SODBA SODIŠČA PRVE STOPNJE (osmi senat)
z dne 24. septembra 2008(*)
„Skupna trgovinska politika – Protidampinške dajatve – Izravnalne dajatve – Iztek dajatev – Obvestilo o začetku pregleda – Rok – Pravila STO“
V zadevi T‑45/06,
Reliance Industries Ltd, s sedežem v Mumbaiju (Indija), ki jo zastopajo I. MacVay, S. Ahmed, solicitors, R. Thompson, QC, in K. Beal, barrister,
tožeča stranka,
proti
Svetu Evropske unije, ki ga zastopata J.‑P. Hix, zastopnik, skupaj z G. Berrischem, avocat,
in
Komisiji Evropskih skupnosti, ki jo zastopata N. Khan in P. Stancanelli, zastopnika,
toženi stranki,
zaradi razglasitve ničnosti:
– Obvestila Komisije z dne 1. decembra 2005 o začetku pregleda zaradi izteka izravnalnih ukrepov, ki se uporabljajo za uvoz nekaterih polietilentereftalatov s poreklom, med drugim, iz Indije (UL C 304, str. 4);
– Obvestila Komisije z dne 1. decembra 2005 o začetku pregleda zaradi izteka protidampinških ukrepov, ki se uporabljajo za uvoz nekaterih polietilentereftalatov s poreklom iz Indije, Indonezije, Republike Koreje, Malezije, Tajvana in Tajske ter delnega vmesnega pregleda protidampinških ukrepov, ki se uporabljajo za uvoz nekaterih polietilentereftalatov s poreklom iz Republike Koreje in Tajvana (UL C 304, str. 9);
– Uredbe Sveta (ES) št. 2603/2000 z dne 27. novembra 2000 o uvedbi dokončnih izravnalnih dajatev in o dokončnem pobiranju začasnih dajatev, uvedenih pri uvozu določenega polietilen tereftalata s poreklom iz Indije, Malezije in Tajske in o ustavitvi protisubvencijskega postopka za uvoz določenega polietilen tereftalata s poreklom iz Indonezije, Republike Koreje in Tajvana (UL L 301, str. 1), Uredbe Sveta (ES) št. 2604/2000 z dne 27. novembra 2000 o uvedbi dokončnih protidampinških dajatev in o dokončnem pobiranju začasnih dajatev, uvedenih pri uvozu določenega polietilen tereftalata s poreklom iz Indije, Indonezije, Malezije, Republike Koreje, Tajvana in Tajske (UL L 301, str. 21), ter Sklepa Komisije 2000/745/ES z dne 29. novembra 2000 o sprejetju zavez, ponujenih v zvezi s protidampinškimi in protisubvencijskimi postopki glede uvoza določenega polietilen tereftalata s poreklom iz Indije, Indonezije, Malezije, Republike Koreje, Tajvana in Tajske (UL C 301, str. 88), v delu, v katerem bi se lahko nanašali na tožečo stranko po 1. decembru 2005;
– podredno, člena 11(2) Uredbe Sveta (ES) št. 384/96 z dne 22. decembra 1995 o zaščiti proti dumpinškemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske skupnosti (UL 1996, L 56, str. 1), in člena 18(1) Uredbe Sveta (ES) št. 2026/97 z dne 6. oktobra 1997 o zaščiti proti subvencioniranemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske skupnosti (UL L 288, str. 1),
SODIŠČE PRVE STOPNJE EVROPSKIH SKUPNOSTI (osmi senat),
v sestavi M. E. Martins Ribeiro (poročevalka), predsednica, N. Wahl in A. Dittrich, sodnika,
sodna tajnica: C. Kristensen, administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 13. decembra 2007
izreka naslednjo
Sodbo
Pravni okvir
Protidampinški in protisubvencijski sporazumi Svetovne trgovinske organizacije
1 Člen 11(3) Sporazuma o izvajanju člena VI splošnega sporazuma o carinah in trgovini 1994 (UL L 336, str. 103, v nadaljevanju: protidampinški sporazum), ki je v aneksu 1A k Sporazumu o ustanovitvi Svetovne trgovinske organizacije (v nadaljevanju: STO), določa:
„[...] [K]aterakoli dokončna protidumpinška carina [mora biti] odpravljena na dan, ko poteče pet let od uvedbe [...], razen če oblasti [v proučitvenem postopku, ki je sprožen pred tem datumom, ugotovijo na lastno pobudo] ali na podlagi utemeljene zahteve domače industrije oziroma zahteve v njenem imenu, ki je dana v razumnem roku pred omenjenim datumom, da bi ukinitev carine verjetno povzročila nadaljevanje oziroma ponavljanje dumpinga in škode. Carina lahko ostane veljavna do izida take proučitve.“
2 Člen 21(3) Sporazuma o subvencijah in izravnalnih ukrepih z leta 1994, ki je prav tako v aneksu 1A k Sporazumu o ustanovitvi STO (UL L 336, str. 156, v nadaljevanju: protisubvencijski sporazum), predvideva:
„[...] katerakoli izravnalna carina [se mora] ukiniti najpozneje na dan, ko poteče pet let od dneva uvedbe [...], razen če oblasti v proučitvenem postopku, ki je sprožen pred tem [datumom], ugotovijo na lastno pobudo ali na podlagi pravilno utemeljene zahteve, ki jo da domača industrija ali je dana v njenem imenu, v razumnem roku pred omenjenim [datumom], da bi ukinitev carine zelo verjetno imela za posledico ponovno uvedbo oziroma nadaljevanje subvencije oziroma škode. Carina lahko ostane veljavna v pričakovanju izida take proučitve.“
Osnovna protidampinška uredba
3 Člen 8(1) Uredbe Sveta (ES) št. 384/96 z dne 22. decembra 1995 o zaščiti proti dumpinškemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske skupnosti (UL 1996, L 56, str. 1, v nadaljevanju: osnovna protidampinška uredba), v različici, ki se uporablja za dejansko stanje spora, določa:
„Preiskave se lahko zaključijo brez uvedbe začasnih ali dokončnih dajatev po prejemu zadovoljive prostovoljne zaveze od katerega koli izvoznika, da bo popravil svoje cene ali pa prenehal izvažati na zadevno področje po dumpinških cenah, tako da Komisija po posvetovanjih ocenjuje, da je škodljivi učinek dumpinga odstranjen […]“
4 Člen 11(2) osnovne protidampinške uredbe določa:
„Dokončni protidumpinški ukrep preneha veljati pet let po svoji uvedbi ali pet let od datuma zaključka zadnjega pregleda, ki je obravnaval tako dumping kot tudi škodo, razen če je [pri tem pregledu ugotovljeno], da bo po izteku ukrepov verjetno prišlo do nadaljevanja ali do ponovnega pojava dumpinga in škode. Tak pregled zaradi izteka ukrepa se začne na pobudo Komisije ali pa na zahtevo, ki jo vložijo proizvajalci Skupnosti ali pa se vloži v njihovem imenu, in ukrep ostane v veljavi, dokler ni znan rezultat takega pregleda.
Pregled ob izteku ukrepa se začne, če zahtevek zanj vsebuje dovolj dokazov, da bi konec ukrepov verjetno imel za posledico nadaljevanje ali ponovno pojavljanje dumpinga ali škode […]
[…]
Obvestilo o bližajočem se koncu ukrepov se objavi v Uradnem listu Evropskih skupnosti ob primernem času v zadnjem letu obdobja uporabe ukrepov, kot je opredeljeno v tem odstavku. Po tem imajo proizvajalci Skupnosti najkasneje tri mesece pred koncem petletnega obdobja pravico vložiti zahtevek za pregled v skladu z drugim pododstavkom. Prav tako se objavi obvestilo, ki naznani dejansko prenehanje ukrepov v skladu s tem odstavkom.“
5 Člen 11(6) osnovne protidampinške uredbe določa: „Preglede v skladu s tem členom Komisija začne po posvetovanju s Svetovalnim odborom.“
6 V uvodni izjavi 18 osnovne protidampinške uredbe je navedeno, da „je treba poskrbeti, da [protidampinški] ukrepi prenehajo veljati po petih letih, razen če pregled ne pokaže, da jih je treba obdržati“.
Osnovna protisubvencijska uredba
7 Člen 13(1) Uredbe Sveta (ES) št. 2026/97 z dne 6. oktobra 1997 o zaščiti proti subvencioniranemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske skupnosti (UL L 288, str. 1, v nadaljevanju: osnovna protisubvencijska uredba), določa:
„[Protisubvencijske] preiskave se lahko zaključijo brez uvedbe začasnih ali dokončnih dajatev po prejemu sprejemljivih prostovoljnih zavez, na podlagi katerih:
a) država porekla in/ali izvoza soglaša, da bo odpravila ali omejila subvencijo ali sprejela druge ukrepe v zvezi z njenimi učinki; ali;
b) se kateri koli izvoznik zaveže, da bo spremenil svoje cene ali prenehal izvažati na zadevno območje, dokler se bodo za takšen izvoz zagotavljale subvencije, proti katerim se lahko uvedejo izravnalni ukrepi, tako da se Komisija po posvetovanju prepriča, da so škodljivi učinki subvencij odpravljeni. Zvišanja cen na podlagi takšnih zavez niso višja od tistih, ki so potrebna za kompenzacijo zneska subvencij, proti katerim se lahko uvedejo izravnalni ukrepi, morajo pa biti nižja od zneska subvencij, proti katerim se lahko uvedejo izravnalni ukrepi, če bi bila takšna zvišanja primerna za odpravo škode industriji Skupnosti.“
8 Člen 18 osnovne protisubvencijske uredbe predvideva:
„1. Dokončni izravnalni ukrep se izteče pet let po uvedbi ali pet let po datumu zadnjega pregleda, v katerega sta bila zajeta subvencioniranje in škoda, razen če se med pregledom ne ugotovi, da bi iztek verjetno povzročil nadaljevanje ali ponovitev subvencioniranja in škode. Pregled v zvezi z iztekom ukrepov se uvede na pobudo Komisije ali na zahtevo, vloženo s strani ali v imenu proizvajalcev Skupnosti, ukrep pa velja, dokler ni znan izid takšnega pregleda.
2. Pregled glede izteka ukrepov se začne, če zahteva vsebuje zadostne dokaze, da bi iztek ukrepov verjetno povzročil nadaljevanje ali ponovitev subvencioniranja in škode […]
[…]
4. Obvestilo o bližnjem izteku ukrepov se objavi v Uradnem listu Evropskih skupnosti ob ustreznem času v zadnjem letu obdobja uporabe ukrepov iz tega člena. Nato so proizvajalci Skupnosti upravičeni, da najpozneje tri mesece pred koncem petletnega obdobja vložijo zahtevek za pregled v skladu z odstavkom 2. Objavi se tudi obvestilo o dejanskem izteku ukrepov v skladu s tem členom.“
9 Člen 22(2) osnovne protisubvencijske uredbe določa, da „[p]reglede v skladu s [členom] 18 […] začne Komisija po posvetovanju s Svetovalnim odborom“.
10 V uvodni izjavi 22 osnovne protisubvencijske uredbe je nevedeno, da „je treba določiti, da [protisubvencijski] ukrepi prenehajo veljati po petih letih, razen če pregled ne pokaže, da jih je treba ohraniti“.
Dejansko stanje
11 Tožeča stranka Reliance Industries Ltd je družba indijskega prava, ki med drugim proizvaja polietilen tereftalat (PET).
12 Svet je 27. novembra 2000 sprejel Uredbo Sveta (ES) št. 2603/2000 o uvedbi dokončnih izravnalnih dajatev in o dokončnem pobiranju začasnih dajatev, uvedenih pri uvozu določenega polietilen tereftalata s poreklom iz Indije, Malezije in Tajske in o ustavitvi protisubvencijskega postopka za uvoz določenega polietilen tereftalata s poreklom iz Indonezije, Republike Koreje in Tajvana (UL L 301, str. 1).
13 Svet je 27. novembra 2000 prav tako sprejel Uredbo Sveta (ES) št. 2604/2000 o uvedbi dokončnih protidampinških dajatev in o dokončnem pobiranju začasnih dajatev, uvedenih pri uvozu določenega polietilen tereftalata s poreklom iz Indije, Indonezije, Malezije, Republike Koreje, Tajvana in Tajske (UL L 301, str. 21).
14 Tožeča stranka se je v postopku pred sprejetjem uredb št. 2603/2000 in št. 2604/2000 Komisiji zavezala, da bo v skladu s členom 8(1) osnovne protidampinške uredbe in členom 13(1) osnovne protisubvencijske uredbe popravila svoje cene. Poleg tega je tožeča stranka pristala na to, da bodo za njeno zavezo „veljale določbe člena 11(2) […] osnovne protidampinške uredbe in člena 18(1) in (2) osnovne protisubvencijske uredbe“.
15 Komisija je 29. novembra 2000 sprejela Sklep 2000/745/ES o sprejetju zavez, ponujenih v zvezi s protidampinškimi in protisubvencijskimi postopki glede uvoza določenega polietilen tereftalata s poreklom iz Indije, Indonezije, Malezije, Republike Koreje, Tajvana in Tajske (UL L 301, str. 88).
16 Uredbi št. 2603/2000 in št. 2604/2000 ter Sklep 2000/745 so bili objavljeni v Uradnem listu Evropskih skupnosti 30. novembra 2000. V skladu s členom 6 Uredbe št. 2603/2000, členom 4 Uredbe št. 2604/2000 in členom 2 Sklepa 2000/745 so začeli veljati naslednji dan po objavi, in sicer 1. decembra 2000.
17 Komisija je 2. marca 2005 v skladu s členom 11(2) osnovne protidampinške uredbe in členom 18(4) osnovne protisubvencijske uredbe v Uradnem listu Evropskih skupnosti objavila Obvestilo o bližnjem izteku nekaterih protidampinških in izravnalnih ukrepov (UL C 52, str. 2). Obvestilo se je med drugim nanašalo na uredbi št. 2603/2000 in 2604/2000 ter Sklep 2000/745. Komisija je v tem obvestilu ponovno opozorila, da se ti ukrepi iztečejo 1. decembra 2005, razen če se v zvezi z njimi uvede pregled. Zahtevki za pregled morajo prispeti na Komisijo vsaj tri mesece pred iztekom zadevnih ukrepov.
18 PET Committee of Plastics Europe je 30. avgusta 2005 vložil zahtevek za pregled v imenu proizvajalcev, ki predstavljajo večji delež, v tem primeru več kot 90 % celotne proizvodnje določenih vrst PET v Skupnosti.
19 Komisija je 1. decembra 2005 v Uradnem listu Evropskih skupnosti objavila, prvič, Obvestilo o začetku pregleda zaradi izteka izravnalnih ukrepov, ki se uporabljajo za uvoz nekaterih polietilentereftalatov s poreklom, med drugim, iz Indije (UL C 304, str. 4), in drugič, Obvestilo o začetku pregleda zaradi izteka protidampinških ukrepov, ki se uporabljajo za uvoz nekaterih polietilentereftalatov s poreklom iz Indije, Indonezije, Republike Koreje, Malezije, Tajvana in Tajske ter delnega vmesnega pregleda protidampinških ukrepov, ki se uporabljajo za uvoz nekaterih polietilentereftalatov s poreklom iz Republike Koreje in Tajvan (UL C 304, str. 9, v nadaljevanju skupaj: izpodbijani obvestili o pregledu). Izpodbijani obvestili o pregledu sta se nanašali na uredbi št. 2603/2000 in št. 2604/2000 ter Sklep 2000/745.
20 Tožeča stranka je v dopisu z dne 31. januarja 2006 Komisiji izrazila svoje pomisleke v zvezi z dnevom objave obvestil o pregledu:
„Po pravilih STO […] se protidampinški in protisubvencijski ukrepi iztečejo na dan, ko poteče pet let od uvedbe, razen če niso podaljšani zaradi začetka pregleda pred dnevom izteka. Ustrezne določbe prava Skupnosti je treba razlagati v skladu s pravili STO. Vendar poskuša Evropska unija začeti postopek pregleda na podlagi izteka protidampinških in izravnalnih ukrepov PET na isti dan, ko se navedeni ukrepi iztečejo (torej 1. december 2005), in ne pred tem dnevom (torej najkasneje 30. novembra 2005), kot izhaja iz pravil STO, kar posledično pomeni domnevno podaljšanje obdobja veljavnosti zadevnih uredb čez obdobje, ki ga dovoljujejo pravila STO.“
21 Komisija je z dopisom z dne 3. februarja 2006 odgovorila, da so bili sporni pregledi izvedeni „ob popolnem spoštovanju člena 11(2) [osnovne protidampinške uredbe] in člena 18 [osnovne protisubvencijske uredbe]“.
Postopek in predlogi strank
22 Tožeča stranka je 13. februarja 2006 v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje vložila to tožbo.
23 Sodišče prve stopnje je na podlagi poročila sodnika poročevalca odločilo, da začne ustni postopek. Sprejet ni bil noben ukrep procesnega vodstva na podlagi člena 64 Poslovnika.
24 Tožeča stranka je z dopisom z dne 15. novembra 2007 Sodišču prve stopnje vročila poročilo pritožbenega organa STO z dne 12. aprila 2007 v zvezi s pregledi za ukinitev protidampinških ukrepov glede cevi za naftna polja s poreklom iz Argentine (WT/DS268/AB/RW). Ta dokument je bil vložen v spis ter vročen Svetu in Komisiji.
25 Stranke so na obravnavi 13. decembra 2007 podale ustne navedbe in odgovorile na vprašanja Sodišča prve stopnje.
26 Tožeča stranka Sodišču prve stopnje predlaga, naj:
– izpodbijani obvestili o pregledu razglasi za nični;
– če Sodišče prve stopnje meni, da je to potrebno ali primerno, razglasi Uredbo št. 2603/2000, Uredbo št. 2604/2000 in Sklep 2000/745 v delu, v katerem bi se lahko uporabljali za tožečo stranko tudi po 1. decembru 2005, za nične;
– le če in samo če bi Sodišče prve stopnje ocenilo, da se v nasprotju s trditvami tožeče stranke smisel pravilno razlaganega člena 11(2) osnovne protidampinške uredbe in člena 18(1) osnovne protisubvencijske uredbe razlikuje od smisla člena 11(3) protidampinškega sporazuma in/ali od člena 21(3) protisubvencijskega sporazuma, navedene določbe osnovnih uredb razglasi za nične;
– Svetu in Komisiji naloži plačilo stroškov.
27 Svet Sodišču prve stopnje predlaga, naj:
– tožbo razglasi za nedopustno v delu, v katerem se nanaša na Svet;
– zavrne ugovor nezakonitosti člena 11(2) osnovne protidampinške uredbe in člena 18(1) osnovne protisubvencijske uredbe, ki ga podredno uveljavlja tožeča stranka, ter zavrne tudi njeno zahtevo za razglasitev ničnosti teh določb;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
28 Komisija Sodišču prve stopnje predlaga, naj:
– zavrne tožbo;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Dopustnost
Dopustnost dela tožbenega predloga za razglasitev ničnosti izpodbijanih obvestil o pregledu v delu, v katerem se nanašata na Svet
Trditve strank
29 Svet in Komisija ne izpodbijata, da sta izpodbijani obvestili o pregledu izpodbojna akta v smislu člena 230 ES. Ker pa je izpodbijani obvestili o pregledu sprejela Komisija, zatrjujeta, da je tožba nedopustna v delu, ki se nanaša na Svet.
30 Svet je poleg tega na obravnavi poudaril, da je 22. februarja 2007 sprejel Uredbo (ES) št. 192/2007 o uvedbi dokončne protidampinške dajatve na uvoz določenega polietilen tereftalata s poreklom iz Indije, Indonezije, Malezije, Republike Koreje, Tajske in Tajvana po pregledu zaradi izteka ukrepov in delnega vmesnega pregleda v skladu s členom 11(2) in (3) osnovne protidampinške uredbe (UL L 59, str. 1) ter Uredbo Sveta (ES) št. 193/2007 o uvedbi dokončne izravnalne dajatve na uvoz polietilen tereftalata (PET) s poreklom iz Indije po pregledu zaradi izteka ukrepa v skladu s členom 18 osnovne protisubvencijske uredbe (UL L 59, str. 34). Tožeča stranka naj ne bi imela interesa za to, da zahteva razglasitev ničnosti izpodbijanih obvestil o pregledu, ker ni vložila tožbe za razglasitev ničnosti zoper navedene uredbe, ki so medtem postale dokončne.
31 Tožeča stranka navaja, da ima procesno upravičenje kot naslovnik izpodbijanih aktov ter kot subjekt, ki ga ti akti neposredno in posamezno zadevajo (sodba Sodišča prve stopnje z dne 28. februarja 2002 v zadevi BSC Footwear Supplies in drugi proti Svetu, T‑598/97, Recueil, str. II‑1155, točka 45).
32 Tožeča stranka v zvezi z domnevno izgubo pravnega interesa poudarja, da je Svet neizpolnitev te procesne predpostavke zatrjeval šele na obravnavi in navaja, da je v vsakem primeru vseskozi imela interes zahtevati razglasitev ničnosti izpodbijanih obvestil o pregledu.
Presoja Sodišča prve stopnje
– Pravni interes tožeče stranke
33 Poudariti je treba, da pomanjkanje pravnega interesa pomeni procesno predpostavko javnega reda, ki jo Sodišče lahko preizkusi po uradni dolžnosti (glej sodbo Sodišča prve stopnje z dne 28. septembra 2004 v zadevi MCI proti Komisiji, T‑310/00, ZOdl., str. II‑3253, točka 45 in navedena sodna praksa).
34 Prav tako je treba opozoriti, da je na podlagi ustaljene sodne prakse ničnostna tožba, ki jo vloži fizična ali pravna oseba, dopustna le, če ima tožeča stranka interes, da se razglasi ničnost izpodbijanega akta (glej zgoraj v točki 33 navedeno sodbo MCI proti Komisiji, točka 44 in navedena sodna praksa).
35 Pravni interes tožeče stranke mora glede predmeta tožbe obstajati ob njeni vložitvi, sicer ta ni dopustna. Takšen predmet spora in upravičeni interes morata biti podana do razglasitve sodne odločbe, sicer se postopek ustavi, kar predvideva, da ima lahko stranka, ki je vložila tožbo, koristi zaradi izida tožbe (sodba Sodišča z dne 7. junija 2007 v zadevi Wunenburger proti Komisiji, C‑362/05 P, ZOdl., str. I‑4333, točka 42; glej v tem smislu sklep Sodišča prve stopnje z dne 17. oktobra 2005 v zadevi First Data in drugi proti Komisiji, T‑28/02, ZOdl., str. II‑4119, točke od 35 do 38).
36 Če torej pravni interes tožeče stranke med postopkom ni več podan, ji meritorna odločba Sodišča prve stopnje ne more zagotoviti nobenih koristi (zgoraj v točki 35 navedena sodba Wunenburger proti Komisiji, točka 43).
37 V obravnavani zadevi je treba poudariti, da se izpodbijani obvestili o pregledu nanašata na ukrepe, naložene z uredbama št. 2603/2000 in št. 2604/2000 ter Sklepom 2000/745, in da je tožeča stranka podjetje, ki proizvaja in izvaža izdelke, na katere se ti akti nanašajo. Sprejetje izpodbijanih obvestil o pregledu učinkuje v skladu s členom 11(2) osnovne protidampinške uredbe in členom 18(1) osnovne protisubvencijske uredbe tako, da ostanejo ukrepi, ki so predmet pregleda in se nanašajo na uvoz tožeče stranke, v veljavi do zaključka pregleda, čeprav bi se iztekli v petih letih po njihovi uvedbi, če pregled ne bi bil uveden.
38 Iz tega sledi, da je tožeča stranka ob vložitvi tožbe imela pravni interes, ker sta imeli izpodbijani obvestili o pregledu zanjo škodljive posledice (glej v tem smislu zgoraj v točki 35 navedeno sodbo Wunenburger proti Komisiji, točka 44 in navedena sodna praksa).
39 Treba je še preučiti, ali sta uredbi št. 192/2007 in št. 193/2007, s katerima je bil zaključen pregled in ju tožeča stranka ni izpodbijala v roku, ki je predviden s členom 230, peti odstavek ES, imeli za posledico, da interes tožeče stranke za razglasitev ničnosti izpodbijanih obvestil o pregledu ni bil več podan.
40 V zvezi s tem je treba, prvič, ugotoviti, da je spor ohranil predmet, ker izpodbijani obvestili o pregledu nista bili uradno odpravljeni z uredbama št. 192/2007 in št. 193/2007 (glej v tem smislu zgoraj v točki 35 navedeno sodbo Wunenburger proti Komisiji, točka 48).
41 Drugič, treba je ugotoviti, da pravni učinki, ki so nastali z izpodbijanima obvestiloma o pregledu, niso bili razveljavljeni s sprejetjem uredb št. 192/2007 in št. 193/2007. Glede tega je treba poudariti, da sta izpodbijani obvestili o pregledu ohranili v veljavi ukrepe, ki jih nalagajo uredbi št. 2603/2000 in št. 2604/2000 ter Sklep 2000/745, do zaključka pregleda. Na samostojne pravne učinke, ki so nastali z izpodbijanima obvestiloma o pregledu do začetka veljavnosti uredb št. 192/2007 in št. 193/2007, tj. 28. februarja 2007, pa novi protidampinški in izravnalni ukrepi, ki jih nalagata navedeni uredbi, ne vplivajo (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 10. maja 2005 v zadevi Italija proti Komisiji, C‑400/99, ZOdl., str. I‑3657, točka 17).
42 V teh okoliščinah bi razglasitev ničnosti izpodbijanih obvestil o pregledu lahko imela pravne posledice v korist tožeče stranke, saj bi morebitna nezakonitost, ugotovljena s strani Sodišča prve stopnje, lahko bila podlaga za odškodninsko tožbo (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 31. marca 1998 v zadevi Francija in drugi proti Komisiji, C‑68/94 in C‑30/95, Recueil, str. I‑1375, točka 74).
43 Tretjič, tožeča stranka prav tako ohranja interes zahtevati razglasitev ničnosti izpodbijanih obvestil o pregledu, da se v prihodnosti prepreči ponovitev domnevne nezakonitosti, ki je podana v zvezi z obvestiloma (glej v tem smislu zgoraj v točki 35 navedeno sodbo Wunenburger proti Komisiji, točka 50 in navedena sodna praksa, ter sodbo Sodišča prve stopnje z dne 14. septembra 1995 v zadevi Antillean Rice Mills in drugi proti Komisiji, T‑480/93 in T‑483/93, Recueil, str. II‑2305, točka 60). V zvezi s tem je treba poudariti, da lahko v prihodnosti ponovno pride do zatrjevane nezakonitosti, neodvisno od okoliščin, na podlagi katerih je tožeča stranka vložila to tožbo, ker se nezakonitost nanaša na napačno uporabo prava s strani Komisije pri razlagi določb osnovnih protidampinških in protisubvencijskih uredb glede na ustrezne določbe sporazumov STO (glej v tem smislu zgoraj v točki 35 navedeno sodbo Wunenburger proti Komisiji, točka 52).
44 Iz navedenega izhaja, da je tožeča stranka ohranila interes za zahtevo za razglasitev ničnosti izpodbijanih obvestil o pregledu.
– Procesno upravičenje tožeče stranke
45 Ker izpodbijani obvestili o pregledu nista naslovljeni na tožečo stranko, je treba obravnavati, ali jo ti v skladu s členom 230, četrti odstavek, ES zadevata neposredno in posamično.
46 Najprej je treba ugotoviti, da izpodbijani obvestili o pregledu tožečo stranko neposredno zadevata v smislu člena 230, četrti odstavek ES. Imata namreč neposredni vpliv na njen pravni položaj, pri čemer nacionalnim organom, ki so zadolženi za njuno izvajanje, ne puščata nobenega polja proste presoje (glej v tem smislu sodbo Sodišča prve stopnje z dne 26. septembra 2000 v zadevi Starway proti Svetu, T‑80/97, Recueil, str. II‑3099, točka 61).
47 Dalje izpodbijani obvestili o pregledu tožečo stranko posamično zadevata v smislu navedenih določb, saj je v uredbah št. 2603/2000 in št. 2604/2000 ter Sklepu 2000/745, ki so predmet izpodbijanih obvestil o pregledu, navedena kot proizvodno in izvozno podjetje, ki je v upravnem postopku ponudilo zavezo, ki jo je Komisija v nadaljevanju sprejela (glej v tem smislu zgoraj v točki 31 navedeno sodbo BSC Footwear Supplies in drugi proti Svetu, točka 45 in navedena sodna praksa).
48 Iz tega sledi, da ima tožeča stranka procesno upravičenje v smislu člena 230, četrti odstavek, ES.
49 Iz navedenega izhaja, da je tožeča stranka upravičena zahtevati razglasitev ničnosti izpodbijanih obvestil o pregledu.
– Dopustnost tožbenega predloga v delu, v katerem se nanaša na Svet
50 Ker je Komisija v skladu s členom 11(6) osnovne protidampinške uredbe in s členom 22(2) osnovne protisubvencijske uredbe sprejela izpodbijani obvestili o pregledu, je obravnavana tožba, ker se z njo predlaga razglasitev ničnosti izpodbijanih obvestil o pregledu, dopustna le v delu, v katerem se nanaša na to institucijo (glej v tem smislu sodbo Sodišča prve stopnje z dne 22. februarja 2001 v zadevi Lamberts proti Médiateur in Parlamentu, T‑209/00, Recueil, str. II‑765, točke od 13 do 19).
51 Iz tega izhaja, da tožba za razglasitev ničnosti izpodbijanih obvestil o pregledu ni dopustna v delu, v katerem se nanaša na Svet.
Dopustnost tožbe v delu, v katerem se predlaga razglasitev ničnosti uredb št. 2603/2000 in št. 2604/2000, Sklepa 2000/745 ter člena 11(2) osnovne protidampinške uredbe in člena 18(1) osnovne protisubvencijske uredbe
Trditve strank
52 Svet in Komisija zatrjujeta, da tožba ni dopustna v delu, v katerem se nanaša na razglasitev ničnosti uredb št. 2603/2000 in 2604/2000, Sklepa 2000/745, člena 11(2) osnovne protidampinške uredbe in člena 18(1) protisubvencijske uredbe. Tožba naj namreč ne bi bila vložena v roku iz člena 230, peti odstavek, ES. Poleg tega člen 11(2) osnovne protidampinške uredbe in člen 18(1) osnovne protisubvencijske uredbe tožeče stranke ne zadevata posamično.
53 Tožeča stranka najprej zatrjuje, da naj bi uredbi št. 2603/2000 in št. 2604/2000 prenehali veljati 1. decembra 2005. Izpodbijani obvestili o pregledu pa naj bi podaljšali obdobje veljavnosti zadevnih uredb, tako da naj bi bila tožeča stranka prisiljena izpodbijati tudi ohranitev veljavnosti navedenih uredb (glej po analogiji sodbi Sodišča prve stopnje z dne 12. julija 2006 v zadevi Ayadi proti Svetu, T‑253/02, ZOdl., str. II‑2139, točka 77, ter v zadevi Hassan proti Svetu in Komisiji, T‑49/04, ZOdl., str. II‑52, točke od 53 do 59). Tožeča stranka torej ne zahteva razglasitve ničnosti uredb št. 2603/2000 in št. 2604/2000, ampak le v delu, v katerem imajo zanjo pravne učinke po 1. decembru 2005. Tožba naj torej ne bi mogla biti vložena pred objavo izpodbijanih obvestil o pregledu.
54 Tožeča stranka v nadaljevanju poudarja, da ima procesno upravičenje kot naslovnik izpodbijanih aktov in kot subjekt, ki ga vsi ali vsak posamezen od teh aktov neposredno in posamezno zadevajo (zgoraj v točki 31 navedena sodba BSC Footwear Supplies in drugi proti Svetu, točka 45).
55 Nazadnje tožeča stranka poudarja, da je v delu, v katerem se tožba nanaša na razglasitev ničnosti nekaterih določb osnovnih protidampinških in protisubvencijskih uredb, ta del tožbenega predloga uveljavljala podredno, če bi bila prva dela temeljnega tožbenega razloga zavrnjena.
Presoja Sodišča prve stopnje
56 Po ustaljeni sodni praksi je rok za vložitev tožbe za razglasitev ničnosti institut javnega reda ter o njem ne morejo odločati stranke v sporu in sodišče, saj je bil določen zaradi zagotavljanja jasnosti in varnosti pravnih položajev ter preprečevanja vsakršne diskriminacije ali arbitrarnega obravnavanja pri izvajanju sodne oblasti (sodba Sodišča z dne 23. januarja 1997 v zadevi Coen, C‑246/95, Recueil, str. I‑403, točka 21, ter sodba Sodišča prve stopnje z dne 18. septembra 1997 v zadevi Mutual Aid Administration Services proti Komisiji, T‑121/96 in T‑151/96, Recueil, str. II‑1355, točki 38 in 39).
57 Tožeča stranka lahko v skladu s členom 230, peti pododstavek, ES ničnostno tožbo vloži v dvomesečnem roku, ki se v skladu s členom 102(2) Poslovnika Sodišča prve stopnje lahko podaljša za enkratno desetdnevno obdobje. Ker so bili vsi akti, ki jih zadeva tožbeni predlog, objavljeni v Uradnem listu, se v skladu s členom 102(1) navedenega poslovnika šteje rok za vložitev tožbe od poteka štirinajstega dneva po dnevu objave zadevnih aktov.
58 Ob upoštevanju datuma objave zadevnih aktov (glej zgoraj točke 3, 7 in 16) je tožba, ki je bila vložena 13. februarja 2006, očitno prepozna in zato ni dopustna v delu, v katerem se nanaša na razglasitev ničnosti uredb št. 2603/2000 in št. 2604/2000, Sklepa 2000/745, člena 11(2) osnovne protidampinške uredbe ter člena 18(1) osnovne protisubvencijske uredbe.
59 Tožeča stranka se ne more sklicevati na utemeljitev iz zgoraj v točki 53 navedene sodbe Hassan proti Svetu in Komisiji. V nasprotju z obravnavano zadevo je Komisija v zadevi, v kateri je bila izrečena zgoraj v točki 53 navedena sodba Hassan proti Svetu in Komisiji, spremenila uredbo Sveta na podlagi posebnega pooblastila. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi odločilo, da je bila tožba, ki je bila zoper uredbo Komisije vložena v roku iz člena 230, peti odstavek, ES, dopustna tudi v delu, v katerem se je nanašala na razglasitev ničnosti uredbe Sveta, in sicer ne v prvotni različici, ker bi bila taka tožba prepozna, temveč v različici, kot je izhajala iz uredbe Komisije (zgoraj v točki 53 navedena sodba Hassan proti Svetu in Komisiji, točka 56). V obravnavani zadevi izpodbijani obvestili o pregledu nista spremenili uredb št. 2603/2000 in št. 2604/2000 ali Sklepa 2000/745 niti člena 11(2) osnovne protidampinške uredbe niti člena 18(1) osnovne protisubvencijske uredbe.
60 Tudi sklicevanje na zgoraj v točki 53 navedeno sodbo Ayadi proti Svetu ni upoštevno. V tej zadevi je tožeča stranka poskušala doseči delno razglasitev ničnosti Uredbe Sveta (ES) št. 881/2002 z dne 27. maja 2002 o posebnih omejevalnih ukrepih za nekatere osebe in subjekte, povezane z Osama bin Ladnom, mrežo Al-Kaida in talibani, in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 467/2001 o prepovedi izvoza nekaterega blaga in storitev v Afganistan, o poostritvi prepovedi poletov in podaljšanju zamrznitve sredstev in drugih finančnih virov talibanov iz Afganistana (UL L 139, str. 9). Sodišče prve stopnje je preučilo, pod katerimi pogoji je pomenila Uredba št. 881/2002, ki je ohranila zamrznitev sredstev, predvideno z Uredbo št. 467/2001, samo potrditveni akt, ki ga ni mogoče izpodbijati, ali „nov“ akt, ki ga lahko izpodbija tožeča stranka, ki ni pravočasno vložila tožbe zoper Uredbo št. 467/2001 (zgoraj v točki 53 navedena sodba Ayadi proti Svetu, točki 70 in 71). Sodišče prve stopnje je razglasilo tožbo zoper Uredbo št. 881/2002 za dopustno, potem ko je ugotovilo, da je bil ta akt spremenjen na način, ki je vplival na pravni položaj tožeče stranke. Z Uredbo št. 881/2002 so namreč sredstva tožeče stranke ostala zamrznjena, čeprav bi pri neobstoju tega akta ukrepi, ki so bili naloženi z Uredbo št. 467/2001, prenehali veljati (zgoraj v točki 53 navedena sodba Ayadi proti Svetu, točka 77). Zato iz zgoraj v točki 53 navedene sodbe Ayadi proti Svetu izhaja, da je treba tožbo, ki je bila vložena v obravnavanem primeru, razglasiti za dopustno v delu, v katerem se nanaša na razglasitev ničnosti izpodbijanih obvestil o pregledu, ki ohranjata v veljavi ukrepe, naložene z uredbama št. 2603/2000 in št. 2604/2000 ter s Sklepom 745/2000. Toda ta sodba nikakor ne podpira trditve, po kateri sprejetje aktov, ki ohranjajo v veljavi ukrepe, ki so bili vzpostavljeni s predhodnimi akti, v tem primeru z uredbama št. 2603/2000 in št. 2604/2000 ter s Sklepom 745/2000, ponovno odpre roke za vložitev tožbe zoper zadnjenavedene akte, ki so postali dokončni, ker niso bili izpodbijani v rokih iz člena 230, peti odstavek, ES.
61 Iz vsega navedenega izhaja, da je tožba dopustna le v delu, v katerem se nanaša na izpodbijani obvestili o pregledu, in v delu, v katerem se nanaša na Komisijo.
Ugovor nezakonitosti
Trditve strank
62 Tožeča stranka v repliki zatrjuje, da bi bili lahko tožbeni predlogi, ki se nanašajo na razglasitev ničnosti uredb št. 2603/2000 in št. 2604/2000, Sklepa 2000/745, člena 11(2) osnovne protidampinške uredbe ter člena 18(1) osnovne protisubvencijske uredbe, prav tako vloženi kot predlog za ugotovitev nezakonitosti teh ukrepov na podlagi 241 ES.
63 Komisija v dupliki zatrjuje, da je treba ugovor nezakonitosti, ki je bil prvič naveden v repliki, v skladu s členom 241 ES zavrniti kot nedopusten na podlagi člena 48(2) Poslovnika. Tožba se je opirala izključno na člen 230 ES.
Presoja Sodišča prve stopnje
64 Poudariti je treba, da tožeča stranka v tožbi ni izrecno navedla ugovora nezakonitosti. Vendar je treba ugovor nezakonitosti, ki ga je navedla v repliki, v delu, v katerem se nanaša na zakonitost člena 11(2) osnovne protidampinške uredbe in člena 18(1) osnovne protisubvencijske uredbe, upoštevati kot razširitev tretjega dela edinega tožbenega razloga, ki je naveden v tožbi in v okviru katerega se zlasti izpodbija zakonitost teh določb (glej v tem smislu Sodbo Sodišča prve stopnje z dne 18. novembra 2004 v zadevi Ferriere Nord proti Komisiji, T‑176/01, ZOdl., str. II‑3931, točka 136).
65 Po drugi strani pa tožba ne vsebuje nobenih utemeljitev v zvezi z zakonitostjo uredb št. 2603/2000 in št. 2604/2000 ter Sklepa 2000/745. V teh okoliščinah ugovora nezakonitosti v delu, v katerem se navezuje na zakonitost navedenih aktov, ni mogoče upoštevati kot razširitev v tožbi že navedenih utemeljitev. Poleg tega navedeni ugovor nezakonitosti ni utemeljen z nobenimi pravnimi ali dejanskimi okoliščinami, ki bi se pojavile med postopkom v smislu člena 48(2) Poslovnika (sodba Sodišča prve stopnje z dne 27. septembra 2005 v zadevi Common Market Fertilizers proti Komisiji, T‑134/03 in T‑135/03, ZOdl., str. II‑3923, točka 51).
66 Iz navedenega izhaja, da je ugovor nezakonitosti dopusten le v delu, v katerem se nanaša na zakonitost člena 11(2) osnovne protidampinške uredbe in člen 18(1) osnovne protisubvencijske uredbe.
Izpolnjevanje zahtev iz člena 44(1)(c) Poslovnika
Trditve strank
67 Komisija poudarja, da tožba ni jasna in ne izpolnjuje zahtev iz člena 44(1)(c) Poslovnika. Trditev tožeče stranke, na katero je oprta celotna tožba, in sicer da sporazumi STO zahtevajo, da se pregled zaradi izteka uvede najkasneje pred dnem izteka petletnega roka, namreč ni podkrepljena z nobeno obrazložitvijo. Poleg tega se navedena trditev nanaša le na domnevno nezakonitost izpodbijanih obvestil o pregledu. Tožba ne vsebuje nobene utemeljitve v zvezi z zakonitostjo uredb št. 2603/2000 in št. 2604/2000 ter Sklepa 2000/745.
68 Tožeča stranka zatrjuje, da je utemeljitev, ki jo je navedla v tožbi, dovolj jasna, da omogoča Svetu in Komisiji obrambo ter Sodišču prve stopnje, da opravi nadzor zakonitosti (sodba Sodišča prve stopnje z dne 3. februarja 2005 v zadevi Chiquita Brands in drugi proti Komisiji, T‑19/01, ZOdl., str. II‑315).
Presoja Sodišča prve stopnje
69 Na podlagi ugotovitev iz točke 61 zgoraj, je treba trditev v zvezi z nejasnostjo tožbe preučiti le v delu, v katerem se ta nanaša na razglasitev ničnosti izpodbijanih obvestil o pregledu.
70 Opozoriti je treba, da mora tožba na podlagi člena 21, prvi odstavek, Statuta Sodišča, ki se v skladu s členom 53, prvi odstavek, Statuta Sodišča uporablja za postopek pred Sodiščem prve stopnje, ter člena 44(1)(c) in (d) Poslovnika vsebovati zlasti predmet postopka, predloge in kratek povzetek tožbenih razlogov. Ti podatki morajo biti dovolj jasni in natančni, da omogočijo toženi stranki pripravo obrambe in Sodišču prve stopnje, da odloči o tožbi, glede na okoliščine primera, brez drugih podatkov. Da zagotovi pravno varnost in ustrezen potek sodnih postopkov, morajo, da je tožba dopustna, bistveni elementi glede dejstev in prava, na katerih ta temelji, izhajati vsaj na kratko, vendar dosledno in razumljivo, iz besedila tožbe (zgoraj v točki 68 navedena sodba Chiquita Brands in drugi proti Komisiji, točka 64; glej sklep Sodišča prve stopnje z dne 8. marca 2006 v zadevi Service station Veger proti Komisiji, T‑238/99, neobjavljeno v ZOdl., točka 28 in navedena sodna praksa).
71 Tožba v obravnavani zadevi izpolnjuje navedene zahteve. Tožba dovolj jasno opredeljuje predmet postopka, predloge in tožbene razloge, navedene v podporo predlogom. Poleg tega tožba, razen trditev v zvezi z nezakonitostjo uredb št. 2603/2000 in št. 2604/2000 ter Sklepa 2000/745, katerih pomanjkljivost je vplivala na delno nedopustnost ugovora nezakonitosti (glej točko 69, zgoraj), vsebuje tudi bistvene dejanske in pravne elemente, na katere se tožeča stranka opira, da bi dokazala, da izpodbijana obvestila o pregledu niso zakonita.
72 Trditve Komisije o nedopustnosti na podlagi člena 44 Poslovnika je treba torej v tem delu zavrniti.
Utemeljenost
73 Edini tožbeni razlog, ki ga je navedla tožeča stranka, se nanaša na prepozno uvedbo pregleda v zvezi z uredbama št. 2603/2000 in št. 2604/2000 ter s Sklepom 2000/745. Tožbeni razlog je sestavljen iz treh delov. Prvi del se nanaša na kršitev člena 11(2) osnovne protidampinške uredbe in člena 18(1) osnovne protisubvencijske uredbe, ki ju je treba razlagati v skladu z ustreznimi določbami protidampinških in protisubvencijskih sporazumov. Drugi del obravnava kršitev načela pravne varnosti. Tretji del, ki se uveljavlja podredno, pa se nanaša na nezakonitost člena 11(2) osnovne protidampinške uredbe in člena 18(1) osnovne protisubvencijske uredbe.
Prvi del v zvezi s kršitvijo člena 11(2) osnovne protidampinške uredbe in člena 18(1) osnovne protisubvencijske uredbe, ki ju je treba razlagati v skladu z ustreznimi določbami protidampinških in protisubvencijskih sporazumov
Trditve strank
74 Potem ko je tožeča stranka poudarila, da je treba pristojnosti Skupnosti izvajati v skladu z mednarodnim pravom (sodbi Sodišča z dne 24. novembra 1992 v zadevi Poulsen in Diva Navigation, C‑286/90, Recueil, str. I‑6019, točka 9, ter z dne 24. novembra 1993 v zadevi Mondiet, Recueil, str. I‑6133, točka 12, sklepni predlogi generalnega pravobranilca M. Légerja k sodbi Sodišča z dne 14. julija 1998 v zadevi Bettati, C‑341/95, Recueil, str. I‑4355, I‑4358, točka 33), je opozorila, da iz zgoraj navedene sodbe Bettati, točka 20, izhaja, da se morajo akti Skupnosti v največji mogoči meri razlagati z vidika mednarodnega prava, zlasti kadar je namen takih aktov prav izvajanje mednarodnega sporazuma, ki ga je sklenila Skupnost. Tožeča stranka meni, da gre za obveznost „Bettati“. Primarnost mednarodnih sporazumov, ki jih je sklenila Skupnost, v primerjavi z besedili sekundarne zakonodaje Skupnosti narekuje, da je treba te v največji mogoči meri razlagati v skladu s temi sporazumi (sodba z dne 10. septembra 1996 v zadevi Komisija proti Nemčiji, C-61/94, Recueil, str. I-3989, točka 52).
75 Po mnenju tožeče stranke iz tega izhaja, da je treba določbe osnovne protidampinške in protisubvencijske uredbe razlagati v skladu s protidampinškimi in protisubvencijskimi sporazumi. Sodišče prve stopnje je izrecno priznalo, da je člen 11(2) osnovne protidampinške uredbe treba razlagati ob upoštevanju člena 11(3) protidampinškega sporazuma (sodba Sodišča prve stopnje z dne 20. junija 2001 v zadevi Euroalliages proti Komisiji, T‑188/99, Recueil, str. II‑1757, točka 44; glej prav tako sodbo Sodišča prve stopnje z dne 27. januarja 2000 v zadevi BEUC proti Komisiji, T‑256/97, Recueil, str. II‑101, točki 66 in 67).
76 V obravnavani zadevi člen 11(2) osnovne protidampinške uredbe in člen 18(1) osnovne protisubvencijske uredbe podrobno ne določata zadnjega dneva, do katerega je treba začeti pregled protidampinških in izravnalnih ukrepov. Vendar je treba, ker sta imeli osnovni uredbi izrecen cilj prenosa sporazumov STO v pravo Skupnosti (sodba Sodišča z dne 9. januarja 2003 v zadevi Petrotub in Republica proti Svetu, C‑76/00 P, Recueil, str. I‑79, točke od 53 do 57), upoštevati, da imajo zadevne določbe osnovnih uredb enak pomen kot ustrezne določbe protidampinških in protisubvencijskih sporazumov.
77 Iz člena 11(3) protidampinškega sporazuma in člena 21(3) protisubvencijskega sporazuma pa izhaja, da je treba vse preglede ob izteku ukrepov začeti pred koncem petletnega obdobja od uvedbe protidampinški in izravnalnih dajatev. V obravnavanem primeru bi bilo treba pregled začeti najkasneje 30. novembra 2005. Poleg tega pa bi bilo treba v skladu s členom 12(3) protidampinškega sporazuma in členom 22(7) protisubvencijskega sporazuma o vsaki odločitvi o uvedbi pregleda obvestiti javnost. Če upoštevamo dejstvo, da sta bili izpodbijani obvestili o pregledu objavljeni 1. decembra 2005, potem nista bili objavljeni, tako kot predvidevata protidampinški in protisubvencijski sporazum, pred dnevom izteka ukrepov, na katere se nanašata. Po mnenju tožeče stranke iz tega izhaja, da izpodbijani obvestili o pregledu kršita določbe člena 11(2) osnovne protidampinške uredbe in člena 18(1) osnovne protisubvencijske uredbe, ki ju je treba razlagati ob upoštevanju člena 11(3) protidampinškega sporazuma in člena 21(3) protisubvencijskega sporazuma. Pravice in zaveze, ki izhajajo iz uredb št. 2603/2000 in št. 2604/2000 ter Sklepa 2000/745, bi se morale torej izteči 1. decembra 2005.
78 Tožeča stranka v repliki najprej s tem, ko se opira zlasti na sodno prakso Sodišča ter pritožbenega Organa STO za reševanje sporov in pritožbenega organa STO, trdi, da je treba določiti pomen izraza „pred datumom“ ob upoštevanju splošnega konteksta in njegovega pomena v vsakdanjem jeziku ter ob sklicevanju na datum sklenitve protidampinškega in protisubvencijskega sporazuma iz leta 1994.
79 Različni slovarji, ki so bili izdani ob sklenitvi protidampinškega in protisubvencijskega sporazuma ali kasneje, potrjujejo, da je bil dosleden in prvotni pomen besede „datum“ od leta 1994 do danes koledarski datum.
80 Tudi preostali izvirni različici (in sicer francoska in španska), ki ju je treba upoštevati pri razlagi sporazumov STO (sodba Sodišča z dne 13. septembra 2001 v zadevi Schieving-Nijstad in drugi, C‑89/99, Recueil, str. I‑5851), potrjujeta to stališče. Ti različici navajata besedi „date“ in „fecha“, ki v skladu z danim slovarskim pomenom v slovarjih francoskega in španskega jezika bolj napotujeta na koledarski datum in ne na določen trenutek v času.
81 Tožeča stranka v podporo svoji trditvi, po kateri je treba besedo „datum“ iz člena 11(3) protidampinškega sporazuma in člena 21(3) protisubvencijskega sporazuma razumeti kot napotek na koledarski dan, navaja tudi sodbo Court of Appeal (England & Wales) [prizivno sodišče (Anglija in Wales), Združeno kraljestvo] v zadevi Trow proti Ind Coope ([1967] 2 All England Law Reports 900).
82 Poleg tega je Komisija v obvestilu o bližnjem izteku ukrepov, naloženih z uredbama št. 2603/2000 in št. 2604/2000 ter s Sklepom 2000/745 z dne 2. marca 2005, povabila proizvajalce, naj predložijo pisne zahtevke za pregled „od datuma objave tega obvestila in najkasneje tri mesece pred datumom, navedenim v razpredelnici spodaj“. Datum, ki je bil naveden v tem obvestilu, je bil 1. december 2005 in ne le določen trenutek 1. decembra 2005.
83 Uporaba besede datum za označitev koledarskega datuma in ne le določenega trenutka v času je prav tako dosledna glede na besedilo Uredbe Sveta (EGS, Euratom) št. 1182/71 z dne 3. junija 1971 o določitvi pravil glede rokov, datumov in iztekov rokov (UL L 124, str. 1) ter zlasti člena 4(2) in (3) ter člena 5(2) te uredbe. Na splošno je beseda „datum“ v pravu Skupnosti razumljena kot sklicevanje na koledarski datum in ne na določen trenutek koledarskega dne (sodbe Sodišča z dne 22. novembra 1973 v zadevi Münch, 139/73, Recueil, str. 1287, točka 10; z dne 28. septembra 1994 v zadevi Coloroll Pension Trustees, C‑200/91, Recueil, str. I‑4389, točki 48 in 59, ter z dne 18. junija 2002 v zadevi Španija proti Komisiji, C‑398/00, Recueil, str. I‑5643, sklep Sodišča prve stopnje z dne 19. januarja 2001 v zadevi Confindustria in drugi proti Komisiji, T‑126/00, Recueil, str. II‑85, točki 12 in 14, ter sodba Sodišča prve stopnje z dne 7. februarja 2002 v zadevi Rudolph proti Svetu in Komisiji, T‑187/94, Recueil, str. II‑367, točka 65). Če se lahko neko dejanje izvede še „na“ določen koledarski datum, upoštevna zakonska določba uporabi izraz „pred […] najkasneje“, medtem ko izraz „pred […]“ vključuje nujno izpolnitev navedenega dejanja pred koncem prejšnjega koledarskega dne (glej člen 102(2) ES, člen 116, od (1) do (3), ES, in člen 121(3) in (4) ES; glej prav tako sodbo Sodišča z dne 1. junija 2006 v zadevi P & O European Ferries (Vizcaya) in Diputación Foral de Vizcaya proti Komisiji, C‑442/03 P in C‑471/03 P, ZOdl., str. I‑4845, točka 28).
84 Tožeča stranka dalje poudarja, da je razlaga besede „datum“ skladna z zakonodajnim kontekstom člena 11(3) protidampinškega sporazuma in s členom 21(3) protisubvencijskega sporazuma, ki predvidevata možnosti posebnega odstopanja od splošnega pravila, po katerem se zadevni ukrepi iztečejo najkasneje po petletnem obdobju. Skupnost je vedno strogo obravnavala razlago odstopanj od svojih pravil. Razlaga tožeče stranke je prav tako skladna s predmetom in ciljem določb zadevnih sporazumov. Učinek začetka pregleda zaradi izteka bi bilo podaljšanje pravne veljavnosti ukrepov trgovinske zaščite, ki bi se iztekli, če ne bi bil začet pregled, pet let po njihovi uvedbi. Tožeča stranka trdi, da njena razlaga izraza „pred datumom“ spodbuja pravno varnost in dobro upravljanje, s tem ko uvozniki pred datumom izteka, ki je predviden za protidampinške ali izravnalne ukrepe, vedo, da ukrepi dejansko ostanejo v veljavi, in lahko zato prilagodijo svoje ravnanje. Če sprejmemo trditev Komisije, bi bila objava obvestil o začetku 1. decembra 2005 ob 23 h 59 min dovolj za obvestitev gospodarskih subjektov, da bodo uvoženi izdelki, ki bodo prečkali državne meje nekaj minut kasneje, naslednji dan, podvrženi plačilu protidampinške dajatve, čeprav so čakali na iztek protidampinških ukrepov do konca petletnega obdobja. Protidampinški in protisubvencijski sporazum želita preprečiti zmedo in negotovost, ki jo povzroča tak položaj, s tem ko zahtevata, da se obvestila o začetku objavijo vsaj pred datumom, na kateri se upoštevni protidampinški ukrepi iztečejo.
85 Nazadnje je tožeča stranka na obravnavi obrazložila, da je njeno razlago člena 11(3) protidampinškega sporazuma in člena 21(3) protisubvencijskega sporazuma potrdil pritožbeni organ STO v poročilu z dne 12. aprila 2007 v zvezi s pregledi za ukinitev protidampinških ukrepov glede cevastih izdelkov za naftna polja s poreklom iz Argentine (WT/DS268/AB/RW). V zvezi s tem se sklicuje na točko 163 navedenega poročila, v kateri je navedeno:
„Člen 11[(3)], predvideva, da mora biti protidumpinška carina odpravljena ‚na dan, ko poteče pet let od uvedbe‘, razen če ‚bi ukinitev carine verjetno povzročila nadaljevanje oziroma ponavljanje dampinga in škode‘. Po mnenju pritožbenega organa ta določba učinkuje kot ‚kogentna določba z izjemo‘[opomba poročila pritožbenega organa v zvezi s pregledom za ukinitev glede nerjavečega jekla, točka 104]. Obstaja pa tudi dodatna obveznost, v skladu s katero mora pregled za ukinitev začeti organ, ki je odgovoren za preiskavo, na svojo pobudo ali na podlagi zahteve domače industrije, ‚pred datumom‘, torej pred peto obletnico uvedbe protidampinške carine“.
86 Komisija poudarja, da iz člena 11(2) osnovne protidampinške uredbe in člena 18(1) osnovne protisubvencijske uredbe, ki ju je treba razlagati ob upoštevanju člena 11(3) protidampinškega sporazuma in člena 21(3) protisubvencijskega sporazuma, ne izhaja, da je pregled zaradi izteka protidampinških in izravnalnih ukrepov treba začeti najkasneje na dan pred iztekom zadevnih ukrepov. Te določbe zahtevajo le, da je treba pregled začeti do polnoči zadnjega dne običajnega obdobja uporabe ukrepov, ki so predmet pregleda.
Presoja Sodišča prve stopnje
– Uvodne ugotovitve
87 Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da sporazumi STO, ob upoštevanju njihove narave in sistematike, načeloma niso del pravil, z vidika katerih sodišče Skupnosti nadzira zakonitost aktov institucij Skupnosti na podlagi člena 230, prvi odstavek, ES (sodba Sodišča z dne 23. novembra 1999 v zadevi Portugalska proti Svetu, C‑149/96, Recueil, str. I‑8395, točka 47, ter zgoraj v točki 76 navedena sodba Petrotub in Republika proti Svetu, točka 53).
88 Vendar mora sodišče Skupnosti, ko namerava Skupnost izpolniti posebno obveznost, ki jo je sprejela v okviru STO, ali ko akt Skupnosti izrecno napotuje na natančno določene določbe sporazumov STO, nadzorovati zakonitost akta Skupnosti glede na pravila STO (zgoraj v točki 87 navedena sodba Portugalska proti Svetu, točka 49, zgoraj v točki 76 navedena sodba Petrotub in Republika proti Svetu, točka 54, in sodba Sodišča z dne 27. septembra 2007 v zadevi Ikea Wholesale, C‑351/04, ZOdl., str. I‑7723, točka 30).
89 V zvezi s tem izhaja iz preambul osnovne protidampinške (uvodna izjava 5) in osnovne protisubvencijske uredbe (uvodni izjavi 6 in 7), da je predmet navedenih uredb zlasti prenos v čim večji mogoči meri novih in podrobnih pravil, ki jih vsebujeta protidampinški in protisubvencijski sporazum, med katere sodijo zlasti pravila v zvezi s trajanjem ter pregledom protidampinških in izravnalnih ukrepov, z namenom zagotovitve ustrezne in pregledne uporabe navedenih pravil (glej v tem smislu zgoraj v točki 76 navedeno sodbo Petrotub in Republica proti Svetu, točka 55, ter zgoraj v točki 75 navedeno sodbo BEUC proti Komisiji, točka 66).
90 Skupnost je torej sprejela osnovno protidampinško in protisubvencijsko uredbo za izpolnitev svojih mednarodnih obveznosti, ki izhajajo iz protidampinškega in protisubvencijskega sporazuma. Poleg tega pa je s členom 11(2) osnovne protidampinške uredbe poskušala izpolniti posebne obveznosti, ki jih nalaga člen 11(3) protidampinškega sporazuma, in s členom 18(1) osnovne protisubvencijske uredbe obveznosti, ki jih nalaga člen 21(3) protisubvencijskega sporazuma (glej v tem smislu zgoraj v točki 76 navedeno sodbo Petrotub in Republica proti Svetu, točka 56).
91 Iz tega izhaja, da je treba predhodno navedene določbe osnovne protidampinške in protisubvencijske uredbe v največji mogoči meri razlagati ob upoštevanju ustreznih protidampinških in protisubvencijskih sporazumov (glej v tem smislu zgoraj v točki 74 navedeno sodbo Bettati, točka 20, zgoraj v točki 76 navedeno sodbo Petrotub in Republica proti Svetu, točka 57, zgoraj v točki 75 navedeni sodbi BEUC proti Komisiji, točka 67, in Euroalliages proti Komisiji, točka 44, ter sodbo Sodišča prve stopnje z dne 28. oktobra 2004 v zadevi Shanghai Teraoka Electronic proti Svetu, T‑35/01, ZOdl., str. II‑3663, točka 138).
– Razlaga člena 11(2) osnovne protidampinške uredbe ter člena 18(1) osnovne protisubvencijske uredbe ob upoštevanju člena 11(3) protidampinškega sporazuma in člena 21(3) protisubvencijskega sporazuma
92 Tožeča stranka v okviru obravnavanega dela tožbenega predloga poudarja, da iz člena 11(2) osnovne protidampinške uredbe ter člena 18(1) osnovne protisubvencijske uredbe, ki ju je treba razlagati ob upoštevanju člena 11(3) protidampinškega sporazuma in člena 21(3) protisubvencijskega sporazuma, izhaja, da so bila izpodbijana obvestila o pregledu sprejeta prepozno.
93 V zvezi s tem je treba najprej ugotoviti, da osnovni protidampinški in protisubvencijski uredbi ne vsebujeta določb, ki bi izrecno podrobno določale zadnji trenutek, v katerem bi se še lahko začelo pregled protidampinških in izravnalnih ukrepov zaradi njihovega izteka. Vendar že iz strukture člena 11(2), prvi pododstavek, osnovne protidampinške uredbe in člena 18(1) osnovne protisubvencijske uredbe izhaja, da se mora tak pregled uvesti najkasneje pred iztekom ukrepa, na kateri se nanaša.
94 Po eni strani člen 11(2), prvi pododstavek, osnovne protidampinške uredbe in člen 18(1) osnovne protisubvencijske uredbe določata, da se „[dokončni] izravnalni ukrep […] izteče pet let po uvedbi […], razen če se med pregledom ne ugotovi, da bi iztek ukrepa povzročil nadaljevanje ali ponovitev“ dampinga ali subvencioniranja in škode; po drugi strani pa te določbe podrobno določajo, da ostanejo ukrepi v veljavi do izida pregleda. Poleg tega uvodna izjava 18 osnovne protidampinške uredbe in uvodna izjava 22 osnovne protisubvencijske uredbe razlagata, da se protidampinški in protisubvencijski ukrepi iztečejo v petih letih, „razen če pregled ne pokaže, da jih je treba ohraniti“. V skladu s členom 11(2), prvi pododstavek, osnovne protidampinške uredbe in s členom 18(1) osnovne protisubvencijske uredbe se pregled nanaša na „veljavne“ ukrepe, ki se po potrebi „ohranijo v veljavi“, kar nujno vključuje začetek takega pregleda pred iztekom navedenih ukrepov.
95 Dalje je treba preučiti, ali je treba v skladu z razlago člena 11(2), prvi odstavek, osnovne protidampinške uredbe in člena 18(1) osnovne protisubvencijske uredbe, ob upoštevanju ustreznih določb protidampinškega in protisubvencijskega sporazuma, začeti pregled za ukinitev protidampinških in protisubvencijskih ukrepov, kot poudarja tožeča stranka, najkasneje do dneva pred dnem izteka ukrepov, na katere se nanaša pregled.
96 Poudariti je treba, da člen 11(3) protidampinškega sporazuma in člen 21(3) protisubvencijskega sporazuma določata, da morajo biti vse dokončne protidampinške in izravnalne dajatve „[odpravljene] na dan, ko poteče pet let od uvedbe […], razen če oblasti ugotovijo v proučitvi, za katero je pobuda dana pred datumom […],“ da bi ukinitev dajatve verjetno povzročila nadaljevanje oziroma ponavljanje dampinga ali subvencije in škode. Iste določbe podrobno določajo tudi, da „[lahko dajatev] ostane veljavna do izida take proučitve“.
97 Prvič, stranke se strinjajo, da bi se ukrepi, na katere se nanašata izpodbijani obvestili o pregledu, če ne bi bilo pregleda, morali izteči 1. decembra 2005 ob polnoči. Po mnenju tožeče stranke bi se moral pregled v obravnavanem primeru začeti „pred omenjenim datumom“ in torej najkasneje 30. novembra 2005.
98 Ugotoviti je treba, da člen 11(3) protidampinškega sporazuma in člen 21(3) protisubvencijskega sporazuma določata le rok, v katerem se mora pregled „začeti“. Ne določata pa nobene obveznosti v zvezi z objavo teh obvestil o pregledu. Vendar ko se ukrep Komisije enkrat objavi v Uradnem listu Evropske unije, je treba upoštevati, da je bil ukrep sprejet najkasneje na dan pred svojo objavo. Če sta bili v obravnavanem primeru izpodbijani obvestili o pregledu objavljeni 1. decembra 2005, je Komisija morala sprejeti odločitev o začetku pregleda najkasneje 30. novembra 2005; torej v vsakem primeru v roku, ki je bil predviden s členom 11(3) protidampinškega sporazuma in členom 21(3) protisubvencijskega sporazuma.
99 Drugič, čeprav lahko domnevamo, da je bil datum začetka pregleda na podlagi člena 11(3) protidampinškega sporazuma in člena 21(3) protisubvencijskega sporazuma enak datumu objave obvestila o pregledu, je treba preučiti, ali razlaga tožeče stranke v zvezi z navedenimi določbami, po kateri se mora pregled začeti najkasneje dan pred iztekom ukrepov, na katere se nanaša, resnično izhaja iz določb navedenih sporazumov (glej v tem smislu zgoraj v točki 75 navedeno sodbo BEUC proti Komisiji, točka 68).
100 V zvezi s tem je treba opozoriti, da je treba mednarodne pogodbe, kot sta protidampinški in protisubvencijski sporazum, v skladu s členom 31(1) Dunajske konvencije o pogodbenem pravu z dne 23. maja 1969 „razlagati dobronamerno po običajnem smislu, ki ga je treba dati izrazom v pogodbi v njihovem kontekstu ter v luči njenega predmeta in cilja“.
101 To pravilo razlage ustreza pravilu, ki ga sodišče Skupnosti uporablja pri razlagi določb prava Skupnosti. Sodišče je večkrat odločilo, da je treba pri razlagi določb prava Skupnosti hkrati upoštevati njihove izraze, kontekst in njihov namen (sodbe Sodišča z dne 21. februarja 1984 v zadevi Kniepf-Melde, 337/82, Recueil, str. 1051, točka 10; z dne 17. oktobra 1995 v zadevi Leifer in drugi, C‑83/94, Recueil, str. I‑3231, točka 22, in z dne 30. julija 1996 v zadevi Bosphorus, C‑84/95, Recueil, str. I‑3953, točka 11).
102 Najprej je treba ugotoviti, da ima izraz „datum“, kot izhaja iz slovarjev, na katere se sklicuje tožeča stranka v repliki, različne pomene, med katerimi je „dan v mesecu“ (New Shorter Oxford Dictionary, 1993) in tudi „trenutek, v katerem se mora nekaj zgoditi“ (New Shorter Oxford Dictionary, 1993). Dobesedni pomen izraza „datum“ se torej ne nanaša nujno na koledarski dan, saj je mogoče ta izraz uporabiti tudi za navajanje natančnega trenutka v času.
103 Najprej je treba v zvezi s kontekstom člena 11(3) protidampinškega sporazuma in členom 21(3) protisubvencijskega sporazuma ter ciljem, ki ga navedene odločbe zasledujejo, poudariti, da Sporazum v zvezi z izvajanjem člena VI splošnega sporazuma o carinah in trgovini, ki ga je nasledil protidampinški sporazum in ga je v imenu Skupnosti odobril Svet s Sklepom 80/271/EGS z dne 10. decembra 1979 o sklenitvi večstranskih sporazumov, ki izhajajo iz trgovinskih pogajanj med letoma 1973 in 1979 (UL 1980, L 71, str. 1), ni določil določenega obdobja za izvajanje protidampinških dajatev. Člen 9 je določal, da naj „[protidampinška dajatev] ostane v veljavi samo tako dolgo in samo v takem obsegu, kot je treba, da se prepreči damping, ki povzroča škodo“. Člen 4(9) Sporazuma o razlagi in izvajanju členov VI, XVI in XXIII splošnega sporazuma o carinah in trgovini, ki je bil v imenu Skupnosti odobren s Sklepom 80/271, je vseboval podobno določbo za izravnalne dajatve.
104 Cilj člena 11(3) protidampinškega sporazuma in člena 21(3) protisubvencijskega sporazuma je avtomatična odprava zadevnih dajatev pet let po njihovi uvedbi, razen če se ne začne pregled. Kot je v pisanjih upravičeno poudarila Komisija, je bila namreč klavzula, ki predvideva možnost ohranitve veljavnosti obstoječih dajatev na podlagi začetka pregleda zaradi izteka protidampinških in izravnalnih ukrepov, ki izhaja iz člena 11(3) protidampinškega sporazuma in člena 21(3) protisubvencijskega sporazuma, uvedena v okviru pogajanj urugvajskega kroga, da bi uravnotežila uvedbo klavzule „avtomatični odpravi“, ki ustreza avtomatičnem izteku protidampinških in izravnalnih ukrepov pet let po njihovi uvedbi.
105 V okviru tega in ob upoštevanju ciljev člena 11(3) protidampinškega sporazuma in člena 21(3) protisubvencijskega sporazuma je treba pregled začeti najkasneje pred avtomatičnim iztekom protidampinških in izravnalnih ukrepov. Če te določbe nalagajo končni rok za začetek pregleda, se nanašajo na trenutek, v katerem se iztečejo zadevne dajatve. Dajatve, na katere se nanaša pregled, morajo biti v trenutku začetka pregleda še v veljavi.
106 Torej se izraza „pred omenjenim datumom“, ki je naveden v členu 11(3) protidampinškega sporazuma in členu 21(3) protisubvencijskega sporazuma, ne sme razlagati tako, da nalaga podpisnicam sporazuma obveznost, da začnejo pregled zadevnih protidampinških in izravnalnih ukrepov najkasneje dan pred iztekom navedenih ukrepov. Nasprotno, ob upoštevanju tistega, kar je bilo ugotovljeno v točkah od 102 do 105 zgoraj, je zakonodaja podpisnice sporazuma, ki dovoljuje začetek pregleda do zadnjega trenutka obdobja veljavnosti ukrepov, na katere se nanaša, skladna s členom 11(3) protidampinškega sporazuma in členom 21(3) protisubvencijskega sporazuma.
107 Ni mogoče sprejeti trditve, ki jo tožeča stranka opira na poročilo pritožbenega organa STO z dne 12. aprila 2007 v zvezi s pregledi za ukinitev protidampinških ukrepov glede cevastih izdelkov za naftna polja s poreklom iz Argentine (WT/DS268/AB/RW).
108 Po eni strani se zgoraj navedeno poročilo ne nanaša na razlago izraza „pred omenjenim datumom“ iz člena 11(3) protidampinškega sporazuma. V skladu s točko 160 navedenega poročila se vprašanje, ki je postavljeno, nanaša na „ugotovitev verjetnosti dampinga za potrebe izvajanja priporočil in odločitev [organa za reševanje sporov]“.
109 Po drugi strani pa je, če točka 163 določa obiter dictum, da je treba pregled začeti „‚pred omenjenim datumom‘, torej pred peto obletnico uvedbe protidampinške carine“, treba poudariti, da je navedeni izsek le parafraziranje točke iz nekega drugega poročila pritožbenega organa, na katero se sklicuje v opombi, in sicer točka 104 poročila pritožbenega organa STO z dne 9. januarja 2004 v zvezi s pregledi zaradi izteka protidampinških dajatev glede ploščatih izdelkov iz nerjavečega ogljikovega jekla s poreklom iz Japonske (WT/DS244/AB/R), ki navaja, da „je treba pregled začeti pred iztekom obdobja petih let od uvedbe dajatve“. V tej točki ni torej nikjer potrjeno, da je treba pregled začeti najkasneje dan pred iztekom veljavnih ukrepov. Ob sklicevanju na nujnost začetka pregleda pred iztekom obdobja petih let od uvedbe dajatve potrjuje nasprotno, in sicer da je zakonodaja podpisnice sporazuma, ki dovoljuje začetek pregleda do zadnjega trenutka obdobja veljavnosti ukrepov, na katere se nanaša, skladna s členom 11(3) protidampinškega sporazuma in členom 21(3) protisubvencijskega sporazuma.
110 Iz navedenega sledi, da je pregled, ki je začet do polnoči zadnjega dne običajnega obdobja uporabe ukrepov, skladen s členom 11(3) protidampinškega sporazuma in s členom 21(3) protisubvencijskega sporazuma.
111 Ob upoštevanju dejstva, da v obravnavanem primeru ni sporno, da bi se morale protidampinške in izravnalne dajatve, ki so predmet pregleda, izteči 1. decembra 2005 ob polnoči, je treba ugotoviti, da je bil pregled, o katerem so bile obveščene zainteresirane stranke z objavo izpodbijanih obvestil o pregledu v Uradnem listu z dne 1. decembra 2005, začet v roku, predvidenem za začetek pregleda iz člena 11(2), prvi pododstavek, osnovne protidampinške uredbe in iz člena 18(1) osnovne protisubvencijske uredbe, ki sta razlagani ob upoštevanju člena 11(3) protidampinškega sporazuma in člena 21(3) protisubvencijskega sporazuma.
112 Te ugotovitve ni mogoče izpodbijati s trditvijo tožeče stranke, da je treba pregled začeti najkasneje na dan pred iztekom zadevnih ukrepov zaradi pravne varnosti in dobrega upravljanja.
113 Poudariti je treba, da v skladu z ustaljeno sodno prakso načelo pravne varnosti pomeni temeljno načelo prava Skupnosti, ki zlasti zahteva jasno in natančno zakonodajo, iz katere lahko posamezniki nedvomno razpoznajo svoje pravice in dolžnosti ter postopajo na podlagi tega (sodbi Sodišča z dne 13. februarja 1996 v zadevi Van Es Douane Agenten, C‑143/93, Recueil, str. I‑431, točka 27, in z dne 14. aprila 2005 v zadevi Belgija proti Komisiji, C‑110/03, ZOdl., str. I‑2801, točka 30).
114 Iz navedene analize pa izhaja, da člen 11(2), prvi pododstavek, osnovne protidampinške uredbe in člen 18(1) osnovne protisubvencijske uredbe, čeprav se njune določbe razlagajo ob upoštevanju člena 11(3) protidampinškega sporazuma in člena 21(3) protisubvencijskega sporazuma, jasno in natančno določata, da je treba pregled protidampinških in izravnalnih dajatev začeti pred iztekom teh dajatev.
115 Poleg tega tožeča stranka ni navedla nobenega konkretnega dokaza v podporo trditvi, po kateri je treba zaradi spoštovanja načela pravne varnosti obvestila o pregledu objaviti najkasneje dan pred iztekom ukrepov, na katere se nanaša navedeni pregled. Tožeča stranka tudi ni dokazala niti zatrjevala, da je 30. novembra 2005 izvajala izvozne transakcije v Skupnost, ker je, potem ko je prebrala Uradni list tistega dne, ugotovila, da se bodo ukrepi, ki so predmet pregleda, iztekli 1. decembra 2005 ob polnoči.
116 Zato je treba trditev v zvezi s kršitvijo načela pravne varnosti zavrniti.
117 Nazadnje je treba glede trditve v zvezi s kršitvijo načela dobrega upravljanja ugotoviti, da ko institucija Skupnosti razpolaga z rokom za izvršitev določenega dejanja, ne krši načela dobrega upravljanja, če ukrepa šele zadnji dan roka, ki ji je naložen.
118 V obravnavanem primeru sta bili izpodbijani obvestili o pregledu objavljeni na zadnji dan roka, predvidenega v členu 11(2), prvi pododstavek, osnovne protidampinške uredbe in členu 18(1) osnovne protisubvencijske uredbe, ki ju je treba razlagati ob upoštevanju člena 11(3) protidampinškega sporazuma in člena 21(3) protisubvencijskega sporazuma (glej točki 110 in 111 zgoraj). Komisiji torej ni mogoče očitati nobene kršitve načela dobrega upravljanja.
119 Iz navedenega izhaja, da prvi del prvega tožbenega razloga ni utemeljen.
Drugi del v zvezi s kršitvijo načela pravne varnosti
Trditve strank
120 Tožeča stranka poudarja, da ko zakonodaja Skupnosti nalaga posameznikom obveznosti, ki niso določene dovolj jasno, načelo pravne varnosti zahteva, da se vse nejasnosti štejejo v korist posamezniku (sodbi Sodišča z dne 9. julija 1981 v zadevi Gondrand, 169/80, Recueil, str. 1931, točka 17, ter z dne 22. februarja 1989 v zadevi Komisija proti Franciji in Združenemu kraljestvu, 92/87 in 93/87, Recueil, str. 405, točka 22, in zgoraj v točki 113 navedena sodba Van Es Douane Agenten, točka 27). Ta zahteva pravne varnosti se uveljavlja s posebno strogostjo, kadar gre za predpise, ki sprožijo finančne posledice, zato da bi se zainteresirane osebe natančno seznanile z obsegom obveznosti, ki jim jih nalaga (glej sodbo Sodišča prve stopnje z dne 22. januarja 1997 v zadevi Opel Austria proti Svetu, T‑115/94, Recueil, str. II‑39, točka 124 in navedena sodna praksa).
121 Tožeča stranka meni, da člen 11(2) osnovne protidampinške uredbe in člen 18(1) osnovne protisubvencijske uredbe, ki se razlagata ob upoštevanju ustreznih določb protidampinškega in protisubvencijskega sporazuma, nista nejasna. Vendar če bi Sodišče prve stopnje menilo, da pomen zadevnih določb osnovne protidampinške in protisubvencijske uredbe ni jasen ali določljiv, bi po mnenju tožeče stranke, moralo v skladu s splošnim načelom pravne varnosti pri reševanju te nejasnosti ali nedoločljivosti, uporabiti tisto mogočo razlago, ki je najugodnejša za tožečo stranko (glej v tem smislu zgoraj v točki 76 navedeno sodbo Sodišča Petrotub in Republika, točke od 56 do 60, ter sodbo z dne 23. septembra 2003 v zadevi BGL, C‑78/01, Recueil, str. I‑9543, točki 71 in 72).
122 Po mnenju tožeče stranke iz tega izhaja, da je bil v obravnavani zadevi zadnji datum za začetek pregleda 30. november 2005. Zato izpodbijani obvestili o pregledu, ki sta bili objavljeni 1. decembra 2005, nista bili zakoniti.
123 Komisija zavrača, da iz člena 11(2) osnovne protidampinške uredbe in člena 18(1) osnovne protisubvencijske uredbe ne izhaja nobena nejasnost, ki bi jo bilo treba pripisati v korist tožeče stranke.
Presoja Sodišča prve stopnje
124 Iz navedene analize v okviru prvega dela izhaja, da člen 11(2) osnovne protidampinške uredbe in člen 18(1) osnovne protisubvencijske uredbe jasno določata, da se lahko pregled protidampinških in izravnalnih dajatev začne do trenutka, ko se navedene dajatve iztečejo. Tako je tudi, če se te določbe razlagajo ob upoštevanju člena 11(3) protidampinškega sporazuma in člena 21(3) protisubvencijskega sporazuma.
125 Na podlagi teh okoliščin tudi drugega dela tožbenega razloga ni mogoče sprejeti.
Tretji del v zvezi z nezakonitostjo člena 11(2) osnovne protidampinške uredbe in člena 18(1) osnovne protisubvencijske uredbe
Trditve strank
126 Tožeča stranka se sklicuje na sodbo Sodišča z dne 7. maja 1991 v zadevi Nakajima proti Svetu (C‑69/89, Recueil, str. I‑2069), iz katere izhaja, da sodišče Skupnosti opravlja nadzor zakonitosti osnovne protidampinške in protisubvencijske uredbe glede na določbe protidampinškega in protisubvencijskega sporazuma, ko namerava Skupnost, s sprejetjem osnovne protidampinške in protisubvencijske uredbe, izvajati posamezno obveznost, ki jo je sprejela v okviru STO (zgoraj v točki 76 navedena sodba Petrotub in Republica proti Svetu, točke od 53 do 57, ter sodba Sodišča z dne 1. marca 2005 v zadevi Van Parys, C‑377/02, ZOdl., str. I‑1465, točki 39 in 40, zgoraj v točki 91 navedena sodba Shanghai Teraoka Electronic proti Svetu, točka 138). Zato se je tožeča stranka v pisanjih sklicevala na obveznost „Nakajima“.
127 Tožeča stranka meni, da iz protidampinškega in protisubvencijskega sporazuma izhaja, da je treba vsak pregled ob izteku protidampinških in izravnalnih ukrepov začeti „pred omenjenim datumom“, torej na datum pred datumom izteka in ne na določeno uro na dan izteka. Komisija glede te točke ni pravilno uporabila sporazumov STO, saj v dopisu z dne 3. februarja 2006 celo potrjuje, da je v obravnavanem primeru datum izteka zadevnih ukrepov enak datumu uvedbe pregleda.
128 Čeprav člena 11(2) osnovne protidampinške uredbe in člena 18(1) osnovne protisubvencijske uredbe ne bi bilo mogoče razlagati v skladu z ustreznimi določbami protidampinškega in protisubvencijskega sporazuma ter bi bila razlaga osnovnih uredb, ki jo je predlagala Komisija v dopisu z dne 3. februarja 2006 tista, ki bi jo bilo treba običajno upoštevati ‑ kar tožeča stranka izpodbija ‑, bi bilo treba ugotoviti nezakonitost člena 11(2) osnovne protidampinške uredbe in člena 18(1) protisubvencijske uredbe, ker nista združljiva z ustreznimi določbami protidampinškega in protisubvencijskega sporazuma.
129 Tožeča stranka je v repliki zatrjevala, da obveznost Nakajima ni omejena na opredelitev, da je treba pravo Skupnosti razlagati tako, da je združljivo s sporazumi STO. Sodišče prve stopnje je večkrat odločilo, da se lahko zakonitost Skupnostnih ukrepov presoja glede na sporazume STO (zgoraj v točki 75 navedena sodba Euroalliages proti Komisiji, točka 57, ter zgoraj v točki 68 navedena sodba Chiquita Brands in drugi proti Komisiji, točke od 117 do 126).
130 Komisija poudarja, da Sodišče pri izvajanju nadzora zakonitosti Skupnostnega protidampinškega akta glede pravil STO „po možnosti“ upošteva načelo dosledne razlage (zgoraj v točki 76 navedena sodba Petrotub in Republica, točka 57). Zato ni razlike med tem, kar tožeča stranka imenuje obveznost Bettati in obveznostjo Nakajima. Če v obravnavanem primeru zadevnih določb osnovne protidampinške in protisubvencijske uredbe ni mogoče razlagati v skladu s protidampinškim in protisubvencijskim sporazumom, se tožeča stranka tudi ne more sklicevati na neskladnost Skupnostnega prava s pravili STO kot razlog za razglasitev ničnosti teh določb.
Presoja Sodišča prve stopnje
131 Iz analize, opravljene v okviru prvega dela, izhaja, da sta izpodbijani obvestili o pregledu, ki sta bili objavljeni v Uradnem listu na dan izteka ukrepov, na katere sta se nanašali, upoštevali zahteve člena 11(2) osnovne protidampinške uredbe in člena 18(1) osnovne protisubvencijske uredbe, ki ju je treba razlagati ob upoštevanju člena 11(3) protidampinškega in člena 21(3) protisubvencijskega sporazuma.
132 Obravnavanega dela, ki je naveden kot ugovor nezakonitosti, ni mogoče sprejeti. Utemeljen je namreč s trditvijo, ki je v obravnavani zadevi ni mogoče potrditi, in sicer da člena 11(2) osnovne protidampinške uredbe in člena 18(1) protisubvencijske uredbe ni mogoče razlagati v skladu z ustreznimi določbami protidampinškega in protisubvencijskega sporazuma.
133 Tudi zadnji del ni utemeljen.
134 Na podlagi vsega navedenega je treba tožbo zavrniti.
Stroški
135 Na podlagi člena 87(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Ker tožeča stranka ni uspela, se ji v skladu s predlogi Sveta in Komisije naloži plačilo stroškov.
Iz teh razlogov je
SODIŠČE PRVE STOPNJE (osmi senat)
razsodilo:
1) Tožba se zavrne.
2) Reliance Industries Ltd se naloži plači stroškov.
Martins Ribeiro | Wahl | Dittrich |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 24. septembra 2008.
E. Coulon | | M. E. Martins Ribeiro |
Stvarno kazalo
Pravni okvir
Protidampinški in protisubvencijski sporazumi Svetovne trgovinske organizacije
Osnovna protidampinška uredba
Osnovna protisubvencijska uredba
Dejansko stanje
Postopek in predlogi strank
Dopustnost
Dopustnost dela tožbenega predloga za razglasitev ničnosti izpodbijanih obvestil o pregledu v delu, v katerem se nanašata na Svet
Trditve strank
Presoja Sodišča prve stopnje
– Pravni interes tožeče stranke
– Procesno upravičenje tožeče stranke
– Dopustnost tožbenega predloga v delu, v katerem se nanaša na Svet
Dopustnost tožbe v delu, v katerem se predlaga razglasitev ničnosti uredb št. 2603/2000 in št. 2604/2000, Sklepa 2000/745 ter člena 11(2) osnovne protidampinške uredbe in člena 18(1) osnovne protisubvencijske uredbe
Trditve strank
Presoja Sodišča prve stopnje
Ugovor nezakonitosti
Trditve strank
Presoja Sodišča prve stopnje
Izpolnjevanje zahtev iz člena 44(1)(c) Poslovnika
Trditve strank
Presoja Sodišča prve stopnje
Utemeljenost
Prvi del v zvezi s kršitvijo člena 11(2) osnovne protidampinške uredbe in člena 18(1) osnovne protisubvencijske uredbe, ki ju je treba razlagati v skladu z ustreznimi določbami protidampinških in protisubvencijskih sporazumov
Trditve strank
Presoja Sodišča prve stopnje
– Uvodne ugotovitve
– Razlaga člena 11(2) osnovne protidampinške uredbe ter člena 18(1) osnovne protisubvencijske uredbe ob upoštevanju člena 11(3) protidampinškega sporazuma in člena 21(3) protisubvencijskega sporazuma
Drugi del v zvezi s kršitvijo načela pravne varnosti
Trditve strank
Presoja Sodišča prve stopnje
Tretji del v zvezi z nezakonitostjo člena 11(2) osnovne protidampinške uredbe in člena 18(1) osnovne protisubvencijske uredbe
Trditve strank
Presoja Sodišča prve stopnje
Stroški