SODBA SODIŠČA (prvi senat)
z dne 18. januarja 2024(*)
„Predhodno odločanje – Socialna politika – Direktiva 2003/88/ES – Člen 7 – Člen 31(2) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah – Denarno nadomestilo za neizrabljen dopust ob prenehanju delovnega razmerja – Nacionalna ureditev, ki prepoveduje izplačilo tega nadomestila v primeru prostovoljne odpovedi pogodbe o zaposlitvi javnega uslužbenca – Nadzor javnih izdatkov – Organizacijske potrebe javnega delodajalca“
V zadevi C‑218/22,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Tribunale di Lecce (okrožno sodišče v Lecceju, Italija) z odločbo z dne 22. marca 2022, ki je na Sodišče prispela 24. marca 2022, v postopku
BU
proti
Comune di Copertino,
SODIŠČE (prvi senat),
v sestavi A. Arabadjiev, predsednik senata, T. von Danwitz, P. G. Xuereb, A. Kumin, sodniki, in I. Ziemele (poročevalka), sodnica,
generalna pravobranilka: T. Ćapeta,
sodni tajnik: A. Calot Escobar,
na podlagi pisnega postopka,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za BU A. Russo, avvocata,
– za Comune di Copertino L. Caccetta, avvocata,
– za italijansko vlado G. Palmieri, agentka, skupaj z L. Fiandaca, avvocato dello Stato,
– za Evropsko komisijo B.-R. Killmann in D. Recchia, agenta,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalne pravobranilke na obravnavi 8. junija 2023
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 7 Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 4, str. 381) in člena 31(2) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med BU, nekdanjim javnim uslužbencem Comune di Copertino (občina Copertino, Italija), in zadnjenavedeno, ker je bilo BU zavrnjeno izplačilo denarnega nadomestila za dneve neizrabljenega plačanega letnega dopusta ob prenehanju delovnega razmerja, ki je posledica prostovoljne odpovedi pogodbe o zaposlitvi BU zaradi predčasne upokojitve.
Pravni okvir
Pravo Unije
3 V uvodni izjavi 4 Direktive 2003/88 je navedeno:
„Izboljšanje varnosti, higiene in zdravja delavcev pri delu je cilj, ki ga ni mogoče obravnavati zgolj z ekonomskega vidika.“
4 Člen 7 Direktive 2003/88, naslovljen „Letni dopust“, določa:
„1. Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi vsakemu delavcu zagotovijo pravico do plačanega letnega dopusta najmanj štirih tednov, v skladu s pogoji za upravičenost in dodelitev letnega dopusta, ki jih določa nacionalna zakonodaja in/ali praksa.
2. Minimalnega plačanega letnega dopusta ni mogoče nadomestiti z denarnim nadomestilom, razen v primeru prenehanja delovnega razmerja.“
Italijansko pravo
5 Člen 36(3) italijanske ustave določa:
„Delavec ima pravico do tedenskega počitka in plačanega letnega dopusta ter se jima ne more odpovedati.“
6 Člen 2109 Codice civile (civilni zakonik), naslovljen „Obdobje počitka“, v odstavkih 1 in 2 določa:
„1. Delavec ima pravico do enega dneva počitka na teden, ki običajno sovpada z nedeljo.
2. Prav tako ima pravico do letnega plačanega dopusta, ki je lahko neprekinjen, v času, ki ga določi delodajalec, ob upoštevanju potreb podjetja in interesov delavca. Trajanje tega obdobja je določeno z zakonom, podjetniškimi standardi, običaji ali pravičnostjo.“
7 Člen 5 decreto-legge n°. 95 – Disposizioni urgenti per la revisione della spesa pubblica con invarianza dei servizi ai cittadini nonché misure di rafforzamento patrimoniale delle imprese del settore bancario (uredba-zakon št. 95 o nujnih določbah za revizijo javnih izdatkov brez spremembe storitev za državljane in ukrepi za povečanje premoženja podjetij v bančnem sektorju) z dne 6. julija 2012 (redni dodatek h GURI št. 156 z dne 6. julija 2012), ki je bil s spremembami preoblikovan v zakon s členom 1(1) zakona št. 135 z dne 7. avgusta 2012 v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari (v nadaljevanju: uredba-zakon št. 95), naslovljen „Zmanjšanje odhodkov javne uprave“, v odstavku 8 določa:
„Dopust, počitek in drugi dopust, ki pripadajo osebju, vključno z vodstvom, v javni upravi, vključeni v konsolidirani ekonomski račun javne uprave, kot jih opredeljuje [Istituto nazionale di statistica – ISTAT (Nacionalni statistični inštitut – Italija)] v skladu s členom 1(2) zakona št. 196 z dne 31. decembra 2009, in pri neodvisnih organih, vključno s [Commissione nazionale per le società e la borsa – Consob (nacionalna komisija za družbe in borzo, Italija)], je treba vzeti v skladu z določbami ustreznih uredb teh uprav in v nobenem primeru ne morejo biti podlaga za izplačilo kompenzacijskih nadomestil. Ta določba se uporablja tudi v primeru prenehanja delovnega razmerja zaradi mobilnosti, odpovedi, prekinitve pogodbe, upokojitve ali dopolnitve upokojitvene starosti. Morebitne ugodnejše zakonske in pogodbene določbe se prenehajo uporabljati od začetka veljavnosti te uredbe-zakona. Kršitev te določbe poleg tega, da povzroči vračilo neupravičeno izplačanih zneskov, vodi k disciplinski in upravni odgovornosti odgovornega vodje. Ta odstavek se ne uporablja za pedagoško, upravno, tehnično in podporno osebje, ki ima status začasnega in priložnostnega namestnika ali pogodbenega učitelja do konca pouka ali učnih dejavnosti, in sicer do višine razlike med pripadajočimi dnevi dopusta in dnevi, ko je zadevno osebje upravičeno do dopusta.“
Spor o glavni stvari in vprašanji za predhodno odločanje
8 Oseba BU je bila od 1. februarja 1992 do 1. oktobra 2016 zaposlena v občini Copertino, kjer je opravljala funkcijo „Istruttore Direttivo“ (tehnični vodja).
9 Oseba BU je s 1. oktobrom 2016 po prostovoljni odpovedi pogodbe o zaposlitvi prenehala opravljati svojo funkcijo zaradi predčasne upokojitve.
10 Ker je oseba BU menila, da ima pravico do denarnega nadomestila za 79 dni plačanega letnega dopusta, pridobljenega v obdobju med letoma 2013 in 2016, je pri Tribunale di Lecce (sodišče v Lecceju, Italija), ki je predložitveno sodišče, vložila zahtevek za denarno nadomestilo za te neizrabljene dni dopusta.
11 Občina Copertino je ta predlog izpodbijala pred predložitvenim sodiščem, pri čemer se je sklicevala na člen 5(8) uredbe-zakona št. 95. Po njenem mnenju dejstvo, da je oseba BU dopust koristila leta 2016, dokazuje, da je bila seznanjena s svojo obveznostjo, da na podlagi te določbe koristi dneve dopusta, ki jih je pridobila pred prenehanjem delovnega razmerja. Poleg tega naj preostalega dopusta ne bi koristila, čeprav je odpovedala pogodbo o zaposlitvi.
12 Predložitveno sodišče navaja, da 79 dni neizrabljenega dopusta, na katere se sklicuje oseba BU, ustreza dnem plačanega letnega dopusta iz Direktive 2003/88, od katerih naj bi ji 55 dni pripadalo za leta pred letom 2016, preostanek pa za to zadnje leto zaposlitve. To sodišče dodaja, da je oseba BU leta 2016 koristila dopust, ki ustreza dnem, pridobljenim za prejšnja leta, ki so bili preneseni v leto 2013 in naslednja leta. Vendar naj ta položaj ne bi pomenil nobene zlorabe s strani osebe BU, ki bi lahko ustrezala ravnanju iz točke 48 sodbe z dne 6. novembra 2018, Max-Planck-Gesellschaft zur Förderung der Wissenschaften (C‑684/16, EU:C:2018:874).
13 Predložitveno sodišče ugotavlja tudi, da je Corte costituzionale (ustavno sodišče, Italija) v sodbi št. 95/2016 razsodilo, da je člen 5(8) uredbe-zakona št. 95, ki se uporablja za javne uslužbence in ki ob upoštevanju nekaterih izjem določa, da ni mogoče plačati nobenega denarnega nadomestila za neizrabljen plačani dopust, v skladu z načeli, določenimi v italijanski ustavi, in ne posega v načela prava Unije in pravila mednarodnega prava. To sodišče naj bi do te ugotovitve prišlo tako, da je opredelilo različne izjeme od tega pravila, ki naj v obravnavani zadevi ne bi bile upoštevne.
14 Corte costituzionale (ustavno sodišče) naj bi hkrati upoštevalo nujnost nadzora javnih izdatkov in organizacijske omejitve za javnega delodajalca, pri čemer je navedlo, da je namen te ureditve končati nenadzorovano „finančno nadomestilo“ neizrabljenega dopusta in ponovno potrditi prednost dejanske izrabe dopusta. Po njegovem mnenju naj bi bila prepoved izplačila denarnega nadomestila izključena, če dopust ni bil koriščen iz razlogov, na katere delavec ni mogel vplivati, kot je bolezen, ne pa v primeru prostovoljne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.
15 Vendar predložitveno sodišče dvomi o združljivosti člena 5(8) uredbe-zakona št. 95 s pravom Unije, zlasti glede na sodbo z dne 25. novembra 2021, job‑medium (C‑233/20, EU:C:2021:960), predvsem zato, ker je cilj nadzora nad javnimi izdatki razviden iz samega naslova člena 5 uredbe-zakona in ker je odstavek 8 tega člena del sklopa ukrepov, katerih namen je ustvariti prihranke v sektorju javne uprave.
16 V teh okoliščinah je Tribunale di Lecce (sodišče v Lecceju) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:
„1. Ali je treba člen 7 Direktive [2003/88] in člen 31(2) [Listine] razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni zakonodaji, kakršna je obravnavana v postopku v glavni stvari (in sicer člen 5(8) uredbe-zakona št. 95 […]), ki zaradi omejevanja javnih izdatkov in organizacijskih potreb javnega delodajalca določa prepoved izplačila denarnega nadomestila za neizkoriščen dopust javnemu uslužbencu, ki je prostovoljno odpovedal pogodbo o zaposlitvi?
2. Ali je treba, če je odgovor [na prvo vprašanje] pritrdilen, člen 7 Direktive [2003/88/ES] in člen 31(2) [Listine] razlagati tako, da se od javnega uslužbenca zahteva, da dokaže, da dopusta v času trajanja delovnega razmerja ni mogel izkoristiti?“
Vprašanji za predhodno odločanje
Dopustnost
17 Italijanska republika trdi, da vprašanja za predhodno odločanje niso dopustna, ker je v sodni praksi Sodišča, ki izhaja iz sodb z dne 20. julija 2016, Maschek (C‑341/15, EU:C:2016:576), in z dne 6. novembra 2018, Max-Planck-Gesellschaft zur Förderung der Wissenschaften (C‑684/16, EU:C:2018:874), jasno navedeno kako je treba razlagati nacionalno pravo, da bi bilo to v skladu s pravom Unije, pri čemer je Corte costituzionale (ustavno sodišče) takšno razlago sprejelo. Poleg tega naj bi drugo vprašanje vsebovalo protislovne trditve.
18 V zvezi s tem je treba najprej opozoriti, da glede na Poslovnik Sodišča okoliščina, da nacionalno sodišče ni dolžno predložiti zadeve Sodišču ali da bi bil odgovor na predlog za sprejetje predhodne odločbe glede na pravo Unije domnevno očiten, nikakor ne vpliva na dopustnost takega predloga (sodba z dne 25. novembra 2021, job-medium, C‑233/20, EU:C:2021:960, točka 16).
19 Poleg tega je v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča v okviru sodelovanja med Sodiščem in nacionalnimi sodišči, ki ga določa člen 267 PDEU, le nacionalno sodišče, ki odloča o sporu in ki mora prevzeti odgovornost za sodno odločitev, pristojno, da ob upoštevanju posebnosti zadeve presodi potrebo po izdaji predhodne odločbe, da bi lahko izdalo sodbo, in upoštevnost vprašanj, ki jih predloži Sodišču. Zato je Sodišče, če se predložena vprašanja nanašajo na razlago prava Unije, načeloma dolžno odločiti (sodba z dne 25. novembra 2021, job‑medium, C‑233/20, EU:C:2021:960, točka 17 in navedena sodna praksa).
20 Iz tega sledi, da za vprašanja, ki se nanašajo na pravo Unije, velja domneva upoštevnosti. Sodišče lahko zavrne odločanje o vprašanju nacionalnega sodišča za predhodno odločanje samo, če je očitno, da zahtevana razlaga prava Unije nima nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora o glavni stvari, če je problem hipotetičen ali če Sodišče nima na voljo dejanskih in pravnih elementov, ki so potrebni, da bi lahko na postavljena vprašanja dalo koristne odgovore (sodba z dne 25. novembra 2021, job-medium, C‑233/20, EU:C:2021:960, točka 18 in navedena sodna praksa).
21 Po mnenju predložitvenega sodišča osebi BU na podlagi člena 5(8) uredbe-zakona št. 95 ni mogoče dodeliti plačila denarnega nadomestila, ki ga zahteva za dneve plačanega letnega dopusta, ki ob prenehanju delovnega razmerja ni bil koriščen, ker je prostovoljno prekinila to delovno razmerje. V tem okviru se predložitveno sodišče s svojimi vprašanji sprašuje o skladnosti te določbe s členom 7 Direktive 2003/88 in členom 31(2) Listine.
22 Postavljeni vprašanji se tako nanašata na razlago prava Unije in ni očitno, da razlaga teh določb, za katero je zaprosilo to sodišče, nima nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora niti da bi bil problem hipotetičen. Poleg tega Sodišče razpolaga z elementi, ki so potrebni za koristen odgovor na ti vprašanji.
23 Vprašanji za predhodno odločanje sta torej dopustni.
Vsebinska presoja
24 Predložitveno sodišče z vprašanjema, ki ju je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 7 Direktive 2003/88 in člen 31(2) Listine razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni ureditvi, ki iz razlogov, povezanih z nadziranjem javnih izdatkov in organizacijskimi potrebami delodajalca v javnem sektorju, določa prepoved izplačila denarnega nadomestila delavcu iz naslova pridobljenih – tako v zadnjem letu zaposlitve kot v prejšnjih letih – dni plačanega letnega dopusta, ki na dan prenehanja delovnega razmerja niso bili koriščeni, kadar je ta delavec prostovoljno prekinil pogodbo o zaposlitvi in ni dokazal, da dopusta med navedenim delovnim razmerjem ni koristil iz razlogov, neodvisnih od njegove volje.
25 Najprej, v zvezi s tem je treba spomniti, da je treba pravico do plačanega letnega dopusta vsakega delavca v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča šteti za posebej pomembno načelo socialnega prava Evropske unije, od katerega odstopanja niso mogoča in ki ga lahko pristojni nacionalni organi izvajajo samo v mejah, izrecno navedenih v Direktivi 2003/88 (glej v tem smislu sodbo z dne 6. novembra 2018, Max-Planck-Gesellschaft zur Förderung der Wissenschaften, C‑684/16, EU:C:2018:874, točka 19 in navedena sodna praksa).
26 Tako člen 7(1) Direktive 2003/88, ki določa, da države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi vsakemu delavcu zagotovijo pravico do plačanega letnega dopusta najmanj štirih tednov v skladu s pogoji za upravičenost in dodelitev letnega dopusta, ki jih določa nacionalna zakonodaja in/ali praksa, odraža in konkretizira temeljno pravico do plačanega letnega dopusta, določeno v členu 31(2) Listine (glej v tem smislu sodbo z dne 25. novembra 2021, job‑medium, C‑233/20, EU:C:2021:960, točka 25 in navedena sodna praksa).
27 V zvezi s tem je iz besedila člena 7(1) Direktive 2003/88 in sodne prakse Sodišča razvidno, da so države članice pristojne, da v nacionalni zakonodaji opredelijo pogoje za izvrševanje in uveljavljanje pravice do plačanega letnega dopusta s tem, da določijo konkretne okoliščine, v katerih lahko delavci navedeno pravico uveljavijo (sodba z dne 22. septembra 2022, LB (Zastaranje pravice do plačanega letnega dopusta), C‑120/21, EU:C:2022:718, točka 24 in navedena sodna praksa).
28 Vendar države članice za nastanek navedene pravice, ki izhaja neposredno iz te direktive, ne smejo določiti nobenih pogojev (glej v tem smislu sodbo z dne 25. novembra 2021, job-medium, C‑233/20, EU:C:2021:960, točka 27 in navedena sodna praksa).
29 Dodati je treba, da je pravica do letnega dopusta le eden od dveh delov pravice do plačanega letnega dopusta kot temeljne pravice socialnega prava Unije. Navedena temeljna pravica tako vključuje tudi pravico do prejema plačila in – kot pravico, ki je neposredno povezana s to pravico do „plačanega“ letnega dopusta – tudi pravico do denarnega nadomestila za letni dopust, ki ob prenehanju delovnega razmerja ni bil izrabljen (sodba z dne 25. novembra 2021, job-medium, C‑233/20, EU:C:2021:960, točka 29 in navedena sodna praksa).
30 V zvezi s tem je treba spomniti, da ko delovno razmerje preneha, delavec plačanega letnega dopusta, do katerega je upravičen, dejansko ne more več izrabiti. Da bi se preprečilo, da bi bila delavcu zaradi te nemožnosti odvzeta vsaka možnost uveljavljati to pravico, čeprav v denarni obliki, člen 7(2) Direktive 2003/88 določa, da ima delavec v primeru prenehanja delovnega razmerja za neizrabljene dni letnega dopusta pravico do denarnega nadomestila (sodba z dne 6. novembra 2018, Max-Planck-Gesellschaft zur Förderung der Wissenschaften, C‑684/16, EU:C:2018:874, točka 22 in navedena sodna praksa).
31 Kot je razsodilo Sodišče, člen 7(2) Direktive 2003/88 za nastanek pravice do denarnega nadomestila ne določa nobenega drugega pogoja kot tega, da je delovno razmerje prenehalo in da delavec ni izrabil celotnega plačanega letnega dopusta, do katerega je bil na dan prenehanja tega delovnega razmerja upravičen (sodba z dne 6. novembra 2018, Max-Planck-Gesellschaft zur Förderung der Wissenschaften, C‑684/16, EU:C:2018:874, točka 23 in navedena sodna praksa). Ta pravica je z navedeno direktivo neposredno podeljena in ne more biti odvisna od nobenega drugega pogoja kot od tistih, ki so v njej izrecno določeni (sodba z dne 6. novembra 2018, Kreuziger, C‑619/16, EU:C:2018:872, točka 22 in navedena sodna praksa).
32 V skladu s členom 7(2) Direktive 2003/88 iz tega sledi, da ima delavec, ki ni mogel izkoristiti vseh pravic do plačanega letnega dopusta pred prenehanjem delovnega razmerja, pravico do denarnega nadomestila za neizrabljen plačani letni dopust. S tega vidika razlog za prenehanje delovnega razmerja ni pomemben. Zato okoliščina, da delavec sam prekine delovno razmerje, ne vpliva na njegovo pravico, da, odvisno od primera, prejme denarno nadomestilo za plačani letni dopust, ki ga ni mogel izrabiti pred prenehanjem delovnega razmerja (sodbi z dne 20. julija 2016, Maschek, C‑341/15, EU:C:2016:576, točki 28 in 29, in z dne 25. novembra 2021, job-medium, C-233/20, EU:C:2021:960, točki 32 in 34).
33 Navedena določba nasprotuje nacionalni zakonodaji ali praksi, v skladu s katerima se delavcu, ki ni imel možnosti, da celotni letni dopust, do katerega je bil upravičen, izrabi pred prenehanjem delovnega razmerja – zlasti zato, ker je bil v celotnem referenčnem obdobju in/ali obdobju za prenos ali v delu tega obdobja na bolniškem staležu – ob prenehanju tega delovnega razmerja za neizrabljen plačani letni dopust ne izplača nikakršno denarno nadomestilo (sodba z dne 6. novembra 2018, Max-Planck-Gesellschaft zur Förderung der Wissenschaften, C‑684/16, EU:C:2018:874, točka 24 in navedena sodna praksa).
34 Poleg tega se želi s členom 7(2) Direktive 2003/88 s tem, da določa, da minimalnega obdobja plačanega letnega dopusta, razen v primeru prenehanja delovnega razmerja, ni mogoče nadomestiti z denarnim nadomestilom, zagotoviti tudi, da ima delavec na voljo dejanski počitek, da se zagotovi učinkovito varstvo njegove varnosti in njegovega zdravja (sodba z dne 6. novembra 2018, Max‑Planck-Gesellschaft zur Förderung der Wissenschaften, C‑684/16, EU:C:2018:874, točka 33).
35 Tako člen 7(1) Direktive 2003/88 načeloma ne nasprotuje nacionalni ureditvi, ki določa podrobna pravila za izvrševanje pravice do plačanega letnega dopusta, ki je izrecno podeljena s to direktivo, vključno z izgubo navedene pravice ob koncu referenčnega obdobja ali obdobja za prenos, če je imel delavec, čigar pravica do plačanega letnega dopusta je ugasnila, dejansko možnost izvršiti pravico, ki mu je zagotovljena z navedeno direktivo (sodba z dne 6. novembra 2018, Max‑Planck‑Gesellschaft zur Förderung der Wissenschaften, C‑684/16, EU:C:2018:874, točka 35 in navedena sodna praksa).
36 V obravnavanem primeru je iz predložitvene odločbe na eni strani razvidno, da je delavec dneve plačanega letnega dopusta pridobil v več referenčnih obdobjih, za katera se zdi, da so se seštevala, in od katerih del teh dni, pridobljenih od leta 2013 in leta 2016, ob prenehanju delovnega razmerja 1. oktobra 2016 še ni bil izkoriščen. Po drugi strani se zdi, da v skladu s členom 5(8) uredbe-zakona št. 95 ta delavec nima pravice do denarnega nadomestila za vse te neizrabljene dni dopusta samo zato, ker je prostovoljno prekinil delovno razmerje s predčasno upokojitvijo, kar bi lahko predvidel vnaprej.
37 V zvezi s tem je iz navedb v predlogu za sprejetje predhodne odločbe razvidno, da je po mnenju Corte costituzionale (ustavno sodišče) namen te določbe končati uporabo nenadzorovanega „finančnega nadomestila“ neizrabljenega dopusta. Tako naj bi bil poleg ukrepov za nadzor javnih izdatkov cilj pravila, ki ga uvaja ta določba, ponovno potrditi, da ima dejansko koriščenje dopusta prednost pred plačilom denarnega nadomestila.
38 Zadnjenavedeni cilj ustreza cilju, ki se uresničuje z Direktivo 2003/88, zlasti z njenim členom 7(2), katerega namen je, kot je bilo opozorjeno v točki 34 te sodbe, med drugim zagotoviti, da ima delavec na voljo dejanski počitek, da se zagotovi učinkovita zaščita njegove varnosti in zdravja.
39 Z vidika takega cilja in ker člen 7(1) Direktive 2003/88 načeloma ne nasprotuje nacionalni ureditvi, ki določa podrobna pravila za izvrševanje pravice do plačanega letnega dopusta, ki je izrecno podeljena s to direktivo, vključno z izgubo navedene pravice ob koncu referenčnega obdobja ali obdobja za prenos, ta direktiva načeloma ne more prepovedati nacionalne določbe, ki določa, da neizrabljenih dni plačanega letnega dopusta po izteku takega obdobja ne bo več mogoče nadomestiti z denarnim nadomestilom, niti v primeru poznejšega prenehanja delovnega razmerja, če je imel delavec možnost izvajati pravico, ki jo ima na podlagi navedene direktive.
40 Razlog, iz katerega je prenehalo delovno razmerje, pa za pravico do denarnega nadomestila iz člena 7(2) Direktive 88 ni pomemben (glej v tem smislu sodbo z dne 25. novembra 2021, job-medium, C‑233/20, EU:C:2021:960, točki 32 in 34).
41 Iz zgornjih preudarkov izhaja, da nacionalna zakonodaja iz postopka v glavni stvari, kot jo razlaga Corte costituzionale (ustavno sodišče), ki določa prepoved izplačila denarnega nadomestila delavcu za dneve plačanega letnega dopusta, ki ob prenehanju delovnega razmerja ni bil izrabljen, ker je slednji prostovoljno prekinil delovno razmerje, ki ga veže z delodajalcem, uvaja pogoj, ki presega pogoje, ki so izrecno določeni v členu 7(2) Direktive 2003/88 in kot so navedeni v točki 31 te sodbe. Poleg tega ta prepoved zajema zlasti zadnje leto zaposlitve in referenčno obdobje, v katerem je delovno razmerje prenehalo. Ta nacionalna zakonodaja zato omejuje pravico do denarnega nadomestila za letni dopust, ki ob prenehanju delovnega razmerja ni bil izrabljen, kar je eden od vidikov pravice do plačanega letnega dopusta, kot to izhaja iz sodne prakse, navedene v točki 29 te sodbe.
42 V zvezi s tem je treba opozoriti, da je mogoče pravico do plačanega letnega dopusta omejiti, če so izpolnjeni pogoji iz člena 52(1) Listine, in sicer če so te omejitve predpisane z zakonom, če spoštujejo bistveno vsebino te pravice ter če so ob upoštevanju načela sorazmernosti potrebne in dejansko ustrezajo ciljem splošnega interesa, ki jih priznava Unija (sodba z dne 22. septembra 2022, LB (Zastaranje pravice do plačanega letnega dopusta), C‑120/21, EU:C:2022:718, točka 36 in navedena sodna praksa).
43 V obravnavanem primeru je omejevanje – iz zadeve v glavni stvari – uresničevanja temeljne pravice iz člena 31(2) Listine določeno z zakonom, natančneje s členom 5(8) uredbe‑zakona št. 95.
44 Glede ciljev, ki jim sledi nacionalni zakonodajalec in glede katerih zlasti dvomi predložitveno sodišče v zvezi s katerimi je iz besedila prvega vprašanja razvidno, da ti cilji izhajajo iz naslova člena 5 uredbe-zakona št. 95 in kakor jih razlaga Corte costituzionale (ustavno sodišče), na eni strani nadzor nad javnimi izdatki in na drugi strani organizacijske potrebe delodajalca v javnem sektorju, vključno z racionalnim načrtovanjem obdobja dopusta in spodbujanjem neoporečnega ravnanja strank v delovnem razmerju.
45 Prvič, v zvezi s ciljem nadzora javnih izdatkov zadostuje opozoriti, da iz uvodne izjave 4 Direktive 2003/88 izhaja, da učinkovita zaščita varnosti in zdravja delavcev ne sme biti odvisna zgolj od ekonomskih razlogov (sodba z dne 14. maja 2019, CCOO, C‑55/18, EU:C:2019:402, točka 66 in navedena sodna praksa).
46 Drugič, v zvezi s ciljem, ki se nanaša na organizacijske potrebe delodajalca v javnem sektorju, je treba poudariti, da se ta cilj zlasti nanaša na razumno načrtovanje obdobja dopusta in spodbujanje neoporečnega ravnanja strank delovnega razmerja na način, ki spodbuja delavce k izrabi njihovega dopusta in ki ustreza cilju Direktive 2003/88, kot to izhaja iz točke 38 te sodbe.
47 Poleg tega je treba opozoriti, da države članice ne morejo odstopiti od načela, ki izhaja iz člena 7 Direktive 2003/88 v povezavi s členom 31(2) Listine, v skladu s katerim pridobljena pravica do plačanega letnega dopusta ne more ugasniti z iztekom referenčnega obdobja in/ali obdobja za prenos, določenega z nacionalnim pravom, če delavec tega dopusta ni mogel izrabiti (glej v tem smislu sodbo z dne 6. novembra 2018, Max‑Planck-Gesellschaft zur Förderung der Wissenschaften, C‑684/16, EU:C:2018:874, točka 54).
48 Nasprotno pa, če delavec namerno ni izrabil plačanega letnega dopusta in se je – po tem, ko je imel to pravico dejansko možnost uveljaviti – zavedal vseh posledic, ki iz tega izhajajo, člen 31(2) Listine ne nasprotuje izgubi te pravice niti ne temu, da v primeru prenehanja delovnega razmerja ni denarnega nadomestila za neizrabljen plačani letni dopust, pri čemer delodajalec ni zavezan, da temu delavcu naloži, naj navedeno pravico tudi dejansko uveljavi (glej v tem smislu sodbo z dne 6. novembra 2018, Max-Planck-Gesellschaft zur Förderung der Wissenschaften, C‑684/16, EU:C:2018:874, točka 56).
49 V zvezi s tem mora delodajalec […] ob upoštevanju zavezujočega značaja pravice do letnega dopusta in zato, da členu 7 Direktive 2003/88 zagotovi polni učinek, konkretno in pregledno poskrbeti, da ima delavec dejansko možnost izrabiti plačani letni dopust, tako da ga spodbudi, po potrebi uradno, naj to stori, ter ga hkrati – podrobno in pravočasno, da si lahko zadevna oseba s tem dopustom še vedno zagotovi počitek in sprostitev, ki naj bi ji bila namenjena – pouči, da bo dopust, če ga ne izrabi, na koncu referenčnega obdobja ali dovoljenega obdobja za prenos izgubljen ali ga ne bo več mogoče nadomestiti z denarnim nadomestilom. Dokazno breme je na delodajalcu (glej v tem smislu sodbo z dne 6. novembra 2018, Max-Planck-Gesellschaft zur Förderung der Wissenschaften, C‑684/16, EU:C:2018:874, točki 45 in 46).
50 Iz tega sledi, da če delodajalec ne more dokazati, da je ravnal z vso potrebno skrbnostjo, da bi delavec dejansko imel možnost izrabiti plačani letni dopust, do katerega je bil upravičen, kar pa mora preveriti predložitveno sodišče, je treba šteti, da se z ugasnitvijo pravice do navedenega dopusta na koncu referenčnega obdobja ali dovoljenega obdobja za prenos in posledičnim neplačilom denarnega nadomestila za neizrabljen letni dopust v primeru prenehanja delovnega razmerja kršijo člen 7(1) oziroma člen 7(2) Direktive 2003/88 ter člen 31(2) Listine (glej v tem smislu sodbo z dne 6. novembra 2018, Max-Planck-Gesellschaft zur Förderung der Wissenschaften, C‑684/16, EU:C:2018:874, točki 46 in 55).
51 Vsekakor je iz navedb v predlogu za sprejetje predhodne odločbe razvidno, da prepoved izplačila denarnega nadomestila za neizrabljene dni plačanega letnega dopusta pokriva tiste dni, ki so bili pridobljeni v tekočem zadnjem letu zaposlitve.
52 Glede na vse zgornje preudarke je treba na postavljeni vprašanji odgovoriti, da je treba člen 7 Direktive 2003/88 in člen 31(2) Listine razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni ureditvi, ki iz razlogov, povezanih z nadziranjem javnih izdatkov in organizacijskimi potrebami delodajalca v javnem sektorju, določa prepoved izplačila denarnega nadomestila delavcu iz naslova pridobljenih – tako v zadnjem letu zaposlitve kot v prejšnjih letih – dni plačanega letnega dopusta, ki na dan prenehanja delovnega razmerja niso bili koriščeni, kadar je ta delavec prostovoljno prekinil to delovno razmerje in ni dokazal, da dopusta med navedenim delovnim razmerjem ni koristil iz razlogov, neodvisnih od njegove volje.
Stroški
53 Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat) razsodilo:
Člen 7 Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa in člen 31(2) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah je treba razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni ureditvi, ki iz razlogov, povezanih z nadziranjem javnih izdatkov in organizacijskimi potrebami delodajalca v javnem sektorju, določa prepoved izplačila denarnega nadomestila delavcu iz naslova pridobljenih – tako v zadnjem letu zaposlitve kot v prejšnjih letih – dni plačanega letnega dopusta, ki na dan prenehanja delovnega razmerja niso bili koriščeni, kadar je ta delavec prostovoljno prekinil to delovno razmerje in ni dokazal, da dopusta med navedenim delovnim razmerjem ni koristil iz razlogov, neodvisnih od njegove volje.
Podpisi