Zadeva C‑63/15

Mehrdad Ghezelbash

proti

Staatssecretaris van Veiligheid en Justitie

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Rechtbank Den Haag)

„Predhodno odločanje – Uredba (EU) št. 604/2013 – Določitev države članice, odgovorne za obravnavo prošnje za azil, ki jo je državljan tretje države vložil v eni od držav članic – Člen 12 – Izdaja dovoljenj za prebivanje ali vizumov – Člen 27 – Pravno sredstvo – Obseg sodnega nadzora”

Povzetek – Sodba Sodišča (veliki senat) z dne 7. junija 2016

Mejni nadzor, azil in priseljevanje – Azilna politika – Merila in mehanizmi za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil – Uredba št. 604/2013 – Pritožba zoper odločitev o predaji, sprejeto v zvezi s prosilcem za azil – Možnost sklicevanja na napačno uporabo merila glede izdaje vizuma

(Uredba Evropskega parlamenta in Sveta št. 604/2013, uvodna izjava 19 in členi 12, 21(1) in 3, 22 in 27(1))

Člen 27(1) Uredbe št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, v povezavi z uvodno izjavo 19 te uredbe je treba razlagati tako, da se lahko prosilec za azil v okviru pritožbe zoper odločitev o predaji, sprejeto v zvezi z njim, sklicuje na napačno uporabo merila o odgovornosti iz poglavja III navedene uredbe in zlasti merila glede izdaje vizuma iz člena 12 te uredbe.

Iz besedila člena 27(1) navedene uredbe je namreč razvidno, da mora biti pravno sredstvo, določeno v tej določbi, učinkovito in da se nanaša na dejanska in pravna vprašanja. Poleg tega v tem besedilu ni nobene omejitve glede trditev, na katere se lahko sklicuje prosilec za azil v okviru tega pravnega sredstva. Enako velja za besedilo člena 4(1)(d) te uredbe v zvezi s tem, da morajo pristojni organi prosilca obvestiti o možnosti izpodbijanja odločbe o predaji. Pomembnost – za uporabo Uredbe št. 604/2013 – postopka določitve odgovorne države članice na podlagi meril, določenih v poglavju III te uredbe, je potrjena z dejstvom, da njen člen 21(1) določa, da lahko država članica, pri kateri je bila vložena prošnja za mednarodno zaščito, od druge države članice zahteva, da prosilca za azil sprejme le, če prva od teh držav članic meni, da je druga odgovorna za preučitev te prošnje. Poleg tega mora na podlagi člena 21(3) navedene uredbe zahteva za sprejem vsebovati dokaze, ki organom države članice, na katero je zahteva naslovljena, omogočajo preveriti, ali je ta država odgovorna glede na merila, opredeljena v tej uredbi. Poleg tega iz člena 22 Uredbe št. 604/2013 izhaja, da mora odgovor na tako zahtevo temeljiti na preizkusu dokazov in posrednih okoliščin, ki omogočajo uporabo meril iz poglavja III te uredbe. V teh okoliščinah je treba sklicevanje v uvodni izjavi 19 Uredbe št. 604/2013 na preučitev uporabe te uredbe v okviru pravnega sredstva zoper odločitev o predaji, določenega v njenem členu 27(1), razumeti tako, da se nanaša zlasti na nadzor pravilne uporabe meril za določitev odgovorne države članice, navedenih v poglavju III navedene uredbe, vključno z merilom odgovornosti iz člena 12 iste uredbe. Ta ugotovitev je podprta s splošnim razvojem sistema določitve države članice, odgovorne za preučitev prošnje za azil, vložene v eni od držav članic, zaradi sprejetja Uredbe št. 604/2013, in s cilji iz te uredbe. Zakonodajalec Unije se v okviru Uredbe št. 604/2013 za določitev odgovorne države članice ni omejil na vzpostavitev organizacijskih pravil, ki urejajo le odnose med državami članicami, ampak se je odločil, da prosilce za azil vključi v ta postopek, tako da je države članice zavezal, da jih obvestijo o merilih glede odgovornosti ter jim ponudil možnost predložitve informacij, ki omogočajo pravilno uporabo teh meril in jim zagotavljajo pravico do učinkovitega pravnega sredstva zoper morebitno odločitev o predaji, sprejeto ob koncu postopka.

V zvezi s tem je treba nazadnje navesti, da morebitna ugotovitev napake v okviru take preučitve ne posega v načelo medsebojnega zaupanja med državami članicami, na katerem temelji skupni evropski azilni sistem, saj ta ugotovitev pomeni le, da država članica, v katero mora biti prosilec predan, ni odgovorna država članica v smislu meril iz poglavja III Uredbe št. 604/2013.

(Glej točke 36, od 43 do 45, 51, 55, 61 in izrek.)