Language of document : ECLI:EU:C:2008:399

SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA

JÁNA MAZÁKA,

predstavljeni 10. julija 2008 1(1)

Zadeva C‑158/07

Jacqueline Förster

proti

IB-Groep

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Centrale Raad van Beroep (Nizozemska))

„Prosto gibanje delavcev – Državljanstvo Unije – Člena 12 ES in 18 ES – Pomoč študentom v obliki financiranja študija“





I –    Uvod

1.        Višje socialno sodišče (Centrale Raad van Beroep) (Nizozemska) je s sklepom z dne 16. marca 2007, ki ga je Sodišče prejelo 22. marca 2007, v predhodno odločanje predložilo več vprašanj na podlagi člena 234 ES, ki se nanašajo na razlago zakonodaje Skupnosti o pravici delavcev do prostega gibanja in prebivanja ter določb Pogodbe o državljanstvu Unije v zvezi s členom 12 ES.

2.        Predlog je bil vložen med postopkom, ki ga je začela J. Förster, nemška državljanka, ki se je preselila na Nizozemsko, da bi se udeležila programa visokošolskega izobraževanja, in tam je na začetku med študijem opravljala tudi plačano delo, proti Hoofddirectie van de Informatie Beheer Groep (v nadaljevanju: IBG), upravnemu organu, pristojnemu za uveljavljanje nizozemske zakonodaje glede financiranja študija. J. Förster izpodbija zavrnitev IBG za dodelitev finančne pomoči za kritje stroškov študija in vzdrževanja (v nadaljevanju: pomoč za študij) za obdobje, ko ni bila več delovno aktivna, ker ni ohranila statusa delavca Skupnosti in ni izpolnjevala zahteve, kot jo je uporabljal IBG, neprekinjenega zakonitega prebivanja na Nizozemskem najmanj pet let.

3.        Zato se v obravnavani zadevi v bistvu postavljata dve vprašanji. Prvič, vprašanje, ali se lahko študent migrant v položaju J. Förster sklicuje na pravico delavca Skupnosti do enakega obravnavanja, da bi dobil pomoč za študij, čeprav je v zadevnem času prenehal s prejšnjo poklicno dejavnostjo in je zato bil delovno neaktiven.

4.        Drugič, predložitveno sodišče se v bistvu sprašuje, ali se lahko študent, kot je J. Förster, kot državljan Evropske unije, v vsakem primeru sklicuje na načelo enakega obravnavanja iz prvega odstavka člena 12 ES, da bi dobil pomoč za študij, in zlasti ali in pod katerimi pogoji je lahko upravičenost do take dodelitve odvisna od zahteve, da je zadevni študent pet let zakonito prebival v državi članici gostiteljici, preden je zaprosil za finančno podporo.

5.        Zato poziva Sodišče, naj pojasni svojo sodno prakso v zadevi Bidar in zlasti ugotovitev, da je za državo članico legitimno, da dodeli finančne pomoči le tistim študentom, ki so izkazali „določeno stopnjo vključenosti v družbo te države“.(2)

II – Pravni okvir

A –    Pravo Skupnosti

6.        V členu 7 Uredbe Sveta (EGS) št. 1612/68 z dne 15. oktobra 1968 o prostem gibanju delavcev znotraj Skupnosti(3) je določeno:

„Delavec, ki je državljan države članice, v drugi državi članici zaradi svojega državljanstva ne sme biti deležen drugačnega obravnavanja kot domači delavci v zvezi z zaposlitvenimi in delovnimi pogoji, predvsem glede plačila, odpovedi in, če bi postal brezposeln, glede vrnitve na delovno mesto ali ponovne zaposlitve.

2. Uživa enake socialne in davčne ugodnosti kot domači delavci.“

7.        V členu 1 Direktive Sveta 93/96/EGS z dne 29. oktobra 1993 o pravici do prebivanja za študente(4) je določeno:

„Da se določi pogoje za lažje uresničevanje pravice do prebivanja in zato, da se zajamči dostop do poklicnega usposabljanja brez razlikovanja za državljana države članice, ki je bil sprejet na poklicno usposabljanje v drugi državi članici, države članice priznajo pravico do prebivanja kateremu koli študentu, ki je državljan države članice in nima te pravice po drugih določbah prava Skupnosti, in za študentovega zakonca ter njune vzdrževane otroke, če študent s pomočjo izjave ali takih alternativnih sredstev, kot jih izbere in so najmanj enakovredna, zagotovi ustreznemu državnemu organu, da ima zadostna sredstva, da med prebivanjem ne bo obremenjeval sistema socialne pomoči države članice gostiteljice; če je študent vpisan na priznanem izobraževalnem zavodu z glavnim namenom poklicnega izobraževanja in da je z zdravstvenim zavarovanjem zavarovan za vsa tveganja v državi članici.“

8.        V členu 3 Direktive 93/96 je predvideno:

„Ta direktiva za študente, ki uživajo pravico do prebivanja, ne vzpostavlja nobene pravice do plačila vzdrževalnine s strani države članice gostiteljice.“

9.        V členu 2 Uredbe Komisije (EGS) št. 1251/70 z dne 29. junija 1970 o pravici delavcev, da ostanejo na ozemlju države članice, po tem, ko so bili tam zaposleni,(5) je določeno:

„1. Naslednje osebe imajo pravico, da za stalno ostanejo na ozemlju države članice: (a) delavec, ki je ob zaključku svoje delovne dobe dopolnil starost, ki je na podlagi zakona te države članice določena za priznanje pravice do starostne pokojnine, in ki je bil v tej državi zaposlen najmanj zadnjih dvanajst mesecev ter je tam neprekinjeno prebival več kot tri leta; [...]“

10.      V skladu s členom 7 te uredbe „[p]ravica do enake obravnave, ki je določena v Uredbi Sveta (EGS) št. 1612/68, velja tudi za osebe, za katere se uporabljajo določbe te uredbe“.

11.      Uredba št. 1612/68 je bila spremenjena, Direktiva 93/96 pa razveljavljena z Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 2004/38/ES z dne 29. aprila 2004 o pravici državljanov Unije in njihovih družinskih članov do prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic,(6) ki so jo morale države članice v skladu s členom 40 prenesti do 30. aprila 2006.

12.      V skladu s členom 16(1) Direktive 2004/38:

„Državljani Unije, ki zakonito prebivajo nepretrgano pet let v državi članici gostiteljici, imajo pravico do stalnega prebivališča v tej državi. [...]“

13.      V členu 24 Direktive 2004/38 z naslovom „Enako obravnavanje“ je predvideno:

„1. Ob upoštevanju posebnih določb, ki so izrecno predvidene v Pogodbi in sekundarni zakonodaji, bi morali vsi državljani Unije, ki na podlagi te direktive prebivajo na ozemlju države članice gostiteljice, uživati enako obravnavanje kot državljani te države članice v okviru Pogodbe. Uživanje te pravice se razširi na družinske člane, ki niso državljani države članice in ki imajo pravico do prebivanja ali do stalnega prebivanja.

2. Z odstopanjem od odstavka 1 država članica gostiteljica ni dolžna podeliti pravice do socialne pomoči v prvih treh mesecih prebivanja ali, kjer ustreza, v daljšem obdobju, predvidenem v členu 14(4)(b), niti ni dolžna, pred pridobitvijo pravice do stalnega prebivališča, dodeliti pomoči za vzdrževanje med študijem, vključno s poklicnim usposabljanjem, ki obsega študentske pomoči ali študentska posojila, drugim osebam, razen delavcem, samozaposlenim osebam, osebam, ki ohranijo takšen status in članom njihovih družin.“

B –    Upoštevna nacionalna zakonodaja

14.      Pravila, ki urejajo financiranje študijskih pomoči, so določena v Zakonu o financiranju študija (Wet studiefinanciering, v nadaljevanju: WSF 2000). Ena od zahtev je povezana z državljanstvom študenta. Ta vidik je urejen v členu 2.2 WSF 2000, ki je med 1. septembrom 2000 in 21. novembrom 2003 določal:

„1.      Pomoč za študij se dodeli:

(a)      študentom, ki imajo nizozemsko državljanstvo,

(b)      študentom, ki nimajo nizozemskega državljanstva, vendar prebivajo na Nizozemskem in se glede financiranja študija obravnavajo kot nizozemski državljani na podlagi mednarodnega sporazuma ali sklepa mednarodne organizacije, ali

(c)      študentom, ki nimajo nizozemskega državljanstva, vendar prebivajo na Nizozemskem in pripadajo skupini oseb, ki se na podlagi pravilnika glede financiranja študija obravnavajo kot nizozemski državljani.“

15.      Odstavek 2 člena 2.2., dodanega z začetkom veljavnosti 21. november 2003, določa:

„2. Z odstopanjem od člena 2.2(1)(b) pogoj, da mora študent prebivati na Nizozemskem, ne velja za študenta, za katerega se ta pogoj ne uporablja na podlagi mednarodnega sporazuma ali sklepa mednarodne organizacije. S pravilnikom ali v skladu z njim se lahko določijo pravila za zadovoljivo uporabo tega odstavka.“

16.      IBG, upravni organ, pristojen za izvajanje WSF 2000, je 4. marca 2005 sprejel smernice o nadzoru delavcev migrantov (Beleidsregel controlebeleid migrerend werknemerschap).(7) Začele so veljati 23. marca 2005 in se nanašajo na nadzor obdobja financiranja študija od koledarskega leta 2003. Od IBG zahtevajo, naj izhaja iz domneve, da kateri koli študent, ki je v opazovanem obdobju delal povprečno 32 ur ali več na mesec, samodejno uživa status delavca Skupnosti. Če pa študent ne izpolnjuje 32-urnega merila, IBG opravi podrobno preiskavo o posebnih okoliščinah zadeve.

17.      IBG je poleg tega 9. maja 2005 po izreku sodbe Sodišča v zadevi Bidar(8) sprejel Smernice o prilagoditvi vlog za financiranje študija študentov iz EU, EGP in Švice (Beleidsregel aanpassing aanvraag studiefinanciering voor studenten uit EU, EER of Zwitserland, v nadaljevanju: beleidsregel z dne 9. maja 2005),(9) ki so v skladu s členom 5 začele veljati z objavo za nazaj od 15. marca 2005.

18.      V členu 2(1) in (2) beleidsregel z dne 9. maja 2005 je določeno:

„1. Študent, ki je državljan države članice Evropske unije ali druge države, ki je stranka Sporazuma o evropskem gospodarskem prostoru z dne 2. maja 1992, ali Švice, je lahko v skladu z WSF 2000 na podlagi vloge upravičen do pomoči za študij [...] če je pred vložitvijo zahteve zakonito prebival na Nizozemskem nepretrgoma vsaj pet let. Druge določbe WSF 2000 [...] se uporabljajo brez pridržkov.

2. Domneva se, da je zahteva po prebivališču, določena v prvem odstavku, izpolnjena, če je bil študent v navedenem obdobju vpisan v občinsko zbirko osebnih podatkov (GBA).“

19.      Zadeva je bila od 11. oktobra 2006 zakonsko urejena, beleidsregel z dne 9. maja 2005 pa je bil razveljavljen.

III – Dejansko stanje, postopek in vprašanja za predhodno odločanje

20.      V skladu s predložitvenim sklepom in podatki, predloženimi na obravnavi, temelji zadeva na naslednjem dejanskem stanju.

21.      Jacqueline Förster, nemška državljanka, se je rodila 18. junija 1979 in odrasla v Grevenbroichu, Nemčiji, ki je 49 kilometrov oddaljen od nizozemsko-nemške meje.

22.      J. Förster se je 5. marca 2000 preselila na Nizozemsko, v kateri se je takoj vpisala na študij razrednega pouka, 1. septembra 2000 pa na univerzitetni program teorije vzgoje in izobraževanja na Univerzi v Amsterdamu (Hogeschool van Amsterdam).

23.      Od 16. marca 2000 je ob pomoči agencije za zaposlovanje opravljala tudi različna dela na klicnih centrih.

24.      Med oktobrom 2002 in junijem 2003 je opravila plačano prakso s polnim delovnim časom na nizozemski srednji šoli s posebnim programom za dijake z vedenjskimi težavami in/ali psihičnimi motnjami.

25.      Po tej praksi v letu 2003 ni opravila nobene druge plačane zaposlitve. Julija 2004 se je ponovno zaposlila na Nizozemskem.

26.      J. Förster je v skladu s predložitvenim sklepom ves čas zakonito prebivala na Nizozemskem.

27.      IBG je od septembra 2000 J. Förster dodelil pomoč za študij. Ta pomoč se je redno podaljševala, vedno pod domnevo, da se bo v nadaljnjem obdobju J. Förster obravnavalo kot delavca v smislu člena 39 ES, ki ga je bilo treba ob uporabi člena 7(2) Uredbe št. 1612/68 glede pomoči za študij obravnavati kot študenta nizozemskega državljanstva.

28.      Njena pravica do pomoči za študij je prenehala 1. septembra 2004, ko je opravila zadnji izpit univerzitetnega programa teorije vzgoje in izobraževanja.

29.      J. Förster je bila na začetku dodeljena pomoč za študij tudi za drugo polovico leta 2003. IBG pa je po pregledu z odločbo z dne 3. marca 2005 na koncu odločil, da J. Förster od julija 2003 ni več opravljala pridobitne dejavnosti in da je ni bilo mogoče več šteti za delavca Skupnosti. Zato ji je bilo naloženo povračilo pomoči za študij, ki so ji bile izplačane v drugi polovici leta 2003, in znesek karte javnega prevoza v tem obdobju, ki jo je plačal IBG.

30.      J. Förster je zoper to odločbo vložila tožbo na Rechtbank Alkmaar (okrožno sodišče v Alkmaarju), pri čemer je trdila, da je opravila toliko ur plačane zaposlitve v prvi polovici leta 2003, da bi jo bilo treba šteti za delavca Skupnosti tudi v drugi polovici leta 2003. Podredno je trdila, da je bila kot državljan Unije, ki je bil polno vključen v nizozemsko družbo, v tem obdobju v skladu s sodbo Bidar(10) upravičena do pomoči za študij.

31.      IBG je zanikal, da je bilo mogoče J. Förster v drugi polovici leta 2003 šteti za delavca Skupnosti, in je štel, da je bila njegova odločba skladna s pravom Skupnosti, kot je bilo razlagano v sodbi Bidar. Po njegovem mnenju so študenti v njenem položaju, ki ne pridobijo nobenih pravic iz posebne določbe o prepovedi diskriminacije, upravičeni do pomoči za študij le, če so zakonito prebivali na Nizozemskem vsaj pet let, kar leta 2003 še ni veljalo za J. Förster.

32.      Rechtbank Alkmaar je s sodbo z dne 12. septembra 2005 zavrnilo tožbo. Menilo je, da J. Förster v drugi polovici leta 2003 ni opravljala resnične in dejanske zaposlitve ter da je zato ni bilo mogoče šteti za delavca Skupnosti, ter da se ni mogla sklicevati na sodbo Bidar, ker pred študijem ni bila nikakor vključena v nizozemsko družbo.

33.      Postopek v glavni stvari pred Centrale Raad van Beroep se nanaša na pritožbo, ki jo je J. Förster vložila zoper to sodbo. Trdi predvsem, da je bila ob nastanku dejstev v postopku v glavni stvari že toliko vključena v nizozemsko družbo, da je bila na podlagi prava Skupnosti upravičena do pomoči za študij za drugo polovico leta 2003, in, podredno, da bi jo bilo treba šteti za delavca Skupnosti vse leto 2003. IBG vztraja pri svojem stališču.

34.      Predložitveno sodišče se s sklicevanjem zlasti na sodbe Sodišča v zadevah Ninni-Orasche(11) in Fahmi in Amado(12) za zdaj strinja z mnenjem IBG, da za J. Förster ni mogoče šteti, da je ohranila status delavca Skupnosti v drugi polovici leta 2003, ker začetek njenega študija ni sledil predhodnemu opravljanju dejavnosti na Nizozemskem in ni šlo za neprostovoljno brezposelnost, na podlagi katere bi se lahko štela za zavezano opraviti usposabljanje.

35.      Ugotavlja pa, da je lahko J. Förster upravičena do pomoči za študij na podlagi zakonodaje v zvezi z nekdanjimi delavci ali pravil, ki se nanašajo na državljanstvo Unije, v zvezi s prepovedjo diskriminacije glede na državljanstvo, določeno v členu 12 ES.

36.      To odpira več vprašanj. Prvič, predložitveno sodišče ni gotovo glede področja uporabe Uredbe št. 1251/70, še posebej glede vprašanja, ali se v njej vsebovani člen 7 uporablja tudi za študente, ki so prišli na Nizozemsko predvsem zaradi študija in so med študijem najprej delali v manjšem obsegu kot zaposlene osebe, vendar so v vmesnem času prenehali delati.

37.      Drugič, predložitveno sodišče poudarja, da so se v postopku v glavni stvari odprla številna nerešena vprašanja razlage v zvezi z državljanstvom Unije in členom 12 ES, vključno z vprašanjem, ali Direktiva 93/96 ob upoštevanju sodbe Bidar(13) preprečuje študentu v položaju J. Förster, ki je prišel na Nizozemsko predvsem zaradi študija, da bi se skliceval na člen 12 ES, da bi dobil pomoč za študij.

38.      Poleg tega predložitveno sodišče sprašuje, kakšne sklepe je mogoče izpeljati iz sodb Bidar(14) in Trojani(15) glede petih let prebivanja, ki se zahtevajo na podlagi beleidsregel z dne 9. maja 2005, kot jih je uporabljal IBG.

39.      Še posebej bi želelo izvedeti, prvič, ali se lahko državljani Unije na področju financiranja študija sklicujejo na prvi odstavek člena 12 ES, preden so določen čas zakonito prebivali v državi članici gostiteljici ali imajo dovoljenje za prebivanje.

40.      Drugič, sprašuje, ali je zahteva po prebivališču, ki je določena v nacionalnem pravu, v skladu s členom 12 ES, če je predpisana samo za državljane drugih držav članic.

41.      Tretjič, če je to zahtevo načeloma mogoče utemeljiti, se postavlja vprašanje, ali je zahteva po petletnem prebivanju, kot jo je uporabil IBG, skladna s tem členom. Predložitveno sodišče glede tega ugotavlja, da dejstvo, da to obdobje izhaja iz Direktive 2004/38, kaže, da je zakonita. Če je tako, sprašuje, v kolikšnem obsegu lahko velja v posameznih primerih brez pridržkov, če drugi dejavniki, kot je posebna izbira študija ali nizozemskega partnerja, kažejo na znatno stopnjo vključenosti v nizozemsko družbo.

42.      Nazadnje je v predložitvenem sklepu ugotovljeno, da odločba, katere podlaga je beleidsregel z dne 9. maja 2005, s katero je bila J. Förster zavrnjena pomoč za študij za drugo polovico leta 2003, ker ni zakonito neprekinjeno prebivala na Nizozemskem vsaj pet let, temelji na razlagi sodbe Bidar in zato na merilu, za katerega se ni moglo vedeti v upoštevnem času, kar je lahko v nasprotju s sodbo Collins(16), v skladu s katero mora zahteva po prebivališču temeljiti na jasnih, vnaprej znanih merilih. Vendar predložitveno sodišče poudarja, da ni vprašanja samovoljnosti in ker gre za preteklo obdobje, se ne zdi sporna pravna varnost zainteresirane stranke. Poleg tega poudarja, da je IBG objavil beleidsregel z dne 9. maja 2005 kmalu po sodbi Bidar.

43.      V teh okoliščinah je Centrale Raad van Beroep prekinilo postopek in Sodišču v predhodno odločanje predložilo naslednja vprašanja:

„1.      Ali se člen 7 Uredbe Komisije (EGS) št. 1251/70 uporablja tudi za študente, ki so prišli na Nizozemsko predvsem zaradi študija in so med študijem najprej delali v omejenem obsegu kot zaposlene osebe, vendar so v vmesnem času prenehali delati?

2.      Ali Direktiva 93/96 preprečuje študentom, na katere se nanaša prvo vprašanje, da bi se uspešno sklicevali na člen 12 ES, da bi zahtevali financiranje celotnega študija?

3.      (a) Ali se pravilo, da se lahko delovno neaktivni državljani Unije sklicujejo na člen 12 ES le, če so določen čas zakonito prebivali v državi članici gostiteljici ali so imeli dovoljenje za prebivanje, uporablja tudi za pomoč za kritje življenjskih stroškov študija?

(b)      Če je odgovor pritrdilen, ali je v tem obdobju dopustno predpisati določen čas prebivanja samo za državljane drugih držav članic, ki niso državljani države članice gostiteljice?

(c)      Če je odgovor pritrdilen, ali je uporaba zahteve po petletnem prebivanju v skladu s členom 12 ES?

(d)      Če je odgovor nikalen, kakšen čas prebivanja je mogoče zahtevati?

4.      Ali se v posameznem primeru zahteva krajše zakonito prebivanje, če drugi dejavniki kot trajanje prebivanja kažejo na znatno stopnjo vključenosti v družbo države članice gostiteljice?

5.      Če lahko zadevne osebe na podlagi sodbe Sodišča z retroaktivnim učinkom pridobijo več pravic iz člena 12 ES, kot so bile prej predvidene, ali je potem mogoče predpisati z njimi povezane utemeljene pogoje za pretekla obdobja, če so bili ti pogoji objavljeni kmalu po izreku sodbe?“

IV – Pravna presoja

A –    Uvodne ugotovitve

44.      Kot je razvidno iz opisa dejanskega stanja v predložitvenemu sklepu, je v obravnavanemu sporu bistveno vprašanje, ali je bila J. Förster v okoliščinah zadeve na podlagi prava Skupnosti upravičena do enakega obravnavanja glede dodelitve pomoči za univerzitetni študij.

45.      Vloga J. Förster se navezuje na obdobje, ko ni opravljala nobene poklicne dejavnosti in zato ni bila delovno aktivna. Kot je bilo predhodno opozorjeno,(17) je ta okoliščina v pravu Skupnosti, ki – še posebej pri uživanju socialnih prejemkov – na splošno razlikuje med delovno aktivnimi osebami (delavci in samozaposlene osebe) ter delovno neaktivnimi osebami, odločilna. Praviloma ima prva skupina oseb na podlagi prava Skupnosti večje pravice kot druga.

46.      Tako na primer sodna praksa Sodišča razlikuje med državljani držav članic, kot so iskalci zaposlitve, ki še niso sklenili delovnega razmerja in ki se lahko sklicujejo na načelo enakega obravnavanja le glede dostopa do zaposlitve, ter tistimi, ki so že vstopili na trg delovne sile države članice gostiteljice in lahko na podlagi člena 7(2) Uredbe št. 1612/68 zahtevajo enake socialne in davčne ugodnosti kot domači delavci.(18)

47.      Zato je glede pravic študentov migrantov, da pridobijo socialne prejemke, položaj naslednji: vsaj na podlagi Direktive 93/96 in, pred iztekom petih let neprekinjenega prebivanja na podlagi Direktive 2004/38, „čisti“ delovno neaktivni študent migrant načeloma nima pravice do plačila vzdrževalnine pri državi članici gostiteljici. Študent, ki ga je mogoče obravnavati tudi kot delavca v smislu člena 39 ES, pa se lahko sklicuje na člen 7(2) Uredbe št. 1612/68, ki daje delavcem katere koli države članice pravico, da so v drugi državi članici enako obravnavani kot njeni državljani glede upravičenja do socialnih ugodnosti.(19)

48.      Dejansko je bila J. Förster na tej podlagi, drugače povedano zaradi njenega statusa delavca Skupnosti, v začetku dodeljena pomoč za študij na Nizozemskem. Ta pomoč pa je bila v nadaljevanju razveljavljena za drugo polovico leta 2003, ker v tem času ni bila več v delovnem razmerju, kar v tem postopku ni sporno.

49.      Glede tega je predložitveno sodišče pravilno priznalo, da so delavcem migrantom na podlagi posebne zakonodaje Skupnosti, kot je Uredba št. 1251/70, in v skladu s sodbama Lair(20) in Ninni-Orasche(21) zagotovljene določene pravice glede socialnih ugodnosti, povezanih z njihovim statusom delavca, tudi če niso več v delovnem razmerju.

50.      To sodišče pa se „za zdaj“ strinja s stališčem, da ni mogoče šteti, da je J. Förster ohranila status delavca Skupnosti v smislu člena 39 ES in člena 7(2) Uredbe št. 1612/68. Vprašanje 1 se zato nanaša samo na Uredbo št. 1251/70. Menim, da je vendarle treba upoštevati nasprotni predlog Komisije. V prvem delu moje presoje bom zato preizkusil vprašanje, ali oziroma pod katerimi pogoji se lahko študent v položaju, kakršen je zadevni, v skladu z Uredbo št. 1251/70 ali kot delavec na podlagi Uredbe št. 1612/68 sklicuje na pravico do enakega obravnavanja glede pomoči za študij.

51.      V zvezi s tem je treba spomniti, da dejstvo, da je nacionalno sodišče v predhodno odločanje predložilo vprašanje, ki omenja posebne določbe prava Skupnosti, ne preprečuje Sodišču, ne glede na to, kar izhaja iz tega vprašanja, da bi nacionalnemu sodišču posredovalo vse elemente za presojo prava Skupnosti, ki mu lahko koristijo pri razsojanju predložene zadeve.(22)

52.      Uvedba državljanstva Unije študentom, ki ne morejo zahtevati posebne pravice do enakega obravnavanja, kot je zagotovljena delavcu Skupnosti, je v vsakem primeru odprla drugo mogočo pot do, inter alia, pravice do enakega obravnavanja glede vzdrževalnin.

53.      Kot je ugotovilo Sodišče, je državljanstvo Unije zasnovano kot temeljni status državljanov držav članic, ki tistim od njih, ki se znajdejo v enakem položaju, omogoča, da so deležni enakega pravnega obravnavanja, ne glede na njihovo državljanstvo.(23) Podrobneje glede socialnih pomoči, Sodišče je ta status opredelilo v zadevah, kot so Martínez Sala, Trojani in Bidar, tako da je razsodilo, da se državljan Unije, ki ni delovno aktiven, lahko sklicuje na prvi odstavek člena 12 ES, ko je določeno obdobje zakonito prebival v državi članici gostiteljici ali če ima dovoljenje za prebivanje.(24)

54.      Zato lahko priznamo, da pojem državljanstva Unije, kot ga je opredelila sodna praksa Sodišča, označuje proces emancipacije pravic Skupnosti od njihove gospodarske paradigme. To je pravzaprav cilj, na katerega se je sklicevalo Sodišče s trditvijo, da je državljanstvo Unije namenjeno temu, da postane „temeljni status državljanov Unije“. Pravice prava Skupnosti – zlasti pravica ne biti podrejen neutemeljeni diskriminaciji – se ne priznavajo državljanom le, kadar izvršujejo gospodarske svoboščine in pridobivajo ustrezen status (delavca, izvajalca storitev itd.), ampak neposredno na podlagi njihovega statusa državljana Unije.(25)

55.      Medtem ko so bile pravice do socialnih prejemkov prvotno povezane z opravljanjem gospodarske dejavnosti (še posebej v obliki plačane zaposlitve, na kateri temelji pojem delavca), so zdaj lahko na voljo tudi delovno neaktivnim državljanom na podlagi načela prepovedi diskriminacije. Medtem ko se je od države članice prej zahtevalo, da prevzame polno družbeno odgovornost in zagotovi socialno skrbstvo tistim, ki so že vstopili na njen trg delovne sile(26) in ki so zato nekoliko prispevali k njenemu gospodarstvu, je treba zdaj to finančno solidarnost načeloma razširiti na vse državljane Unije, ki zakonito prebivajo na njenem ozemlju.

56.      Pripomniti pa je treba, da ostajajo določne omejitve. Kot je poudarilo Sodišče v sodbah Grzelczyk in Bidar, se od držav članic zahteva, da pri organizaciji in uporabi njihovih sistemov socialne pomoči izkažejo „določeno stopnjo finančne solidarnosti“ v nasprotju, bi lahko dodali, z neomejeno solidarnostjo.(27) Glede pomoči, ki zajema stroške vzdrževanja študentov, je Sodišče v sodbi Bidar priznalo, da je državam članicam dovoljeno, da zagotovijo, da dodelitev socialnih pomoči ne postane pretirana obremenitev zanje in da se lahko dodelitev takih pomoči omeji na študente, ki so izkazali „določeno stopnjo vključenosti“.(28)

57.      V teh okoliščinah in ob upoštevanju sodbe Bidar predložitveno sodišče z vprašanji 2, 3 in 4, ki jih bom obravnaval skupaj v drugem delu presoje, sprašuje, ali se lahko J. Förster v okoliščinah svoje zadeve sklicuje na pravico državljana Unije do enakega obravnavanja na podlagi člena 12 ES, da bi dobila pomoč za študij za drugo polovico leta 2003. Povedano drugače, ali je pogojevanje dodelitve pomoči za študij študentom migrantom z zahtevo po petletnem prebivanju v skladu s tem členom brez izjeme?

58.      Kot je pravilno opozorila Komisija, se člen 12 ES, ki vsebuje splošno načelo prepovedi diskriminacije glede na državljanstvo, samostojno uporablja le v položajih, za katere velja pravo Skupnosti, glede katerih Pogodba ne določa posebnih pravil o prepovedi diskriminacije. Zato je treba samo izraziti mnenje o tem členu, če zadeva v postopku v glavni stvari ne sodi na področje uporabe člena 39 ES in člena 7 Uredbe št. 1612/68, ki izrecno določa pravico delavca Skupnosti do enakega obravnavanja.(29)

59.      Nazadnje bom v tretjem delu presoje obravnaval vprašanje 5, ki se nanaša na domnevno retroaktivno nalaganje dodatnih zahtev nizozemskih organov glede pravice študentov migrantov do pomoči za študij.

B –    Uporaba načela prepovedi diskriminacije na podlagi določb o prostem gibanju delavcev

1.      Bistvene trditve strank

60.      V tem postopku so nizozemska, nemška, avstrijska, belgijska, švedska in finska vlada ter vlada Združenega kraljestva, pa tudi Komisija in J. Förster, predložile pisna stališča. Razen avstrijske in finske vlade so bile te stranke zastopane na obravnavi 23. aprila 2008, na kateri je bila zastopana tudi danska vlada.

61.      Komisija meni, da je v nasprotju s tem, kar predlaga predložitveno sodišče, mogoče J. Förster šteti za delavca Skupnosti v smislu člena 39 ES in Uredbe št. 1612/68, kot ga je razlagalo Sodišče zlasti v sodbah Lair(30), Brown(31) in Ninni-Orasche(32), ker okoliščine zadeve pomenijo bistveno kontinuiteto med njenim poklicnim usposabljanjem in študijem. Zato se lahko glede druge polovice leta 2003 sklicuje na člen 7(2) Uredbe št. 1612/68, da bi dobila zadevno pomoč za študij, ki pomeni „socialno ugodnost“ v smislu te uredbe.

62.      Avstrijska, danska, nemška, nizozemska in švedska vlada v bistvu nasprotujejo temu mnenju. Nizozemska in nemška vlada sta na obravnavi zatrdili, da po njunem mnenju predhodno poklicno usposabljanje ne more pripeljati do statusa delavca Skupnosti po njegovem prenehanju. Glede tega je treba obravnavano zadevo razlikovati od sodb Lair(33) in Ninni-Orasche,(34) v skladu s katerima mora obstajati kontinuiteta med prejšnjo zaposlitvijo in kasnejšim študijem. J. Förster niti ni postala neprostovoljno brezposelna v smislu te sodne prakse, ker je to poklicno usposabljanje le začasno.

63.      J. Förster glede Uredbe št. 1251/70 trdi, da se lahko sklicuje na njen člen 7, da bi dobila pomoč za študij za drugo polovico leta 2003.

64.      Nasprotno, vse druge stranke, ki so v zvezi s tem predložile stališča, se v bistvu strinjajo, da se ta uredba v skladu s členom 1 Uredbe št. 1251/70 ne uporablja rationae personae ali da za obravnavano zadevo ni upoštevna.

2.      Presoja

65.      Na podlagi člena 7(2) Uredbe št. 1612/68 delavec, ki je državljan države članice in se sklicuje na prosto gibanje delavcev, uživa enake socialne ugodnosti kot domači delavec države članice gostiteljice.

66.      Sodišče je že razsodilo, da štipendija za vzdrževanje in usposabljanje za nadaljevanje univerzitetnega študija za pridobitev poklicne usposobljenosti pomeni socialno ugodnost v smislu tega člena.(35) Da je zadevna pomoč za študij taka ugodnost, ni sporno.(36)

67.      Osebe, ki so delavci v smislu člena 39 ES in člena 7(2) Uredbe št. 1612/68, se lahko zato sklicujejo na pravico biti enako obravnavan glede dodelitve zadevne pomoči za študij.

68.      V skladu z ustaljeno sodno prakso ima pojem „delavca“ v smislu teh določb poseben skupnostni pomen in se ga ne sme razlagati ozko. Vsako osebo, ki opravlja dejavnost, ki je resnična in dejanska, razen tiste dejavnosti, ki je tako neznatna, da je povsem postranska in pomožna, je treba šteti za „delavca“. V skladu s to sodno prakso je bistvena značilnost delovnega razmerja, da oseba v določenem času v korist druge osebe in pod njenim vodstvom opravi storitve, za katere prejme plačilo.(37)

69.      Pripomniti je treba, da nacionalni organi in predložitveno sodišče v obravnavani zadevi očitno izhajajo iz domneve, da je bila J. Förster v obdobju pred drugo polovico leta 2003 v dejanskem delovnem razmerju, ki ji je omogočal sklicevanje na status delavca migranta s tem, ko je od marca 2000 opravljala različna dela, med oktobrom 2002 in junijem 2003 pa plačano poklicno usposabljanje (s polnim delovnim časom). Zato ji je bila tudi dodeljena pomoč za študij v skladu z Uredbo št. 1612/68 in na podlagi nizozemskih pravil, ki so zahtevala, da je bilo opravljenih v povprečju 32 ur plačane zaposlitve na mesec. Zato ni razlogov za dvom, da je J. Förster do junija 2003 izpolnjevala potrebne pogoje za delavca, kot to zahtevajo določbe o prostem gibanju delavcev, namreč da je bila njena poklicna dejavnost resnična in dejanska in ne le postranska in pomožna.

70.      V zvezi s tem naj spomnim, da v skladu s sodno prakso Sodišča dejstvo, da je poklicna dejavnost sestavljena iz pripravništva ali dejavnosti s skrajšanim delovnim časom, samo po sebi ne preprečuje osebi, ki jo opravlja, da bi imela status delavca.(38)

71.      Po drugi strani tudi ni sporno, da J. Förster v drugi polovici leta 2003 ni bila več zaposlena.

72.      Čeprav zadevna oseba enkrat po prenehanju delovnega razmerja praviloma izgubi status delavca, lahko ta status, kot sem omenil zgoraj, povzroči določene učinke.(39)

73.      Prvič, člen 7 Uredbe št. 1251/70 o pravici delavcev, da ostanejo na ozemlju države članice, potem ko so bili tam zaposleni, na katerega se izrecno sklicuje vprašanje 1, razširja pravico do enakega obravnavanja, določeno v Uredbi št. 1612/68, na osebe, „za katere se uporabljajo določbe te uredbe“.

74.      Vendar se strinjam s stališčem velike večine strank, ki so v tem postopku predložile stališča, da se Uredba št. 1251/70 ne uporablja ratione personae za osebo v položaju J. Förster. Člena 1 te uredbe ni mogoče razumno razlagati ločeno od člena 2, ki določa, kateri delavci imajo pravico, da stalno ostanejo na ozemlju države članice. To so delavci, katerih delovno razmerje je prenehalo zaradi njihove starosti, nezmožnosti za delo ali zaposlitve v drugi državi članici. Ker oseba v položaju, opisanem v tej zadevi, očitno ne sodi v nobeno od teh skupin, se člen 7 Uredbe št. 1251/70 ne uporablja.

75.      Na vprašanje 1 je zato treba odgovoriti nikalno.

76.      Drugič, preizkusiti pa je treba, ali lahko študent v okoliščinah, kakršne so v postopku v glavni stvari, izkoristi sodno prakso Lair, Brown, Raulin in Ninni-Orasche. Sodišče je v teh sodbah razsodilo, da je treba glede državljana druge države članice, ki se je v državi gostiteljici vpisal na univerzitetni študij za pridobitev poklicne kvalifikacije, potem ko je opravljal poklicno dejavnost v tej državi, šteti, da je ohranil status delavca, če obstaja povezava ali, kot je tudi navedlo Sodišče, „kontinuiteta“ med prejšnjo poklicno dejavnostjo in vpisanim študijem.(40)

77.      Sodišče je pojasnilo, da te kontinuitete ni mogoče zahtevati, če je migrant postal neprostovoljno brezposeln in ga pogoji trga delovne sile silijo v poklicno prekvalifikacijo na drugo področje dejavnosti. V zvezi s tem je Sodišče upoštevalo dejstvo, da je dandanes kontinuirana kariera redkejša kot prej in se poklicna dejavnost zato občasno prekine za obdobje usposabljanja ali prekvalifikacije.(41)

78.      Nazadnje je Sodišče zavrnilo razširitev uživanja pravic, ki izhajajo iz statusa delavca Skupnosti, na položaje, v katerih lahko obstaja zloraba. To bi lahko bilo, na primer, če bi se ugotovilo, da je državljan države članice vstopil v drugo državo članico le, da bi užival, po zelo kratkem času opravljanja poklicne dejavnosti, ugodnosti sistema socialnih pomoči za študente te države(42), ali če se ugotovi, da je oseba pridobila status delavca izključno kot posledica vpisa na univerzo zaradi opravljanja zadevnega študija. V teh okoliščinah je delovno razmerje, ki je edina podlaga za pravice, ki izhajajo iz Uredbe št. 1612/68, le v pomoč študiju, ki naj bi se financiral s štipendijo.(43)

79.      Na koncu je le nacionalno sodišče pristojno, da opravi presojo dejanskega stanja, ki je potrebna za ugotovitev, ali je v skladu z različnimi merili, ki izhajajo iz sodne prakse, navedene zgoraj, glede tožeče stranke v postopku v glavni stvari mogoče šteti, da je ohranila status delavca po prenehanju poklicne dejavnosti.(44) Na podlagi podatkov, ki so bili predloženi Sodišču, je mogoče ugotoviti naslednje.

80.      Prvič, v nasprotju s tem, kar je zlasti predlagala nemška vlada, dejstvo, da je v državo članico gostiteljico prišla oseba „predvsem zaradi študija“, kot je navedlo predložitveno sodišče v vprašanju 1, in je že od samega začetka študirala ob delu, ki ga je opravljala kot zaposlena oseba, kot tako po mojem mnenju tej osebi ne preprečuje, da bi se sklicevala na zgoraj navedeno sodno prakso.

81.      V zvezi s tem je odločilno, ali je ta oseba resnično opravljala dejansko delo, to je poklicno dejavnost, ki je resnična in dejanska, ne pa povsem postranska in pomožna v smislu pojma „delavca“.(45) Če se ugotovi, da oseba objektivno izpolnjuje te pogoje, ji dejstvo, da jo je hkrati treba šteti tudi za študenta, ne more odvzeti statusa delavca in pravic, ki iz njega izhajajo. Iz istega razloga niti možnost, da je osnovni motiv opravljanje študija, sama po sebi ne vpliva na njen status delavca.

82.      To stališče je bilo potrjeno v nedavni sodbi Payir, Akyuz in Ozturk, ki se je nanašala na člen 6(1) Sklepa Pridružitvenega sveta št. 1/80 z dne 19. septembra 1980 o razvoju pridružitve, v kateri je Sodišče obravnavalo vprašanje, ali status oseb „au-pair“ ali študentov turških državljanov, katerih dejavnosti sicer izpolnjujejo vse tri pogoje iz tega člena, odvzame tem državljanom status delavcev in jim prepreči, da bi se lahko vključili v zakoniti trg dela države članice v smislu te določbe. Sodišče je odgovorilo nikalno, tako da je razsodilo, da lahko zadevne osebe uveljavljajo vse pravice, ki jim jih ta določba podeljuje, če so izpolnjeni objektivni pogoji, navedeni v tej določbi, ne da bi bilo treba upoštevati namene, za katere je bila zadevni osebi pravica do vstopa na navedeno ozemlje prvotno podeljena, niti morebitne časovne omejitve njene pravice do dela.(46)

83.      Drugič, glede pogoja, da mora obstajati kontinuiteta med zaposlitvijo in kasnejšim študijem ali da je zadevna oseba postala neprostovoljno brezposelna, iz trditev J. Förster izhaja, da je prenehala delati v drugi polovici leta 2003, ker se je morala osredotočiti na dokončanje študija. V teh okoliščinah po mojem mnenju njenega položaja ni mogoče opisati tako, da pomeni neprostovoljno brezposelnost. Strinjam pa se s Komisijo, da bi lahko bilo merilo kontinuitete v obravnavani zadevi izpolnjeno s časovnega in materialnega vidika.

84.      Glede tega je treba najprej pripomniti, da je bilo plačano poklicno usposabljanje pred drugo polovico leta 2003 opravljeno na srednji šoli s posebnim programom za dijake z vedenjskimi težavami in/ali psihičnimi motnjami – dejavnost, ki je po vsebini zagotovo povezana z njenim študijem teorije vzgoje in izobraževanja.(47)

85.      Pri uporabi merila kontinuitete je treba tudi upoštevati, kot je Sodišče navedlo že v sodbi Lair,(48) da je kontinuirana kariera v današnjem delovnem okolju redkejša, kot je bila prej. Še posebej se od mladih ljudi na začetku njihovega poklicnega življenja iz več razlogov pogosto pričakuje ali jih celo silijo razmere na trgu delovne sile, da pri študiju, usposabljanju in v prvi fazi zaposlitve pokažejo prilagodljivost. Zahteve po kontinuiteti se zato ne sme razlagati preozko, da bi se izognili izključitvi znatnega dela zaposlenih študentov od ugodnosti, ki so povezane z njihovimi pravicami delavca Skupnosti, kljub dejstvu, da so bili že delovno aktivni in da so vstopili na trg delovne sile države članice gostiteljice.

86.      Tretjič, v obravnavani zadevi ni nobenega dokaza o zlorabi. Še posebej ob upoštevanju dejstva, da je bila J. Förster več kot tri leta v dejanskem plačanem delovnem razmerju, preden je prenehala delati, ni mogoče zatrjevati, da je vstopila v drugo državo članico le zato, da bi uživala ugodnosti iz njenega sistema socialnih pomoči za študente.(49)

87.      Poleg tega se je med obravnavo izkazalo, da je J. Förster prišla na Nizozemsko, kjer je začela delati in študirati, tudi zaradi osebnega razmerja z nizozemskim rezidentom. To dejstvo bi lahko kazalo na to, da v to državo ni vstopila le zato, da bi koristila njen sistem socialnih pomoči za študente.(50)

88.      Ob tem se zdi, da ni razloga za domnevo, da je bila zaposlena le zaradi vpisa na univerzo, iz česar naj bi izhajalo, da bi bilo treba njeno delo šteti le kot pomožno njenemu študiju.

89.      Iz vseh zgornjih preudarkov izhaja, da se člen 7 Uredbe št. 1251/70 ne uporablja za študenta v položaju, kakršen je zadevni, če ta študent ne sodi v nobeno skupino delavcev iz člena 2 te uredbe.

90.      Študent v položaju, kakršen je v tem postopku, pa se lahko v državi članici gostiteljici na podlagi člena 7(2) Uredbe št. 1612/68 načeloma sklicuje na pravico delavca Skupnosti do enakih socialnih ugodnosti kot domači delavec, da bi dobil pomoč za študij, kot je zadevna pomoč. Vendar je nacionalno sodišče pristojno ugotoviti, ali so različni zgoraj navedeni pogoji glede ohranjanja statusa delavca po prenehanju zaposlitve v obravnavani zadevi dejansko izpolnjeni.

C –    Uporaba načela prepovedi diskriminacije na podlagi člena 12 ES in zahteva po prebivanju ob upoštevanju sodbe Bidar

91.      Kot izhaja iz zgoraj predlaganega odgovora, lahko študent v položaju, kakršen je zadevni, po mojem mnenju pridobi pravico biti enako obravnavan glede pomoči za študij na podlagi statusa delavca Skupnosti. Povsem podredno pa bom obravnaval vprašanja od 2 do 4, s katerimi se sprašuje, ali se lahko študent v okoliščinah obravnavane zadeve uspešno sklicuje na člen 12 ES, da bi pridobil pravico do pomoči za študij.

1.      Bistvene trditve strank

92.      J. Förster trdi, da Direktiva 93/96 ne more preprečevati študentom v njenem položaju, da bi se sklicevali na člen 12 ES, da bi dobili pomoč za študij, ker je določba Pogodbe nadrejena določbi direktive. Glede sodbe Bidar(51) trdi, da je poleg zahteve po zakonitem prebivanju ob vložitvi vloge za dodelitev pomoči za študij odločilno merilo, ali je bila zadevna oseba dejansko vključena v družbo države članice gostiteljice, kar ni mogoče preprosto enačiti z določeno dolžino zakonitega prebivanja. V zvezi s tem ugotavlja, da je petletno prebivanje bistveno daljše od treh let, sprejetih v sodbi Bidar, in preprečuje večini študentov, da bi bili upravičeni do pomoči za študij.

93.      Po njenem mnenju morajo države članice v vsakem posameznem primeru presoditi, ali zadevna oseba izkazuje zadostno stopnjo vključenosti v družbo države članice gostiteljice ob upoštevanju osebnih dejavnikov.

94.      Komisija obravnava vprašanja od 2 do 5 le ob upoštevanju možnosti, da Sodišče ne sprejme njenega mnenja, da se lahko J. Förster kot delavec Skupnosti sklicuje na člen 39 ES in člen 7 Uredbe št. 1612/68. Najprej trdi, da je treba obravnavano zadevo presoditi ob upoštevanju zakonodaje Skupnosti, ki je veljala ob nastanku dejstev v postopku v glavni stvari, to je členov 12 ES in 18 ES, Direktive 93/96 ter Direktive 90/364/EGS z dne 28. junija 1990 o pravici do prebivanja.(52) Direktiva 2004/38 se nasprotno ne uporablja.

95.      Čeprav se Komisija načeloma strinja z J. Förster, je na obravnavi pojasnila, da Direktiva 93/96 preprečuje osebi, ki pridobi pravico do prebivanja le na podlagi te direktive in nobene druge določbe prava Skupnosti, da bi se uspešno sklicevala na člen 12 ES, da bi dobila pomoč za študij, kar tudi jasno izhaja iz sodbe Bidar. Nasprotno se delovno neaktiven državljan Unije, ki je določen čas zakonito prebival v državi članici gostiteljici v smislu Direktive 90/364 ali ki ima dovoljenje za prebivanje, lahko uspešno sklicuje na člen 12 ES.

96.      Zahteva po petletnem prebivanju, kot jo je uporabila nizozemska vlada, se kot posledica tega kot taka ne more šteti za diskriminatorno, ker je mogoče domnevati, da državljani države članice gostiteljice, ki so v tej državi praviloma živeli vse svoje življenje, izpolnjujejo merilo določene stopnje vključenosti.

97.      Po mnenju Komisije pa je treba glede J. Förster zahtevo po prebivanju uporabljati manj absolutno, kot so predlagale države članice. Da bi se ugotovila stopnja vključenosti, je treba odvisno od okoliščin upoštevati druga merila, kot so, ali je zadevna oseba bila rojena blizu meje in ali je že delala v državi članici gostiteljici. Poudarja, da lahko države članice na podlagi člena 37 Direktive 2004/38 uporabljajo ugodnejša merila od petletnega prebivanja, predvidenega v členu 24(2) te direktive, čeprav priznava, da tega niso zavezane storiti.

98.      Vse vlade, ki so v tem postopku predložile stališča, se v bistvu strinjajo, čeprav na podlagi nekoliko drugačnih utemeljitev, da je na vprašanja, predložena v predhodno odločanje, treba odgovoriti tako, da se študent v dejanskih okoliščinah, kakršne so v obravnavani zadevi, ne more uspešno sklicevati na člen 12 ES, da bi pridobil dodatek za študij.

99.      Nizozemska, belgijska in danska vlada glede Direktive 93/96 trdijo, da je treba v skladu s sodbo Bidar razlikovati med osebami, ki se preselijo v drugo državo članico s poglavitnim ciljem študija, in osebami, ki se nastanijo v drugi državi članici iz drugih razlogov ter se kasneje odločijo študirati. Prva skupina študentov sodi na področje uporabe Direktive 93/96, ki jim preprečuje sklicevanje na člen 12 ES, da bi dobili dodatek za študij, medtem ko ima druga skupina na podlagi tega člena pravico, da se jo v zvezi s tem obravnava enako kot državljane. Po mnenju nizozemske, danske in švedske vlade med drugim člen 3 Direktive 93/96, ki izključuje pravico do vzdrževalnine, pomeni primer restriktivne določbe ali omejitve v smislu člena 18(1) ES. Nasprotno, po mnenju avstrijske vlade ta direktiva načeloma ne preprečuje študentom, da bi se sklicevali na člen 12 ES glede pravice do plačila vzdrževalnine.

100. Vlade se v bistvu strinjajo, da državam članicam ni prepovedano, da bi to štipendijo pogojevale z zahtevo po petletnem bivanju, kot je zadevna v obravnavani zadevi, kar je jasno in zadostno merilo, ali z dovoljenjem za stalno prebivanje. Poleg tega obstaja soglasje, da ni obveznosti v posameznem primeru posebej presoditi vključenost v zadevno družbo ali uporabiti druga merila, kot je trajanje prebivanja, čeprav države članice to lahko storijo in lahko dodelijo pomoč za študij pod ugodnejšimi pogoji, če to želijo.

101. Glede tega se je večina vlad sklicevala na Direktivo 2004/38, zlasti člen 24(2) v zvezi s členom 16(1) in člen 37, čeprav priznavajo, da se ta direktiva za obravnavano zadevo ratione temporis ne uporablja. Različne države članice so tudi poudarile široka diskrecijska pooblastila, ki jih imajo glede dodeljevanja socialnih pomoči.

102. Še posebej, nizozemska vlada in vlada Združenega kraljestva tudi poudarjata, da bi lahko ugodnejša dodelitev dodatka za študij, kot je navedlo Sodišče v sodbi Bidar,(53) državam članicam nalagala nerazumno finančno breme glede na število tujih študentov. To bi lahko vplivalo na skupno višino dodeljene pomoči. Več vlad tudi opozarja, da bi bila posamična presoja stopnje vključenosti nemogoča tudi z upravnega vidika ali, kot trdi nemška vlada, v nasprotju z načeli pravne varnosti in zakonitosti.

2.      Presoja

103. Vprašanja, ki jih je treba obravnavati v tej zadevi, je mogoče v bistvu razdeliti na dve glavni vprašanji. Predložitveno sodišče želi izvedeti, prvič, ali se lahko študent v položaju, kakršen je v postopku v glavni stvari, ob upoštevanju sodbe Bidar načeloma sklicuje na člen 12 ES glede pomoči za stroške vzdrževanja študentov, kot je zadevna pomoč za študij. Če je odgovor pritrdilen, se to sodišče, drugič, sklicuje na nizozemsko pravilo, da je dodelitev pomoči za študij odvisna izključno od izpolnitve zahteve po petletnem prebivanju, in sprašuje, pod katerimi pogoji ima lahko tak študent dejansko pravico do pomoči za študij na podlagi tega člena. Čeprav je mogoče na ta vprašanja večinoma odgovoriti s sklicevanjem na sodbo Bidar in v njej navedeno sodno prakso, je treba to sodno prakso pojasniti glede določenih vidikov ob upoštevanju okoliščin obravnavane zadeve.

104. V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča, ki je povzeta v sodbi Bidar, se sme državljan Unije, ki zakonito stalno prebiva na ozemlju države članice gostiteljice, sklicevati na člen 12 ES v vseh položajih, ki sodijo na področje uporabe ratione materiae prava Skupnosti.(54)

105. Ustaljena sodna praksa je tudi, da med te položaje sodijo tisti, ki se nanašajo na uresničevanje temeljnih svoboščin, ki jih zagotavlja Pogodba, in tisti, ki se nanašajo na uresničevanje pravice prostega gibanja in prebivanja na ozemlju držav članic, določene v členu 18 ES.(55)

106. Poleg tega je Sodišče poudarilo, da nič v besedilu Pogodbe ne dopušča ugotovitve, da študenti, ki so državljani Unije, takrat ko se zaradi študija preselijo v drugo državo članico, izgubijo pravice, ki jih Pogodba podeljuje državljanom Unije.(56)

107. Poleg tega, kot je Sodišče razsodilo že v sodbi D’Hoop, državljan države članice, ki gre v drugo državo članico, kjer nadaljuje srednješolsko izobraževanje, uresničuje pravico prostega gibanja, ki jo zagotavlja člen 18 ES.(57)

108. Nazadnje, Sodišče je v sodbi Bidar glede dajatev socialnega varstva poudarilo, da se državljan Unije, ki ni delovno aktiven, lahko sklicuje na prvi odstavek člena 12 ES, ko je določeno obdobje zakonito prebival v državi članici gostiteljici ali če ima dovoljenje za prebivanje.(58)

109. Glede obravnavane zadeve –državljan Unije, kot je J. Förster, ki gre v drugo državo članico, v kateri opravlja poklicno dejavnost in študira, se nedvomno sklicuje na pravico prostega gibanja ter prebivanja v drugi državi članici na podlagi člena 18 ES. Poleg tega ni sporno, da je J. Förster ves čas zakonito prebivala na Nizozemskem od začetka študija, tudi v drugi polovici leta 2003.

110. Iz tega sledi, da se lahko državljan Unije v položaju J. Förster načeloma sklicuje na člen 12 ES v vseh položajih, ki sodijo na področje uporabe prava Skupnosti.

111. Glede tega je Sodišče v sodbi Bidar razsodilo, da v nasprotju s prejšnjo sodno prakso v sodbah Brown in Lair(59) in ob upoštevanju razvoja prava Skupnosti od takrat, pomoč, ki je bodisi v obliki subvencioniranih posojil bodisi štipendij priznana študentom, ki zakonito prebivajo v državi članici gostiteljici, in je namenjena kritju njihovih stroškov za vzdrževanje, sodi na področje uporabe Pogodbe z namenom prepovedi diskriminacije iz prvega odstavka člena 12 ES.(60)

112. Ob upoštevanju zgoraj navedenega je zato mogoče vsaj začasno ugotoviti, da se lahko študent, kakršen je v obravnavani zadevi, ki je določen čas zakonito prebival v državi članici gostiteljici, pod pogoji, ki bodo obrazloženi spodaj, načeloma sklicuje na člen 12 ES za dodelitev pomoči za študij, kot je zadevna pomoč.

113. Vendar iz predložitvenega sklepa in trditev strank izhajajo dvomi glede vpliva Direktive 93/96 na to ugotovitev in glede upoštevnosti dejstva, da oseba pride v drugo državo članico „predvsem“ zaradi študija. Zatrjevalo se je zlasti, da je obravnavano zadevo treba razlikovati od sodbe Bidar, ker tožeča stranka v tej zadevi ni vstopila v Združeno kraljestvo s poglavitnim ciljem študija v njem in je pridobila pravico do prebivanja prej na podlagi člena 18 ES in Direktive 90/364 kot Direktive 93/96.

114. Res je, da je Sodišče v sodbi Bidar navedlo, da člen 3 Direktive 93/96 ne preprečuje državljanu države članice, ki na podlagi člena 18 ES in Direktive 90/364 zakonito prebiva na ozemlju druge države članice, da med tem prebivanjem uveljavlja temeljno načelo enakega obravnavanja iz člena 12, prvi odstavek, ES.(61)

115. Vendar po mojem mnenju iz tega ne izhaja, da se to načelo ne bi uporabilo za osebo, ki namesto tega pridobi pravico do prebivanja na podlagi Direktive 93/96. Sodišče je od sodbe Baumbast in R večkrat razsodilo, da lahko državljani Unije v vsakem primeru pridobijo pravico do prebivanja na ozemlju druge države članice neposredno na podlagi člena 18(1) ES.(62)

116. Ta člen res določa, da je pravica do prebivanja odvisna od omejitev in pogojev, ki jih nalagajo Pogodba ter ukrepi, sprejeti za njeno izvedbo. Med te omejitve in pogoje sodijo tisti, ki so za zaposlene osebe določeni v Direktivi Sveta 68/360/EGS,(63) za študente v Direktivi 93/96 in za državljane držav članic, ki ne uživajo pravice do prebivanja na podlagi drugih določb prava Skupnosti, v Direktivi 90/364.(64)

117. Iz sodbe Grzelczyk in še bolj iz sodbe Trojani pa izhaja, da Sodišče razlikuje med pravico do prebivanja in pogoji, od katerih je odvisna, ter med možnostjo državljana Unije, da bi se skliceval na načelo enakega obravnavanja iz člena 12 ES, na primer kadar zahteva socialne prejemke. Posledica tega je, da države članice lahko določijo, da je pravica do prebivanja odvisna od pogojev in omejitev, ki so določeni v različnih direktivah, toda kadar in dokler državljan Unije na podlagi prava Skupnosti ali celo samo na podlagi nacionalnega prava zakonito prebiva v zadevni državi članici gostiteljici, kot v primeru M. Trojanija,(65) ima ta državljan Unije pravico do enakega obravnavanja. Zato je edini način, s katerim se lahko država članica izogne dodelitvi ugodnosti, prekinitev prebivanja državljana Unije.(66)

118. Ta sodna praksa sporno predlaga, da je treba sekundarno zakonodajo Skupnosti, ki določa pogoje in omejitve pravice do prebivanja, na podlagi napotila iz člena 18(1) ES šteti za vrsto lex specialis glede na ta člen, vendar ne glede na člen 12 ES.

119. Poleg tega je Sodišče že v sodbi Grzelczyk navedlo, da medtem ko člen 3 Direktive 93/96 pojasnjuje, da ta direktiva za študente, ki uživajo pravico do prebivanja, ne vzpostavlja nobene pravice do plačila vzdrževalnine od države članice gostiteljice, v tej direktivi ni nobene določbe, ki bi preprečevala tistim, za katere se uporablja, da bi dobili prejemke socialne varnosti.(67)

120. Povedano drugače, tudi če v Direktivi 93/96 ni predvidena nobena pravica do pomoči za vzdrževanje, se lahko ta pravica še vedno prizna študentom, ki sodijo na področje uporabe te direktive, na podlagi druge določbe prava Skupnosti, kot je člen 12 ES.

121. Glede vprašanja študentke v postopku v glavni stvari, ki je prišla „predvsem zaradi študija“, je predložitveno sodišče samo opozorilo, da je težko ugotoviti namen, zaradi katerega osebe pridejo v državo članico gostiteljico. Poleg tega ta namen pri uporabi Direktive 93/96 ni odločilen. Zato v obravnavanem primeru ni upošteven.

122. Iz zgoraj navedenega izhaja, da člen 3 Direktive 93/96 ne preprečuje državljanu države članice, ki zakonito prebiva na ozemlju druge države članice, da bi se med tem prebivanjem skliceval na temeljno načelo enakega obravnavanja iz člena 12, prvi odstavek, ES, da bi v državi članici gostiteljici dobil pomoč za študij, kakršna je v postopku v glavni stvari, čeprav njegova pravica do prebivanja temelji na tej direktivi.

123. Glede vprašanj 3(b) (c) in (d) ter 4 je treba še preizkusiti, ali ta člen dopušča državi članici, da pogoji pravico državljanov drugih držav članic do teh pomoči za študij s petletnim prebivanjem.

124. Iz sodbe Bidar izhaja, da čeprav morajo države članice v organizaciji in uporabi sistema socialne pomoči izkazati določeno stopnjo finančne solidarnosti z državljani drugih držav članic, je dovoljeno, da vsaka država članica zagotovi, da dodelitev pomoči za kritje stroškov za vzdrževanje študentov, ki prihajajo iz drugih držav članic, ne postane pretirana obremenitev, ki bi lahko vplivala na skupno višino pomoči, ki jih ta država članica lahko dodeli.(68)

125. Kot je navedlo Sodišče v tej sodbi, je zato upravičeno, da država članica pomoč za kritje stroškov študentov za vzdrževanje dodeli le tistim študentom, ki so izkazali določeno stopnjo vključitve v družbo te države.(69)

126. Sodišče pa je pojasnilo, da država članica ne more zahtevati od študentov, da vzpostavijo povezavo z njenim trgom delovne sile(70) – pogoj, glede katerega je Sodišče večkrat razsodilo, da je legitimen glede socialnih dodatkov.(71)

127. Sodišče je v Sodbi Bidar razsodilo, da se lahko pogoj zadostne stopnje vključenosti v družbo dokaže z ugotovitvijo, da je zadevni študent v določenem obdobju prebival v državi članici gostiteljici. Priznalo je, da je bila zahteva zadevne nacionalne zakonodaje po triletnem prebivanju primerno dolga.(72)

128. V obravnavani zadevi se postavlja vprašanje, ali zahteva po petletnem prebivanju ob upoštevanju te sodbe ustreza legitimnemu cilju zagotavljanja, da prosilec pomoči dokaže določeno stopnjo vključitve v družbo te države. Kot je poudarilo več vlad v stališčih, države članice uživajo široka diskrecijska pooblastila pri merilih za presojo stopnje povezanosti z družbo glede socialnih prejemkov, kot je zadevna pomoč za študij v postopku v glavni stvari. Vendar morajo spoštovati omejitve, ki jih nalaga pravo Skupnosti, zlasti načelo sorazmernosti.(73)

129. Državam članicam je jasno do neke mere dovoljeno, da predpišejo splošne pogoje, ki ne zahtevajo nadaljnje posamične presoje, kot je zadevno triletno prebivanje iz sodbe Bidar. Vendar se v sodni praksi Sodišča tudi omenja, da predpisani pogoj ne more imeti tako splošnega področja uporabe, da študentom sistematično preprečuje, da bi študirali pod enakimi pogoji kot državljani države članice gostiteljice, ne glede na njihovo dejansko stopnjo vključenosti v družbo. Povedano drugače, uporabljeno merilo mora kljub temu biti pokazatelj stopnje vključenosti v družbo.(74)

130. Menim, da to ne velja za zahtevo po petletnem prebivanju, ker je mogoče razumno domnevati, da lahko veliko študentov doseže znatno stopnjo vključenosti v družbo veliko pred iztekom tega roka. To velja predvsem za študente, ki so kot J. Förster ob študiju opravljali tudi poklicno dejavnost v državi članici gostiteljici. Pravzaprav, kot je trdila J. Förster, lahko zahteva po petletnem prebivanju prepreči študentom, ki uporabijo pravico do selitve v drugo državo članico in v njej študirajo, da bi glede dodatkov za študij uživali pravico do enakega obravnavanja kot državljani Unije, ne glede na dejansko povezavo, ki so jo lahko vzpostavili z družbo države članice gostiteljice. Tega po mojem mnenju ni mogoče šteti za sorazmerno.

131. Res je, da Direktiva 2004/38 ne nalaga državam članicam obveznosti, da zagotovijo pomoč za vzdrževanje med študijem pred pridobitvijo pravice do stalnega prebivališča in tako ne pred iztekom petih let. Vendar, poleg dejstva, da se ta direktiva ne uporablja za dejansko stanje v obravnavani zadevi, se ne more odmakniti od zahtev, ki izhajajo iz člena 12 ES in splošnega načela sorazmernosti.

132. Čas petletnega neprekinjenega prebivanja v državi članici gostiteljici prej označuje zunanjo mejo, znotraj katere je še mogoče trditi, da študent, ki študira v drugi državi članici, ni dosegel zadostne stopnje vključenosti v družbo te države, da bi bil upravičen do enakega obravnavanja, predvidenega v členu 12 ES, glede socialnih prejemkov, kot so plačila vzdrževalnine.

133. Ko je študent že tri leta prebival v državi članici gostiteljici, kot v obravnavani zadevi, bi se zdelo nesorazmerno, čeprav se pet let še ni izteklo, da bi se zavrnila pomoč za študij, če lahko študent predloži razumne dokaze, da je že znatno vključen v družbo države članice gostiteljice.

134. Nazadnje, po mojem mnenju na zgornje sklepanje ne vpliva dejstvo, da je zahteva po prebivanju naložena samo državljanom drugih držav članic. Kot je pripomnila Komisija, je mogoče upravičeno domnevati, da državljani države članice imajo dejansko povezavo z družbo te države.

135. Odgovor na vprašanji 3(b), (c) in (d) ter 4 bi zato moral biti, da člen 12 ES v zvezi z načelom sorazmernosti preprečuje državi članici, da bi zavrnila pomoč za študij, kakršna je zadevna, delovno neaktivnemu študentu iz druge države članice, ki je že tri leta zakonito prebival v državi članici gostiteljici, le zato, ker ta študent v državi članici gostiteljici ni prebival pet let pred zadevnim časom študija, če drugi dejavniki, ki jih mora dokazati študent z ustreznimi sredstvi, kažejo na znatno stopnjo vključenosti v družbo države članice gostiteljice.

D –    Vprašanje 5, ki se nanaša na pravno varnost

1.      Bistvene trditve strank

136. J. Förster trdi, da se izpodbijani nalog za vračilo zneska in njena pritožba zoper njo nanašata na obdobje pred sprejetjem beleidsregel z dne 9. maja 2005. Sprejetje pravil, ki omejujejo njene pravice, potem ko se je sklicevala na člen 12 ES, je v nasprotju z načelom pravne varnosti in členom 6 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.(75)

137. V enakem smislu Komisija predlaga, naj se na vprašanje 5 odgovori nikalno, pri čemer trdi, da mora nacionalno sodišče pri razlagi pravil nacionalnega prava upoštevati splošna pravna načela, še posebej načelo pravne varnosti in načelo prepovedi retroaktivnosti.

138. Nemška, avstrijska in nizozemska vlada pa trdijo, da če sodba Sodišča dopušča osebam, da iz člena 12 ES za nazaj pridobijo več pravic kot prej, je mogoče pri uporabi te sodbe nalagati zahteve tudi glede preteklih obdobij. Po mnenju nizozemske vlade je to v skladu s sodbo Collins.(76)

2.      Presoja

139. Vprašanje 5 bom obravnaval zaradi celovitosti, ne glede na odgovore, ki so bili predlagani k prejšnjim vprašanjem. Iz predložitvenega sklepa izhaja, da predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali načelo pravne varnosti, kot je bilo uporabljeno v sodbi Collins, preprečuje nizozemskim organom, da bi zavrnili pomoč za študij za drugo polovico leta 2003 na podlagi zahteve po določenem trajanju prebivanja iz beleidsregel z dne 9. maja 2005, sprejetih po sodbi Bidar, če te smernice predvidevajo več pravic – v tej zadevi lažji dostop do pomoči za študij – kot prej. Pomoč za študij se je prej dodeljevala samo študentom iz drugih držav članic, ki so bili do nje upravičeni na podlagi člena 39 ES in člena 43 ES.

140. Načelo pravne varnosti je temeljno načelo prava Skupnosti, ki na področjih, ki jih ureja pravo Skupnosti, zahteva, da so pravila držav članic jasna in natančna, tako da se lahko posamezniki nedvoumno seznanijo s pravicami in obveznostmi. Želi zagotoviti predvidljivost pravnih položajev in pravnih razmerij v pravu Skupnosti.(77) Zato je Sodišče v sodbi Collins navedlo, da mora uporaba zahteve po prebivanju nacionalnih organov temeljiti na jasnih merilih, ki so vnaprej znani.(78)

141. Iz sodne prakse Sodišča pa tudi izhaja, da je upoštevno, ali ima zadevno pravilo pozitivne ali negativne posledice za posameznike. Pri pravilih, ki nalagajo obveznosti posameznikom, je seveda posebej pomembno dosledno spoštovanje zahtev, ki izhajajo iz načela pravne varnosti in varstva posameznika.(79)

142. Zato načelo pravne varnosti in varstva posameznika po mojem mnenju ne preprečuje retroaktivne uporabe pravila, če ta uporaba postavi zadevnega posameznika v ugodnejši pravni položaj.(80)

143. Odgovor na vprašanje 5 bi moral zato biti, da načelo pravne varnosti ne preprečuje državi članici, da bi uporabila predpis, kakršen je beleidsregel z dne 9. maja 2005, glede preteklih obdobij, če taka uporaba postavi zadevnega posameznika v ugodnejši pravni položaj.

V –    Predlog

144. Zato predlagam Sodišču, naj na vprašanja za predhodno odločanje odgovori:

–        Člen 7 Uredbe Komisije (EGS) št. 1251/70 z dne 29. junija 1970 o pravici delavcev, da ostanejo na ozemlju države članice, potem ko so bili tam zaposleni, se ne uporablja za študenta v položaju, kakršen je zadevni v postopku v glavni stvari, ker ta študent ne sodi v nobeno do skupin delavcev iz člena 2 te uredbe.

–        Študent v položaju, kakršen je zadevni v postopku v glavni stvari, se lahko v državi članici gostiteljici na podlagi člena 7(2) Uredbe Sveta (EGS) št. 1612/68 z dne 15. oktobra 1968 o prostem gibanju delavcev znotraj Skupnosti načeloma sklicuje na pravico delavca Skupnosti do enakih socialnih ugodnosti kot domači delavec, da bi dobil pomoč za študij, kakršna je zadevna. Na koncu pa je le nacionalno sodišče pristojno, da ugotovi, ali so v obravnavani zadevi dejansko izpolnjeni različni pogoji v zvezi z ohranitvijo statusa delavca po prenehanju zaposlitve.

–        Člen 3 Direktive Sveta 93/96/EGS z dne 29. oktobra 1993 o pravici do prebivanja za študente ne preprečuje državljanu države članice, ki je določen čas zakonito prebival na ozemlju druge države članice, da bi se skliceval na temeljno načelo enakega obravnavanja iz člena 12, prvi odstavek, ES, da bi dobil pomoč za študij, kakršna je zadevna v postopku v glavni stvari v državi članici gostiteljici, čeprav njegova pravica do prebivanja temelji na tej direktivi.

–        Člen 12 ES v zvezi z načelom sorazmernosti preprečuje državi članici, da bi zavrnila pomoč za študij, kakršna je zadevna, delovno neaktivnemu študentu iz druge države članice, ki je že tri leta zakonito prebival v državi članici gostiteljici, le zato, ker ta študent ni prebival pet let v državi članici gostiteljici pred zadevnim časom študija, če drugi dejavniki, ki jih mora dokazati študent z ustreznimi sredstvi, kažejo na znatno stopnjo vključenosti v družbo države članice gostiteljice.

–        Načelo pravne varnosti ne preprečuje državi članici, da bi uporabila predpis, kakršen je beleidsregel z dne 9. maja 2005, glede preteklih obdobij, če taka uporaba postavi posameznika v ugodnejši pravni položaj.


1 – Jezik izvirnika: angleščina.


2 – Sodba Sodišča z dne 15. marca 2005 (C-209/03, ZOdl., str. I-2119, točka 57).


3 – UL L 257, str. 2.


4 – UL L 317, str. 59.


5 – UL L 142, str. 24.


6 – UL L 158, str. 77, in popravek UL 2004, L 229, str. 35.


7 – AG/OCW/MT‑05.11.


8 – Navedena v opombi 2.


9 – AGOCenW/MT/05.


10 – Navedena v opombi 2.


11 – Sodba z dne 6. novembra 2003 (C-413/01, Recueil, str. I-13187).


12 – Sodba z dne 20. marca 2001 (C-33/99, Recueil, str. I-2415).


13 – Navedena v opombi 2.


14 – Navedena v opombi 2.


15 – Sodba z dne 7. septembra 2004 (C-456/02, ZOdl., str. I-7573).


16 – Sodba z dne 23. marca 2004 (C-138/02, ZOdl., str. I-2703, točka 72).


17 – Glej v tem smislu sklepne predloge generalnega pravobranilca Geelhoeda v zadevah Trojani, navedeni v opombi 15, točka 10, in Bidar, navedeni v opombi 2, točka 12.


18 – Glej v tem smislu sodbi Collins, navedeno v opombi 16, točki 30 in 31, in z dne 18. junija 1987 v zadevi Lebon (316/85, Recueil, str. 2811, točka 26).


19 – V zvezi s tem glej točki 65 in 66 spodaj.


20 – Sodba z dne 21. junija 1988 (39/86, Recueil, str. 3161).


21 – Navedena v opombi 11.


22 – Glej na primer sodbi z dne 12. decembra 1990 v zadevi SARPP (C‑241/89, Recueil, str. I-4695, točka 8) in Trojani, navedena v opombi 15, točka 38.


23 – Glej na primer sodbe z dne 17. septembra 2002 v zadevi Baumbast in R (C-413/99, Recueil, str. I-7091, točka 82); z dne 20. septembra 2001 v zadevi Grzelczyk (C-184/99, Recueil, str. I‑6193, točka 31) in z dne 2. oktobra 2003 v zadevi Garcia Avello (C-148/02, Recueil, str. I‑11613, točka 22).


24 – Sodbe z dne 12. maja 1998 v zadevi Martínez Sala (C-85/96, Recueil, str. I-2691, točka 63); Trojani, navedena v opombi 15, točka 43, in Bidar, navedena v opombi 2, točka 37.


25 – Glej v enakem smislu tudi sklepne predloge generalnega pravobranilca Cosmasa v zadevi Wijsenbeek (C-378/97, Recueil, str. I-6207, točke od 84 do 86) in generalnega pravobranilca Poiaresa Madura v zadevi Carbonati Apuani (C-72/03, ZOdl., str. I-8027, točki 68 in 69).


26 – Glej sodbo z dne 27. septembra 1988 v zadevi Matteucci (235/87, Recueil, str. 5589, točka 16).


27 – Glej sodbi Grzelczyk, navedena v opombi 23, točka 44, in Bidar, navedena v opombi 2, točka 56.


28 – Sodba Bidar, navedena v opombi 2, točki 56 in 57; glej v enakem smislu tudi sodbo z dne 23. oktobra 2007 v zadevi Morgan (C-11/06 in C-12/06, ZOdl., str. I-9161, točka 43).


29 – Glej v enakem smislu sodbi z dne 11. januarja 2007 v zadevi Lyyski (C-40/05, ZOdl., str. I-99, točki 33 in 34) in z dne 29. aprila 2004 v zadevi Weigel (C-387/01, Recueil, str. I-4981, točke od 57 do 59).


30 – Navedena v opombi 20.


31 – Sodba z dne 21. junija 1988 (197/86, Recueil, str. 3205).


32 – Navedena v opombi 11.


33 – Navedena v opombi 20.


34 – Navedena v opombi 11.


35 – Glej v tem smislu sodbe Matteucci, navedena v opombi 26, točka 23; Lair, navedena v opombi 20, točke 23, 24 in 28; Brown, navedena v opombi 31, točka 25, in z dne 26. februarja 1992 v zadevi Bernini (C-3/90, Recueil, str. I-1071, točka 23).


36 – Glej v tem smislu zlasti sodbo Fahmi in Esmoris Cerdeiro-Pinedo Amado, navedeno v opombi 12, točka 45.


37 – Glej zlasti sodbe z dne 3. julija 1986 v zadevi Lawrie-Blum (66/85, Recueil, str. 2121, točki 16 in 17); Martínez Sala, navedena v opombi 24, točka 32, in z dne 8. junija 1999 v zadevi Meeusen (C-337/97, Recueil, str. I-3289, točka 13).


38 – Glej sodbo Lawrie-Blum, navedeno v opombi 37, točke od 19 do 21, in sodbo z dne 23. marca 1982 v zadevi Levin (53/81, Recueil 1982, str. 1035, točka 17).


39 – Glej točko 49 zgoraj; glej tudi sodbo Martínez Sala, navedeno v opombi 24, točka 33.


40 – Glej sodbi Lair, navedena v opombi 20, točka 39, in Brown, navedena v opombi 31, točka 26; ter sodbi z dne 26. februarja 1992 v zadevi Raulin (C-357/89, Recueil, str. I-1027, točka 21) in Ninni-Orasche, navedena v opombi 11, točka 35. To pa ne velja za delavce, ki so se po prenehanju opravljanja poklicne dejavnosti v državi gostiteljici odločili vrniti v državo članico izvora (kar ni v obravnavani zadevi). Glej v tem smislu sodbo Fahmi in Esmoris Cerdeiro-Pinedo Amado, navedeno v opombi 12, točki 46 in 47.


41 – Glej zlasti sodbi Lair, navedena v opombi 20, točki 37 in 38, in Ninni-Orasche, navedena v opombi 11, točka 35.


42 – Glej v tem smislu sodbo Lair, navedeno v opombi 20, točka 43.


43 – Glej v tem smislu sodbo Brown, navedeno v opombi 31, točki 27 in 28.


44 – Glej v tem smislu sodbo Ninni-Orasche, navedeno v opombi 11, točka 41.


45 – Glej točko 68 zgoraj.


46 – Sodba z dne 24. januarja 2008 v zadevi Payir in drugi (C‑294/06, ZOdl., str. I-0000, točke 34, 43 in 46).


47 – Po mojem mnenju ni treba ugotoviti, da je kontinuiteta obstajala tudi glede dela, opravljenega pred praktičnim usposabljanjem, ker to usposabljanje samo po sebi v vsakem primeru pomeni resnično in dejansko, ne pa le postransko in pomožno dejavnost, na podlagi česar bi bilo mogoče J. Förster šteti za delavca.


48 – Glej točko 77 zgoraj.


49 – Glej točko 78 zgoraj.


50 – Glej tudi sodbo Ninni-Orasche, navedeno v opombi 11, točka 47.


51 – Navedena v opombi 2.


52 – UL L 180, str. 26.


53 – Navedena v opombi 2.


54 – Glej sodbe Bidar, navedena v opombi 2, točka 32; Martínez Sala, navedena v opombi 24, točka 63, in Grzelczyk, navedena v opombi 23, točka 32.


55 – Sodbe Bidar, navedena v opombi 2, točka 33; z dne 24. novembra 1998 v zadevi Bickel in Franz (C-274/96, Recueil, str. I-7637, točki 15 in 16); Grzelczyk, navedena v opombi 23, točka 33; Garcia Avello, navedena v opombi 23, točki 22 in 23, in Morgan, navedena v opombi 28, točka 23.


56 – Sodbi Bidar, navedena v opombi 2, točka 34, in Grzelczyk, navedena v opombi 23, točka 35.


57 – Sodba Sodišča z dne 11. julija 2002 v zadevi D’Hoop (C-224/98, Recueil, str. I-6191, točke od 29 do 34).


58 – Glej v tem smislu sodbe Bidar, navedena v opombi 2, točka 37; Martínez Sala, navedena v opombi 24, točka 24, in Trojani, navedena v opombi 15, točka 43.


59 – Glej sodbi Lair, navedena v opombi 20, točka 15, in Brown, navedena v opombi 31, točka 18.


60 – Glej zlasti točki 42 in 48 te sodbe (navedene v opombi 2).


61 – V točki 46 sodbe (navedene v opombi 2).


62 – Navedena v opombi 23, točka 84.


63 – Direktiva z dne 15. oktobra 1968 o odpravi omejitev glede pretoka in bivanja delavcev iz držav članic in njihovih družin v Skupnosti (UL L 257, str. 13).


64 – Glej v tem smislu tudi sodbo z dne 23. marca 2006 v zadevi Komisija proti Belgiji (C-408/03, ZOdl., str. I-2647, točka 65).


65 – Glej v tem smislu sodbo Trojani, navedeno v opombi 15, točka 37.


66 – Glej v tem smislu sodbi Grzelczyk, navedena v opombi 23, točke od 37 do 42, in Trojani, navedena v opombi 15, zlasti točke 36, 37 in od 43 do 46; v tem smislu glej tudi sodbo Bidar, navedeno v opombi 2, točki 36 in 47.


67 – Glej sodbo Grzelczyk, navedeno v opombi 23, točka 39.


68 – Točka 56 te sodbe (navedene v opombi 2) s sklicevanjem na sodbo Grzelczyk, navedeno v opombi 23, točka 44.


69 – Točka 57 te sodbe. Glej v tem smislu tudi sodbo Morgan, navedeno v opombi 28, točka 43; glede uporabe tega merila v zvezi s pokojnino, odobreno civilnim žrtvam vojne ali represije, glej tudi sodbi z dne 26. oktobra 2006 v zadevi Tas-Hagen in Tas (C-192/05, ZOdl., str. I‑10451, točka 34) in z dne 22. maja 2008 v zadevi Nerkowska (C‑499/06, ZOdl., str. I‑0000, točka 37).


70 – Sodba Bidar, navedena v opombi 2, točka 58.


71 – Glej na primer sodbi D’Hoop, navedena v opombi 57, točka 38, in Collins, navedena v opombi 16, točka 67.


72 – Glej v tem smislu točke od 59 do 61 (sodba, navedena v opombi 2).


73 – Glej v tem smislu sodbe Nerkowska, navedena v opombi 69, točka 38; Tas-Hagen in Tas, navedena v opombi 69, točka 36; Morgan, navedena v opombi 28, točka 46, in z dne 11. septembra 2007 v zadevi Schwarz in Gootjes-Schwarz (C-76/05, ZOdl., str. I-6849, točka 79).


74 – Glej v tem smislu preudarke v sodbi Bidar, navedeni v opombi 2, točki 61 in 62, glede zahteve, da mora biti študent nastanjen v državi članici gostiteljici, in sodbo Morgan, navedeno v opombi 28, točka 46.


75 – Sklicuje se na sodbo, ki jo je Evropsko sodišče za človekove pravice izdalo 9. decembra 1994 v zadevi Stran Greek Rafineries in Stratis Andreadis proti Grčiji (Series A, št. 301-B).


76 – Navedena v opombi 16.


77 – Glej v tem smislu sodbi z dne 21. junija 1988 v zadevi Komisija proti Italiji (257/86, Recueil, str. 3249, točka 12) in z dne 14. aprila 2005 v zadevi Belgija proti Komisiji (C-110/03, ZOdl., str. I-2801, točka 30).


78 – Navedena v opombi 16, točka 72.


79 – Glej v tem smislu sodbe z dne 15. decembra 1987 v zadevi Irska proti Komisiji (239/86, Recueil, str. 5271, točka 17); z dne 13. februarja 1996 v zadevi Van Es Douane Agenten (C‑143/93, Recueil, str. I-431, točka 27) in z dne 7. junija 2005 v zadevi VEMW in drugi (C‑17/03, ZOdl., str. I-4983, točka 80).


80 – Sodba Evropskega sodišča za človekove pravice, na katero se sklicuje J. Förster, navedena v opombi 75, v kateri je to sodišče razsodilo, da je bil kršen člen 6(1) Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, po mojem mnenju ni upoštevna, ker se nanaša na obliko vmešavanja zakonodajalca v izvajanje sodne oblasti, katerega cilj je vplivati na sodno odločitev v sporu (glej točki 49 in 50 te sodbe).