo, pa se zaradi obstoja nepravilnosti v zvezi s pravico do obrambe zadevni akt lahko razglasi za ničen samo, če obstaja možnost, da bi se upravni postopek lahko zaradi navedene nepravilnosti končal drugače in bi se tako z njim konkretno poseglo v pravico do obrambe (glej sodbo z dne 5. maja 2022, Zhejiang Jiuli Hi-Tech Metals/Komisija, C‑718/20 P, EU:C:2022:362, točka 49 in navedena sodna praksa).

332    V zvezi s tem, prvič, tožeče stranke trdijo, da če bi prejele sporne elemente, ne bi bilo zmede, ki je nastala glede odstotnih deležev uvoženih izdelkov in izdelkov, ki jih je prodala industrija Unije, ki so bili preučeni pri analizi nelojalnega nižanja prodajnih cen (glej tretji del četrtega tožbenega razloga). Vendar je treba ugotoviti, da ta zmeda ne vpliva na obstoj možnosti, da bi bil izid postopka, ki ga je vodila Komisija, drugačen. Vsekakor bi tožeče stranke, če bi menile, da so pojasnila Komisije (glej točko 293 zgoraj) dvoumna, lahko od nje zahtevale dodatna pojasnila.

333    Drugič, tožeče stranke trdijo, da je v nekaterih okoliščinah zaradi zagotavljanja objektivnosti preučitve obstoja znatnega nelojalnega nižanja prodajnih cen na ravni podobnega izdelka lahko primerno, da se preučijo tržni deleži različnih vrst zadevnega izdelka. Da lahko zainteresirana stran učinkovito trdi, da te okoliščine obstajajo, bi morala imeti na voljo informacije o teh tržnih deležih.

334    Ker je, kot je razvidno iz točk od 256 do 258 zgoraj, v nekaterih okoliščinah možno, da je treba analizo nelojalnega nižanja prodajnih cen opraviti po posameznih tržnih segmentih, ni a priori v celoti izključeno, da bi tožeče stranke, če bi imele na voljo nezaupne povzetke spornih elementov, lahko navedle trditve, ki bi dokazovale, da okoliščine obravnavanega primera zahtevajo, da se opravi taka analiza.

335    Vendar, kot izhaja iz preučitve četrtega tožbenega razloga, zlasti iz točk od 265 do 272 zgoraj, v obravnavanem primeru ne obstaja okoliščina, ki bi od Komisije zahtevala, da opravi analizo nelojalnega nižanja prodajnih cen po posameznih tržnih segmentih. Zato je treba izključiti možnost, da bi bil izid postopka drugačen, če bi tožeče stranke imele na voljo zgoraj navedene povzetke.

336    Glede na vse zgornje preudarke je treba peti tožbeni razlog zavrniti.

 Sklep glede izida tožbe

337    Preučitev tožbenih razlogov in njihovih delov, ki so jih navedle tožeče stranke, je razkrila, da je treba izpodbijano uredbo razglasiti za nično v delu, v katerem se nanaša nanje in v katerem je Komisija za izračun stopnje protidampinške dajatve na uvoz PVA, ki jih proizvajajo in prodajajo tožeče stranke, v Unijo izvedla prilagoditve izvozne cene navzdol na podlagi člena 2(10)(e), (g), (i) in (k) osnovne uredbe.

338    V preostalem delu je treba tožbo zavrniti.

 Stroški

339    V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker Komisija v bistvenem delu svojih predlogov ni uspela, se ji v skladu s predlogi tožečih strank naloži, da poleg svojih stroškov nosi tudi stroške tožečih strank.

340    V skladu s členom 138(1) Poslovnika države članice in institucije, ki so intervenirale v postopku, nosijo svoje stroške. Zato Parlament in Svet nosita svoje stroške.

341    Splošno sodišče lahko v skladu s členom 138(3) Poslovnika intervenientu, ki ni eden izmed subjektov iz odstavkov 1 in 2 tega člena, naloži, da nosi svoje stroške. V obravnavanem primeru je treba odločiti, da družbe Wegochem, Kuraray in Sekisui nosijo svoje stroške.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (deveti razširjeni senat)

razsodilo:

1.      Izvedbena uredba Komisije (EU) 2020/1336 z dne 25. septembra 2020 o uvedbi dokončnih protidampinških dajatev na uvoz nekaterih polivinil alkoholov s poreklom iz Ljudske republike Kitajske se razglasi za nično v delu, v katerem se nanaša na družbe Sinopec Chongqing SVW Chemical Co. Ltd, Sinopec Great Wall Energy & Chemical (Ningxia) Co. Ltd in Central‑China Company, Sinopec Chemical Commercial Holding Co. Ltd in v katerem je Evropska komisija za izračun stopnje protidampinške dajatve na uvoz polivinil alkoholov, ki jih proizvajajo in prodajajo te družbe, v Evropsko unijo izvedla prilagoditve izvozne cene navzdol na podlagi člena 2(10)(e), (g), (i) in (k) Uredbe (EU) 2016/1036 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2016 o zaščiti proti dampinškemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske unije.

2.      V preostalem se tožba zavrne.

3.      Komisija nosi svoje stroške in stroške družb Sinopec Chongqing SVW Chemical Co., Sinopec Great Wall Energy & Chemical (Ningxia) Co. in Central-China Company, Sinopec Chemical Commercial Holding Co.

4.      Evropski parlament in Svet Evropske unije nosita vsak svoje stroške.

5.      Družbe Wegochem Europe BV, Kuraray Europe GmbH in Sekisui Specialty Chemicals Europe SL nosijo vsaka svoje stroške.

Truchot Kanninen Madise

Frendo       Perišin

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 21. februarja 2024.

Podpisi

Kazalo

Dejansko stanje

Predlogi strank

Pravo

Prvi tožbeni razlog: nez družljivost uporabe člena 2(6a) osnovne uredbe z obveznostmi, ki izhajajo iz prava STO

Drugi tožbeni razlog: kršitev člena 2(10 ) osnovne uredbe in očitna napaka pri presoji

Prvi del

– Pravila, ki se uporabijo

– Dokazi

– Indici, ki jih je zbrala Komisija

Drugi del

Tretji del

– Prvi očitek

– Drugi očitek

Tretji tožbeni razlog: kršitev člena 18(1) in (5) osnovne uredbe ter člena 6.8 Protidampinškega sporazuma in Priloge II

Prvi očitek

Drugi očitek

Četrti tožbeni razlog: kršitev člena 3(2) in (3) osnovne uredbe pri določitvi nelojalnega nižanja prodajnih cen in kršitev člena 3(6) iste uredbe

Upoštevnost četrtega tožbenega razloga

Utemeljenost četrtega tožbenega razloga

– Prvi del

– Drugi del

– Tretji del

Peti tožbeni razlog: kršitev pravice do obrambe

Sklep glede izida tožbe

Stroški

*      Jezik postopka: angleščina.