Zadeva T-148/08

Beifa Group Co. Ltd

proti

Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT)

„Model Skupnosti – Postopek za ugotovitev ničnosti – Registrirani model Skupnosti, ki predstavlja pripomoček za pisanje – Prejšnja nacionalna figurativna znamka – Razlog za ničnost – Uporaba prejšnjega znaka, katerega imetnik je upravičen preprečiti uporabo, v modelu Skupnosti – Člen 25(1)(e) Uredbe št. 6/2002 – Zahteva za dokaz o resni in dejanski uporabi prejšnje znamke, ki je bila prvič vložena pri odboru za pritožbe“

Povzetek sodbe

1.      Modeli Skupnosti – Tožbeni postopek – Tožba pred sodiščem Skupnosti – Pristojnost Splošnega sodišča – Vrnitev zadeve v odločanje nižji instanci Urada

(Uredba Sveta št. 6/2002, člena 60(1) in 61(3) in (6))

2.      Modeli Skupnosti – Razlogi za ničnost – Uporaba razlikovalnega znaka v poznejšem modelu – Uporaba znaka, ki je podoben razlikovalnemu znaku – Vključitev

(Uredba Sveta št. 6/2002, člen 25(1)(e))

3.      Modeli Skupnosti – Razlogi za ničnost – Uporaba razlikovalnega znaka v poznejšem modelu – Dokaz o uporabi razlikovalnega znaka

(Uredba Sveta št. 6/2002, člen 25(1)(e))

4.      Modeli Skupnosti – Razlogi za ničnost – Uporaba razlikovalnega znaka v poznejšem modelu – Dokaz o uporabi razlikovalnega znaka

(Uredba Sveta št. 6/2002, člen 25(1)(e))

5.      Modeli Skupnosti – Razlogi za ničnost – Uporaba razlikovalnega znaka v poznejšem modelu – Zaznavanje modela kot razlikovalnega znaka s strani javnosti – Neobstoj ločene analize

(Uredba Sveta št. 6/2002, člen 25(1)(e))

6.      Modeli Skupnosti – Razlogi za ničnost – Uporaba razlikovalnega znaka v poznejšem modelu – Primerjava med izpodbijanim modelom in razlikovalnim znakom – Tridimenzionalni znak

(Uredba Sveta št. 6/2002, člen 25(1)(e))

7.      Postopek – Dolžnost sodišča, da spoštuje okvir spora, ki sta ga določili stranki – Obveznost sodišča, da odloči zgolj na podlagi argumentov, ki sta jih podali stranki – Neobstoj

1.      V skladu s členom 61(3) Uredbe št. 6/2002 o modelih Skupnosti je Sodišče pristojno tako za razveljavitev kot tudi za spremembo odločbe Urada za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli). Poleg tega mora Urad v skladu s členom 61(6) te uredbe storiti vse, kar je potrebno, da izvrši sodbo Sodišča. Iz zadnjenavedene določbe je razvidno, da Splošno sodišče ne more odrediti Uradu nekega ravnanja, saj mora ta ukrepati v skladu z izrekom in obrazložitvijo sodbe Splošnega sodišča.

Odbor za pritožbe, ki mu je bila predložena pritožba zoper odločbo nižje instance Urada, lahko v skladu s členom 60(1) Uredbe po preizkusu utemeljenosti pritožbe vrne zadevo tej instanci v nadaljnji postopek.

Iz teh določb in premislekov je razvidno, da tožbeni predlog, s katerim se Splošnemu sodišču, ki mu je v odločanje predložena tožba zoper odločbo odbora za pritožbe Urada, predlaga, naj vrne zadevo nižji instanci, katere odločba je bila predmet pritožbe pred odborom za pritožbe, ni dopusten.

Čeprav bi namreč Splošno sodišče ugodilo takemu predlogu, ne bi naložilo Uradu nobene obveznosti storiti ali opustiti in mu torej ne bi odredilo nekega ravnanja. Tak tožbeni predlog je bolj usmerjen v to, da bi Splošno sodišče samo sprejelo odločitev, ki bi jo moral sprejeti ali bi jo lahko sprejel odbor za pritožbe, in torej v to, da bi Splošno sodišče izvajalo svoje pooblastilo, da spremeni odločbo odbora za pritožbe, ki se izpodbija pred njim.

(Glej točke od 40 do 43.)

2.      Člen 25(1)(e) Uredbe št. 6/2002 o modelih Skupnosti je treba razlagati v tem smislu, da se lahko imetnik razlikovalnega znaka sklicuje nanj, ko zahteva razglasitev ničnosti poznejšega modela Skupnosti, če je bil v tem modelu uporabljen znak, podoben njegovemu.

Prvič, razlog za ničnost iz člena 25(1)(e) te uredbe ne pomeni nujno, da je bil prejšnji razlikovalni znak popolnoma in podrobno reproduciran v poznejšem modelu Skupnosti. Tudi če nekateri elementi zadevnega znaka ne bi obstajali v izpodbijanem modelu Skupnosti ali če bi mu bili dodani drugi elementi, bi namreč lahko šlo za „uporabo“ navedenega znaka, zlasti če so izpuščeni ali dodani elementi drugotnega pomena. Torej dobesedna razlaga člena 25(1)(e) Uredbe ne izključuje nujno uporabe te uredbe v primeru, v katerem se v poznejšem modelu Skupnosti ne uporabi enak znak, naveden v podporo zahtevi za razglasitev ničnosti, ampak podoben znak.

Drugič, le z razlago člena 25(1)(e) Uredbe se lahko zagotovi, po eni strani, učinkovito varstvo pravic imetnika prejšnje znamke – ki je bodisi znamka Skupnosti bodisi znamka, registrirana v državi članici – pred tem, da bi se z njeno uporabo v poznejšem modelu Skupnosti ta znamka kršila, in po drugi strani, skladnost med upoštevnimi določbami te uredbe in določbami Prve direktive 89/104 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami ali uredbama št. 40/94 in št. 207/2009.

(Glej točke 50, 52, 53, 59.)

3.      Člen 25(1)(e) Uredbe št. 6/2002 o modelih Skupnosti zahteva zlasti, da zakonodaja Skupnosti ali države članice, ki ureja prejšnji znak, naveden v podporo zahtevi za razglasitev ničnosti, ki temelji na tej določbi, imetniku znaka priznava pravico, da prepreči uporabo svojega znaka v poznejšem modelu. Če pravo Skupnosti ali zakonodaja zadevne države članice določa, da imetnik prejšnje znamke ne more v razmerju do tretjih oseb uveljavljati pravic, ki izhajajo iz te znamke, če se v zadnjih petih letih pred uveljavljanjem teh pravic znamka ni uporabljala za blago ali storitve, na katere se navedeni imetnik sklicuje za uveljavljanje svojih pravic, je treba tako uporabo dokazati.

(Glej točke od 63 do 65.)

4.      Ker v Uredbi št. 6/2002 o modelih Skupnosti ni posebne določbe o podrobnih pravilih vložitve zahteve za dokaz o resni in dejanski uporabi prejšnjega znaka s strani imetnika modela Skupnosti, ki se izpodbija z zahtevo za razglasitev ničnosti, temelječo na tem znaku, je treba skleniti, da mora biti ta zahteva izrecno izražena in pravočasno vložena pri Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli). Ta zahteva mora biti načeloma vložena v roku, ki ga oddelek za ničnost postavi imetniku modela Skupnosti, ki se izpodbija z zahtevo za razglasitev ničnosti, za vložitev njegovih pripomb v odgovor na to zahtevo.

Nasprotno, zahteve za dokaz o resni in dejanski uporabi prejšnjega znaka, navajanega v podporo zahtevi za razglasitev ničnosti modela Skupnosti, ni mogoče prvič vložiti pri odboru za pritožbe. Ni mogoče sprejeti, da bi lahko odbor za pritožbe odločal o zadevi, ki se razlikuje od zadeve, predložene oddelku za ničnost, namreč zadeve, katere obseg je bil razširjen z dodanim predhodnim vprašanjem o resni in dejanski uporabi prejšnjega znaka, navajanega v podporo zahtevi za razglasitev ničnosti.

(Glej točke 67, 68, 71.)

5.      Zahteva za razglasitev ničnosti modela Skupnosti, ki temelji na razlogu za ničnost iz člena 25(1)(e) Uredbe št. 6/2002 o modelih Skupnosti, lahko uspe le, če se ugotovi, da bi upoštevna javnost menila, da je v modelu Skupnosti, ki je predmet te zahteve, uporabljen razlikovalni znak, navajan v podporo zahtevi za razglasitev ničnosti. Če bi se ugotovilo, da upoštevna javnost ne zaznava, da se v modelu Skupnosti, na katerega se nanaša zahteva za razglasitev ničnosti, uporablja razlikovalni znak, navajan v podporo tej zahtevi, je očitno mogoče izključiti kakršno koli verjetnost zmede. Nasprotno pa ni treba ločeno presojati vprašanja, ali upoštevna javnost model Skupnosti, ki je predmet zahteve za razglasitev ničnosti, zaznava kot razlikovalni znak.

(Glej točke od 105 do 107.)

6.      Preizkus razloga za ničnost iz člena 25(1)(e) Uredbe št. 6/2002 o modelih Skupnosti mora temeljiti na tem, kako upoštevna javnost zaznava razlikovalni učinek, navajan v podporo temu razlogu, in na celotnem vtisu, ki ga ta znak naredi nanjo.

Upoštevna javnost tridimenzionalne znamke ne zaznava nujno enako kot figurativno znamko. V prvem primeru ta javnost zaznava otipljiv predmet, ki ga je mogoče pregledati z več zornih kotov, medtem ko v drugem primeru vidi samo sliko.

Gotovo ni mogoče izključiti, da bi lahko, če sta si dva tridimenzionalna predmeta podobna, primerjava enega od njiju s sliko drugega pripeljala do ugotovitve obstoja podobnosti. Kljub temu pa preizkus razloga za ničnost iz člena 25(1)(e) te uredbe predpostavlja primerjavo izpodbijanega modela Skupnosti in razlikovalnega znaka, navajanega v podporo temu razlogu.

Nasprotno pa podobnosti med izpodbijanim modelom in znakom, navajanim v podporo zahtevi za razglasitev ničnosti, ni mogoče preprosto domnevati samo zaradi tega, ker je ta model podoben drugemu znaku, čeprav je slednji podoben znaku, navajanemu v podporo zahtevi za razglasitev ničnosti.

(Glej točke od 120 do 123.)

7.      Sodišča – čeprav mora odločiti samo o predlogu strank, ki morajo omejiti okvir spora – ne smejo zavezovati samo trditve, ki jih stranke navedejo v podporo svojim predlogom, razen če je morebiti prisiljeno, da svojo odločitev opre na napačne pravne ugotovitve.

(Glej točko 130.)