Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Tribunale ordinario di Roma (Italija) 22. aprila 2021 – DG/Ministero dell'Interno - Dipartimento per le Libertà Civili e l'Immigrazione - Direzione Centrale dei Servizi Civili per L’Immigrazione e l’Asilo - Unità Dublino

(Zadeva C-254/21)

Jezik postopka: italijanščina

Predložitveno sodišče

Tribunale ordinario di Roma

Stranki v postopku v glavni stvari

Tožeča stranka: DG

Tožena stranka: Ministero dell'Interno - Dipartimento per le Libertà Civili e l'Immigrazione - Direzione Centrale dei Servizi Civili per L’Immigrazione e l’Asilo - Unità Dublino

Vprašanja za predhodno odločanje

1.    Ali pravica do učinkovitega pravnega sredstva iz člena 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah zahteva, da člena 4 in 19 te Listine v primeru, kakršen je v postopku v glavni stvari, zagotavljata zaščito tudi pred tveganjem posrednega vračanja po predaji državi članici Unije, v kateri ne obstajajo sistemske pomanjkljivosti v skladu s členom 3(2) dublinske uredbe¹ (če ni drugih držav članic, pristojnih v skladu z merili iz poglavij III in IV) in ki je že preučila in zavrnila prvo prošnjo za mednarodno zaščito?

2.    Ali mora sodišče države članice, v kateri je bila vložena druga prošnja za mednarodno zaščito, ki obravnava pritožbo v skladu s členom 27 dublinske uredbe – in je torej pristojno za presojo predaje znotraj Unije, ne pa tudi za odločanje o prošnji za zaščito – tveganje posrednega vračanja v tretjo državo obravnavati kot obstoječe, če je država članica, v kateri je bila vložena prva prošnja za mednarodno zaščito, pojem „notranja zaščita“ v smislu člena 8 Direktive 2011/95/EU² presodila drugače?

3.    Ali je presoja [tveganja] posrednega vračanja glede na različno razlago potrebe po „notranji zaščiti“ v dveh državah članicah skladna s členom 3(1) (drugi del) dublinske uredbe in s splošno prepovedjo, ki velja za državljane tretje države, da bi odločali, v kateri državi članici Unije bodo vložili prošnjo za mednarodno zaščito?

4.    Če so odgovori na zgoraj navedena vprašanja pritrdilni:

a)    Ali presoja obstoja [tveganja] posrednega vračanja, kot jo je opravil pravosodni organ v državi, v kateri je prosilec vložil drugo prošnjo za mednarodno zaščito, potem ko je bila prva zavrnjena, zavezuje k uporabi določbe iz člena 17(1), ki je v Uredbi opredeljena kot ‚diskrecijska klavzula‘?

b)    Katera merila mora uporabiti sodišče, ki obravnava zadevo [v skladu s] členom 27 Uredbe, da lahko oceni tveganje posrednega vračanja, poleg tistih iz poglavja III in IV, ob upoštevanju, da je to tveganje že izključila država, ki je prva obravnavala prošnjo za mednarodno zaščito?

____________

¹     Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (UL 2013, L 180, str.31.).

²     Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite (prenovitev) (UL 2011, L 337, str.9.).