SODBA SODIŠČA (četrti senat)
z dne 11. januarja 2024(*)
„Predhodno odločanje – Blagovne znamke – Direktiva 2008/95/ES – Člen 6(1)(c) – Omejitev učinkov blagovne znamke – Uporaba blagovne znamke za označevanje namena proizvoda ali storitve – Direktiva (EU) 2015/2436 – Člen 14(1)(c)“
V zadevi C‑361/22,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Tribunal Supremo (vrhovno sodišče, Španija) z odločbo z dne 12. maja 2022, ki je na Sodišče prispela 3. junija 2022, v postopku
Industria de Diseño Textil SA (Inditex)
proti
Buongiorno Myalert SA,
SODIŠČE (četrti senat),
v sestavi C. Lycourgos, predsednik senata, O. Spineanu-Matei (poročevalka), sodnica, J.-C. Bonichot, S. Rodin, sodnika, in L. S. Rossi, sodnica,
generalni pravobranilec: M. Szpunar,
sodni tajnik: A. Calot Escobar,
na podlagi pisnega postopka,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za Industria de Diseño Textil SA (Inditex) F. Arroyo Álvarez de Toledo in R. Bercovitz Álvarez, abogados,
– za Buongiorno Myalert SA J. J. Marín López, abogado, in A. Vázquez Pastor, procuradora,
– za špansko vlado I. Herranz Elizalde, agent,
– za Evropsko komisijo P. Němečková in J. Samnadda, agentki,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 7. septembra 2023
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 6(1)(c) Prve direktive Sveta 89/104/EGS z dne 21. decembra 1988 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami (UL 1989, L 40, str. 1).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo Industria de Diseño Textil SA (Inditex) in družbo Buongiorno Myalert SA (v nadaljevanju: Buongiorno) glede domnevne kršitve pravic iz nacionalne blagovne znamke, katere imetnica je družba Inditex, ker je družba Buongiorno brez soglasja družbe Inditex domnevno uporabljala znak, ki je enak tej blagovni znamki.
Pravni okvir
Pravo Unije
Prva direktiva 89/104
3 Člen 5 Prve direktive 89/104, naslovljen „Pravice iz znamke“, je v odstavkih 1 in 2 določal:
„1. Registrirana znamka podeljuje imetniku izključne pravice. Imetnik ima pravico, da tretjim osebam prepove, da brez njegovega dovoljenja v gospodarskem prometu uporabijo:
(a) katerikoli znak, ki je enak znamki, za enako blago ali storitve, za katere je registrirana znamka;
(b) katerikoli znak, pri katerem zaradi njegove enakosti ali podobnosti z znamko in enakosti ali podobnosti blaga ali storitev, označenih z znamko in znakom, obstaja verjetnost zmede v javnosti, ki vključuje verjetnost povezovanja med znakom in znamko.
2. Vsaka država članica lahko predvidi, da je imetnik upravičen preprečiti vsem tretjim osebam, ki nimajo njegovega soglasja, da v gospodarskem prometu uporabljajo katerikoli znak, enak ali podoben znamki, v zvezi z blagom ali storitvami, ki niso podobne tistim, za katere je registrirana znamka, če ima slednja v državi članici ugled in če bi uporaba takega znaka brez upravičenega razloga izkoristila ali oškodovala razlikovalni značaj ali ugled znamke.“
4 Člen 6 Prve direktive 89/104, naslovljen „Omejitev učinkov znamke“, je v odstavku 1 določal:
„Znamka ne daje imetniku pravice, da prepove tretji osebi uporabo v gospodarskem prometu
[…]
(c) znamke, če je potrebno z njo označiti namen proizvoda ali storitve, zlasti za dodatke ali nadomestne dele;
ob pogoju, da jih uporablja v skladu z dobrimi poslovnimi običaji.“
5 Prva direktiva 89/104 je bila razveljavljena in nadomeščena z Direktivo 2008/95/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2008 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami (UL 2008, L 299, str. 25), ki je začela veljati 28. novembra 2008.
Direktiva 2008/95
6 Člen 5 Direktive 2008/95, naslovljen „Pravice iz blagovne znamke“, je v odstavkih 1 in 2 določal:
„1. Registrirana blagovna znamka podeljuje imetniku izključne pravice. Imetnik ima pravico, da tretjim osebam, ki nimajo njegove privolitve, preprečiti, da v gospodarskem prometu uporabljajo:
(a) kateri koli znak, ki je enak blagovni znamki, za enako blago ali storitve, za katere je registrirana blagovna znamka;
(b) kateri koli znak, pri katerem zaradi njegove enakosti ali podobnosti z blagovno znamko in enakosti ali podobnosti blaga ali storitev, označenih z blagovno znamko in znakom, obstaja verjetnost zmede v javnosti, ki vključuje verjetnost povezovanja med znakom in blagovno znamko.
2. Vsaka država članica lahko določi, da ima imetnik pravico tretjim osebam, ki nimajo njegove privolitve, preprečiti, da v gospodarskem prometu uporabljajo kateri koli znak, enak ali podoben blagovni znamki v zvezi z blagom ali storitvami, ki niso podobne tistim, za katere je registrirana blagovna znamka, če ima slednja v državi članici ugled in če bi uporaba takega znaka brez upravičenega razloga izkoristila ali oškodovala razlikovalni značaj ali ugled blagovne znamke.“
7 Člen 6 Direktive 2008/95, naslovljen „Omejitev učinkov blagovne znamke“, v odstavku 1 določa:
„Blagovna znamka ne daje imetniku pravice, da tretji osebi prepove uporabo v gospodarskem prometu:
[…]
(c) blagovne znamke, kadar je treba z njo označiti namen proizvoda ali storitve, zlasti za dodatke ali nadomestne dele;
pod pogojem, da jih uporablja v skladu z dobrimi poslovnimi običaji.“
8 Direktiva 2008/95 je bila z učinkom od 15. januarja 2019 razveljavljena in nadomeščena z Direktivo (EU) 2015/2436 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2015 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami (UL 2015, L 336, str. 1).
Direktiva 2015/2436
9 Člen 14 Direktive 2015/2436, naslovljen „Omejitev učinkov blagovne znamke“, v odstavkih 1 in 2 določa:
„1. Blagovna znamka imetniku ne daje pravice, da bi v gospodarskem prometu tretji osebi prepovedal uporabo:
[…]
(c) blagovne znamke zaradi opredelitve ali navajanja blaga ali storitev kot lastnih imetniku te blagovne znamke, zlasti kadar je uporaba blagovne znamke potrebna zaradi označevanja namena proizvoda ali storitve, zlasti za dodatke ali nadomestne dele.
2. Odstavek 1 se uporablja le, če je uporaba s strani tretje osebe v skladu z dobrimi poslovnimi običaji v industrijskih ali trgovinskih zadevah.“
Špansko pravo
10 Člen 34 Ley 17/2001 de Marcas (zakon 17/2001 o blagovnih znamkah) z dne 7. decembra 2001 (BOE št. 294 z dne 8. decembra 2001, str. 45579, v nadaljevanju: zakon o blagovnih znamkah) je v različici, s katero je bil prenesen člen 5 Prve direktive 89/104, določal:
„1. Z registracijo blagovne znamke imetnik pridobi izključno pravico do njene uporabe v gospodarskem prometu.
2. Imetnik registrirane blagovne znamke ima pravico, da tretjim osebam prepove, da brez njegovega dovoljenja v gospodarskem prometu uporabijo:
(a) kateri koli znak, ki je enak blagovni znamki, za enako blago ali storitve, za katere je registrirana blagovna znamka;
(b) kateri koli znak, ki zaradi enakosti ali podobnosti z blagovno znamko in enakosti ali podobnosti blaga ali storitev ustvarja verjetnost zmede v javnosti, ki vključuje verjetnost povezovanja znaka in blagovne znamke;
(c) kateri koli znak, enak ali podoben blagovni znamki, za blago ali storitve, ki niso podobne tistim, za katere je registrirana blagovna znamka, če je ta blagovna znamka v Španiji splošno znana ali ima velik ugled in če bi se z uporabo takega znaka brez upravičenega razloga lahko nakazovalo na povezavo med tem blagom ali storitvami in imetnikom blagovne znamke ali, na splošno, če bi se s tako uporabo neupravičeno izkoristil razlikovalni značaj ali splošno poznavanje ali velik ugled registrirane blagovne znamke oziroma bi se jim škodovalo.“
11 Člen 37(1)(c) zakona o blagovnih znamkah je v prvotni različici, s katero je bil v špansko pravo prenesen člen 6(1)(c) Prve direktive 89/104, določal:
„Blagovna znamka imetniku te znamke ne daje pravice, da tretji osebi v gospodarskem prometu prepove uporabo naslednjih elementov, če je takšna uporaba v skladu z dobrimi poslovnimi običaji:
[…]
(c) blagovne znamke, če je treba z njo označiti namen proizvoda ali storitve, zlasti za dodatke ali nadomestne dele.“
12 Člen 37 zakona o blagovnih znamkah je bil spremenjen z Real Decreto-ley 23/2018 de transposición de directivas en materia de marcas, transporte ferroviario y viajes combinados y servicios de viaje vinculados (kraljeva uredba-zakon 23/2018 o prenosu direktiv na področju blagovnih znamk, železniškega prevoza in paketnih potovanj ter povezanih potovalnih aranžmajev) z dne 21. decembra 2018 (BOE št. 312 z dne 27. decembra 2001, str. 127305) zaradi prenosa člena 14(1)(c) Direktive 2015/2436.
13 Člen 37(1) in (2) zakona o blagovnih znamkah v spremenjeni različici določa:
„1. Blagovna znamka imetniku ne daje pravice, da bi v gospodarskem prometu tretji osebi prepovedal uporabo:
[…]
(c) blagovne znamke zaradi opredelitve ali navajanja blaga ali storitev kot lastnih imetniku te blagovne znamke, zlasti kadar je uporaba blagovne znamke potrebna zaradi označevanja namena proizvoda ali storitve, zlasti za dodatke ali nadomestne dele.
2. Odstavek 1 se uporablja le, če je uporaba s strani tretje osebe v skladu z dobrimi poslovnimi običaji v industrijskih ali trgovinskih zadevah.“
Spor o glavni stvari in vprašanje za predhodno odločanje
14 Družba Buongiorno je ponudnica informacijskih storitev prek spleta in mobilne telefonije. Ta ponudnica je leta 2010 začela oglaševalsko kampanjo za plačljivo naročilo na storitev pošiljanja multimedijskih vsebin prek sporočil SMS, ki jo je tržila pod imenom „Club Blinko“. Naročnina na to storitev je omogočala sodelovanje v nagradni igri, v kateri je bila ena od nagrad „darilna kartica trgovine ZARA“ v vrednosti 1000 EUR. Po kliku na pasico za sodelovanje v nagradni igri se je naročniku na naslednjem zaslonu prikazal znak „ZARA“, obdan s pravokotnikom, ki je spominjal na obliko darilnih kartic.
15 Družba Inditex je pri Juzgado de lo Mercantil n° 2 de Madrid (gospodarsko sodišče št. 2 v Madridu, Španija) proti družbi Buongiorno vložila tožbo zaradi kršitve izključnih pravic iz nacionalne blagovne znamke, ki ščiti znak „ZARA“ (v nadaljevanju: blagovna znamka ZARA). Družba Inditex je to tožbo na podlagi člena 34(2)(b) in (c) zakona o blagovnih znamkah utemeljila z razlogoma, ki se nanašata na obstoj verjetnosti zmede in korist, ki izhaja iz ugleda blagovne znamke, ter škodo, povzročeno temu ugledu.
16 Družba Buongiorno je kršitev pravic iz blagovne znamke ZARA zanikala in trdila, da tega znaka ni občasno uporabljala iz naslova blagovne znamke, temveč za označevanje vsebine enega od daril za zmagovalce v nagradni igri. Po mnenju družbe Buongiorno takšna „referenčna“ uporaba spada v zakonito uporabo razlikovalnih znakov tretjih oseb, ki jo ureja člen 37 zakona o blagovnih znamkah, tako v prvotni kot v spremenjeni različici.
17 Prvostopenjsko sodišče je tožbo družbe Inditex zavrnilo. Po ugotovitvi, da to, da družba Buongiorno uporablja blagovno znamko ZARA, ne pomeni „referenčne“ uporabe v smislu člena 37 zakona o blagovnih znamkah, je to sodišče menilo, da pogoji iz člena 34(2)(b) in (c) zakona o blagovnih znamkah niso bili izpolnjeni.
18 Družba Inditex je zoper to odločbo vložila pritožbo pri Audiencia Provincial de Madrid (pokrajinsko sodišče v Madridu, Španija), v kateri se je sklicevala na obstoj kršitve blagovne znamke iz člena 34(2)(c) zakona o blagovnih znamkah. Audiencia Provincial de Madrid (pokrajinsko sodišče v Madridu) je to pritožbo zavrnilo in ugotovilo, da se z uporabo blagovne znamke ZARA s strani družbe Buongiorno ni kršil ugled te znamke niti ni ta uporaba pomenila neupravičene koristi na podlagi ugleda te znamke.
19 Družba Inditex je pri Tribunal Supremo (vrhovno sodišče), ki je predložitveno sodišče, vložila kasacijsko pritožbo.
20 To sodišče navaja, da je bil s členom 37(c) zakona o blagovnih znamkah v prvotni različici, ki se ratione temporis uporablja za dejansko stanje spora o glavni stvari, prenesen člen 6(1)(c) Prve direktive 89/104, katerega besedilo ni bilo bistveno spremenjeno z Direktivo 2008/95.
21 Navedeno sodišče pojasnjuje, da je s trenutno različico člena 37(1)(c) zakona o blagovnih znamkah prenesen člen 14(1)(c) Direktive 2015/2436, saj je bila Direktiva 2008/95 razveljavljena in nadomeščena s to direktivo.
22 Predložitveno sodišče poudarja, da je v členu 14(1)(c) Direktive 2015/2436 navedeno splošno ravnanje, in sicer „opredelitve ali navajanja blaga ali storitev kot lastnih imetniku te blagovne znamke“, ki mu sledi izraz „zlasti“, temu pa sledi navedba bolj specifičnega ravnanja, in sicer „kadar je uporaba blagovne znamke potrebna zaradi označevanja namena proizvoda ali storitve, zlasti za dodatke ali nadomestne dele“. Ker je bilo v členu 6(1)(c) Prve direktive 89/104 navedeno le bolj specifično ravnanje, to sodišče dvomi o obsegu navedbe splošnega ravnanja, ki je bila uvedena v členu 14(1)(c) Direktive 2015/2436. Navedeno sodišče se sprašuje, ali ta navedba pomeni izrecno navedbo nečesa, kar je bilo implicitno navedeno v členu 6(1)(c) Prve direktive 89/104, ali pa je bil z Direktivo 2015/2436 razširjen obseg „referenčnih“ uporab.
23 V zvezi s tem predložitveno sodišče pojasnjuje, da je njegovo vprašanje poudarjeno z razlago člena 6(1)(c) Prve direktive 89/104 v sodbah z dne 17. marca 2005, Gillette Company in Gillette Group Finland (C‑228/03, EU:C:2005:177), in z dne 8. julija 2010, Portakabin (C‑558/08, EU:C:2010:416, točki 63 in 64). To sodišče meni, da se zdi, da je Sodišče omejilo obseg omejitve učinkov blagovne znamke na uporabo, ki je potrebna zaradi označevanja namena proizvoda, in to še toliko bolj, ker je pojasnilo, da je cilj člena 6(1)(c) Prve direktive 89/104 „omogočiti dobaviteljem proizvodov ali storitev, ki so komplementarni proizvodom ali storitvam, ki jih ponuja imetnik znamke, da to znamko uporabijo, da javnost obvestijo o obstoječi uporabni povezavi med svojim blagom in storitvami ter blagom in storitvami navedenega imetnika znamke“.
24 Predložitveno sodišče navaja, da je odgovor na vprašanje za predhodno odločanje pomemben za rešitev spora o glavni stvari. Pojasnjuje, da bo moralo, če bo ugodilo pritožbenemu razlogu v zvezi z razlago in uporabo določbe, ki zagotavlja varstvo uglednim blagovnim znamkam, preučiti, ali uporaba blagovne znamke ZARA s strani družbe Buongiorno spada pod omejitev iz člena 37(1)(c) zakona o blagovnih znamkah v njegovi prvotni različici, ki se ratione temporis uporablja za spor, ki je predmet pritožbe, pri čemer je ta omejitev enaka omejitvi iz člena 6(1)(c) Prve direktive 89/104. Po mnenju predložitvenega sodišča pa bi ravnanje družbe Buongiorno lahko bolj ustrezalo besedilu člena 14(1)(c) Direktive 2015/2436 kot besedilu navedenega člena 6(1)(c).
25 V teh okoliščinah je Tribunal Supremo (vrhovno sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:
„Ali je treba člen 6(1)(c) Prve direktive [89/104] razlagati tako, da pod omejitev pravice iz blagovne znamke implicitno spada splošnejše ravnanje, na katero se zdaj nanaša člen 14(1)(c) Direktive [2015/2436], in sicer uporaba ‚blagovne znamke zaradi opredelitve ali navajanja blaga ali storitev kot lastnih imetniku te blagovne znamke‘?“
Dopustnost predloga za sprejetje predhodne odločbe
26 Družba Inditex meni, da predlog za sprejetje predhodne odločbe ni dopusten iz dveh razlogov.
27 Družba Inditex v bistvu navaja, na prvem mestu, da je po mnenju predložitvenega sodišča razlaga člena 6(1)(c) Prve direktive 89/104 upoštevna le, če je pritožbi mogoče ugoditi zaradi kršitve člena 34(2)(c) zakona o blagovnih znamkah, in sicer zaradi kršitve ugledne blagovne znamke. Po mnenju družbe Inditex uporaba blagovne znamke drugega v tem primeru ni v skladu z „dobrimi poslovnimi običaji“ v smislu člena 37(1)(c) zakona o blagovnih znamkah v prvotni različici. Ker odgovor na vprašanje zato ni odločilen za odločitev predložitvenega sodišča, naj predlog za sprejetje predhodne odločbe ne bi bil dopusten.
28 Opozoriti je treba, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča v okviru sodelovanja med njim in nacionalnimi sodišči, uvedenega s členom 267 PDEU, le nacionalno sodišče, ki odloča o sporu o glavni stvari in ki mora prevzeti odgovornost za sodno odločbo, ki bo izdana, pristojno, da ob upoštevanju posebnosti zadeve presodi potrebo po predhodni odločbi, da bi lahko izdalo sodbo, in tudi upoštevnost vprašanja, ki ga postavi Sodišču. Zato Sodišče, kadar se zastavljeno vprašanje nanaša na razlago ali veljavnost pravila prava Unije, načeloma mora odločiti (sodba z dne 16. marca 2023, Beobank, C‑351/21, EU:C:2023:215, točka 43 in navedena sodna praksa).
29 Iz tega izhaja, da za vprašanje za predhodno odločanje v zvezi s pravom Unije velja domneva upoštevnosti. Sodišče lahko zavrne odločanje o takem vprašaju samo, če je očitno, da zahtevana razlaga ali presoja veljavnosti prava Unije nima nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora o glavni stvari, če je problem hipotetičen ali če Sodišče nima na voljo dejanskih in pravnih elementov, ki so potrebni, da bi lahko na zastavljeno vprašanje dalo koristen odgovor (sodba z dne 16. marca 2023, Saatgut-Treuhandverwaltung (KWS Meridian), C‑522/21, EU:C:2023:218, točka 26 in navedena sodna praksa).
30 V obravnavanem primeru je iz predložitvene odločbe razvidno, da se spor o glavni stvari nanaša na domnevno uporabo nacionalne blagovne znamke s strani tretje osebe brez dovoljenja imetnika te blagovne znamke in da si stranki v tem sporu nasprotujeta zlasti glede uporabe člena 37(1)(c) zakona o blagovnih znamkah v njegovi prvotni različici. Iz predložitvene odločbe prav tako izhaja, da se nacionalno sodišče sprašuje o obsegu člena 6(1)(c) Prve direktive 89/104, ki se nanaša na omejitev učinkov nacionalne blagovne znamke in je bil v špansko pravo prenesen z navedenim členom 37.
31 V teh okoliščinah ni očitno, da zahtevana razlaga člena 6(1)(c) Prve direktive 89/104 nima nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora o glavni stvari ali da je izpostavljeni problem hipotetičen.
32 Poleg tega je treba glede trditve družbe Inditex, da je vprašanje za predhodno odločanje hipotetično, ker pogoji zakonite uporabe iz člena 6(1)(c) Prve direktive 89/104 sovpadajo s pogoji uporabe ugledne blagovne znamke, ki ji imetnik te znamke v skladu s členom 5(2) te direktive lahko nasprotuje, tako da se ti določbi medsebojno izključujeta, poudariti, da se ta trditev nanaša na razlago zadnjega stavka člena 6(1) navedene direktive. Namen teh trditev družbe Inditex je torej postaviti vprašanje glede razlage tega člena 6(1), ki se razlikuje od vprašanja, ki ga je postavilo predložitveno sodišče, iz česar pa ni mogoče sklepati, da je postavljeno vprašanje očitno hipotetično.
33 Na drugem mestu, družba Inditex trdi, da se zdi, da predložitveno sodišče šteje, da besedilo člena 14(1)(c) Direktive 2015/2436 omogoča uporabo zadevne blagovne znamke v postopku v glavni stvari, ker naj bi šlo za „referenčno“ uporabo, v nasprotju s tem, kar naj bi izhajalo iz dobesedne razlage člena 6(1)(c) Prve direktive 89/104. Opozarja, da uporaba blagovne znamke „zaradi opredelitve ali navajanja blaga ali storitev kot lastnih imetniku te blagovne znamke“ ni zakonita sama po sebi, ampak mora biti tudi v skladu z „dobrimi poslovnimi običaji“ in s pravili o izčrpanju pravice iz blagovne znamke v primeru poslov, ki se nanašajo na proizvode drugih. Zato naj odgovor na vprašanje za predhodno odločanje ne bi bil koristen, saj naj ne bi bil zadosten za rešitev pravnega vprašanja, postavljenega v sporu o glavni stvari.
34 Na podlagi okoliščine, da bi moralo predložitveno sodišče za rešitev tega spora morda preučiti ali upoštevati tudi druge določbe kot tiste, ki so navedene v njegovem vprašanju, pa ni mogoče šteti, da to vprašanje ni povezano s predmetom spora in zato ni dopustno.
35 Zato je treba obe trditvi, s katerima družba Inditex izpodbija dopustnost predloga za sprejetje predhodne odločbe, zavrniti.
36 Evropska komisija v svojih stališčih, ne da bi jasno trdila, da predlog za sprejetje predhodne odločbe ni dopusten, ugotavlja, da se vprašanje razlage člena 6(1)(c) Direktive 2008/95, ki se ratione temporis uporablja za spor o glavni stvari, postavlja le, če uporaba blagovne znamke ZARA s strani družbe Buongiorno pomeni uporabo s strani tretjih oseb v gospodarskem prometu, ki je prepovedana s členom 5 te direktive. Ker se zdi, da nacionalno prvostopenjsko sodišče s tem, da je menilo, da uporaba blagovne znamke ZARA ne spada pod nobenega od primerov uporabe blagovne znamke iz člena 34 zakona o blagovnih znamkah, s katerim je bil v špansko pravo prenesen navedeni člen 5, ni napačno uporabilo prava, naj ne bi bilo treba preučiti, ali so izpolnjeni pogoji iz člena 37 tega zakona, s katerim je bil v njegovi prvotni različici prenesen člen 6(1)(c) Direktive 2008/95.
37 V zvezi s tem je treba poudariti, da trditve Komisije pomenijo, da se mora Sodišče izreči o razlagi člena 5 Direktive 2008/95. Zato jih je treba zavrniti iz istih razlogov, kot so tisti, navedeni v točki 34 te sodbe.
38 Posledično je treba šteti, da je predlog za sprejetje predhodne odločbe dopusten.
Vprašanje za predhodno odločanje
39 Iz predložitvene odločbe je razvidno, da je dejansko stanje nastalo leta 2010. Ker je bila Prva direktiva 89/104 razveljavljena in nadomeščena z Direktivo 2008/95, ki je začela veljati 28. novembra 2008, je določba, ki se ratione temporis uporablja za čas dejanskega stanja v sporu o glavni stvari, člen 6(1)(c) Direktive 2008/95, in ne člen 6(1)(c) Prve direktive 89/104, saj je bila drugonavedena določba nadomeščena s prvo. Vendar je treba pojasniti, da je besedilo teh dveh določb enako.
40 Iz predloga za sprejetje predhodne odločbe je razvidno tudi, da predložitveno sodišče ne dvomi o tem, da se mora v skladu s členom 6(1)(c) Direktive 2008/95 uporaba blagovne znamke nanašati na opredelitev ali navajanje blaga ali storitev „kot lastnih imetniku te blagovne znamke“. Pojasniti je namreč treba, da čeprav je ta zahteva zdaj izrecno določena v členu 14(1)(c) Direktive 2015/2436, njen obstoj izhaja iz sodne prakse v zvezi z razlago člena 6(1)(c) Prve direktive 89/104 (glej v tem smislu sodbi z dne 17. marca 2005, Gillette Company in Gillette Group Finland, C‑228/03, EU:C:2005:177, točki 33 in 34, in z dne 8. julija 2010, Portakabin, C‑558/08, EU:C:2010:416, točka 64).
41 Tako dvomi predložitvenega sodišča o razlagi člena 6(1)(c) Direktive 2008/95 izhajajo iz drugačnega besedila določbe, ki je ta člen nadomestila, in sicer člena 14(1)(c) Direktive 2015/2436, glede obsega uporabe blagovne znamke s strani tretje osebe, ki je imetnik te znamke ne bi mogel prepovedati, ker se ta uporaba ne bi nanašala le na navedbo namena proizvoda, ki ga trži ta tretja oseba, ali storitve, ki jo ta ponuja.
42 Da bi se predložitvenemu sodišču zagotovil koristen odgovor, je treba vprašanje preoblikovati tako, da to sodišče z njim v bistvu sprašuje, ali je treba člen 6(1)(c) Direktive 2008/95 razlagati tako, da se nanaša na vsakršno uporabo blagovne znamke v gospodarskem prometu s strani tretje osebe zaradi opredelitve ali navajanja blaga ali storitev kot lastnih imetniku te blagovne znamke v skladu z dobrimi poslovnimi običaji ali pa le na uporabo te znamke, ki je potrebna za označevanje namena proizvoda, ki ga trži ta tretja oseba, ali storitve, ki jo ta ponuja.
43 Spomniti je treba, da je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso pri razlagi določbe prava Unije upoštevati ne le njeno besedilo, ampak tudi kontekst, v katerega je umeščena, ter cilje in namen, ki jim sledi akt, katerega del je. Tudi zgodovina nastanka določbe prava Unije lahko razkrije elemente, ki so upoštevni za njeno razlago (sodba z dne 16. marca 2023, Towercast, C‑449/21, EU:C:2023:207, točka 31 in navedena sodna praksa).
44 V skladu z besedilom člena 6(1)(c) Direktive 2008/95 blagovna znamka imetniku ne daje pravice, da tretji osebi prepove uporabo blagovne znamke v gospodarskem prometu, kadar je treba z njo označiti namen proizvoda ali storitve, zlasti za dodatke ali nadomestne dele.
45 Nasprotno pa člen 14(1)(c) Direktive 2015/2436 najprej določa, da se nanaša na uporabo blagovne znamke zaradi opredelitve ali navajanja blaga ali storitev kot lastnih imetniku te blagovne znamke, nato pa povzema normativno vsebino tega člena 6(1)(c), pred katero je izraz „zlasti“.
46 Iz jezikovne primerjave teh dveh določb tako izhaja, da je uporaba, ki je lahko omejila učinke blagovne znamke na podlagi člena 6(1)(c) Direktive 2008/95, zdaj eden od primerov zakonite uporabe, ki mu imetnik blagovne znamke na podlagi člena 14(1)(c) Direktive 2015/2436 ne more nasprotovati.
47 Iz tega sledi, da je obseg člena 6(1)(c) Direktive 2008/95 bolj omejen kot obseg člena 14(1)(c) Direktive 2015/2436, saj se navedeni člen 6(1)(c) nanaša le na uporabo blagovne znamke v gospodarskem prometu, kadar je treba z njo označiti namen proizvoda ali storitve.
48 Ta razlaga člena 6(1)(c) Direktive 2008/95 je potrjena tako s cilji, ki jim sledi ta direktiva, zlasti s ciljem te določbe, kakor je bil opredeljen v sodni praksi, kot z analizo zgodovine nastanka določbe, s katero je bila nadomeščena, in sicer člena 14(1)(c) Direktive 2015/2436.
49 Na prvem mestu, iz sodne prakse Sodišča izhaja, da ima z omejitvijo učinkov pravic, ki jih ima imetnik blagovne znamke na podlagi člena 5 Direktive 2008/95, člen 6 te direktive namen združiti temeljne interese varstva pravic iz blagovne znamke ter interese prostega pretoka blaga in svobode opravljanja storitev na notranjem trgu, in sicer tako, da pravica iz blagovne znamke lahko izpolni svojo vlogo temeljnega elementa sistema neizkrivljene konkurence, ki se želi s Pogodbo uvesti in ohraniti (glej v tem smislu sodbo Gillette Company in Gillette Group Finland, C‑228/03, EU:C:2005:177, točka 29).
50 Natančneje, v zvezi s členom 6(1)(c) Direktive 2008/95 je Sodišče navedlo, da uporaba te določbe ni omejena na položaje, v katerih je uporaba blagovne znamke potrebna zaradi označevanja namena proizvoda „za dodatke ali nadomestne dele“ (glej v tem smislu sodbo z dne 17. marca 2005, Gillette Company in Gillette Group Finland, C‑228/03, EU:C:2005:177, točka 32). Položaji, za katere se uporabi navedeni člen 6(1)(c), pa morajo kljub temu biti omejeni na tiste, ki ustrezajo namenu te določbe (sodba z dne 8. julija 2010, Portakabin, C‑558/08, EU:C:2010:416, točka 64).
51 V zvezi s tem je Sodišče pojasnilo, da je cilj člena 6(1)(c) Direktive 2008/95 omogočiti dobaviteljem proizvodov ali storitev, ki so komplementarni proizvodom ali storitvam, ki jih ponuja imetnik blagovne znamke, da to znamko uporabijo, da javnost razumljivo in popolno obvestijo o namenu proizvoda, ki ga tržijo, ali storitve, ki jo ponujajo, oziroma – z drugimi besedami – o obstoječi uporabni povezavi med svojim blagom in storitvami ter blagom in storitvami navedenega imetnika znamke (glej v tem smislu sodbi z dne 17. marca 2005, Gillette Company in Gillette Group Finland, C‑228/03, EU:C:2005:177, točki 33 in 34, in z dne 8. julija 2010, Portakabin, C‑558/08, EU:C:2010:416, točka 64).
52 Iz tega izhaja, da področje uporabe člena 6(1)(c) Direktive 2008/95 v skladu s sodno prakso zajema uporabo blagovne znamke zaradi opredelitve ali navajanja blaga ali storitev kot lastnih imetniku te blagovne znamke zgolj, če je ta uporaba omejena na položaj, v katerem je potrebna za označevanje namena proizvoda, ki ga trži ta tretja oseba, ali storitve, ki jo ta ponuja. V okviru člena 14(1)(c) Direktive 2015/2436 pa tak položaj ustreza le enemu od primerov, v katerih imetnik ne more prepovedati uporabe blagovne znamke.
53 Na drugem mestu, ker predložitveno sodišče sprašuje o obsegu člena 6(1)(c) Direktive 2008/95 glede na normativno vsebino določbe, ki jo je nadomestila, lahko zgodovina nastanka zadnjenavedene določbe razkrije elemente, ki so upoštevni za razlago navedenega člena 6(1)(c).
54 V zvezi s tem je iz predloga direktive Evropskega parlamenta in Sveta o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami (COM(2013) 162 final) razvidno, da se je „[z]a primerno […] šte[lo] […], da se […] zagotovi izrecna omejitev, ki zajema referenčno uporabo na splošno“. Zato, kot je generalni pravobranilec v bistvu navedel v točki 78 sklepnih predlogov, navedba „[z]a primerno […] šte[ti]“ kaže na voljo Komisije, da predlaga uvedbo omejitve učinkov blagovne znamke, ki se na splošno nanaša na referenčno uporabo, in razširitev obsega omejitve, ki je zdaj določena v členu 14(1)(c) Direktive 2015/2436, ne pa da predlaga zgolj pojasnitev ali natančnejšo opredelitev obrisov člena 6(1)(c) Prve direktive 89/104.
55 Poleg tega, kot je navedel tudi generalni pravobranilec v točki 79 sklepnih predlogov, je namen Komisije, da razširi obseg omejitve, ki je bila prej določena v členu 6(1)(c) Direktive 2008/95, razviden iz besedila uvodne izjave 25 predloga direktive Evropskega parlamenta in Sveta o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami (COM(2013) 162 final), v kateri je navedeno, da „imetnik ne bi smel imeti pravice, da prepove splošno pravilno in pošteno uporabo blagovne znamke za namene opredelitve ali navedbe blaga ali storitev kot svojih“.
56 Zato zgodovina nastanka člena 14(1)(c) Direktive 2015/2436 potrjuje razlago, v skladu s katero je obseg člena 6(1)(c) Direktive 2008/95 bolj omejen kot obseg navedenega člena 14(1)(c).
57 V obravnavanem primeru mora nacionalno sodišče ob upoštevanju vseh okoliščin zadeve v glavni stvari med drugim ugotoviti, ali je družba Buongiorno z oglaševalsko kampanjo za naročilo na eno od svojih storitev, ki je omogočala sodelovanje v nagradni igri, v kateri je bila ena od nagrad „darilna kartica trgovine ZARA“, pri čemer se je naročniku na zaslonu prikazal znak „ZARA“, obdan s pravokotnikom, ki je spominjal na obliko darilnih kartic, blagovno znamko ZARA uporabljala v smislu člena 5 Direktive 2008/95, in če je tako, glede na člen 6(1) te direktive preučiti, ali je bila ta uporaba potrebna za označevanje namena storitve, ki jo je ponujala družba Buongiorno, ter če je tako, ali je bila ta uporaba v skladu z dobrimi poslovnimi običaji.
58 Glede na vse zgornje preudarke je treba na postavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba člen 6(1)(c) Direktive 2008/95 razlagati tako, da se nanaša na uporabo blagovne znamke v gospodarskem prometu s strani tretje osebe zaradi opredelitve ali navajanja blaga ali storitev kot lastnih imetniku te blagovne znamke v skladu z dobrimi poslovnimi običaji le, kadar je taka uporaba blagovne znamke potrebna za označevanje namena proizvoda, ki ga trži ta tretja oseba, ali storitve, ki jo ta ponuja.
Stroški
59 Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (četrti senat) razsodilo:
Člen 6(1)(c) Direktive 2008/95/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2008 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami
je treba razlagati tako, da
se nanaša na uporabo blagovne znamke v gospodarskem prometu s strani tretje osebe zaradi opredelitve ali navajanja blaga ali storitev kot lastnih imetniku te blagovne znamke v skladu z dobrimi poslovnimi običaji le, kadar je taka uporaba blagovne znamke potrebna za označevanje namena proizvoda, ki ga trži ta tretja oseba, ali storitve, ki jo ta ponuja.
Podpisi