SKLEP SPLOŠNEGA SODIŠČA (pritožbeni senat)

z dne 7. decembra 2011

Zadeva T‑274/11 P

VE

proti

Evropski komisiji

„Pritožba – Javni uslužbenci – Pogodbeni uslužbenci – Izselitveni dodatek – Pogoji, navedeni v členu 4 Priloge VII h Kadrovskim predpisom – Pojem ,stalno prebivanje‘ – Izkrivljanje dejstev – Pritožba, ki je delno očitno nedopustna in delno očitno neutemeljena“

Predmet:      Pritožba zoper sodbo Sodišča za uslužbence Evropske unije (drugi senat) z dne 15. marca 2011 v zadevi VE proti Komisiji (F‑28/10), s katero se želi doseči razveljavitev te sodbe.

Odločitev:      Pritožba se zavrne. VE nosi svoje stroške in naloži se mu plačilo stroškov, ki jih je v zvezi s postopkom na tej stopnji priglasila Komisija.

Povzetek

1.      Pritožba – Razlogi – Napačna presoja dejstev – Nedopustnost – Nadzor Splošnega sodišča nad presojo dokazov – Izključitev, razen ob izkrivljanju

(člen 256 PDEU; Statut Sodišča, Priloga I, člen 11(1))

2.      Pritožba – Razlogi – Pomanjkljiva obrazložitev – Uporaba implicitne obrazložitve s strani Sodišča za uslužbence – Dopustnost – Pogoji

(člen 256 PDEU; Statut Sodišča, člen 36 in Priloga I, člen 7(1))

1        Prvostopenjsko sodišče je edino pristojno za ugotavljanje dejstev – razen če bi vsebinska nepravilnost njegovih ugotovitev izhajala iz listin v spisu, ki so mu bile predložene – in za presojo teh dejstev. Presoja dejstev, ki jo opravi prvostopenjsko sodišče, razen ob izkrivljanju dokazov, ki so mu bili predloženi, torej ne pomeni pravnega vprašanja, ki bi bilo podrejeno nadzoru Splošnega sodišča. Tako izkrivljanje mora biti očitno razvidno iz listin v spisu, ne da bi bilo treba opraviti novo presojo dejstev in dokazov.

(Glej točko 18.)

Napotitev na:

Splošno sodišče: 8. september 2008, Kerstens proti Komisiji, T‑222/07 P, ZOdl. JU, str. I‑B‑1‑37 in II‑B‑1-267, točke od 60 do 62 in navedena sodna praksa.

2        Obveznost obrazložitve sodb na podlagi člena 36 Statuta Sodišča in člena 7(1) Priloge I k navedenemu statutu ne nalaga Sodišču za uslužbence, da zagotovi razlago, ki bi izčrpno in posamično sledila vsem razlogovanjem strank v sporu. Obrazložitev je torej lahko implicitna, če zadevnim osebam omogoča, da se seznanijo z razlogi, iz katerih so bili zadevni ukrepi sprejeti, Splošnemu sodišču pa, da razpolaga z dovolj elementi za izvajanje sodnega nadzora.

(Glej točko 34.)

Napotitev na:

Splošno sodišče: 2. julij 2010, Lafili proti Komisiji, T‑485/08 P, točka 72 in navedena sodna praksa.