Language of document : ECLI:EU:F:2014:1

SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE

(drugi senat)

z dne 16. januarja 2014

Zadeva F‑107/12

Philippe Guinet

proti

Evropski investicijski banki (EIB)

„Javni uslužbenci – Osebje EIB – Pokojninski sistem – Prenos pokojninskih pravic – Nadomestilo za neugodnosti, ki so nastale zaradi zamude pri prenosu pokojninskih pravic – Pogoj učinkovitega prenosa pokojninskih pravic, pridobljenih v sistemu, ki ni sistem EIB – Načelo enakega obravnavanja“

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi člena 270 PDEU, s katero P. Guinet predlaga razglasitev ničnosti odločbe Evropske investicijske banke (EIB) o zavrnitvi njegove zahteve za revalorizacijo njegovih pokojninskih pravic.

Odločitev:      Tožba se zavrne. P. Guinet nosi svoje stroške in tri četrtine stroškov, ki jih je priglasila Evropska investicijska banka. Evropska investicijska banka nosi četrtino svojih stroškov.

Povzetek

1.      Uradniki – Odločba, ki posega v položaj – Obveznost obrazložitve – Obseg

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 25)

2.      Uradniki – Uslužbenci Evropske investicijske banke – Pokojnine – Pokojninske pravice, pridobljene pred zaposlitvijo – Prenos v sistem navedene banke – Neobstoj možnosti za člana osebja, da izvede prenos zaradi nesklenitve sporazuma med navedeno banko in zadevno državo članico – Neobstoj možnosti navedenega člana, da dokupi dodatna zavarovalna leta – Kršitev načela enakega obravnavanja članov osebja, ki imajo navedene možnosti – Neobstoj

(Pravilnik o pokojninskem sistemu osebja Evropske investicijske banke, člen 21‑1)

3.      Socialna varnost – Delavci migranti – Starostno zavarovanje in zavarovanje za primer smrti – Državljan države članice, zaposlen pri organu Unije – Pokojninske pravice, pridobljene pred zaposlitvijo pri organu Unije – Prenos v sistem organa Unije – Nacionalna zakonodaja, ki ne določa pravice do prenosa – Kršitev prava Unije – Neobstoj – Obstoj ovire za prosto gibanje oseb – Neobstoj

(Člena 45 in 48 PDEU)

4.      Uradniki – Uslužbenci Evropske investicijske banke – Dolžnost skrbnega ravnanja uprave – Načelo dobrega upravljanja – Obseg – Obveznost sprejetja ukrepov v interesu službe, če ni pravne podlage – Neobstoj

5.      Sodni postopek – Stroški – Naložitev – Upoštevanje zahtev pravičnosti – Naložitev uspeli stranki, naj nosi del svojih stroškov

(Poslovnik Sodišča za uslužbence, člen 88)

1.      Da bi ugotovili, ali je bila zahteva po obrazložitvi, določena s Kadrovskimi predpisi, izpolnjena, je treba upoštevati ne le dokumente, s katerimi je odločba sporočena, temveč tudi okoliščine, v katerih je bila sprejeta in ali je bila zadevna oseba seznanjena z njo. Tako je mogoče šteti, da je odločba zadostno obrazložena, če je bila sprejeta v okviru, ki ga zadevni uradnik pozna in mu omogoča, da razume njen obseg. Poleg tega je mogoče dejstvo, da je zadevna oseba seznanjena z okvirom, v katerem je bila sprejeta odločitev, šteti za obrazložitev zadevne odločbe.

(Glej točko 44.)

Napotitev na:

Splošno sodišče Evropske unije: 7. julij 2011, Longinidis/Cedefop, T‑283/08 P, točka 68; 24. oktober 2011, P/Parlament, T‑213/10 P, točka 30 in navedena sodna praksa;

Sodišče za uslužbence: 30. november 2010, Taillard/Parlament, F‑97/09, točka 33; 15. februar 2011, Marcuccio/Komisija, F‑81/09, točka 40.

2.      . Samo če se dve kategoriji oseb, katerih dejanski in pravni položaj ni bistveno drugačen, različno obravnavata ali če se dva različna položaja obravnavata enako, gre za kršitev načela enakega obravnavanja.

Upravičenost do retroaktivnosti, določene z notranjo ureditvijo Evropske investicijske banke kot delom mehanizma, ki omogoča nakup dodatnih letnih obrokov, je samo način za omilitev neugodnih učinkov zaradi morebitne zamude pri prenosu njegovih pokojninskih pravic, ki je ni mogoče pripisati zadevnemu uslužbencu, glede na datum njegovega začetka zaposlitve v Evropski investicijski banki. Navedeni negativni učinki izhajajo zlasti iz višje starosti zadevne osebe in njenega kariernega napredovanja, zaradi katerih so se povečali stroški nakupa dodatnega leta zavarovanja. Pravica do odobritve retroaktivnosti in znesek, izhajajoč iz te upravičenosti, sta torej neločljivo povezana s prenosom pokojninskih pravic zadevne osebe. Iz navedenega izhaja, da upravičenost do retroaktivnosti ni samostojna revalorizacija pokojninskih pravic v pokojninskem sistemu navedene banke, do katere bi bil upravičen uslužbenec, ki ni prenesel svojih pokojninskih pravic, pridobljenih v nacionalnem sistemu.

Zato glede upravičenosti do retroaktivnosti dejanski in pravni položaj osebe, ki ni mogla izvesti prenosa pokojninskih pravic, ni enak položaju članov osebja navedene banke, katerih pokojninske pravice, prenesene v pokojninski sistem navedene banke, bi lahko bile pri prenosu pokojninskih pravic kršene zaradi zamud, ki jih ni mogoče pripisati navedenim uslužbencem.

(Glej točke 57, 60, 62 in 63.)

Napotitev na:

Sodišče prve stopnje: 15. marec 1994, La Pietra/Komisija, T‑100/92, točka 50;

Sodišče za uslužbence: 26. september 2011, Arnaldos Rosauro in drugi/Komisija, F‑29/06, točka 157.

3.      Kar zadeva koordinacijo sistemov socialne varnosti med državami članicami, niti PDEU niti Uredba Sveta (EGS) št. 1408/71 o uporabi sistemov socialne varnosti za zaposlene osebe, samozaposlene osebe in njihove družinske člane, ki se gibljejo v Skupnosti, niti uredba, ki ji je sledila, to je Uredba (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti, ne določata pravil v zvezi s prenosom kapitalizirane vrednosti pokojninskih pravic, ki so že pridobljene, vendar temeljijo na načelih seštevanja in porazdelitve dob plačevanja dajatev, kot to izhaja iz člena 48 PDEU, kakor se izvaja z navedenima uredbama.

Tako iz člena 45 PDEU ne izhaja obveznost za državo članico, da določi možnost za člana osebja Evropske investicijske banke, da prenese kapitalizirano vrednost prej pridobljenih pokojninskih pravic, v pokojninski sistem te banke, niti obveznost sklenitve mednarodnega sporazuma v zvezi s tem.

Zato neobstoja take možnosti za člane osebja navedene banke ni mogoče šteti za oviro prostega gibanja delavcev v smislu člena 45 PDEU.

(Glej točke od 76 do 78.)

Napotitev na:

Sodišče: 4. julij 2013, Gardella, C‑233/12, točki 33 in 35.

4.      Dolžnost skrbnega ravnanja in načelo dobrega upravljanja pomenita, da pristojni organ pri odločanju o položaju uradnika ali uslužbenca, tudi v okviru izvajanja široke diskrecijske pravice, upošteva vse elemente, ki lahko odločilno vplivajo na njegovo odločitev; zato mora upoštevati ne le interes službe, temveč tudi interes zadevnega uradnika ali uslužbenca. Vendar z dolžnostmi skrbnega ravnanja, dobre vere in dobrega upravljanja ni mogoče utemeljiti, da uprava sprejme ukrepe v interesu tožeče stranke brez vsake pravne podlage.

Iz navedenega sledi, da zaradi neobstoja pravne podlage za odobritev upravičenosti enemu od uslužbencev navedene banke, povezane z nakupom dodatnih let zavarovanja, ali brez vsake pravne obveznosti, da se nadomesti finančna izguba navedenega uslužbenca, ker ni sporazuma o prenosu med Evropsko investicijsko banko in državo članico, v kateri je pridobil pokojninske pravice, navedeni banki ni mogoče očitati, da ob kršitvi svojih dolžnosti skrbnega ravnanja, dobre vere in dobrega upravljanja, ni sprejela navedene upravičenosti.

(Glej točki 83 in 84.)

Napotitev na:

Sodišče za uslužbence: 19. februar 2013, BB/Komisija, F‑17/11, točka 61.

5.      V skladu s členom 88 Poslovnika Sodišča za uslužbence se lahko stranki, čeprav je uspela, naloži delno ali celotno plačilo stroškov, če naj bi bilo to upravičeno zaradi njenega ravnanja. To velja, če je stranka, ki je uspela, na obravnavi prvič navedla trditve, ki bi bistveno vplivale na vodenje zadeve, če bi bila katera od teh trditev dobro utemeljena, ne da bi pojasnila zakasnitev pri navedbi teh trditev.

(Glej točki 94 in 96.)